recenzili
Robert Constable, Vera Mehta (1994), Education for Social V\/orl< in
Eastern Europe: Changing f^orizons. Introduction by Ralph Garber.
Chicago: Lyceum. 124 strani.
Knjiga Izobraževanje za socialno delo v
Vzhodni Evropi ponovno dokazuje, da
obstaja toliko različnih vrst socialnega
dela, kot je držav, in da socialnega dela,
kot poudarjata izdajatelja knjige, nikoli
ne morem misliti brez kulturnega in poli-
tičnega konteksta. Knjigo sestavljajo
predstavitve sedmih evropskih držav, od
katerih so ene opredeljene kot vzhodno-
in druge kot srednjeevropske. Nekateri
avtorji te opredelitve danes ostro
zavračajo, saj gre za arbitrarna geografska
pojmovanja, prav tako kot za arbitrarna
interpretiranja zgodovine. Do nedavnega
so se mnogi pojmu Srednja Evropa
izogibali, saj je asociiral na prednacistični
velikonemški program, ki je hotel uteme-
ljiti nemško vlogo na tem delu sveta in
uresničiti velikonemški program sve-
tovne uveljavitve. Nekateri drugi pa ta
pojem vse pogosteje uporabljajo za
opredeljevanje določene mentalitete in
kulturnega prostora. Skupna značilnost
vseh sedmih držav je, da poudarjajo nega-
tivne učinke, ki jih je imel komunistični
režim na razvoj sociale, čeprav je para-
doksno zagotavljal neko določeno raven
socialne varnosti in družbene stabilnosti,
ki je zdaj v teh državah ni več.
Prvo poglavje predstavlja položaj so-
cialnega dela v Romuniji, kjer je izobraže-
vanje za socialno delo obstajalo do leta
1969. Šola za socialno delo je bila ukin-
jena takrat, ko so se v Zahodni Evropi
zgodili pomembni premiki k radikal-
nemu socialnemu delu in so začele nasta-
jati avtonomne skupnostne iniciative, ki
naj bi zapolnile praznino med civilno
družbo in rigidnimi institucijami. Po
padcu diktature leta 1989 so se odprle
možnosti za socialne inovacije, hkrati pa
je prisoten tudi strah, da bodo spre-
membe le navidezne in da bodo stare
mentalitete preživele tudi nove reforme.
Vizija, ki jo imata avtorja o socialnem
delu, vključuje aktivizem, ki ni usmerjen
le v spreminjanje individualne situacije
posameznika, temveč tudi v institucio-
nalne in družbene spremembe, kar kaže
na politično vlogo socialnega dela.
Čeprav poudarjata pomen skupnostne
pomoči, ki ne sme biti spregledana na
račun individualne pomoči, pa se zdi, da
se preveč nagibata k »terapevtizaciji«
družbe: »Zato je treba usmeriti terapevt-
ski pristop v družbo v celoti, ne v posa-
meznike« (s. 13). Pogoj za kvalitetno
socialno delo v Vzhodni in Srednji Evropi
je vzpostavitev pravne države, ki varuje
pravice ljudi. Življenje v komunističnem
režimu je bila ponavljajoča se izkušnja na-
silja. Tisti, ki so v psihosocialnih službah
zahtevali pravice, so namesto tega dobili
slabšo obravnavo. Zato socialno delo ne
sme pomeniti »terapevtizacije družbe« in
vsakdanjega življenja, temveč premik k
spoštovanju pravic tistih, ki so večkratno
devalvirani in diskriminirani.
Drugo poglavje razgrinja položaj so-
cialnega dela na Poljskem, kjer se je izo-
braževanje za socialno delo, ki ga je med
obema vojnama zaznamovala s svojim de-
lom Helene Radlinski, nadaljevalo do
danes, s premorom v času stalinizma.
Čeprav avtorja članka poudarjata, da je
izobraževanje za socialno delo v Vzhodni
in Srednji Evropi najbolj razvito prav na
Poljskem, tudi v tem članku manjka per-
spektiva, ki bi naredila premik od kon-
cepta pomoči k konceptu pravic. To je še
zlasti pomembno v državi, kjer ima
cerkev pomembno vlogo, saj avtorja pou-
darjata, da socialno življenje temelji na
družini, cerkvi in lokalni skupnosti.
259
RECENZIJA
Karitativne socialne službe temeljijo na
opoziciji dobrodelnež/hvaležni sprejem-
nik. Prvi se počuti dobro, ker daje, kdor
sprejema, pa mora biti hvaležen. Taka
hvaležnost onemogoča asertivno ob-
našanje in samozagovorništvo.
Tretji članek, ki govori o položaju na
področju socialne politike in socialnega
dela v Republiki Češki, je brez dvoma naj-
boljša kritična analiza, ki jo prinaša
knjiga.
Članek pokaže, kako veliko se je v
tej deželi podrlo, pa tudi, kakšne
možnosti prinaša situacija »kreativnega
kaosa«. Na Češkem je bila prva šola za so-
cialno delo ustanovljena leta 1910, v
zadnjem času pa so bili ustanovljeni šte-
vilni novi univerzitetni oddelki za so-
cialno delo.
