Letnik XV.	1883.	Št. 9.
izhaja po dvakrat na mesec v 8 Ljubljani, in to 10. in 25. dne, s rt,	ko ga prebere in ne	g
S	konfiscira policija.	S
Vrednik Jakob Alešovec.
Posamezne številke se dobivajo, če jih kaj ostane, po 15 kr. v administraciji, Ključarske ulice (pod mestnim trgom) št. 3 v II. nadstropji.
Kdor ga bere in ga ni kupil, se bo, ako se zasači, ostro kaznoval.
Novice s križem sveti.
Afrika. Dunajski levičarji in kranjski nemškutarji so tu naročili veliko levov, tigrov in drugih žival iz tega namena, da bodo v raznih zborih namestu njih tulili, ker teh ljudi glas zdaj v Avstriji nič ne izda.
Amerika. Po severnih državah je silna nevolja nad avstrijsko vlado, ki pripušča, da judje in prusaški nemci, renegati in nemškutarji tako propadajo. Zdaj že kujejo in lijo velikansko kanono, s ktero bodo pomerili naravnost na Dunaj in postrelili ministre — vsacega posebej, se ve da. Če bi pa to ne pomagalo, bodo prišli čez morje sem z ladijami, ki tudi po suhem in celo po zraku plavajo, ter iz vseh nasprotnikov dunajske levičarske stranke naredili klobase, s kterimi bodo doma, svoje prešiče pitali.
Angleška. Po vseh mestih, posebno v Londonu, nahajajo sila veliko dinamita in drugih priprav, s kterimi se lahko poslopja rušijo in ljudje spravljajo brez stroškov na oni svet. Kako zviti so hudodelci, se vidi iz te dogodke. One dni so zasačili človeka, ki se jim je sumljiv zdel zavoljo nenavadne trebušnosti. Prijeli so ga in preiskali in kaj so našli! Najedel se je bil dinamita in imel namen iti v zbornico poslancev, kjer bi bil dinamit v sebi zažgal in tako razdjal poslopje in umoril vse poslance z ministri vred. Tudi je imel seboj psa prav do sitega napitanega s strašnim nitro-glicerinom; ko so ga prašali, kam bo ta grozni pes šel, je rekel, da ima iti v Ljubljano, kamor je namenjen za to, da bo razgnal deželni zbor kranjski.
Azija. Vsi vladarji so se dogovorili in sklenili
svoje narode ponemčiti, ker so se prepričali, da le na ta način morejo časno in večno srečni biti. Zato so se obrnili do „šulferajna“ v Avstriji, ki bo poslal več misijonarjev tje, med njimi tudi Linharta, Gariboldija, Zimo itd., Pirkar pa gre za šolskega nadzornika za vso Azijo in Avstralijo. Če se bo le dalo, ponemčili bodo tudi vse tamošnje živali, tigre, leve, kače, osle, kamele itd., potem bo Azija res prvi del sveta.
Francoska. V senatu misli nek poslanec predlagati postavo, po kteri se določi, da ključev nebeških vrat odslej ne bo imel več sv. Peter, ampak predsednik francoske republike. Ta predlog se bo gotovo tudi sprejel. — V drugem si pa Francozi brusijo še vedno zobe, s kterimi mislijo svoj čas popasti Nemčijo.
Kranjska. Vse pri starem, tudi Pirkar in deželni zbor. V Ljubljani se je rotovž" popolnem slovenski preoblekel in nemškutarji, kedar gredo memo, kašljajo kakor uši. Mesto se pripravlja za cesarjev prihod, nemškutarji pa se vadijo skrivati kisle obraze. Prerokovali so, da mora Ljubljane konec biti, ko ne bo več nemčurska, in da bo Ljubljanica nazaj proti Vrhniki tekla; pa Ljubljana bo stala, dokler bo „Brencelj“ izhajal, to je gotova, neovrgljiva resnica.
Laško. Nek umetnik je iznašel drevo, na kterem rastejo bombe (ali laški bob), ktere se same ob sebi razpočijo, ko dozore. Seme tega drevesa mislijo zatrositi posebno v Avstrijo, ker uvažanje golih bomb več ne gre, kar je moral Oberdank plačati toliko oolnine, da je celo glavo zgubil.
