KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO ROMANSKA ARHITEKTURA V PREKMURJU MARIJAN ZADNIKAR Kakor je podoba slovenske zemlje v vseh pogledih kaj pisana in raznolika, pa naj gre za prirodo ali človeka na njej z vsemi njegovimi posebnostmi, tako nima tudi umet- nost, ki je stoletja nastajala na tej zemlji in se nam v svojih spomenikih ohranila do danes, enotnega obraza. Podobno kot je slo- venski zemljevid razpet med mediteranskim Krasom, srednjeevropskimi Alpami, Panon- skim nižavjem in obronki dinarskega gor- stva, prav tako si v umetnosti mediteranski jug in za nas srednjeevropski sever podajata roke prav preko našega ozemlja. Ce se ome- jimo na arhitekturne značilnosti, ki so v provincialnem gradivu, kakršnemu pripada večidel vsa naša historična arhitektura, še prav posebno odvisne od pogojev tal in po- vezane s pokrajino', so te razlike morda še najbolj opazne. Ce se v Primorju skrbno iz kamna zidana stavba, ki je v svoji kubič- nosti elementarno plastično občutena in po- krita s skrilami ali s položno korčasto streho, kar nerazdružno spaja s kršno površino tal, se nasprotno v alpskem svetu skodlasta strma streha ali streha, pokrita z mahovitim skrilovjem, spet bolje prilega gozdnatim po- krajinam, v katerih se ometana, manj skrbna kamnita gradnja dobro veže z vedno večjo uporabo lesa in lesenih konstrukcij. Ce bi prenesli to dvopolnost naše umet- nosti sedaj na spomenike romanske arhitek- ture, ki so priče gradbene dejavnosti pri nas v visokem srednjem veku in hkrati tudi naj- starejši ostanki vsega srednjeveškega stav- barstva, bi nam ti nakazano dvojnost tudi za SI. 3. Cerkev v DomanjševciJi od jugovzhoda svoj čas in za svojo stroko umetnostnega snovanja ponovno potrdili. Kot glasnik me- diteranskega juga s svojim posrednim izho- diščem v Istri bi se po eni strani pokazala popolnoma svojska skupina majhnih pode- želskih cerkvic, ki skrivajo obokan prostor za oltar v povečani debelini vzhodne stene na zunaj enotnega pravokotnika in ki segajo od skrajnih slovenskih istrskih meja pri Za- Sl. 1. Tloris cerkve v Turnišču nigradu v koprskem zaledju proti severu preko Vipavskega po dolini Soče navzgor prav pod vznožje alpskega Krna, kjer je Koseč najbolj proti severu pomaknjen pri- mer tega arhitekturnega tipa že v zgodnje- gotski izvedbi. Nasprotno pa prihaja s severa po posredovanju Koroške na jugoslovansko slovensko ozemlje, lahko bi rekli, diametralno nasprotni tip romanske arhitekture v obliki cerkve z vzhodnim zvonikom nad kvadrat- nim prezbiterijem, ki zajame gozdne pre- dde zahodne Štajerske in se po Mislinjski dolini preko Celjske kotline le toliko zaje proti jugu, da doseže pri Radečah dolino Save. Med obe opisani skrajnosti, katerih vsaka ima svoje nasprotno izhodišče in zaključen geografski teritorij, pa posegajo drugi tipi romanske cerkvene arhitekture od evropsko pomembnih velikih samostanskih bazilik in srednjeevropskih triladijskih župnih cerkva do malih podružnic, ki se s kvadratnimi prezbiteriji pretežno uveljavljajo v severni polovici Slovenije na bivšem Štajerskem, 178 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA 81. 