362
I
hov se vendar  niti ti  pisatelji  niso  mogli    rodnih tleh,  treba bi bilo  sto let iti  nazaj
iznebiti. Puškin sam priznava: „Vsak izmed nas se je nekaj učil, ta tako, ta tako." Da, celo 1. 1812. ni zatrlo ljubezni do tujinstva, dasi so spoznali sovražnike, ki si upajo priti v „sveto Rusijo" in požgati „matuško Moskvo". V Rusiji so začeli iskati samih sebe. A Rusija je prostrana, in šele Gogolj-Čičikov jo je našel, ko se je vozil po njenih dolgih cestah s svojo bričko. Literatura je izhajala iz dvora in je stala daleč nad „bezgramot-nim" narodom. Pač so jemali iz naroda, a dajali niso narodu ničesa. Vse se je v dolgem razvitku pripravljalo na resnejši čas. Krvlov je v basnih pokazal narodni jezik, Karam-zin je pisal zgodovino Rusije, Žukov-sky je kazal moč države in vzgajal mlade moči; prišel je Puškin in nastopil je z epom, zajetim iz naroda, kot jih je slišal od svoje „njanje", Lermon-tov je peval mile pesmi, in „poet-prosol" Koljcov je zapel v čistem narodnem tonu. Prišel jel. 1836. Belinskij in zapisal besede: „Mi nimamo literature."
In pri tem je vztrajal, dasi ni Šlo nikomur v glavo, kako more človek pri zdravi pameti kaj tacega trditi. Takrat je prišel Hom-jakov v hišo Kirjejevskih. Brata Kirjejevska sta bila domoljuba in nasprotna tujstvu. V hišo njiju matere sta prihajala Hercen in Granovskij. Med nje je prišel tudi Hom-jakov in pozneje mlajši ljudje, Samarin, Aksakov in drugi. Začeli so resno govoriti o tedanji družbi in literaturi in razumeli so
in začeti delo z narodom. To je petrograjska družba nazvala povrat v „nevježestvo" in mlade domoljube so nazvali „slovenohle". Njih ideje so bile sledeče: Oživiti so hoteli zopet staro slovansko Rusijo; poudarjali so nasprotje med „modernim Petro-gradom in staro Moskvo", obsojali so reforme Petra Vel., češ, da je prezrl narodne pravice ; novo slovstvo in življenje sta ločili inteligenco preveč od naroda. Torej nazaj k narodu! Narod hrani še, kar je pristno ruskega;   torej   vzdignimo  narodno  rusko
moč! Zapad naj ima svoje, mi imejmo vzhod! Pri tem je igralo veliko vlogo tudi versko vprašanje ; oglasili so se proti moderni brez-božnosti, ki prihaja z zapada v pravoslavno verno Rusijo. „Slitsjasnar6dom!" je bilo njih geslo. Te ideje so se glasile iz družbe, kateri je načeloval Hom- • jakov.
Zbudile so odpor in zasmeh. Svoje misli so pri-občevali v „Moskvi-taninu", v „ Sbor-niku"inv „Moskovskih Sbornikih" ter v „Ruski Besedi". Belinskij je kazal na Go-golja; njegova mogočna beseda je pridobila zase velike duhove, in začel se je pristni ruski realizem na ruskih narodnih tleh... „Slovenofili" so stali v nasprotju z dvema strankama: Na eni strani je bila trezna, objektivna Puškinska smer, na drugi realistična smer po potih, katere je hodil Gogolj in ki jih je razkril in odobril Belinskij. Homjakov pa je zapazil višji pomen slovenohlstva. Kot
besedo Belinskega tako,  da kar imamo, je    narod je ruski narod  slovanski  in kot tak vse tuje; treba bi bilo iznova začeti na na-    ni sam, ampak ima brate. Videl je zapadne