Filozofski vestnih Letnik/Volume XXIII • Številka/Number 3 • 2002 • 69-79 VPLIV HERMETIČNE LITERATURE NA PETRIČA IN RENESANČNO FILOZOFIJO NARAVE IGOR ŠKAMPERLE Začnimo z vprašanjem: zakaj so renesančni misleci toliko pozornosti name- nili hermetični literaturi? Od prvega latinskega prevoda, ki g a j e ok. leta 1464 opravil Marsilio Ficino (prva tiskana izdaja Treviso 1471), so Hermetič- ni spisi (t. i. Corpus hermeticum)] več kot eno stoletje navduševali filozofe, religozne mislece, umetnike in intelektualne kroge, ki so oblikovali novo identiteto človeka in prispevali k znanstveni prenovi v 16. in 17. stoletju. Vpliv Hermetičnih spisov so strokovnjaki začeli osvetljevati šele v zadnjem ča- su, ko s e j e pokazal kapilarni vpliv marginalnih tradicij, ki lahko v prelom- nem zgodovinskem obdobju, ko se spreminja mentalitetni okvir neke kultu- re, odigrajo pomembno ali celo odločilno vlogo. V renesansi so to vlogo odigrali Hermetični spisi. Njihovemu vplivu, posrednemu in neposrednemu, se raziskovalec še da- nes začudi. Velik del likovne, grafične in literarne umetnosti, pa tudi implicit- ni epistemološki koraki znanstvene prenove nam ostajajo težje razpoznavni, če ne poznamo miselnega ozadja, vezanega na hermetično izročilo. Hermes Trismegist se kot referenca, ali kot alegorično vodilo in intuitivni vzgib, pojav- lja pri ključnih avtorjih, ki so oblikovali prehod v novoveško znanost. Koper- nik ga citira na osrednjem mestu v I. knjigi De revolutionibus orbium coelestium, kjer zariše strukturo osončja in Soncu določi mesto v središču. Hermetični spisi so eden temeljnih virov filozofije Franeta Petriča ( r. naCresu, 1529-1597), ki s svojim delom Nova de universis philosophicf (Nova splošna filozofija) pomeni, kot pravi Garin, vrh oz. summo renesančnega novoplatonizma.3 Zakaj je Pe- trič toliko skrbi in miselne motivacije posvetil recepciji hermetizma, seje do- slej vprašal malokdo, najobširneje Erna Banič-Pajnič v svojem preglednem 1 Slovenska izdaja Hermes Trismegist, Corpus Hermeticum (prevedel Pavle Cešarek), Nova revija, Ljubl jana 2001. 2 Frane Petrič, Nova sveopča filozofija, Franciscus Patricius, Nova de universis philosophia, Temelj i , Zagreb 1979. 3 E. Garin, Rinascite e rivoluzioni, Movimenti culturali dal XIVal XVIIsecolo, Laterza 1975. 8 1 I G O R ŠKAMPERLE delu Smisao iznačenje Hermesove objave.4 Poleg preroške narave teh spisov, ki je bila posledica napačne datacije in katero so obdelali sodobni strokovnjaki, j e hermetična literatura, v povezavi s pitagorejskim platonizmom, očitno navdu- ševala tudi s svojo miselno in pojmovno vsebino. V obdobju dveh stoletij se je s Hermetičnimi spisi srečala malone vsa učena Evropa, privrženci nazorov, kijih ti spisi posredujejo, pa niso bili le, recimo j im dvoumni spekulativni filozofi narave, kot Paracelsus, Agrippa, Bruno, Mihael Maier, Postel, Böhme, Fludd, ampak tudi pomembni znanstveni misleci. Kepler se je vse življenje navdiho- val pri pitagorejskem platonizmu in ohranjal hermetični pogled, čeprav j e v polemiki s Fluddom, na začetku 17. stol., prav on zavrnil metodo spekulativ- ne analogije in se zavzel za natančno matematično znanost. Njegovi in Petri- čevi poti j e sledil Newton, ki p a j e v nasprotju z mehanicistično teorijo ohra- njal hermetični pogled in pri postuliranju vplivanja gravitacijske sile na dalja- vo brez neposrednega mehaničnega stika in smotrnega vzroka, razvil teorijo gravitacije in postavil temelj novi klasični fiziki.5 Lahko rečemo, da seje prav ob soočanju s hermetičnimi špekulacijami in njihovo zavrnitvijo v 17. stol. postopno oblikovala moderna kvantitativna ra- cionalna metoda, ki so jo poleg Keplerja zagovarjali Descartes, Galilej, Mer- senne, Gassendi, Leibniz in še kdo. Ko ocenjujemo Petričevo delo, ne smemo pozabiti, da seje koncept naravnega zakona razvil šele po letu 1600, s Kepler- jem in Galilejem. Kot pravi Galilej v spisu II Saggiatore, j e narava napisana v matematičnemjeziku. Cejo hočemo razumeti, j o