Poštnina plačana v gotovini
1 I ma)	/oeditcffMr
List iz uredniškega koledarja	
MARIBORSKIH ŠTUDENTOV
iVo®e pogodbe
Predlog športne komisije: športni dan!
I. kongres telesne kulture
Nove smernice
Na I. kongresu telesne kulture, ki je bil S. in 9. aprila, so mnogo razpravljali tudi o bodoči vzgoji študentov v telesni kulturi.
Mariborske visoke šole so poslale v Ljubljano svojega predstavnika, predsednika športne komisije Franca Anderliča. Ob njegovem poročilu o delu kongresa so na sestanku športne komisije razpravljali o športnem udejstvovanju študentov v Mariboru.
Zveza študentov v Mariboru bo verjetno v jeseni ustanovila športni klub, ki naj bi se v kvaliteti in predvsem v množičnosti primerjal z ostalimi športnimi organizacijami. Kvaliteta športnega dela se bo še dvignila, ko bodo ustanovljene fakultete in bo zaradi daljšega študija mogoče bolj sistematično delo. Na visokih šolah je bilo do sedaj nasploh malo govora o športu in telesni kulturi, ki je tako nujno potrebna ljudem, ki sedijo dneve in dneve zaprti med štirimi stenami. Športna tekmovanja na visokih šolah zal ne vodijo v množičnost temveč o napačno pojmovano kvaliteto, ki pa rodi večkrat nezdrave pojave. Glavni cilj je zmaga, a za zmago so potrebni boljši igralci od nasprotnikovih. Da bi jih dobili, če jih nimajo, pa si jih izposojajo in nastopajo pod svojim imenom s popolnoma tujimi igralci.
Športna komisija je razpravljala tudi o možnosti, da bi vpeljali športni dan, ko bi si lahko vsi študentje in tudi profesorji — če bodo hoteli — ob prijetnem vzdušju in ne prevelikem naporu razgibali svoje telo. Gimnazije že več let prakticirajo zelo uspešne športne dneve, in bi bilo prav, da bi jih pričele uvajati tudi visoke šole. Športne komisije na visokih šolah in komisija pri odboru visokih šol stoji pred važno nalogo in od njih bo odvisno tudi bodoče delo v telesni vzgoji.
Ob uredbi sekretariata za
Pred nedavnim je sekretariat za prosveto ZIS izdal uredbo, s katero nehajo veljati vsi dosedanji predpisi o višini štipendij. V bodoče bodo gospodarske in družbene organizacije, ljudski odbori in ustanove sami določali višino štipendij, seveda v dogovoru s štipendisti. Torej bo višina štipendij odvisna od medsebojnega dogovora med štipendistom in štipenditorjem. Seveda bo, kadar bomo govorili o štipenditorju, najvažnejše: ekonomska moč, posebni pogoji in potreba za določenimi kadri. V takšnih pogojih bodo nekateri štipenditorji lahko hitreje dobili potrebne kadre, štipendistov bo vsekakor več, a tudi kvaliteta bo verjetno boljša.
To je vsekakor pozitiven rezultat naših gospodarskih premikov. Istočasno pa je vse skupaj gotovo v okviru naših sedanjih in bodočih ukrepov pri uvedbi reforme visokošolskega študija. Uredba je že izšla in sedaj pričakujemo, da bodo štipenditorji tudi zares začeli uvajati nove pogodbe. Z druge strani pa študentski domovi in menze že pripravljajo elaborate za uveljavitev realnih cen stanovanj in prehrane študentov ...
Povprečna štipendija -6595 dinarjev
V preteklem šolskem letu je v Jugoslaviji prejemalo štipendije 24.143 rednih študentov. Z drugimi besedami — to število predstavlja več od četrtine vseh rednih študentov na naših fakultetah, visokih in višjih šolah ter umetniških akademijah. Povprečna štipendija je znašala komaj 6595 dinarjev. Seveda moramo pripomniti, da štipendije niso edini vir študentskih dohodkov. Plače je prejemalo več kot 5000 študentov, v glavnem študentov na visokih in višjih šolah. Povprečna plača študenta v rednem delovnem razmerju se je gibala okrog 20.000 dinarjev.
Nekateri študentje dobivajo tudi otroški dodatek. V tej kategoriji je tretjina
prosveto ZIS o višini štipendij
vseh rednih študentov; povprečni znesek pa znaša 2756 dinarjev. Iz teh podatkov lahko sklepamo, da je dobivala več kot polovica rednih študentov (ne računajoč tiste, ki so prejemali plačo) od skupnosti denarno pomoč za preživljanje in šolanje.
Preteklo leto je stanovalo v študentskih domovih 16.000 ali skoraj ena petina vseh rednih študentov. V študentskih menzah se je hranilo okoli 22.000 študentov, kar predstavlja četrtino vseh rednih študentov.
Povprečni življenjski stroški v študentskih domovih in menzah so bili relativno nizki, ker so republiški izvršni sveti dajali menzam za vsakega študenta mesečno 900 dinarjev, za domove — izvzemši Ljubljano, Zagreb in Beograd — pa okoli 600 dinarjev mesečno. Zanimivo je, da so študentski domovi in menze najdražji v Ljubljani — 6600 dinarjev — a najcenejši v Beogradu — 4400 dinarjev, medtem ko so bili v Skoplju ti stroški 5200, v Sarajevu 4700, v Novem Sadu pa 4.900 dinarjev.
Vprašanje je seveda, če bodo te cene ostale do konca leta. Nekatere menze in domovi so namreč že predlagali, da morajo zaradi podražitve že v mesecu maju dvigniti cene prehrani in stanovanju, vendar — kot je videti — do tega ne bo prišlo, vsaj dokler ne bodo rešena materialna vprašanja študentov: nove štipendije in drugo.
Popusti ostanejo
Mnogo so govorili tudi o ukinitvi popustov študentom za potovanja na dopust in za pot iz kraja, kjer stanujejo, do kraja, kjer študirajo. Vendar teh popustov ne bodo ukinili. Študentje bodo še naprej uživali popust za potovanja ^ na počitnice ob praznikih in šest voženj letno s popustom za pot domov.
Drugo je vprašanje, kako naj rešimo problem študentov, ki potujejo vsak dan od doma do fakultete ali druge šole. Ti študentje so do sedaj imeli mesečne karte, tako da se nam povsem upravičeno postavlja vprašanje, ali bodo veljali še dalje takšni popusti ali pa bodo v stroških prevoza sodelovali štipenditorji. Za zdaj tudi še ni znano, kako bodo rešili to vprašanje za tiste študente, ki ne dobivajo štipendije.
Ne čakati na konec ieta
Študentje še do sedaj, čeprav je izšla uredba sekretarita ZIS o ukinitvi predpisov o višini štipendije, niso izkoristili vseh možnosti, ki jih uživajo po tej
Naši narodi, delovni ljudje, državljani naše domovine bodo tudi letos, kakor vsako leto po osvoboditvi, proslavili največji praznik delovnega človeka — 1. maj. To bo naš šestnajsti maj po osvoboditvi, ki sovpada z 20-letnico revolucije. Praznovali bomo nove zmage v izgradnji domovine. Spomnili se bomo težkih let borbe v narodni revoluciji in počastili spomin tistih, ki so žrtvovali življenje za našo srečo in blaginjo.
OB 1. MAJU
V času stare Jugoslavije smo slavili 1. maj v znamenju borbe proti buržoaznemu izkoriščanju in v znamenju uveljavljanja svojih najosnovnejših pravic. Letaki, parole in rdeče zastave so oživljale zavest ljudi in jih izpodbujale k vztrajni borbi za delavske in človeške pravice.
V času narodnoosvobodilne vojne smo slavili 1. maj v znamenju zmag in borbe za svobodo. Praznovali smo ga s puško v roki, med napadi in borbami in žrtve so potrjevale, kako globoko in vdano ljubimo svojo domovino.
Vsako leto po osvoboditvi je praznik 1. maja bil dan, ko smo z rezultati svojega dela praznovali delavski praznik. To je dan, ko pregledujemo rezultate, dosežene v preteklem letu. Uspehi dela so darilo delovnega človeka skupnosti, v delu je pokazano tisto, kar čuti do domovine.
Tudi mi — študentje in mladina — ne stojimo ob strani. Tudi mi prispevamo velik delež v izgradnji domovine, pomagamo k uresničenju teženj vseh naših delovnih ljudi. Mladina v delovnih akcijah pomaga v izgradnji domovine in sebe, z učenjem in študijem pa se pripravlja na bodoče delo.
Letošnje praznovanje 1. maja bo pokazalo, kako velike uspehe smo dosegli v dvajsetih letih po revoluciji. Vsemu svetu bomo pokazali moč Jugoslavije in njeno enotnost in trdno odločenost, še nadalje razvijati naš družbeni sistem in se boriti za mir v svetu.
Letošnje praznovanje 1. maja bo, kakor vsake leto do sedaj, veličastna manifestacija naših uspehov in iz-podbuda za nadaljnje zmage, za boljšo in srečnejšo bodočnost narodov naše Jugoslavije!	B.	M.
uredbi. Ta uredba je do sedaj prišla v poštev, žal, samo še v pripravah domov za podražitev stanarin in v menzah pri podražitvi hrane. Pri tem pa so življenjski stroški študentov, prav tako kakor ostalih državljanov, narasli. Po anketi CO ZŠJ je videti, da večina organizacij ali še ne ve ali pa še ni ničesar ukrenila, da bi uredile oziroma naredile pravilnike o novih štipendijah. Le malo organizacij-ustanov in podje-tij-štipenditorjev se pripravlja za nove pogodbe. Zato je CO ZŠJ že predložil občinskim ljudskim odborom povečanje fondov za štipendiranje. Prav tako opozarjajo pri tem še posebej študente — člane občinskih komisij za štipendije — na novi položaj, ker se bodo oni lahko najbolje seznanili z materialnim položajem vsakega štipendista in tako vplivali na končno podeljevanje štipendij.
Iz vsega tega ne moremo najti, drugega izhoda kakor: »Ne čakajmo do konca leta na dogovore o novih štipendijah!«
»FANFANIJEV SOLSKI PLAN«
NE PRIJA UNVRI, ANPUR IN UNAU
Italijanski profesorji in študenti zahtevajo radikalno reformo italijanskega šolstva. Organizacije študentov UNURI, profesorjev ANPUR in zveza asistentov UNAU so protestirale proti vladini politiki organizacije in finansiranja višjih in visokih šol. V svojih resolucijah poudarjajo pomanjkanje prostora, profesorjev in asistentov, zaostalost učnih načrtov, slabo skrb za študente, premalo število štipendij in zelo omejeno demokratičnost.
MARIBOR 26. APRILA 1961 LETO I. ŠTEV. 3
Letnn naročnina 300 dinarjev
Ob 20-letnici revolucije 466 milijonov investicij Honorarne zaposlitve? Šport Vaje Z oglasne deske na avtostradi
Novosti iz Odbora
Sodelovanje z Ljubljano
Sekretariat odbora Zveze študentov na mariborskih visokošolskih zavodih je drugo soboto o mesecu aprilu imel zelo zanimiv sestanek. Obiskali so ga namreč štirje člani ljubljanskega Univerzi-tetskega odbora. Pravzaprav je bil to le razgovor, vendar zelo zanimiv razgovor. Razgovoru je tudi prisostvoval Zoran Stiplošek, predsednik OK LMS v Mariboru.
Šestnajst let obstoja ljubljanske organizacije predstavlja tudi šestnajst let izkušenj. Te izkušnje so bile predvsem predmet razgovora. Govorili so o idejno vzgojnem delu na univerzah in visokošolskih zavodih, ki je pri našem odboru — odkrito povedano — zelo šibko. Idejno-vzgojna komisija bo verjetno morala prevzeti oblike dela ljubljanskih kolegov. To pa so: diskusijska oblika kolegijev, interesne skupine in razne podkomisije.
Druga naša šibka točka, kot se temu včasih reče, je pri nas delo v študijski komisiji. Čeprav traja naš študij samo dve leti — ali pa prav zaradi lega — bi morali študentje naših zavodov posvetiti več časa problemom, ki so zaraui šele nedavne ustanovitve naših šol še zelo veliki. Področje dela te komisije je zelo obširno: ne le izdajanje učbenikov, temveč tudi proučevanje učnega programa, vprašanje prehoda po ston-njah, šolski statuti, poizkušati uskladiti vsaj deloma naše programe s programi srednjih šol ali obratno ter opravljati analize študija in izpitov.
Ljubljanski študentje dobijo letno okoli 20 milijonov subvencij od republiškega Izvršnega sveta. Ta denar porabijo za subvencije študentskim domovom in menzam. Odbor Zveze študentov na mariborskih visokošolskih zavodih je že poslal prošnjo za subvencijo republiškemu Izvršnemu svetu.
Mednarodna komisija je v svojem programu predvidela sodelovanje z Birojem za mednarodno menjavo študentov o Beogradu. Ta program predvideva obisk inozemskih študentov v Mariboru z ogledom turističnih, kulturnih in zgodovinskih zanimivosti ter ogled mariborskih gospodarskih organizacij.
Obiskale nas bodo tudi študentske skupine iz Evrope, Afrike in Azije. Pripravili bomo zanje potovanja po Dravski dolini, obisk Pohorja in mogoče še kam drugam. Za ta potovanja bo potrebovala mednarodna komisija vodiče z znanjem francoskega, angleškega in nemškega jezika, ki bodo dobro poznali Maribor in njegovo okolico. Za vodiče bo priredila tudi seminar. V Ljubljani bo verjetno jeseni mednarodno srečanje študentov s posvetovanjem o perečih mednarodnih problemih in o izgradnji socializma o Jugoslavi
Iz dela naših organizacij:
VKŠ:
Obisk iz Banja Luke
Študentska organizacija na šoli je že dalj časa v stiku s študentsko organizacijo Višje ekonomsko-komercialne šole iz Banja Luke. Da bi okrepili medsebojne stike, so obiskali mariborske študente študentje iz Banja Luke. Predstavniki banjaluških študentov (ki jih je bilo 29 z dvema profesorjema) so prišli v Maribor 6. aprila. TalyDj po prihodu so si ogledali gradnjo poslopja Višje komercialne šole in sedanje prostore. Isto popoldne so si ogledali ma-
nizacija daje iz sklada za samopomoč študentom, v katerega so študentje ob vpisu vplačali po 150 din, študentom brezobrestna posojila. Na šoli vlada tudi živahno zanimanje za zvezno delovno akcijo, za katero se je do sedaj prijavilo 35 študentov.
