KULTURNA DEDIŠČINA PE( E IN NO >E JC EFOVE MICI IZ PIRNii
Pirniče 2019
PREDGOVOR DRUŠTVA
Peči »na petelinčka« in »črni noši« na Dot
Turistično društvo Pirniče, ki poleg Zgornjih in Spodnjih Pirnič zajema tudi Verje, Vikrče in Zavrh pod Šmarno goro, vse od ustanovitve dalje skrbi tudi za ohranjanje kulturne dediščine, ljudskega izročila, šeg in običajev naših krajev.
V vseh teh letih smo predstavili in obudili v življenje kar nekaj že skoraj pozabljenih običajev in šeg, ki so bili posebej značilni za naše kraje. Naj omenimo žehtanje, pranje perila v toplem izviru Straža in v Zverglah ter projekt Mlekarija pod Šmarno goro. Od običajev smo prikazali tudi ličkanje koruze, žetev in pokušino jedi iz prosa in lanu, pa mlačev s cepci, čiščenje žit s pajkii in skupaj z Likovno sekcijo KUD tudi nekaj odmevnih razstav o polpretekli zgodovini naših krajev.
Pri ohranjanju kulturne dediščine, domačih šeg in navad nam pomagajo vaščam, ki nas zalagajo s podatki o nekdanjih navadah, o domačih napravah, orodju in posodju, ki je obtičalo na njihovih podstrešjih, kleteh ali v starih omarah in skrinjah.
In tako se je odločila tudi hčerka Jožefove Mici, gospa Vida Erjavec, da da del svoje dediščine na vpogled širši javnosti. Jožefova Mici je podedovale znamenito žensko pokrivalo pečo »na petelinčka«, staro okrog 200 let in meščansko »čmo nošo«. Dolga leta ju je s ponosom nosila na vseh lokalnih prireditvah in večjih cerkvenih m posvetnih slovesnostih. S svojo opravo je bila tudi v Rimu, kierse je celo rokovala s papežem.
Naše turistično društvo je to njeno slovesno opravo restavriralo in poskrbelo, da ho na ogled širši javnosti v domačem Kulturnem domu. Turistično društvo je pripravilo tudi poseben projekt o ohranjanju kulturne dediščine in skupaj s finančno podporo Občine Medvode omogočilo njegovo realizacijo Pečo je strokovno rcstavrirala gospa Sonja Porenta iz Preske.
Oboje pečo »na petelinčka« m »črno nošo« smo predstavili na posebni slovesnosti v Kulturnem domu Pirniče novembra letos /nap/
Turistično društvo Pirniče, november 2019
3
Vida ERJAVEC, hčerka pokojne mame Marije RAHNE - po domače Jožefova Mici se je odločila, da Turističnemu društvu Pirniče pokloni in omogoči restavriranje več kot 200 let stare peče - »petelina«, eno izmed najstarejših slovenskih ženskih pokrival in pripadajoče značilne črne meščanske noše z dodatki. Odločili smo se, da pečo in pripadajočo nošo, postavimo na ogled v gledališko avlo Doma krajanov Pirniče. Postavljena bo v stekleni vitrini, kjer bo opisana zgodovina noše in kako je iz roda v rod v lokalnem okolju ohranjala svojo pristnost in izvirnost. Pečo in meščansko črno nošo je Jožefova Mici podedovala oziroma prejela kot dediščino svojih prednikov, jo skrbno.hranila in redno oblekla za vse pomembne dogodke in prireditve v domačem kraju in širom po Sloveniji, pa tudi na romanjih po tujini. Vrsto let, ko ji je zdravje to dopuščalo je bila v značilni noši v krajih pod Šmarno goro in drugod, redna obiskovalka svečanih dogodkov, tudi prireditev v Kamniku na dnevih narodnih noš. Družina, slikovni in ustni viri omenjajo, da je bila mama Mici s to nošo tudi na romanjih Slovencev v Lurdu in Rimu. Oblečena v nošo se je udeležila raznih otvoritev loka'nih novih in obnovljenih cerkva, sodelovala pri žegnanju cerkvenih zvonov, na gasilskih paradah in verjetno še kje. Posebnost noše in predvsem peče je bila ves čas v njeni starosti, pristnosti in dobri ohranjenosti.
Turistično društvo Pirniče in dediči soglašajo, da je potrebno ohranjeno nošo predstaviti lokalni skupnosti in širši javnosti in jo postaviti na ogled v avlo Doma krajanov Pirniče, kot del kulturne dediščine in naše zgodovine.