moramo najprej znati vpra- šati.1' Toda v ozadju tega miselnega koraka leži platonizem. Namesto vzročne verige, cognitio causarum, na kateri j e slonel aristotelizem, renesančni misleci iščejo večno in nespremenljivo matrico, ki vlada naravi, njene entitete pa so v času reverzibilni naravni zakoni. Tu se mi zdi pomembno poudariti dva vidika, ki pojasnjujeta vlogo Her- vietičnih spisov v renesansi, čeprav se njihova recepcija od enega do drugega avtoija razlikuje. Vloga, ki j o je imel Corpus hermeticum za Ficina, j e drugačna od vsebine, kije motivirala Keplerja. Frane Petrič j e avtor, kjer lahko prepoz- namo oba aspekta: to sta preroško religiozni, vezan na domnevno datacijo, in spoznavno paradigmatski ali gnoseološki. Prvi, preroško religiozni aspekt, temelji na genealogiji, ki j o j e razvil Fici- no. Na podlagi pričevanj Cicerona in cerkvenih očetov naj bi Trismegist živel 4 Erna Banič-Pajnič, Smisao i značenje Hermesove objave, Vloga elernenata hervietičkefilozofije u djelima hrvatskih renesansnih filozofa, Globus, Zagreb 1989. Glej tudi delo iste avtorice, Petričev put, od kritike Aristotela do pobožne filozofije, Institut za filozoiiju, Zagreb 2001. 5 Temeljna študija za oceno epistemoloških premikov kozmološke prenove v 17. stol. ostaja Aleksandre Koyre, Etudes newtoniennes, Ed. Gallimard, Pariz 1968. Gl. istega avtorja, Od sklenjenega sveta do neskončnega univerzuma, Skuc — Studia humanitatis, Ljubljana 1988. 6 G. Galilei, II Saggiatore, Feltrinelli, Milano 1992. 8 2 V P L I V HERMETIČNE LITERATURE NA PETRIČA IN RENESANČNO FILOZOFIJO NARAVE v Egiptu za časa Mojzesa ali še prej. Ker spisi govorijo o genezi sveta in o božjem sinu, imenovanem Beseda oziroma Logos, naj bi predhodno napove- dovali krščansko resnico. Odkritje te stare, a pristne filozofije, kije večna mo- drost, sapientia aeterna, ali perennis philosophia, j e renesančne mislece navduši- lo in j ih motiviralo pri oblikovanju svoje miselne, kulturne in religozne pre- nove. Ta aspektje v svojem izčrpnem in v marsikaterem pogledu prelomnem delu opisala Frances Yates.7 To motivacijo, ki je želela preseči krizo sholastič- nega aristotelizma in s i j e kulturno prenovo predstavlja v sintezi krščanske religije in novega platonizma, srečamo tudi pri Petriču. Sodobni epistemolo- gi in sociologi zgodovine znanosti, npr. Paolo Rossi v zadnji hkratni večjezični izdaji, poudarjajo odločilni epistemološki rez, ko se je prav z reflektirano di- stanco in zavrnitvijo predpostavljene »tajnosti« ali skritosti modrosti, ki naj bi bila dostopna zgolj iniciiranim, lahko uveljavila moderna znanost.8 Hermetična literatura p a j e imela pomembno vlogo tudi na filozofskem področju in je posredno vplivala na oblikovanje novoveške znanosti. Vendar vpliv ni bil direkten in aplikabilen, ampak posreden. Motiviral in omogočilje miselno spremembo, k i j e bila potrebna za vzpostavitev novega paradigmat- skega polja, v katerem se j e razvila moderna znanost. Najbolj razviden obrat je v tem pogledu doživela kozmologija, ki p a j e implicitno spremenila skoraj vsa področja človeškega vedenja, od etike in fizike do dejavnikov distribucije družbene moči. Ta aspekt, vezan na zgodovino znanosti, j e šibka točka sicer odlične knjige F. Yates. Pri tem vidiku ne gre le za poetično in religiozno vsebino hermetične literature, ampak za tisto prepletanje hermetizma s pita- gorejskim platonizmom, ki g a j e dobro opazil Kepler, pred njim pa sta ga verjetno najbolj eksplicitno zagovarjala Kuzanski in Petrič. Njima moramo prišteti Nikolaja Kopernika, k i je pustil malo poročil, z eno samo knjigo pa je obrnil vizijo sveta. Ta vidikje v zadnjem času deležen vedno večje pozornosti. Daje nam rdečo nit pri razumevanju Petričeve Nova de universis philosophia, zadeva pa samo jedro gnoseoloških vprašanj. S tega vidika se mi zdi več kot moment nekega zgodovinskega obdobja, saj se dotika vzorcev, ki spremljajo sodobni trenutek znanstvene misli. Renesansa nas uči, d a j e izbira določenih naukov iz preteklosti lahko koristna spodbuda pri oblikovanju novih pogle- dov in spoznanj. Na Aristotelov in Ptolemajev sistem vezana kozmološka teorija, nikoli ni bila brez pomanjkljivosti, vendar ji je zaradi kompleksnih dejavnikov, kijih j e združevala, od notranje teoretskih do zunanjih, psiholoških in mentalitet- 7 F. A. Yates, Giordano Bruno and the Hermetic Tradition, London, Chicago 1964. 