ni se ovni . na- na- >rga- rast dej- lega la v 'kirrt )šno iko- 5. 5 g O - Vida DEŽELAK-BARIČ* VLOGA IN ZNAČAJ KOMUNISTIČNE PARTIJE SLOVENIJE MED DRUGO SVETOVNO VOJNO Gledano splošno sodi med bistvene karakteristike delovanja in s tem vloge jugoslovanskih (z njimi pa tudi slovenskih) komunistov v času okupacije in pro- tiokupatorskega odpora njihova izrazita dvojna usmerjenost oziroma narava. Ta dvojnost logično izhaja že iz same tedaj veljavne definicije komunistične partije, po kateri je le-ta "avantgarda d ela vskeg a razreda v v sa k o d n e v n ih b o jih in orga­ n iza to r k o n č n e z m a g e d ela vskeg a razreda". Takšno izhodišče je že v času obstoja kraljevske Jugoslavije narekovalo nuj­ nost hkratnega obstoja dveh partijskih programov, t.i. minimalnega in maksi­ malnega ter iz njiju izvirajočih različnih ciljev. M in im a ln i p ro g ra m se je odzival na vsakokratne konkretne družbene probleme in zadolževal komuniste, da v okviru stvarnih možnosti, ki so bile zanje zaradi potisnjenosti v ilegalo omejene in vsekakor neugodne, delujejo samoiniciativno in se vključujejo v širša družbena gibanja. M a ksim a ln i p ro g ra m je zadeval končni cilj vsakega komunističnega gibanja, se pravi osvojitev oblasti kot instrumenta ustvarjanja novih družbenih odnosov, temelječih na brezrazredni družbi in skupni lastnini. Med obema programoma je pogosto opazna s o o d n o sn o st - k izvrševanju konkretnih nalog se namreč mnogokrat pristopa s stališča dolgoročnejših koristi za revolucijsko opcijo. Z naznačenim odnosom v vrstah jugoslovanskih komunistov se srečamo med drugim tudi na peti državni konferenci KPJ oktobra 1940, tj. v času, ko se je svetovni vojni spopad že začel in ko se je bojazen, da bo vanj proti lastni volji vpletena tudi Jugoslavija, dozdevala vse bolj realna. Na omenjeni konferenci se jugoslovanski komunisti odločijo podpreti obrambo Jugoslavije le v primeru, če bo to v interesu revolucije pa tudi Sovjetske zveze. Ko je 6. aprila 1941 Jugoslavija napadena, se njeni obrambi priključijo tudi slovenski komunisti. Dejanja iz začetne faze, ne glede na motive, potrjujejo pri­ pravljenost komunistov sodelovati v skupnih narodovih obrambnih priza­ devanjih. Poleg zbiranja borcev prostovoljcev (pri čemer pa v Sloveniji opazimo določene separatne težnje) je v tej zvezi vsekakor treba omeniti še prizadevanje komunistov, da dobijo svojega predstavnika v ob napadu na Jugoslavijo usta­ novljenem zastopništvu legalnih strank, tj. v Narodnem svetu. Komunistična stranka je torej hitro ocenila, da ji vojne razmere in z njimi povezano precej množično narodnoobrambno razpoloženje množic nudijo med drugim tudi pri­ ložnost za njeno lastno legalizacijo in nasploh širši prodor v javnost. Iz dogajanj v prvih vojnih dnevih sicer ni mogoče potegniti kategoričnega za­ ključka o izključni narodnoobrambni naravnanosti komunistov in o obrambi na najširših narodnih temeljih, oziroma zaključka o obrambi domovine kot njihovem edinem imperativu tistega časa; takšna ocena ne bi upoštevala celostnega bistva komunističnega gibanja. Toda hkrati moramo ugotoviti, da so v danem trenutku prvi korak v smeri rahljanja narodne enotnosti vendarle storile obstoječe legalne stranke, med katerimi je absolutno dominirala Slovenska ljudska stranka. Le-te so sodelovanje komunistov v Narodnem svetu zavrnile z ne najbolj prepričljivo argumentacijo njihovega ilegalnega družbenega položaja, ki je bil posledica po­ vsem jasno izraženega ravolucionarnega programa KPJ, sprejetega na vukovar­ skem kongresu 1 . 1920. Zavrnitev je bila predvsem izraz odbojnega efekta, ki ga je komunizem sprožal pri teh strankah, kakor tudi njihovega splošnega pod­ cenjevanja komunistov, ki so bili do tedaj v resnici precej obrobna politična grupacija. Le ugibamo lahko, v kakšno smer bi se politični procesi obrnili, če ne bi prišlo do navedene zavrnitve komunistov, kajti poleg komunistične nepredvidljivosti in s tem nezanesljivosti moramo upoštevati, da je bil končni politični izhod iz druge svetovne vojne pri nas vendarle najtesneje povezan z dogajanjem v celotni Ju­ goslaviji, le-to pa s svetovnim. Toda dejstvo je, da so bili komunisti s to za­ vrnitvijo odvezani vsakršne zaveze, prepuščeni samim sebi in prostemu izbiranju lastnih poti. Potrosni listki - m ajhni lističi z različnimi gesli in simboli, k i so jih aktivisti in simpatizerji slovenskega narodnoosvobosilnega gibanja ob raznih priložnostih trosili p o ulicah. Po okupaciji in razkosanju Jugoslavije so težke razmere, v katerih so se znašli jugoslovanski narodi, obstoječe protiokupatorsko razpoloženje, razočaranje zaradi hitrega zloma države itd., odprli partiji širše možnosti lastnega uveljavljanja skozi množično delo. Takšno spoznanje je dokončno prevladalo na partijskem posve­ tovanju KPJ v začetku maja 1941 v Zagrebu, na