тш
VAŠ:
‘ Banjaluški študentje v Mariboru
riborski muzej in ostale kulturno-zgo-dovinske znamenitosti Maribora. Gostom je razkazoval mariborske znamenitosti ravnatelj muzeja Bogo Teply. Zvečer je bil v klubu ekonomistov spoznavni večer z gosti iz Banja Luke. Na tem večeru so se gostje in domači spoznali in se pogovorili o svojem delu kakor tudi o svojih problemih. Drugega dne dopoldne so si gostje ogledali Tovarno avtomobilov, popoldne pa so obiskali Mariborsko Pohorje. Na Železničarskem domu je bil uraden razgovor med predstavniki banjaluških študentov in študentov VKŠ. Kakor so se domenili, bodo študentje VKŠ vrnili obisk šele v jeseni.
Urejeno vprašanje skript
Študijska komisija je imela zadnje čase s profesorji več sestankov, na katerih so razpravljali o problemu skript. Na sestanku so rešili problem skript, tako, da jih bodo študentje dobili v prihodnjih dneh. Na šoli je zelo uspešna agitacija za zvezno delovno akcijo. Zanimivo je dejstvo, da so se za zvezno delovno akcijo prijavili razen dveh študentov vsi študenti iz južnih republik, mnogo slabši pa je odziv med Slovenci. Socialno ekonomska komisija je rešila problem z upravo internata SKŠ o vi-, šini oskrbovalnine v internatu. Oskrbo-valnina znaša sedaj 7800 din mesečno. Komisija si prav tako prizadeva, da bi našla nekaterim študentom honorarno zaposlitev.
SHS3J
1
»Višji pravniki« v razgovoru
VTŠ:
Priprave na skupščino
Študentska organizacija se je zadnje čase pripravljala predvsem na prvo letno skupščino študentske organizacije na šoli. O skupščini sami pa poročamo na drugem mestu.
Navodila za vaje
Študentska organizacija na šoli je izdala navodila za histološke vaje. Študentje dobijo nekaj dni pred vajami navodila, tako da se lahko za vaje že vnaprej pripravijo. Študentska organizacija na šoli je dobila pomoč društva zobozdravstvenih delavcev v višini sto tisoč dinarjev, ki jo bo študentska organizacija uporabila za pomoč socialno šibkim študentom. Do sedaj so dobili štirje študenti finančno pomoč v skupnem znesku 20.000 din. Študentska orga-
VKŠ: obvezno streljanje. Ali so bile straže okoli strelišča zaman?
DESET MODERNIH UClLNIC Svečana otvoritev stavbe elektrotehnične fakultete v Zagrebu
Otvoritvi so prisostvovali znani javni, politični in družbeni delavci iz Zagreba. Novo zgradbo elektrotehnične fakultete je svečano otvoril profesor doktor Vladimir Serdar, rektor zagrebške univerze.
Nova stavba ima deset učilnic s tisoč sedeži (okoli 2500 kvadratnih metrov).
Združenje študentov na elektrotehnični fakulteti je zahtevalo, naj predvidijo v novi stavbi tudi dvorano za telesno vzgojo. To zahtevo rešuje posebna komisija in jo bo verjetno ugodno rešila.
DVE, TRI O ŠTUDENTIH IZ ZRENJANINA
• V Zrenjaninu so tri višje šole, na katerih študira skupaj 557 študentov.
• Najstarejša višja šola je Višja pedagoška, ki je ustanovljena 1.1954.
• Na Višji pedagoški šoli imajo knjižnico s 14.000 knjigami, ki jih pa na žalost malo uporabljajo ...
• V letu 1960 so ustanovili dve šoli: Višjo tehniško in Višjo tehnološko šolo.
• Večina študentov je prišla iz proizvodnje.
• Študentje, ki so doma izven Zre-njanina imajo svoje klubske prostore.
NOVICA Z VKS
CASE METODA SI UTIRA POT
Predlagali smo case-metodo tudi pri nas in profesorji so predlog sprejeli. Prvi poskus je potekal takole:
Pet osnovnih organizacij = 215 članov
Od lanske jeseni deluje v Mariboru pet višjih šol, na katerih je vpisanih okoli 830 rednih študentov. Ker je bilo med študenti že preko dve sto članov ZK, je bilo potrebno na šolah čimprej ustanoviti osnovne organizacije ZK. S pomočjo OK ZK so že v zimskem semestru ustanovili osnovne organizacije. Pokazalo se je tudi, da je potreben komite ZK vseh višjih šol, ki so ga formirali takoj po ustanovitvi osnovnih organizacij. Danes deluje torej pet osnovnih organizacij ZK z 215 člani, in sicer je na VKŠ 86 članov, VTŠ 64, VAŠ 38, VSŠ 19 in na VPŠ 8 članov. Pri tem niso šteti člani ZK uprav šol, ki spadajo prav tako v osnovne organizacije ZK na šolah. Iz tega se vidi, da je kar 26 °/o vseh rednih študentov članov ZK. Ce pogledamo starostno strukturo članov ZK, vidimo, da je mnogo članov v starosti med 20 in 25 letom (skoraj polovica vseh članov).
Ker se šole bistveno razlikujejo že v svojih programih in ker so študentje različne starosti, poklicev in narodnosti, se je znašel komite v izredno težkem položaju, kako naj vodi in daje smernice osnovnim organizacijam. Komite je v prvi vrsti skušal uvesti v osnovnih organizacijah ZK na šolah partijsko disciplino in težnjo, da bi osnovne organizacije na šolah polagale osnovno skrb za aktivizacijo članov ZK v študentski organizaciji, za čim tesnejše sodelovanje z upravami šol in pomoč socialno ogroženim študentom. Zaradi tega je vsaka osnovna organizacija obravnavala predvsem svoje lastne pro-
bleme in probleme svoje šole in da je bilo v prvem letu delovanja težko doseči nekakšen širši razmah delovanja članov ZK tudi na terenu, kjer prebivajo.
Osnovna organizacija ZK na Višji stomatološki šoli je navezala tesne stike z osnovno organizacijo ZK v bolnišnici; s tem so si tudi zagotovili dober kader za svobodno katedro, kot na primer: o svobodnem zdravstvu in o liku zdravstvenega delavca v socialistični družbi. Osnovna organizacija je uvedla odprte partijske sestanke. Med člani ZK je tudi veliko zanimanje za predavanja v okviru Marksistične tribune, ki je v Mariboru nikakor ne moremo dočakati.
Osnovni organizaciji je uspelo dobiti denarna sredstva za podporo nekaterim študentom. Vsi člani ZK so do sedaj uspešno opravljali izpite.
Osnovna organizacija ZK na Višji komercialni šoli se je od začetka borila predvsem s kadrovskim vprašanjem, posebno v zadnjem letniku, nadalje s študijskimi in socialnimi problemi. Osnovna organizacija je zelo ostro obravnavala nekatere negativne pojave med člani ZK ter izključila dva člana, enega pa kaznovala s strogim ukorom. Osnovna organizacija tesno sodeluje s študentsko organizacijo in upravo šole.
Osnovna organizacija ZK na Višji tehnični šoli je imela največ težav, ker je na šoli precej oddelkov in je študij zato precej raznolik ter nastopajo v tej zvezi veliki problemi.
Organizacija posveča veliko pozornost vzgoji slušateljev in je pred kratkim
sprejela v osnovno organizacijo 11 novih članov. Člani ZK aktivno sodelujejo v svojih komisijah in v raznih komisijah študentske organizacije.
Osnovna organizacija ZK na Višji agronomski šoli je pričela takoj po ustanovitvi načrtno reševati nekatere probleme. Svoje delo je usmerila predvsem na organizacijo študija, tesno sodelovanje s študentsko organizacijo in našla dober kontakt z organizacijo ZK na agronomski fakulteti v Ljubljani. Z upravo šole je poizkušala pridobiti čimvečjemu številu študentov stanovanje v internatu SKŠ.
Do sedaj je imela še najmanj problemov osnovna organizacija ZK na Višji pravni šoli, saj ima osnovna organizacija na šoli samo osem članov, ki vsi aktivno delujejo v študentski organizaciji ter dobro polagajo izpite.
Analiza dela osnovnih organizacij po šolah kaže, da so osnovne organizacije delale dobro, vendar moramo pripomniti, da so se poleg uspešnega dela pokazale tudi slabosti, na katere osnovne organizacije niso polagale dovolj pažnje. Osnovne organizacije niso polagale dovolj pozornosti delu na področju idejno političnega dela z vsemi študenti, saj so se pokazali pri izpitih celo tako drastični izpadi nasproti profesorjem, da so celo presegali najosnovnejše socialistične odnose. Zaradi tega morajo osnovne organizacije nujno posvetiti več pažnje vzgoji vseh študentov, posebno mladih, in jim nakazati pravo pot oziroma njihov prostor v vrstah Zš kot v vrstah ZK.	S. G.
Profesor Lah je določil za vsako poglavje, ki obsega približno eno stran skript, referenta in koreferenta. Dogovorili smo se, da bomo do prihodnje ure snov pripravili. Pred pričetkom ure je bilo čutiti med njimi rahlo negotovost — tremo. Prvi nastop pred kolegi in profesorjem le ni kar tako. Profesor je prepustil svoj prostor za katedrom prvemu referentu. Beseda mu je kar gladko stekla in napetost je popustila. Koreferent ni imel dosti pripomb, ker je bil referat dober. Tako smo se vrstili drug za drugim. Nekateri so se bolje odrezali, nekateri koreferenti pa so imeli precej pripomb, včasih se je z majhnimi korekturami vmešal tudi profesor. Ob končani uri se je razvila živahna debata in videti je bilo, da smo bili vsi — tudi profesor — s tem prvim poskusom kar zadovoljni. Pričakujčmo, da se bodo s prihodnjimi predavanji naša izkustva pomnožila in bo casc metoda postala stalna oblika našega dela.
JESENIŠKI ZGLEDI
Upravni odbor Železarne Jesenice je sklenil povečati štipendije za študente na višjih in visokih šolah na 10.000 dinarjev mesečno, za vsak veljavni vpis v višji semester pa bodo v bodoče dajali 1000 do 1800 dinarjev posebne nagrade. Tudi v poletnih mesecih izplačujejo štipendije v nezmanjšanem znesku. Tudi slušateljem n delovnem razmerju in tistim, ki obiskujejo razne izobraževalne tečaje, so odobrili vrsto ugodnosti:	povračilo	potnih stroškov
za predavanja izven Jesenic, kritje šolnine, izredne plačane dopuste za čas trajanja izpitov, skrajšan delovni čas pri intenzivnih kontinuiranih tečajih ipd. Izdelali bodo poslovnik štipendiranja, štipendije po teh določilih pa izplačujejo že od 1. januarja 1961.
Ob 20. letnici revolucije
Naši študentje — partizani
Viktor Debeljak, Iva Poličar, Jože Krivec, Zvone Tržan, Ludvik Zupanc, Jože Tesovnik in Pavel Pečarič pripovedujejo
Letos proslavljamo 20. obletnico naše ljudske revolucije. Ob tej priložnosti smo zaprosili nekaj mariborskih štu-dentov-partizanov, da nam pripovedujejo iz svojih spominov iz narodnoosvobodilne vojne. Skoraj vsi so se radi odzvali:
VIKTOR DEBENJAK — (VSŠ) pripoveduje o svojem ognjenem krstu: »Pomladi 1944 sem moral opustiti delo na terenu, ker sem bil izdan. Odšel sem k partizanom. Pet nas je bilo v skupini, ko smo šli na mojo prvo akcijo. Razdelili smo se in se dogovorili, da se snidemo vrh hriba, kjer se križata dve stezi. Prvi sem prišel tja jaz; blizu je bila kotanja, polna listja. Legel sem vanjo in čakal. Zaspal sem. Zbudili so me opoldanski zvonovi.
Ležim, čakam in gledam v zrak. Nenadoma zaslišim šelest listja, kot da se blizu mene plazi kača. Poslušam, vstanem in — na 5 do 7 metrov zagledam belogardistično patruljo, pod vodstvom bivših partizanov-dezerterjev. Tudi oni so hodili povsem brezskrbno, z nepripravljenim orožjem. Iznenadenje mi je dalo eno samo misel: ,Beži!‘ Zagnal sem se (v edino smer, kamor sem se lahko rešil, kot sem ugotovil nekaj dni kasneje), se opotekal kakih 8 metrov in padel. Zopet sem imel srečo: rafali so mi zažvižgali čez glavo, oni pa so mislili, da sem padel zaradi njihovih strelov. Ko so se izstreljali, sem preskočil še ostalih pet metrov — in bil sem na varnem.
In še nekdo je imel srečo: skupina partizanov, ki so spali v bližini in bi jih belogardisti lahko presenetili. Zaradi nenadnega streljanja pa so postali pozorni in so se lahko še pravočasno umaknili iz dosega sovražnega orožja.«
jo2e krivec —
(VSŠ) je bil dvakrat ranjen in je — 17 let star — opravljal funkcijo komisarja čete. V bojni patrulji pa se mu je nekoč pripetilo tole:
»Devet nas je šlo v bojno patruljo proti Blanci pri Sevnici. Nazadnje so drugi ostali na hribu, naprej sva šla samo dva. Spustila sva se s hriba in prišla naravnost na glavno cesto. Ravno tedaj je pripeljal nemški oklopni avto. Najboljša obramba je napad, sva pomislila — in napadla kar z brzostrelkami. Takoj so se ustavili in se predali. Trije so bili; najbolj sem si zapomnil dolgina, gotovo je imel preko 190 cm. Jaz sem jih sam držal v sahu, moj tovariš pa je preiskal avto. Glavno odkritje je bila aktovka s pečeno kokošjo. Avto sva razbila z angleškimi narezanimi bombicami, Švabe pa razorožila in nagnala. Likvidirati jih nisva utegnila zaradi nenadnega napada iz postojanke Sevnica.«
PAVEL PEČARIČ — (VAŠ): Ta dogodek pomeni moj najbridkejši spomin iz tistih časov:
»,Za pet Kristusovih ran pade partizan!* ,A tako!* Dva strela sta prerezala tišino majske noči in oče se je zgrudil na pragu.
