135
Novičar iz avstrijanskih krajev.
Iz Dervanja na Staj. (Kon.) Pervega maja dobi veljavo na Štajarskem po deželni oblastmi razglašena ^postava za družino in za gospod arjetf, zares zlo potrebna. Da bi le koristila! ker čedalje bolj tožijo posebno kmetje zavolj slabih poslov ali sploh delavcov. Najpervo je potrebno, da kmet ima dobro orodje, — potem pa, da ima dobrovoljne, vedne in marljive delavce. Nekdaj gospodarji niso tako tožili čez nezveste in okorne delavce, pa zdaj so tudi večidel sami tega krivi. „Kaki gospodar, taki posli!" Nekdaj so kmetje in sploh gospodarji s posli bolj po človeško ravnali in jih med svoje domače šteli, tedaj so tudi bili z manjo plačo zadovoljni. Dan današji marsikter gospodar ima posla le za svojega sužnika, malokdaj ga prijazno pogleda ali priljudno nagovori, in poverh mu še slab zaslužek daja. Nekteri, posebno naši nemško cepljeni Goricam v slovenskih goricah se dajajo onikati, roko si polju-bovati in namesto 35oče" se dajo wgospod" ali wher" klicati. Oj, prazna visokost! Le s keršansko ljubeznijo, z lepim ravnanjem in podučenjem, z dobrim izgledom, in če gospoda privoši poslu pošten zaslužek in mu dovoli nedolžno razveseljevanje, takrat si pridobi njegovo serce, da v sili gre tudi v oginj za-nj, ako bi treba bilo. Na priliko naj povem le eno zlo slabo navado, menda je inde nikjer ni kakor med našimi Siovenjo-Goričani med Pesnico in Ščav-nico. Prosti kmet sicer ne more v jedi zberčen biti in so posebno poleti najbolj s sočivjem nahrani. Naj je ta ali una jed, da je le frkšno kuhana, bo vsakemu človeku okusna, tečna in zdrava. Al tu imajo razvado, da vodo že čez noč spravijo in zjutraj si za celi božji den jedi nakuhajo, da postane čez dan neokusna, mrežasta in zoperna, in človeku, kteri je ni navajen, slabo de. Ni čuda tedaj, da so taki ljudi bolj bledi in parjeni viditi memo sosednih Nemcov. Nasproti je pa tudi res, da bolj pogostoma jedo in več snedo kakor požrešni pastir v jeseni, ki je 9 pečenih ster-žev turšice snedel, da so ga tako napeli, da je čez noč umeri. — V ^Novicah" nismo nič čitali, da bi bilo več naših mladih vojakov pri nekem zrušenji Vithalmovega kolizeuma smert storilo. #) Čujte tedaj drugo nesrečo. Kakor smo slišali, je na vuzemsko nedeljo čez 20 Ijjudi pri sv. Petru od Maribora prepeljaje v Dravi utonilo. Colnič s 30 osebami pride pri ondašnem mlinu nenavadnemu brodnarju pod zunajno kumpo; dva ulana sta sebe in vsaki še dve ženski v rokah čudovito rešila, dva druga so še izvlekli in enega fantiča že na kolesu stoječega komaj poteli; ker ni vidil ljubih staršev, je hotel za njimi skočiti. Naj bi bila žalostna ta prigodba svarilo vsem, kako nevarno je, ako se preveč ljudi prederzno pritepe na čoln in drago življenje izroči nevarni ladii!
Ker se nam je pred kratkim kukovica milo oglasila, naj dragim »Novicam", da dopis svoj sklenem z veselico, zapišem lepo pesem, ktero, ker je napev mičen, radi po-pevamo. Kdor jo je zložil, naj se oglasi; meni pesnik ni znan. *#)                                 Dominik Colnik, posestnik.
*) K sreči je bil   pervi hrup veliko večji kakor nesreča  sama;   le eden je bil v smertni nevarnosti.
**) Pesmico glej na uni strani.                                              Vred.
Iz Milana na Laškem piše „Triest. Zeit." 25. dan t. m., da je slana v doljnih krajih, kjer je vse drevje že bolj v cvetji, dosti škode naredila, in ker je oparila pervo berstje murbinih dreves, je osupnila svilorejce. Tudi iz Gorice slišimo, da ni bila slane brez škode za murbe.
Iz Labudske doline na Koroškem 24. aprila. * Zimo smo imeli hudo, snega na kupe. Ozimnina je tu in tam, posebno pa na dobrih njivah, hudo terpela, podorati jo bodo morali. Sadje dobro kaže, hruške in jabelka bodo zlo cvetele; da bi jih le slana ne zamorila, ktero imamo sko-rej vsako jutro, zlasti danes zjutraj je bilo belo kakor da bi sneg padel bil.
Iz Ljubljane. Prežalostno novico imamo danes povedati. Visoko spoštovani in ljubljeni gosp. stolni prost dr. Ladi ni g so v saboto umerli; v pondeljk dopoldne je bil pogreb; tolika množica ijudi iz vseh stanov je šla za pogrebom, da ne pomnimo že dolgo tolike. Pred pogrebom so v stolni cerkvi, kamor so truplo umerlega gosp. prosta prenesli , bile bilje, po biljah pa so maševali svetli gosp. kne-zo-škof; pokopavali pa so Celjski opat prečast. gosp. Vodu-šek, ki so nalaš za tega voljo iz Celja v Ljubljano prišli, da ste tako dve škofii nepozabljivemu gospodu, ki so bili tudi častni korar lavantinski, poslednjo čast skazale.
136