katerem so bili ob pričakovanju nemškega napada na Sovjetsko zvezo sprejeti tudi že prvi konkretnejši ukrepi v smislu priprav na oboroženo vstajo. Situacija, ko je Jugoslavija, razbita in z vodstvom v emigraciji, kot državna tvorba dejansko prenehala obstajati, je partiji samodejno ponujala oceno o na­ s to p u t.i. z g o d o v in sk e g a trenutka, ki terja zamenjavo dotedanjih vladajočih sil, ki jim je bilo mogoče očitati, če že ne kaj drugega, vsaj odgovornost za nečasten poraz in konec Jugoslavije. Medtem ko je KPJ še nedavno pred tem bila pripravljena braniti Kraljevino Jugoslavijo skupaj z nosilci meščanskega reda, je po kapitulaciji le-tem odrekla pravico predstavljati interese jugoslovanskih narodov. Konsekvence, ki jih je po- tva tegnila, so bile jasne, tudi razredno utemeljene, računajoče na skorajšnji začetek tku proletarskih revolucij po svetu, in so se glasile: vodilna družbena vloga mora Ine preiti na delavski razred v povezavi s kmetom. Iz tega je sledila izpeljava, da se so bodo komunisti v osvobodilnem boju povezovali le s tistimi skupinami in pri- ivo padniki meščanskih strank, ki so se pripravljeni "pod v o d stv o m K o m p a itije po- bojevati p r o ti o k u p a to rju in p r o ti vsem u, k a r j e p o v z ro č ilo n a ro d o m Jug o sla vije / ar- današnje trp ljen je in zlo". Nemudoma so se začeli pripravljati na ta odpor, ker da ga bi vsako čakanje bilo "škodljivo in nevarno koristim proletariata", od- KPJ se je torej ob samem začetku vojne opredelila za protiokupatorski boj in :na to opredelitev dejavno izpričala, kot je že bilo omenjeno, v prostovoljski akciji ali z odzivi na mobilizacijske pozive. Toda takoj po kapitulaciji Jugoslavije, ko je išlo spoznala, da vodenje tega boja lahko prevzame sama, je n a ro d n o o svo b o d iln em u in boju hotela isto ča sn o d a ti tu d i re vo lu cio n a rn o vseb in a Zato zanjo osvobodilni ige boj ni bil mišljen kot samostojna/zaključena etapa, ki ji bo šele po narodni osvo- Ju- boditvi sledila nova, t.j. revolucionarna etapa, ampak je bil mišljen kot specifična za- revolucionarna oblika, izvajana v pogojih okupacije. nju Predhodnim organizacijsko-političnim pripravam je ob napadu Hitlerjeve Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. 6. 1941 in v skladu s pozivom Kominterne sledil sklep o ta ko jšn jem p r e h o d u na o b o ro žen o o b liko zo p ersta vlja n ja o k u p a to rju Izbire drugih svetovnonazorskih taborov glede možnega drugačnega načina pre­ živetja okupacije so bile s tem postavljene pred izvršeno dejstvo. KPJ je začela postajati vse bolj upoštevanja vreden povezovalni dejavnik okupirane in raz­ kosane Jugoslavije in s svojo centralistično zasnovo sčasoma instrument postop­ nega izvajanja vse bolj enotnih nacionalnih politik v Jugoslaviji. Tudi slovenski komunisti so šli naglo v lastno akcijo skupaj s političnimi grupacijami in vidnejšimi javnimi osebnostmi, s katerimi so sodelovali že pred vojno. Začel se je skokovit proces p re o b ra zb e d o te d a n je obrobne k o m u n is tič n e družbene vlo g e v sred iščn o vlogo. Njihova dolgoletna šibkost se je v konkretnih okoliščinah izkazala za prednost, kajti marsikdo v njih ni videl upoštevanja -ji vrednega političnega subjekta in s tem tekmeca, kaj šele nasprotnika. * ** šli di Velik delež pri organiziranju protiokupatorske dejavnosti v političnem in iz i vojaškem oziru v Sloveniji so prevzeli komunisti sami. Tu je njihov delež ne- e- sporen, a pri tem nikakor ne gre zmanjševati vloge ostalih skupin v Osvobodilni ju fronti; zdi se, da sta bili v začetni fazi obe strani v enaki meri odvisni druga od v druge oziroma potrebni druga drugi. Ze do ustanovitve OF oziroma Protiimperialistične fronte 26. aprila 1941 je ia prišlo na pobudo komunistov. Ob nemškem napadu na Sovjetsko zvezo, ko so se a- komunisti razbremenili mučnega položaja, v katerega jih je potiskal do tedaj ki veljavni pakt Hitler-Stalin, upanje na zaustavitev Hitlerjevega pohoda pa je po- in stalo stvarnejše, se je najprej sestal CK KPS, ki je sprejel sklep o prehodu v oborožen odpor, imenoval glavno (vrhovno) poveljstvo slovenskih partizanskih i° cet' ostale skupine v OF pa postavil pred sprejeto odločitev. Tako se je že v la samem začetku jasno izrisala p ra k sa t.i. p o b u d n iš k e vlo g e ozirom a k o m u n i- > stičnega p re h ite v a n ja ostalih p o litič n ih su b je k to v. Skupine v OF so komunistom priznavale vodilno vlogo od samega začetka, toda realno je bilo pričakovati, da se bodo različni pogledi, interesi, nesoglasja in trenja v precej raznorodni politični tvorbi slej ko prej pojavili in ogrozili partijski primat. Partija se je tu zavarovala že na samem začetku, in sicer tako, da je n a jvita ln e jše se k to rje v b o lj ali m a n j iz k lju č n i m e r i p rid rža la se b i ozirom a s i jih