V začetku meseca maja leta 1943 so očeta zadržali na komandi karabinjerjev v Metliki, ko je prišel tja po opravkih. Po daljšem zasliševanju so ga zaprli v celico metliškega gradu — v tisto za najnevarnejše zločince. Zasliševanja so se nadaljevala vsak dan, seveda ob metodah, ki so jih poznali le fašisti.
Pri nas je bila javka partizanov. Narodnoosvobodilno gibanje se je v Beli krajini že močno razmahnilo in tako skoro ni bilo noči, da ne bi prišli partizani po najrazličnejše stvari in po poročila o gibanju Italijanov. V partizanih sta bila takrat že tudi dva moja starejša brata in sestra. Zato so od
očeta zahtevali, naj prizna, kdo prihaja k nam in po kaj hodijo. Nagovarjali so ga tudi, naj bi svojim sinovom in hčeri sporočil, da se jim ne bo nič zgodilo, če se takoj vrnejo domov, njega pa da bodo v tem primeru izpustili.
Seveda je bilo vse prigovarjanje fašistov zaman, oče jim ni izdal ničesar, še manj pa mu je prišlo na misel, da bi se vsi trije vrnili domov. Ker niso ničesar dosegli, so očeta po treh tednih spustili domov in zavrnili obtožbe belogardistov, češ da ni ničesar kriv. Njegovi otroci, ki so v partizanih, pa da so že polnoletni in oče ni več odgovoren za njihova dejanja. Tako se je namreč oče zagovarjal.
Očeta ali pa tudi nas vse skupaj bi bili Italijani internirali, kakor se je to zgodilo pri nas že z več katero družino, ki je imela svojce partizane. Vsega nas je rešila mati, ki je ves čas zapora skrbela, da sta se komandant karabinjerjev in njegova žena mastila z našimi kurami, šunkami in ostalim.
Teden dni smo preživeli doma v miru in veliki sreči, saj smo imeli očeta spet med seboj.
Od naših najbližjih sosedov je bil eden v beli gardi, dva pa v partizanih. Martin je bil zato najboljši prijatelj mojega brata v Tomšičevi brigadi, vse do tedaj, ko ga je smrtno zadelo ob spopadu z belogardisti. Ostala družina je bila belogardistična. Zato so belogardisti vedno točno vedeli, kako in kaj se dogaja pri nas.
Ob 2. uri ponoči 29. maja 1943. leta so na okno potrkali tako kot vsakokrat partizani in poklicali očeta: ,Odpri te, partizani smo!* Oče ni slutil nič hudega, vstal je, prižgal luč, odklenil in odprl nežno vrata. Sedaj smo zaslišali znano geslo belogardistov: ,Za pet Kristusovih ran pade partizan!* ,A tako!* to je bil poslednji glas, ki smo ga slišali od očeta. Počilo je... in oče se je' zgrudil na pragu.
Morilci so takoj stekli po stopnicah in bežali, kar so jih noge nesle proti Metliki, kakor da bi skušali zbežati svojemu zločinu.«
Tudi ZVONE TERŽAN — (VKŠ) je par-tizanil na Kozjanskem kot Jože Krivec. Takole se spominja napada na Podsredo:
»Po prihodu 14. divizije na Kozjansko se je vstaja močneje razplamtela. Štab odreda je dobil v pomoč nove prekaljene borce-voditelje. 'Komisar odreda, študent filozofije, postaven Črnogorec, in njegov pomočnik Fatima, delavka iz Bosne, sta znala ljudi podžigati k uporu. Njuna živa beseda o trpljenju in zmagah črnogorskih in bosenskih partizanov je rodila nove junake.
Sovražne postojanke so padale in večalo se je osvobojeno ozemlje. Na vrsti je bila močna postojanka blizu Sotle — Podsreda. Štab odreda je povabil k sodelovanju Hrvatsko-zagorski odred. To je bilo bratsko srečanje Zagorcev in Kozjancev. Kot ena družina smo sedeli ob tabornem ognju in ista misel je živela v Hrvatih in Slovencih: premagati sovražnika! Po končanih pripravah je padlo skupno povelje: ,Nocoj ob 20.30 napademo. Prvi bataljon Hrvatslto-za-gorskega odreda naj napade poslopje postojanke, drugi bataljon Kozjanskega odreda oskrbi zavarovanje proti Št. Petru, Kozjanu in Senovem. Bojni razpored čet opravijo komandanti bataljonov!*
Hrvatski tovariši so bili neverjetno navdušeni, saj niso pričakovali takega priznanja. Neposredni napad na postojanko je pripadal namreč vedno najboljši enoti.
Tiha temna noč nas je skrila, skrbno smo stopali in se spuščali v dolino. Pot, polna pričakovanja, nas je vodila proti cilju. Starešine so dali še zadnja navodila in že je švignila v zrak rdeča raketa, točno ob določenem času. Za-regljale so strojnice in tiha, mirna noč se je spremenila v bojni trušč. Mi v zasedah smo zaskrbljeno ugotavljali, da
prvi napad ni uspel. Sledile so močne detonacije in mitraljezi so sejali smrt. Občudovali smo upornost bratov Hrvatov, ki so tako vztrajno napadali debele zidove nekdanjih grajskih poslopij.
V zasedah smo nestrpno čakali. Jelenci* v sosednjih postojankah so razmišljali o svoji lastni usodi in očitno niso mogli misliti na one v oblegani Podsredi. Mitraljezec Vinko se je zdramil iz razmišljanja in zašepetal svojemu pomočniku: ,Jože, slišiš, mi smo vendar Gubčevi nasledniki! Tudi takrat so se borili Hrvatje in Slovenci proti skupnemu sovražniku. Nekdaj grofje, danes fašisti, drugi so nasledniki prvih. Tudi ti so se obdali z debelimi zidovi kakor fevdalni gospodje. Toda zaman, bije jim zadnja ura. Tokrat ne bije pravičnega boja le slabo oborožen tlačan; združeni in organizirani se borimo vsi jugoslovanski narodi. To je moč, moč napredka! Tako nam je govoril komisar Djordje. Vidiš, o tem sem razmišljal in prepričan sem, da je tako.*
Bojni ples okoli postojanke se je nadaljeval z nezmanjšano srditostjo. Petelini pa so že oznanjali dan, ko so se ,zelenci* morali umakniti. Nas pa je v svoje varstvo sprejel temni gozd nad Sotlo.«
LUDVIK ZUPANC — (VPŠ) je odšel v gozd že 24. julija 1941. Tudi naslednji dogodek je iz prvega leta naše narodnoosvobodilne borbe: »Po prvi frontalni borbi 26. oktobra na Creti, kjer ni v štiri-urni borbi padel noben partizan, Nemci pa so imeli precejšnje izgube, je bataljon marširal proti Grižam. Po dveh mirnih dneh je 30. oktobra prišlo povelje za odhod. Stane je vodil bataljon proti Celju — Dramlje, Ponikva. 1. november nas je našel pri nekem viničarju pri Hemi nad Slivnico. Švabi so nam sledili. Snega je bilo do pasu in je še vedno padal. Ob enih popoldne je padla komanda, da gresta dva v patruljo. Javila sta se tov. DON-Angel Besednjak iz Pohorske čete in tov. CURK iz trboveljske. Pri cerkvi sta naletela na civilista.
Iznenada je potegnil civilist izpod plašča brzostrelko in zaslišala sta sa-
Mnogi izredni študentje so v delovnem razmerju tako zaposleni, da jim ostane za študij zelo malo časa. Med njimi je tudi študent blagovnega oddelka VKŠ Dušan Štok, ki je redno zaposlen v Društvu aranžerjev.
Dušan Štok: »... dnevni načrt, katerega vedno izpolnim.«
»Katero šolo si obiskoval, preden si se vpisal na VKŠ, in zakaj si se vpisal?«
»Na Dunaju sem obiskoval šolo za gospodarsko reklamo. Ko sem prišel v službo, sem nameraval pozneje prevzeti v kakšnem industrijskem podjetju od-
mo: ,Hande hoch!* Dvigneta roke, toda pogledi govorijo. Don zgrabi za pištolo, a Švaba ustreli in rani Dona v nogo, medtem pa je že planil Curk v Švabo in mu zasadil vseh deset prstov v oči. Brzostrelka in bombe so bile takoj nato v njegovih rokah.
Sledil je hiter umik in obvestilo bataljonu. V nekaj minutah je bil bataljon na nogah in umikali smo se proti malemu gozdičku. Naenkrat je padlo nekaj posameznih strelov po koloni. ,V strelce,* pade komanda in že obkolimo prvo kmetijo. Tu smo ujeli prve ver-mane, ki so bili oblečeni v civil, oboroženi pa z nemškimi puškami. Eden je padel. Umikali smo se dalje. Doma-čini-vermani so nas za ceno življenja vodili, toda naravnost — v nemški obroč. Stane je komandiral: ,Na položaje!* V nestrpni tišini in pričakovanju smo čakali na najtežje — borbo. Švabi so prilezli na strelno daljavo 500 metrov. ,Ogenj,* se oglasi povelje. V globokem snegu nas ni bilo niti videti, Švabi pa so rinili proti nam kot črne kepe. Borba je trajala dvajset minut, toda upanja na uspeh ni bilo, saj je bilo Švabov okrog nas 200, nas pa le 65. Zadonel je rešilni klic: ,Umik preko čistine!* Stane se je pognal na čelo kolone, bataljon pa za njim. ,Juriš, juriš!* se je začulo iz vrst štajerskega bataljona. Uspevali smo korak za korakom, v globokem snegu smo se prebijali med Švabi, vendar brez žrtev ni šlo: ko smo že rinili v breg, nas je dohitelo obvestilo: padel je Don, padel je Jur, padel je Juvan ...«
IVA POLICAR — (VKŠ) se spominja
vesele prigode iz oficirske šole v Črnomlju; tam je 1945 obiskovala radiotelegraf-ski tečaj.
»Zvedeli smo, da sovražne enote — ustaši in četniki —• vpadajo preko Kolpe in da so požgali vas Adlešiči. Oficirska brigada, ki so jo sestavljali gojenci šole, je krenila proti Kolpi, da bi pregnala sovražnika. Dva dni smo že bili na položajih, pa se še vedno ni zgodilo nič posebnega; počivali smo mi in sovražnik. Tedaj sva se z B. iz druge čete odpravila v vas iskat kakšen priboljšek. Hodila sva po požgani vasi in zamenjavala sukanec, sol in kose obleke za hrano. Dobila sva jajca. Kam naj jih dava, v čem naj jih neseva? V titovkah! Tako sva se vračala razoglava in premišljevala, kako bi se dala jajca najbolje pripraviti, ker ni bilo masti. Medtem sva prišla do na pol požgane hiše. Čim sva zavila okoli ogla, zagledava pred hišo komisarja bataljona. Ta trenutek sva se spomnila samo še, da partizani ne smejo hoditi brez titovke, dekleta pa še sploh ne. Na jajca sva pozabila in se hitro pokrila. Srečno pot, uriboljšek, ki je stekel po najinih obrfžih ...«
delek za reklamo, za kar pa je nujno poznati ekonomiko.«
»Kako študiraš?«
»Naša stroka je taka, da nimaš nikdar časa in da si vedno vezan na določene termine. Najlaže študiram spomladi, ko še ni sezone sejmov. Meseca maja se prične sezona sejmov in takrat je konec z mojim študijem. To traja vse do meseca januarja, ko je poslednji sejem in to sejem mode v Ljubljani. Šele takrat lahko pričnem v miru študirati. Študiram tudi v ostalem času, vendar je ta študij zelo neintenziven — snov si samo pregledujem. Letos sem napravil pogoje komaj januarja in februarja, torej tik pred vpisom. Sedaj se pripravljam za tri izpite, ki jih moram položiti do konca maja. 2e pred izpitom si napravim dnevni načrt, katerega tudi izpolnim.«
»Kaj misliš o svojem bodočem poklicu kot reklamni strokovnjak?«
»Naš gospodarski razvoj zadnje čase zelo napreduje, posebno še sedaj, ko smo z novimi gospodarskimi instrumenti napravili korak naprej in bo prava ekonomska propaganda dobila tisti položaj v gospodarskem podjetju, ki ji pripada.«
»In kaj misliš o študentskem Mariboru?«
»Z ustanovitvijo višjih šol v Mariboru se je življenje zelo poživilo.«
Malo časa za študij
Razgovor s študentom v rednem delovnem razmerju
Mariborske višje šole v luči investicij, proračunov in kadrovskih problemov
466 milijonov investicij?
Leta 1964 fakultete v Mariboru?
Višje šole so republiški zavodi, ki sodijo v pristojnost republiškega izvršnega sveta in so nanj tudi proračunsko vezani. Republiški sklad za šolstvo bo razpolagal letos predvidoma z 1 do 1,2 milijarde dinarjev. Ta sredstva so namenjena investicijam za vse višje šole in za univerzo. Z ozirom na potrebe pa bodo ta sredstva nezadostna in bo zato nastal problem, kako naj krijemo primanjkljaj.
Začetni razvoj mariborskih višjih šol sta podprla Izvršni svet in OLO Maribor. Z uvedbo novega sistema finansiranja šolstva OLO ne bo imel več sredstev v ta namen, ker je finansiranje prešlo na občine. Občinski družbeni skladi bodo zbirali sredstva za poslovanje šol in jih razdeljevali po predračunih (dotacije šolam). Pri tem ima občina Center poseben položaj, ker je v njej zaenkrat koncentrirano vse višje šolstvo mariborskega okraja. Po zakonskih predpisih je ustanovitelj dolžan priskrbeti sredstva za redno poslovanje, vendar bi to v sedanjih pogojih
Ш1
m
VTŠ
nemogoče zahtevali oziroma pričakovali od občine. Sklad za šole bi morali namreč tako zelo razdrobiti, da bi bile odpadajoče kvote za posamezne enote brez pomena. Tako sklad v dosedanjem obsegu ne bi mogel uspešno delovati, kaj šele zagotoviti potrebna investicijska sredstva.
