-----   253-----
Zabavno berilo.
Harambaša. *)
Prosto po hrvaščini posnel Jo s. Levičnik.
„Tako se pa že nismo pogodili, gospod varh (jerof)! Iz tega že ne bo nič. Prešli so časi, ko je mogel varh siliti svojo varhinjo, da si voli moža, ki ga jej je on odbral po svoji volji, in tako, da bi bilo še cel6 njemu na korist. Nikakor in po nobeni ceni se ne udam Vašim svetom. Kaj si vsega ne spomnite? Da bi jez vzela branjevca? Žolč bi si mogel razliti človeku, ako stvar ne bi bila celo tako smešna!" — Tako je kljubasto govorila osemnajstletna zala gospodičina — kakor pravimo — prav noter pod nos nekemu postarnemu vam-pežu, kije stal pred njo, ter bil nekako nevoljen za-stran žaljivo-zasmehovalnih besed trmaste gospodičine. Godilo se je vse to v neki gosposki sobi, kteri je bilo po vsem videti, da stanovniki njeni „dobro stoje."
„Pa prosim Vas, blaga Milica, slušajte v tej zadevi tudi nekoliko zdravo pamet" — odgovori sivoglavi gospod. „Kdo neki je mislil siliti Vas, da vzamete sinov ca mojega Zalovršenina. Le priporočal sem Vam ga kakor človeka, s kterim bi mogli biti prav srečni. Bogomir Zalovršenin je mlad in ljubeznjiv gospodič, umen trgovec, pošten človek, ima lepo premoženje v novcih, v Banatu pa polne magazine pšenice, koruze in druzega žita. On ni branjevec, kakor ga vi zaničljivo imenujete: velik trgovec je, žitar, ki kupčuje po ši-rocem svetu, posebno zdaj, kar se je preselil po smrti svojega očeta iz Bačke na Reko."
,,Prosim Vas lepo, ne govorite mi več o pšenici in koruzi; bojim se, da me bo že samo od tega najnega pogovora drevi glava bolela. Vaš gospod sinovec je in ostane — žitar, ki v vsakem žepu nosi „mušter" raznotere pšenice in že od daleč diši po koruzi. Kurji pot mi stopi po koži, ako le pomislim, da bi morala le en dan bivati v taki hiši, kjer je podstrešje polno žita, po kterem imajo podgane in miši svoj dirndaj, in kjer se je vsak trenutek bati, da ne bi se strop nad menoj zgrudil in me koruza ne bi zadušila kakor pitano gosko." Milica popade zdaj podolgasto steklenico, na kteri se je v zlatih črkah bral napis „Eau de Cologne", ter si pere in moči čelo in senci, da je ne bi bolela glava.
„A ste otročja, gospodičina" — odgovori nekako nevoljni varh — jaz nisem od Vas nič druzega zahteval in tudi zdaj nič več ne želim, nego da dovoljite, da Vam predstavim svojega mladega sinovca, da se z Vami seznani. On misli v kratkem za nekoliko dni k nam priti, in se ve da pri nas ta čas tudi stanuje."
„Jez pa tega nočem, kratko malo nočem" — za-revska Milica. „Jez nočem in ne morem njegove koruze gledati ali celo o njegovi pšenici razgovarjati se. Če pride on, pojdem jez, in sicer k svoji teti na deželo. Koruza! Moj Bog! kako priprosta kmečka beseda je to!"
„Jenjajte, prosim Vas, s svojo prenapetostjo" — odvrne razžaljeni varh. „Vi ste, dozdeva se mi močno, popolnoma pozabili, da sta pokojni Vaš ded in tudi Vaš oče tržila s kožami, in primaruha! tudi magazin presnih kož ne dije po balzamu in rožnem olji, kakor bi tudi poetničnosti   in   romantičnosti   zastonj  iskal   po
*) Beseda harambaša ima dvojni pomen. Naznanja namreč načelnika graničarsko-narodskih konjikov; pa tudi tolovajskega glavarja.  Poslednji pomen ima v tej povesti.                                  Pis.
tacih prostorih; in vendar sta Vam ona dva zapustila lepo premoženje od petdeset tisoč goldinarjev, ki sta si ga prislužila s svojo ne ravno prijetno vonjajočo trgovino."
