Ingi z Isiandije je dva meseca obiskoval šolo na Rudniku              "*
Novo znanje in novi prijatelji
V tretjem razredo osnovne šole na Rudnikn je bil« tistega dne, ko sem jih obiskala, kot pona-vadi. Učenci so rairno sedeli v klopeh in vadili maiematiko. Kazlika je bila samo v lem, da je aacd njimi sedel $e en učenec več, mali Ingi z Isiandije.
Prvega oktobra se je na vratih tovarišice He-lene Magister pojavila družina malega Ingija in dogovorili so se, da bo Ingi obiskoval tretji razred, dokler bo z mamo in bratcem na obisku pri sorodnikih. Ingijeva mama Helena je na-mreč Slovenka in kot sama pravi: »Naj fant ve, da ni le Islandec, ampak tudi Slovenec!«
INGI VILHIMV
Naslcdnjcga dne je Iogi že prikorakal s torbi-co v šolo. Prve dni je bilo malo teže, pomagal si je z znanjem ?ngleškega jezika, kmalu pa je že prav lepo govoril slovensko.
»Sprva smo mislili, da bo pri pouku le poslu-$al.« pravi učiteljica Helena Magister. »Kmalu pa je že aktivno sodeloval. V Islandiji hodi v četrti razred, vendar pa niso prišli niti tako daleč, da bi se naučili pisanih črk. Tudi pisanja z nalivnim percsom se je Ingi naučil pri nas.«.
SoSokš ga imajo zelo radi, težko jim je bilo ob slovesu v začetku decembra, ko je Ingi odhajal nazaj domov, Marsikatero oko se je ob slovesu orosilo. ne bom povedala, čigavo še piav po-sebej.
»Težko mi je, ko zapuščam svoje pnjatelje v Sloveniji,« je dejal Ingi. »Veodar pa po svoje komajčakam, da pridem domov, kjer me čakajo moji stari prijatelji. Poleg tega pa me čaka moja nemžka ovčaika, ki ima prav zdaj mladičke in me že malo skibi zanjo.«
Ingi se je neveijetno hilro vkjjučil v Sobko življenje, kljub temu, da so bile njegove navade od prej precej dnigačne od oaših. Tudi na hrano v šoh se je motal posebej privaditi. Zaupal mi je, da mu je najbolj v$eč kislo zelje, ki ga na Islandiji sploh ni moč dobiti.
»Ko smo zbirali papir, nam je Ingi precej pomagal, prav tako pa njegova mamica. ki je izvedela, da nameravamo z zbranim dcnarjem kiq>iti televizor. Televizor nam je podarila, tako
da si bomo sedaj z zbranim denarjem kupili kak drug prepotreben učni pripomoček,« pravi He-lena Magister.
Naj še povem, da je osnovna šola Rudnik podružnična šola in šteje vsega osemdeset ijčen-cev v štirih oddelkih, kljub temu pa so zbrali kar 1300 kg starega papirja.
Ingi odhaja torej nazaj domov z veliko novega znanja, spoznanj in z veliko novimi prijatelji, za katere je dejal, da bi nekatere najraje vzel s sabo v Islandijo.
»Z mnogimi si bom dopisoval in mislim. da se bomo kmalu spet videli,.« je še dejal in odhitel, kajti sošolci so ga že čakali. Res ne bi bilo prijazno, da tako pomembno stvar, kot je pot domov po vseh mogočih bližnjicah, odloži zara-di mene, ki sUim vanj z vprašanji, ko je toliko reči na svetu, ki jih je treba storiti še pred odhodom na Islandijo.
TEKST IN SLIKI: RENATA AŽMAN