i ! Izhaja 10. dan vsacega A meseca. 0 T i S* Velja za celo leto 3 gold. za pol letal gold. 60 kr. List za šolo in do m. III. leto. V Celji, 10. marca 1882. 8. list. 0 nravni odgoji. j Spisal Feliks Majcen. (Konec.) Nenaravno ravnanje roditeljev je v dvojnem oziru škodljivo. Najprej ro^ ditelji, ki po stalnih, od njih postavljenih zakonih svojo družino vladajo, vsak prestopek tistih postav tudi kakor uredo njihovega imena, njih veljave in časti smatrajo, in se zarad tega tudi zmiraj jezijo; za tem pa tudi slabe nasledke roditelji sami največkrat čutijo, bodi si na ta, ali na oni način, med tem, ko otroci nekaznovani ostanejo. Enako je pri otrocih. Naravne kazni ne vzbujajo v njih toliko srda, kakor umetne, in jeza s prvimi pouzročena ne ostaje na poedinih osobah, kakor jeza vzbujena s poslednjimi. Mislimo samo, kake žalostne in neprijetne nasledke bi imele umetne kazni, ako bi jih v vsakem slučaji dosledno (če bi bilo mogoče) potrebovali; n. pr. ko bi si nepazljiv otrok s kropom roko poparil in dobljeno rano pokazal očetu ali materi, in sam od njih prejel šibo; bi ne bilo tako ravnanje izvir neprestane jeze in čemera ? A ravno na enaki način se ravna v vseh umetnih, nenaravnih slučajih kaznovanja. Ako otrok iz nepazljivosti čašo itd. stare, je treba, da se nova kupi z njegovimi novci, ktere je znabrti-dobil od botra, itd.; a ni dobro, ako oče iz svojega žepa novo reč, kupi, ter po takem kazen sam prevzame, otroka pa s šibo kaznuje. To ne. velja, ker obema škoduje. Otroci namreč tem manje ljubijo roditelje, čem večkrat so jih tisti kaznovali, kajti naravno je, da reči in osobe, ki nam neugodne občutke vzbujajo, mrzimo. Ravno tako tudi ljubezen roditeljev pojenjuje, ako so otroci zmiraj zlovoljni in trmoglavi. Sedaj je treba pojasniti, kako se naj ravna pri večih prestopkih : kaj treba storiti, če otrok kaj vkrade, ali če je kako laž govoril? Tudi tukaj je naravni način najboljši. Pameten oče, kteremu so umetne kazni neljube, bode otroka lažnjivca s tem kaznoval, da se nanj jezi (se ve samo na videz), da mu nobene, bodi si še tako male prošnje ne izpolni, da ž njim ne govori, in to dosledno, ter tako dolgo, dokler se o protivnem, t. j. o poboljšanju otroka ne prepriča. Otrok bo skrbel, da si izgubljeno ljubezen zopet pridobi in ko bode prepričan o veliki vrednosti očetovske ljubezni, bode tem bolj nastajal, da se zopet dobljene ne iznebi; kajti mrzla, ali pa na videz nikaka ljubezen je gotovo vzrok 3 večje žalosti, kakor šiba. Seveda tako ravnati treba že spočetka, ker samo po tej učavi bodo otroci ljubezen svojih roditeljev znali dovolj ceniti, in da bode zamoglo med obojimi nastati takošno razmerje, od kterega je odvisno vspešno delovanje pri večih prestopkih. Naravni način zbudi v otroku čut prave ljubezni; nasprotno pa otroci roditelje, ki rabijo umetna sredstva, za svoje prijatelje ali za neprijatelje ali — za prijateljske sovražnike smatrajo. Kaj koristi otroku, ako mu mati vsak dan zagotavlja, da mu dobro hoče in želi, a vendar malo kteri dan mine, da bi ga umetno ne kaznovala ? Otrok, nesposoben soditi o dobrem, ki mu ga mati želi, ne veruje praznim besedam, a posebno pomni djanja in čine, koji mu manje ali veče bolečine pouzročijo ; to je tudi naravno, kajti celo verjetno je, da bi mati (in vsaki od nas) v enakem slučaju enako sodila. Kdo — bi li veroval v prijateljstvo