prisvojila. Slo je predvsem za tri sektorje: tehniko (tiskarne, ipd.), vojsko in varnostnoobveščevalno službo. Z lastno tehniko je partija razpolagala že pred vojno. Po okupaciji je partijska tehnika zadovoljevala potrebe celotnega osvobodilnega gibanja in se glede na potrebe ter področja dejavnosti zelo razširila ter specializirala. T.i. partizanske tis­ karne in ciklostilne tehnike so le ena od vej te dejavnosti in so omogočale, da je tudi propagandno dejavnost v veliki meri vodila komunistična partija. Osvo­ bodilno gibanje je s partijsko tehniko sicer brez večjih težav pridobilo prepotrebno infrastrukturo, na drugi strani pa je v tem oziru postalo povsem odvisno od partije, ker ni vzporedno vzpostavljalo še drugih od partije neod­ visnih zmogljivosti, ki bi zadovoljevale tovrstne potrebe. Franc Leskošek-Luka (1897-1983) j e bil v kraljevski Jugoslaviji viden organizator sindikalnega in komunističnega gibanja. O d ustanovnega kongresa KPS na Čebinah aprila 1 9 3 7 pa do konca leta 1945j e bil sekretar C K KPS. V času narodnoosvobodilne vojne j e bil p rv i kom andant slovenske partizanske vojske. To j e bil do jesen i 1942. Z njegovim im enom j e povezana povojna izgradnja težke industrije v Sloveniji. Tudi v organiziranju partizanske vojske je imela partija odločilno vlogo. V letu 1941 je znašal delež komunistov med partizanskimi borci dobrih 39% (po­ litično neorganiziranih je bilo dobrih 36%). Nesorazmerno večji delež nasproti navedenemu razmerju pa je bil delež vodstvenih položajev, ki jih je v vojski zasedala partija; le-ta pa je bil predvsem rezultat partijske vodstvene vloge pri začetnem organiziranju partizanske vojske. Primat nad vojsko je vsaj s stališča politične pripadnosti vodstvenega kadra nato ohranjala do konca vojne. Tretji steber partijske moči je bila varnostna obveščevalna služba, ki jo je avgusta 1941 ustanovil CK KPS mimo IOOF, čeprav je uradno nosila naziv VOS OF. Po politični pripadnosti njenih članov predvsem pa vodstvenih organov ter z vidika razpolagalne pravice je bila varnostnoobveščevalna služba (kasneje OZNA) večinsko partijska organizacija. Nekatera dejstva govore o tem, da si partija v začetni fazi ni pretirano prizadevala, da bi v uporniške vrste pritegnila čim več rodoljubov-nekomunistov, kar je mogoče razlagati tudi kot zavestno potezo partije, ki naj bi merila v na­ slednjo smer: s tem, ko bo partija prispevala odločilni organizacijski in kadrovski delež v začetni fazi organiziranja NOB, si bo avtomatično ustvarila določene moralne predpravice, ki jim bodo zavezniki v OF težko oporekali. Velik del odgovora na vprašanje, kako je partiji sploh uspelo izposlovati si najprej vodstveni in zatem monopolni položaj, leži v prej naznačeni odločitvi o prevzemu najpomembnejših sektorjev in v njeni pobudniški vlogi. Pri tem je bilo še posebej pomembno, da se pobudniška vloga ni omejevala r.a idejno-dekla- rativno raven, temveč je bila konkretno akcijska, organizatorična. Dejstvo je, da so komunisti v narodnoosvobodilni - revolucijski projekt investirali vse svoje raz­ položljive sile in so bili redki tisti, ki so se mu izneverili. Pobudniško-voditeljska (avantgardna) vloga komunistične partije je komu­ nistom na eni strani odpirala široke možnosti postopnega prisvajanja oblasti, na drugi strani pa je zahtevala od slehernega člana polno angažiranost - če je bilo treba, tudi tveganje oz. izpostavljanje nevarnostim za ceno življenja. Domneva se, da je med vojno padlo kakšnih 5000 članov KPS; ta vzorec žrtvovanja in svo­ jevrstne neobčutljivosti za človeške žrtve pa je partija nato projicirala v širši družbeni prostor. Ocena o izra b i n a ro d n o o svo b o d iln eg a boja p o p a r tiji za izk lju č n o k o m u n i stične cilje je v toliko netočna, v kolikor ne upošteva velikega deleža komunistov v organiziranju politične in vojaške plati protiokupatorskega upora, se pravi nji­ hovega lastnega deleža v uporu, ki pa je bil načelno v interesu vseh Slovencev. Seveda partije pri tem niso vodili le nesebični nacionalni nagibi, temveč pred­ vsem njeno lastno bistvo - to pa je bila jasna zahteva po radikalni družbeni pre­ obrazbi in čakanje na priložnost, ko bo to preobrazbo mogoče izvesti. Da bi bila ocena o izrabi še bolj zapletena, je treba poudaritii, da je bil revolucijski smoter jasno prisoten predvsem v vodstvenem sloju komunistične partije in predvojnem članstvu, medtem ko pri novih članih, sprejetih v KPS v času vojne, precej manj, ker so le-ti marsikdaj dobivali ideološko orientacijo šele postopno. Preglednost dodatno zmanjšuje še dejstvo, da so bile težnje po bolj ali manj temeljiti družbeni preureditvi širše prisotne in niso bile lastne samo komunistom. Spomniti velja, da so npr. krščanski socialisti izdajali celo časopis z naslovom "Slovenska revolucija"; takšne odkritosti komunisti tako iz