520
„Duma."
Sorodnice in izvir besede  duma. — Spisal f dvorni svetnik Josip  Šuman.
j um a je ljudski zastop pri Rusih; M. E.: stsl. con-silium, r. Gedanke, Rat; izvirno tedaj je duma kot zastop Beratung, Beratungskorper, prim. č. fišska rada: Reidisrat. D u mati denken je menda dandanes navadna ruska beseda, Tolstoj R. Karenina n. pr. jo rabi na prvih 34 straneh 17 krat, in sicer prosti glagol dumatt str. 6, 7, 8, 12, 20, 25, 28, 30, podumatb 16, 17, 20,20, 21,22,23,24,34, zadu-mattsja 6, 16, 33, obdumuvatb 9, pridu-matt 9; — poljsko duma nachdenken, Diinkel, Klage-gesang; prim. še Sienkiewicz, Ogniem i m. I. 234: duma podnosila piersi pana Skrzetuskiego (ponos je povzdignil prsi gospoda S.), 247 duma rozsad-zala mu piersi; nie nizka duma ... ale czut si§ dum-num, že jest sunem Rzeczupospolitej zwycieskiej... czul si^ dumnum jako szlachcic-patruota (ponos mu je razširit prsi, ne nizek ponos .. . ampak čutil se je ponosnega, ker je sin Zmagonosne Poljske .. . čutil se je ponosnega kot šlahčič domoljub); II. 126: dumna pani wstudzila si§ pokazywač ludziom cierpienia (ponosni gospej se je studilo pokazivati ljudem trpljenje); p. duma pomeni tako tudi: stolz; — prim. č. dumani zamišljenost: klepani na dvefe probudilo mne z meno dumani (Pafiž v Americe II. 35, Matice lidu v Praze, 1869); zaduman zamišljen: jsi pfiliš zaduman (V. Vlček, Jan Pasek z Vratu 155, Matice lidu v Praze, 1869); k husitstvi nebulo treba žadneho dumani (domišljivosti), žadnych rozčilenych snilkuv (F. Schulz, Jiri z Podebrad 215, Matice lidu 1868); o. c. 213: Ve Španelich rozvinula se zadumčiva (etwa: schwarmerisch) slranka viru; tudi Tolstoj o. c. II. 441 ima: zadumčivue glaza ,schwarmerische Augen'; — nsl., P. ima dumati misliti; ahnen; j z d umiti ersinnen, izdumljavati zu erforschen suchen, izdumljavanje die Erforschung; predumiti Zum BewuBtsein bringen, durch Riitteln wecken: sinove naglo predumi dremljoče, recimo iz zamišljenosti predramiti, prebuditi; prim. č. zaduman, p. z d u -miatu (osupnjen), Sienkiewicz o. c. 1.15; odum-ljavati zur Besinnung bringen, aufklaren, lehren, erleuchten, odurni jati, o d u m i t i; 1. zur Besinnung bringen, aufklaren, belehren, erleuchten, 2. = oglasiti se: klical sem ga, pa se ni hotel odumiti, 3. odu-miti se, zum BewuBtsein kommen; z d umiti Zum BevvuBtsein bringen, nam.vzdumiti, vzdumiti=trdo spečega človeka prebuditi in storiti, da vstane, tudi: vrniti ga v  svest;  prim. č. zpamatovati se,  zu   sich
kommen, sich erholen, (Obraz Slovanstva 11.186, Matice lidu, v Praze 1868): neni nadeje, že bu (ob-chod) mohl tak brzo zpamatovati se; tušem spada menda tudi odum m. ,das Echo, die Meldung auf den Ruf: od njega ni odurna, odum dati, sich auf den Ruf melden, prim. M. E. stsl. duma Wort; nadalje odumeti se in odumeti 1. widerhallen, 2. sich auf den Ruf melden, 3. aus dem Schlafe, aus der Betaubung (infolge Riittelns, Rufens) zu sich kommen, prim. odumiti; odumevati 1. wider-hallen, 2. aus dem Schlafe, aus der Ohnmacht zum BevvuBtsein zuriickkehren — prim. odmevati P.: odum iz oddum izvirno menda Antwort. M. E. stavi k besedi duma lit. duma, Meinung, ter piše, da je beseda duma izposojena iz got. dom Sinn, Urteil, stvn. tuom Tat, Urteil, Gericht: sti. dhaman (Wohnstatte, Gesetz, Weise, Zustand; koren sti. d h a -: d a d h a m i, gr. vl-lh)-[M; n. tun, Tat, Reich-tum, Irr-tum, Christen-tum; slov. de-ti, de j a ti; prim. G. Curtius Grundz. d. gr. Etum. 254). Drugi učenjaki razlagajo duma iz korena d u -; tako G. Curtius o. c. 259, ki ima lit. du-ma-s, du-ma Gedanke, Sinn, Gemiit pod korenom sti. d h u - , gr. #v-, kojemu korenu odgovarja M. E. koren du-. Zadnje mnenje, nekaj premenjeno, hočem tu v sledečem podpirati na podlagi pregledne sestave sorodnih besed.
