— 183 —
V v išavah
iffisSSH                         (Božična sličica.)
- PTirno, tiho in voljno je bilo povsod na zemlji
¦ JL.--JL  Sveta noč je plavala po sinjih višavah, po-
'.¦'^-.¦L     Ijubljalašumeče gozdove in prostrane livade,
pokrite z belim snegom. Studenci so nalahno šumljali
v hitrem teku pod mrzlim ledom. Mrzlo je bilo zunaj.
V sobah pa je bilo gorko. Ob jaslicah so klečali otroci.
prižigali lučce. molili in se veselili novorojenega Deteta.
Mamica so molili z njimi.
Gospa Prijateljeva pa ni molila z otroci. Pač je čula, da so pošiljali zdajinzdaj proseč glas proli nebu, ali ona ni molila z njimi. Sedela je žaloslna poleg po-steljice, kjer je bolna ležala njena Ijubka hčerka Anica. Mučila jo je huda vročica. Težke sanje je sanjala. Zdelo se ji je, da je prišel k nji angel. Mirno obličje je imel in veličastvo mu je lesketalo z obraza In podal ji je roko in jo peljal v zračne višave. Kaj je vse videla tam? Sveto noč je videla, kako je legala nad zemljo vsa čarobna. Tiha je bila in ovijala v svoj Crn plašč goro in dol. Mesecje pa vzhajal na vzhodu izza griča in lil svoje demantne žarke na polja in travnike.
Pogledala je tedaj na svojo rojstno hišo. Vsa je hila obdana s črno, polmračno meglo. Črne zastave so visele na nji. Vse je bilo žalobno. Odprla so se vrata in skozi njc so nesli belo krsto. Za njo so se vrstili žalostni obrazi. Mamica je Sla zadaj in točila obile solze, bratje in sestrice so jokaii. Oče je šel pa z resnim, žalostnim obrazom. ^Koga neso?" je vprašala Anica. ,,Anico," je odgovoril angel in jo peljal visoko gor. Nad zvezde sta dospela. ,Kam greva?" je vprašala Anica. ,,KOčetu, Anica." — ^Saj so očedoma." — ,K ve-čnemu OCetu greva." „Ali je tam prijetno ?" ,,Ah, krasno ! Večno veselje, večna sreča. Vse lepo. Vedno petje in glas angelskih trum." »Pojdiva Ija !" In šla sta. K Očelu sta šla. — — ,,Anica, Anica!" je klicala mamica. Ali Anica je bila mrtva. Šla je k Jezusčku. Mamica je za-jokala. Zunaj je pa plula sveta noč nad zemljo. . .
Ivo Blaiič