notranjepolitičnih kot tudi zunanjepolitičnih razlogov niso tvegali. Res pa je, da so bile predstave o poteh in vsebini uresničevanja nove družbene ureditve različne, pa tudi ne ved­ no jasne - marsikdaj celo pri samih komunistih zelo nejasne in idealistične. SMfcTTj>A*IZMv Potrosni listki - m ajhni lističi z različnimi gesli in simboli, k i so jih aktivisti in simpatizerji slovenskega narodnoosvobosilnega gibanja ob raznih priložnostih trosili p o ulicah. Delovanje KPS se je v vojnem času izrazito ravnalo po načelu, ki ga je Boris Kidrič v obliki ljudskega reka izrekel na partijski konferenci na Cinku julija 1942: "tisti, k i j e sejal, tis ti žanje". Zato so razumljiva tolikšna prizadevanja partije, da je delovala povsod ali vsaj sodelovala v vseh pojavnih oblikah narodnoosvo­ bodilnega boja, če že ni bila glavni voditelj, kadar določen sektor ni izrecno sodil v njeno prioriteto. Brez upoštevanja komunistove zavzete delavnosti in nasploh njegove antro­ pologije je dejansko težko razložiti stanje, kakršno se je vzpostavilo v narodno­ osvobodilnem gibanju že na samem začetku in ga je potem ves čas odločilno obeleževalo. Od t.i. temeljnih skupin v OF (KPS, krščanski socialisti, sokoli) je bila KPS ob ustanovitvi OF številčno najšibkejša skupina (ob začetku vojne je štela okoli 1200 članov, ob koncu vojne pa približno desetkrat več), a so se k o m u n is ti p o tr d ili k o t n a jb o lj u č in k o v ita sk u p in a Videti je paradoksalno, da jim na samem začetku prvenstvo priznata tako krščanskosocialistična kot sokolska skupina, ki sta bili obe številčno močnejši, a očitno nista zmogli tolikšnega organizacijskega elana in smelosti kakor komunisti. Ko so se posamezniki začeli zavedati ne­ enakega položaja v narodnoosvobodilnem gibanju, je bilo že prepozno oziroma so tisti hip postali problematičen zaveznik za partijo. Partija je delovala v ileg a ln ih ter p o lile g a ln ih razm erah in oblikah V tak po­ ložaj jo je potiskalo stanje okupacije, ki je komuniste neposredno življenjsko ogrožalo (sprva še zlasti na nemškem okupacijskem območju). Toda v odnosu do sodelavcev, t.i. zaveznikov v OF, se je KPS v nekakšen polilegalen položaj postavljala sama. Čeprav frontne skupine, s tem ko so stopile s partijo v ko­ alicijsko razmerje, niso priznale njej samo legitimitete temveč celo vodilno vlogo (zaradi česar je koalicijski značaj OF že od vsega začetka vprašljiv), partija na­ sproti njim ni delovala transparentno. Nasprotno, od vsega začetka je delala vzporedno še za sebe, za svojo korist, dokler ni bil z Dolomitsko izjavo takšen njen napol ilegalni status legaliziran. ToTairiš Havle T r a ta r , pr oda tnvnik okupino k rščan sk ih s o o io lis to v . D ragi tö*i»:M.äi rob at, mi j e , du so morem v- imenu’ svoj-o 3kupine ^ zah valiti zo r a b ilo ,n a p òd làgi iat-flregc sedim danes med;, vam i. Jaz in moji tp ip ld ä i in irsa s!cu p ia i,k i j c ;v 4uhu zbrala \ z ',vami#ae no poSutimo k a t , od; da&éÈ pavjefe- l j e n i go au je.U i v s i ss čutim o tak o tesn o povetani i vam i,da lahko da z v aai .rio d polagamo ra5člie*Qovorim y . imami Bkupin e, z a /k a te ro v i veslo., da jo b ila vuah»20 l a t vašega težk ega ile g a ln e g a dola edino le g a ln a sičupi- na^ki je S la odločno in n eu strašn o z vam i,koder jo m oglo.Vi s t a r e j š i bCTdl se goto»?« spom injate te ž k ih u r,k o j e k rstia n a k o -so cia listiž h p : d elav stv o v utrokoVnin in kuJ-turnih borbah d elovalo skupno z vašim .Z ato lahko re č eis, da 'me dapes ni sram s t a t i kot p red stav n ik k rščanske skupine ^r#.a^:v«mli^e5 po z a v e d o ,to v a rlš ijd a pripadam po nazoru k rščan sk i družbi^ki J e danea. ji» -tsnr.e* tu y fo a o g o ^ w odrekla;Iravnd takö "ptf ;6'e 'f iifVia'am,da pripadam o b čestvu ,Ü ' . i * 2000 l e t na ovetu in,.v Evropi v la d a lo in n i odnehalo n i poginilovTako .e'©m 1 .1 9 ,3 7 .v- P a riz u v španskem p o sla n ištv u de dol b Španskim p isa te lje m Bergaminom ,ki j e š e liro k o ; v ro k i a to v a r i š i kom unisti, fc/èpan- oki d rž a v lja n sk i vcjj.iii.Mod drugim mi je ro k e l: ".T o v ariš,mi se r e moremo : b a ti nobenega sod elovan ja e k om unisti, k er verujemo v njihovo öiö ve/j tin a tv o : Dragi t o v u r i š i .t o j s v.elika beseda in ko smo .se §loven oi zbrali-. 