MEŠČANSKA ČRNA NOŠA S PEČO - ZGODOVINA
Mici in Kramarjeva Lojzka	Mici s hčerko Vido - prvo obhajilo
4
Črna noša se je kot obleka za pražnje priložnosti začela razvijati v zadnjih desetletjih 19-stoletja. V tem obdobju se je kmečko prebivalstvo tudi po oblačenju vse bolj približevalo mestnemu, kar se je predvsem kazalo v krojih in materialih oblačil za posebne priložnosti. Družbeno in gospodarsko spreminjanje razmer v takratnem času so namreč omogočile, da so si tudi ženske »nižjih« slojev, lahko privoščile namesto iz enostavnejših domačih materialov sešiti - izdelati nošo iz kvalitetnejšega blaga in dodatkov. K temu poenotenemu oblačilnemu videzu so navadno sodili tudi predpasniki in pentlja zadaj iz kvalitetne svile z obrobo čipke, usnjeni ali sukneni čevlji, bele nogavice in nekdaj splošno razširjeno pokrivalo » peča«, ki so jo kasneje zamenjale raznobarvne rute iz bombažnega, volnenega in svilenega blaga- Prevladali so materiali bombaža, tila, svile in čipke. Nepogrešljiva sestavina noše so bili tudi sklepniki, sklepanci ali preprosto pasovi kot dragocen modni dodatek k obleki, kot taki so bili pomemben zunanji kazalec premožnosti. Ženske so k noši seveda dodajale še nekaj drugih dodatkov ali šmuk , kakor so ponekod temu rekli. Nekaj posebnega je bila predvsem za pas zataknjena ženska ura na dolgi verižici,... zlate verižice, različne broške, ki so tesno zapele bluzo ob vratu, uhani, med njimi tudi t.i. murčki in drugo.
Ena najbolj prepoznavnih sestavin črne noše je bela, najpogosteje tilasta peča, zavezana »na petelina«, kakor rečemo vezavi z dvema velikima čipkastima krajcema vrh glave, ki spominjata na petelinovo rožo. Vezanje »na petelina« je zahtevalo veliko spretnosti, zato je bila vedno potrebna pomoč in veliko časa drugih oseb, da so močno poškrobljeno pečo uspeli pritrditi na glavo, z obilo bucik, sponk, celo šivov in večjih okrasnih igel. Vedno manj je žensk, ki pečo še znajo pripraviti, kot je treba, zato jo marsikatere še zavezano preprosto snamejo z glave in si jo ob naslednji priložnosti znova nadenejo nanjo.
Od vseh oblačilnih kosov, ki so sestavljali črno nošo, so prav peče po navadi najstarejše. Tovrstno pokrivalo je bilo v slovenskem prostoru splošno razširjeno že v 15. stoletju, med kmečkimi ženami pa so se peče, navadno dober meter velike kvadratne rute iz platna, bombaža in drugih tkanin svetle oziroma bele barve, uveljavile vse do sredine 19. stoletja. Iz roda v rod so se prenašale predvsem peče, ki so bile na vogalih, in delu, ki je padal po hrbtu, bogato ročno izvezene in obogatene s širokim robom čipk, ki so omogočale veliko »petelinovo rožo« vrh glave. Bogate vezenine in čipke so bile pri pečah posebej značilne
prav na Gorenjskem.
5
PEČA IN NOŠA JOŽEFOVE MICI (por. Rahne) IZ PIRNIČ SKOZI ČAS
Pred Baziliko Rožnega venca v Lurdu	Burger Johana, prva z desne
Kot vse slovenske noše v Valvazorjevem času, je bila meščanska črna noša s »petelinom« od nekdaj tudi simbol slovenstva in pripadnosti narodu, čeravno
je po zgodovini pripadala določenem sloju prebivalstva.
Leta 1972 je bila Jožefova iviici v noši udeleženka romanja v Lurd, kot predstavnica Slovencev, (sedma z desne v prvi vrsti.)
Jožefova Mici( roj.1928) izvira iz številne družine » Pi Jožefovc« v Pirničah, ie ena med mlajšimi hčerami ata Jurija KERNA, roj 1902 ( po domače Jožefov aca) in mame Ivane KERN. roj.1906 (roj. BURGER - Bavntova), klicali so jo Johanca. Po mamini - Ivanini strani, so bili stari starši oče Grega BURGER ( klicali Groga) in žena Ivana BURGER roj. 1877, klicali so jo Johana. ki se je priženila na kmetijo v Pirniče iz Tacna pod Šmarno goro. Burgerjev »Groga« je imel dve sestri, Manco in Micko, ki sta živeli v Pirničah in sta bili samski-
Ustno izročilo sorodnikov pove, da peča »petelin«, kot tudi nekateri pripadajoči deli »fertahov« - predpasnikov in »masne« iz svile ročno zašite, izvirajo iz časov prea 1877 letom Predvidevati je, da je peča kot del oblačilne dediščine iz materialov in izdelana na način, ki kaže na leta izvora sredino 19.stoletja
Sestra Jožefove Mici, Rozalija Kajzer ve povedati, da je na domačiji vedela za pečo s »petelinom«, ki je bila shranjena v skrinji.