Te besede izgovorivši odide nevoljen varh iz sobe; Milica pa se zabavljivo namuza ter seže zopet po knjigi, ki jo je brala, ko je varh prišel v njeno sobo. Bila pa je ta knjiga rom&n, kakoršnih imamo na kupe v nemškem in francozkem jeziku in kteri mešajo mladini glave pa kužijo srca. Knjige, ktere je Milica brala, razjasnujejo nam prav očitno njeno ponašanje.
Milici Šušmaničevi odmrli so njeni roditelji že v otročjih letih; bila je toraj odgojena po neki svoji teti. In ko se je tudi le-ta poslovila od sveta, vzel je bogato to siroto k sebi njen varh, vrli trgovec Grega Blažkov. Skoda, da se je to zgodilo za Milico veliko prepozno. Rajna teta je namreč Milico odgojevala popolnoma napak; želeča, izobraziti jo, naredila je iz nje sanjarico v polnem pomenu te besede. Ne da bi jo bila vadila gospodinjskih del in opravil, zraven pa v maternem jeziku brati in pisati, marveč vdinjala jej je od mladih nohtov „hofmajsterieo", ktera je morala z Milico vedno le nemški govoriti, in da bi se v tem jeziku prav popolnoma opilila, vpisala jo je v najnevarnišem mladinskem času kot družbenico posodne knjigarne, ali, kakor je teta govorila, v „laiplioteko." Ne bomo sicer trdili, daje teta imela pri tem slabe namene; mislila je marveč, da je žalostno in tudi sramotno, ako mlada gospodičina v kaki odlični družbi ne ve pametne besede spregovoriti. Tako sramoto je tedaj želela odvrniti od svoje sinovke; al zagazila je pri tem, žalibog! na stransko pot, ne vede, da se tudi v knjigah nahaja strup, kterega ogibati se je zlasti ženskemu spolu treba, da se ž njim ne okuži. Tako je tudi Milica krenila na romantično pot ter sklenila, čvrsto hoditi po njej in iskati si sreče le v takošni ljubezni, kakoršna je bila v berilih navadno opisana sreča zaljubljenih src. rter je vedela zraven tega, da je bogata, in je videla v ogledalu, da je posebno zalega lica, ni celo nič dvomila, da bo kedaj glasovita žlahna gospd. Takim prizorom prihodnje njene sreče, se ve, da nikakor ni pristajal žitar. Naravno pa je bilo tudi to, da si vkljub spominu na svojega blagega deda in očeta tudi ni želela kožarja. Njen ljubček — tako si je njegovo sliko v svoji glavi že izduhtala — mora biti mla-deneč, na pol „Adonis" po postavi, sicer pa kaj posebnega bodi-si civilnega, še raje pa oficirskega stanu. Taka romantična duša, kakor je bila Milica, našla je pa tudi kmalu zvesto in zaupno prijateljico v — hišini svoji Mdrici. Njej je tudi odkrivala srce, in jej tudi naznanila namene varhove, ter se ni mogla dosti nasmejati ženinu žitarju. Marica, se ve, jej je v vsem pritrdila.                                                        (Dal. prih.)
------263   ------
Zabavno berilo.
Harambaša.
Prosto po hrvaščini posnel Jo s. Levičnik.
(Dalje.)
Prešli so bili dnevi in dnevi, minule nedelje in meseci, o žitarji pa, kar se pač lahko ume, ni bilo govorice več. Varh je opravljal svoje kupčijske zadeve, gospodinja je vladala hišna opravila, Milica je brala romane, Marica pa se je pečala za mestne novice. Vse tedaj bilo je pri starem. V Miličini glavi se je naku-pičilo sicer že sila romantike, al kaj! ker o njej v djanskem življenji ni bilo ne sence sledu. Vse je ostalo le navadno, prosto-prozaično, kar je naši mladi romanarki že jelo presedati tako, da se je mnogokrat kar naravnost srdila o takem dolgočasnem življenji.