Nemčija. Bismark si je izmislil, da bi bilo za evropski mir najbolje, če bi se vsi kralji in cesarji skup
zvezali. Ker je bolehen, ne mara nobenega ropota, še celo žvenkljanje z denarjem mu težko de, če ni zlato. — Avstrijski prusaki so poprašali, pod kakimi pogoji bi mogli biti sprejeti v Prusijo, pa so dobili odgovor, da pod nobenimi, ker je štupa za šurke in stenice še predraga.
Ogrska. Tatovje, morilci in tolovaji so se oglasili, da hočejo imeti v državnem zboru tudi svoje poslance, ker je njihovo rokodelstvo že dosti razširjeno pod vso ogrsko krono. Volilno pravico ima vsak, kdor izkaže, da je bil vsaj pet let že zaprt ali je to zaslužil, voljen pa sme biti le tisti, ki ima vsaj deset let že prestanih.
Rusija. Za venčanje (kronanje) carovo se delajo velikanske priprave, nihilisti se vadijo tudi že v obešanji brez smrtne nevarnosti. Judovski, posebno nemški časnikarji pa so izrekli, da to venčanje ne bo veljavno, ako njih ne bo zraven. Dovoljenje slovesnosti je prišlo že od vseh drugih evropskih vlad, samo od ljubljanskega kazinskega konstitucijskega društva še ne, ker se dr. Šraj še zdaj ne more odločiti, bi li dal to dovoljenje ali ne.
Turčija. Sultan bi šel prav rad že nazaj v Azijo, od koder so prišli njegovi predniki, če bi le kdo v Evropi za njim dolgove plačal. Minister mu je svetoval, naj razpiše podeljenje redov tistim, ki bi hoteli plačevati te dolgove. Ljubljanski Dreo, po domače Aleksander Koruza v Gradišči, si je to zapisal za ušesa, ker vidi, da mu od drugod in za kako drugo reč ne bo priletel noben red v lačni „knefengar“.
Pavliha.
Prebito je slabo vreme, skoro kakor na Poljskem, kjer sem bil enkrat, pa ni bilo prav nobenega vremena. Kavno tako se zdi človeku to vreme, kakor obraz kakega starega uradnika ali „pjontarja“, ki bi se moral slovenski učiti, slovensko vlogo pred sabo ima in bi se rajši v nos vgriznil kakor da bi slovenski pisal. No, pa take možice bomo že ugnali, prej ko vreme, kajti ravno vreme jih bo vzelo, če z Dunaja ne pihne veter, kakoršnega še zmiraj pričakujejo.
Pa res, to prebito vreme! In tako ni samo pri nas, po vsi Evropi in še po drugih delih sveta je vse kislo, prehlajeno, mrzlično in pusto, tako, da človeku še marela dosti ne pomaga. Jaz sem mislil pred Binkoštmi še nekoliko ozreti se po Evropi, če bi bilo kje kaj novega, pa sem se zares vremena vstrašil; turški sultan mi je celo pisal, da ga prav zares zebe, akoravno mu Kus še zmiraj kuri; pravi, da, če bo tako mraz mu v Evropi, jo bo popihal kar v Azijo nazaj, naj potem svet govori o njem tako ali tako.
V takem vremenu nisem maral kolovratiti po Evropi, pač pa sem hotel nekoliko stopiti po Avstriji, ktere si že dolgo nisem ogledal. Na poti mi je ravno Ljubljana, lepa „gosp6ska vas“, kakor pravimo mi, ker je v nji veliko gosposkih kmetov in kmetiške gospode; še jaz poznam dobrega znanca mojega očeta, ki je šel v Ljubljano služit za štacunskega hlapca, zdaj pa njegovi otroci že nočejo nič slovenščine znati. No, zdaj je mesto po rotovži narodno, nemčurji so se poskrili v javnem življenji in če bi ne bilo ženskega spola, kvartalcev in drugih igralcev, bi se po Ljubljani ne slišalo veliko nemščine ne na ulicah, ne po gostilnicah in kavarnah, ampak le še v uradnijah pri plesnjivih starokopitnežih.