Iz korena d u - so se razvile besede s pomenom blasen, wehen, hauchen, atmen; duften, riechen (aus-atmen); rauchen (aushauchen); blahen, schwellen, auf-geblasen sein — in dotične prenosbe.
I. Du-: diiniti stoBen: sapa v mene dune ein WindstoB trifft mich (weht mich an), stsl. d un^ t i spirare M. E., s. udunuti ausblasen (n. p. sviječu); d liti wehen, blasen: veter duje, hs. hladan veter duje, č. vitr duje (Heller, Život na Rusi 13, 210, Matice lidu 1869); zaduti zu wehen anfangen; d u t i s e anschwellen, aufgehen (n. pr. o testu, mehurju) P., s. diiti se sich auf blasen intumescere (superbia) s. rječnik; nadiiniti auf blasen, nadunjen aufge-dunsen P., nadut aufgedunsen, aufgeblasen: naduta lica; bombastisch, prahlerisch, aufgeblasen (von Hoch-mut) — tako tudi č. (V. Vlček, Jan Pasek z Vratu 24, 26, 166). Tušem stavi M. E. dulec das Mund-stiick bei Blasinstrumenten etc. P., s. diilac Dudel-sackrohre; dodati smemo menda duda, navadno dude pl. Dudelsack (d u - d - a , ulomljena podvojica); č. duty hohl: vubirali med z dutych stromu (Heller,
521
Život na Rusi 160), prim. puhel, viel leeren Raum enthaltend etc. P.: puhati, pihati, M. E. puch-; tako menda tudi d upa (iz du-p-a), duplja, du-plo, duplina zraven d epi a, d epi o Hohlung, diipelj hohl, etc. P., prim. M. E. d up-: nsl. v misli z a d u b 1 j e n. Zraven d u t i je oblika d i t i iz d y -1 i wehen, duften, leise atmen: sapa dije, cvetlice dijejo P.; prim. dunja M. E. 55 in 421 h. dinjav tumidus. Zato smemo menda po M. uku (prim. ku- 1. in 2.: kuj, kujem; tu-: stsl. t u t i fett werden [prim. č. jak to žije a tuje Babička 159], tu ki. tuča) pod-staviti korensko obliko a) du-: —, b) s podaljšanim samoglasnikom du- (sapa dije), c) v višji stopnji du- (veter duje), kar se ponavlja pri podaljšanih korenih du-ch-, M, E. a) duch-, b) duch-, c) duch- in pri dum- iz d u - m - ravno tak, recimo fl) dum-, &) d u m -, c) menda tudi dum-. Prim. II. a) Duch-: dehniti, dahniti hauchen, rie-chen (P.: iz-, na-, od-, po-, pre-, pri-, v-, vz-, za-); tu razlaga M. E. de nor, thor, pri nas h 6 r Iltis (izvirno das Stinktier); dodaj iz P. d e h -lina (dahlina) der Niederschlag vom Hauche (z. B. auf Glas), nadeha 1. Inspiration, 2. (natha) Schnupfen, zadah iibler Geruch itd., nadalje dehteti stark atmen, duften; dehteti po čem sich sehnen, dehti v begierig, glede pomena prim. koprnet i in gr. šmfivfiBlv: fh/iog.