Cez dolgo je vendar napočil tudi Milici že zdavnej vroče-zaželeni dan. Snoval se je namreč zastran neke nenavadne prigodbe sijajen ples, in varh Blažkov je ponudil Milici, da jo pelje na to zabavo, ako jej je po volji. Nepotrebno se nam zdi opisavati radostno pripravljenost njeno in njene skrbi in priprave, njeno obleko, lišp itd., po kterem vsem se je moglo soditi, da Milica bode „kraljica" vsej zabavi — popolna lepotica, prava Vila.
Ob težko pričakovanem večeru ob osmi uri pri-drdra kočija pod okna Blažkova, in krasna gospodičina odpelje se s svojim varhom na ples. V hipu, ko stopita v dvorano, že so se vjele njene oči z nekim lepim mladim gospodom, kterega še ni nikoli videla. Bil je visoke in krepke rasti, bliskajočih oči, sokolovega nosa, črnih brkic, plemenitega obnašanja. Obleka jnu je bila posebno lepa, vendar pa nekako čudovita. Setal je po razsvitljeni dvorani ponosito, kakor da je on sam tukaj gospodar, in vsi ostali mu podložni ali vsaj glede na čast in stan globoko pod njim. Milica, radovedna kakor sploh vse Evine hčerke, zavpraša prvo prijateljico, s ktero se je sešla, kdo da je ta neznani gospodič; ta pa jej odgovori, da je ravno ona sama njo to barati hotela. Obedve greste k tretji prijateljici, pa tudi ta ni vedela dati odgovora, in skazalo se je poslednjič, da ga nobena ne poznd. Privzele so si radovedne deklice zdaj še mladih gospodičev na pomoč, pa tudi od te strani ni bila nasitena njihova vedoželjnost. Toliko se je pa po mnogim popraševanji vendar izvedelo, da ta neznani gospod stanuje že nekoliko dni v gostil-nici „pri Cesarju", da si je najel najlepše sobe, da po-
------   264------
sebno gizdavo živi, al nihče da ne ve niti za njegovo ime niti za stan njegov. Da mora biti rodii plemenitega, to skazuje vsa njegova obnaša; nekteri pa kar naravnost pravijo, da je knez M ... —
Ni bilo tedaj čuda, da je lepi tujec probudil občo pozornost, ter da se je ženski svet celi večer menil le o njem. Vse je gledalo in pričakovalo, hoče li tudi kaj plesati in ktero gospodičino si bode v to izbral. Kakor je bilo iz njegove obnaše zaznati, dolgo si je zbiral „rajovko", kar naenkrat pristopi k Milici in poprosi jo neskončno vljudno, naj pleše ž njim. Da se je ona vrlo rada vdala v to, in da jej je srce ponosa in neizrekljivega veselja zaigralo, da jo je doletela taka sreča in odlika, verjel nam bode vsak bralec. Njena radost pa je še više prikipela, ko je po končanem plesu krasni tujec ostal pri nji, pričel se ž njo razgovarjati, in sicer o rečeh, ki so bile, ne voda, ampak prava po-vodenj na njen mlin. Omenil je namreč branja knjig in Milica se ni mogla prečuditi, s kako brihtnostjo in natanjčnostjo je pretresoval zali tujec najnovejše romane od Sue-ta, Dumas-a in drugih slovečih pisateljev te vrste. Milica je pripovedovala, da jej je najbolj všeč „grof Monte Christo", kar jej je njen plesavec pritrdil, češ, da je z njo čisto edinih misli, ter jo je priliznjeno pohvalil, da bere res take izbrane in odlične knjige. Tudi v drugem so se njune misli popolnoma skladale ž njim, kakor da Bog vedi, od kdaj se že poznata. Ni čuda tedaj, da je prezali tujec po tretjem plesu že ugrabil MiliČino srce, na ktero je bila sirotica v svoji srečni raztresenosti paziti pozabila. Iz silne gorečnosti, s ktero je ona o neznanem tujcu pred svojimi tovaršicami govorila in ga v zvezde celo gori nad tretje nebo kovala, spoznale so tudi one, kak plamen se je vnel v njenem osrčji. Kaj neki tudi zvitim mladim deklicam skritega ostane! — Tujec se je mudil celo noč poleg Milice, in tudi ona si ni želela druzega društva. Vsaki trenutek bila je bolj omamljena od njegove mikavnosti, in ko sta se proti dnevu ločila in je Milico lepi nepoznanec spremil cel6 doli do kočije, stisnil jo za nježno ročico, ter JeJ j° poljubil, pa zraven še željo razodel, da bi se kmalu zopet videla, — bila je Milica vsa začarana po tujcu. Ne le srce, tudi duša je bila popolnoma njegova.                                                        (Dal. prih.)
