447 TUJE PESMI V SLOVENSKI BESEDI Ureja Janez Menart Pesmi Vilema Zavade Izbral, prevedel in spremne besede napisal Oton Berkopec Pesnik Vilem Zdvada (rojen 1905 v nekdanji \vasi Hrabova, ki je danes del rudarskega mesta Ostrava) je poleg Jaroslava Seiferta še zadnji živi predstavnik pesniške generacije, ki je med vojnama češko poezijo vsebinsko in izrazno obogatila kot noben pesniški rod poprej. Zdvada je sodobnik in tovariš J. Hore, V. Nezvala, Fr. Halasa in J. Wolkra, toda njegov pesniški razvoj je šel v drugo smer kot njihov. V času, ko je v češki poeziji vladal poetizmus, ki je opazoval in opeval življenje z radostne in lepe strani, je mladi in revni ostra\vski študent, čigar oče, delavec v plavžih, je leta 1915 padel na gališki fronti, presenetil s svojo prvo knjigo pesmi, Panihida (1927), v kateri je vse drugače gledal na svet kot poetisti. Kritika je takoj opazila, da stopa v češko poezijo velik in nenavaden talent, njegov težko razumljivi pesimizem pa ji je bil tragičen in brezupen. Tudi v drugi zbirki, Sirena (1932), še vedno mučijo pesnika vprašanja, ki vznemirjajo modernega človeka, toda vse močneje se oglašata v njegovi liriki ljubezen do »črnega ostravskega kraja« in skrb za prihodnost domovine, ki izzvenevata zlasti v tretji zbirki, Pešpot (1937), medtem ko se v knjigi Grajski stolp (1940), ki je izšla že med nacistično okupacijo, izraža pesnik zastrto in v simbolih. Po vojni išče Zdvadovo ustvarjalnost nove možnosti, ki jih opazimo že v prvih zbirkah, Vstajenje od mrtvih (1946) in Mesto svetlobe (1950). Skuša čim bolj preprosto, toda umetniško kar najlepše izraziti \velike in majhne stvari, s katerimi se srečuje v »navadnem« življenju. Nekateri vidijo v tem navezavo na klasike (Neruda, Sladek), kar daje njegovim stihom še posebno privlačnost. Višek na tej njegovi novi pesniški poti pomeni drobna zbirka Poljsko cvetje (1955). Ze njen naslov zgovorno priča, za kaj gre pesniku. V knjigi Neko življenje (1962) se zopet vrača v rodni ostravski kraj, toda tudi te pesmi se dokaj razlikujejo od predvojnih. Zdaj se odlikujejo z neko prav posebno toplino in prizadetostjo. To velja tudi za njegovo zadnjo zbirko Hvala, življenje (1977). Zdvada ne spada med bogve 448 Oton Berkopec kako »plodne« pesnike. Doslej je izdal deset knjig izvirnih pesmi, kar za petdeset let ustvarjalnega dela res ni veliko. O tem, kako priljubljene so njegove pesmi med češkimi bralci, priča tudi to, da so njegove zbirke izšle v več izdajah, nekatere celo v štirih. Za svoje ustvarjalno delo je dobil najvišja priznanja, kar se živečim pesnikom dogaja le redko. Predsednik ČSSR ga je leta 1967 imenoval za narodnega umetnika, trikrat pa je prejel državno nagrado za literaturo Klementa Gottwalda. Knjižni izbori iz njegove lirike so izšli tudi v ruščini, bolgarščini, madžarščini, srbohrvaščini in italijanščini, letos pa izidejo še v poljščini, ukrajinščini in makedonščini. V slovenščino so doslej prevedli samo nekaj Zdvadovih pesmi (Lojze Krakar, Tone Pavček in Mile Klopčič). Zdvada sodi med dobre poznavalce in iskrene prijatelje naše domovine. Že leta 1934 je bil v Cavtatu, leta 1936 v Sarajevu, tik po vojni pa je na čelu češkoslovaške kulturne delegacije obiskal vse republike naše države. Pozneje je prihajal k nam, kadarkoli je le mogel. Pridobil si je veliko prijateljev, ki imajo radi tega ne posebno zgovornega, toda izredno simpatičnega pesnika. Po njegovi zaslugi poznajo njegovi rojaki