323
Naši dopisi.
V Gorici 19. eept. — Kralja borno imeli prihodnjo zimo v Gorici! Grof Chambord, vojv. Bordeaux-ski (Henrik V.)7 pride stanovat v tukajšnje Bockmannovo poslopje na Dunajski cesti (nekdanje Žćmljaršče). Grof Ch. je pri nas dobro znan, simpaten gospod; še zdaj ga vidim, kako je v mlajših letih jezdaril po naših sprehajališčih; vidim ga pri raznih legitimistovskih pogrebih na tukajšnji Kostanjevici. Kostanjevica je francoskim staršim Bourbonom in njihovi stranki „St. Denis v pregnanstvu." Uni pot, ko je malo manjkalo, da ni Henrik V. kralj postal, gledali smo že v duhu, kako bodo trupla njegove rodovine svečano prepeljavali od tod v Pariz. Takrat se nismo nadejali, da pride sloveči zastopnik čistega legitimisma semkaj stanovat. Grof Ch. je bival v našem mestu, prišedši s Karolom X., od 1. 1836 do 1844. Odšla je kraljeva rodovina od nas po smrti vojv. Angoulemskega (f 3. jun. omenjenega leta). Skor vse naše cerkve se ponašajo z dragocenimi darovi visokorodnih francoskih pregnancev. Iz baldahina (nebd) nad prestolom Karola X. imamo narejene mašne plajše. Krasno procesno neb6 v Veliki cerkvi je delo grof Chambord-ove sestre, pozneje vojvodinje Parmske itd. itd. Bralcem našim, ki nimajo več ko 30 let, naj povem, da Karol X. je umrl v grof Coronini evem gradu na Cin-grofu, vojv. Angoulemski pa v grof Strassoldi-evem poslopji na trgu (malega) sv. Antona.   (Poslednjega veli-
Sanski pogreb 8. junija 1844 je popisal našega slavnega dr. Etb. Henr. Costa-e oče,   tačas uradnik v Gorici. *) To in mnogo druzega mi prihaja na misel zdaj, ko ima priti spet   k nam   grof Ch.    Pa  tudi naši mestni ubogi se ga gotovo veselć, saj spomin „francoskih kraljev" še živi med njimi,   kar jih je iz prejšnjega časa.   Dobro došel tedaj, grof Chambord!   —  Misel misel rodi.    Od kralja   naj   prestopim   k   cesarju — k  našemu cesarju. Tržaški „Osservatore" nam je prinesel te dni celo vrsto milodarov,  ki jih cesar Franc Jožef naklonil šestim vasem naše dežele.    Posamesni  zneski  so po 100-500 gold., skup 2200 gold.   Podarjen je denar za razne potrebe,  za cerkve, farovž, zvon, šolo, vodnjak in za pogorelce. Slava cesarju! — Novoimenovani konservatorji zgodovinskih starin   v  naši deželi so grof Fr.  Coronini  (dež. glavar),   Anton  Klodič (dež. šolski nadzornik) in (advokat)  P. dr. Bizzaro. — Pretekli četrtek, 23. dne t. m., je bil novi Tržaški škof mons. Dobri la tukaj;   prišel  se je  poklonit  svojemu metropolitu, našemu prevzv. knezo-nadškofu. — S očka voda je že speljana po mestu. (Magistrat je namreč najel Ritterjev  vodotok v Stračicah za 10 let).    Tu pa tam so zdaj prav   lični vodoviaki (pumpe).    Svetilnični stebri so ob enem pumpe. Posebno lep je umetni vodomet v mestnem vrtu. Vrt je najlepši kinč našega mesta; vsako   mesto   se   ne  more   s  takim  ponašati. — Ven-dima je  odprta;   že   ta   teden   so   trgali  po nekaterih krajih, prihodnji pa bo prav za pravo sv. Mihel po vinogradih gospodaril. Vendima bo vkljub toči in bolezni veliko obilniša   ko lanska;   da   bi   pa   tudi   cena  prav nizka bila,  o tem ni nič slišati.    V Brdih,  kjer so po stari navadi prvo   „rebulo"   za poskušnjo (za tujce) že napravili, prodajajo jo po 14 gold. kvinč (60 bokalov). Prave cene pa  še   nima  novo vino. —  To je „qui pro quo", to! Preteklo nedeljo (19. t.) je nastala tepežnja med 3 kanoni rji in 4 delavci; vojaki so potegnili ven sablje  in   civilisti so morali bežati.    Vojaki dirjajo za njimi. Po nesreči je šel ravno memo nek delavec A. S.; vojaki, misleč, da je on eden unih 4, začeli so ga tleči in sekati, da leži zdaj nevarno bolan v bolnišnici. — Nek vojak je gledal včeraj čez tukajšnji Sočki most, ali,   naslonivši   se   (znabiti pijan)   preveč  čez   zagrajo, omahne in pade kakih 8—10 sežnjev globoko v Sočo, začne pa lepo  plavati  in s pomočjo nekih ljudi,  ki so bili tam  blizo,   priplava  srečno   do  brega  in  se   reši. Udaril se je pa vendar še precej.
