414 Poučni in zabavni del. Početek romana. (Črtica. — Napisal Laščan.) Odvetnik dr. Emil Pavčič, zabaveželjen, zdrav, mlad, lep mož je strastno ljubil vse, kar nam življenje lepša, boljša in sladi. V dosego tega ni zamudil še nikdar v svojem življenju nobene prilike. Odkar je izvršil gimnazijo, odkar se je začel zavedati življenja, bila mu je edina želja naglo postati svoboden, samosvoj gospodar, kajti le takemu je mogoče veseliti se življenja in se zabavati po svoji volji in lastnem ukusu, le takemu je možno uživati kar, kadar in kolikor se mu ljubi. Ena glavnih skrbij mu je bila pridobiti si bogastva, vedel je dobro, da le premoženje rodi ugled, veljavo, spoštovanje, ter daje različne sposobnosti za mnogobrojna uživanja. Kakor hitro se mu je posrečilo pridobiti nekaj veljave, kot odvetniški koneipijent, doktor in reservni poročnik v očeh Albina Cirerja, oderuškega, častilakomnega in silno bogatega trgovca, takoj je istega poprosil za roko njegove edinke, ne brigajoč se, kaj poreče ona k temu, ga bode li ljubila, ali on njo, bode li zakon srečen; bilo mu jele do premoženja. In Cirer mu jo je z veseljem obljubil, še v čast si je Štel dobiti tako imenitnega zeta. Njegova edinka osem- najstletna Milka, skrbno vzgojena v tesnem samostanu in potem pod zvestim nadzorstvom stare sitno-stroge tete — mati ji je bila umrla — se ni upala niti ustavljati gro- zečim ukazom resnega očeta, da si ji dr. Pavčič ni čisto nič ugajal. Tako je nastal zakon, kateri je bil, kakor je naravno, jako nesrečen in kar naravnost čuden. V naravi dr. Pavčiča ni bilo niti takega svojstva, ki bi moglo osrečiti vsaj najnavadnejšo gosko, kaj še le tako fino, tenkočutno, sem pa tam precej sentimentalno bitje, kakor je bila Milka. Da si je bil vedno prijazen, vesel, zabaven in lju-beznjiv, tega vendar svoji soprogi ni mogel in ni hotel kazati. Obnašal se je napram njej vedno pusto, čemerno dolgočasno in neznansko hladno. Čeprav se je ona kazala njemu udano, zadovoljno, vendar mu ni mogla prav nič izpremeniti njegove trde, odbijajoče narave, kakoršno je namreč kazal proti njej. V treh letih neznosnega, nesrečnega zakona pa se mu je izhlapilo še ono malo simpatije, še ono malo spoštovanja, kolikor ga je sicer gojil do vsake mlade, lepe ženske; iskreno ni ljubil svoje soproge pa niti tedaj, ko jo je jemal v zakon. Otrok nista imela. To bi bila edina vrv, ki bi bila v stanu premostiti nastalo brezdno med njima. In s tem je izgubila mlada žena edino nado, edino vez, katera bi mogoče še zvezala nesorodnost in neskladnost duš in značajev. Dr. Emil Pavčič je svojo ženo čimdalje bolj zanemarjal. Občevala sta med seboj le za največjo potrebo in še t> tako prisiljeno, trdo, suho. Nikdar je ni jemal seboj na izprehode, ne v gledališča .... Da si se je ona temu polagoma privajala, vendar jo je lomil cesto obup . . . Parkrat je že skušala ublažiti to stanje, izboljšati razmere v zakonu; napravila se je posebno prijazno, ljubeznjivo, naravnost vsiljivo, objemala ga je in poljubljala strastno hrepeneče, a predno mu je mogla potožiti svojo tugo in bol, vprašati ga zakaj, je tak, prositi ga naj bode drugačen, našteti izglede kakšni so drugi in kakšen bi moral biti on, že se ji je izvil iz objema: zasmejal se ji topo, pogladil si hladnokrvno črno, lepo svetlikajočo brado, potem pa jo resno, možko pokazal naj ne bode otročja, konečno ji je z jezo dopovedal, da so objemi in poljubi za nezrele, na pol blazne zaljubljence. In ko so se ji izjalovili ti posljedni, edino močni poskusi, iskala tolažbe samo še v molitvi, vsiljevala pa se mu ni nikdar več ... . Tako se je počasi uživela v te neznosne razmere, da se ji niso bile več tako obupne in strašne. Saj pravijo, če se človek privadi vezij in okov, da jih več ne čuti, privadi se pa človek vsega, čeprav nekaterih rečij težko. Najhujše pa, kar je morala občutiti, je bilo to, kar so ji nanesli na nos potom anonimnih pisem o nezvestobi soproga, o njegovih nečastnih početjih.