tistega, ki ima polna usta sladkih besed, djauski pa vse naše želje zavira, ali nas še cel<5 kazuuje ? Da je naravno ravnanje čisto drugih nasledkov kakor umetno, naj nam pojasni ta-le primer. Otrok (kakor je to večinoma sploh otroško veselje) želi na sveči kak papirček sežgati, tega mu pametna mati šiloma ne brani, temuč mu svetuje : glej, ožgal se bodeš, in to te bode bolelo. Pusti torej ogenj ! Ako ni vbogal (to je celo verjetno), tedaj se je znabiti res ranil. S tem pa se dvojna korist doseže 1 Najprej ga je lastni poskus prepričal, da je plamen žgeč, in za tem je videl, da mu je mati v resnici želela sreče. Kako narobe je tedaj ravnanje one matere, ki mu je šiloma (morebiti s šiboj) poskus preprečila, kajti ne samo, da mu ni pustila seznaniti se z glavno lastnostjo ognja, temveč otrok jej tudi ne verjame, da mu je dobro želela, ker mu tako male, vendar njemu ljube zabave ni privoščila! Ako je otrok v veliki nevarnosti, takrat seveda je treba nevarnost šiloma odstraniti. — Pri večih prestopkih je treba, kakor že omenjeno, enako ravnati, kakor pri malih. Vendar so veči prestopki le redki; njih izvir je večinoma nenaravno, ter umetno ravnanje, ktero je bilo pravilno pri roditeljih že od početka. Vsakdanja skušnja nas uči, da so otroci, ki se že od mladih nog, dostikrat in za kako koli malenkost pretepajo, večidel razposajanci, kterim ni več pomagati niti s dobro niti s hudo besedo. Nek pedagog je že davno rekel: »velika strogost kazni v odgoji napravi malo dobrega, ali mnogo slabega, kajti verujem, in vsak se lahko prepriča, da v enakih razmerah tisti otroci, ki so bili največkrat kaznovani, bodo le redko dobri ljudje." Kratko rečeno, resnica je, da sirovost rodi divjost, in prijaznost prijateljstvo. Slednjič treba glavnih pravil kratko omeniti. Od otroka se naj ne zahteva prevelika stopinja nravne vrednosti; kajti, da si se v obče veruje na »nedolžnost" otrok, so tisti vendar samo nedolžni glede spoznanja hudega in glede hudega namena, a nikakor niso prosti hudega nagnjenja. Preveliko merilo, do kterega se želi, naj bi otroci v dobrem dospeli, ni le nespametno, ampak nerazumno je tudi rabiti premočnih sredstev, ktera treba, da bi bila vodila k dobremu. Slabe nasledke prezgodnjega duševnega zora ljudje že večinomo pripoznavajo ; vendar je tudi prerana nravna zrelost škodljivih nastopkov. Dostikrat lahko opazimo, da se ljudje, ki so v svoji mladosti bili zgled nravnosti, pozneje čisto izpremenijo, in nasprotno, da sedaj izgledni možje so v svoji mladosti malo dobrega obetali. Ne zahtevajmo od otrok preveliko, ter se zadovoljimo s srednjimi uspehi. Kakor razumnost, tako tudi veča nravnost sčasoma napreduje. Ne ravnajmo v vsaki malenkosti z otroki samosilno, kakor trinog se svojimi podložni, temveč svobodoumno, po naravnem vodilu, vsled kterega bode otrok vsakokrat sam spoznal nasledke svojih djanj. Roditelji, ki po nasprotni (nenaravni) učavi svoje otroke nravno izrejajo, si večidel samo svoj srd in jezo hladijo, ter ali ne znajo in ne morejo ali pa tudi nočejo svojih slabih čutov brzdati in jih kazni bodo večinoma le navestila takošnjih čutov, a ne želja, da bi kaznjencu hasnili. Zapoveduj malo! Jean Paul pravi; »Pogosto zapovedovanje hasni več roditeljskim koristim, nego otroškim." Vsikdar treba, da se dobro premisli, kar se nameni zapovedati, zraven pa se tudi nasledki zapovedi ne