Iz Trsla 26. sept. == **) — Kaj neki pomeni danes to, da zvonovi veselo pojo po vseh cerkvah? — kaj neki druzega, kot vmestenje našega novega škofa prečastitega gosp. dr. Jurija D o brile, ki se je slovesno vršilo. Ob 8y2 je v procesiji iz cerkve sv. Antona starega izstopil ves kapitel in gre v škofijo po svojega vladiko ter se ž njim vrne zopet v cerkev sv. Antona, odkodar se po kratki molitvi slovesna procesija ob 9. uri prične proti sv. Justu tako-le: Za sv. križem nesli so 11 cerkvenih bander, za temi prišli so očetje kapucini, za njimi pa 57 duhovnov; za korarji v zadnji vrsti med dvema kanonikoma bili so milostljivi škof z mitro na glavi in pastoralom v roci. Brž za njimi sta šla dr. Angeli, župan Tržaški, in baron Pino, cesarski namestnik; prav tako so bile zastopane vse druge cesarske, deželne in mestne uradnije in naroda vseh vrst toliko, da je bil sprevod res veličasten. Na obrazu vsa-cega bralo se je veselje, da je škofija dobila takega moža za svojega višega pastirja. Stareji ljudje poznajo gospoda škofa že od 1842. leta,  ko so bili za kaplana
*) Sicer je pa še mnogo   druzih visokih oseb pokopanih na Kost., ktere so umrle v druzih mestih.                   Pis.
**) Obljuba jako draga.                                     Vred.
in učitelja veronauka pri sv. Antonu novem v Trstu potem rektor v semenišču in leta 1854 župnik pri Sv* Justu, od koder so leta 1858 za škofa prišli v Poreč* kjer so bili velecenjen in priljubljen vsacemu pošte! njaku. Slava jim! — Zdaj pa še kaj druzega. Te dni seje po naši okolici trgatev začela; vina bo veliko in dobrega. — Poslopje mestnega magistrata bo skorai dovršeno, pa čudno! vseda se ravno na sredi, in gjj tako naprej pojde, utegne se še popolnoma vsesti. Zvon, ki visi v nekem stolpu podobnem iz srede palače izzidanem zidu (terrazza), je že 18t avgusta, na rojstni dan cesarjev, prvokrat zapel. — Š o 1 e so se v mestu zopet začele in kmalu začno se tudi okolične. V mestu se je vpeljalo 5 razredov, v okolici pa se ni prav nič storilo. Nadejali smo se, da bo vendar vlada kaj storila —- in če druzega ne — vsaj vsemu slovenskemu svetu jako neljubega Boni na odpravila. Al žalibogt do danes še nič gotovega ne vemo, če prav to človeče se od dne do dne narodu bolj pristuduje, in ker silno laško propagando na zemlji slovenski dela, s tem narodnim pravicam v obraz bfje, omiki šolske mladine pa hudo škoduje, ker proti didaktično pedagogičnim načelom ljudskih šol tuji jezik domačinom vsiluje. Lahko bi več dogodeb povedal, kako stariše na limanice lovi, da v 3. laški razred svoje dečke pošiljajo, kjer pa zarad neznanstva laščine zaostajajo in veselje do šole zgubijo.. Znano je še druzih brklarij Boninovih toliko, da po pravici smemo interpelacijo staviti do častitih gospodov Klodiča in Rajakoviča: ali je na korist ljudski šoli na čisto slovenski zemlji, da tuji jezik zvonec nosi in je vrh tega ta zvonec še v tacih rokah, kakor so Boninove? Zato „videant consules, ne quid detri-menti capiat res publica!"