2. Tloris cerkve v Domanijševcili medtein ko so polkrožne apside pretežno na- vezane na Kranjsko. V tej luči bi si prekmurskih spomenikov po tipu ne upali strogo opredeliti. Čeprav kot izrazito panonska zemlja Preimurje z našim južnim, mediteranskim polom v umet- nosti vsaj direktno gotovo nima nič skup- nega v romanski dobi, bi njegove spomenike po drugi strani spet težko pripisali izraziti severni komponenti naše umetnostne pretek- losti. Če pa se podobno kot poprej ozremo na gradbeni material, ki je tu skoraj do- sledno v tem času opeka, bi jih upravičeno lahko označili s posebno »prekmursko sku- pino«. V mislih imam namreč tri ali štiri spomenike, ki so se od svojčas nedvomno številnejših ohranili do naših dni v taki obliki, da jih lahko pripišemo romanskemu slogu, ali pa vsaj od njega povzročenim odmevom. K prvim spadajo cerkve oziroma kapele na Selu pri Prosenjakovcih, v Do- manjševcih in stara cerkev v Turnišču, med- tem ko je od stare soboške cerkve ohranjeni vzhodni del zanimiv primer takega roman- skega »odmeva«. Zgodovinske razmere Prekmurja vsaj za visoki srednji vek niso tako poznane kot na primer za Koroško ali za druge slovenske pokrajine. Ko so po propadu Kocljeve pa- nonske kneževine po letu 874 v deželi zopet zagospodarili Nemci, je tudi med panonski- mi Slovenci Metodovo silovansko cerkev spet zamenjala delavnost bavarske cerkvene orga- nizacije. V tako stanje posežejo ob koncu IX. stoletja madžarski navali, ki tudi na tem ozemlju uničijo cerkveno organizacijo, in z njo propade tudi vsa dotedanja cer- kvena arhitektura. Čeprav so se po bitki na Leškem polju leta 955 Madžari morali po- stopoma umikati proti vzhodu, je vendar trajalo še dobrih 200 let, da so jih salzburški ministeriali, ptujski gospodje, pregnali iz okolice Velike Nedelje in postopoma še na- prej proti vzhodu, medtem ko je Prekmurje od takrat pa vse do leta 1918 ostalo pod ogrsko krono. Zato je naravno, da se je tu umetnost pod drugačnimi vplivi kot v dru- gih slovenskih pokrajinah vse drugače raz- vijala. Pobude zanjo prihajajo od severa in vzhoda in v tem okolju se po pokristjanjenju Madžarov v času Štefana Svetega okrog leta 1000 prične razvijati' tudi romanska cer- kvena arhitektura. Pisani zgodovinski viri poročajo o obstoju župnij in torej s tem v zvezi posredno o eksistenci cerkva že od XI. stoletja dalje. Tako je kralj Štefan I. določil, naj po deset in deset vasi skupaj pozida cerkev,' kar je gotovo zadelo tudi naše Prekmurje. V zagrebškem prekmur- skem arhidiakonatu se leta 1334 našteva 23 župnij, od katerih jih je vsaj nekaj v mejah Prekmurja in so njih cerkve verjetno morale nastati vsaj že v XIII. stoletju, to je še v romanski dobi, če se tega leta imenujejo že župnije.^ Leta 1212 je daroval Andrej 11. vitezom božjega groba neobljuden okoliš Cankove, kjer so si nedvomno postavili tudi cerkev.3 Leta 1208 se omenja cerkev sv. Be- nedikta v sedanjih Kančovcih in cerkev sv. Vaciava na ozemlju posestva Lendava.* Mur- ska Sobota je dobila cerkev v smislu vizita- cijskega poročila iz leta 1698 že leta 1071.' in še za župnika F. Hulla (1827—1880) je bila menda na zunanji južni steni cerkve vidna letnica 1252." Že ti bolj ali manj verjetni zgodovinski podatki pričajo o več cerkvah, ki so nastale SI. 4. Romanski portal na cerkvi v Domanjševcili iz XIII, stoletja 179 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO pred letom 1300 in jih moremo zato na tem ozemlju še prištevati med arhitekturo ro- manskega sloga. Do danes pa se je spomeni- kov iz tega časa ohranilo le majhno število in nam morajo zato prav oni služiti kot predmetni zgodovinski vir, po katerem si moremo vsaj približno ustvariti sliko o ro- manski arhitekturi v našem Prekmurju. Stara cerkev v Tvirnišču je kot kulturni spomenik posebno s freskami menda od vseh najbolj popularna. V sedanji obliki je na- stala iz romanske