List 25.
Gospodarske stvari.
Krvava uš.
Ta sadjarstvu kaj nevarni mrčes spada med listne uši. Ako se ta uš med prsti stisne, zapaziti je na njih neke temno-rdeče maroge, kakor po strjeni krvi, od tod njeno ime krvava uš.
Domovina krvave uši je severna Amerika, od koder se je zatrosila uže proti koncu preteklega stoletja tudi v Evropo, in sicer najprej v Skočijo. Na Nemškem jo poznajo uže 50 let, v Avstiiji pa tudi uže 20 let.
Krvava uš je okolu dva milimetra dolga, medeno-rumene, dostikrat tudi temnejše, skoro čisto rjave barve. Najlaže se spozna po tem, da ima na konci života nekak bel , na videz volnat, iz voščenih nitek sestoječ metlast izrastek. Tako metlo, katera je lahko tri do štirikrat daljša od vsega života, imajo pa le popolnoma dorasle uši, mlade je nimajo. Množi se krvava uš strašansko hitro, kakor sploh vse listne uši, in sicer tako le: Samica zaleže na jesen za lubad debla ali kake vejice, ali pa tudi v zemljo blizu debla 30 do 40 jajčec. Na spomlad se izvali iz njih prvi rod, potem pa prihaja do jeseni vsakih 14 do 20 dni drug, ali le ti ne s pomočjo jajčec, ampak samice, katere se vse na enem mestu z glavami v lubad zarijejo, porajajo žive mlade. Ob začetku prebivajo mlade uši v metlastem, volnatem izrastku svojih mater. Dostikrat se primeri, da odtrže veter veči ali manjši del izrastka ter ga z mladimi ušmi vred odnese daleč proč na drugo drevo, na katerem se potem pričenjajo uši v novic ploditi. Na jesen šele se rode samici s samicami vred kakor popolni krilati mrčesi.
Krvava uš živi ob soku jabolčnega drevja, zato se zarije tudi,   kakor smo  uže zgoraj   omenili, v lubad ja-
oblčnih mladik, najrajše vodenih poganjkov. Take rane na jablani so podobne drevesnemu raku, kateri se, ako ni hitre in izdatne pomoči, po vsem drevesu razširi in je pokonča. Na ta način je poginilo v Normandiji na več nego desetih štirjaških miljah vse jabolčno drevje. Prav tako je naredil ta mrčes tudi na Angleškem in ob Renu, v najnovejšem času posebno na Virtemberškem velikansko škodo.
Drevesa, katerih se je krvava uš lotila, spoznati je lahko uže od daleč, in sicer po rakastih hobotah (izrastkih) in po bolehni podobi.
Ako natančno opazujemo hobote, zagledamo na spodnji strani mladik, da so čez in čez z belo, nekoliko zavišnjelo volno prevlečene. To je gotovo znamenje, da so na takih mestih naseljene cele kolonije krvave uši, ki sestoje iz nekrilatih, rdečih samic in vsakodobne zalege.
Kakor hitro se krvava uš vgnezdi na sadnem vrtu, posebno pa v drevesnici, skoro je ne moremo več zatreti.
Zaradi tega treba največe pozornosti, da se zlo-delka uže takoj v prvem pričetku zapazi ter takoj z vso le mogočo silo izkuša zatreti. Kar se pa tiče pokon-čevanja krvave uši, sklenila je skupščina virtemberških vinarjev in sadjarjev v Šorndorfu dne 21. septembra 1874. leta tako le :
Krvava uš se pokončava najizdatneje takoj od kraja z ostrimi ščetmi, s katerimi se nastale še prav majhne, mehke hobote dobro raztržejo. Kakor hitro so pa hobote uže pol ali pa cel meter dolge, ne pomaga ščetanje nič več, marveč treba je vse take ušive vejice kar odrezati in sežgati. Pa še po tem delu se mora poškodovano drevje vsaj vsakih štirinajst dni dobro pregledati, vsa posušena lubad ostrgati, vse rane pazljivo zamazati, vrhu tega pa še vse drevo z apnom pobeliti. Belež varuje drevo novih mrčesnih naselitev.
194
Da se krvave uši, ki se izvale na spomlad v zemlji, ne morejo spraviti na drevje, naj se ovijo vsa debla s pokatramanimi obvezami, kakeršne uspešno rabijo tudi proti gosenicam. Izkušnje uče, da se še drugače lahko uničijo krvave uši, katere so se jeseni v zemljo zarile, in sicer tako le : Zemlja se prekoplje za en cel meter okoli debla ter dobro z živim apnom pomeša.
Z milnico, lugom, katramovo vodo, v kateri se je kuhal tobak ali pa kačje grozdje (solanum nigrum), je sicer dobro škropiti, pa ne popolnoma uspešno. Na Angleškem se je pokazalo, da tudi pomaga, ako se lubad namaže s terpentinom. Najboljše sredstvo je pa to, da se vsa ušiva mesta na deblu dobro namažejo s petrolejem, ravno tako tudi debele veje, vse manjše bolne veje pa odrežejo in sežgo.