Toda ne bojte se, da bi vam popisaval Ljubljano, ker to bi bilo predolgočasno za-me in za vas; jaz se tudi nisem veliko mudil tam, marveč ukrenil jo naravnost proti Dunaju pogledat in poprašat, kako je kaj mojemu znancu, ministerskemu predsedniku grofu Taaffeju pri srci. Ko sem bil zadnjič pri njem, sva se prav do hudega skregala in obljubil sem mu, da me ne bo k njemu, dokler se bo za Slovence tako malo zmenil, kakor se je do tje. Akoravno še nisem imel pravega vzroka, prelomiti svojo besedo, ker se Taaffe v tem še ni poboljšal, sem vendar stopil k njemu, da bi videl, če je še tako trden, da ga nasprotniki ne bodo podrli in da bo nam mogel dati to, kar nam gre po človeški in državni postavi.
„0, Pavliha", — me ogovori, ko me zagleda — „si še živ?"
„Še, hvala Bogu11 — odgovorim — ,.še sem živ in tudi Slovenci smo še živi, akoravno to ni tvoja zasluga. Le roko deni na prsi, pa reci, če si za nas Slovence že kaj prida storil."
„Saj je stranka, pri kteri so vaši poslanci v državnem zboru zdaj v večini, kaj hočeš še več?" — odgovori minister.
„To je že res“ — rečem jaz — „ali komu to kaj pomaga? Tebi, ker ti vse obvelja v zbornici, kar zahtevaš. Naši poslanci so pa tudi taki, da dero za drugimi, nazadnje pa, ko so zmagali ali marveč tebi in tvojemu ministerstvu pripomogli do zmage, se pogledujejo drug dru-zega in lahko prašajo: Prav dobro smo nadrli one,, ali kaj smo na boljem mi za-se in za volilce svoje!"
„Ti mar nisem všeč, Pavliha ?“ — me praša Taafte
dalje.
„0 pač, desetkrat boljši si že od tvojih prednikov" — odgovarjam jaz — ..kajti pod tvojo vlado propada nemčurstvo vsaj pri nas, na Dunaji pa se tudi nam sovražna judovsko-nemška golazen krha in gine.“
„No vidiš!" — reče on nekako ponosno — ,.ali ni to veliko ?“
„Nekaj je že“ —■ odgovorim jaz — ,,ali mi s takim ne moremo biti zadovoljni. Če je meni kdo vzel jopič, ne bom zadovoljen, ako ne pride tudi po srajco in hlače, marveč čakal bom, da mi s silo vzeti jopič prinese nazaj, potem še le bom zadovoljen. Dokler pa on preširno hodi v mojem jopiču, memo mene, kako li bom dobre volje!“
„Saj ste Slovenci že marsikaj dobili11 — reče on na to — »drugo bo pa že še prišlo, ker vsega kar na en pot vam ne morem dati.11

Priloga „Brenceljna“ k št. 9.
„Zakaj ne? — prašam jaz; — „ali misliš, da te bo kdo snedel, ako dovoliš to, kar zahteva na tisoče in tisoče Slovencev ? Meni se zdi, da ti prav za prav še ne veš, kaj in kakšen je Slovenec."
„0 pač“ — odgovori Taaffe — „kar sem jih jaz videl, znajo vsi kolikor toliko nemški — dokaz, da imajo dobre glave."
„Pa strašansko, čudapolno potrpežljivost" —• pristavim jaz — „ker težko boš našel narod, čegar poslanci bodo tako držali z vlado, kakor naši, akoravno svojim volilcem ne prinesejo domu nič ko nove davke ali pa k večemu zmagonosne obraze, na kterih pa volilcem ne zraste nič. Edino to je bolje: Če je že človek lačen, da mu želodec poka, mu vendar bolje de, ako leži na solncu ali pod streho na gorkem, kakor pa, če bi ležal na dežji ali mrazu. Ali si me razumil ?“
„Sem te" — odgovori Taaffe, ki je drugače prav izveden in učen človek, samo o Slovanih in posebno o Slovencih pa je premalo podučen. Ko hočem iti, mi pride na misel še:
„Ej Edvard, kdaj boš pa že deželni zbor kranjski razpustil? Ga li boš ali ne?“
„V par dneh boš že slišal" — mi odgovori — „in potem boš menda vendar zadovoljen, ne?"