kapele, ki je ohranjena v njenem vzhodnem delu, z njeno povečavo proti zahodu v XIV. stoletju. Prvotno je torej obsegala manjšo pravokotno ladjo (8.10 X 5.30), ki je bila ravno krita, in pol- krožno apsido na vzhodu, obokano s polku- polo, ki je z ladjo vred danes porabljena v predelani obliki za prezbiterij gotizirane stavbe (v tlorisu črno). Na zunanjščini je bila apsida okrašena s petimi slepimi arka- dami, ki so segale od podzidka skoraj do strehe in se je vsaka od njih dvakrat stop- ničasto poglobila v steno, zgoraj pa je bila zaključena že z zlomljenim lokom. V skrajni južni in verjetno tudi v srednji arkadi je bilo vrezano v steno ozko pokončno okence z rahlo šilastim vrhom. Po polkrožni talni ploskvi apside in z motivom stopničastega poglabljanja njenih dekorativnih arkad je bila stavba tipično romanska. Z istim stilnim občutjem se dobro sklada tudi notranjščina, kjer uvede apsido podobno pravokotno stop- ničasto vrezan žleb. Ob prehodu v polku- polo poteka v apsidalni steni vodoraven opečni zidec, sestavljen iz pravokotne in polkrožno posnete palice, kakršnega bomo srečali tudi v Selu. Gotika je v XIV. sto- letju izvršila formalno gotizacijo s tem, da SI. 5. Romanska rotanda v Selu je na zunanjščini polkrožno apsido obsekala do nepravilnega tristranskega zaključka, prebila v njeni osi veliko dvojno gotsko okno s krogovičjem in v povišani apsidi njeno polkupolo znotraj navzgor obrezala do šilaste oblike. Ladja te romanske cerkvice je dobila dva rebrasta križna oboka. Po opi- sanih momentih stare cerkve, kjer se roman- ski elementi družijo z rahlo šilastimi loki v arkadah in oknu, smemo stavbo datirati na splošno že v XIII. stoletje, a še v njegovo prvo polovico. Gradnja, ki v celoti in po- sebno še v konstrukcijah lokov uporablja opeko, je posebno značilna za naš objekt in se le v manjši meri poslužuje peščenca. Po osnovnem tlorisnem tipu se stavba sicer uvršča v skupino romanske arhitekture s polkrožnimi apsidami, ki nastopajo kakor tudi drugod po Evropi po vsem slovenskem ozemlju in se najbolj zgostijo na Kranjskem, vendar je z načinom gradnje in posebno še po opisanih dekorativnih posebnostih med njimi popolnoma osamljena. Vse kaže, da je treba vzore zanjo iskati nekje vzhodno od nje v drugih spomenikih panonske roman- ske arhitekture, ki pa so — kadar gre za manjše stavbe, kakršna je tudi tumiška —• v zadevni literaturi slabo prikazani. Po tlorisu je turniški romanski cerkvi so- rodna kapela v Domanjševcih na Goričkem nad dolino Krčice. Pravilno proti vzhodu orientirana stavba meri v ladji 9 X 6.20 m in se odpira na vzhodu skozi slavolok v pol- krožno apsido, na zahodu pa ima sredi fa- sadne stene kvadratičen zvonik. Sedanja zu- nanjščina ima z lizenami razdeljene ladijske stene in opečni zobčasti podstrešni venec ter nova psevdogotska okna, kar je vse plod obnove iz leta 1872, ko je bila vsa stavba zaradi naprave novega ostrešja nekoliko po- višana, apsida dozidana do višine ladje in tlak v cerkvi dvignjen, ker so prej v ladjo vodile tri stopnice. Pod novim ometom je po- nekod viden stari omet, ki je apnen in po- mešan z glino ter tako tenak, da je čutiti skozenj strukturo dosledno opečne gradnje. Opečni talni zidec je završen četrtkrožno in spodaj pravokotno odrezan. V tej obliki je podoben podzidku v Turnišču in ga bomo spet srečali na Selu. Pod novim oknom v osi apside je zazidan spodnji del prvotnega okenca, ki je zunaj široko 57 cm in po roman- skem načinu poševno vrezano v steno. Po enakem