Pečo je Bavantova Johana hranila v skrinji skupaj s porcelanom, ki ga je verjetno dobila za doto. ko se je priženila v Pirniče. Johana je ži»ela na Bavantovi kmetiji bolj kot ne v revščini, zato sorodniki sklepajo, da izdelavo te dragocene peče ni naročila ona, pa tudi ne obstaja nobena slika, kjer bi bila v to nošo oblečena Zato predvidevajo, da je bila to de! njene dote prinešene iz Tacna pod Šmarno goro, ko se je poročila z Burger Gregorjem. Slednje menimo, da nakazuje tudi starost omenjene peče.
Jožefova Mici je seveda za redno vzdrževanje noše in peče potrebovala tudi dobro »mojškro«, ki ju kaj popravila, zašila ali uredila pomanjkljivosti- Slednje ji je uredila kar sestra Ivanka Toni, roj. Kern , 1930 iz Mavčič. Ivanka pove, da je Mici šivala fertahe, spodni del noše, preštepa'a raztrgane dele in popravljala kar je bilo potrebno.
Ustni viri povedo da ženska, ki je nosila pečo in meščansko črno nošo, ni potrebovala moža kot par, za obisk svečanosti, dogodkov, verskih obredov in podobno. S »petelinom« in meščansko nošo sta lahko hodili dve ženski skupaj..
Gasilska parada
Avla Osnovne šole Pirniče
tako je bila Kramarjeva Lojzka iz Šmartnega pod Šmarno goro oblečena v meščansko nošo in pečo, redna spremljevalka Jožefove Mici.
Iz slikovnega dela je razvidno, da je biia Jožefova Mici s pečo »na petelina« in v predstavljeni noši, na otvoritvah v lokalnem okolju in širše. Predstavljala je tudi del avdience v Rimu leta 1973 ( romanje Slovencev ) s sodelovanjem Slovenskega okteta. Po ustnem izročilu sina Francija seje ob tej priliki rokovala s papežem Pavlom VI., ki je osebno pozdravil predstavnike slovenskih narodnih
noš, kar ji ie bilo v veliko čast in ponos.
Romarji v Rimu leta 1973 (Mici parter desno za drugo ograjo, druga vrsta)
Šopek nageljnov - poklon	Procesija romarjev v Rimu 1973
8
Pomembno dejstvo obiska v Rimu je tudi to, daje bila skupinska slika udeleženih Slovencev, objavljena na letnem cerkvenem koledarju, k) je bil med drugim poslan tudi zamejcem v Avstralijo. Sorodniki Jožefove Mici na daljnji celini so na fotografiji kaj hitro prepoznali mamo Mici z njeno značilno pečo »na petelina«
in črno nošo,
Mici, hčerka Vida, mož Pavle in »Suzan« iz Avstralije na poroki Kern Pavleta
ZANIMIVOST ČASA:
Splošno pravilo, ki ie ocenjevalo uspešnost prireditve v tistih časih in kasneje je bilo, da je prireditev ali dogodek uspešen toliko kolikor narodnih noš je bilo na dogodku Zanimivo za današnje čase!
9
GALERIJA FOTOGRAFIJ
GALERIJA FOTOGRAFIJ
besedilo: Cvetka Židan Valjavec po ustnem izročilu sorodnikov ter javno
dostopnih zgodovinskih zapisih o peči in meščanski noši Predgovor. Turistično društvo Pirriiče Slikovni material prispevali Dediči in sorodniki mame Mici Naslovnica: Jožefova Mici na vhodu domačije v Pirničah
Izdalo: Turistično društvo Pirniče, Zg. Pirniče 6,1215 Medvode
Tisk: IZI PRINT, d.o.o., Vikrče Naklada 150 izvodov Pirniče, 2019
Izdano ob svečanem odprtju restavrirane Kultur e dediščine peče in noše Jožefove Mici iz Pirnič, s pomočjo Občine Medvode, donatorjev in sponzorjev, ter domače tisKarne iz Vikrč.
Hvala vsem in vsakemu posebej, za ohranitev kulturne dediščine kraja