8 P. Rossi, La nascita delta scienza modema, zbirka »Fare 1'Europa«, knjige istočasno izda- j a pet založb, C.H. Beck, Munchen, Basil Blackwell, Oxford, Critica, Barcellona, Laterza, Roma-Bari, Ed. du Senil, Pariz 1997. 8 3 I G O R ŠKAMPERLE nih implikacij, uspevalo zavrniti vsak poskus spremembe. Zastavlja se vpraša- nje: kaj motivira znanstveno prenovo? Danes epistemologi odgovarjajo, tu mislim na Kuhna9, Feyerabenda10, pa tudi na avtorje francoske šole, npr. Koyréja", da se dejavniki delijo na notranje teoretske (intrinzične) in zuna- nje (ekstrinzične), ki zadevajo psihološka vprašanja, mentalitetni okvir, intui- tivne, religiozne in estetske kriterije. Nova »dejstva«, k i j ih odkrijemo, sama na sebi ne morejo spodbiti uveljavljene teorije, ker so odvisna od interpretaci- je. Z uspešno tehnikojih modelu prikrojimo, ali pa moteča dejstva, ki teorijo spodbijajo, označimo za znanstveno irelevantna. Model potemtakem naddo- loča ekstrinzično polje. To pa pomeni, da imajo glavno vlogo pri spremembi znanstvene paradigme »zunanji« oz. interpretativni dejavniki: estetski, intui- tivni, psihološki, aksiološki, metafizični. Razvoj kozmologije nam v tem pogle- du ponuja zanimive primere. Če poskusimo na kratko in zelo shematično obnoviti ta razvoj, lahko str- nemo nekaj osnovnih oblik teoretskega pristopa, ki so s svojo pojmovno zasta- vitvijo paradigmatski. Najprej imamo animističen pogled. Ta pravi, da naravo obvladujejo skrite sile, ki so med seboj v stiku in se privlačijo ah odbijajo in pogojujejo gibanja in razvoj. Osnovaje pojem privlačnosti (sympatheia) in na- ravnega nagiba. »Per convenienza«, po prikladnosti, pravi Giordano Bruno. V naravi ni delitve na organsko in anorgansko snov. To so zelo primarni men- talni vzorci, kijih srečamo pri otrokih, hkrati pa se pojavljajo tudi v razvitih miselnih sistemih. Najbolj znana primera sta Bruno in Newton, do neke mere tudi Petrič, kolikor se navezuje na hermetizem, kjer ima pomembno vlogo nauk o simpatiji. Animistična predpostavka lahko vodi v naravoslovni deter- minizem, tak primer je astrologija. Soroden pristop lahko apliciramo tudi na družbeno teorijo (psihologija množic in pojma identifikacije in transferja), ali denimo na medicino. Proti tovrstnim oblikam determinizma j e nastopil Karl Popper. Drugi paradigmatski pristop, ki mu prav tako lahko sledimo od antike do danes, j e atomizem,12 Gre za koncept, po katerem j e mikrostruktura realnosti sestavljena iz majhnih delcev. Atom j e koncept, realno ga ne vidimo, ne zaz- namo. Antični atomistični nauk, na kateregaje bil pozoren tudi Bruno,13 pra- 9 Th. S. Kuhn, Struktura znanstvenih revolucij, Krtina, Ljubljana 1998. 10 P. Feyerabend, Proti metodi, Studia humanitatis, Ljubljana 1999. 11 A. Koyré, Od sklenjenega sveta do neskončnega univerzuma, Skuc-SH, Ljubljana 1988; gl. tudi Les philosophes et la machine. Du monde de V»a-peu-près« à l'univers de la précision, Colin, Paris 1961. 12 Povzemam po O. Longo, »L'universo stazionario di Epicuro«, v Kosmos. La cosmologia tra scienza e filosofia, Physis 1989. 13 O tem je pisal P. H. Michel, L'atomisme de Giordano Bruno, Pariz 1957; in La cosmologie de Giordano Bruno, angl. prevod, Hermann, Pariz - New York 1973. 