'iV ; to .ve­ lik o narodno sk up n ost,n as je n agib ala tu d i v efa V to vaše novo človečan sk e Etvo p oleg im p erativ a sk rb i za čio.ve>3tvo. Danes,ko. ima zbor KP3.,p:rviči: tila s s svobodnih alovanBkih ;tle h ,e o drogi to v a r iš i,s p o m n ite , da smo. v; ’vsak i bese­ d i ,k i jo iz g o v o rite z vam i.Vsaka vaša moBol in beseda naj bo izgovorjen a tu d i iz n aäih s ro .Z a to izrekam poleg pozdravo&K našo ek u p ire .tu d i ž e lj o , da b i v z d rž a li vai skupaj sk ozi življenje in sm rt. /p lo B ltan jo / Pozdravni go v o r Edvarda Kocbeka, predstavnika krščansko socialistične skupine v IOOF, na partijski kon feren ci na Cinku (Kočevski Rog) julija 1942, v katerem j e izrazil polno zaupanje krščanskih socialistov slovenskim komunistom in vero v človečansko poslanstvo komunističnega gibanja. V podolomitskem obdobju je postajalo osvobodilno gibanje vse bolj poeno­ teno, skupinska raznolikost je postopoma izginevala in do očitnega izraza je prihajala partijska m aterializirana d o m in a n tn a vloga Tovrsten proces npr. na­ zorno ilustrira uveljavljajoča se sestava vodstvenih organov OF, ki postajajo vse bolj partijska transmisija. Na ravni okrožij kot temeljnih teritorialno-političnih enotah postajajo frontni forumi po politični pripadnosti njihovih članov vse bolj partijski ali so v večjem delu celo v 'personalni uniji' s partijskimi komiteji. V posameznih primerih so situacije sicer različne, vendar vse različice gredo v smer prej naznačenega procesa. P o sa m e zn i p r im e r i k a d r o v s k e so o d n o sn o sti m e d K P S in O F na tere n u v le tu 1944 in 1945 O k ro žje S a vin jska d o lin a - j u n ij 1944 OK KPS OO OF Bole Anton (sekretar) Strigel Janez-Zuti Lešnik Robert -Cene Porenta Marija-Tatjana Bole Anton (sekretar) Strigel Janez-Žuti Lešnik Robert -Cene Porenta Marija-Tatjana Ogrizek Miloš-Samo (član KPS, bivši KS) Planovšek Jože-Jaka (član KPS) O k ro žje M aribor - aprila 1944 OK KPS (13 članov) OO OF (14 članov) Gasparič Maks-Jernej Špindler Dušan-Spiro (sekretar) (sekretar) Špindler Dušan-Spiro Gašparič Maks-Jernej (sekretar) (sekretar) Golež Jadviga-Spela Golež Jadviga-Špela (sekretar OOSPŽZ) Rojs Srečko-Niko Rojs Srečko-Niko Levačič Marija-Mica Rokova Levačič Marija-Mica Rokova Grbec Ema-Dana Grbec Ema-Dana Zalaznik Franc-Leon Zalaznik Franc-Leon Zagernik Ivan-Joco Zagernik Ivan-Joco Bantan Marjan-Stojan Bantan Marjan-Stojan (sekretar OK SKOJ) Kokol Ivan-Ilija Kokol Ivan-Ilija Rataj Otmar-Mirko Rataj Otmar-Mirko Letonja Stefan-Donač Čanžek Andrej-Ločen (KPS) Filipič Bertl-Jakec Rant Jože-Moša (KPS) Kolarič Ivan (KPS) O k ro žje N o tra n jsk a - a v g u s t 1944 OK KPS OO OF (11 članov) Mlakar Lojze-Ljubo (sekretar) Voljč Nace-Drčar Tekavec Jože-Pepe Kržič Ivan-Pajk Molek Jože-Puntar Koščak Jože-Novšak Mlakar Lojze-Ljubo (sekretar) Voljč Nace-Drčar Tekavec Jože-Pepe Kržič Ivan-Pajk Molek Jože-Puntar Koščak Jože-Novšak Pavlič Lojze (KPS) Janežič Andrej (KPS) Mihelič julka (KPS, sekretarka OK SKOJ) Zigmund Ivanka (KPS) O k ro žje Š ko fja Loka - ja n u a r 1945 OK KPS OO OF Oblastni organi, m noi organizacije ične Loštrk Milan-Novljan (sekretar) Bizant Ivan-Niko Tramte Ludvik-Per Troj ar Ivan-Zagloba Potočnik Anica-Irena Hafner Ivan-Jado (inštruktor) Loštrk Milan-Novljan (sekretar) Bizant Ivan-Niko Tramte Ludvik-Per Trojar Ivan-Zagloba Potočnik Anica-Irena Hafner Ivan-Jado Žakelj Francka-Majda (KPS) Merjasec Jožef-Stefan (KPS) Kalan Franc-Hmelnici (KPS) Končan Marij a-Anj a (KPS) Mede Roza-Rezka (KPS) Oven Milena-Sava (KPS) Potočnik Anica-Irena - sekretar OK SKOJ; ostali 3. člani KPS Potočnik Anica-Irena - predsednik OOZSM Merjasec Jožef-Štefan (KPS)- načelnik OGK; ostali 3. člani KPS Končan Marija-Anja(KPS)- predsednik RKS Končan Marija-Anja (KPS) - predsednik OO SPŽZ Mede Roza-Rezka (KPS) - član OO SPŽZ Potrosni listki - m ajhni lističi z različnimi gesli in simboli, k i so jih aktivisti in simpatizerji slovenskega narodnoosvobosilnega gibanja ob raznih priložnostih trosili p o ulicah. Procesi in d o g o d k i, kakor so se v času okupacije dogajali, so šli o b je k tiv n o v m arsičem v p r id k o m u n is to m oziroma osvobodilnemu gibanju pod njihovim vodstvom. Ob okupaciji in razkosanju tako Jugoslavije kot Slovenije, ko se je mnogim vsaj začasno zdela situacija brezizhodna, so se komunisti odločili, da bodo vojni čas preživeli v dejavnem odporu proti okupatorju in tistim, ki se bodo z njim tako ali drugače povezali. Okupatorjevo nasilje in njegovi povsem konkretno izraženi raznarodovalni načrti so morali vsaj delno pritrjevali tej odločitvi. Ante Novak je na že omenjeni konferenci na Cinku z ugotovitvijo, da je hitlerizem zaradi svojih brutalnosti "kladivar revolucije", zadel v jedro takratnih dogajanj, ki so partiji kot vodilni sili protiokupatorskega odpora odpirala poti k širši družbeni sprejemljivosti in tolerantnosti do komunistov. In v skladu z razredno utemeljenim razmišljanjem je postajalo "kladivar revolucije" tudi vse tisto, kar je okupatorja v kakršnikoli obliki podpiralo oziroma z njim sodelovalo. Razredno izhodišče je komunistom namreč narekovalo, da bo okupator našel zaslombo predvsem v vodstvenih političnih in imovitejših domačih strukturah, zato so ob boju proti okupatorju za narodno osvoboditev hkrati napovedali boj tudi domačemu t.i. razrednemu sovražniku. A je