b)  Duch-: dihati atmen, riechen, schnupfen, dih ni ti einen Atemzug machen, v koga, v kaj, an-hauchen (P.: iz-, na-, od-, po-, pre-, pri-, v-, vz-, za-); v glagolski vrsti III. 2. dišati riechen, schmecken (P.: do-, iz-, ob-, po-, pri-, raz-, u-, za-); podaljšani glagoli: dihljati sanft atmen, dihe tati schnell atmen, dihteti stark atmen, einen Geruch verbreiten, duften; dihteti po čem nach etwas verlangen, prim. dehteti (a); izmed izvodov postavimo tušem M. E. dihur P. d i -hor = dehor(a); dih Hauch, dihalo Atmungs-organ, Duft, d i h a 1 k e f. pl. == škrge, dišava Wohl-geruch, Gewiirz, diš Duft — dišen wohlriechend P.; d ihti v begierig, eifrig, tak tudi č. dychtivy duchtivost sehnsuchtig, Sehnsucht (Babička 67, 188), prim. dehti v {a); nadalje izdih Aushauch, nadih Anhauch, Anflug, Aspiration (gramm.), nadiha Begeisterung, oddih Erholung, p redih Schacht, Abgrund; Eisloch (Durchhauch, prim. prepih Durchzug, Zugluft), pridih Spiritus (gramm.), vdiha Eingebung, vdih Einatmung, Eingebung, vzdih vzdiha j Seufzer, zadih zadihnina fauler Geruch itd. P.
c)  Duch-: duh m. 1. Atem: duh Božji veje nad vesoljnim stvarjenjem; 2. Geruch: prijeten, slab duh, ni duha ne sluha; 3. Geist als innere Kraft: starec krepkega duha, nič nima duha v sebi (vino, človek),
prim. duhovit; 4. Geist als personliches Wesen: angeli so zgolj duhovi, sv. Duh, na duhovo: na praznik sv. Duha. Duša iz duh-ia 1. Geruch: babja duša Thumian (dišava za starke), prim. fov/nog = fivfiov: zvinov; 2. stsl. Atem (prim. P. dušica 1. schwerer Atem), Seele, nsl. Seele: človek ima dušo in telo; 3. notranjost v rečeh P. 2.—9., tako tudi dušica I. 2. II. 2. P.; — glede prenesenega pomena prim. lat. spiro ich wehe, hauche, spiritus Hauch (gramm. sp. lenis, asper): spiritus sanctus; gr. MveF-co ich wehe, hauche, svvev/ia Hauch: dyiov nvev/iia spiritus sanctus; gr. avsfiog Wind: lat. animus Geist, anima Seele (G. Curtius o. c. 306; ipt/#a) ich hauche, atme: \pvyj] Seele; — duha Geruch; duhati hauchen, riechen, duh-niti II. hauchen, wehen; duseti III. 2. vor Arger schnauben  {s:  ch, ch iz s), prim.&vfiovoftai: fivfiog;
7_:____--------------------------------------_ _.....—...................._.........—
1

f DVORNI SVETNIK JOSIP  ŠUMHN
duhteti duften, prim. dehteti, dihteti [a, b), d u h t a t i schvver atmen. Pa tudi d u h t a t i v pomenu sinnen, recimo z duhom delati, izduhtati aussinnen (Ogrinec, Slov. nar. 1876, broj 140) spada menda tušem; glede pomena prim. not - nvv - co ich schnaufe, podvojica k nveF-o) ich wehe, hauche: ms-jvvv-[tevog verstandig (duhovit, G. Curtius o. c. 280), prim. n. ich pfeife: pfiffig; dF-co ich wehe, av-ga Hauch, Luftzug; dF-l-co ich hauche, vernehme: šjzalco ich verstehe (G. Curtius o. c. 389, 390); sentio ich fiihle (sinnlich): ich merke (geistig), sensus corporis: sensus animi; M. E. on- vonjati vohati (v-oni-ati, v-on-ch-ati: n. ahnen, got. anan denken Weigand D.Wb.; prim. tudi iz duha ti (durch den Geruch aus-findig machen, izduha (zduha), 2. die Erfindung (zaničlj.): gola izduha novejših piscev, to je tvoja izduha  (zduha)  P.;   P. ima  duhtati = tuhtati  in