8 4 V P L I V HERMETIČNE LITERATURE NA PETRIČA IN RENESANČNO FILOZOFIJO NARAVE vi, da svetovi nastajajo naključno, s kolizijo. Neka nepredvidena silajih vrže iz tira, da razpadejo, oziroma se nakopičijo in nastanejo novi. Ta model predvi- deva neskončen prazen prostor (chord), v katerem se kot edini entiteti nahaja- ta praznina (kenon) in nedeljivi delci (atomoi). Epikurovo vesolje ni geome- trično, nima središča niti kvalitativnih smeri. V njem je več svetov, ki so plod konglomerata atomov, ki tvorijo sonca in zemlje. Naša Zemlja ni fizikalno posebna, ampak eno od mnogih teles v vesolju. Atomov ne usmerja nikakršna božanska sila, vesolje nima načrta, ni teleološko. Niti ni usmerjeno k nekemu cilju (causa finalis). Dejavniki razvoja so naključni. Deviacije, odkloni, do ka- terih prihaja, so plod naključja. V celoti gledano gre za stacionarno vesolje, v katerem moramo predpostavljati obstoj neskončnih entitet: prostora in ato- mov. Če bi bili med sabo v nesorazmerju, vesolje ne bi bilo »transparentno«, saj bi neskončna praznina posrkala končne atome; v nasprotnem primeru, ko bi bilo neskočno atomov, prostor pa končen, pa se ta ne bi mogel konstituira- ti. Ni naključje, da so novoveške teorije z Newtonom vpeljale model nevtralne neskončnosti prostora in snovi. Poleg omenjenega razmeija ima Demokritov atomski model še eno šibko točko: to je čas. Svetovi nastajajo tako, da posrka- jo materijo tam, kjer so drugi svetovi izginili. Gre za lokalno spremembo, v celoti pa je vesolje stacionarno. In še nekaj velja omeniti: v demokritovsko- epikurejskem modelu ni možnosti za aplikacijo matematičnih in geometrij- skih načel in nanje vezano vzročnost, kar j e tudi razlog, da sta ga Platon in Aristotel zavrnila. Omeniti moramo tudi aristotelovski model, kije danes izgubil veljavnost, a je za več kot tisoč let določal naravoslo^e. Gre za racionalno in sistematično filozofijo, ki temelji na kvalitativnih opredelitvah, na vzročni verigi in na rea- lističnem izhodišču, ki izhaja iz evidentnih stvari. Trditev mora biti preverljiva z dejstvi in je, posebno ko gre za naravo, zavezana realnosti preučevanega predmeta: iuxtapropriaprincipia. Aristotelovska razlagaje racionalna, logična, uskladljiva z opazovanji, j e »zdravo razumska«. Ni naključje, da je zahodno misel obvladovala 1800 let in d a j e šele na njenem pogorišču, v dveh generaci- jah od Kopernika in Petriča do Galileja in Keplerja, nastala moderna zna- nost.14 Poleg omenjenih pristopov pa moramo omeniti še enega, ki izhaja iz an- tike in j e imel v renesansi odločilno vlogo: toje pitagorejski model. Ko pravim pitagorejski, mislim na širši, miselno pojmovni pristop, vezan tudi na določe- no aksiologijo. Njegov velik zagovornik je bil Platon, podobne nauke pa lah- ko zasledimo v novoplatonizmu in v hermetizmu, denimo pri Jamblihu, Pro- 14 Nekaj pregledne literature: Richard S. Westfall, The Construction of Modem Science. Mechanisms and Mechanics, John Wiley & Sons Inc., New York 1971. Herbert Butterfield, The Origins of Modern Science, G. Bell and Sons Ltd., London 1958. 8 5 I G O R ŠKAMPERLE klosu, v Halkidovem komentarju k Timaju, ali v srednjeveškem spisu »XXIV filozofov«, ki naj bi se prvič pojavil v 12. stol. in se ohranil v šestindvajsetih kodeksih.15 Zatoje smiselno uporabljati termin »pitagorejski platonizem«, ki je kot pojmovna paradigma navduševal mislece v renesansi, med njimi Kuzan- skega, Albertija, Kopernika, Petriča in Keplerja. Gre za pristop, kjer entitete niso definirane same po sebi, kot delci (atomi) ali kot tradicionalne (aristote- lovske) kvalitete, ampak na podlagi njihovih medsebojnih razmerij. Pri defi- niranju stvarije temeljna pozornost usmerjena na proporce, simetrijo, odlo- čilen je zorni kot pogleda, pa implicitne številčne »šifre«, ki omogočajo in vzpostavljajo simetrije in harmonijo. Omnia in numero, pondo et mensura (Mdr 11,20). Zaščitni znak renesanse je njeno odkritje lepote, zato poglejmo, kaj o tem pravi Platon, ki so ga renesančniki oživili, v dialogu Fileb: »Lepoto oblik bi zdaj želel predstaviti ne na ta način, kot to počnejo mnogi, na primeru živih bitij in slik, temveč s tem razume (m) - tako pravi moja trditev - nekaj ravnega in okroglega, nato pa površine in telesa, ki nastajajo iz njih s pomočjo šestil, ravnil in kotomerov, če me lahko razumeš. Za njih pravim, da namreč niso lepi glede na nekaj, kot vse druge oblike, temveč so naravno lepi že sami zase in nudijo lastna ugodja, povsem nepodobna tistim ob praskanju.