------    274    ------
Zabavno berilo.
Harambaša.
Prosto po hrvaščini posnel Jo s. Levičnik.
(Dalje.)
Vplamenjenega srca, kakor še nikdar nikoli, vrnila se je Milica s plesa domii. Zaspanec je bežal od nje in Marice, kajti le-ta je mogla, kaj pa da nemudoma vedeti in slišati koj do drobne pičice vse, kar se je zgodilo preteklo noč. Milica je kakor kako lepo „stor-jico" pravila, kakošne rasti je ta krasni junak, kakošnih oči, ust, las, nosa; kako se je plemenito obnašal; kako je bil napravljen; kaj in kako je govoril; kako in kolikokrat je ž njo plesal, — in vse ostale malenkosti,, ktere popolnoma ved6 samo zbegane deklice pomniti in pripovedovati. Marsikako reč je večkrat ponavljala, pa še je mislila, da ni vse na drobno razštela, razložila in povedala. Do svitlega dne je trajal njuni razgovor, in sicer tako dolgo, da jima je še le v Milično sobo sto-pivši varh zmedel besedo.
Da se je pričelo preteklo noč Milično romantično-sanjarsko življenje, to naši bralci in zlasti ve, vedo-želine bralke, lahko popolnoma uganete in spoznate. Teh misli je bila tudi Milica sama, in hotela je pričeto nitiko spresti do zadnjega vretena. Koj po zajutrku je namreč mogla iti Marica „špionirat" čudo-lepega ptujca; kajti povedala je bila Milici, da dobro pozna točarja v krčmi „pri Cesarju", in da ena ondotnih hišin jej je stara, dobra prijateljica. Nasledek njenega špionstva izvedela je Milica čudo zgodaj, že ob deseti uri dopoldne, in bila je ž njim popolnoma zadovoljna. ,,Lepi tujec" — djala je Marica — „ni kak navaden človek, ampak preučena glava, tako pravijo vsi natakarji in hi-šine „pri Cesarju". Celi božji dan namreč ne dela dru-zega, kakor da bere romane, kterih je boje cel voz s seboj pripeljal. Pa tudi ljubeznjiv je kakor angelj; vsem ženskam „pri Cesarju" bil je kmalu možgane zmešal. Zraven tega pa živi kakor žlahen gospod, in je tako radodaren, da more gotovo imeti zlate jame in sreberne gore. Drugim gostovom morajo natakarji in hišine včasih za kako malo službo ali postrežbo še iz papirnatih desetič par soldov nazaj dati; leta pa tudi iz srebernega trdnjaka ni solda nazaj noče. Zato se pa tudi vsi posli in strežaji v gostilnici rujejo med seboj, kdo mu bo stregel." — Pa to še ni bilo vse. Marica se je že spoznala in sprijaznila s tujčevim strežajem, ki je tudi jako zanimiv človek. Ta jej je povedal, da njegov gospod danes celo jutro ves navdušen govori le o neki prekrasni gospodičini, — pravi Vili — ktero je
pri sinočni zabavi videl in ž njo plesal. Pravega imena tujčevega pa vendar Marica nikakor ni mogla izvedeti, ker si je on prišedši k »Cesarju", privzel — gotovo nalašč — priprosto ime, in ga v gostilnici vsi kličejo le za „gospoda Potajič-a." Marica je obetala, da na-brusiti si hoče pete, ter iti tako dolgo v penklje, da pride tej reči cel6 do dna. — In res — šlo jej je njeno osledovanje srečno spod rok. Kaj neki zvitim ženskam ostane skrivno! Že čez dva dni pride uboga reva Marica od svojega špioniranja k željno čakajoči Milici, ter jej vsa potrta in oparjena začne tiho šepetati: „Jojmeni, za Boga! kaj sem izvedela. Groza me sprehaja, ako samo le mislim na to. Britka je najina, draga gospo-dičina! Stanko, tujčev strežnik, razodel mi je danes vso skrivnost. Zdaj vem, kdo je njegov gospod; al morala sem se mu gotovo tristokrat „prizeksat", da, še celo zakleti bi se bila morala kmalu, da tega ne bom nikomur razodela in povedala."