ob tem treba opozoriti na po­ memben vidik partijskega odnosa do razrednega nasprotnika, ki je med oku­ pacijo deklarativno izrecno naglaševala, da se proti njemu ne sme nastopati iz apriornih razrednih stališč, temveč ga je treba razkrivati ter onemogočati v prvi vrsti kot okupatorjevega sodelavca. S silnim udarcem po komunistih je okupator spojil slovenstvo in komunizem v precej enoten pojem. Vse, kar se mu je upiralo, je proglašal v skladu s pro­ pagiranim bojem proti ruskemu boljševizmu za "komunistične elemente" in s tem neprepričljivo zabriseval mejo med različnimi motivi upiranja, da bi pod krilatico boja proti komunizmu prikril dejanske lastne imperialistične in raznarodovalne cilje. Temu načrtno izkrivljenemu pogledu je nato sledil še protirevolucionarni in kolaboracionistični tabor. Dvojna narava komunističnega gibanja v času okupacije je postavljala proti- partizanski/protirevolucionarni tabor v nezavidljiv položaj. Le-ta z mnogokrat enostransko propagando o OF kot izključno komunistični zadevi ter o komu­ nistih kot največji nesreči za slovenski narod večine ni uspel prepričati, saj so mnogi izkustveno doživljali vlogo komunistov predvsem kot gonilno silo protiokupatorskega boja. Izrazit primer v tem smislu je bila vsekakor Primorska. Navedena trditev pa najmanj velja za Ljubljansko pokrajino, kjer so se nepo­ mirljiva politična ter ideološka nasprotja zaostrila do te mere, da so privedla do državljanskega spopada in postopne prevlade protirevolucionarnega tabora v letu 1944; in upravičeno se zastavlja vprašanje, kako bi se dogodki odvijali, če bi se vojna zavlekla še za nekaj časa. Na drugi strani so bila prizadevanja proti­ revolucionarnega tabora, da razkrije revolucionarne cilje komunistov delno para­ lizirana zaradi njihove lastne moralno sporne vloge, ki je "komunistično nevar­ nost" skušala zatreti s pomočjo okupatorja. Efektivna moč partizanske vojske, vešča politična taktika in kompromitiranost protipartizanskega/protikomunističnega tabora zaradi kolaboracije, so nazadnje privedli tudi zahodne zaveznike, da so sprejeli partizansko gibanje, čeprav pod komunističnim vodstvom, za svojega sogovornika. Generalni razvoj partijskega ponašanja in prizadevanja je torej šel v naslednji smeri: partija je na samem začetku doumela, da bo svoje "zgodovinsko poslan­ stvo" dovršila le, če se bo postavila na čelo protiokupatorskega boja, se v tem boju polno angažirala in se prek OF narodu predstavila kot vsenarodna politična sila, zaveznikom protinacifašističnega tabora pa kot upoštevanja vreden člen v tem taboru z upoštevanja vrednim bojnim potencialom. Osvobodilna fronta ozi­ roma najširše možno politično zavezništvo ji je bilo nujno potrebno sredstvo revolucije. To je kasneje npr. izpovedal Miha Marinko na II. kongresu KPS leta 1948 s prispodobo o Osvobodilni fronti kot "posodi naše ljudske revolucije", ki jo je vodila Komunistična partija. * ** N a ro d n o o sv o b o d iln a in so d a in o o sv o b o d iln a vsebina n a ro d n o o svo b o d iln eg a gibanja sta Partijo silili in j i h k r a ti om ogočali o pravljanje d v o jn e vloge. V tej situ­ aciji ni smela v celoti razkriti revolucijske usmeritve, a ji le-te tudi ni bilo treba povsem prikrivati. Povedno je, da partija med vojno ni obelodanila lastnega programa, temveč je sprejela program Osvobodilne fronte tudi kot svoj, saj bi jo morebitno sklicevanje na revolucionarni vukovarski program v javnosti preveč onemogočalo, zato o njem ni govorila. V novih razmerah ji je zadostoval program Op, ki je poleg osnovne strateške postavke o boju za "osvoboditev in združitev razkosanega slo­ venskega naroda, vključno s primorskimi in koroškimi Slovenci" obljubljal za marsikoga privlačno misel o t.i. socialni osvoboditvi. Da bo dejavnost komunistov potekala v dve smeri, je bilo mogoče razbrati že na samem začetku okupacije. Na tak proces so opozarjali partijski pozivi o hkrat­ nem zoperstavljanju okupatorju in t.i. domači kapitalistični gospodi, ki se ji je pripisovalo izdajalske namene. Dalje, na zidovih hiš ali letakih sta se skupaj pojavljali besedi "OF" ter "KPS" in znaka Triglava ter kladiva s srpom. Partizanski Kamniški bataljon pa je prejel iz rok Borisa Kidriča in Edvarda Kocbeka jeseni 1941 slovensko in partijsko zastavo hkrati, o čemer je odkrito poročalo tudi glasilo Osvobodilne fronte "Slovenski poročevalec". Zato ni mogoče trditi, da je partija svoje cilje skrivala. Res pa je, da je cilje včasih b o lj in d ru g ič m a n j p rik riva la Mnogokrat jih je razglašala le posredno, npr. s populariziranjem Sovjetske zveze - ki pa ni bila samo država boljševiškega socializma, temveč dolgo tudi najučinkovitejši steber protihitlerjevske koalicije v boju proti nacifašizmu, in od posameznika je bilo odvisno, kaj je v njej hotel videti ali bil zmožen prepoznavati. Svoje