Avtor opisuje dilemo, ki je znana v
vseh državah Srednje in Vzhodne Evrope,
namreč, da socialnega dela ne učijo
ljudje, ki bi sami šli skozi to izobraževanje
in socialnodelavsko prakso, temveč socio-
logi, psihologi, pravniki in drugi. Klasična
dilema med pomočjo in nadzorom v so-
cialnem delu se kaže tako, da obstajajo
zgolj »uradni dnevi, ko se lahko stranke
oglasijo pri delavcih, da bi se ukvarjali s
svojimi problemi« (s. 47), ne da bi so-
cialni delavci videli tudi človeka-v-okolju.
Avtorjev kritični pogled opozori na isti
klasični problem socialnega dela, o
katerem govorita tudi romunska avtorja,
namreč, da so ljudje, ki niso zadovoljni z
zatiralskimi pogoji socialnih institucij,
izpostavljeni nevarnosti, da so za to še
dodatno kaznovani: »Nekooperativne
stranke niso deležne takojšnje, vljudne in
konsistentne obravnave, in včasih jih na-
menoma dezinformirajo in zapostavljajo«
(s. 48).
Četrto poglavje predstavlja socialno
delo in izobraževanje zanj na Hrvaškem,
ki se kot mlada država sooča z izjemno
težkimi problemi, povezanimi z vojno,
begunci in revščino. V Zagrebu je bila
leta 1952 ustanovljena prva šola za
socialno delo v tedanji Jugoslaviji. Avtor
članka se zaveda, da v času, ko se gradi
nov sistem socialnega varstva, ne smemo
nereflektirano ustanavljati novih psiho-
socialnih služb in nereflektirano upora-
bljati novih teoretskih konceptov, ne da
bi razumeli kulturne značilnosti dežele.
Peti članek predstavlja položaj izo-
braževanja na področju socialnega dela
na Madžarskem, ki do pred kratkim ni
imela izobraževanja za socialno delo, kar
se pozna še danes v marginalizaciji so-
cialnih delavcev glede na druge vrste
strokovne pomoči. Fakulteta za socialno
politiko in socialno delo je bila na
Madžarskem ustanovljena šele konec 80,
let. Pač pa je obstajalo opozicijsko
gibanje, ki se je ukvarjalo s socialnimi
vprašanji. Ljudje, ki so delovali v social-
nem polju, sicer niso imeli izobrazbe so-
cialnih delavcev, dejansko pa so delali
socialno delo. Članek opisuje konkretne
primere, v katerih so tisti, ki pomagajo,
zagovorniki in mediatorji med institucijo
in osebo, ki nima moči. Fondacija za
pomoč revnim, ki je pred spremembo
režima delovala kot intelektualno gibanje
in kot socialnopolitična akcija, se je poleg
tega, da je raziskovala položaj revnih,
zavzemala tudi za izboljšanje njihovega
položaja. Raziskovalci so kot nasprotniki
zatiralskega sistema postali akterji v so-
cialni akciji in nosilci humane akcije za
pravice ljudi. To je najboljši primer »so-
cialnega dela« v deželi brez socialnih
delavcev.
Šesto poglavje se ukvarja z na-
stankom socialnega dela v Litvi, kjer se
danes poleg državnih institucij razvijajo
nevladne organizacije, ki so bile v času
ruske okupacije prepovedane. Različne
oblike samoorganizacij so zlasti pomem-
bne zato, ker prekinjajo tradicijo naučene
nemoči ljudi, ki so dolga leta čakali na
vodenje in usmerjanje brez izkušnje in
zaupanja, da lahko sami delujejo kot
agensi sprememb.
Sedmo poglavje se ukvarja z razvo-
jem socialnega dela v Rusiji, kjer je so-
cialno delo dobilo status stroke leta 1991.
Avtor poudarja pomen profesionalnega
socialnega dela pri reševanju problemov,
kot so revščina in brezdomstvo, zanemar-
jeni otroci, alkoholizem in odvisnost od
drog, kriminal in drugo. Izobraževanje za
socialno delo mora biti zastavljeno tako,
260
CONSTABLE, MEHTA, EDUCATION FOR SOCIAL WORK IN EASTERN EUROPE
da se vključuje tudi v politiko razvoja in s
tem vpliva na socialno varnost.
Zadnje poglavje, ki sta ga napisala
urednika knjige, se ukvarja s skupnimi te-
mami v razvijajočem se socialnem delu
Srednje in Vzhodne Evrope in s tehnično
podporo Zahoda v teh procesih. Avtorja
poskušata analizirati vlogo socialnega
dela v teh državah. Zdi se, da ima v
današnjem obdobju socialni delavec tu
obsežnejšo vlogo v procesu socialnega
razvoja in politične akcije kot na Zahodu.
Avtorja analizirata modele pomoči in go-
vorita o konceptu indigenizacije in avten-
tizacije, ki opozarjajo na nujnost takega
sistema blaginje in izobraževanja, ki bo iz-
hajal iz izkušenj, vrednot in kulturnih
značilnosti ljudi v določenem prostoru.