| Nekoč je bila obveščena o nekih nočnih sestankih z zdravnikovo gospo . . . 415 Drugič so skrbeli dobri prijatelji in prijateljice, da je zvedela o ljjbimkovanji z notarjevo hčerko, tisto razposajeno, poredno, živo institutko ... To pa ji je bilo preveč. Vprašala ga je o vsem tem, hotela se je prepričati. Bila je razburjena, vendar se je delala mirno, brezbrižno. On pa je napravil malomaren, jezen obraz: nKaj takega si moreš misliti ti o meni?" In čelo se mu je zgubančilo, oči zasvetile, potem pa se je držal jezno ves mesec ... Tako sirota še vedno ni vedela pri čem da je. Samo sebe je hotela prepričati in si dokazati, da tak pa Emil vendar ni, ampak, da je vse to delo zlobnih, za* vistnih ljudi j. In ko se ni mogla prav nič pr epričati o njegovi nepoštenosti se je slepila z različnimi izmišljotinami . . . V novomodno opremljeni vs prejemnici znak leže na široki otomani, puseč vonjivo, tanko cigareto prebral je naglo, dvakrat zaporedoma majhen, parfumovan biljet, katerega mu je ravnokar do nesel postrešček. Vsebina ga je elekrizirala. Z levico je izvlekel uro, z desnico pa se je oprl malo, črno, fino izrezljano mizico in se naglo dvignil. Zamrmral je lahno kletvico, položil biljet na mizo in stopil k omari za obleko. Od ondot je izvlekel lahko črno dreso in se začel preoblačiti. Natikajoč tanki, ozki sveater zaklel je še parkratov, pogledal na uro, potem pa skočil iz sobe, pograbivši na mostovžu kolo. V vihravosti je pozabil na mizi biljet. Skozi tanke, redke gardine gori v prvem nadstropju pa je gledaio dvoje vodenih, popolno ctopenih oči to njegovo nezvozno vihravost. Ko paje zavil s kolesem za oglom, prašala se je mlada žena zopet enkrat po dolzem, dolzem času: kam neki -gre? Kakor se pa on ni brigal za njo, privadila se je ona tudi prezirati njega in kljub radovednosti si ga je kmalu izbrisala iz spomina. Zljubilo se ji je citati. Lahnih, mogočnih korakov stopila je v sprejemnico do omare knjig, da bi si izbrala kaj primernega čtiva. Na mali toaletni mizici opazila je biljetek in radovednost — ta prirojena ženska lastnost — potisnila ji je papirček kar sama v roko. Preletela je v hipu z očmi par stavkov mehke, ženke pisave. Nehote se je stresnila po vsem životu. Pomencala se je oči, potem pa še enkrat zlogovala polglasno vsebino parfumovanega lista. Ob polu treh te pričakujem v malem logu, na skrajnem potu, leva stran, tretja klop. Pridem s kolesom, pridi tudi Ti, potem se kam odpeljeva. Tisoč poljubov, vsa Tvoja. Pepica. Spodaj pa je bilo podčrtano, skrij pred soprogo!! Vodene, motne oči so se ji v hipu zaiskrele, naval krvi je šinil v glavo, lica so zarudela, po udih ji je pre- letela mrzlica. Malih rožnatih, skoro prozornih prstkov se je polotil krč in listek ji je odpadel na tla. V kolenih je začutila toliko onemoglost, da je morala omahniti na otoman in v istem hipu je čutila, da ji ledeni hrbtni mozeg. Pred duhom se ji je javlala slika za sliko. V razburjenih možganih strnila so se v hipu vsa pripovedanja kolikor jih je cula tu pa tam o svojem možu, k temu je pridela še to, kar je sama opazila in pred duševnimi očmi se ji je vse to z donašnjim dogodkom vred razvilo v popolno grozno celoto. Da jo je preziral, zaničeval, da celo sovražil, vse je potrpela, prenašala, za vse to je dobila tolažbe v molitvi, a, da jo je varal tako nesramno, talko podlo goljufal, to pa je bilo