daljnosežnejše cilje, ki so izrazito preraščali okvir boja proti okupatorju, je KPS najprej in najbolj jasno izrazila v Ljubljanski pokrajini, se pravi na manjšem delu slovenskega etničnega prostora. Elementi tega stremljenja pa so prepoznavni v vseh pokrajinah, tudi tam, kjer dolgo ni bilo ostre meje med protikomunističnimi in Osvobodilni fronti naklonjenimi Slovenci. In ker ciljev ni nikoli jasno javno razkrila, se v svojem javnem delovanju ni mogla izogibati dvoumnostim, nedorečenostim in tudi zavajanju. Med izrazitejše primere dvoumnega postopanja sodi npr. izjava Tito-Ribar iz februarja 1943, ki je med ostalim zagotavljala nedotakljivost zasebne lastnine in ni predvidevala radikalnih družbenih sprememb brez volje "svobodno izvoljenih predstavnikov ljudstva". Izjava je torej predstavljala uradno stališče nastajajoče nove Jugoslavije v imenu Tita kot vrhovnega komandanta ter dr. Ivana Ribarja kot predsednika AVNOJ. Bila je polno popularizirana in skozi popularizacijo jo je bilo mogoče razumeti kot načelno pristajanje partizanskega vodstva, da v družbi ne bo prišlo do radikalnih rezov. Spregledalo pa se je pomembno določilo, da se omenjene zagotovitve nanašajo na vojno obdobje, kar je bilo v izjavi nepoudarjeno na­ vedeno. Izjava je bila objavljena tudi pri nas v partijskem glasilu "Ljudska pravica", kjer pa je Kardelj v komentarju neposredno zapisal, da se komunisti ne odrekajo svojemu končnemu cilju. T aktično ra v n a n je n i b ilo zn a č iln o le za o d n o s p a rtije d o sv o je okolice, te m v e č j e bilo o p a zn o tu d i z n o tr a j sa m e p a r tijs k e organizacije Znano je npr., da so sprejemi v KPS v času vojne pomenili oziroma bili predstavljani kot priznanje za aktivno in požrtvovalno udejstvovanje v NOG. Dejavno razmerje posameznika do NOG je bilo predpogoj in obenem največkrat glavni pogoj za sprejem v KPS. Pri sprejemanju novih članov se je partija med vojno izrazito prilagodila nastalim okupacijskim razmeram, ki so pahnile slovenski narod v katastrofičen položaj in terjale v skladu s programom OF dejavno protiokupatorsko držo. Pri tem je nekatera idejna in svetovnonazorska vprašanja začasno puščala ob strani ali jih vsaj ni postavljala v ospredje. Za takratni slovenski tradicionalni katoliški prostor je bilo vprašanje sve­ tovnonazorske pripadnosti partijskih članov gotovo za marsikoga pomembno vprašanje. To je partija upoštevala, zato novim članom ateistične svetovno- nazorskosti ni postavljala za pogoj pri vstopu v KPS; nasprotno, mnogokrat je eksplicitno poudarjala, da takšna ali drugačna svetovnonazorska opredeljenost ne pogojuje oziroma ne preprečuje posamezniku vstopa v partijo. Predpostavljamo lahko, da brez tovrstne elastičnosti v marsikaterem predvsem podeželskem kraju ne bi bilo mogoče med vojno vzpostaviti partijske organizacije, v partizanskih enotah, katerih večino so sestavljali kmečki fantje in možje, pa tudi ne vzpo­ staviti približno 50% komunistične organiziranosti v okviru celotnega moštva (upoštevani so člani KPS, kandidati KPS in člani SKOJ), kakršno se je vzpostavilo pred koncem vojne. Glede na ostritev tega kriterija s koncem vojne v smeri zahtevanega ateizma moremo ugotoviti vsaj za del partijskih članov, da so bili sprejeti pod drugačnimi pogoji, kakršni so bili kasneje zahtevani kot pogoj za ohranitev položaja člana partije in so bili torej zavedeni, kar je v povojnem obdobju povzročilo kar nekaj konfliktnih in travmatičnih situacij. Tudi o revolucionarnih spremembah in poteh njihovega uveljavljanja se ob sprejemu v partijo pa tudi v samih partijskih vrstah marsikdaj ni odkrito govorilo (ali pa nedoločno) in so predvsem osnovne organizacije KPS večkrat spominjale bolj na frontne kot na partijske organizacije. Zato ne preseneča dejstvo, da se v pričakovanju skorajšnjega konca vojne, ko se je že bližala tako želena svoboda, pojavljajo kar pogosti pozivi partijskih forumov svojemu članstvu v smislu, da čas pravega boja šele prihaja, ker komunistova dolžnost ni le boj za osvoboditev domovine itd. Tudi v teh vprašanjih se je partijsko vodstvo obnašalo pra­ gmatično in se odločilo za princip postopnega ozaveščanja partijskega članstva. Potrosni listki - m ajhni lističi z različnimi gesli in simboli, ki so jih aktivisti in simpatizerji slovenskega narodnoosvobosilnega gibanja ob raznih priložnostih trosili p o ulicah. Ta j e iz leta 1944. Pomen KPS v času vojne se izrisuje v precej k o n tr o v e r z n i in večp la stn i p o d o b i, zato ga je nemogoče povsem enoznačno opredeliti oziroma oceniti. Partija je poskušala biti na eni strani homogenizator vsenarodnega odpora, a je hkrati zaradi razredne logike bila razdiralec te enotnosti in sogenerator držav­ ljanskega spopada. Upor proti zavojevalcu kot nedvomno v obče civilizacijskem pomenu pozitivno dejanje, je bil tisti moralni