smejo pozabiti. Treba je, da se dana zapoved na vsak način spolni. Kar si enkrat za-povedal, tega nikdar ne opuščaj! Nedosledno ravnanje je nesreča otrok. Matere, ki v enem času otrokom zapovedujejo in odpuščajo, napravijajo v duši otrok pravo nravno zmešnjavo, ktero odstraniti je zelo teško, včasi tudi nemogoče. »Boljši je barbarski način hišnega gospodovanja, ako je dosleden, nego priljudni in svobodni brez doslednosti. (Spencer.) Zmiraj naj nam bo pred očmi, da treba izrejati bitje, ki bode znalo in moglo samega sebe krotiti, a ne takega bitja, s katerim bi drugi gospodovali, kakor jim je volja; zadnji cilj bi bil samo za sužnje. Dobra odgoja tedaj ni lahka; otroka dobro odgajati, je morebiti najtežja naloga roditeljev. Sirovo in silovito vladati zna tudi divjak Avstralije. Pametna odgoja zahteva mnogo mišljenja, veliko potrpežljivosti in oblasti nad seboj. Dobra odgoja ne koristi samo otrokom, nego v mnogem oziru roditeljem samim, kajti, ako otroke pametno odgajajo, tudi svojo lastno višo izrejo nadaljujejo in pospešujejo. Prvi pouk po analitično-sintetični učbi. Spisujeta Ivan Kelc in Sini. Šalamun. (Dalje.) Začetek poučevanja. A. Govorne vaje. 1. Učitelj, učenci, šola. Učitelj izraža prvi dan veselje nad učenci, da se jih je toliko zbralo in so radi k njemu prišli; nagovarja jih s krstnimi imeni in jih osobito prvi dan predolgo z resnobnim poukom ne muči. Potem odkaže vsakemu prostor in sicer večjim zadi, manjšim pa spredaj. Tudi tistim, ki slabeje vidijo in slišijo, se spredaj prostor odkaže. Na to začne: Glejte! sedaj sera vsakemu od vas odkazal prostor, na kterega se vsikdar vsede, kadar v šolo pride. Kteri izmed vas si je zapomnil svoj prostor, naj roko vzdigne ! Od danes naprej boste vsak dan marljivo prišli v to poslopje, kterega šolo imenujemo. Kam boste prišli vsak dan ? Kako imenujemo to poslopje? Tukaj v šoli se boste vsak dan mnogo lepega učili. Čemu boste radi sem pohajali ? Kdo vas bo pa učil ? Kteri ve, naj roko vzdigne ! Jaz vas bom učil, jaz sem tedaj vaš učitelj. Kako boste mene imenovali ? Vi boste pa lepo mirno sedeli, pazljivo poslušali, ter se radi učili. Kako boste sedeli ? Kako poslušali ? Kaj radi storili ? Kaj ste tedaj vi, ker se boste učili ? Glejte ! vi ste že učenci in se morate od sedaj naprej tudi tako obnašati, kakor pridni učenci. Kaj boste storili na poti, če koga srečate ? (Učitelj pove). Kako se imenuje poslopje, v kterega boste od sedaj naprej pohajali ? Kako se imenujem jaz, ker vas bom učil? Kako pa se imenujete vi, ker se boste učili? Vi pa tudi morate vedeti, kedaj se šola začne, da učenja ne zamudite. Kaj morate vedeti ? Čemu ? Kteri ve, ob kteri uri se šola začne ? Boste vi toraj ob 9. uri od doma v šolo šli ali poprej ? Zakaj morate poprej iti ? Smete po potu komu škodo delati ? Kod tedaj ne smete hoditi, da ne boste škode delali ? Ali smete po potu vriskati in si nagajati ? Kteri mi tedaj ve povedati vse, kako se priden učenec po potu obnaša ? Kaj boste storili, kadar v šolo stopite ? (Učitelj pove). Kadar učitelj v šolo stopi, morate, lepo vstati in ga pozdraviti. Kaj boste storili, kadar učitelj v šolo stopi ? Poskusite, vstanite in recite ! — Kako boste tudi po potu pozdravljali ljudi, ktere srečate ? Poskusi. J! Ker ste bili danes tako pridni in mirni, ter me pazljivo poslušali, hočem vam nekaj o ,Pridni Roziki" povedati. (Pripovest