Napraye za uboge v krščansko-kat. cerkvi. (Konec.) Po načelih, kakor smo jih poslednjic opisali, uredil je sv. apostol Pavel po vseh srenjab preskrbljevanje ubozih. Ker tacas še krščanske države ni bilo, je tudi preskibljevanje ubozih bilo zadeva z a s e b n e (privatne) dobrodelnosti. Vsak naj skrbi za svoje domače Ijudi, za svojce ia družino. Kdor tega ne stori, je kakor on, ki vero zataji, da. še zlobnejši od nevernika (I. Tim. 5, 8.) Zarad neskrbnosti hišnega gospodarja naj srenja ne trpi, da si prihiani pomočkov za tiste, ki nemajo človeka, da bi za nje skrbel (1. c. 5, 16.) Ce pa hišni gospodarji in sorodniki svojih preskrbeti ne moiejo, pripada to kot dolžnost škofu, kteremu skrb za udove in sirote, za starčke iu za delo nezmožue uboge, kakor tudi za jetnike pripada. Proti vsem bodi gostoljuben. Za preskrbljevanje ubozih služila je v k u p n a blagajnica. V njo so se devale na.bire, ki so se ob določenib časih med sv. opravilom in sicer pred berilom alj epistelnom (collecta) pobeiale; darovanja vernikov na altarju pred darovanjem pri sv. meši. Vsi srenjčani se naj tega vdeležijo, tudi ubogi si naj odtrgajo nekaj od svojega zaslužka (const. ap. II, 36.). — Vih tega bile so že v starodavnih časih v navadi škrinjice za uboge po svetiščih (tako jih zove že Tertulian — arca; sv. Ciprian corban po židovskem). Vsakemu je pa bilo ua prosto voljo dauo, kedaj in koliko da hoče darovati. Od 2. stoletja počenši so pobožni kiistijani posebno radi miloščine delili na gomilah svetcev in mučencev. Skrb za uboge pa ni bila utesnjena le na ubožce v domači srenji, ampak se je mnogokrat, če je bilo treba,-tudi šiiila na tujce, na stiskane brate v diugih krajih. Ko je na Judovskem lakota navstala, so brž verniki v Antiohiji sklenoli, svoji materi - cerkvi v Jenizalemu pomagati (act. ap. 11, 29. sl.) Tje so pošiljale po navodu sv: apostola Pavlapodružnice v Ahaji, Makedoniji in Galatiji nabranih miloščia. Po apostolski naredbi se cel6 neverniki niso smeli izkljueevati pri delitvi milodarov, le da so še le potem na vrsto prisli, ko so verniki pteskrbljeni bili (Gal. 6, 10.) Vsa uprava ubožnih naprav bila je škofovskim rokam izročeua. Zatorej imenuje sv. Ignacij (ep. ad Smyin. c. 8.; ad Tiall. c. 2.) škofa očeta nbozih, bvanitelja udov in siiot. Brez  cjega se ui smelo ničesar poeeti. Visokf pomen tega veda je popis-an (const. ap. II, 35.) tako-le: ,,Izročevanje milosčia v škofovske roke naj veruike vedno opominja, da ne dajejo miloščiue toliko ubogim, marveč Bogu v dar, ki ga po srojem namestniku, škofu, ubogim razdeljevati pusti." — 0 tem, kako da škof miloščine deli, ni odgovoren nikomur razun Bogu samemu. Nasproti mu je pa sveta dolžnost, ne gled6 na osebo, edino le po potiebi in viednosti podpoie dajati vsakemu. V pomoč pri tem so bili škofoin diakoni ia diakonje, ki segajo v apostolsko dobo (Kom. 16, 1. 2.; I. Tim. 5, 9), ki so uboge po bisah zasledovali, njih po imenu, starosti in stanu zapisovali in zapisnike škdfom pošiljali. Ce je bilo treba, nosili so od skofa namenjene daiove ubogim na d(-m. — Ce je škofovski sedež izprazojen bil, ali je bil škof pregnan, pievzela je nja dolžnosti gled6 ubozih skupščina duhovnikov alj presbiterij (Klemen Eim. do Korinč. 41.) Ni je bilo stiske, ne trpljenja, ne nadloge, ki bi se ue bila potolažila po ljubezDJivih podporah in osebnih postrežbah. Koliki utis je pač delala ta krš. ljubezea v onih časih, ko ubožec nikjer ljubezai in usmiljenja nasel ni! Ta ljubezen je zmagala paganski svet. Po pravici je zamogel pisati prej imenovani sv. skof antiobiiski, Ignacij: rZuaaj krščanstva ni je pomoči za jetnike, ne tolažbe za otožne, ne skrbi za udove in sirote, ne podpore za gladajoče in žejne". (E. ad Smyrn. c. 6.) In škof Dimitri.j aleksandrijski (v prvi polovici 3. stolet.) piše o času, ko je za cesarja Gahena kuga po mestn morila : ,,Premnogi našib bratov, vsi navdani bratovske ljubezni, niso sami sebi prizanašali, ampak so stregli bolnikom brez vse skrbi za se. Mnogo jih je pomilo, drugi so pa po njih postrežbi ozdraveli. Tako je mnogo naših najboljših bratov, duhovnikov, diakonov in odličnih svetovnih svoje življenje za Kiistusa dalo. — Pri paganib je biio vse drugače. Od sebe so pahali vse, kterih se je bolezen lotila, bežali so pred svojimi najbližnjimi, na steze metali na }iol mitve, mrliče pa brez pogreba puščali". (Evz. VII. 22.) V Eimu, ki je bil poln paganskih capinov in nemaničev, ni bilo potem, ko je krščanstvo povsod zmagialo, ne enega krščanskega berača, kakor piše papež Urban I. (223—230.) In ko bi dan denešnji zamogla kat. cerkev po enacih načelih osnovati preskrbljevanje ubozih, bilo bi veliko manj družbinskih rev in napak. Ko bi zamogla 'to — pravimo. Od ene stiani namreč inenjka in to največ prave krščans k e ljubezni, od druge strani pa ubožni blagajnici — varnosti, kajti se je vsak čas bati, da oblastuije cerkvi vzamejo, kar se je za uboge nabralo. — Povzemimo zdaj ob kratkem, kar se nam iz tega raziskovanja sarno po sebi podaje: 1. Najobilniši vir dobrodelnosti je krščanska ljubezen; sv. kat. cerkev, naslednica ljubezni Kristusove, je skrb za uboge vedno medsvojepoglavitne dolžnosti štela. 2. Krščauska ljubezen ni slepa, marveč loči uboge, ki delati ne morejo, od onih, ki lenobo pasejo. Prvim za pieužitek skrbeti so dolžni pred vsem sorodniki indomači, v drugi vrsti še le srenje; lenuhom se pa naj vrata pokažejo. 3. V resnici ubožnim se naj pomaga brez ozira na vero, piednost pred dragoveici pa imajo reveži istega veroizpovedanja. 4. Krščanska dobrodelnost se ne sme stisnjevati samo na domače ubožce. marveč se naj v posebnih prirueiljejih razširja tudi na tujce. 5. Policije za upravo ubožnih zadev ni bilo treba, dokler je živa krš. ljubezen navdajala cerkvene srenje. V luči teh kvščanskih načel bodemo lahko spoznali, ua kolikor in zakaj da so bile razne države gled6 skrbi za uboge zavozile, in kako da bi bilo treba dan denešnji stvar prijeti, da se obožanju v okom pride. To bodi predrnet prihodnjemu in poslednjemu spisu v tej zadevi.