profilu talnega zidca smemo skle- pati, da je prvoten tudi vsaj spodnji del zvonika, ki je poleg tistega v Hrastovlju edini ohranjeni romanski zahodni zvonik v Slove- niji. Tako imamo pred seboj stavbo tipič- nega romanskega koncepta, katere pomemb- 180 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA nost pa še prav posebno dviga portal v zahodnem delu južne ladijske stene. Leta 1872 je izgubil svojo funkcijo in je zazidan, spodnji del pa zasut z zemljo. Po dvakratni pravokotni stopničasti poglobitvi v steni in polkrožnem vrhu, ki v istem smislu spaja med seboj elemente leve in desne strani, je portal tipično romanski. V tako nastalih kotih na vsaki strani sta bila postavljena po dva stebra, ki sta danes izgubljena, baze so zasute, ohranili pa so se kapiteli, ki jih pre- kriva močna plošča, nad katero se boči pol- krožna palica in povezuje obe strani. Zu- nanja dva kapitela sta rastlinski čaši, oblo- ženi z brstečimi listi, notranja dva pa sta okrašena z živalsko plastiko. Na levem od njiju sta dve ptici z nazaj obrnjenima gla- vama, ki se z vratovi na oglu stikata, med- tem ko je desni notranji kapitel podobno okrašen z dvema živalima, ki pa sta zaradi neštetih beležev manj določljivi. Živalska motivika kot kamnoseški okras se je v tej obliki najprej uveljavila v Franciji, ko je kamen pričel zapuščati stroge in hladne geo- metrične oblike in je klesar iz njega izvab- ljal vedno bolj življenjske forme, posnete po rastlinskem in živalskem svetu in po oblikah človeškega telesa. Od tu se je novi duh preko samostanov in laičnih arhitekturnih delav- nic poleg drugih dežel prenesel tudi na Ogr- sko in ga srečamo v kamnoseškem okrasju njenih velikih cerkva. Najstarejši fragmenti te vrste dekoracije so v Szekesfehervarju iz XII. stoletja in jih uporablja tudi vse XIII. stoletje v Jaaku, Zsambeku in Gyulafeher- varju.' Najbližja je našemu spomeniku opatijska cerkev v Jaaku na zahodnem Ogr- skem, ki je nastajala po letu 1220 in je bila leta 1286 posvečena. Od francoskih mojstrov so delo prevzele domače delavnice in ni iz- ključeno, da je po tej poti razložljiv tudi nastanek našega portala po nekem, morda ob Jaaku šolanem kamnoseku, ki ga je iz- klesal iz razmeroma grobo zrnatega sivoze- lenega peščenca nekje sredi XIII. stoletja. Značilen zanj je poleg kapitelov podkvasto nazobčani notranji rob lunete nadvratnega timpana, v katerem je v desnem profilu upodobljen lev z navzgor zavihanim in suli- často prirezanim repom, za katerim raste na brezprostornem ozadju zgoraj v trilist razcepljeno deblo. Od obeh pravkar opisanih spomenikov pa se po osnovnem tipu bistveno razlikuje ka- pela v Selu. Po pričevanju vizitacije iz leta 1698,* ko je bila kapela še posvečena sv. Ni- kolaju, so njeni ustanovitelji templarji, ki so imeli svoje središče baje v Murski Soboti in so si tu ustvarili nekako poletno rezi- denco. Naj bo to že kakor koli, dejstvo je, da pisani zgodovinski viri ne povedo nič zanesljivega o nastanku našega spomenika in' smo zato tembolj navezani le na njegovo pričevanje. Kapela na Selu je v tlorisu rotunda z no- tranjim premerom 6.5 m. Za zunanjščino je značilna vertikalna razdelitev valjaste stene z lizenami. Neravna tla okolice izravnava od 50 do 130 cm visoki podstavek iz obde- lanih blokov peščenca v lepem plastenju, ki je značilen za madžarsko arhitekturo XIII. stoletja (Zsambek, Lebeny, Arača) in ne iz- vira iz dekorativnih nagibov o mešanju ma- teriala, ki jih goji Bizanc, temveč olajšuje konstrukcijo.' Na tem