„Za Boga! kaj je? kdo je? Povej! hitro povej"! jezla Milica vsa plaha.
„Zdaj pač vem" — nadaljuje Marica — „kdo je ta gospod Potajič, ki vam je tako strašno možgane zmešal. Tako dolgo sem prosila Stankota, da me je uslišal. Zdaj sicer vse vem, al kaj pomaga! Lasje se mi ščetinijo na glavi, kadar mislim na to."
„0 jojme, sprejojme! Marica! govori, govori: kdo je on? kaj je"? — hiti Milica vprašati.
„Srce Vam bo počilo, če Vam povem" — zavrne Marica.
„Počilo mi bo zdaj-le ta trenutek, ako mi ne poveš" — reče strastna Milica.
„Vedite tedaj, ker ne jenjate drugač" — pravi plaha družabnica — da on je hajduški harambaša. V zadnjem puntu je bil eden najhujših rogoviležev; šlo mu je celo za glavo, pa vsrečilo se mu je, da je pobegnil še ob pravem času iz ječe, potegnil jo med hajduke, naropal si krvave sile denarja in blaga, zdaj pa si išče zveste ljubice, da ž njo v obilnosti preživi prihodnje dneve."
„Blagor meni" — zakliče radostna Milica, in luska vesela z rokami; — „hajduk! hajduk!" — veselo kliče in objema začudjeno in osupnjeno Marico. „Hvala tebi, dober Bog! Hajduka, junaka sem dobila, — oj, kako sem srečna! Mislila sem poprej, da je kak knez, to bi bilo sicer gosposko; ali on je hajduk, to je pa romantično, hajduk
Ki očeta nima, nima mater, Ki mu hišica je tamna gora, Sta mu oče, mati: meč in puška, Dve pištolji: dva rodjena brata} Ti britko sabljo si cekine kuje, Živi prosto, ko sokol pod oblaki.u
„A1, draga moja Milica" — pravi Marica — „če policija izve za njega, hipoma ga bo zgrabila, in premalo ga je, da ne bi šel na kol. Ta hajduk je nek potepuh od pet do glave, glasoviti tolovaj in hudo-delnik."                                                     (Kon. prih.)
------    275    -----
-----   283   -----
Zabavno berilo.
Harambaša.
Prosto po hrvaščini posnel Jo s. Levičnik.
(Konec.)
„Pojdi! pojdi! čenča-marina" — zavrne Milica — „hajdiik je junak; hrabrost njegova slovi krog in krog; narod poje o njegovih delih pesme in slava njegova bo
sijala, dokler bodo solnce, mesec in zvezde. Tri sto policajev ti pomečlje kakor snope. Mar ne veš, da tudi Rinaldo Rinaldini je bil hajduk, pa ko sem brala o njegovem junaštvu, želela sem vselej deležnica biti njegove slave. No, in zdaj vidim, da napočil je tudi za-me srečni dan, ker bodem zaročnica hajdukova. Stavim, kar hočeš, da mojega imena se bodo spominjali pozni rodovi."
„Drugače bi govorili" — tako seže zopet Marica Milici v besedo — „da ga vidite v njegovi pravi obleki. N6si vam rdečo kapo s perjanico; za pasom ima han-žar in pištole, na eni rami mu visi puška, čez drugo pa ima na pol ogrnjen rdeč plašč, — hu! to vam je strašen pogled."
„Kaj? strašen? — Buddlo! krasen je, prekrasen! Srce se mi širi neizrekljivega veselja, ako pomislim, kako ličen more biti v svoji romantični hajduški opravi"
—  odvrne zopet Milica.
