¦'I
Velimir: Cerkovnica.
Cerkovnica.
Spisal Velimir.
ož je bil že prileten in vdovec. Trpel je dosti s svojo zemljo od mladih let. Na stara leta pa so ga trle .še razne skrbi. Žena mu je umrla pred petimi leti. Imel je dvoje ¦&^EL^js§)\ otrok. Ostali so mu pomrli v cvetu prvega življenja. Sina Franceta že ni videl, kar so mu pokopali ženo. V »fantovskih« letih je delal mnogo preglavice njemu in vsi fari. Bil je pri vsakem tepeži, počel dosti nerodnostij, bal se ga je vsakdo. Kar ga vzemo v vojake. Tri leta je bil mir pred njim.
Toda »Martin v Zagreb, Martin iz Zagreba«. Začelo se je po starem.
»Se jeden očenaš za Franceta, da bi ga Bog preložil,« molil je oče Koren vsak dan.
Prošnjo mu je Bog uslišal.
V sosedni vasi je bil »semenj«. Fantje so se stepli. France je nekomu hrbet preparal. Čutil je, da ga spet čaka huda kazen. Izginil je.
Nikdo ga ni več videl od tistega večera. Gosposka se ga je naveličala iskati. Sčasoma so pozabili nanj.
Hči Reza je bila nekaj mlajša od brata. Nadložna je bila od rojstva: po berlah je hodila.  Naučila se je šivati.
v
Žena je umrla Korenu kmalu po tistem tepeži. Menda od žalosti ali kaj ? Dobil je deklo in hlapčiča. Ali s tujimi ljudmi je težava. Slo je pa venderle, saj je bil Koren dober gospodar in hči dobra gospodinja, kolikor je moglo biti — to revše!
Ali Koren se je »izdelal«. Trpljenje, ta skrb in starost — to troje ga je potlačilo. Prijela se ga je naduha. »Naduha spravi človeka od kruha«, pravi pregovor.
In tako je bilo. Koren je legel. Tiščalo ga je v prsih in kašljal je, hudo kašljal.
Pri mizi pa je sedela Reza in šivala. Hudo ji je bilo, prav hudo. Solze so močile belo šivanje. Kako tudi ne? Oče ji leži bolan, ali ne more mu pomagati. Da bi vsaj stati mogla — a noge je ne neso. Kolikrat bi rada popravila vzglavje očetu, toda ne more. Odeja je zlezla h  kraju  postelje,   ali  ne   more  je   poravnati.   Žeja   muči očeta,
Velimir:  Cerkovnica.
25
vender ona ne more do vode. In s posli je takšen križ ! Trikrat ga je treba poklicati, da pride.
»Oče, ali bi ne bilo prav, da bi strijca poklicali?«
»Le, Reza!«
In hlapčič gre po strijca Tomaža, ki se je bil oženil pred leti v sosedno faro.
»Jože, kaj  ti pa je?«  zakliče očetov brat, stopivši v sobo.
»Slabo, Tomaž!«
»Tako slabi so, da se bojim zanje,« seže v besedo Reza. »Danes in včeraj kar nič ne morejo sami. Zato sem dejala, naj pošljejo po Vas, strijc!«
»Prav, prav je, Reza! Samo jaz ne bodem mogel ostati tukaj. Tako se mi mudi domov. Junica bode storila vsak čas tele in stelje nimamo še nič.«
»Kaj pa, ko bi prišli mati semkaj za nekaj časa, saj vidite, strijc, da jaz ne morem streči očetu . . .«
Solze so polile dekličeva lica.
»Pa tudi ne more, Reza! Veš kaj, pošlji, pošlji po Janeza! Ta, vem, da utegne. Saj nič ne dela druzega, nego pohajkuje. Baba pa tudi ni za drugo. Menda bodeta kmalu požrla vse, kar imata.«
»I no, bodemo pa poslali po strijca Janeza.« In tako je bilo.
Hlapčič gre po strijca Janeza, ki je imel tudi v sosedni fari svojo domačijo.
»No, zdaj sem pa prišel, Jože!«  oglasi se Janez pri vratih.
In Reza hiti strijcu pripovedovati, kako je zdaj, kako je bilo in kako bode.