podstavku stoji do- sledno iz opeke pozidana stavba s talnim zidcem enakega profila kot v Domanjševcih. Lizene nosijo opečni venčni zidec z vmes- nim zobčastim rezom, kot ga poznamo iz stiske Drage, nad njim pa nekoliko izstopa zrcalni motiv talnega zidca kot gornji za- ključek stene. Med dvema lizenama je bil na južni strani poprej vhod, ki so ga ob pozidavi novega zvonika zazidali in pre- nesli pod zvonik. Posebno ogled notranjščine, SI. 6. Slara cerkev v Murski Soboti po sliki iz leta 1910 : 1 181 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO ki je prekrita s kupolo nad vencem istega profila kot v Turnišču, pokaže na južni strani tri zazidana polkrožna okna. Posebno zanimanje pa vzbudijo prav tako danes po večini zazidane polkrožne pritlične niše v stenah, ki so segale do tal in jih je bilo osem ter ena ožja ob prvotnem južnem vhodu. Na vzhodni strani sta oba robova ob sedanjem izhodu pravokotno žlebasto izrezana kot ona ob apsidi v Turnišču in pokrita s fresko ometom. Ali se je tu prvotno odpirala apsi- da, ki bi bila resda nekoliko ozka, ali pa samo večja niša za oltar, je težko reči. Danes je oltar na zahodni strani. Ce upoštevamo glede na oltar običajno srednjeveško vzhod- no usmeritev cerkvenega prostora, smer vzhod-zahod, v katero je obrnjena velika naslikana mandorla s Pantokratorjem na kupoli in pritegnemo še opis vizitacije leta 1756,"' ki zaradi razdejanja pogreša veliki oltar v svetišču (sanctuario), bi smeli dom- nevati, da je bil na vzhodu vsaj z nišo ali pa z apsido urejen oltarni prostor, na mestu katerega so pozneje pozidali vhodno vežo in nad njo zvonik. V opisani obliki je kapela pri nas edin- stven spomenik romanske arhitekture in jo zaradi pomanjkanja stilno ože določljivih momentov ni mogoče časovno pobliže opre- deliti. Po sorodnosti talnega zidca z Domanj- ševci in notranjega venčnega zidca pod ku- polo s podobnim v Turnišču bi jo postavili v bližino teh dveh spomenikov v 1. polovico XIII. stoletja. Ker pa na njej še ni opaziti nikakršnih znakov bližajočega se novega časa, ki se javlja v Domanjševcih v pla- stičnem okrasu portala in v Turnišču v že zašiljenih lokih slepih arkad in okenca, je lahko Selo kakšno desetletje starejše in torej bolj iz začetka st-oletja. Podobne spomenike navaja dostopna literatura v Kallosu v mad- žarskem okraju Szalader,'' Papocz'- itd., posebno mnogo pa jih ima Češka, ki je v vsej Evropi menda s centralnimi stavbami najbogatejša dežela. Čeprav je bila stara Panonija po stavbnih tipih zgodnjega srednjega veka sorodna istr- skemu gradivu, kot so dokazala izkopavanja v Zalavaru,^' kar je razložijivo z delavni- škimi zvezami Panonije z zgornjejadranskim prostorom, kjer je takrat cvetela gradbena in kamnoseška obrt, se je v visokem sred- njem veku vplivanje romanske umetnosti v te kraje izvršilo iz drugih centrov, pred- vsem po posredovanju madžarskih samo- stanskih in stolnih središč, ki so bila di- rektno povezana s Francijo, Nemčijo in Lombardijo. Verjetno pa tudi vloga Češke in Moravske ni bila neznatna, kot dokazuje morda prav gostota okroglih arhitektur z našim Selom vred. Že med zgodovinskimi opazkami omenjena cerkev sv. Nikolaja v Murski Soboti je na- slednica tiste, ki jo vizitacija XVII. stoletja postavlja v leto 1071. Sedanja stavba je od- ločno mlajša od te letnice in še ta je »stara« le v svojem vzhodnem delu z zvonikom in kratkim korom, ladja pa je bila podrta in namesto nje leta 1912 pozidana obsežna nova cerkev. Stara cerkev, kakor nam jo še