«16 Ne gre za lepoto, ki bi sledila ikonografski naraciji, ampak za ujetje več- ne, idealitetne matrice. Renesančni platonizem sproži nov pogled na naravo, z njim pa so podane osnove za tvoijenje znanstvenih konceptov. Ta prenova se ne omejuje na Ficinovo poetično teologijo, ampak zadeva vsa področja človekovega ustvarjanja, od umetnosti in obrti do kozmologije in arhitekture. »La bellezza dipende da un coerente criterio di proporzionalita«, pravi Al- berti {De pictura) ,17 S Hermetičnimi spisi in novoplatonizmom s e j e prebudila pitagorejska smer, ki je stavila na svet matematičnih pravil, na lepoto injasni- no geometričnih form, na harmonično skladnost razmerij, ki naj bi bili tista končna resnica, ki svetu omogoča bivanje, reprodukcijo, dobroto in lepoto. Razmerja in njihove hierarhije so pomembnejša od entitet. Kvaliteto določa- jo vzpostavljene simetrije. Ta pitagorejski model, ki dejansko pomeni določe- no miselno naravnanost, se je v zgodovini ponavljal in spodbujal znanstveno prenovo. Pomislimo na stare Grke in njihovo oblikovanje prve »znanstvene« koz- mologije. O vesolju, ozvezdjih in planetih so sicer veliko več vedeli Babilonci, ki so na podlagi nepravilnega (retrogradnega) vzhajanja nasploh prvi odkrili 15 Za moderno izdajo (lat.-it.) s komentai jem gl. zdaj, Il libro dei ventiquattro filosofi, Adelphi, Milano 1999. 16 Platon, Fileb 51c (prevod Boris Vezjak), Temeljna dela, Ljubljana 2000. 17 To problematika j e dobro obdelal A. Crosby, The Measure of Reality. Quantification and Western Society, 1250-1600, Cambridge University Press 1997. 8 6 V P L I V HERMETIČNE LITERATURE NA PETRIČA IN RENESANČNO FILOZOFIJO NARAVE planete. Toda babilonska astronomijaje bila računska in kvantifikativna, ob- servativno količinska in empirična, medtem ko je bila grška geometrična, poj- movna in kvalitativna. Na tej podlagi je Platon vpeljal kategorijo »vmesnih« stvari in nauku o razmerjih in harmoniji zagotovil spoznavni status. Prav zato je renesančna epistemološka premena zanimiva tudi danes, denimo ko išče- mo vzročno rešitev vprašanja gravitacije in skupno teorijo s kvantnim poljem. Ali v primeru strukture človeškega genoma, ki količinsko gledano ni bistveno bogatejša od genoma miši. Sprašujemo se o njeni logiki, ki naj bi ponudila razlago izjemnosti človeškega bitja. Zdi se neverjetno, da bi lahko tako majh- na »količinska« razlika, vsega menda le nekaj sto genov, človeka razlikovala od miši. Je morda odgovor »pitagorejski« in ne leži v entitetah, v substancial- nosti sestavnih delov, ampak v simetričnih razmerjih med njimi in v njihovi harmoniji? Poglejmo spet v renesanso.18 Petrič je Zemlji pripisal dnevno rotacijo, vendar je ohranil geocentričen model, kar je bil svojevrsten kompromis. Za- kaj, lahko le ugibamo. Najbrž lahko iščemo dva odgovora, prvije hermetične narave in skladen s središčno vlogo človeka v svetu, drugi p a j e posledica dejs- tva, da nova heliocentrična teorija, ki jo je razvil Kopernik, ni imela nobenega odgovora na fizikalne probleme, ki so se pojavili z novo hipotezo. Rešitev tega p rob lemaje dal šele Newton. Zato seje tudi Tycho Brahe oprijel kompromi- sne rešitve z Zemljo v središču, privzel pa je večino novih observacij in postavk kopernikanstva. S tem je privzel pridobitve heliocentričnega modela, ohranil p a j e postavke stare fizike in se tako izognil težavam, ki j ih je kopernikanstvo pustilo na fizikalnem področju nerazrešene. Te težaveje razrešila šele Newto- nova klasična fizika konec 17. stol. s teorijo gravitacije. Mimogrede je treba reči, da s e j e celotna kozmološka revolucija od Kopernika do Galileja in Ke- plerja, zgodila mimo oziroma brez dosledne fizikalne rešitve problema težno- sti in gibanja. Toda vrnimo se k vprašanju o zunanjih, t. i. ekstrinzičnih dejavnikih, ki pogojujejo znanstveni model in njegovo