„Veš, prijatelj" — rečem jaz na to — „to je tako, kakor da bi bil človek po krivem zaprt, pa bi zmiraj in zmiraj prosil, naj bi ga spustili, ker je nedolžen. To se mu obeta in obeta, pa ne zgodi se ne; še le, ko ima sedeti še par dni, pride mu razsodba, da je prost in sme iti. kamor mu drago. Ali bo tak odrešenec vesel tega ? Ne bo li marveč rekel, da tistih par dni bi bil že še prestal, kakor je prestal mesece in leta, in se bi mu ne bilo treba nikjer zahvaljevati za milost."
„Ali to meri na deželni zbor kranjski?" — praša Taaffe.
„Kam pa drugam ?" — odgovorim jaz; — „če zdaj misliš razpustiti kranjski deželni zbor, si pri nas Slovencih ne boš pridobil nobene posebne slave. Nemškutarji so tako že dosedeli svoja leta, narodnjaki pa tudi vedo, da je onim ura potekla. Prej, reciva pred par leti, bi bil ti pač razveselil Slovence ne le na Kranjskem, marveč povsod, ako bi bil razpustil nemčurski deželni zbor kranjski; zdaj pa, ko je sam ob sebi minul, bi bil razpust njegov toliko, kakor če bi mrtvo stvar še s kladvom po glavi vdaril. Pa naj bo, kakor koli! Če zbor razpustiš, bodo prej volitve in nemčurji vrženi iz deželnega odbora, kjer so pravi molji v kožuhu, in dežela se bo o prihodu cesarjevem zares mogla pokazati to, kar je, namreč vseskozi slovensko."
Grof Taaffe na to ne reče nič, ampak stisne mi roko, jaz pa jo poberem ven, pa grem kmalu proti domu, ker na Dunaji vse preveč po judih in zagrizenih nemcih, to je: prusakih smrdi. Ta smrad je zares neprenosljiv za pošten nos.
Pilitar je še deželni šolski nadzornik!
Pred ljubljansko stolno cerkvijo.
A.	Kam pa, kam, prijatelj ?
B.	V cerkev grem, saj veš, da je nedelja in da gre vsak pravi kristjan k maši in pridigi.
A.	Pa tukaj je pridiga ob desetih nemška!
B.	Ravno zato hodim sem poslušat jo, ker se kaj tacega v Ljubljani nikjer več ne sliši. Pa je tudi res nekaj, na 'kar smejo še nemškutarji ponosni biti. Vse so že zgubili, „rotovž“, kupčijsko zbornico, vlado, zdaj bodo zgubili tudi še deželni zbor in odbor.
A.	In če bi nemške pridige v stolni cerkvi ne bilo, bi se skoro ne poznalo, da je v Ljubljani še kaj nemškutarjev.
B.	Res je, vse so zgubili nemčurji že v Ljubljani, samo stolno cerkev — to pa še imajo.
A.	Bo tudi tu treba butiti kam, da se bo podrlo.
B.	Kam pa ?
A.	I, kam ? V škofijo, mislim.
B.	Ne bo nič, je pretrdno zidana.
A.	No, potlej bom pa še dolgo hodil k nemškim pridigam v šenklavško stolno cerkev, ki stoji v sredi slovenskega ljubljanskega mesta.
B.	Jaz ne vem, zakaj je nemška križanska cerkev! Tam naj bi si ljubljanski nemci in nemškutarji najeli nemškega pridigarja, saj je cerkev dosti prostorna za vse. Tako je pa nemška cerkev v Križanki h slovenska, slovenska cerkev Šenkiavška pa nemška. Ali ni to narobe svet ?