Z ozirom na ta položaj bo nujno potrebno ustanoviti pri občini Center sklad za vzdrževanje in za investicije višjih šol v Mariboru. V ta sklad naj bi prispevale določen delež vse občine v skladu z njihovim gospodarskim potencialom. Po novem načinu formiranja skladov bodo namreč skladi neposredno odvisni od gospodarskih uspehov občin, ki bodo tako vplivali na gibljivi del skladov. Razen tega bodo morale gospodarske ^rganizacije neposredno podpirati ralroj šol z direktnimi prispevki oziroma s pomočjo v materialu, z uslugami in z opremljanjem laboratorijev in zbirk. Participacijo gospodarskih organizacij pri formiranju skladov bi kazalo določiti sorazmerno s potrebami po kadrih, ki jih izkazujejo te organizacije v svojih perspektivnih načrtih.
Načrt investicij za višje šole do leta 1965 predvideva potrebe dveh milijard dinarjev. Največji delež zavzema izgradnja Višje tehniške šole na pobreškem platoju. Investicije v letošnjem letu — po planu 466 milijonov — so razdeljene tako:
• VKŠ —■ 180 milijonov za dograditev in opremo novega šolskega poslopja;
• VTS — 140 milijonov za izgradnjo velikih predavalnic, ki bodo v novem šolskem letu za redno delo nujno potrebne;
• VSŠ — 146 milijonov za izgradnjo laboratorijev in inštituta.
Teh 466 milijonov bi morali dobiti iz republiškega sklada za šolstvo, ki pa bo letos razpolagal le z 1 do 1,2 milijarde dinarjev. Tako bi samo naše investicije izčrpale polovico vsega sklada, kar pa je seveda nerealno. Zato se bomo znašli v težkem položaju, kako naj ob nezadostni pomoči republiškega sklada realiziramo planirane gradnje. V teh težavah bodo zato morale priskočiti na pomoč naše gospodarske organizacije, saj so predvsem one zainteresirane, da se njihovi kadri čimprej številčno in kakovostno okrepe.
Zaradi obsežnih investicijskih del in nezadostnih sredstev bo treba pokre-niti enotno akcijo vseh višjih šol za pridobivanje in razdeljevanje skladov. Komisija za višje šole pri Okrajnem ljudskem odboru je pripravila predlog za ustanovitev Združenja višjih šol Ma-
ribora, ki ga bo v kratkem obravnavala Ljudska skupščina LRS. Združenje višjih šol se bo ukvarjalo z dejavnostmi, ki so skupne vsem šolam in jih bo tako možno bolje in ceneje opravljati. Predvsem je pomembno reguliranje investicij, subvencij, dotacij, ustanovitev tiskarne, menze, naselja in reguliranje ostalih problemov.
Sredstva za vse te dejavnosti bi morali dobiti pravzaprav od IS LRS, kot jih dobi Univerza v Ljubljani. Njen proračun za letos znaša 40 milijonov dinarjev. Od tega dobe fakultetna združenja za subvencioniranje študentov okoli 22 milijonov. (Subvencije so direktna nedenarna nakazila študentom za prehrano.) Direktne dotacije menzam pa so znašale lani okoli 8 milijonov. Za ta sredstva bomo mariborski študenti toliko časa prikrajšani, dokler ne bo pričelo delovati Združenje višjih šol kot enotna ustanova s pravnim naslovom.
Tiskarna, ki jo nameravamo ustanoviti, bi poslovala kot samostojna gospodarska organizacija, katere dohodek bi dopolnjeval družbeni sklad občine za višje šole. Odbor ZSJ višjih šol pripravlja sodelovanje z bodočim združenjem za čim hitrejšo rešitev prehrambnega in stanovanjskega problema. Izdelati bo treba perspektivni plan izgradnje stanovanj in ostalih študentskih objektov.
Šolska reforma nam daje široke možnosti in pooblastila za izpolnitev in dopolnitev naših višjih šol oziroma za predvideno formiranje fakultet. Poglavitnega pomena pa je uvajanje novih oblik poučevanja in pripravljanja za prakso. Nekatere nove oblike so že našle svoje stalno mesto na naših šolah, vendar se s tem še ne smemo zadovoljiti. Več pozornosti bomo morali posvetiti svobodnim katedram, formiranju inštitutov in sodelovanju z gospodarskimi organizacijami. To delo si zamišljamo z izdelavo raznih elaboratov, ekspertiz in analiz. S tem bi pomagali gospodarskim organizacijam s strokovnimi nasveti, naše delo in študij pa bi
povezovali s prakso. Razen tega bi bil dohodek iz tega dodatni vir sredstev posameznih šol za razna učila oziroma za stimulativnejše nagrajevanje profesorjev ...
Pri takšnem delu bi morali tesno sodelovati profesorji in študenti, kar pa nalaga seveda obojim nove naloge in napore. Zavedati se moramo, da imajo naši profesorji pravico prejemati za svoje delo in trud plačilo, ki bo res ekvivalentno vloženemu delu. Tedaj bomo lahko tudi zahtevali od njih, da posvetijo vso skrb svojemu strokovnemu izpopolnjevanju in delu z nami. Stimulativno nagrajevanje (verjetno po točkovnem sistemu) bo moralo zajeti vsa področja njihovega dela, predvsem pa bo moralo izpodbudno vplivati na njihovo delo s študenti. Pri novem načinu nagrajevanja bomo sodelovali tudi mi študenti, tako da bomo dajali svoje mnenje o profesorjevi prizadevnosti, metodiki, izdajanju učbenikov in ostalem delu s študenti.
Zaradi vedno večje orientacije naših šol na praktično delo in zaradi intenzivnega študija so se pokazale potrebe po demonstratorjih in asistentih, ki naj bi razbremenili profesorje in omogočili individualne metode poučevanja in štu-diranja.
V teh pogledih mora prevzeti pobudo Zveza študentov, šole pa bodo morale poskrbeti za primerna sredstva. Pomagali si bomo lahko s prispevki podjetij oziroma z uspehi lastnih dejavnosti. Seveda pa bo potrebno to metodo dobro proučiti, da ne bodo šole postale prvenstveno pridobitne organizacije in bi šlo to na škodo kvalitete študija.
Vse te naloge izvirajo iz temeljnih sprememb, ki jih doživlja naša družba. Zato je nujno, da bodo naši programi v skladu s tem razvojem in se mu prilagajali. Prizadevati si moramo, da bomo predvsem mi, študenti, tisti, ki bomo skrbeli za nenehni napredek in razvoj naših šol tudi potem, ko jih bomo zapustili. Koristno bo vzdrževanje stikov z diplomanti, izmenjava izkušenj in skrb za to, da se bodo diplo-
Specialist га...
„Življenje za študenta je v Mariboru draga reč'
Na VSS je nekaj študentov, ki so končali srednjo zobotehnično šolo. Nekateri so se honorarno zaposlili tudi sedaj za časa študija. Vse to bi ne bilo zanimivo, če ne bi bil eden izmed njih zobotehnik-ortodont — verjetno edini aktivni zobotehnik v tej panogi tehničnih del v Mariboru. Doma je iz daljne Crne Gore in je edini Črnogorec med slušatelji VSŠ v Mariboru.
Poiskal sem ga prav tedaj, ko je prihajal z dela v šolski ambulanti, in mu zastavil nekaj vprašanj.
V.: Kaj te je pripravilo do tega, da si se honorarno zaposlil?
Cveto Brajovič: »... govorili za vogalom.«
O.: Življenje za študenta je v Mariboru zelo drago. Sicer dobivam pomoč od ZB, oče mi je namreč padel v partizanih, vendar mi to ne zadostuje, podpirati moram namreč še mlajšega brata.
Šolska zobna ambulanta me je zelo lepo sprejela in mi omogočila, da sem si svoj delovni čas razporedil tako, da mi ne ovira šolskega urnika. Težko mi bo zapustiti ta prijeten in vzoren delovni kolektiv, vendar bom moral drugo leto zaradi obsežnih študijskih pogojev prenehati z delom.
V.: Povej mi, prosim, v čem je pravzaprav tvoje delo — ortodontija?
O.: Predvsem pri mladini se pojavljajo pogosto kot podedovane ali kot posledica rahitisa ali raznih škodljivih navad v rani mladosti anomalije zobovja in čeljusti. Posledica tega so včasih manjvrednostni kompleksi, razne dihalne motnje ter zaradi slabo prežvečene hrane splošne kvarne posledice na organizmu. Moja naloga je, da izdelam primerne proteze, ki polagoma popravijo anomalije, ki sem jih prej omenil.
V.: Kako to, da si eden redkih ortodontov v Mariboru in sploh v Sloveniji?
O.: Odgovorim ti lahko samo to, da se redki odločijo za to delo. Sam sem poleg končane nižje gimnazije in zobo-tehnične šole bil eno leto na praksi v beograjski vojni medicinski kliniki.
V.: Kako pa z izpiti?
O.: Hvala, dobro. Upam, da bom dosegel pogoje za drugi letnik.
V.: Ali si morda opazil na VSŠ kake nepravilnosti ali negativne pojave?
O.: Ne bi rekel. Omeniti je treba samo, da so posebno v prvem semestru precej »za vogalom« govorili o odnosu asistenta na histoloških vajah do slušateljev. Vendar moram poudariti, da smo bili popolnoma na napačni poti. Ce bi imeli v sebi dovolj »junaštva« in ga zaprosili za pojasnilo o tem, kar nam je bilo pri vajah nejasno in ne bi z molkom skušali zakriti svojega neznanja, ne bi nikoli prišlo do raznih neprijetnih nesporazumov.
manti tudi v prihodnje strokovno izpopolnjevali. Vse te dejavnosti nam bodo zagotovile močno izkustveno in kadrovsko osnovo za naš veliki načrt — univerzo v Mariboru. Za izpeljavo tega načrta so potrebne temeljite priprave, predvsem pa bomo morali znati zagotoviti potrebna osnovna sredstva in kadre. To je skupna naloga Zveze študentov, bodočega Združenja visokošolskih zavodov, vseh družbenih in gospodarskih organižacij našega okraja.
Franjo Vizjak
NAŠI ŠTUDENTI PIŠEJO
P ptOZL.. .
UBOGI KRT
Zganila je >ARENO<. in z vzdihom onemogle zavisti ošinila bohotno razstavljeno Sophijo Loren o krznenem plašču. >TALENT ali...* je pisalo spodaj.
»Zakaj mi ne kupi nekaj bolj izzivalnega, osupljujoče bleščečega, enkratnega? Nekaj, k čemur ni mogoče zaradi odprtih ust pripomniti ničesar — in kar ti krznar z zaupljivim režanjem kupljene uslužnosti in ponosno drsajoč izgrebe med svojimi čakajočimi trofe-jami.
Morda počenja ose to iz preračunljivosti? Saj bledi ob misli, da me je težko prikleniti. UbožčekI Ko bi le vedel, kako me utesnjuje s svojo vdanostjo. Strašljivo.«
Ta samogovor ji je štrlel iz mandelj-nastih oči (mandeljnov še nisem okusil) z dolgimi, gibko plahutajočimi trepalnicami. Sedel sem ob krhkem, kubistično zraslem bitju. Če bi ne imela našminkanih ustnic, bi jo n poltemi zamenjal z vilo. — Za kubizem se zanimam, odkar sem član društva za zaščito živali z dragocenimi kožuščki. Izklesane roke in labodji vrat so se ji šibili pod rumenim okrasnim tovorom. Resignirano ljubko, s senčico prezirljive vzvišenosti nad svojim početjem, je z belimi rokavicami segala o črn kožuh — iz štiri sto poštenih krtovih kožic — in z naslado pulila dlako za dlako, šop za šopom iz zavidljivo dragega oblačila. Brez sočutja ali celo obžalovanja nad nebogljenim rodom krtov. Kopnel sem v enem, grozljivem obsojanju sadizma.
Avtobusa pa ni hotelo bitu Vprašujoče sem se zazrl o mandeljnaste oči. iskaje o njih žarek zame. Mrzko so se zožile v nepopisni duševni muki.
Ob vegasti klopi pa je z rahlim, ritmično ubranim privzdigovanjem vlažne zemlje upehana krtica hlepeče blodila k dnevu, gradeč stožec nad glavo. V strahu za svoj bleščeče črni kožušček, se je za ulomek sekunde zazrla v mandeljnaste oči, prhnila in takoj opustila misel na sonce, drobeč nazaj v podzemlje.
Pripeljal je avtobus. Z razširjenimi rokami je nekdo v črni, elegantni obleki z bojnim krikom objel krhko, nežno stvarco v dragocenem kožuhu.
Krti ne potrebujejo oči in se (žrtvovani) ne pritožujejo nad to veliko pomanjkljivostjo.	Ivo	Cimerman
...in četnih
Euterpski
POZABLJENJE Čudovito pozabljenje, k tebi se zatekam in ti predajam vse...
Ko bo zadnja kaplja spomina izhlapela (in se spremenila v nič) mi bo ostala le še bolečina.
Euterpski
SEM
Sem,
da bi podnevi sanjal noč,
ponoči dan.
Iščem konec v neskončnosti
in se bratim z nemirom.
Sem.
Euterpski
ZELJA
>Veš, dragi,
takrat, ko mesec spet bo svoje nežne
sence vrgel, ko od nemira tajno bo vsaka duša
trepetala in — tiho bo;
le brbljava voda v pomladi bo sanjala, takrat, moj dragi, takrat.. .<
Tako je njena plašna želja šepetala.
Ali je honorarna zaposlitev ovira pri študiju?
Študentski servis v Mariboru?
Celo z dobro pripravljeno anketo težko pokažemo dejanski položaj in osvetlimo kak problem z vseh strani. Še teže se je lotiti dela tam, kjer ankete sploh ni. Obravnavati kak problem — in honorarna zaposlitev je v Mariboru, ki ima sedaj okoli 3000 študentov, že postala problem — brez potrebnih podatkov in samo načelno, ni nič kaj prijetno in hvaležno opravilo. Toda tudi brez ankete je jasno razvidno, da imamo v Mariboru precej študentov, ki so se v izvenšolskem času honorarno zaposlili.
S tem v zvezi pa so se že takoj pojavili tudi problemi:
Zakaj je sploh potrebna honorarna zaposlitev študenta?
