ANDREJ RAPE: Mladini VII. Zvezek. Mladinska literatura ne bo samo v mladinskih listih, temveč tudi v svojih edicijah pomnik posameznih dob, ki ne morejo neinteresirane mimo različnih epoh. Na zunaj, besedno — vsebinsko, vse do tam, kjer začne najvažnejše v mlad. literaturi, t. j. prava duhovna stran, do tani je treba samo izkazaliti posamezne krilatice, pa nam že registrirajo tendenco dotičnih dob; na znotraj, srčno — vsebinsko. pa se vrstijo vse dobe analogno brez velikih diferenc; zakaj vse čtivo je bilo »vzgojno, s tistim velikim kazalcem učiteljevim« na naslovni strani. Najnovejša doba bo zabeležila v po- vestnici mlad. slovstva posebno točko, ki je vsled napetosti zunanjih dogodlja- jev, stopila manometrično mnogo više, kot smo pričakovali; velika praznota v tej preostali razliki pa je epigonsko jec- ljanje Šmidovcev, ki v deminutivih išče- jo vso filozofijo otroskega srca in duše. Ta nova točka je mejnik dveh kri žišč, od katerih je umetniško - ustvarjajoče poglavitnejše; to se ne ozira na kako tendenco »naročenega pisanja za mladino«, temveč ustvarja nezavestno iz tajne moralke v sferično nerazrešenost, ki je tudi še odrasliin otroškopravljična in naivna. Vse drugo je velika utež, ki duši in mori. Pri nas prevladujeta na tej točki dve smeri, nastali vsled političnih in socijalnih razrner: nacijonalizacija in socijalizacija otroških src. Obe smeri sta eminentnega pomena; nastane torej vprašanje: kam naj se Slovenci odločimo? Sodim, da nam je pokazal pravo sorazmernico naš Ivan Cankar. Ni pisal za mladino, pa je napisal mnogo, mnogo zanjo: mesto očitne morale je napisal »Grešnika Lenarta«, mesto »Mladini«, je napisal »Moje življenje«, mesto »Mladinske knjižice« je poslal Jureta, Jokca itd. »za križem«. Ta sorazmernica je apercepcija vsega tistega, kar mora objeti slovensko otroško srce; mladini je treba slovenskega srčnega socijalizma. Težko delo je to! Kdor je pedagog, pa ni pisat6lj, ne pričakuj slave in uspeha! Trenutek bo zapisal njegovo ime, čas ga bo izbrisal, mladina ga bo izpljunila. Pedagogija je toliko časa umetnost, dokler ni eksperiment! V dobi, ko izhaja edicija slov. pesnikov in pisateljev, v dobi, ko se opajajo mlajši ob staroslovenski bajki, v dobi, ko jim »Novi Rod« kaže v še silnejšo in močnejšo bodočnost, ni primerno, da izdajajo založniki »grajzlerije«. Ne glede na slike, tudi čtivo samo je zneseno od vseh vetrov, zato celoten vtis knjige ne prija. Saj se »Moje lastovke«, ki so najboljši sestavek v knjižici, priljubijo človeku. toda že »Ruža in Nuša« ta užitek popolnoma pokvarita, ker zaspita ob hudourju (!), ko gozd vrši, tik ob prepadu Save. Fantastnost ljubijo mali, toda ne naročene, ki jo pisatelj siloma vstavi. Ljubezen materinskega srca je nedosegljivo poveličana s Cankarjevo materjo; kdor je prejel iz tistega srca le eno sarno kapljico, ta se ne bo zadovoljil z delitvijo dobrot grajske gospodične. Po lnojetfl mnenju je kolektiva mogoča le v humorističnih delih, kjer se človek indiskretrto nasmeje ne le ideji, ampak tudi veliki razliki na potu ustvarjanja. Tem manj Je kolektiva primerna pri takem delu, ki nosi na čelu »Ujedinjenje«. »Glasovi iz sedanjih in davnih dni« se lepo čitajo kot zgodovinski oris, toda dramatizacija to ni! Kaj naj počno oni trije na odru teda^ko srovore naši ujedinitelji za odrofliSamo strmeti in poslušati je sicer lahko* toda pri tem lahko gledalci zaspe._ ^a čitanke bo spis iz dveh razlogov pr'111?' ren: Ker je zgodovinsko važen in, ker i razdeljen po vlogah. da se mladina va^ v čitanju dramatičnih del: takih sesta^' kov nam je trcba v čitankah. Tone Gaspat^,