Janez ne reče druzega nego  »aha!«  in ostane pri Korenovih.
Janez je bil najmlajši izmed treh bratov Korenovih.    Se   ko   so
v
bili vsi trije doma in sta živela še stara dva, »njega niso mogli«. Se celo na zadnjo uro stara dva nista merila Janeza z istim vatlom. Dobil je le nekaj malega dote. Zakaj ? Tega ne bi mogla povedati niti stara dva, ko bi bila še živa: to je časih že tako!
Janez je bil potrpežljiv kakor ovca. Kar so drugi rekli, tako je storil. Le takrat, kadar že drugače ni mogel, popustil je nekoliko od svoje potrpežljivosti in si ohladil jezo z nekaterimi »hudiči«. In to je bilo vse!
A zdaj je Janez pri svojem bratu. Gospodariti in gospodinjiti pomaga, streže mu prav po bratovsko in kadar ga gospodarstvo žene
2 6
Velimir:  Cerkovnica
domov, takrat pošlje svojo ženo h Korenovim, dasi je imela otroka v zibeli.
Korenu pa se bolezen le ni umeknila. Pil je pelinjevec in kame-ličino vodo, užival redkvico, namazano s čmerikino korenino, kar so mu nasvetovale dobre sosede. Ali naduha je naduha.
Korena je tiščalo zmerom huje v prsih in kašelj ga je mučil zmerom huje.
»Oh, France, France, zakaj si mi storil to sramoto?« vzdihaval je zdaj pa zdaj. In glas njegov je odmeval tako otlo po tihi izbi.
Dekle pa je le solze brisalo raz vela lica.
»Oh, ko bi bil zdaj France tukaj!«  vzdihuje bolnik.
»Pa ga ni!« blekne Janez.
»Kaj, ko bi poslali še po Tomaža?«  pravi Reza.
»Le!« odgovori oče. »Saj jutri je tako nedelja. Mislim, da bode sam prišel.«
In drugi dan pride Tomaž z ženo k fari v cerkev.
Po službi božji se oglasita pri Korenovih. Janeza niti ne pogledata. Spoznala sta takoj, da Jože  »ne more biti dolgo«.
»Janez, zdaj pa le pojdi domov, bode že naju jeden ostal tukaj !« deje naposled Tomaž.
»Če sem bil tri tedne tukaj, bodem že tudi zdaj še,« odgovori brat odločno.
»Kaj? Ne pojdeš? Bodemo videli!« oglasi se Tomaževa žena in se razkorači pred Janezom.
»Za pet ran Kriščevih vas prosim, nikar se ne prepirajte, saj vidite, da oče potrebujejo miru,«  izpregovori Reza.
»Krevlja, tebi nič mari!«  zadere se žena na dekleta.
To se je zdelo tudi Tomažu preveč.
»Le pojdi dom6v, bodemo že sami naredili tako, da bode prav,« reče Tomaž svoji ženi.
»Kaj, ti bodeš naredil, ki si ravno taka mevža?«
Ali pri teh besedah je stala že med vrati. Zbala se je menda Janeza, ki jo je pogledal kar »z belim«.
»Le glej, če ne bode tako, razbijem ti doma čepinjo!« zakliče še v veži in odhiti domov.
Družinčad pa se je smijala natihoma v kuhinji.
»Jože, dobro bode, poslati po »gospoda«, ali ne?« vzkloni se Tomaž k bratu na posteljo.
Velimir:  Cerkovnica.
27
»Le, Tomaž, le!«
Kmalu potem hiti hlapec po gospoda župnika.
V  tem se začne v izbi živahen razgovor.
»Jože, dobro bi bilo tudi, da bi testament napravil, ali ne?« povpraša Tomaž bolnika.
Bolnik molči. Solza se mu utrne na očesi. Spomnil se je menda Franceta.
Janez sedi pri mizi poleg Reze in gleda v tla. Tomaž pa stoji pri postelji in nadaljuje:
»Vidiš, Jože, najbolj prav bode tako, da . . . i no, saj veš kako ? Franceta bodemo težko še kdaj videli v naših krajih, če ni že kje umrl. Reza, i no, saj jo vidiš, da bode treba zanjo skrbeti — revica je! . . .«
Zdaj dvigne Janez pri mizi svoje oči. Vsa radovednost se mu je združila na obrazu.