66
522
Nadidenken versunken sein, grubeln. Morda se ima tuhtati tako presoditi, kakor natiha iz naducha (asimilacija v razdalji), malor. na tu chati einhauchen, belor. tuchnač, tuchač, prim. t h o r, č. t c h o f, p. tchorz, č. tchnouti, p. tchn^č M. E.; prim. tudi č. pf edtucha Vorahnung, tu siti ahnen (Babička 195, 187), M. E. tuch-: p. otucha Hoffnung, po-tucha Mut, pri nas pravijo, da otroku potuho daješ, če ga hočeš ubraniti kazni; Štrekelj (Zur slav. Ent-lehnungskunde, Denkschr. d. k. Akad. Wien 1904, B. 50) razlaga tuhtati iz srvn. dunken, stvn. dun-chen (Praeter. er duh ta, sie duhtun Part.keduht): nvn. dunken, mich diinkt, mir diinkt, Weigand D.Wb. — Tušem spada nadalje naduha (naduha) Asthma
prim. dušnik, dušnjak, dušnica, o d duška, oddušnik, preduh, predušina; oddušek 1. das Luftabzugsloch, 2. die Rast, Erholung;' p o-duškati = odehniti si ausschnaufen, prim. r. p. č. p o d u š k a Ruhekissen (Tolstoj o. c. I. 277, Sien-kiewicz o. c. I. 67, Babička 27); navdušiti begei-stern; udušiti, zadušiti ersticken machen (duško ustaviti, zapreti), udušljiv, zaduši j i v, udu h a, zaduha, zadiihel itd. P., prim. č. zadušiti, d u -siti (Babička 18, 30) in P. dušiti 1.; dusati se bei seiner Seele beteuern, prim. pridušiti se, priči uševati se: pri (svoji) duši zagotavljati (tvoritev na podlagi skladenske razmere), tako tudi zaduš-nica, zadušna maša: maša za dušo.

JAVNI NASTOP TELOVADCEV V VATIKANU
{dcft-^a: &F-l-o$-a) hauche aus, ad-C-c» atme, G. Curtius o. c. 390), M. E. navaja vzporednice natiha, nediha, neduha kot iste besede; morda so besede izvirno različne in se imajo nediha, neduha razlagati kakor nevera nezgoda nevolja Le., prim. nimam duška; nadeha oziroma nadiha, naduha pa je menda izvirno, recimo naduhnjen nos, prim. naduhel = naduhnjen: belo naduh-njena jagoda eine weiB bereifte Beere; prim. nadeha {a) in n. Schnupfen: schnaufen, schnauben (Wei-gand D. Wb.). K besedi vzduh Luft (das Empor-hauchende) prim. sapa: sapati, sopsti, &F-r)Q Luft, Nebel, tudi v lat. aer: av-ga Hauch, &Fr){it ich wehe (G. Curtius o. c. 390). Iz P. še dodajmo o d -duha das Ausschnaufen; odduhalce die Luftrohre,
III. a) Dum-, M. E. stsl. dtm^ d4ti blasen; tu razlaga M. E. s. nadam, -dma Blahung: poduzeo me nekakav nadam; P. ima na do ti se nad me m anschwellen, sich aufblahen: prsi se mu nadmejo (prim. č. prša se ji dmula, Babička 208), nad o t auf-geblasen, prim. nadut; tušem gre menda odmeti (od-dmeti) odmem antworten, widerhallen, prim. odmevati, odmev, damelj Widerhall, prim. spreda o d um Echo, odumeti, odumevati; prim. č. rozdmuchal . . . dreveneho uhli (Heller, Život na Rusi 213), p. lekki wiatr podmuchivvat z polnocu ku morzu (Sienkiewicz o. c. 1.198); M. E. ima tu p. dmuch Wehen, dqsač schnauben, d^s Zorn iz dtm-st, kar spominja na č. dusati schnauben   (dusot koni,   Babička   151)   in   dusiti
523
wurgen, prim. nsl. zadušiti,  dušiti  (II. c), M. E. duch-.