iz »Začetnice" str. 61.) Koga so hoteli mati doma imeti? Zakaj so jo hoteli doma imeti? Kakšna je bila zaradi tega Rozika ? Kaj pravi jokaje materi ? Kaj pravi, ko mater za roko prime ? Kakšna bo, kadar bo iz šole domu prišla? Kaj ji rečejo mati prijazno? Kam bi naj šla Rozika ? Zaradi česa so jo radi v šolo pustili ? Kaj pa bo zato potlej tem bolj storila ? Kaj so mati sprevideli ? Ali zamorejo otroci doma toliko koristiti, kakor se v šoli nauče? Kam bi tedaj naj otroci vedno radi pohajali ? Kaj pa storijo pridni otroci, če jih roditelji v šolo ne pustijo ? Kaj pa radi storijo pridni otroci če jih roditelji v šolo pustijo ? Kaj pa doma radi storijo, če jim roditelji kaj zapovejo ? Kdo ima rad take otroke ? 2. Krstna in rodbinska imena. Vsak od vas sedaj ve, kam bode pohajal vsak dan, kaj ima storiti, kako se na potu, doma in v šoli obnašati. Če boste vse storili, kakor ste slišali, radi ubogali in vsak dan v šolo pohajali, boste pridni učenci in rad vas bom imel jaz, vaši roditelji, vsak človek in tudi Bog ima rad pridne, marljive otroke. Sedaj pa bi rad tudi vedel vas poklicati, če vas hočem kaj vprašati. Kteri od vas mi ve povedati, kako ga oče ali mati doma pokličejo, kedar je čas v šolo iti, naj roko vzdigne ! Povej mi ti! ti! i.t.d. Kako pa tebe kličejo doma ? Priden učenec pa lepo reče: Mene kličejo J ! Povej mi sedaj ti lepo, kako te doma kličejo! Tako je lepo! Kdo mi še bo tako lepo povedal? Kar ste mi zdaj povedali, so vaša imena. Vsak izmed vas ima tedaj svoje ime. Kdo mi ve sedaj povedati svoje ime ? Povej J ! Kdo pa ve lepše povedati ? Povej ti: Moje ime je J! Tako je lepo ! Kdo pa ve, kje ste ta imena dobili? Kam pa so vas nesli boter in botra, ko ste se narodili ? Vidite ! ta imena ste dobili pri sv. krstu. Kje ste dobili ta imena J? Kakšna imena so tedaj to, ker ste jih pri sv. krstu dobili ? Zakaj se imenujejo krstna imena ? Povej mi sedaj svoje krstno ime J. Kteri pa ve lepše povedati ? Reci lepo ! Moje krstno ime je J! Povej tako ti! ti! ti! i. t. d. Boste vi dečki, kadar moški postanete, druga krstna imena dobili ? Kako se bodo tedaj vaša krstna imena imenovala, ker jih moški imajo ? Povej! ti! ti! Lepše pa rečete : To so moška krstna imena. Recite vsi! to so ... J. sam ! Zakaj se imenujejo moška krstna imena ? Povej mi ti svoje moško krstno ime ! Reci lepo : Moje moško krstno ime je Jožef! Ti tudi! Ti! Tak je lepo, to so pridni učenci. Kakšno krstno ime je Mihalj, France i.t.d. Povej kakšno drugo moško ime Jakec ! Kteri deklici je ime France, naj roko vzdigne ! Nobeni ? Zakaj pa deklica nobena ne reče! Meni je ime Jakec. Kakšno krstno ime je Jakec, France i.t.d. Imajo deklice tudi moška krstna imena? Kakšna krstna imena pa imajo deklice in ženske ? Kakšna krstna ime"ia imate tedaj tudi ve ? Recite lepo! Me imamo ženska krstna imena. Ktera bo sedaj vedela povedati svoje žensko krstno ime ? Ktera ve lepše povedati ? Reci! Moje žensko krstno ime je Marija. Povej ti tvoje krstno ime! ti! Kakšno krstno ime je Ana? Recite vsi: Ana je žensko krstno ime ! Povej kakšno drugo žensko krstno ime J! Kakšno krstno ime je Mihalj, Neža, France, Tereza, Janez i.t.d.? (Dalje sledi.) Višja čutstva in njih izobraževanje v šoli. Spisal Ivan Klemenčič. (Dalje.) Tedaj zunanji čuti sami na sebi še na zbujajo v nas estetičnih čutstev, ampak zunanji čuti združeni z duševnimi občutki. Zato