Iz Maribora 22. sept. — Jako pomenljiv je bil 19. dan t. m., ko je politično katoliško društvo pod predsedstvom grofa Brandis-a obhajalo svojo obletnico. Okoli 300 udov in gostov bilo je pričujočih, med katerimi je bil tudi prečastiti knezoškof Lavantinski, v tej skupščini, v kateri so se tehtne reči obravnavale v nemškem in slovenskem jeziku. Velik vtisek je naredil govor mladega kneza Alojzija Lichtensteina o socialnih zadevah današnjega časa; izvrstno je razpravljal v slovenskem jeziku gosp. kanonik Kosar o ustaji na Turškem v kristijanskem, slovanskem in Avstrijskem oziru; za njim je govoril baron Eeyer o potrebi o zedinjenji katoliških moči in napravi enega velikega katoliško-političnega društva za spodnjo Štajarsko po izgledu gornje-avstrijskega društva; deželni odbornik g. Herman je isti predmet razpravljal vrlo lepo po domače v slovenskem jeziku; konečno je še besedo poprijel g. kaplan B r g 1 e z in tudi z odlično slovensko besedo tehtno spodbijal nelojalni predlog poslanca Seidl-na v neki prejšnji skupščini nemčurskih liberalcev, ki na-svetuje personalno unijo Ogerske z Avstrijo. Omeniti moramo še blagih besedi gospoda knezoškofa Lavantin-skega, ki je svojo radost razodel nad današnjim zborovanjem pa tudi odkritosrčno grajal mnoge, ki bi bili imeli danes pričujoči biti, pa so se odlikovali — s svojo nenazočnostjo. Taki zbori, kakor je današnji bil, imajo gotovo neizmeren vpliv na to, da se kugi današnjega brezverskega liberalizma krepak kordon stavi.
Iz Vipave 24. sept. 97. — Sprejmite drage „Novice" nekoliko vrstic o svečanosti, ki jo je prelepa Vipavska dolina obhajala 19. dne t. m., ko so prečastiti gospod dekan Jurij Grabrijan po preteku 50 let duhovnega pastirstva peli zlato mašo. Kdor gospoda dekana osebno pozna, gotovo mi pritrdi, da niso častila-komni in da vsacemu svojemu gostu najprvo povejo, da niso prijatelj komplimentov; zato so tudi hoteli svojo zlato mašo le na tihem brez posebne slovesnosti obha-
324
'ati. Toda prijatelji in častivci njihovi so prosili, naj L se redka ta slovesnost obhajala s tako častjo, ka-koršne je v resnici vredna. In res se je ta svečanost ^vrstno sijajno vršila. Naj jo kolikor mogoče ob kratkem popišem.
Ko so že tri dni pred omenjeno nedeljo lepo vbrani vonovi Vipavske farne cerkve in njenih podružnic nakanili Vipavski dolini bodočo slovesnost, se v soboto popoldan spremeni ves Vipavski trg v delavnico, da se spodobno oiišpa za prihodnji dan. Mladenci postavljajo iepe maje, naredć iz zeljenave tri slavoloke, podobne vj8okim vratam, popravljajo pota in jih posipljejo s peskom ! deklice pa pletejo vence, lepšajo slavoloke z napisi in cvetlicami. Vsak gleda, da kaj primore k tej giovesnosti. Ob x/2 4. popoldne začne se razlegati po dolini mogočen strel. Zvečer je trg bil prostovoljno in prav očusno razsvntljen in ob 8. uri so prišli pevci s gvetilnicami pred farovž, spremljani od mnogega občinstva. Pod vodstvom nekdanjega tukajšnjega učitelja g. Hribarja se je petje odlikovalo tako zvečer pred farov-žem, kakor drugi dan pri slovesni maši in pri obedu. Med petjem zvečer so se zlatomasniku poklonile vse odlične in veljavne osebe Vipavskega trga; z ginjenim srcem sprejemajo jih zlatomašnik nepričakovajoč take časti. S tem končala se je slovesnost v saboto. — V nedeljo zgodaj zjutraj že zbudili so možnarji počivajoče Vipavce. Komaj se dobro zdani, že začne prihajati ljudstvo od vseh strani, kajti vsak bi bil rad navzoč pri tej lepi slovesnosti. Proti 10. uri pridejo zastave s svojimi zastopniki pred farovž, čitalniska, šolarska in tudi cerkvena. Deset parov belo oblečenih deklic čaka zlatomašnika, da bi mu potresale kakor družice pota s cvetlicami in ga spremile pred altar božji. Prišlo je tudi obilo duhovščine od blizo in daleč, med njimi dva gospoda dekana, ki so zlatomasniku častitali k tej slovesnosti. Ob 10. uri naznani mogočno streljanje in ve