A.	Res je, pa ti tega ne boš prenaredil.
B.	Morda ne, bodo pa drugi. Boš videl, da bo šen-klavška cerkev še tako slovenska, kakor je n. pr. „rotovž“.
A.	Kdaj pa ?
B.	Tiho, da naju ne slišijo v škofiji, drugače utegne biti boj.
Kaznovani lakomnik.
Nekje je bil branjevec ali „tandler“, znan zavoljo svoje lakomnosti, ker brez njega ni bilo nikjer nobene dražbe in je hotel vse prekupiti. Bila je pa nekega dne razprodaja zapuščine nekega duhovnika, h kteri je on — se ve da — tudi prišel. V tej zapuščini je bila med drugim cela lepa mašna oprava in prišlo je nekaj duhovnikov, ki bi jo bili radi kupili za-se ali- pa za svoje cerkve. Pa branjevec, komaj zapazivši njih namen, sklene, dražiti in kupiti jo ter potem z dobičkom prodati tem ali drugim duhovnom. In res, ko je prišla na vrsto, gonil in gonil jo je, da mu je slednjič ostala, in potem razobesil jo v svoji prodajalnici.
Pa to se mu je slabo splačalo. Nekega dne, ko je ravno štel svoj denar in precejšen znesek bankovcev vteknil v svojo denarno listnico, to pa v žep suknje, pride na pol gosposki oblečen človek in praša po ceni razobešene mašne obleke, češ, da bi jo rad podaril svojemu bratu, ki je duhoven. Branjevec mu brž pove ceno, visoko, se ve da, a kupec reče:
„Ni predrago, samo to bi rad vedel, če bo mojemu gospodu bratu tudi dobro podala se. Je skoro take po-
stave, kakor vi. Kaj, če bi vi oblekli to mašno opravo, da bi jaz vedel, kako bi se podala bratu?11
„0, zakaj ne?“ — reče branjevec, sleče svojo suknjo in jo vrže na stran, potem pa se obleče v mašno krilo in dene tudi mašni plajšč na-se. Ko je napravljen skoro tako, kakor mašnik pred altarjem, reče tujec, naj se zasuče, da ga bo videl od zad in spred. Branjevec to stori, v tem pa kupec potegne listnico z denarjem iz njegove na stran položene suknje ter jo popiha skoz vrata. Branjevec to zapazi in se zažene za njim, pa že pri vratih ga ljudje vstavijo, češ, da v mašni obleki in z mašnim plajščem vendar ne bo šel na ulice, ker ga bo prijela policija in bo potem sedel v luknji ali pa ga bodo še celo v norišnico poslali. Nič ni pomagalo njegovo upitje, da je okraden, ker ljudem v drenji ni mogel razložiti vsega, in ko si je slekel nesrečno obleko ter oblekel svojo, kje je bil že tat z njegovim denarjem! Obojega ni videl nič več. Po vrhu pa je imel še posmehovanje ljudi, ki so mu rekli: „Prav se ti je zgodilo. Kdor hoče nositi mašno obleko, mora prej za duhovna izštudirati.“ Kam je potem dal to drago mašno obleko, se ne ve, le v njegovi prodajalnici je ni bilo več videti.
Pirker ist noch Landesscliiil-inspektor!
Z Olimpa.
Dragi mi „ Brencelj “!
To mi boš pripoznal, da Ti pišem vselej kaj novega in mikavnega, ker gradiva meni nikdar ne zmanjka, marveč mi še preveč zaostaja, kar boš razvidel iz današnjega pisma. Kdaj bi Ti bil moral že sporočiti to, kar pride danes na vrsto in je pri vas že skoro pozabljeno! Toraj beri!
Več tednov je že, kar smo dobili dva nova priseljenca, jako odlična možaka, kterih smo ravno tako veseli, kakor ju bote vi pogrešali.
