_    131
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaro sla v.
77.
Na gorskej planoti Peruvanskej.
(Konec.)
Po večerji sem se ves truden vlegel na trdo ležišče, ali zaspati nisem mogel dolgo ne,  ker so ponočne tiče
grozno vreščale in vpile okoli votline in drugej. Slednjič sem vendar zamižal in zaspal. Ali v spanju so se mi oči razbolele tako, da sem se zbudil. Strašno me je skelelo, peklo. Nisem mogel pogledati, ker je trepalnice kri zalila in se strdila. Šinil sem po koncu, in bolestno javkal. Zaspati mi ni bilo nič več moči* Včasih sem stal, včasih sem čepel na kamnu, tresel sem se mraza, in tudi tulil sem v silnih bolečinah. Kaj bode! Kedaj bode dan! stokal sem. Mrtvaška tišina je bila razlita po vsij neizmerni pokrajini, tudi živali so bile utihnile. Kedar se mi je zdelo, da uže mora biti proti jutru, odprl sem bolne oči, ali kaka — groza me je obšla! Ko sem pogledal po votlini, opazil sem napolu zmrznjeno truplo človeško, na katerem sem glavo držal nocoj. Skočil sem na plan, da osedlam mulo in odjašem. Ali rado je, da bije nesreča na nesrečo. Mula mi je poginila po noči, vse štiri je molela od sebe. Ker je bila lačna, požrla je v naglici neko zelo strupeno bilino, in po nje je bilo.
Ves potrt, in kdo bi ne bil, vrnem se v votlino, drugega mi ni kazalo. Nebes je bil čist Kot ribje oko, in solnce je obsevalo pobeljeno pokrajino. Tiče so žvr-golele okoli votline, zajci so skakali brez vsega strahu po snegu, in dolgovratne srne so zvedavo stegovale vratove. Videti je bilo, da se žival ne briga nič za debeli sneg. Potolažil sem se toraj tudi jaz ter stopil zopet v votlino, da ogledam mrtveca. Da je Indijanec, to sem uže vedel. Na glavi je imel več hudih ran. Pred kot ne ga je pobila zavratna roka, in potem zavlekla v votlino.
Vzel sem puško in ustrelil zajca. Nabravši malo suhljadi, zanetil sem ogenj, zajca nasadil na kost, ker druge priprave nisem imel, ter si ga opekel. Nič kaj ni mi dišala pečenka, ali za silo je uže bila. Premišljeval sem, kaj bi začel. Med dvanajsto in eno uro mi je udarilo na uho enolično, raztrgano kričanje. Kaj je to? Vesel pa tudi prestrašen sem skočil iz votline gledat in poslušat. Stopil sem na skalo, ter zazrl v dolu dva Indijanca, katera sem včeraj srečal. Tovorila sta odpadke v plavž. Brzo sem zletel doli prosit ju, naj mi pomagata naprej. Za malo tobaka sta mi prepustila eno lamo, ki sta jo tudi sama prignala k votlini, da smo mojo prtljago naložili. Še en pot sem milo pogledal mrtveca v votlini, pograbil perišče prsti, vrgel jo nanj, ter odšel.
•    78.
Na Laponskem.
Psi so zalajali, kazno, da kmalu pridemo k čredi in k stanovanju ljudskemu. Hiteli smo kar smo mogli, ker so uže debele kaplje padale. Srečno smo se pripeljali k hiši ali k gami, kakor jo Laponec naziva. Stala je pod goro ob robu širnega barja. Sprejeli so nas, ali prijazno ne. Ali kakor si Arabca pridobiš s primernim darom, prav tako tudi Laponca z žganjem. Da je Laponec neprijazen, temu se skoro ni čuditi, malokateri narod je tako zaničevan, kakor njegov. Ošabni Švedec dela ž njim kot z nespametno živaljo, ter ga pita s psom, lepšega imena nima zanj.
(DaJje prihodnjič.)
_    132