neznosno, usodno. Zanemarjenje, preziranje pripisovala je njegovi hladni odbijajoči naravi in mu je odpuščala, a to česar se je prepričala sedaj, pa jo je uverilo, da je njen soprog, najnavadnejši propalica, izvržek, nesramen lopov . . . Stemnilo se ji je pred očmi, v uBtih se je zapenila slina, bala se je že, da se onesvesti. „Moj Bog!" je viknila obupno, v rudeče očesne jamice pa so ji stopile solze; „ Zakaj pripuščaš taka hudodelstva?" Krčevito je dvignila roki v zrak, kateri pa sta takoj omahnili. Hitrost žile se ji je podvojila, senca so se ji napela in iz prsi j iz vil se ji je s težavo močni nečloveški vzdih. „Ne, ti nisi pravičen Bog, ko . . pripuščaš, da se gode take — reči!" . . . To je zakričala, dvignila se nekoliko na otomani, a omahnila, kakor mrtva nazaj. Izbuljeve, izjokane oči ustavile se so na nasprotni steni na majhen, drobnem, svetlikajočem samokresu, z belimi, slonokoščenimi okraski. Na mramornatem, razbeljenem čelu videl se je v hipu oblak, kako je šinila nova, sladka, hladilna misel po možganih, na obrazu je zaigral divji, na pol blazen smehljaj, preko rudečih polnih ustnic pa se ji je poce-dila dolga, nitkasta slina. S tresočo roko se je polagoma dvignila, pristavila stol k steni in se stegnila po malo, svetlo stvar. Krčevito je stisnila revolver na prša, čez nekaj časa pa je pritisnila mrzlo cev na čelo. V hipu je zopet odmaknila. Postavila je stol na prejšnje mesto sama pa sedla zopet na otoman. Iz lic ji izginila rudečica in obraz je postal mrtvaško bled. Izdrla je zoprnico, potem pa pregledala, da li je samokres nabit. Nekdo je hlastno potrkal. Stresnila se je z nova po vsem životu, potem pa e odzvala: „Naprej!" ne da bi vedela kdaj in kako. V hipu pa, ko se je zavedla, je odložila samokres na mizo. 416 Vstopil je dr. Žužek, koncipijent odvetnika Pavčiča, mlad, lep mož, povsem pravilnega obraza, s kratko, temno francoski prikoničeno brado. Priklonil se je, obstal in umolknil. Ostro zašrtane besede obupa, divje razburjenesti na mladem, svežem obrazu gospe odvetnice, nje burno dvigajoče se prsi, to težko, globoko, razvneto sopenje, kalne, motne, brezbrižno gledajoče oči — vse to je napravilo na koncipijenta Žužka fuden, mučen utis in ga postavilo v neprijetno stanje. K pa mu je vplaval pogled na mali, svetli samokres, ko se je ozrl drugič na gospo odvetnico, je mladi, veseli, pogumni doktor po-bledel in ni mogel niti povedati po kaj je prišel. Tudi odvetnica se je prestrašila došleca, rada bi mu bila takoj pokazala vrata, žal ji je bilo, da mu je tako nepremišljeno, tako rekoč nohote dovolila vstop. Zavest pa je dobila odvetnica prej, kakor koncipijent Žužek. „Česa bi radi gospod doktor?" »Oprostite milostljiva! Iščem gospoda doktorja, iz pisarne prihajam, važne stvari !a V odlomkih je to povedal koncipijent, gladil se v zadregi razmišljeno po bradi in gledal v strop in po stenah, samo v upadli, bledi obraz gospe odvetnice se ni upal več upreti očij. (Dalje sledi.) 425 Poučni in zabavni del. Početek romana. (Črtica. — Napisal Laščan.) „Njega ni doma, peljal se je s kol-e-som !u Beseda s »kolesom" je napravila na odvetnico mučen utis in le z velikim naporom jo je spravila preko zasušenih, drgetajočih usten. „Tako — tako — torej oprostite milostljiva, da sem vas motil!" je jecljal koncipijent v skrajnji zadregi premišljajoč, kaj mu je napraviti. Odvetnica se je ozrla na tla in opazila osodni listek, kateri ji je bil pri prvem napadu strasti odpadel. Sklonila se je in ga pobrala. V tem je pa Žužek izprevidel, da mora oditi. Priklonil se je in obrnil. Odvetnica je položila desno na čelo, kakor bi se hotela na kratko odločiti, potem pa se je ozrla za doktorjem