spremembo. Danes psihološki anali- tiki poudarjajo, d a j e za uspešen razvoj najprej treba razširiti krog možnosti. Kopernik j e svojo prenovo razvil brez navezave na tedanjo fiziko, ali če smo natančnejši, z neposrednim nasprotovanjem uveljavljeni fiziki. Daje bila ari- stotelovska fizika zgrešena, nas ne sme zavesti.19 Bila je edina koherentna in uveljavljena. Prav tu se pokaže epistemološki trenutek selektivne izbire, ki spremlja znanstveno delo. S svojo solarnocentrično hipotezo, Zemljinim gi- 18 Izčrpno delo, ki natančno obravnava omenjeno problematiko, j e pripravil Tomislav Petkovič, Uvod u modemu kozmologiju ifilozofiju, Element, Sibertik - Zagreb 2001. 19 O tem g. izčrpno delo Hans Blumenberg, Geneza kopernikanskega sveta, Cankarjeva založba, Ljubljana 2001. 8 7 I G O R ŠKAMPERLE banjem in trditvijo, d a j e očividno dnevno kroženje zvezdnega oboka - tisoč- letna znanstvena dogma - dejansko zgolj fikcija (pač učinek Zemljinega vrte- nja okrog svoje osi), s e j e Kopernik znašel v konfrontaciji s celotno tedanjo znanstveno (filozofsko, teološko, kulturno in ideološko) strukturo. Zaradi za- vrnitve majhnega, tako rekoč spregledljivega detajla, ekvanta oziroma fiktiv- ne točke izven Zemlje, glede na katero se planeti gibljejo z uniformno hitrost- jo (punctum aequans),]e bil pripravljen nasprotovati uveljavljeni paradigmi, kljub nezadostnosti svoje teorije. Toda zanj so bili očitno pomembnejši krite- riji pitagorejskega platonizma, torej načela reda, sorazmerja, skladnosti, lepo- te, simetrije, enostavnosti in sicer, bodimo pozorni, brez sleherne fizikalne razlage! Iz tega lahko sklenemo, da neka tehnična pridobitev sama na sebi ne pomeni veliko in sam tehnični izum še ne prinese spremembe mišljenja. Nas- protno, poglejmo v renesanso: prav na artefaktih, na bizarnih izumih, sta pro- padla poskusa Tartaglie in Leonarda. Leonardo j e imel fantastične zamisli, padalo, letalo, tank, helikopter, podmornica.. . , toda gola tehnika ne prinese prehoda, preskoka. Tudi gola opazovanja niso dovolj. Kopičenje podatkov samo na sebi ne pomeni nič novega. Podatki so lahko celo ovira, lahko bloki- rajo alternativno razlago. Znanost se ne rojeva iz opazovanj, ampak pogosto v nasprotju z njimi. Znanost nastaja kot miselni proces, k i je v svojih kreativnih fazah vedno tudi mejni. Njegova moč se kaže v reflektiranih epistemoloških prelomih, ki niso nujno vezani na znanstveni predmet. V svojih ustvarjalnih korakih znanost ne postavlja le trditev, k i j ih prej niso poznali, ampak tudi trditve, ki so bile prej ne(za)misljive. V tem smislu je vredno opozoriti na konceptualne spremembe Petričeve filozofije, ker so posredno spreminjale spoznavne kriterije in odpirale pot razvoju moderne znanosti. Nekaj takšnih sprememb lahko sintetiziramo. Po- dobno kot Kopernik tudi Petrič v svojem delu namesto tradicionalnega kvali- tativnega koncepta substance in substancialne forme vpeljuje koncept nev- tralne prostorske forme, ki izhaja iz pitagorejstva. Petrič Zemljo sicer ohrani v središču, za zvezdni oblok, ki po Koperniku miruje (gibljejo se samo planeti), Petrič pravi, da ne miruje, toda zvezde se ne vrtijo krožno, ko t je videti z Zem- lje, ampak po svojih spiralnih tirnicah. Ta novi pogled implicira še dve drugi spremembi: prvič, gre za poudarek na strukturi, v kateri ni absolutnih mest. Fizikalna mesta so, podobno ko t j e trdil Kuzanski, relativizirana, sfera zvezd stalnic pa nastopa v dinamični obliki, kar je pomembna novost, ki sta jo v drugi polovici 16. stol. vpeljala Bruno in Petrič. Pri tem j e vredno opozoriti, da zvezdne dinamike ne pogojujejo kvalitativne substance (eter), ampak geo- metrijske forme, Petrič pravi spirale. Opozorimo še na drugi teoretski pre- mik, ki je zelo pomemben za moderno prenovo: na staro vprašanje, kdo pre- mika zvezde in planete, j e ta aristotelovska kozmologija odgovaijala: zunanji 8 8 V P L I V HERMETIČNE LITERATURE NA PETRIČA IN RENESANČNO FILOZOFIJO NARAVE prvi gibalec (causa prima). Odgovor