v izborih pesmi Srečka Kosovela in Otona Zupančiča; prevedel pa je tudi posamezne pesmi Franceta Prešerna, Lojzeta Krakarja in drugih. Slctyenska akademija znanosti in umetnosti ga je te dni izvolila za svojega zunanjega dopisnega člana. SMEHLJAJ Roke v naročju držiš, sladko se smehljaš, brez besed, ker vse že davno veš. Mi si le izmišljamo, mi se le pričkamo, ti rodiš življenje. IN VENDAR Prav tak sem že kot javna spovednica, vsak hodi k meni, da se mi spove. Vse tuje grehe nase jemljem, kako odvezo naj dobim in kje? Saj vsak čas kot bolnišnica bom poln, ki v njej kotička prostega več ni. Človeštva vse bolezni sam imam in vendar v meni vsakdo biti si želi. Ves tak sem že, kot so grobovi v mestih, kjer mrtvi spe, kot v meni, kost na kosti. Navzdol se spuščam po stopnicah, na dno, kjer je sejmišče ničevosti. 449 Pesmi Vllema Zavade Po stokrat dnevno vsak dan spet umiram, ogorek sem na znotraj počrnel. Pa le ne mislim na mrtvaške odre, vse rajši slišim, kdo bo koga vzel. Kjer se ljudje gneto in godrnjajo, jim kot kompasna igla kažem smer, kje je življenja sončna pot, kje sreča, kje lesk lepot blesti se venomer. Zrem dolgo, dolgo na ozarjene vrhove, da v meni razpusti se ves ta kal. Ne čutim več človekove krhkosti, bede, saj prvič se med zvezde je pognal. Nazadnje se pod zemljo bom napotil, da si poiščem zadnje domovanje. Od tam hvaležno svet bom blagoslavljal za hip življenja in za kratke sanje. VEČER Zadnjo steklenico sva izpila. Zadnjo cigareto med prsti tiščiva. Ulico svetloba je zalila. Nekdo tarna. Kam neki hitiva. Oči se blešče kot vino iz kozarčkov. Jutri spet trčimo na zdravje teh parčkov. Zakaj je danes dim tako težko grenak? Po nebu luna plava, nad njo pa zlat oblak. Vonj tvojih vrstnic nekoč izdiši se, samo zapičeni trn razboli se. Samo zapičeni trn razboli se, vonj se spet vrne, spet razdiši se. ŽIVLJENJE HVALA Vzravnanega in čudovito mladega si me s petami drobilo na prah zdrobljenega si me spet s slinami zlepljalo 450 Oton Berkopec Plamtečega si me z ledeno vodo polivalo in do kosti premočenega si me z žveplenko podžigalo Nisi mi dalo ugasniti niti goreti Pod rebra ti nož je uhajal pod vsako rebro nov nož vsega si me preoralo z leve in z desne od spodaj od zgoraj kot polje za zimo Danes sem v kamniti vreči in na koncu svojih moči V kot si me zagnalo na prsih mi klečiš da še kaj iztisneš iz mene Solze mož in radost žena Nikdar pa nisem obležal na tleh Zmerom sem vstal in se dvignil kot hrast po dežju ves opran Čemii bi mi žal bilo ran in črnjavk Ljubil sem ljubljen sem bil POKRAJINA Jagnjed. Razlita ravnina. Na njej kot ladjice bele hišice. Gruda, grude, grude . . . Iskreča se belina oblakov okraste skale sveta žene za horizont. V vratih dneva so bolečine strdile v kristale zadnje kapljice. In v podvečer svetlikajoči se fosfor lesenih soh — gotska silhueta. 451 Pesmi Vilema Zavade To v vinjeti zveni zgodovina kot v školjki na bregu morje. To lovskega roga glas, ves otožen, vase ves zaokrožen, iz dalje v daljo v molitev otožno se je razplapolal in plapola. AHASVERJEVO Razbeljeni reflektor sonca PREBUJENJE je presijal nebeški svod in ta je v razkošju kopeli vztrepetal kot koža na ženskem trebuhu. Kakor antična soha pod suho glino in preperelim listjem sem bil zasut od nanosov stoletij, ki so se začeli sesipati tisti hip, ko se je v mojem okostju oglasil občutljiv seizmograf prirodnih tresljajev in je srbeča prha s svojim ognjenim srabom razdražila skrivnostne