kaže oljna slika v župnišču iz leta 1910, je po tlorisni razvrstitvi glavnih stavbnih delov sorodna naši koroško-štajerski skupini po- znoromanske arhitekture z vzhodnimi zvo- niki. Tudi ta je imela zvonik vzhodno od ladje in v tem primeru celo med njo in prez- biterijem in le po tem momentu jo smemo uvrstiti v okvir tega pregleda, saj gre za tradicijo romanske arhitekture. Zvonik je z gotskimi linicami in križnim rebrastim obokom med dvema masivnima ostro šila- stima lokoma v pritličju popolnoma jasno določljiv v dobo starejše gotike in je z njim istočasno nastal tudi prezbiterij. ki je ome- jen v tlorisu s petimi stranicami pravilnega osmerokotnika, kar je prva gotska oblika prezbiterijeve tedne ploskve. Obokan je z rebrastim šestdelnim obokom in je bifora v vzhodni steni sorodna oni v Turnišču. Z vsem tem in s freskami, ki krase njegovo notrainj- ščino, lahko postavimo njegov nastanek ne- kako v sredino XIV. stoletja in stilno ni več daleč od gotske skupine prekmurske arhi- tekture, ki se veže na ime arhitekta in sli- karja Janeza Aquile iz Radgone ob koncu stoletja. Opisani romanski tlorisni koncept stare soboške cerkve je v tem geografskem prostoru močno osamljen in vzorov zanj ne moremo več iskati vzhodno od Prekmurja, od koder so vodile umetnostne poti do Sela, Turnišča in Domanjševcev, temveč le proti zahodu, verjetno na bližnjem Štajerskem, kjer je bil tip romanske cerkve z vzhodnim zvonikom prav tako kot na Koroškem v ro- manski dobi močno razširjen. Za pojasnitev tega prenosa pa je doslej premalo zgodovin- skih podatkov. Ta prikaz spomenikov romanike v Prek- murju nima namena znanstvene obdelave. Že iz tega pregleda romanske in iz roman- ske tradicije nastale arhitekture pa sledi, da je bil umetnostni obraz Prekmurja v viso- kem srednjem veku v skladu s političnimi razmerami dežele obrnjen proti severu in vzhodu, od koder so prihajale madžarsko prirejene umetnostne oblike francoskega, nemškega in lombardskega izvora. V skladu z značajem peščenih tal uporablja ta arhi- 182 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA tektura namesto v srednjem veku običajnega kamna za gradnjo opeko, po čemer se raz- Ukuje od drugega slovenskega arhitektur- nega gradiva tega časa. Njeni spomeniki so sicer kot del srednjeevropske umetnosti po- dobni sočasnim v drugih slovenskih pokra- jinah, a vendar tvorijo tudi v širšem evrop- skem okviru posebno skupino, ki zasluži vso pozornost tudi naše umetnostne zgodovine. Ce pomeni že v začetku omenjena istrska arhitekturna skupina romanske dobe medi- teranski pol naše umetnostne preteklosti in so koroško-štajerski »vzhodni zvoniki« sku-j paj s kvadratnimi prezbiteriji njena severna alpska oblika, potem kažejo naši prekmur- ski spomeniki v tretjo smer, proti panon- skemu severovzhodu. OPOMBE 1, F. Kovačiič: Slovenska Štajerska in P-rekmurje. Maribor 1926, 118. — 2. Isti: o. e. 120. — 5. Isti: o. e. 119. — i. Kos: Gradivo V, štev. 900; slednjo idenitifdcira I. Zelko s cerkvijo v Domanjševcih, pri čemer se opira na potek opisanili meja v imenovani listini iz leta 1208, ki se pri tej cerkvi začno in zaključijo. — 5. I. Zelko: Doneski k prekmurski zgodo- vini, CZN XXXI, 1936, 73. — 6. Isti: o. c. stran 77. — 7. L. Gal: L'architecture religieuse en Hongrie du XI" au Xni ' siecles. Pariš 1929 , 23. — 8. I. Zelko: o. c. stran 74. — 9. Gal: o. C, 139—140. — 10. I. Zelko: o. c. 74. — II. Y. Romei v MZK XIX. 1874, 201. - 12. MZK I, 1856, 46. - 13. ZUZ Nova vrsta II, 1952, 211 si. 183