Prvi je nadškof goriški Andrej Gr ol maj er, kterega sta posebno prisrčno sprejela tukaj škofa Slomšek in Wolf, pa tudi Tebi dobro znani najboljši prijatelj njegov, nekdanji vodja ljubljanskega semenišča Novak. To je bilo veselje, ko so sedli skup in se začeli razgovarjati prav kakor v mladih letih. Slednjič so prišli tudi na sedanje razmere po Slovenskem, posebno na ljubljansko škofijo.
„Menijeprav žal“ — je rekel Wolf, — „da sem par let prepozno umrl; kajti če bi bil jaz umrl prej, bi bil ti postal ljubljanski škof in marsikaj bi bilo bolje, kakor je; ne bilo bi tolikega pomanjkanja duhovščine po Kranjskem, ne toliko Kranjcev duhovnov po družili škofijah, in — kar mene posebno briga — moj slovar bi bil že davno na svitlem.“
„Hm, hm“ — se je nasmehljal na to častitljivi starček — „o tvoji prepozni smrti, kakor praviš, jaz nisem s tabo istega mnenja, marveč želel sem ti še veliko let; drugače pa je, kar se tiče škofije ljubljanske. Jaz bi bil prav rad škof svojim rojakom, rajši kakor v Go-
rici med Lahi in lalioni, mislim tudi, da bi se bili prav dobro razumeli med sabo vsi skup. Moja misel je namreč ta, da mora škof svojim duhovnikom in vernim biti iz-gled tudi v narodnosti in jih celo spodbujati k domoljubju."
Slomšek in Wolf pritrdita temu in vsi si podajo roke ter sklenejo prisrčno zvezo med seboj.
Ta pogovor Ti pišem samo zato, ker utegne biti zanimiv marsikomu, ki je poznal Golmajerja in pozna tudi druge škofe na Slovenskem.
Druga dogodba je bila ta. Komaj je odlični priseljenec dobro vdomačil se med nami in svojimi drugimi prijatelji, kar primaha k nam drug odličen možak, kterega naš vratar brez vsega popraševanja kar not spusti in pripelje k nam, ker je bil tudi v duhovski obleki. Mi drugi ga nismo poznali po obrazu, komaj pa ga zagleda Golmajer, se mu vzdigne naproti in moleč roko mu pravi:
„Ej, to je pa Štefan, naš vrli in marljivi slovenski pisatelj Kocijančič. Kaj se je pa tebi zameril svet, Štefan, da si se preselil k nam?“
„Sam ne vem, kaj sem mislil" — odgovori popotnik — »kar nekaj mi je butilo v glavo, ko sem bil v knjigarni, in popihal sem jo kar na hip. Kazen tega me pa tudi, po pravici rečeno, doli v Gorici ni nič kaj veselilo, je preveč lalionstva tam in Slovenci se ne morejo nikjer prav na noge postaviti. Saj imate tu kak prostorček za pohlevnega možička in med-se me bote tudi sprejeli, kaj ?“
„0, z veseljem" — rečemo vsi, ko slišimo ime znanega slovenskega pisatelja, tudi Blefvveis mu pride naproti pozdravit ga, in tako imamo zopet enega slovenskih pisateljev več med seboj. Zdaj se je tudi že vdomačil med nami in je res prav kratkočasen. Večerne zabave imamo prav živahne, veliko bolj ko pri vas, in kar je glavna reč, pri nas se pri takih zabavah ne kramlja nemški ali laški, ampak vse slovenski.
O vaših razmerah se tudi pogosto pogovarjamo. Prav všeč nam je, da ste v Ljubljani napulmjene nem-čurje posadili tje, kamor gredo, namreč v kot in pod klop. Zdaj-bote imeli tudi volitve za deželni zbor; le še tam zmagajte, potem ste pa povsod na konji. Razpora se varujte, če prav med vami ni še vse tako, kakor bi moralo biti; še le ko bote v svoji deželi gospodarji popolnem na svojih nogah, utegnete tudi med seboj potrobiti in odpraviti, kar je gnjilega v Sloveniji, posebno pa nekterim petelinom nekoliko grebena porezati. Pa saj bote že spoznali, kaj bo treba, kterim ljudem bote morali malo na noge stopiti. Dosti o tem za zdaj!