Dejstvo, da vendarle že precejšen odstotek študentov dobiva štipendije, še ne predpostavlja pogoja, da bi študentom ne bi bilo treba iskati honorarne zaposlitve. Štipendije se sedaj povprečno res gibljejo okrog 8000 dinarjev mesečno, vendar študent z osmimi tisočaki ne more kriti vseh svojih potreb. Saj se že sama stanarina giblje povprečno okrog 4 do 5 tisoč dinarjev, in to za sobo, kjer stanuje po navadi več študentov skupaj in so torej možnosti za študij minimalne. Če računamo sedaj drugo polovico štipendije za hrano, pridemo do spoznanja, da si študent ne more privoščiti nikakršne duševne hrane, razvedrila, časopisov, cigaret, če o tem, da knjige in razni drugi študijski pripomočki tudi precej veljajo, sploh ne govorimo.
Naša socialistična družba potrebuje intelektualnega delavca, ki ne bo samo kot avtomat, ozko usmerjen v svoje delo, temveč široko razgledanega človeka, ki bo tudi izven delovnega časa z družbeno politično in kulturno dejavnostjo doprinesel svoj delež skupnosti. Tistim študentom, ki jim starši poleg skrbi za obleko — kar tako ali tako pade v večini primerov na njihova ramena — vsak mesec dajejo še denarno podporo, res ni potrebna honorarna zaposlitev.
Toda kaj bo s tistimi, ki so odvisni samo od štipendije, in s tistimi, ki štipendije sploh ne sprejemajo? Zanje bo izhod za silo vsekakor honorarna zaposlitev.
Ali je honorarna zaposlitev ovira pri študiju?
Če naj osvetlimo problem še s te strani, ne bomo težko našli odgovor. Prva stopnja študija na mariborskih višjih šolah, ki traja sedaj samo tri leta na VSŠ in dve na ostalih šolah,
nujno zahteva od študenta, da vloži v študij celega človeka, kajti študijski program je obsežen, zahteve so velike in če pomislimo na to, da si mora študent v dveh oziroma v treh letih nabrati toliko teoretičnega in praktičnega znanja, da bo pozneje na svojem delovnem mestu — in ta mesta bodo vsekakor odgovorna — zadovoljil vsem potrebam in dolžnostim, pred katere ga bo postavila skupnost, moramo brez razmišljanja ugotoviti, da je honorarna zaposlitev študentu v veliko oviro.
Šole, kot so VTŠ in VSŠ, kjer je študijski program natrpan s praktičnim delom, nujno zahtevajo, da študent poleg teoretičnega gradiva, ki ni majhno, redno obiskuje tudi praktične vaje. Na račun honorarnega dela trpijo torej v prvi vrsti predavanja, študij sam in pa seveda študentov prosti čas, ki bi ga lahko tudi drugače koristno uporabili.
Ker smo že prej ugotovili, da je honorarna zaposlitev nujno zlo in bo tako ostalo vsaj še toliko časa, dokler Maribor ne bo dobil študentskih domov in dokler ne bo dokončno rešeno vprašanje prehrane oziroma se ne bo spremenila družbena zavest posameznikov, ki si z oddajanjem sob študentu za drag denar hočejo dvigniti lasten materialni položaj, moramo pač skušati poskrbeti, kako bi čimbolj omilili negativne posledice honorarne zaposlitve. En izhod bi vsekakor bil v tem, da se zvišajo štipendije ter dobijo štipendije tisti, ki so jih res nujno potrebni. Toda še vedno bo ostalo dovolj takih, ki bodo morali misliti na honorarno zaposlitev.
Kakšno službo naj vzame študent?
Predvsem bi bilo najprimerneje, če bi študent sprejel tako honorarno zaposlitev, ki ima količkaj povezave z njegovim bodočim poklicem. Dobro bi bilo, če bi študent lahko vskladil svojo honorarno zaposlitev kot nekakšno vrsto prakse. Slušatelji VKŠ bi si tako najlaže pridobili prepotrebno prakso in si s tem obenem izboljšali svoj materialni položaj. Isto velja za slušatelje
drugih višjih šol, ki imajo srednjo strokovno šolsko izobrazbo kot: tehniki, zobotehniki, ekonomisti in podobno, ki bi lahko honorarno opravljali svoj dosedanji poklic ter obenem poglabljali svoje znanje, če študirajo na odgovarjajočih višjih šolah.
Teže je s tistimi slušatelji, ki so ab-solvirali na gimnazijah in so praktično brez poklica. Toda tudi tu bi se lahko našel izhod. V Mariboru bi prav tako lahko imeli študente-miličnike, kot jih ima Ljubljana, na teritoriju mariborskih občin manjka mnogo predmetnih učiteljev, lingvistov, biologov, fizikov in podobno.
Iz vsega tega je razvidno, da je nad honorarnim delom nujno potrebna nekakšna kontrola s strani študentske organizacije mariborskih višjih šol. Le organizacija lahko uspešno stopi v stik s podjetji in raznimi gospodarskimi organizacijami in dobi od njih konkretne ponudbe za honorarno zaposlitev študenta z določeno izobrazbo. Dobro bi bilo ustanoviti študentski servis, kakršnega ima na primer Zagreb, in preko katerega bi lahko študenti prišli do ustrezne zaposlitve. Mogoča je tudi taka rešitev, da bi podjetja, ustanove, gospodarske organizacije in drugi preko našega časopisa objavljali morebitne razpise honorarnih zaposlitev, ki pridejo v poštev za študente mariborskih višjih šol in podobno.
Kot vidite — možnosti je mnogo, čeprav je honorarna zaposlitev študenta še vedno nekak negativen pojav, moramo skrbeti vsaj tako dolgo, dokler se ne bo ekonomsko-socialni položaj študentov dovolj izboljšal, predvsem zato, da le kolikor je mogoče omilimo posledice, ki jih honorarna zaposlitev povzroča pri študiju. Kajti študij je in mora biti vsakemu izmed nas prva in edina skrb. Pomisliti moramo na to, da skupnost, ki za naš študij izdaja težke milijone, od nas tudi nekaj pričakuje.
Borut K.
...p zdzaoani ta/Lasu
PRIJAVE ZA MALI NOGOMET
Kratko poročilo v »Večeru« in nekaj razposlanih vabil za turnir v malem nogometu — vse to je povzročilo med športniki mnogo zanimanja. Dobili smo precej pismenih in ustnih prijav moštev.
POVPREČNA UDELEŽBA 98 DO 99 ODSTOTKOV
Vredno je posnemati!
Na »nedružbenih« visokošolskih zavodih je uvajanje izrednega študija naletelo na mnogo več problemov kot drugod. Predvsem mislimo tu na potrebo obiskovanja vaj, brez katerih ta študij skoraj ni mogoč. Mariborska višja agronomska šola je tudi ena izmed tistih, katere obvezni del so vaje.
Raztresenost 155 izrednih slušateljev po vseh okrajih Slovenije (mariborski 78, murskosoboški 15, celjski 38, kranjT ski 3, novomeški 14, koprski 1, novogoriški 2), trije pa so celo iz Niša, kaže na potrebo, da bi bile vaje ne samo v Mariboru, ampak je bilo treba misliti na ustanavljanje »centrov«, vendar sa-
VAŠ: 254 študentov
mo v tistih okrajih, kjer je dovolj študentov za to. Tako so začeli pri društvih kmetijskih inženirjev in tehnikov delovati trije centri — v Celju, Krškem in v Murski Soboti. V Celju sodelujejo s strokovnjaki Inštituta za hmeljarstvo,
v Krškem s tovarno celuloze in s srednjo tehniško šolo. Izredni študenti murskosoboškega centra poslušajo splošne predmete v Rakičanu, vaje iz strokovnih predmetov pa imajo na posestvu Agrokombinata Gornja Radgona.
Vsi ostali slušatelji prihajajo v Maribor, kjer je pravzaprav pravi center. Da ne bi izgubili preveč časa s potovanjem vsak teden, imajo 8 do 14 dni vaj na semester kontinuirano. To še posebej velja za mehanične vaje, h katerim morajo vsi prihajati v Maribor, razen slušateljev iz novomeškega okraja, za katere vodi vaje predavatelj Srednje tehniške šole v Krškem po navodilih profesorja VAŠ.
Vaje so obvezne, na željo slušateljev pa prireja šola tudi seminarje. Vendar to niso predavanja, temveč pogovor in pojasnjevanje snovi, ki ostane nejasna, potem ko so slušatelji snov predelovali sami. Na takih seminarjih, ki trajajo navadno dva dni, dobijo študentje še poslednje napotke za izpite. Slušateljem v delovnem razmerju je šola namreč dala možnost opravljati izpite v mesečnih rokih, ki jih razpiše za vsak prvi teden v mesecu. Do sedaj so lahko polagali izpite iz dveh predmetov — iz geodezije ter iz anatomije in fiziologije. Polagalo je že okoli 50% slušateljev in tudi rezultati so zelo zadovoljivi. To je toliko bolj razumljivo, saj je med njimi kakih 70% kmetijskih tehnikov, vsi ostali, ki so se lahko vpisali na podlagi opravljenega izpita, pa so ljudje z dolgoletno prakso na vodilnih položajih. Najstarejši med njimi ima že 47 let.
Še en dokaz resnosti slušateljev v delovnem razmerju: šola jim je v prvem
»5 minut po 8«
Tribuna zagrebških študentoo »5 minut po osmi« je področje dela Zagrebškega študentovskega centra. 'Ze dalj časa (deset- do dvanajstkrat mesečno) predavajo pred popolnoma polno koncertno dvorano najboljši jugoslovanski predavatelji in družbeni delavci.
Februarski program je obsegal enajst predavanj. Dve sta bili iz književnosti, eno o arhitekturi, dve prirodoslovni,
STUOENTSKI CENTAR SVEUČIUŠTA U ZAGREBU
5
MINUTA POSUJE
HUZIČKA SlUUOMKA	»	'
8
Mali nogomet je igra posebno spretnega obvladovanja žoge in v tem smislu so se moštva tudi imenovala. Med prijavljenimi ekipami je n. pr. tudi moštvo, ki nosi ime brazilske ekipe »Bangu-Bangu«. Za tem imenom se krijejo rokometaši mariborskega Branika. Nekaj ostalih imen: Real, Meteor in Amater.
Tekmovanje bo na Dan mladosti, predtekmovanja pa bodo predvidoma v začetku maja.
BRUCI: BAJTE 6:0 (1:0)
Študentje na VKŠ so se pomerili v nogometu. Večni nasveti bajt v šoli o načinu študiranja, kako se igra ta ali ona igra, in skromnost brucov, ki so vse te nasvete poslušali in se skušali držati navodil, so privedli tako daleč, da so hotele bajte še praktično pokazati, kako se igra nogomet. Prepričan sem, da so tisti gledalci, ki so zamudili začetek tekme, mimogrede zamenjali moštvi in bili prepričani, da so bajte bruci — in obratno. Te lekcije, ki so jo dobile bajte, ne bodo kaj kmalu pozabile.
Tekma je bila tudi nadvse zabavna, saj so pisani dresi, ki so jih nosile bajte, prisilili marsikoga v smeh. Tu je prednjačil desni branilec Luka, ki je bil oblečen v pisano prleško spodnje perilo in z baretko na glavi.
Zaključek te tekme naj bi bil: želimo si še več takih srečanj!
semestru pripravila vaje enkrat tedensko, sedaj pa so sami zahtevali vaje dvakrat tedensko! Za delo se tako zelo zanimajo, a tudi volje in vztrajnosti imajo toliko, da manjkajo na vajah samo bolni in tisti, ki so nujno morali kam odpotovati — povprečna udeležba se namreč giblje okoli 98—99%!
Edino, kar je še problematično in še ni urejeno, je vprašanje finansiranja izrednega študija. Šola namreč nima za stroške z izrednimi študenti nobenih proračunskih sredstev in bo treba misliti na prispevke slušateljev, s katerimi bi krili stroške za vaje.
eno iz filmskega in eno iz likovnega sveta. Od štirih predavanj o glasbi je zajelo prvi komentirani koncert skladb Petra lljiča Čajkovskega, naslednja pa so bila posvečena lepoti komornega muziciranja, 80-ietnici Arnolda Schon-berga in delu Arthurja Honeggerja »Kralj David«.
Vsebina predavanj in kvaliteta predavateljskega kadra jamčita, tako da je oseh 1600 sedežev vedno zasedenih. Prišlo je že tako daleč, da študentje ne oprašujejo več za naslove predavanj, temveč zasedajo določenega dne prostore v dvorani in pričakajo predavatelja z aplavzom.
Dobro bi bilo, če bi tudi mariborski študentje pričeli razmišljati o podobni študentovski tribuni, saj bi na poljuden način širila splošno razgledanost študentov.	l.Š.
Novosadske študentke in kino
Statistična anketa, ki so jo izvedli v novosadskem študentskem domu »Klara Feješ« je pokazala, da študentke največ svojega prostega časa porabijo za ogled filmov. Od 100 anketiranih študentk jih 35 gre 45-krat v kino, 7 študentk 10-krat in več, medtem ko 8 študentk (verjetno iz finančnih razlogov) obišče kino le 1- do 2-krat na mesec.
Zanimivo je, da od 100 anketiranih študentk 68 najraje gleda tako imenovane resne filme, medtem ko gledajo westerne 4 študentke, kriminalne filme 6, zgodovinske 5, zabavne in glasbene pa 14 študentk.
O repertoarju naših kinematografov: večina — 44 študentk — misli, da je repertoar v glavnem zadovoljiv, 41 da je delno zadovoljiv, 15 študentkam pa repertoar sploh ni všeč.
Iz »Indeksa«
Naj slika govori
Mariborska posebnost: ozke (urbanisti pozor!) ulice — Slovenska ulica opoldne
Razgovor ob dveh
Kaj pa družbene organizacije?
LETNA SKUPŠČINA NA VKŠ
11 sekcij 5912 strani skript
Najprej naj nanizamo nekaj glavnik ugotovitev skupščine. V razpravi je sodelovalo 15 diskutantov, med katerimi bi še posebej omenili dekana Ekonomske fakultete v Ljubljani dr. Marca in ravnatelja šole inž., Tineta Lalia.