„0 sami grozi pozabila sem vam povedati" — be-seduje dalje Marica — „da vas ta hajduk prosi, da mu dovolite enkrat z vami samo za trenutke kratek razgovor. Al strašno me skrbi, da vam le kaj zalega ne bi storil ta strahoviti človek. Ojmene! kako me je strah!"
„Molči, molči, godlja zaroštana" — zakrohotd se Milica, potem pa strastno-naglo vpraša: „Pa — ali si mar sama govorila ž njim?"
„Kako pa da" — odgovori služabnica. „Saj mi je še podaril zlat cekin. Gotovo je ali ukraden ali pa še krvav denar."
„Caj! le koj mi ga pokaži! — Zmenjala ti ga bodem in nosila ga na srcu kakor svetinjo" —- sanja Milica dalje.
„Dal mi je tudi to-le pisemce, naj ga vam dam" — reče Marica.
„Pa še le zdaj mi to poveš, ti malopridnica ti" — nevoljno Milico zavrne.    „Daj mi ga brž."
Milica strastno zgrabi listič, ga jaderno razpečati in željno bere: „Edinica mojemu srcu! Dovoli mi, da se vsaj eno uro na samem s Teboj razgovarjam. Pripravljen sem, žrtovati za te kri in življenje; kajti gotovo nikoli še ni nikogar kdo iskrenejše ljubil,   kakor
Tebe ljubi srce moje.    Samo eno uro!-------potem pa
sem pripravljen koj iti iz svetd!"
„Ne pojdeš iz svetd, ne!" — zakliče strastno zbegana Milica — „ampak živeti  moraš in osrečiti mene.
—  Marica! moj varh gre danes na večer v čitalnico. Takrat mi pripelješ ljubljenca mojega skrivaj v hišo — pa pod eno pogodbo!"
„Kakošno pogodbo?" — vpraša služabnica.
„Priti mora" — pravi Milica — „v vsi svoji krasoti, tedaj napravljen ko harambaša hajduški. Videti ga moram v vsem njegovem veličastvu, kakor je Ze-mela videla svojega Cevsa. Tak naj pride, kakor da bi bil danes Jurjevi dan.*) In jez — bi H ti uganila, kaj hočem jez storiti?"
„Bog ga vedi, kaj!" — pravi Marica.
„Jez ga hočem dostojno sprejeti, in to, kakor — hajdukova zaročnica" — določno izusti Milica.
„Za pet ran božjih!" ali ste popolnoma obnoreli" — zavzeto Marica zavpije.
„Kaj  mi  čenčariš,   avša!   —   pojdi in   prinesi  mi
*) Jurjevi dan pričenjajo boje hajduki vsako leto z nekako svečanostjo svoje divjaško roparsko življenje, čez zimo se stisnejo namreč v kako skrito zatišje, in dobro žive.                            Pis.
_—    284    -----
opravo, da se preoblečeno. Kupit si grem dve pištoli, — rdeč fes že imam" — odvrne Milica.
Marica prinese obleko, Milica pa se jademo napravi in gre z doma muh in komarjev lovit. — In ko se je na večer zmračilo in je varh odšel v čitalnico, evo! hajduk pride k Milici v vas. Bil je napravljen kakor hajduški harambaša. Za pasom imel je dve pištoli in hanžar, čez ramo dolgo puško, rdeč plašč in kapo; prsi so mu bile poobešene kakor pravemu junaku z zlatimi in srebernimi denarji, svetinjami in drugim dragocenim kinčem.'
Na drobno ne moremo opisati, o čem sta se zaljubljenca menila, samo to naj povemo, da v njunih razgovorih ni bilo čisto nič strahovitega in tolovajskega, ampak kazala sta se prav tako, kakor sploh zaljubljenci. Obetala sta si drug drugemu ljubezen in zvestobo na veke, ter snovala sklepe za prihodnost; poslednjič skleneta, da Milica pobegne s hajdukom. Na kraj sveta je bila mlada prismoda pripravljena iti. — Dan in ura sta bila določena, kdaj aa jo pobrišeta, — najpred v Pri-morje; s tem se harambaša poslovi.