Tako se knjiga zaokroži v sklenjeno ce-
loto, saj poleg profesionalne diferencia-
cije, na katero opozarjajo predhodni
članki, avtorja poudarita tudi skupna
načela, na katerih temelji socialno delo in
ki so posledica skupne čoveškosti in uni-
verzalnih človeških potreb.
Knjigi, ki je aktualna in pomembna
zaradi najnovejših procesov v razvoju so-
cialnega dela, gre očitati pomanjkanje
vizij in alternativ, ki bi segale onstran
varnih in ustaljenih obrazcev izobraže-
vanja na tem delu sveta. To najbolje re-
flektira Ivo Rezniček, ko poudarja, da gre
v izobraževanju za socialno delo za
nasprotje dveh tradicij. Prva izhaja iz
avstroogrske tradicije državnega pater-
nalizma, ki poudarja hierarhijo, socialne
norme in navodila. Druga izhaja iz anglo-
sakosonskega sveta in temelji na razume-
vanju študentov kot partnerjev v procesu
učenja, na individualizaciji učenja in na
dialogu. To v praksi socialnega dela
vpliva na način komunikacije med social-
nim delavcem in stranko in na razmerje
med socialnim delavcem in državo. V hi-
erarhično paternalističnem modelu je
malo možnosti, da bo klient prepoznan
kot človek, ki je najbolj kompetenten za
svoje življenje, in socialni delavec kot
človek, ki mora poleg drugih vlog
prevzeti tudi vlogo zagovornika. Procesi
izobraževanja, ki so predstavljeni v knjigi,
govorijo samo o klasičnih univerzitetnih
študijih in niti ne nakažejo vizije dru-
gačnega študija, v katerega bi bili lahko
vključeni tudi uporabniki socialnih služb.
V pričujočih člankih sem pogrešala
perspektivo ljudi in zgodbe o tem, kaj
ljudje delajo, ko pravijo, da delajo so-
cialno delo. Zdi se, da knjiga govori
veliko o procesih in malo o ljudeh, za
katere v prvi vrsti gre.
Kritiziram lahko tudi skupno temo,
ki izhaja iz vseh člankov in poudarja
pomen tega, da izobraževanje za socialno
delo in njegova praksa upoštevajo družin-
sko perspektivo, vlogo katološke religije
in skupnostni model. Članki ne reflekti-
rajo momenta prisile, ki ga vsebujejo te
vrednote. Družina, religija in skupnost so
dominantne vrednote zlasti tam, kjer
imajo ljudje malo izbir in kjer je socialna
solidarnost prav toliko diktat kolikor
svobodna volja. To dokazujejo tudi kritiki
konceptov »naravne socialne solidarno-
sti«, v katerih romantični iskalci preteklo-
sti iščejo modele za današnje koncepte
skupnosti. Tudi Mary Douglas v knjigi
How Institutions Think {Kako mislijo in-
stitucije; 1987) pokaže, da je bila socialna
solidarnost nujna za preživetje in je lahko
funkcionirala tam, kjer je bilo malo do-
brin in kjer človek s takim obnašanjem ni
imel veliko izgubiti. Današnji koncept
skupnosti po mojem mnenju ni nekaj, kar
obstaja kot naravna danost, h kateri se
moramo ozreti, temveč je vrednota, za
katero se moramo zavestno odločiti, jo
negovati in jo vedno znova vzpostavljati.
Poleg zavedanja o kulturno speci-
fičnem kontekstu, v katerem se nahaja
socialno delo, je pomembno tudi, da so-
cialno delo ne reproducira tradicionalnih
vrednot kot nečesa, kar je univerzalno in
ustreza vsem ljudem. Vsi ljudje ne živijo v
nuklearnih družinah, niso religiozni in
nočejo ali ne morejo živeti tako kot
večina drugih. V okolju, kjer je malo izbir
in veliko prisil, obstaja nevarnost, da
bodo socialnodelavski modeli interven-
cije podprli socialne institucije nuklearne
družine in cerkve, dodatno pa bodo mar-
ginalizirali tiste ljudi, ki bodo prosto-
voljno ali prisilno »padli ven« iz teh
prevladujočih oblik socialnega življenja.
261
RECENZIJA
Na te vrednote se v kontekstih pred-
stavljenih držav vedno pripenja tudi na-
cionalizem. Morda ni naključje, temveč
prav simptom, da se nobeden od avtorjev
ni zadržal ob vprašanju, kakšno je poslan-
stvo socialnega dela v naraščajočem
sovraštvu, ki temelji na biološko in kul-
turno utemeljenih nacionalizmih.
Vsekakor pa so te dileme v social-
nem delu univerzalne. Tistim, ki bodo
knjigo uporabljali v socialnodelavskem
izobraževanju, bo v pomoč, da ponovno
premislijo, kako se politične ideologije
spopadajo z individualnimi potrebami
ljudi in kako socialno delo neprestano
prehaja iz svoje zagovorniške vloge v
vlogo tistega, ki nadzoruje, in spet nazaj.
Darja Zaviršek
262