ф Med uspehi šole moramo poudariti predvsem, da so profesorji napisali v poldrugem letu obstoja šole že 5912 strani zapiskov predavanj; da ima šola 11 sekcij slušateljev v delovnem razmerju, v katerih je vključenih skoraj tisoč znanju željnih študentov; da se bo verjetno konec tega leta Višja komercialna šola že preselila v novo stavbo ob Razlagovi ulici; da bo o novem šolskem letu šola nehala uporabljati začasni predmetnik in da je že sestavljen nov, precej popravljen predmetnik, po katerem bodo lahko študentje polagali ob koncu prvega semestra izpile iz petih predmetov, ki jim morajo dati osnovno splošno ekonomsko znanje, v četrtem semestru pa bodo imeli le 8 do 11 ur predavanj na teden, kar jim bo dajalo dovolj časa za poglobljen individualni študij specialnih predmetov — in bo to šolo še bolj povezalo s prakso; enak namen ima tudi nova oblika tako imenovane počitniške prakse in pa sporazum o sodelovanju šole z nekaterimi zavodi.
ф Šolska uprava je ves čas zelo plodno sodelovala s študenti in z mnogimi zainteresiranimi organizacijami. Lahko izrečemo samo željo, da bi tudi o bodoče ostalo tako.
ф Profesorji so že sedaj preobremenjeni, še huje bo po ustanovitvi Centra za izredni študij — zaradi tega bodo nujno potrebovali asistente; razen tega bodo verjetno morali profesorji omejiti svoje delovanje o družbenih in drugih organizacijah na minimum, da se bodo laže posvetili strokovnemu delu.
Ф Ker je šola še mlada, pa bi bilo zelo koristno obdržati kontakt z diplomanti, saj bodo lahko prav oni dali največ koristnih pripomb in napotkov, da bo šola dosegla še več povezave s prakso, četudi je iz razprave slušateljev v delovnem razmerju izzvenelo mnenje, da je ta cilj dosegel že začasni predmetnik.
ф Izredno uspešno so delovale sekcije slušateljev v delovnem razmerju; saj je treba priznati glavno zaslugo za uspehe teh tovarišev prav njihovi delavnosti in povezanosti s šolsko upravo — seminarji na sedežih sekcij, obiski profesorjev, sestanki predsednikov sekcij itd.
ф Tako široka in živahna dejavnost in povezava s šolsko upravo pa postav-
lja problem finančnih sredstev za kritje stroškov šole za izredne slušatelje — brezplačen je namreč le rc-clni študij, šola za študente o delovnem razmerju pa ne dobiva nobenih sredstev.
ф Perspektiva mariborske Višje komercialne šole je o popolni usmeritvi v mikroekonomijo, tudi na morebitni drugi stopnji študija.
# Že sedaj bi bilo dobro razmišljati o prehodu na sodobnejši način podajanja snovi — ne več predavanja o današnjem oziroma včerajšnjem smislu besede, ampak razprave o posameznih poglavjih; to postaja realna možnost in potreba, saj imamo na razpolago že vsa skripta in dokaj bogato knjižnico. V zvezi s tem pa se zopet odpira pereče vprašanje asistentov in demonstratorjev.
To so samo nekatere izmed ugotovitev skupščine Višje komercialne šole. Vse se je vrtelo le okoli dela šole. Priznati moramo, da je šola dosegla res lepe uspehe. Nihče med prisotnimi pa se ni dotaknil dela družbenih organizacij na šoli — četudi jih na šoli deluje več in so o tiskanem poročilu omenjene:	Združenje	študentov,
Zveza komunistov in sindikalna podružnica. Ali so se res osi prisotni (dvorana Doma JLA je bila povsem napolnjena) zadovoljili z drobci, ki jih je navajalo poročilo?
Med poslušanjem diskutantov pa se nam je prikradla v misli bojazen, da bo treba črtati pojem prostega časa tako za profesorje kot za študente. Ali je ta strah upravičen ali ne, o tem bo lahko dala končno oceno šele prihodnost.
Skupščine so se udeležili kot gostje tudi tov. Vladko Majhen, dr. Pavel Marc. tov. Ančka Kuharjeva, predstavnik OK ZK tov. Krajnčič, direktorji mariborskih višjih šol in predstavniki cele vrste strokovnih, družbenih in gospodarskih organizacij, ki spremljajo delo šole že od njene ustanovitve. M. M.
Tokrat smo naš redni razgovor z enim izmed mariborskih študentov malo spremenili, vendar le v toliko, da smo sklenili zaprositi za razgovor prvega študenta Višje pravne šole, ki ga bomo srečali. Ker smo vedeli, da imajo pravniki vsa predavanja popoldne, smo se postavili pred šolo in čakali. Predavanja pričenjajo šele ob treh, toda kljub temu sta prva študenta prišla nekaj minut čez dve. Zaprosili smo študenta Janeza Petana za kratek razgovor. Petan je končal Srednjo kmetijsko šolo, vpisal pa se je na Višjo pravno šolo, torej popolnoma drugačno stroko. Zakaj se je vpisal na Višjo pravno šolo kot »kmetije«, je tudi mene zanimalo.
O.: Odgovor na to sem moral dati že v podjetju, kjer sem zaprosil za štipendijo. 2e mpd šolanjem na Srednji kmetijski šoli, in to v tretjem letniku, me je pričelo zanimati pravo in sem se tudi odločil, da bom po končani šoli »presedlal« na pravno področje.
V.: Kakor vem, so na pravni tudi skupinski izpiti?
O.: Res, pri nas in na Pravni fakulteti v Ljubljani imamo še skupinske izpite. Mi na primer moramo položiti v prvem letniku skupinski izpit iz treh predme-
tov, in sicer iz ustavnega prava, javne uprave in organizacije pravosodja. Snov je zelo obširna, saj obsega okoli 2000 tipkanih strani. Pripomniti moram, da je takšen izpit zelo težak in da se je treba za izpit zelo dobro pripraviti.
V.: In zakaj morate opravljati skupinske izpite? Ali bi ne bilo mogoče polagati vsak predmet posebej?
O.: Uprava šole vztraja na stališču, da so ti predmeti tesno povezani med seboj in če si hoče študent pridobiti res dobro znanje, je nujno, da te izpite opravljamo skupaj.
V.: Kolikor vem, dela študentska organizacija na šoli bolj slabo. Kaj praviš k temu?
O.: Na šoli nas je samo 22 rednih študentov. In tu je glavni vzrok, da naša študentska organizacija dela bolj slabo. Nemogoče je formirati vse komisije, ki bi jih naj imela študentska organizacija na šoli, kajti potem bomo vendar sami funkcionarji.
V.: Kaj bi v Mariboru študentje po tvojem mnenju najbolj potrebovali?
O.: Predvsem tri stvari: več stanovanj, študentsko menzo ter mnogo večjo študijsko čitalnico.
S. G.
študentski potrošnik o »Oglaševanju v ZDA«
»ČE NE VESTE, KAJ ŽELITE -Pravzaprav je bila že sama razstava v smislu »Če ne veste, kaj želite — vstopite, mi to imamo!«., pogostnega reklamnega oglasa ameriških trgovin. Tu mislim na vse tiste mogoče in nemogoče oglase (razen nekaj redkih izjem), ki jih ta razstava premore. Tehnično dobro izpeljana (kot z ravnilom postavljeni paviljoni, rože po vsej dvorani, pepelniki in drugo) daje prireditvi vendarle samo občutek na hitro in površno pripravljenega pregleda, ne pa vsaj kolikor toliko kvalitetne razstave. Razstavi
VSTOPITE, MI TO IMAMOU bi prav nič ne škodilo, če bi manjkala vsaj polovica razstavljenih oglasov.
Poglavje zase pa so reklamni oglasi sami. Skoraj vedno kričavi in površni (ponavljam: razen nekaj redkih izjem) predstavljajo živo nasprotje okusnim in lepim švedskim reklamnim oglasom iz švedskih revij (pa tudi marsikateremu domačemu).
Ljudje pa — kot da bi vedeli: na otvoritvi je bilo (d soboto ob petih popoldne) 1? obiskovalcev. Od. tega 10 organizatorjev...
Klub prekmurskih akademikov ustanovil samostojno sekcijo v Mariboru
V Mariboru 25 študentov iz Prekmurja
Še lani smo bili vpisani na VKŠ samo štirjp slušatelji iz Prekmurja in zaradi tega nismo imeli pogojev za ustanovitev samostojne sekcije KPA. Toda že lani, posebno pa še letos, se je pokazala potreba, da si ustanovimo svojo organizacijo, v kateri bo lahko sodeloval vsak študent iz Prekmurja, ki študira na eni izmed petih višjih šol v Mariboru.
Prvi so sprožili to zamisel kolegi iz Ljubljane, ki so nas povabili na redno letno skupščino KPA. Skupščina je med drugim sklenila, naj bi v Mariboru in v Zagrebu ustanovili samostojni sekciji Kluba prekmurskih študentov.
Tako smo izvolili iniciativni odbor z nalogo, da prouči pogoje za ustanovitev sekcije in pripravi ustanovno skupščino. Odbor je najprej ugotovil število slu-
Obisk pri agronomih
'»Živinorejci«, »sadjarji« in e
Nekaj sto metrov vstran je sedela o travi skupina študentov. Vsak je imel v roki list, z drugo pa je iskal po travi.
>;
Uprava Višje agronomske šole je razdelila študij na teoretičen del in na praktične vaje, iz namenom, da se študenti že med študijem seznanijo s praktičnim delom. Lepo vreme je pritegnilo študente, da so opravljali svojo obvezno prakso. -»Živinorejci« opravljajo dežurno službo v hlevu, »sadjarji« in »vinogradniki« se učijo voziti traktor, polje-
elci pa iščejo s kartoteko po travnikih astline.
»Živinorejca« Petra Ribnikarja sem ašel med njegovimi varovanci na pro-tem za hlevom. Napravil sem posnetek ■ar čez ograjo, ker se nisem upal med ■jegove varovance, za pogovor sem ga o prosil, naj pride preko ograje:
»Vsi študentje živinorejskega oddelka ioramo opraviti enodnevno dežurno lužbo v hlevu. Dežurna služba sc pri-ne zjutraj ob štirih in traja do sedmih,
popoldne pa od treh do sedmih zvečer. Med dežurno službo določamo obroke hrane živini, pregledujemo njeno zdravstveno stanje, pomolzemo eno kravo, da se naučimo molsti, beležimo molz-nost posameznih krav in sploh vse, kar mora delati napreden živinorejec. Ko bomo osi študentje opravili obvezno dežurno službo, bomo imeli pogovor, na katerem bomo poročali o svojih opažanjih v hlevu.«
Najin pogovor je motilo brnenje traktorjev. Poslovil sem se od živinorejca ter si začel ogledovati vaje drugih študentov. Po dvorišču so si postavili tri vrste kamenja, med katerim so vozili osmice. Zadeva bi ne bila videti sicer tako komplicirana, če bi študenti ne vozili osmič nazaj. Opazoval sem neko študentko — pozneje mi je povedala, da se piše Tamara Jankovič in da je študentka sadjarsko-vinogradniškega oddelka. Spočetka ji je še pomagal traktorišt, čez nekaj minut pa je že samostojno vozila osmice, čeprav še niso bile najbolj prave osmice. Ko se ji je zataknilo, sem stopil k njej in jo zaprosil, naj mi pove kaj o svojih vajah.
»Za nas je zelo važno, da se naučimo voziti traktor in ga tudi uporabljati z vsemi priključki. Naš poklic je pač tak, da smo zelo vezani na proizvodnjo, tako da zelo malo sedimo v pisarni, temveč smo vedno na terenu, kjer posredujemo svoje znanje tovarišem. Prav zaradi tega je nujno, da obvladamo svoj poklic tudi s praktične strani.«
Molčali so. Nisem si jih upal motiti, raje sem počakal študenta, ki se mi je slučajno približal. Povedal mi je, da so to študenti poljedelskega oddelka in da se praktično učijo spoznavati rastline. To, kar imajo o rokah, pa so kartoteke rastlin.
O problemih študentov sem se pogovoril s predsednikom socialno ekonomske komisije Savo Mihajlovičem. Povedal mi je, da so mnogi študenti o velikih finančnih težavah. Največ študentov — 24 — prejema štipendije od kmetijskih zadrug. To je vsekakor premalo. Z reorganizacijo kmetijskih zadrug bodo postale finančno mnogo močnejše. Do zdaj so se zadruge namreč izgovarjale, da za štipendije nimajo dovolj finančnih sredstev. Po reorganizaciji kmetijskih zadrug se bo to stanje mnogo izboljšalo, razen tega pa bodo kmetijske zadruge tudi bolj potrebovale strokovne kadre in tudi štipendirale več študentov.	S.'Gojčič
šateljev iz Prekmurja na vseh višjih šolah v Mariboru. Rezultat: na VKŠ je vpisanih 10 rednih slušateljev iz Prekmurja, na VPŠ 3, na VTŠ 3, na VSŠ 5 in na VAŠ 4, skupno torej 25 študentov.
Na ustanovni skupščini sekcije dne 19. januarja 1961 smo sprejeli precej obširen plan dela do konca letošnjega šolskega leta. Celotno delo v sekciji smo razdelili na: politično-ideološko, kulturno in športno dejavnost. Delo sekcije bomo razdelili po sklepih, sprejetih na ustanovni skupščini: vključiti vse redne prekmurske študente v sekcijo, sodelovati z matičnim klubom v Ljubljani,
navezati stike z izrednimi študenti iz Prekmurja, ki študirajo na mariborskih višjih šolah,
sodelovati s kmečko mladino Prekmurja in jo seznanjati z načini in pogoji študija,
organizirati razgovor z dijaki srednjih šol v Murski Soboti o pomenu višjih šol v Mariboru, o načinu ter pogojih študija na teh šolah in izvesti anketo med prekmurskimi študenti.
Na podlagi sklepov skupščine si je vsak referent izdelal program dela na svojem področju. Tako so za politično-ideološko delo predvidena razna predavanja, kot n. pr.: o perspektivnem planu okraja Murska Sobota za dobo 1961—1965, o osvobodilnem gibanju v afriških deželah, ob 20. obletnici vstaje spomini iz NOB itd., razen tega pa še predavanja v okviru Marksistične tribune.
Kulturna dejavnost:	priredili	bomo
nekaj družabnih večerov, nekaj izletov ter sodelovali pri kulturnem programu na nekaterih proslavah v Murski Soboti.
Športno dejavnost smo si zamislili v obliki nekaj »lažjih« tekem v košarki, malem rokometu ter v šahu.