ličastno zvonenje, da se ima slovesnost pričeti. Vse oči vprte so zdaj le na farovška vrata, kjer se zdaj in zdaj imajo prikazati zlatomašnik. Vrsta duhovnikov v cerkvenem oblačilu se prikaže, za njimi pa zlatomašnik. V rokah nes6 ovenčani pacifikalni križ in imenitno palico s šopkom suhih cvetlic, ki jo jim je poklonil nekdanji njih kaplan g. Primož Peterlin, katero je, vrnivši se iz Jeruzalema, v spomin zlate maše nalašč v Kani Galileji vrezal. (In ravno ta palica s šopkom ima lep pomen. Pred 50 leti namreč so častiti zlatomašnik kot krepak novomašnik nesli šopek brez podpore , a danes čez 50 let treba je šopku palice, treba podpore.) Ko se prikažejo zlatomašnik na farovškem pragu, pozdravi jih moški zbor in zapoje jim lepo pesem „Zlatomašnik bod' pozdravljen". In med petjem, zvo-nenjem in streljanjem prične se procesija ali boljši rečeno, triumfada gibati proti cerkvi. Naprej vibrajo zastave , za njimi prepevajo pevci, potem potresajo belo-oblečene in ovenčane deklice pot duhovščini z zlato-mašnikom. Za zlatomašnikom pa gredč odlična gospoda iz Vipavskega trga. V lepo okmčano in razs vitij eno cerkev prišedšega petdesetletnega mašnika pozdravijo orgije in milo petje, potem pa prične se slovesna sv. maša. Govor so imeli prečastiti gosp. dekan Postojnski. Z vneto besedo povedali so, kaj so gospod zlatomašnik Bogu dolžni, kaj pa Vipavci gospodu zlatomasniku. Govorili so o mnogih zaslugah zlatomašnika do „ljubih Vipavcev", ki so najboljša, najlepša leta darovali le za blagor, za srečo Vipavske doline. Marsikateremu pridala je solza veselja v oči, ko je gledal pred altarjem »ožjim stati starčeka že — a vendar še krepkega po duhu in telesu, in vsako verno serce je zdihnilo proti fcebu, naj mili Bog nam ga še ohrani zdravega in veselega mnogo let. — Po slovesni sv. maši gre procesija
zopet nazaj v farovž. — Opoldne je prišel zlatomašnika počastit tudi okrajni glavar gosp. Globočnik. Med obedom dobili so gospod zlatomašnik 8 telegramov od raznih prijateljev in nad 16 drugih dopisov. Napivale so se lepe in navdušene zdravice, kar je kazalo, da je zlatomašnik občespoštovan, občeljubljen. Proti večeru razšla se je vesela družba. — In tako je zopet sijajna pričala ta slovesnost, kako poštenjaki znajo častiti može, ki skrbijo za dušni in telesni blagor človeške družbe. Svojega popisa pa ne morem bolje končati kakor z besedami, ki jih govori pesmica, ki smo jo med obedom lično tiskano razdelili gostom na čast našemu neprecenljivemu očetu, v zadnji kitici tako-le se glaseča:
Kdo bi preštel Vaša vsa blaga dela,
Bog večni saj v knjigi jih zlati ima.
Radostno spoznava dolina jih cela,
In cesar, in majka Slovenija vsa,
Jezerokrat danes doni naj Vam slava.
Ah! Bog Vas ohrani premnogo še let!
Nebeški Vam venec pa plete višava v V rajskem tam vrtu, kjer večni je cvet. Iz Starije. (Javna zahvala.) Podpisani se slavni kmetijski družbi, katera je tukajšnji ljudski šoli prav lepo zbirko vrtnarskega in sadjerejskega orodja inven-tarično podariti blagovolila, v imenu šolskega sveta in vse tukajšnje občine presrčno zahvaljuje. Bog blagoslovi si. družbo za tako lepi dar!
Vodstvo onorazredne šole  v Sturiji  19. sept. 1875
Matija Ran t, učitelj. Iz Višnje gore. (Brzojavno postajo) imamo zdaj tudi mi; odprla se je 23. dne t. m.
Iz Ljubljane. — Čedalje bolj je pozornost tudi pri nas obrnjena na bojišče v Bosni in Ercegovini, in to tem več, ker nezaslišane grozovitosti počenjajo Turki s kristijanskimi Slovani, ki pa vkljub temu se junaško borijo za „krst častni in svobodo zlato", milovani od vsakega,   kateremu  le iskrica človeštva še v srcu bfje.
—  (Darovi za kristjanske ubežnike iz Bosne in Er-cegovine na Avstrijsko zemljo): Dr. J. Muršec 10 gold., Ruedl , župnik 5 gold., J. P., kaplan 2 gold., Lopič, kaplan 2 gold., Harič, duhovni pomočnik 1 gold., Ljudmila G. 2 gold., Mina Stefe 1 gold., Anton Jakšin v Begnjah 2 gold.