le oni zamore imeti estetična čustva, komur duševni občutki to pripuščajo. Otroci, neomikani ljudje nimajo sami po sebi nikakega čuta za velikanske lepote v naravi, nikakega okusa za idealne umotvore, vzvišeno poezijo, i. t. d. Tudi čutstva za estetično lepo, ali kakor v navadnem življenji imenujemo za „dober okus" naj ne pozabi učitelj v učencih zbujati, ker tako zbuja že v mladem otroku človeku čut za rednost in harmonijo, a nevoljo in zaničevanje za vse slabo, grdo, neredno. In gotovo so tisti, kteri se v mladosti navadijo na dober okus, pri vsem svojem poslovanji in mišljenji rednejši in dopadljivši, ko drugi neredni ljudje. Dobrega okusa se pa učenci teško privadijo s samim podučevanjem. Narveč je na tem ležeče, v kakih razmerah in okolnostih preživijo svoja mlada leta; če vidijo povsod simetrijo in harmonijo, če se že po govorjenji, razsoje- vanji in vedenji oseb, s kterimi pridejo v dotiko, navadijo na lepo govorjenje, mišljenje in obnašanje. Ako se v takih razmerah z lepim združi še dobro, dobijo dober okus, kteri jih spremlja pri vseh dejanjih in jih dela pri ljudeh priljudne in dopadljive. Da si pa dober okus tudi pozneje ohranijo, mora od-gojitelj vse neokusno in navadno od njih odstraniti. Pozneje jim dajejo lepe vednosti hrane dovolj, da dobivajo vedno več dopadanja nad vsem, kar je dobro in lepo. Ker so v naravi vsi ideali lepote skriti, naj se otroci že v prvi mladosti vnemajo za njeno lepoto in veličanstvo, ker v njej dobivajo estetična čutstva narboljšo hrano. Učitelj naj gre ž njimi večkrat v prosto naravo in naj jim odkrije nje mičnost in krasoto. Kdor se tako z naravo seznani, ne najde nikdar dopadanja nad nenaravnim in brezumnim. Od naravine lepote do moralne ni velik korak in na učitelju je ležeče, da jih dovede od ene do druge. III. Čutstva dobrote, moralna ali nravstvena čutstva. Po umu pride človek do spoznanja dobrega in zlega. Iz tega nastanejo čutstva, ktera imenujemo moralna. Ta čutstva izvirajo iz harmonije ali disharmonije volje človekove z uzorom. Če je volja, kakoršna bi morala biti, nastanejo čutstva ugodja, nasprotno pa neugodja. Tedaj moralna čutstva niso nič druzega, ko veselje nad dobrim in žalost nad zlim in se ravnajo po mišljenji človekovem o dobrem in zlem, pravem in nepravem. Vsak človek sodi svoja dela in dela druzih po svojem notranjem prepričanji. To notranje prepričanje človekovo, ktero svoja in druzih dejanja odobruje ali ne odobruje, imenujemo vest. Vest nas spremlja pri vseh naših dejanjih, nas spodbuja in svari. Človek ima dobro ali slabo vest, če mu napravlja žalost ali veselje. Vest je odvisna od nravstvenega izobraženja človekovega. Nekteri imajo mehko, drugi trdo vest, nekteri pa so le v kakih rečeh posebno vestni. Nravstveno neizobražen človek je brezvesten. Tudi moralni čut se zgodaj oglasi v otroku, kot dopadanje nad dobrim in pravim. Že pri malih otrocih zapazimo veselje in samozadovoljnost, ako v kakem slučaju prav ravnajo, nasproti pa kes, sramoto in notranji nemir, če ne ravnajo prav. Že otrok kaže spoštovanje do vsega, kar je pravo, dobro in blago in zavrže vse, kar je hudobno in ostudno, akoravno se ravna bolj po izgledu odraščenih, ker še ne more sam dela prav razsojevati. Otrok se tedaj do presojevanja dobrega in zlega dovede z dobrim izgledom. Kar vidi na tistih, ktere ljubi in spoštuje, to ima za dobro in