renesančnih platonikov pa je bil: nič jih ne poganja, ker se gibljejo v skladu s svojo geometrijsko formo. Ta premikje dejansko preobrnil staro fiziko: narava ne deluje pogojena z zunanjim vzro- kom (smotrnim, formalnim) ampak izhajajoč iz svojega središča. »La natura opera dal centro«, pravi Bruno.20 Lahko bi rekli, da gre za miselno predpostav- ko renensančne filozofije narave, ki temelji na pitagorejskem platonizmu, her- metizmu in načelih proporcionalnosti, harmonije, simetrije in prikladnosti. Vse te poglede srečamo v Petričevi Pancosmii, v poglavju Nove splošne filo- zofije, s čimer j e bila radikalno načeta delitev na sublunarni in supralunarni svet, kar j e bil pogoj za oblikovanje nove fizike. Proti koncu 16. stol., ko je bila Kopernikova teorija znana le kot hipoteza, ki ni dala boljših rezultatov kot stara teorija, sta novoplatonizem in hermetizem, zdaj sprejeta pri Petriču in drugih avtorjih, vodila še do ene konsekvence: v nasprotju s pojmovanjem Tomaža Akvinskega in Aristotela, ki sta Boga razumela kot prvi vzrok, ki vzdr- žuje kozmos in določa njegove principe, novoplatonski Bog nastopa kot us- tvarjalno počelo, ki se iz svojega preobilja dobrega emanira in manifestira v svojih kreaturah. Tomažev Bogje bil uskladljiv z Aristotelovim sistemom, no- voplatonski kreativni princip pa ni zlahka določljiv in ostaja skrit, pojmovno nezapopadljiv. Sledeč tej misli lahko sklepamo da, če se brezmejnost božjega izvira manifestira v veličini njegove kreativne moči, moremo domnevati, da se ta kreativna moč udejanja v brezmejnosti kreature. Natanko ta pojem, kije bil ključnega pomena za poznejši razvoj moderne filozofije in znanosti, je razvil Petrič v Novi splošni filozofiji. Četrti del, Pancosmia VIII, se začenja z vpraša- njem: »ali je svet končen ali brezkončen. (An mundus sit finitus, an infinitus)«.21 Petrič sledi strogi filozofski zastavitvi in izhajajoč iz nje sklepa na naravoslov- no aplikacijo, ki mu narekuje, da vesolje opredeli, malce dvoumno, a z vidika sodobne znanosti zanimivo, kot končno in brezkončno. Izhodiščeje nedvoum- ni novoplatonski koncept. Petrič pravi: »Kerje Bog, kakorje bilo že prej dokazano, apeirodynamos, neskonačno vsemogočen. Od neskončne vsemogočnosti izhaja neskonč- no delovanje. Od neskončnega delovanja je nujno, da izhaja tudi neskončni učinek (Ab infinita potentia, infinita provenit actioj.«22 Petrič nadalje razmišlja, kakšen je torej svet in zanimivo sklepa, »sklenimo torej, ker je v vesoljstvu dopuščena konč- nost končnega in neskončnega, da se ta enakopravno nahaja ali v stvarnosti ali v možnosti,«23 Ker j e ustvaijalno počelo neskončno in dobro, težko sklepamo, d a j e ustvarjeni svet končno dober in končno močan. Prav ta moment je po 20 G. Bruno, Dialoghi italiani I—II, Šansoni, Firenze 1985. 21 F. Petrič, Nova sveopča filozofija, F. Patricius, Nova de universis philosophia, Temelji, Zagreb 1979. 22 F. Petrič, Nova..., Pancosmia IV. 23 F. Petrič, Nova..., Pancosmia VIII. 8 9 I G O R ŠKAMPERLE izidu knjige in v zaostrenih potridentinskih razmerah sprožil cenzorsko reak- cijo in Petričevo delo se je leta 1594 znašlo na indeksu prepovedanih knjig.24 Teološka misel 17. stoletjaje kot odgovor na omenjeno problematiko, ki zadeva brezkončni kreativni princip, odgovorila s principom Božje volje. Bog lahko ustvari neskončno svetov, vendar noče (Potuit, sed noluit) ,25 Ko ustvaija, izbere. Za razliko od Bruna Petrič ohranja subtilno distinkcijo, ki se mi zdi zanimiva. Njegova misel ne pripelje do panteistične vizije absolutno neskonč- nega univerzuma, ampak razlikuje med neskončnim prostorom božanske lu- či in prostorom vesolja, kot ga razgrne v knjigah Pancosmije, De spatiophysico in De spatio mathematico. Ta je izotropen, vedar končen in hkrati brezmejen. S tem se Petrič presenetljivo približa nekaterim sodobnim pogledom, ki govori- jo o horizontih v vesolju, ki so prostorski in časovni. Petrič zavrne tradicional- ne sfere, prostorje homogen in izotropen, njegova