Srčna zahvala! Prosimo pa: dajte, dajte, še drugi!
—  (Iz seje deželnega odbora 25. in 27. septembra.) Ustanovna pravila vino- in sadjerejske šole na Slapu je deželni odbor sklenil v „Novicah" skrajšano objaviti, da se po deželi bolj na tanko izve osnova te šole. — Dopis deželne vlade, da v deželnem zboru sklenjena postava o podučevanji slovenskega jezika na Ljubljanski realki ni potrjena, je bil na znanje vzet. — Deželni odbor je pritrdil, da se učiteljska služba v Pre-dvoru nad Kranjem podeli učitelju Antonu Cjrmanu, na Trati učitelju Janezu Dolinarju, v Cemšeniku pa učitelju Leopoldu Z up inu. — Sekundariju doktor Drču na porodnišnem oddelku deželne bolnišnice se je služba na 2 leti podaljšala. — Večina deželnega odbora je sklenila, da se na vladna dopisa zastran nameravane postave o gospodarstvu s cerkvenim premoženjem odgovori deželni vladi v tem smislu, da deželni odbor smatra to zadevo za deželno ne pa za državno; manjšina dežel, odbora pa je bila tega nazora, da ta reč spada v področje cerkvenih oblastev. — Vladni dopis, da pride prof. dr. Wilckens iz Dunaja vLjub-ljano ogledat najdbe stavb na koleh na Ljubljanskem močvirju, vzel se je na znanje. — Dopis deželne vlade, da je, vsled pritožeb več občin na deželni zbor zoper nemške dopise c. k. gospćsk županatvom, opomnila politična oblastva na dotične ukaze 1. 1867 in 1868 in se obrnila na c. kr. nadsodnijo v Gradec  in na c. kr.
325
finančno direkcijo v Ljubljani zarad rabe slovenskega jezika v občevanji s slovenskim ljudstvom, naznani se dotičnim občinam. — Na dopis deželne vlade, da finančno ministerstvo nikakor več kot 175.000 gold. letne subvencije iz državnega zaklada ne dovoli Kranjskemu zemljišno - odveznemu zakladu, — je večina deželnega odbora sklenila v tem smislu sprejeti pogodbo z vlado. — Od g. Val. Krisperja je deželni odbor kupil posestvo (Thiergarten) blizo Ljubljane za napravo silno potrebne nove norišnice, da se že sredi oktobra odpre podružnica za mirne blazne.
—  (40 gospodičin se je v pripravnico učiteljsko) v Ljubljani letos vpisalo. Ker je po priliki llkrat več ženskih kot moških na svetu, utegnejo sčasoma učiteljice spodriniti še učitelje iz ljudskih šol. Živila konkurencija!
—  Da „Tagblatt" in Bambergova tako imenovana ,,slovenska pratika" sta si po vsem brat in sestra, vidi se iz tega, da raztrgana mu služi — za zavitke.
—  (Hilzerjevi zvonovi) v Št. Petru zdaj že vsi poj6. Razsodba ljudi, izvzemši zagrizene nemčurje, je v kratkem ta: „Lepšega in bolj vbranega zvonenja, kakor to, na Kranjskem še ni in Samassa bi ga tudi ne bil vlil po vsem, kar se je zadnji čas o njem pisalo in česar on ovreči še poskusil ni/' Zvonovi so vbrani v A-Dur, vćliki tehta 58 centov in 48 funtov.
—  (Gosp. J. Nolli), dosedanji vodja slovenskega gledišča, vrl igralec in pevec, popusti naše gledišče ter se podd v Zagreb, kjer je za opernega pevca sprejet. Želimo mu sicer veliko sreče, vendar obžalujemo to, da zapusti naš domači zavod, pri katerem si je pridobil pripoznanje občinstva in kateremu spodnese s svojim odhodom izdaten podporni steber.
—  „Sokol" napravi 2. oktobra na korist Bosniškim in Ercegovinskim mučenikom veselico z loterijo, — čitalnica pa oktobra meseca veliko „besedo".
—   (Pobirki iz časnikov.) Da v zadnjem deželnem zboru sklenjena postava o jeziku slovenskem na realki Ljubljanski ni potrjena, no! to je pa le zopet dobra paša „Tagblattu", ki je unidan veselja se prekuceval o tej novici. V deželnem zboru sta dr. J. Bleiweia in dr. Zarnik že sama naprej prerokovala, rekši, da od te vlade nimamo nič pričakovati; le konstatiralo se je iznova, kaj glasoviti §. 19 pomeni — Slovencem.
326