b)   Dum-: S. dimati iz d y mati flare M. E. 421, s. rječnik dimati V. 1.2. vide duhati, dimanje vide duhanje; P. nadimati se V. 1.2. ad nad o ti se sich aufblahen, s. nadimati se sich anblasen, prim. č. poddy mn je-f satan, aby se ohen rozpalil (Vlček, Jan Pasek z Vratu 27), r. vozdumajušči-j a s j a ... pleči, die aufschwellenden Schultern (Tolstoj o. c. II. 441); p. šniežna zadumka Schneewehen (Sienkiewicz o. c. IV. 36). Dodaj M. E. dumi j a. Tušem spada dim, M. E. d um t Rauch; glede pomena
.prim. Kajv-vog Rauch: Kan-v-o) ich hauche aus, lit. kvap-as Hauch, Duft, Ausdiinstung: kvep-iu ich hauche, rieche, č. kop kopet Rauch, Dampf, nsl. kopeti, kopiti se rnuffig werden (P.seno se kopi; gnoj se kopi, M. E. k o p r t, k o p - 2. 3.): W. k v a p -, die Grudbedeutung: aushauchen (prim. Hes. kek^s' tš^v^ks), woraus sich die Bedeutungen: atmen (Hes. xdjzog'ipvxrj, nvsvfia), dunsten, rauchen, riechen — entwickeln, G. Curtius o. c. 141; prim. Rauch: Ge-ruch, riechen, VVeigand D. Wb.; tako je dim izvirno, recimo: izdih Aushauch, človeške razmere se prenesejo na druge stvari; prim. še č. dumka Rauchpfeife: hs. d u h a n Rauchtabak. Glede oblike je omeniti, da G. Curtius o. c. 259 deli dy-mr&: lat. fu-mus, lit. du-mai (Pl.) Rauch, kakor deli tudi ravno tam duch t, du-ša, fiv-fiog, fiv-fiog itd., toda v slov.se nahaja dotični - m oziroma - c h v vseh stopnjah pristojnega samoglasnika v obilici sorodnih besed, tako da smemo z Miklošičem podstaviti koren duch-, pa tudi dum-, obe obliki pa kot podaljšani nanašati na krajšo korensko obliko d u -, ki je izpričana pod I.
c)  Dum-. Sedaj smemo menda sklepati glede oblike ter reči: duma je proti dymrL, dumati in proti d u m - 4, kakor je durrt, duha, duša proti dych-ati in duch-nati. Glede pomena smemo segati menda na pomen prvotnega korena stind. d h u -: dhu-no-mi ich schuttle, bewege rasch hin und her, fache an, gr. fiv-co ich brause, tobe (vom Winde, von Fluten, vom Menschen: heftig hauchen), opfere (das Opfern ist: in Rauch aufgehen lassen, d. h. als Rauch-opfer verbrennen): ftv-elka Sturmwind, ftv^og, fiv-fiov Thimian (prim. babja duša: dišava), vv-cp-og (koren fiv-jv-) Rauch (prim. dim), Diinkel (prim. p. duma), Be-taubung, fiv-ola Opfer (Rauchopfer), fiv-fiog Mut, Leidenschaft, Gemiit (G. Curtius o. c. 259, 227). Tu pride v primero z besedo duma posebno fivjuog. Že Platon (Kratujos 419 E.) razlaga fivfiog: anb trjg fivoecog Kal ^šoecog tf/g ipv%fjg t. j. fiv/nog (Gemiit) ist so benannt nach dem Brausen und Gahren der Seele, katero razlago G. Curtius 1. c. potrjuje, fiv/nog ima pri Homerju pomene: Leben {aficpcjo fiv^bv dnrjvga Ilias