spodobno. Na tak način nastanejo navade, dobre, pa tudi slabe, v druščinah, da v celih narodih. Moralni čuti se zbujajo tudi v otroku, če dobra dela kakega človeka, bodisi resnična ali izmišljena, iz zgodovine ali vsakdanjega življenja, odobravamo ■ in hvalimo. IV. Verstvena čutstva. Verstvena čutstva so tista, ktera ima človek o nadzemljskem svetu, o Bogu. Človek kmalo zapazi svojo nezmožnost in odvisnost od višjih moči; zapazi, da mora imeti veličanstvo v stvarjenji tudi veličastnega in vsemogočnega gospodarja. Ti čuti so velike važnosti, ker človeku dajejo tolažilo pri .nezgodah in nesrečah v življenji in duh njegov povzdignejo nad vse posvetno minljivo. Posebno velike važnosti pa so, ker je po njih nravstveni zakon volja božja, a ne samo zahtevanje človeškega uma. Ko se v otroku začne razvijati um in pamet, ko se vest zbuja, naj se že začne napeljevati na spoznavanje Boga. Reče naj se mu s besedami, njegovemu spoznavanju in razumu primernimi, da on dobre otroke ljubi, da se bo le tem vedno dobro godilo, da od njega pride vse dobro, da on sam k nam govori z našo vestjo, ktera nas vselej svari, kedar kaj slabega naredimo. To ni tako težavno, ko se dozdeva. Narbolj pa se v veličanstvu narave učijo spoznavati tudi njenega stvarnika in kolikor manj zamorejo z naravnimi močmi zakone v naravi zapopasti, toliko ležje v njegovi neskončni mogočnosti vzroke iščejo in dobijo. Kavno ta verstvena čutstva, skrivno slutenje in iskanje Boga in želja mu dopasti in bojazen, žaliti ga, ta čutstva krepijo in blažijo v otroku tudi moralna čutstva. Dostikrat pa načela, s kterimi se skušajo v otroku verstvena čutstva obuditi, svojega namena ne dosežejo. Vse obširno moralizovanje in mehanično učenje raznih naukov, kterih ne zapopadejo, pripelje jih hitreje do hinavstva in zamori v njih verstvena čutstva. Pri takem ravnanji se ni čuditi, da so otroci, kteri so po naših mislih narbolj verstveno izrejeni, narbolj neverni, ko enkrat prostost dobijo, ker od vsega, kar so se učili, nič ne občutijo. Narbolj pa se v otrocih verstvena čutstva budijo po izgledih odraslih, starišev, učenikov, zato naj ti pazijo, da v njih teh čutov ne zamorijo, ampak jih se svojimi izgledi blažijo in pospešujejo. (Dalje sledi.) Praktična obravnava pesmi: Veselja dom. (Tretje Berilo str. 28). Spisal Ivan Kaukler. I. Učitelj čita. Učenci zr<5 v knjigo; učitelj čita kolikor mogoče milo in ganljivo, se sočutjem in dramatičnim ognjem. Naglaševa in povdarja se naj v prvi kitici; veselje, kje, povej, kje, hribih, dolinah, videti, objeti. V drugi: mizo, dobro jed6, plesu pri godcih, sladko poj6, prav'ga, ni, beži. V tretji: po polji, rož'ce cvetd, logu, ptice poj6, ptice, rožice, mlado srce. V četerti: posledujič, zasledim, ledinco, otroci, kratek čas, njih. V peti: blažena leta, vi, brez, srčno nazaj, minola, zastonj. V šesti: eno, deželi, mlado, vse, ne zna, tamkaj, pravo veselje. II. Učenci čitajo; učitelj izprašuje in pojasnjuje; razvrstitev misli po kiticah. Učenec mora ravno tako citati, kakor učitelj. Ako bi pa učenec ne zadel pravega n&glasa, se z vprašanjem k dobremu naglaševanju primora; n. pr. Za č e g a v dom bi radi mi vedeli P Za dom veselja bi radi mi vedeli. Kaj naj preljubo veselje pove? Preljubo veselje naj pove, kje je domž i.t.d. Čitaj prvi dve vrsti! Reci drugače mesto „veselja dom!" Kje veselje prebiva (stanuje, je dom