Tomaž se ozre po izbi. Ni si upal izreči Janezovega imena.
Reza pa je hladnokrvno poslušala strijčeve besede.
»Bodem videl,   kaj bode   Reza   rekla,«  reče naposled bolnik.
»Pustimo to,« odgovori Reza, »saj veste, da kmalu pridejo ,z Bogom', zdaj, zdaj.«
In Reza prime svoje berle in koraka počasi ob steni proti vratom.
»Marjčta,« pokliče deklo, »brž prinesi v izbo, kar je treba: s prtom pregrni mizo, bridko martro in dve sveči postavi gori, na krožnik pa deni malo soli in nekaj svalkov prediva«.
V  izbi ostanejo bratje sami.
»No, Jože, bode li tako?« povpraša spet Tomaž brata in se nasloni na posteljo.
»Naredita, kakor hočeta,«  odgovori bolnik.
»No, ali si zdaj slišal, Janez? Moje bode vse! Tebi pa že tudi nekaj odštejem, da ne bodeš rekel, kak6 sem ,grd' proti tebi.«
»Kaj? Tvoje je vse? Kdo je to rekel?«
In Janez se postavi pred brata ravno kakor sveča.
»Kaj? Zdaj se bodeš še usajal? Menda za hvaležnost?« »Slepar!«  zakriči Janez.
Bolnik pa le  molči.
»Le čakaj, še tožil te bodem. Videl bodeš, kdo sem jaz! Kar poberi se mi iz hiše!«
Ni trebalo mnogo in že bi se bila sprijela, da se ni začul zvonček cerkovnikov.
2S
Velimir: Cerkovnica.
»Sreča tvoja!«  sikne še Janez in stopi v vežo.
Pri vratih se pokaže župnik z Najsvetejšim. Za nekaj časa zavlada smrtna tišina. Le molitev pobožnih spremljevalcev se čuje v veži.  —
Sv. opravilo je končano.
Pri odhodu namigne župnik bratu Tomažu in mu reče na tihem: »Brat ne bode dolgo! Le skrbite, da ne umrje brez testamenta. Drugače boste imeli dosti   sitnosti j in nepotrebnih troškov!«
»Je že vse prav, gospod fajmošter!« odgovori Tomaž veselega obraza.
Župnik odide.
Ko se ljudje razidejo, izproži Tomaž spet besedo o oporoki in reče bolniku, da ga je gospod župnik tudi na to opozoril.
Bolnik povpraša Režo:
»Kaj meniš ti, Reza?«
»Meni je vse prav, oče, kakor naredite! Samo Franceta nikar ne pozabite!«
In obema se je inako storilo. Tudi Tomaž mahne z rokavom po očeh. A kmalu se osrči in  izpregovori:
»Tako bode, ali ne, Jože? Meni voliš vse. Režo bodem imel pri sebi do smrti, Janeza pa že tudi ne pozabim, če se bode dobro »držal«. Tisti dolg, ki ga ima, poplačam mu takoj. No, ali ni tako prav, »Reza?«
In Tomaž se obrne do dekleta.
»Kaj pa za Franceta?«  povpraša dekle.
»Nič ne skrbi! Njega bodemo težko še kdaj videli. Ce bi pa prišel, ne bode se mu slabo godilo, ako bode le sam hotel. Saj me poznaš, Jože, ne?«
In Tomaž se vzkloni na posteljo in objame bolnega brata.
»No, ali je tebi prav tako, Janez?« ogovori bolnik še drugega brata.
»Bode že, če bode le res tako!«
»I no,« poseže Tomaž v besedo, »kaj meniš, da je testament kar tako? To se potlej ne da nič prenarediti.«
»Kaj pa,  ko bi poklicali sosedove ?«  izpregovori spet Reza.
Tudi bolnik bi bil najbrže potrdil temu, ali prijel ga je kašelj tako hudo, da je kar pojemal.
»Ni treba,« oglasi se brž Tomaž, »saj sta dosti dve priči: ti in Janez.«
»No, Jože, ali je zdaj vse prav?« povpraša še jedenkrat Tomaž bolnika.