Poleg teh referentov dela v okviru sekcije še socialno-ekonomska komisija, ki skrbi za izboljšanje socialnega položaja prekmurskih študentov. Izvedla je posebno anketo, ki ji bo služila kot osnova za reševanje nastalih problemov.	Janez	Ciman
Letna skupščina Združenja študentov na VTŠ
Po poročilu živahno diskusija - Samokritika
Na VTŠ je bila redna letna skupščina študentske organizacije. Obravnavali so vaina vprašanja iz dela organizacije in ocenili dejavnost Združenja d preteklem letu kljub nekaterim pomanjkljivostim in spodrsljajem kot zelo plodno.
V uvodnem delu skupščine je sekretar študentske organizacije tov. Marjan Logar podal poročilo. Poudaril je, da so se študentje na šoli vključili v študentsko organizacijo in o preteklem letu sprejeti statut. Kljub kratkemu času delovanja so dosegli precej uspehov tako na študijskem kot tudi na organizacijskem področju. Različna predizobrazba in različna nagnjenja študentov ovirajo mlado organizacijo pri stremljenjih, da bi čim bolje zaživela in povezala o celoto vse študente, jih zastopala v organizaciji pouka in odpravljanju težav skupno z upravo šole itd. Finančno stanje ni rožnato in
Delovno predsedstvo na VTŠ: »Otvarjam...«
tako so se morali študentje lotiti izdajanja brošure o logaritemskem računalu, da bi si tako denarno opomogli. Na drugi strani pa je treba grajati razmetavanje oziroma nekontrolirano izkoriščanje denarja. Grajati je treba predvsem odgovorne tovariše, ki so nevestno opravljali svoje dolžnosti. Ob koncu svojega referata je poudaril, da je treba bolje povezati posamezne oddelke .na šoli, kajli v slabi povezavi leži glavna krivda, da delo ni potekalo tako, kot smo pričakovali. Naloge moramo razdeliti na vse in le tako bo mogoče odpraviti pomanjkljivosti. Kljub temu pa so v preteklem letu delali dobro predvsem v šestih komisijah, ki so na svojih področjih pokazale, da so vredne izkazanega zaupanja.
Sledilo je še poročilo blagajnika in nadzornega odbora. Obe poročili sta potrdili dejstva iz tajnikovega poročila.
Prvi je pozdravil skupščino ravnatelj šole tov. inž. Jože Kolarič. Spregovoril je o značaju dela študentske organizacije. Poudaril je nujnost ustanovitve Višjih šol s potrebami po visoko kvalificiranih strokovnjakih o industriji: »Jugoslavija je v tehnološkem oziru še precej za industrijsko razvitimi deželami. Misliti moramo na to, da bomo le s kvalitetnimi kadri uspeli z naprednimi tehnološkimi procesi in tako bomo
pomenili industrijsko silo.* Omenil je naloge študentske organizacije, ki je dolžna pomagati tako družbi kot tudi upravi šole o tem stremljenju. Mora pomagati v izobraževanju kadrov na ideološkem področju, kajti ideološko dobro vzgojen strokovnjak je predpogoj za naprednega človeka, ki bo v družbi nekaj pomenil in ji tudi pomagal uresničiti težnje o dvigu proizvodnje in družbe. Zaključil je z besedami: >Tako bo naša družba napredna in upam da bo vaša organizacija znala realizirati naloge, ki jih ima. Tako bodo zadovoljni družba, vi in mi predavatelji.«
V nadaljnji razpravi so diskutanti grajali nekatere napake v delu organizacije in prikazali njihove posledice. Predlagali so ukrepe za izboljšanje dela in zaželeli novemu odboru več uspehov. Na koncu razprave je skupščino pozdravil tudi sekretar Z K Višjih šol Ludvik Zupanc. Zaželel je združenju v bodočem delu več uspehov in uspešno od-
pravljanje pomanjkljivosti. Dotaknil se je tudi vprašanja lika študenta: »Z ustanovitvijo višjih šol v Mariboru imamo mnogo študentov — ni pa vseeno, kakšni so. Prav študentska organizacija mora skrbeti, da bodo naši študentje res vzorni državljani.« Poudaril je potrebo, naj bi se čimbolj vključevali v delo različnih organizacij tako v šoli kot tudi na terenu in s tem pomagali skupnosti. Na koncu skupščine so izvolili nov devetčlanski odbor in tričlanski nadzorni odbor.
Letna skupščina na Višji tehnični šoli je dobro uspela. Pohvaliti je treba samokritično poročilo o delu organizacije in željo, da bi pomanjkljivosti čimprej odpravili. Škoda, da na skupščini ni bilo tudi predstavnikov vseh višjih šol. Razen predstavnika VKŠ namreč ni bilo zastopnikov drugih organizacij Zveze študentov. Čeprav sodelujejo v odboru Višjih šol predstavniki vseh šol, je treba misliti tudi na tesnejšo povezavo, kajti ob medsebojnih izkušnjah se izpopolnjujemo in na takšnih shodih, čeprav so internega značaja, se tesneje povežemo in eni drugim lahko o delu organizacij pomagamo.
Skupščini sta prisostvovala tudi predstavnik OK LMS in odbora ZŠJ o Mariboru.
Splošna razgledanost izpod nivoja? Pojasnilo dr. Marjana Pocajta
Se poklicnemu novinarju se zgodi, da besedo ali dve napak presadi iz pogovora v članek in kot bi trenil, je smisel odgovora postavljen na glavo. Takšne neprijetnosti niso izključene niti v primeru, ko ima član-kar pri roki stenogram. Kadar pa člankar-amater beleži potek pogovora le približno in ne verbalno, sta izvirnost in vsebinska doslednost neprimerno bolj ogroženi. Menim, da dopisnik brez stenograma praviloma ne more in ne sme reproducirati daljšega pogovora v neposrednem dialogu. Ce se to vendarle zgodi v izjemnih okolnostih, je dopisnik seveda prisiljen bolj ali manj po svoje zaokrožiti posamezne izjave. V nobenem primeru pa ne sme odstopati od vsebinskega
jedra, kaj še, da bi izvirnost postavljal na glavo; če je to storil, pride kaj kmalu do nevšečnih, nepotrebnih in tudi škodljivih nesporazumov in trenj. Dopisnik sam pa je mimogrede v kaši in ne sam!
V našem članku so nekateri odgovori prikazani netočno, drugi nepopolno. Tudi iz trte izvit odgovor ni izostal. Ce bi hotel navajati vse nedoslednosti, bi moral prevejati celoten članek. Ne želim, da bi »pojasnilo« k članku čez mero preseglo obseg članka samega. Naj zgrabim kozla za roge!
1, Izraz »anatomija« se je ustalil v dosedanji praksi za makroskopsko anatomijo, ki se je odsihmal podajala kot celota in ne ločeno. Po katedrah so bile in so še
ločene veje normalne morfologije: makroskopska anatomija človeka (torej »anatomija« kot celota), mikroskopska anatomija in embriologija. Prav te veje smo pri nas združili na eni katedri in jih bodo, kot vse kaže, polagoma združili tudi drugod. Cilj združevanja je enotnejše in preglednejše podajanje sicer precej obširne snovi s sodobnejšim in bolj stvarnim poudarkom na tistih posameznih področjih, ki so resnično potrebna praktičnemu zdravstvenemu delavcu.
2. Na šoli bi bil potreben najmanj še eden stalen strokovnjak. Za sedaj sta potrebna torej vsaj dva strokovnjaka.
3. Moj odgovor na vprašanje o splošnem znanju študentov je prepičlo zajet. Ne »poleg tega«, temveč predvsem je pomanjkljivo znanje tistih splošnih osnov, ki so potrebne za študij določene stroke na višji ravni.
Nizka splošna razgledanost posamez-n i h študentov še ne opravičuje tukaj iz-maknjenega naslova članku; še manj razumljiv je vprašaj (I).
4. Uspešen študij na višji ravni brez popolne srednje šole je možen in mogoč, to vemo iz prakse. Študij kot tak je tudi P° zakonu dostopen vsakemu državljanu. Študent pa mora obvladati programsko snov popolne srednje šole. Cernu sicer predpisani sprejemni Izpiti!
5. Popolnoma tuj mi je zadnji stavek o čisti slovenščini v predzadnjem odgovoru. V naši zvezi je ta stavek že sam na sebi nesmiseln. Govoril pa sem z reporterjem o čisti in kleni slovenščini v stroki (o slovenski strokovni terminologiji), a na drugem mestu.	,	Хл
6. Zadnji odgovor je popolen invalid in še ta je le deloma iz mojega zelnika; ker Je zadnji, želim vsaj njega v celoti rehabilitirati in morda še kaj dodati.
Toplo smo pozdravili že idejo o ustanovitvi »Katedre«. Novorojenček se zdi zrel, donošen in presenetljivo dobro razvit. Čutiti je dokal veščo porodničarjevo roko. Skromnejši obseg lista in bolj skopi tehnični prijemi morda še ne ustrezajo številu vseh mariborskih študentov. Tudi pogost-nejše izhajanje ne bi bilo odveč. No, novorojenček še ne more biti baletni plesalec!
Kako bo koristila mariborska »Katedra«? Preteklosti nima, prihodnost jo čaka. Časopis ima kot edino glasilo mariborskih študentov zlate vidike: združevati in združiti, pojasnjevati, objavljati, grajati, odkrivati itd. Skratka, časopis lahko in naj postane verna podoba žitja in bitja mariborskih študentov.
Vsak novorojenček je nenavadno občutljiv. Ce se pojavijo bolezenski znaki, puško v bran in ne v koruzo! Ugotavljajmo bolehnost in odpravljajmo jo! V dobri veri, da je pričujoče pojasnilo četudi grenka, vendarle zdravilna kapljica: Vso srečo novorojenčku na pot! Dal bi mu amulet: Verba volant, scripta manent!	Dr.	Marjan	Pocajt
Malo je tistih, ki se niso kdaj vprašali: »Kakšen shod mladih ljudi je to pred kavarno Astorijo?« Večkrat si mislimo, da se je kaj pripetilo, ko tako zbrani opazujejo, glasno odobravajo ali se pa prepirajo. Res, le malo kje bi lahko ob vsakem času našli toliko ljudi.
Preidimo k stvari.
Na »eku«, kakor mu po domače pravijo, lahko srečamo znanca, kolega, kolegico, skratka ljudi, ki so se napotili v mesto po opravkih, večkrat tudi pohajkovat, a vselej jim je »matična luka« tam, od koder imajo dober pregled ... Gruče ljudi — mlajših in starejših — se pogovarjajo, včasih tudi glasno. Večkrat lahko slišimo njihov smeh tja do kina Udarnik.
»Ek« je središče, kjer se največ zbirajo. Dovolj je, da se le eden nastavi in kar kmalu se bodo ustavili pri njem znanci pa tudi drugi. Zaradi posnemanja? Na vprašanje: zakaj stojijo na »eku«? je zelo težko dati enoten odgovor. Poglejmo nekaj značilnih odgovorov.
V. K., študent VTŠ, strojni oddelek:
»Tukaj postajam navadno, ko grem iz
»EK« na zatožni klopi
Brezplačno stojišče skoraj vedno zasedeno
šole, da se malo spočijem. Na ,eku‘ zvem vse najnovejše iz preteklega dne. Spočijem pa se najbolj ob pogledu na mimoidoče, ko opazujem izdelke zadnje mode — predvsem na nežnem spolu, to se razume.«
D. Z., študent VKS: »Na ,eku‘ se pogovarjamo o športni stavi. En nasvet reševalcem: če hočete izvedeti najboljše prognoze, pojdite na ,ek‘,«
M. B., študent VSS: »Malo kdaj stojim na ,eku‘. Kadar me pa slučajno zanese pot tod mimo, se ustavim, da pokramljam z znanci. Da bi pa stražil na ,eku‘ kakor nekateri, ki jim je treba skorajda prinesti hrano od doma, se mi ne zdi pametno. Tega mi ne bodo šteli k službenim letom.«
B.	I., študent VPS: »Navadno tukaj koga čakam ali pa debatiramo o vsem mogočem. Tale naš ,ek‘ je postal že tradicionalen. Večkrat pridemo v mesto
samo, da bi lahko malo stali, sicer se pa v Mariboru nimaš kam dati, ne da bi moral potrošiti kaj denarja. Tukaj pa stojiš, marsikaj slišiš in še si na zraku.«
L. I., študentka VKS: »Če grem mimo, se ustavim, kajti le tako se izognem opazkam, ki kar letijo, če gre kakšno dekle mimo. Oberejo te do kosti. Če se pa malo ustavim, pomislijo, da imaš koga na ,eku‘. Tako se zmažeš in se potem neopazno umakneš. Res pa je tudi, da ne stojim vedno samo zaradi te strategije. Včasih se tam po kinu pogovarjamo ali pa imam kakšen zmenek: fantje so vedno na ,eku‘.«
Dragi bralci, to je le nekaj odgovorov in upamo, da so kar precej izčrpni. Več razprav o tem je treba. Morda bomo komentar slišali iz najzanesljivejšega vira, na »EKU« ...
VAJ JE
Ali sploh veste, kaj so vaje? Ne. Verjamem vam, tudi jaz nisem vedel. Vaje, sem mislil, da, mislil sem, da bo to nekaj lepega, nekaj veličastnega. Pri vajah, tako sem si v svoji preprostosti predstavljal, se človek prvič sreča s tem, kar mu bo v bodočih nekaj letih
  vsakdo namreč študira dobršen del
življenja — njegovo prvo in edino opravilo. Sicer ima vsakdo še kakšnega svojega konjička: nekdo ugotavlja, kaj pride pod 6. navpično ali 4. vodoravno, drugi zopet v stilu Mičurina vzgaja redke variante filodendrona, tretji poizkuša uničevati svoje soljudi s tem, da bi se po vsej sili rad naučil piskati na dude in podobno. Vendar se ljudje prvenstveno vendarle ukvarjajo s svojim poklicem. In kdo ti bo dal največ osnov za bodoči poklic, če ne ravno praktične vaje.
Če naj torej potegnem kratek povzetek, bi morale biti vaje, po vseh pravilih in načelih moderne psihologije, res prijetna zabava in koristno opravilo. Utile cum dulce! Vendar to — dragi moji — ni točno. Še zdaleč ne! Saj v začetku je vsa zadeva še precej zabavna. S polovico štipendije (kako sem že tisti mesec shajal...?!) si nabaviš potrebne rekvizite. Nekaj časa pač kadiš po devet Drav dnevno, vendar se počutiš še kar kulturno. Postal si namreč popolnoma drug človek. Ce
imaš znanca, ki se bavi s fotografijo, ga prisiliš, naj dragocen film porabi za to, da te slika v belem plašču z vsemi mogočimi in nemogočimi orodji v rokah. Nato si kupiš album. Po možnosti vezan v stisnjeno usnje. Vanj nalepiš slike.