vpeljava končnega in hkrati brezkončnega pa spominja na sodobne teorije ukrivljenosti prostora, k i j e končen, a brezmejen. Tudi ko ga deli na notranjega in zunanjega, se približa teoriji horizontov. Pri Petriču je ta distinkcija sicer vezana na novoplatonski model luči, kar je na podoben način razvil Palingenius Stellatus v spisu Zodia- cus vitae, ki ga je ostro kritiziral Bruno. V Petričevem sistemu j e kreativnost božanske luči neskončna, v njenem okviru pa se oblikuje končno, fizikalno in urejeno vesolje. Petričev kozmološki model ni stacionaren, ampak dinami- čen. Vesolij ni več, je eno samo, vendar bi težko rekli, d a j e postavljeno v nevtralno brezčasnost, kar je tako ali drugače trdil aristotelizem. Tako lahko razumemo Petričev geocentrizem. Ključ zanj ponujajo her- metični nauki. V tem pogledu geocentrizem ni omejitev. Ves svet postane središče kot urejeni, animirani in platonsko vzpostavljeni horizont znotraj brezmejnega nesubstancialnega prostora, ki ga Petrič implicitno relativizira, oziroma ga osvobodi substancialne opredelitve. Centralizacija z Zemljo kot prostorom življenja v sredini, nastopa hermetično, kot vez, ki človeka kot um- sko bitje povezuje z vsem. Narava deluje iz svojega središča, zato j e naravno, 24 Prvo cenzuro j e napisal Pedro de Zaragoza, vendar ni ohranjena. Prav tako ne pozna- mo negativne ocene, ki j o je 1. 1594 podal kardinal Francisco de Toledo. Ta ocena j e odločilno vplivala na prepoved omenjene knjige in Petričevega učenja novoplatonske filozofije v Rimu, kamor g a j e povabil papež Klement VIII. Prepoved j e 2. julija 1594 izrekla Kongregacija, zajema pa vsa Petričeva dela (» liber omnino prohiberetur«). Prepoved s e j e na Indexu dejansko pojavila 1. 1596, s klavzulo »do popravkov« (doneč corrigatur). Cenzorsko skupino so z izjemo Baronia sestavljali sami jezuiti: Giovanni Battista Crispo, Pedro de Zaragoza, Francisco de Toledo, Belarmino, Suarez, Possevino. Cf. Miguel Gra- nada, »Palingenio, Patrizi, Bruno, Mersenne: el enfrantamiento entre el principio de plenitud y la distinction potentia absoluta/ordinata Dei a proposito de la necesidad e infinitud del universo« v knjigi: Potentia Dei. L'onnipotenza divina nelpensiero dei secoli XVI e XVII. Ur. G. Canziani, M. Granada, Yves Ch. Žarka, Franco Angeli, Milano 2000. 25 To problematiko je razvil Miguel A. Granada, gl. omenjeno delo Potentia Dei. 9 0 V P L I V HERMETIČNE LITERATURE NA PETRIČA IN RENESANČNO FILOZOFIJO NARAVE da se človek znajde v sredini, ki pa ni absolutna sredina, ampak - v tem Petrič napoveduje subjektivizem - tista vez, fibula mundi, ki povezuje vse bivajoče. V Hermetičnih spisih najdemo polno takšnih navedb.26 Središče sveta in določeni horizont sta, če uporabimo filozofsko termi- nologijo, kontrakcija (pojem Kuzanskega), to se pravi eksplicirana omejenost kreativne brezmejnosti luči in posamična udejanjenost božanskega principa. Središče ni dano po sebi, ni ontološko definirano z neko fizikalno ali sub- stančno kvaliteto, ampak znotraj določenih razmerij neka točka ali bitnost zavzame mesto središča. Prav v tej subtilni razliki se mi zdi Petrič danes pose- bej zanimiv. Ni panteist, niti ni zagovornik nevtralne neskončnosti prostora in časa, ampak nastopa znotraj hierarhične, pitagorejske in hermetične struk- ture proporcionalnih in simetričnih razmerij. Zato vztraja pri neskončnosti vesolja (neskončnost luči, dinamični kreativni princip), in končnosti našega sveta. Dejanski svet, ki se kontraktno eksplicira v določeni urejenosti, j e kon- čen, kot vsako bitje. Toda človeka in vesolje povezuje analogija, bolj na ravni harmonije in simetrije kot na ravni substance. Kakor se onkraj udejanjenega fizičnega sveta nahaja neskončna božanska svetloba, tako je v človeku priso- ten brezmejni, božanski um. V temje Petrič hermetični avtor, ki podobno kot njegovi sodobniki napoveduje moderni subjektivizem. 26 Gl. npr. C.H. I, 15; Askl. 6-8; za solarni model gl. C.H. XVI, 17; Askl. 18; 30. 9 1