naboj, ki je pri marsikomu preglasil morebitne pomisleke do političnega subjekta, ki je ta boj vodil, tj. do KPS. Partiji je uspelo v vrste osvobodilnega boja pritegniti celo izrazite protikomuniste (npr. dr. Lojze Ude), a je hkrati treba dodati, da je prav vodstvena vloga ali pa že sama prisotnost komunistov v OF nekatere druge narodnozavedne in demo­ kratično čuteče posameznike odvračala, da bi se pridružili Osvobodilni fronti. Poudarjanje širine pri pridobivanju privržencev za NOG je bilo pogosto tesno povezano s hkratno bojaznijo, da bi širina v perspektivi škodila t.i. interesom delovnega ljudstva, zato so bili iz te širine že vnaprej izvzeti najvidnejši pred­ stavniki prejšnjega družbenega reda. Kontroverznost je opazna v partijski organizaciji tudi navznoter in se izraža npr. v odnosu do t.i. sektaških pojavov v partijskih vrstah, ki so škodili enotnosti in širini osvobodilnega gibanja. Boj proti sektašenju je bil prisoten takorekoč vse vojno obdobje, vendar ni bil izvajan toliko zaradi načelnih nestrinjanj z njego­ vimi pojavnimi oblikami, kolikor zaradi škode, ki ga je povzročal osvobodilnemu gibanju v celoti, in ker je sektašenje preveč očitno opozarjalo na prisotnost komunistov v tem gibanju. Marsikatero dejanje, ki je bilo med vojno označevano kot sektaško (npr. za­ smehovanje verskih čustev, skrunjenje sakralnih objektov, pretirano uporabljanje komunističnih simbolov itd.) je bilo po vojni tolerirano ali celo uzakonjeno. Pa tudi relativna odprtost do drugače mislečih v osvobodilnem gibanju, ki je bila med vojno v precejšnji meri uveljavljena (npr. pritegovanje strokovnjakov k stro­ kovnemu delu ne glede na njihovo politično in svetovnonazorsko pripadnost, ko je bila odločujoča "le" lojalnost partiji), je bila po vojni za precej časa močno okrnjena. Naznačena drža ni bila slučajna, temveč posledica sprejete partijske strategije in taktike; v bistvo le-te pa je sodilo vodilo, da je v konkretnem vsakdanjem delovanju treba izhajati iz aktualnega klica časa - torej se odzivati na obstoječe probleme, se vključevati v njihovo razreševanje, prisluhniti razpoloženju ljudi itd., pri tem pa upoštevati lastne dolgoročnejše cilje in njihove elemente, kolikor dopuščajo obstoječe možnosti, sproti vgrajevati v družbeno stvarnost. Komunisti so se tu potrdili kot izjemno sposobni taktiki in bili prav zaradi tega tako ne­ ugoden nasprotnik protirevolucionarnemu taboru. Zaustaviti bi jih bilo mogoče le z enako taktiko, kot jo je razvila partija z osvobodilnim bojem, se pravi predvsem z aktivnim protiokupatorskim nastopom. Manifestacija partijske moči v okviru NOG ni temeljila na izraziti izključe- valnosti drugih ali celo na pritiskih (čeprav so tudi ti elementi prisotni), temveč v prvi vrsti na aktivnosti njenih članov, povezani z metodo prepričevanja. Delav­ nost in idealizem, ki sta preraščala v gorečnost, sta oblikovali poseben "misijo­ narski" tip političnega delavca; ali kakor je zapisal dr. Makso Šnuderl, partijsko članstvo je spominjalo na "klošterski red", ki svoje delo opravlja z vso resno predanostjo in meji že na pretiranost. Če k temu dodamo zavezujočo disciplino, ki pa je članstvo ni doživljalo le kot utesnjujočo zapoved, temveč tudi kot nuj­ nost, pogojeno z vojnimi razmerami, potem so doseženi partijski učinki v smislu izbojevanja revolucije na političnem področju toliko razumljivejši. KPS je s svojo razvejano organizacijo in kapilarno razpredenim vplivom v narodnoosvobodilnih organizacijah in ustanovah, čemur je namenjala ogromno energije, postala ob izteku vojne politična sila brez pravega nasprotnika oziroma tekmeca, kar ji je omogočilo izgradnjo t.i. partijske države. Kljub temu, da komu­ nistom (razen morebitnih redkih izjem) ne gre odrekati narodne zavednosti, je treba ugotoviti, da je partija narodnoosvobodilni boj instrumentalizirala za po­ stopno uveljavitev partijske oblasti. Tu se je ravnala po načelu, da vse kar krepi narodnoosvobodilni boj, mora obenem krepiti komunistično partijo. LITERATURA Zgodovina Zveze komunistov Jugoslavije. Ljubljana 1986. Janko Prunk: Slovenski narodni vzpon. Ljubljana 1992. Spomenka Hribar: Dolomitska izjava. Ljubljana 1991. Vida Deželak-Barič: Vloga, metode in mesto Komunistične partije Slovenije v organi­ ziranju oboroženega upora 1941. Prispevki za novejšo zgodovino, 1992, št. 1-2, str. 93- 108. Vida Deželak-Barič: Osvobodilni boj kot priložnost za izvedbo revolucionarnih ciljev. Pri­ spevki za novejšo zgodovino, 1995, št. 1-2, str. 137-162. Vida Deželak-Barič: Med formalno, emocionalno in zavestno pripadnostjo Komunistični partiji Slovenije v času okupacije. Prispevki za novejšo zgodovino. Ferenčev zbornik, 1997, št. 2, str. 291-300. Zdenko Cepič: Nekaj stopinj revolucije v pluralni dobi Osvobodilne fronte. Prispevki za novejšo zgodovino, 1998, št. 1-2, str. 89-110.