Do sem gre še vse v redu. Tudi nekaj časa naprej je še vse v najlepšem redu. Vaje se navadno prično šele štirinajst dni ali kak mesec po pričetku predavanj. To človeka uničuje. Zre mu živce. Izgubiš apetit in bolehaš za nespečnostjo, nikjer namreč ne najdeš miru. Dnevi tečejo počasi in od samega nestrpnega pričakovanja vidno hiraš. Tete, strici, predvsem pa stara mama smatrajo, da je temu kriv prenaporen študij. Svetujejo ti, da presedlaj na psihologijo ali kak drug nenaporen študij.
Končno le pride zaželeni dan. Alea iacta est. Cezar ponovno prekorači Rubikon. V garderobi je premalo prostora, hodijo ti po nogah, nekdo ti obesi plašč na glavo — v dobri veri, da predstavljaš moderno oblikovan obešalnik. Potem je na vrsti delavnica. Delovne mize so obložene z ultrapasom in polne pre-
dalov in predalčkov. V njih so klešče, kleščice, gorilniki, pilice in podobno. Vse polno novih imen in nazivov. Ne znajdeš se, postajaš nervozen. Asistent te nahruli, ker si zlomil ključ od predala, ki je imel popolnoma novo ključavnico. Ko se končno z muko pregrizeš skozi inventar, se prične zares. Tolažiš se pač, da je vsak začetek težak.
Vsemogočni asistent je med tem že objavil, kaj in kako bo treba delati. Kako naj sploh zahtevajo od tebe, da si to slišal? Saj si vendar navaden državljan, ki sicer spoštuje vse objave v uradnem listu, a s popolnoma povprečnimi duševnimi lastnostmi, potem pa zahtevajo od tebe nemogoče stvari. Ponižno stopiš k asistentu in prosiš za pojasnila kako in kaj. Odgovor, ki se glasi nekako v tem smislu, da se samo v mlinu dvakrat pripoveduje in da je že profesor na predavanju vse razložil in pojasnil, te ne spravi v nič bolj veselo razpoloženje. Postane ti žal, da si si akademsko svobodo razlagal vse preveč dobesedno.
Kolega, ki mi je to pripovedoval, je z žalostnimi očmi zvrnil naslednji kozarec vina, me kot odsoten pogledal in
vprašal: »Ali si že kdaj poizkusil zviti peresno jekleno žico v zaprto ,o‘ zapono, konturirati obroček ali pa oblikovati okluzalno ploskev dentis sapientie su-perioris?« Ko sem mu previdno, da ga ne bi užalil, razložil, kako mi je tisto nekaj bore latinščine, kar sem si je pridobil v osmih letih, že v dobršnem delu izpuhtelo iz glave in da v strokovnem stomatološkem izrazoslovju nisem kdo ve kaj verziran — me je proglasil za srečnega človeka.
Verjemite mi, počutil sem se krivega. V bodoče se bom raje izognil debatam o študijskih težavah drugih ljudi. Tega ne prenesem. Vsi mi namreč tožijo o svojih težavah — svojih pa nikomur ne morem zaupati!
* * *
Srečal sem ga pol leta kasneje. Bil je veder in nasmejan. »O, zdravo!« mi je rekel. »Veš, ubogal sem staro mater in se vpisal na psihologijo. Imam krasno' štipendijo nekega podjetja, kjer potrebujejo obratnega psihologa. Poleg tega mi ostane še toliko prostega časa, da sem se lahko honorarno zaposlil. Kot vidiš, mi nič ne manjka.«
Minilo je zopet leto in dan, ko sem se ponovno spomnil nanj. Presedlal sem namreč na tako višjo šolo, kjer imamo skoro vsak dan praktične VAJE ...
Borut Končnik
ŠTUDENTSKA ORGANIZACIJA LT
NAPISAL VLADIMIR SOKOLOV,
PREDSEDNIK KLUBI LT PRI UO T LJUBLJANI
Tehnika s svojimi neštetimi oblikami postaja zapletena in zahtevna zvrst človeškega udejstvovanja. Da jo obvladamo, ni dovolj dobra volja, marveč so potrebni učni kadri in velika finančna in materialna sredstva. Mnogi študentje tehnike jih nimajo — zaradi prenatrpanosti prostorov, preobloženosti učnega osebja, premalega strojnega parka in ne nazadnje zaradi »poštirkanosti« nekaterih vzgojiteljev na področju tehnike, ki še koreninijo v začetku našega stoletja.
Človek je že tako narejen, da je bolj nagnjen k tistemu, kar je zanesljivo in preizkušeno — napram novotarijam smo kaj radi skeptični in hudo previdni. Tehnika pa je neusmiljena! Iz dneva v dan nam daje nove, zahtevnejše naloge in nas preseneča s stvarmi, ki jih ne moremo razumeti in jim slediti. Tehnika je sovražnik zaostalosti in lenobne konservativnosti. Tako se je končno moralo zgoditi in smo se tudi slovenski študentje zavedeli v času, ko zmaguje avtomatika in ko elektronika grozi postati prva industrijska veja, da vendarle ni vse v redu.
Vprašanja, kako naj razblinimo napačni odpor inteligence humanističnih smeri proti tehniški znanosti, kako naj damo možnost vsem tistim, ki bi se radi ustvarjalno udejstvovali, a za to nimajo možnosti, in kako bi olajšali položaj tistim, ki so tehniki posvetili svoje moči, ostajajo prej ko slej odprta!
Na pobudo več študentskih tehniških klubov se je 16. junija 1960 osnovala Zveza študentskih organizacij Ljudske tehnike. Njen namen je, da v Sloveniji združi vse razpoložljive moči v borbi proti težavam na področju tehniške dejavnosti in da dvigne tehniko med študenti na dostojno raven.
Zveza ima v svojem okviru sedaj sledeče tehniške študentske klube:
a) PET FOTOKLUBOV (in dva v formiranju),
b) KLUB ZA RAZISKAVE KOPNEGA IN MORJA (znanstveni klub),
c) KLUB STROJNIKOV,
d) RADIOKLUB,
ki vsi delajo v Ljubljani.
Vsi ti klubi delujejo na tako imenovanem »klasičnem« področju tehnike. Ta klasika pa ne zadostuje več!
Zveza je po temeljitem pretresu danes naštetih problemov prešla na nove oblike dela in upa, da bo ob podpori naše družbe uspela in s tem dala svoj doprinos k skupnim naporom za dvig našega življenjskega standarda, ki je ozko povezan s tehniškim napredkom vsake dežele.
V Ljubljani po Zveza osnovala delavnico, v katero bo imel proti minimalni pristojbini dostop vsak mlad človek. V delavnici si bo lahko nabavil potrebni material in bo deležen tudi prve brezplačne strokovne pomoči. Delo v delavnici bo neobvezno, v delavnico pa bi naj zahajali vsi — tudi neštudentje, ki mislijo, da je tehnika »bavbav«.
Za tiste, ki so se posvetili kakšni tehniški panogi iz lastnega veselja, bo Zveza poskrbela tako, da bo dobro opremila razne tehniške klube ter priskrbela potrebna denarna sredstva za uspešen razvoj teh klubov in s tem čimbolj sproščala študentom njihov čas.
Resni in nadarjeni ljudje iz posameznih klubov bodo v okviru Zveze lahko uresničevali svoje zamisli v posebnem laboratoriju, ki ga bo ustanovila Zveza. Predavatelje, iznajditelje in racionaliza-torje bo Zveza tako predstavila industriji in šoli.
Ena najvažnejših nalog Zveze pa bo v tem, da vzpostavi kontakt med študenti, šolo in industrijo. Pod sugestijo Zveze naj bi programi, seminarske naloge in diplomska dela bili izbrani v skladu z zahtevami naše industrije in gospodarstva. S tem bi Zveza postala soudeležena pri izvajanju novega učnega načrta na tehniških fakultetah in sličnih višjih in visokih šolah. Zveza že pripravlja predlog takega sodelovanja, ki ga bo predložila Univerzitetnemu svetu ljubljanske univerze.
Izdaja: Zveza študentov Jugoslavije — Odbor visokošolskih zavodov v Mariboru, Gregorčičeva 30. Založnik in uprava: Založba Obzorja Maribor, Maistrova 5. — V uredniškem odboru so: Stanko Gojčič, Vlado Golob, Stanko Grasselli, Matjaž Mulej in Ivo Štrakl. — Odgovarja in urejuje Vlado Golob. — Uredništvo: Maribor, Gregorčičeva 30, telefon 35-96. Tiska Mariborska tiskarna. Izhaja mesečno. Rokopisov ne vračamo. Tekoči račun številka 604-702-1-167 (za Katedro).
Nuditi vsakemu to, kar si na področju tehnike želi in še mnogo več! To je naša velika želja. Zato bomo osnovali sledeče sodobne tehniške klube:
a) KLUB ZA AVTOMATIZACIJO,
b) KLUB ZA RAKETNO TEHNIKO IN DALJINSKO VODENJE,
c) KLUB ZA ELEKTRONIKO, NF in VF-TEHNIKO,
d) IZUMITELJSKO-NOVATORSKO-RACIONALIZATORSKI KLUB,
e) AVTO-MOTO-TOURING KLUB,
f) KOMISIJO ZA KATEDRO FAKULTATIVNE TEHNIŠKE VZGOJE;
g) KOMISIJO ZA KOORDINACIJO SEMINARSKIH IN DIPLOMSKIH NALOG.
Le oči...
Obstal sem na pločniku in se zastrmel vanjo. Bila je lepa, resnično. Z elegantnimi prehodi v liniji in vsem bleskom.
Bil je bohoten maj, z golobi nad mestom, sivimi, belimi in belo-sioimi. Gledam jo, mislim: >11 m, takšnale stvarca. Dragocenost, prava redkosti Kaj vse bi počel z njo. Bežni, daljni znanci bi me spoštljivo, razločno pozdravljali. Zavist v očeh prijateljev. Le oči, velike oči bi jih bile ...«
Medtem je pridrobil k njej razigran parček. Sedla sta nanjo in se odpeljala.
Le oči. čudno povečane oči mi izstopijo vedno, kadar odslej srečam kako VESPO.
V MARIBORU?
Za vse to pa bodo potrebna ogromna finančna sredstva. Zato smo letos začeli veliko nabiralno akcijo finančnih in materialnih sredstev in upamo, da bomo naleteli na razumevanje povsod, kjer bomo potrkali. Pozneje bi se s smotrno ureditvijo v glavnem lahko vzdrževali sami.
Ob koncu vabimo vse interesente z visokih in višjih šol v Mariboru in drugod, da se nam pridružijo, ker bomo skupaj veliko lažje premagovali težave, ki nas čakajo. Zveza je zrasla iz vrst tehnike željnih ljudi. Prva je razumela in pravilno ocenila potrebe študentov po tovrstni dejavnosti. Povežimo se še trdneje in pokažimo še drugim lepote v tehniki, da je ne bodo ocenjevali samo enostransko. Mlada inteligenca je za to še prav posebej poklicana.
У Londonu se je pred kratkim končal spor med malajskimi in singapurskimi študenti. Malajska vlada je namreč kupila v Londonu pred leti svojim študentom velik hostel. Takrat je bil še Singapur del Malaje. Po odcepitvi Singapura je malajski parlament zahteval, da se vsi singapurski študentje izselijo iz hostela. V Londonu, ki je oddaljen 3000 mili od obeli držav, so študentje sprejeli to odločitev zelo različno. Vodje singapurskih študentov so protestirali in študentje niso hoteli zapustiti hostela, vodje malajskih študentov pa so pod pritiskom vlade zahte-
Z OGLASNE DESKE NA AVTO-STRADl
>Iščem kolega, ki bi namesto mene odšel na moto-tečaj. Kot povračilo ga bom po uri nesel o ambulanto. — Tečajnik, ki se dobro pozna z bolničarji.«.
»Nono, za bone ne skrbi. Jaz sem jih vnovčil v kantini. — Slobodan.<
>Ko lupite krompir, ne pozabite, da ga boste tudi vi jedli.«
»Zahtevam, da se poveča količina broma v hrani, ker se mi vedno več brigadirjev javlja dobrovoljno za dežurnega pred žensko barako. — Komandant druge čete Aca, imenovan Napoleon.«
»Tistemu, ki danes namesto mene dežura od dveh do štirih, ukradem jutri v menzi dva kompota. — Toša
C., specialist za menzo.«
vali izselitev, čeprav je bila večina Ma-lajcev	zoper	to odločitev. Malajski	voditelji	so govorili: »Mi se	bojimo	so-
cialističnih idej, ki jih prinašajo singapurski študentje v naš dom.«
Prišlo je tako daleč, da je bila sklicana skupščina vseh v Londonu študirajočih malajskih in singapurskih študentov, pri čemer so slednji dosegli, da je	prišlo	do svobodnih	volitev,	ali
naj ostanejo	v hostelu ali	ne. In	re-
zultat? Singapurski študentje so dosegli s pomočjo svobodomislejših Malajcev, da lahko ostanejo v hostelu.
(Iz >Ježeve« študentske strani)
Ob prvem maju — prazniku dela — čestita vsem študentom
in vsem delovnim ljudem
Okrajni ljudski odbor
Okrajni odbor socialistične zveze delovnega ljudstva
Okrajni komite Zveze komunistov
Okrajni komite ljudske mladine
Maribor
Vsem mariborskim študentom in vsem ostalim delovnim ljudem čestitajo in želijo nadaljnjih uspehov pri delu
UPRAVA
viSje komercialne Sole
UPRAVA
viSje tehniške Sole
UPRAVA
VISJE pravne šole UPRAVA
VISJE AGRONOMSKE SOLE UPRAVA
VISJE STOMATOLOŠKE SOLE
Vsem študentom želi ob prazniku dela mnogo uspehov
ODBOR ZVEZE ŠTUDENTOV MARIBORSKIH VISOKOŠOLSKIH ZAVODOV KOMITE ZVEZE KOMUNISTOV MARIBORSKIH VISOKOŠOLSKIH ZAVODOV
Spor med malajskimi in singapurskimi študenti