Velimir:  Cerkovuica.                                                        29
Prikimal je še,  toda z besedo že ni mogel potrditi.
»No, ali sta slišala?«  reče še Rezi in Janezu.
»Sva!«
In oporoka je bila gotova.
Korena so pokopali.
Gosposka je poklicala predse Korenove dediče. Ali Tomaž je obračal, gosposka pa je obrnila.
Oporoka ni bila veljavna, ker ni bila narejena pred veljavnimi pričami. Korenov France je dobil posestvo po očeti. Rezi pa so odločili primerno doto, katero mora France izplačati.
A Franceta le ni bilo od nikoder. Tomaža  so postavili za varuha.
Prešlo je nekaj let. Kar se pokaže nekega večera na pragu Korenove hiše tujec medlega obraza in postarne podobe. Reza sedi pri mizi in suče šivanko.
Neobičen prizor to!
»Reza, ali me že ne poznaš?« nagovori jo tujec z zateglim glasom.
»France,   ali si ti? . . .
Dolgo ni bilo besedice čuti  .  .  .
Brat in sestra sta se spet  našla.
Oj, to je bila dolga povest, povest Francetova!
Poprej lahkomišljen mladenič, zdaj izkušen mož! Poprej čvrste, zale postave, zdaj bolehnega, postarnega obraza! V rudokopih bogate Kalifornije je zapravljal svoje mlado življenje. Toda ljubezen do domovine, ta ga je prešinjala,   dasi se te ljubezni ni  učil v šolah.
Zdaj je doma! A trpk je bil ta sprejem v domači hiši! Matere — ni več! Očeta —¦  ni več!
In vender!  Ljubljena sestrica ga je dočakala.
Še sta sedela pri mizi, brat in sestra. Oh, toliko sta si imela povedati, France in Reza!
Kar se zablišči pri  oknu svetal  bajonet.
Duri se odpro.
»V imeni postave, pojdite z menoj!«
To je bil glas žandarjev.
Sestra omedli, brata pa odvede  nepričakovani gost v zapor.  —
Spet je   minilo   nekaj   let.    France je prebil   zapor in dostal vojaško dolžnost.
30                                               Jož. Ant. Klemenčič: Planinar.
Ali to ni bil nekdanji Korenov. Smrtno kal je prinesel domov. Sestra ga je še dočakala.   —
Prešla je pomlad, prešlo poletje. France vedno leži na postelji. Udno bolezen ima, hudo bolezen. Zdravnik mu ni obljubil zdravja. Ves skesan in udan v voljo božjo pričakuje bele žene. —
Jesen ima svojo moč. Tudi Reza je legla in ni več vstala. Za plučnico je umrlo — revše!
Zima pa je tudi zadnji list odvzela na Korenovem drevesi. Franceta so pokopali tja, kjer čaka s stariši in sestro vred prihodnjega vstajenja.
Zvedavo povprašuješ, blagi bralec, kaj pa zdaj ?!
Tomaž in Janez sta tudi še zmerom po starem obdelavala svojo grudo zemlje, Francetove pa ne.
Volil je v svoji oporoki vse svoje posestvo farni cerkvi. In tista velika njiva, ki je bila Korenova in na kateri je stala Korenova hiša, imenuje se  »Cerkovnica«.
J-
Planinar.
»Po kaj  prišel si,  dragec moj Po kaj prišel si mi nocoj ?
Saj nič se ni ti pripetilo, Saj  nič srca ti ni  zgrenilo!«
»»Ne baraj  me, po kaj,  po kaj, Saj veš, da tu cvete mi raj!
Prišel sem, da te vidim,  čujem, Da čiste sreče se radujem!««
Poljubil trikrat jo v obraz, Pobožal nje cvetoči kras,
Zapiistil spečo je dolino, Veselo hitel na planino!
Jož. Ant. Klemenčič.
^^atoni,  solnčece zlato, * Zatoni za goro  temno,
Da noč zakrije mi dolino, Objame Ijiibljeno  planino !
Srčno zaukal bom na glas, Z gore pohitel v tiho vas;
Saj tam je moje hrepenenje Življenja mojega življenje.
Poiščem nje si  be"li dom, Na okence potrkal bom;
Odprla bode mi ljubljenka, Najlepša vse vasi mladenka '.