Milica je pričela zdaj pripravljati vse potrebno za beg. Brezmišljeno, se v6, da skrivaj, je spravljala svojo opravo, dragocenosti in drugo skupaj, zraven pa bila je vedno vesela in dobre volje in menda ne ena sama misel na neznano prihodnost jej ni kalila srca. Edini strah jo je mučil, da bi varh utegnil zaslediti njene namere, ter ne bi v hipu razrušil vseh njenih sanjar-skih zlatih grad6v. Al šlo je Milici vse srečno spod rok; ne najmanjša stvarca jej ni pri njenih pripravah nagajala.
In tako prišla je odločena ura, neko soboto večer. V tamni noči, na tanko ob določenem trenutku stopi Milica čez prag svojega, za njen blagor tako dobro-mislečega varha; malo korakov naprej čaka jo lična kočija, v kteri je že sedel njen zaročnik, pa — hajdi! — šlo je proti Reki. Ondi namreč čakal ju bo po ha-rambašovih obljubah v neki prijateljski hiši duhovnik, ki ju bo venčal. Po poroki hočeta z dobrimi prijatelji, kterih je hajduk v Reki mnogo imel, obhajati veselo ženitnino pri bogato obloženi mizi, potem pa s prvo priliko pobegniti čez morje v daljno Ameriko in tako odtegniti se vsemu zasledovanju in preganjanju.
Beguna prišla sta čez dva dni srečno v Reko, kjer se je vršilo vse po pičici na tanko, kakor je harambaša Milici pravil. V pondeljek na večer sta bila že mož in žena, in Milica se ni mogla prečuditi veliki in lepi hiši, ki je bila, kakor je še le zdaj izvedela, celo lastnina drzovitega harambaše. Tudi bistroumno pre-kanjenost njegovo, da toliko odličnih gospodov in prijateljev tako mamiti in slepiti zna, da ga nihče ne po-znd, kdo prav za prav daje, ni mogla nikoli dosti občudovati. Kaj tacega more pač le pravi romanarsk junak, in ta misel je delala Milico popolnoma srečno in čez vse mere. V pozno noč zapustijo dobrovoljni gosti veseli in zidane volje hišo srečnih novozaročencev.
Ko se naslednje jutro Milica v svoji samotni, pa sprelepi spavnici prebudi, obledi in skoraj omedli od straha, ko ugleda poleg svoje postelje stati — varha svojega in Marico. Varh jo srpo gleda, al zdajci vda-rita on in Marica v smeh, ter vošita Milici ko novoza-ročeni nevesti srečo. Zdaj stopi tudi njen zaročnik v spavnico, toda ne več ko hajduk, ampak ko pošten rešk trgovec, opravljen v lepi domači obleki. Pristo-pivši k svoji mladi ženki objame jo srčno, ter se jej predstavi vnovič kot gospodarja hiše, v kteri je tako sladko spala, pa jej ob enem tudi naznani, da ženitnina njihova vršila se je prav in natančno po deželnih in cerkvenih postavah, ter po dovoljenju varhovem.
„Kaj je to?" — jeclja osupnjena Milica — „ti tedaj nisi hajduk?" — „Nisem ne, dušica moja! tukaj v Reki; bil sem to samo na tvojem domu v L—, in edino moje hajdusko delo je to, da sem ti najprej uropal srce in potem tebe vso. Zdaj draga Milica, vidiš, da se tudi v žitarjevi hiši človek lahko veseli in da mu pri spanju ne delajo nepokoja miši in podgane. Zagotovim te, da boš z menoj popolnoma srečna, ako iščeš blagra v najini duši in ljubezni, in ne v romantiških izmišljijah. Kako namreč ravno one le prelahko človeka goljufajo, skusila si popolnoma sama nad seboj!"
Milici je bilo zdaj naenkrat vse očitno. — Reški žit ar, kterega se je svoje dni tako stanovitno branila, jo je v hajduški obleki uropal. Rdečica jej zalije lica; ker pa jej je bil njen namišljeni harambaša postal tudi brez hajduške oprave do dna duše mil in drag, zakriti je hotela svojo sramoto s tem, da je naslonila svojo skodrano glavico na ženino ve prsi. Poleg stoječi varh pa ne zamudi te prilike, ter radostno blagoslovi srečna novozaročenca!
Romanarska dekleta! vzemite si nauk iz te dogodbe.