sile, ki so dremale v strelskih jarkih celic razsutih po vseh frontah mojega telesa. Moje roke in moje prsi so se spremenile v bojno polje. Grozeče sem se vzravnal in spoznal, da ne bomo dočakali zalog ženske nege, zakaj kot od južnega pola k severnemu je daleč od prirojenosti moža do prirojenosti žene. 452 ZAPUŠČENA ZEMLJA Dani se. Odpirajo se vrata vesolja Volkodlak noči beži iz vasi in v srcu tesnoba prši. Kaj pred jutranjim svitom šumi? Kaj to joče nekje in tiho ječi v prezebli travi grenko kakor davi? Naga in premražena žemljica stoka osirotela od zime in glada, od prsi neba ostavljena, pri vratih pokopališča odvržena med žabe, škorpijone in gade. Ali pa je padla iz zibelke neba? Če mati gleda svet z očmi otroka, potem se tej siroti zlati pozna, da je rodii zelo visokega. Kako modre oči ima ... Tak lesket imajo le zrcala neba. Ne puščajmo je tu trpeti in brez človeške pomoči umreti. Rajši jo naj vsak za lastno vzame. V zibelki jo bodo žita zibala, preden doraste in jo objame ženin sonce, ki ga bo poiskala. DREVO OB POTI V črni krošnji neba zlato listje zvezd trepeta in noč žari od mraza Oton Berkopec 453 Pesmi Vilema Zavade Drevo ob poti veje v ivje odete se lesketajo v mesečini kot kristalni lestenec V dosmrtni ječi zemlje z verigami priklenjeno k njej pozimi kot berač prosi vbogajme poleti pa samo vse razdaja Z razpokano skorjo in z oteklimi gležnji brodi spomladi po brozgi in vodi ko pa nehajo mrazi in se meje osušijo zbudi se v njem mezga tista najbolj mirna moč ki ne uničuje le oživlja Razpeto na vse strani sveta takoj ko čebele odlete začne črno drevo z zelenim listjem kondenzirati sladkobno trpkost zemlje In takoj so kot na sejmu okoli njega jarki poteptani trava pod njim pohojena in odlomljene veje Nestrpneži ne morejo dočakati prvega sadja Najlepše sadeže dozorele svetlobe z vrha krošnje klatijo s kamenjem TRAVA Padajo bogovi angeli titani V RAZVALINAH Padajo kralji knezi tirani Padajo zvezde padajo saje pada sneg Zemlja je padli okameneli oblak prahu In morje padlo vtekočinjeno nebo Ni drugega konca kot pad in razpad Oton V razvalinah pa večno zeleni trava Zjutraj se na njej bleščijo kaplje bistre kot rosa Čiste kot solze Ljudje se ljubijo sredi vojn in potresov in življenje brizga še iz peklenskih globin Kdo zadrži to kar je zrelo za padec Kdo zaustavi kar k svetlobi se žene PEŠEC Dovolj sem se nagledal tega božjega sveta Rad sem se sprehajal po njem težko se bom razstajal z njim Nikoli nisem šel po ravni poti k cilju S komolci se nikamor rinil Iskal ničesar kar je daleč le to kar blizu je iskal sem in se na tihem radoval in kot pri kratkem stiku iskrenje in žarenje čutil Naprej sem hodil se nazaj obračal patron stvari zgubljenih in iskanih patron stvari vsakdanjih in že redkih patron odbleskov upanj radosti patron čudes — mehurčkov nad vodo ki bi brez njih ta svet ne bil več svet ljubezen ne ljubezen in življenje ne življenje PROŠNJA Zarno sonce sveti mi tudi potem ko ne bom več na svetu tako kot dobrotno svetiš na prazna pospravljena polja na izpuščene ribnike na prazne kamnolome na Jalovino pred jaški kjer reveži zbirajo kurjavo za zimo 454 Berkopec 455 Pesmi Vilema Zavade Zasveti mi žarno sonce tudi potem ko boš še samo le majcen novčič zgubljen nekje pod snegom Zasveti mi tudi pozimi ko boš slabotno in malokrvno kot po dolgi bolezni Tudi jaz ti bom nasproti zažarel vsaj kakor lužica na poti in kot na luži led in kot na njivi izorani črep