6. 17, prim. dušo pustiti P.); Lust, Mut, Zorn (Auf-vvallung ftvoig); Sinn, Geist (duh), Gedanke (:duma). Za premišljevanje ima Homer stalno formulo: (bg/uaivs Kara (pgsva Kal Kava fivpLOv, n. p. Ilias 1. 193, recimo mente animoque agebat iiberlegte hin und her (be-wegte im Geiste und Gemute); s tem je mišljenje popisano kot dušno gibanje, prim. lat. cogitare: animo, in animo, cum animo agitare; agitare (za se) denken: agere, prim. naš ugibati (v duhu gibati), č. pfemi-tati, n. iiberlegen, prim. d uh ta ti. Isto je tudi dumati. Tako se daje lit. duma Gedanke, Sinn, Gemiit tudi po pomenu primerjati gr. besedi fivfiog; lit. duma pa se ne more ločiti od slov. duma (M. E.). Kakor je postala  beseda   duh  duša  samostalno   na  do-
PAPEŽ PIJ X.  GRE K TELOVADNEMU NASTOPU KATOLIŠKIH  MLADENIŠKIH DRUŠTEV
mačih tleh, isto tako menda tudi duma, predstopnje so naznačene pod dum- (a) in dum- {b). Pomen duh Atem iz dychati atmen je prenesen v pomenu duh Geist; gibanje v telesu je podoba za gibanje v duši, isto tako je postala beseda duma iz d u mati; tu ponavljam vse one primere, ki so navedene pod II. c) ter jasnijo izrečeno prenosbo telesnih razmer na dušne razmere. Pomen se je razvil iz dy mati flare: du.mi> fumus; recimo die Ausatmung: duma die geistige Atmung, das Denken; pomen flare je poznati v p. d u m a Stolz, prim. r. p. č. p y c h a Stolz, M. E. puch-: puchati, nsl. pihati blasen, napuh Hoffart (Aufgeblasenheit); prim. p. d u m n i e auf-merksam, stolz (spojrzal ostro a dumnie w oczy, Sienkiewicz  o. c. 1.69,  1.159 ktory   tu  posel?  Jam
66*
524
jest — rzekt dumnie pan Skrzetuski): č. p u šn e stolz, pušniti se stolz sein (Babička 129, 231), prim. nadut in n. aufgeblasen. Stsl. duma Wort, prim. povedati erzahlen (wissen, lassen): vedeti wissen, n. erwahnen: wahnen, gedenken: denken, nsl. meniti meinen: meniti se sich unterreden P., gr./Leyco lese,   sammle, sage, Adyog   Sinn (Zusammenfassung,
podlagi teh sestav in primer bi zagovarjal besedo duma in njene izvode, ki so vdomačeni tudi v slovenskem jeziku, kot domačinke slovanskih narečji oziroma jezikov.
Dodajmo še dejstvo, da imenujejo Malorusi svoje pripovedne narodne pesni dume (dumy), kar odgovarja grškemu terminu ta hm\ = die epischen Ge-
PROKLHMUCIJH TURŠKE USTAVE V SOLUNU
avveaig): X6yog Wort. Iz dumu dumatt (dumušku dumajutt sie halten Rat, Rodnoje slovo 2. 34) se jasni pomen consilium Rat, Ratsversammlung, prim. nsl. svet Rat (svetovati raten), s. vije če, viječa Rat, Konferenz, č. veta (Wort, Aussage, Obraz Slo-vanstva II. 44, 46, 71), vece Volksversammlung, malor. viče, r. veče Volksversammlung, M. E. v e - 2. sagen, prim. gr. fiovfofi Rat, Ratsversammlung. — Na
dichte, prim. to sjtog das Wort. Velikorusi imajo b i -line (byliny), t. j. povesti o tem, kar je bilo (bylo, M. E. 26), prim. č. d e j i n y. Dume in b i 1 i n e si odgovarjajo med seboj glede izvirnega pomena, kakor n. pr. slov. povestnica:zgodovina, prva beseda znači povedanje, druga zgodbe; prim. dsl. duma Wort, slov. meniti se, mnenje:pomenek. Tako je umljiv tudi pomen pripovedne pesni v besedi duma.