Albin Čebular: Šolske razstave. (Bela Krajina.) Vrste se goste, razstave so preobložene, učenec čil in zdrav pred nami, z glavo pokoncu, rdečih lic in s prižganimi očmi..., ki se mu svetijo kakor biser, kajtl izpile so ves čar prirode, podobne brezbrežnemu morju, kateremu poznajo skoraj vsako sestavljajočo kapljico, vse do mej, objemajočih šolsko leto, v katerem se je peljal po določeno začrtani poti, se vzpenjal vedno više, vedno bolj smotreno približeval cilju, dokler se ni dotaknil s srebrnimi perotmi viška. Vsako leto drži na novi strani odprto knjigo prirode, v katero potopimo učenca, da pretiplje ogrodja-okostja in pretehta sladkoizoblikovano odejo, katera jih ogrinja, polagajoč vanj samosvoj smehljaj in sijaj. Pota so krepko začrtana, stopinje v kamen vklesane in klini se ne ganejo niti za misel! Ko se potopimo v izdelke, opazimo v prvem šolskem letu, kaka svoboda diha v razredu. Kakor solnce z mavrico, tako se igra učenec s svojimi odlivi, ki mu iz vsakdanje okolice, s prepričanjem, da so ti izdelki v vsej popolnosti, saj vidi v njih tisto, kar je bistvo, ostalo pa, dasi tudi važno za življenski pofoj, a je nemopripovedujoče, pa ne vidi-vidi, toda ne zazna tako globoko, zato gre kar enostavno preko. Pač, učencu se zdi, da je kakor v paradižu. Ako bi mu kaj popravili, pa najsibo tudl samo z besedo, bi se skoraj razjokal, pogledal proč, rekoč: — Oskrunjevalec si! — Pustimo mu zatoraj zlato prostost, netimo v njem ogenj, ki zavzema vedno višje plamene — tako tesno se bo oklenilo detece risanja, da ga ne bo izpustilo nikdar več; postala bosta najboljša prijateljčka, saj se bo vedno razgovarjalz njlm: na tablici, če jo že ni izpodrinil zvezek, na stenah, hisah, v blatu, prahu in srebrnem pesku. Če ga posvarimo in mu ukažemo, naj ne dela povsod njegove čičke-čačke, se mu bosta ulili dve debeli solzi po licu in zapustili nakremženi obraz ... Dela prvega šolskega leta vidimo raznovrstna in vsak se jim mora nasmejatl, tudi če se ne bi hotel. Ali že drugo šolsko leto kaže izpremembo! Učenca oklepa z nevidnimi rokaml, ga polagoma privablja, izvablja po raznih ovinkih na cesto, mu prične odpirati oči, ga izpopolnjevati, učenec se pa hitro pridružuje, posebno ob risanju živali, ki so mu pač najljubše, ker so izražene z najpriprostejšimi karakterističnimi črtami. Predvaje se obujajo in postajajo v uporabah življenja. Drobna učenčeva roka, ki ižgleda kakor peresce — je okorna, težka. Ako bi jo tehtali po daljši svinčnikovi konici, bl videli, koliko grafita bi polomili, predno bi prišli do debeline, katera prenese težo ročice —¦; in kaka razlika je pa ob začetku in koncu šolskega leta! Vse to so pa stali tisočkratni učiteljevi opomini ...! skrbna vaja ter pravilno pcljanje roke v osi komolca kakor gibljivosti v zapestju, saj učitelj, ko vidi hibe, išče njih izvor; ko ga dobi, potem šele ve vzeti pravi protistrup, katerega učinki so tudi takoj razvidni. Saj tu je poleg snage naša najvažnejša naloga, da naučim^ učence lahkote, da jim roka plava, da drže rahlo svinčnik, ne pa, da se kar poti nad njim, da, nekaterim se zdi celo tako naporno, da drže jezik iz ust... Osnutke in predvaje moramo izpeljavati s približevalnimi tanklmi črtami, da vidi učenec nepravilnost ter se ji lahko ogne, nikakor pa ne sme rezati svinčnik papifja! Tudi v tem so pokazale splošno vse razstave skrbno negovanje in pravilno razumevanje — kako lahko bo nadaljevati zgradbo na tak granitni temelj, kjer ne bo treba nlkdar več podzidavati! Brezdvomno je risanje in lepopisje v najtesnejši zvezi, ker pisati se pravi: risati, saj obstoje črke iz poševnic in lokov. Predvaje pisanja so predvaje risanja in obratno; razlika je samo ta, da sestavljamo pri lepopisju iz predvaj črke, ki so za učenca mrtve, zato se mu zdi tudi lepopisje bolj dolgočasno, medtem ko je pri risanju vse živo, mično, radujoče se. Kakor je razvidno, se ne uporabljajo predloge, v kolikor so, da bi se vsedel učitelj za mizo, učenec pa prerisoval, ampak so le učitelju pot, katera mu je ob razlagi v pomoč, ker navodilni list je za učitelja; kajti učit.elj, ki bi dal deci tako predlogo namesto predmetov iz narave, ne bi bil učitelj, ampak morilec! Tudi kasnejši razredi izgovarjajo iste besede, kajti ob tem se učenec dolgočasi, malo pridobi in veliko govori ter neti nemir; risanje mu postane vedno bolj zoperno, ker vidi tisočero črt, ne pozna pa nobeni pomena. Navadno preskoči pomožnice, če jih pa izvrši, so sestavljene sila površno — predmet sam, kako bo izgledal, si lahko mislimo — strašno! Prav za v koruzo, in prepričani bodimo, da ne bo vse leto nobene vrane blizu. Učitelj mora toraj graditi z učencem ogrodja na tabli z vsestransko razlago in pokazati, da je to okostje bližnjlca do najgotovejše popolnosti, toraj vodnica, pomoč. Ogrodje se pa mora izvršiti pri vsakem predmetu, predno se ga obleče, da ni treba nad izvršen izdelek še napisati njegovo ime. (Dalie prihodnjič.)