in ga poklicala nazaj. Le temu je bilo ustreženo. Usedel se je na ponudeni stol. Polagoma ga je minevala prva presenečenost, prva otrpnjenost. Izprevidel je, da se je moralo zgoditi danes nekaj strašnega, nekaj posebnega v tem, tudi drugače vedno nesrečnem zakonu. Pričakoval je, da bode vse to on sedaj izvedel, gospa odvetnica mu je že večkrat kaj zaupala, saj sta si bila dobra prijatelja. Včasih se je že «eIo trudil doktor, da bi se bil odvetnici še bolj prikupil in omilil, da če bi bilo mogoče, da, bi se bil pridobil njeno ljubezen. S početka je menil, da bode to kaj lahka naloga konkurirati s tako pustim, hladnim in čemernim možem, toda na svojo žalost je moral doznati, da je gospa odvetnica pobožna, skrbno vzgojena, zvesta soproga svojemu možu. In tako so se mu izjalovili vsi tisti lepi poskusi, odbežale so vse lepe nade o morebitni sreči ii uživanju. Čutil je, da je železo danes vroče. Polagoma je pričel motriti odvetnico izivajočimi pogledi. Ko pa dolge časa ni hotela ona pričeti govoriti, vprašal jo je kai naravnost. „Česa bi radi milostljiva ?a Odvetnica se je spustila v dolg, moreč jok. To ga je za hip zmotilo. „Za Boga, kaj vam je milostljiva? Vam se je moralo prigoditi nekaj strašnega! Zaupajte mi vendar! Morda vam morem jaz odpomoči?" Med počasi izgovorjenimi besedami je ulovil njeno malo rokico in pridržal v svoji, česar se pa ona danes prvič ni branila. To ga je opogumilo. Odgovora še ni dobil. Ponaredil je teatralično razburjenje : „Za Božjo voljo, ne mučite me vendar, milostljiva, ne puščajte me delj v tej strašni negotovosti, to mi je neznosno! Ali čujete? Prosim vas, prav lepo vas prosim jaz sem pripravljen storiti za vas vse . . vse . . Ko pa mu je dopovedala vse, prav vse, nasmejal se je malomarno, topo, potem pa ji je začel razkladati svoje mnenje, svoje nazore in načela. „To je neumnost, milostljiva, vznemirjati se radi takih rečij, malenkosti recimo, ali pa, da bi se kdo nameraval usmrtiti radi takih budalosti ha, ha, res ha ha. Ne razumem, kako vas more kaj takega razburiti, mene na pr. bi to ne spravilo iz ravnotežja, sploh je pa moj princip: živi in vživaj, kjer in kolikor moreš! Svetujem vam milostljiva, osvetite, maščujte se: klin s klinom, mera za mero! Tako, tako ha, ha! Edino to vas ozdravi, izpopolni, odškoduje ... Na ta način si lahko oslajšate življenje . . . kaj pa imate od te ljubosumnosti, od tega večnega trpljenja . . . Odvetniški koncipijent dr. Žužek je bil v svojem elementu. Porabil je vse, da bi bil kos svoji nalogi. Za ubogo odvetnico pa so bile njegove besede, kakor sneg za razgretega, ki prvi hip dobro dene, hladi, a pozneje nastopijo nasledki prehlajenja. Poslušala ga je napeto in neka divja, nenasitna tolažba so ji bile njegove besede. nSploh je pa škoda, nenadomestna škoda za vas milostljiva, da bi tako veneli in živo umirali, vi, ki ste vredni, da bi drugače živeli, povsem drugače . . . Nikdar nimate vesele ure, nikakt, zabave, sploh nič življenja, kakor v grobu ste poleg moža, ki ima vsega dovolj, kar nam prijetnega nudi življenje......I a kaj je temu krivo ? Da . . reči se mora, da največ vaša ozkosrčnost . . tista neumna strašnega vzgoja . . . Ha, ha, ha; tako je ha ha!u » Dr. Žužek se je bil docela razvnel. Kakor je pa goreče govoril in razlival svoj strup na podlegli plen, tako je tudi rokam dovolil, da so prinašale zaporedno malo, lepo rokico gospe odvetnice k njegovim polnim 426 ustnam katero je on pobljubljal burno, strastno na drobne, baržunaste prstke in bele prozorne nohtke. Le polu topla noajnikova sapa prinašala je v sobo mehki, omamljivi vonj španskega bezga lahno se igraje s stranskimi, finimi gardinami . . .