Še nekaj. Grabrijan, bivši dekan vipavski, je bil ravno pri meni in zelo hud; kar ves razburjen je prišel, da sem ga zavzet vprašal:
„ICaj te je pa tako razbelilo, Jurij? Ali morda svojega godu nisi dobro obhajal?"
„Ej kaj moj god" — odmaje nevoljen — »Vipavci, Vipavci!"
„Kaj so pa naredili ?“ — poprašujem jaz.
„Čez mojo čitalnico so se spravili, ktero sem jaz s tolikim trudom in tolikimi stroški pred skoro 20 letini osnoval" — odgovori častitljivi mož in nadaljuje: „.Te že pes to, ti mladi ljudje ne morejo ničesar pri miru pu-
stiti. Kakor da bi jim čitalnica ne bila dosti narodna in eno društvo ne dosti za vipavski trg, jeli so snovati posebno društvo „Edinost“, ki bo pravi ričet nemškutarjev, „Oberslovencev“ in lahonov, in to nalašč zato, da bi pokopali mojo čitalnico. Da bi jih koklja brcnila z njihovim nepotrebnim društvom vred!“
„Kdo pa je glavni kolovodja teh čudnih rovarjev?" — poprašujem jaz.
„1, kdo drugi" — odgovori Grabrijan — „kakor tisti .Rihard, kteremu Bog odpusti vse grehe, ki jih je že storil zoper ljudi, kterim je hvalo dolžan. Grofu Lanthieriju, ki je bojda predsednik, tega ni zameriti, on se rad spreletava in obrajta spremembe. Skoro bi šel dol in vse skup oštel, kakor se spodobi in zaslužijo. Kaj neki hočejo z novim društvom, ko še čitalnica ne more nič kaj dobro pomagati si na noge!"
„Nič se ne jezi, nič" — ga pogovarjam jaz — „saj ne bo nič iz društva, ktero snuje lakomnost in nagajivost, boš že videl, da ne bo nič."
Tako sem ga nekoliko potolažil, da je šel in obljubil, z bolj mirnim duhom opazovati vipavske krte, ki vedno rijejo narodni stvari na kvar, kakor bo tudi Tebi znano, »Brencelj".
Dosti za danes, prihodnjič kaj druzega od nas in izmed vas. Da si mi zdrav do tje!
Ves Tvoj
Miroslav.
Plrkar je »e deželni šolski nadzornik!
Robatosti kazen.
V nekem kraji je bil poštar, in je morda še, znan zavoljo svoje nenavadne robatosti; ljudje, ki so imeli ž njim opraviti, so vedeli o njem pripovedovati razne reči, le lepih besedi ne, ker take so mu bile neznane tako, kakor divjaku rokavice.
Nekega dne pride k njemu v pisarno postavna kme-tiška mati s pismi in prosi tudi pojasnenja v neki zadevi, ker je imela sina pri vojakih.
„Ej kaj" — zarohni poštar po Svoji grdi navadi — „kdo se utegne meniti z babami! Vsaka prinese semkaj bolh in jih pusti tukaj kolikor koli. Veliko ljubše bi mi bilo, če bi jih prinesla ena polno škatlo, kakor da jih prinese vsaka nekaj, da ni nikoli miru. Tako bi jih bilo dosti vsaj enkrat za vselej in človek bi si potlej odpočil."
„Kaj?“ — praša žena — „celo škatljo bolh bi radi imeli?"
„Da, le prinesite jih kar naenkrat" — renči poštar — »kolikor ste mi jih namenili znositi sem polagoma, mi bo veliko ljubše."
Žena gre. Preteče kakih štirnajst dni in poštar sedi ravno pri kosilu s svojo družino, kar pride kmetiško dekle in poda mu skrbno zavito in zavezano škatjico ter sporoča:
»To so mati poslali, so rekli, da mislijo, da bote zadovoljni."
Dekle potem brž smukne skoz vrata in se zgubi. Poštarjeva žena in že zelo odraščena hči — radovedni, kakor ženske sploh, ne morete strpeti, da bi ne hiteli odpirat škatljice. Brž potrgate vezila, odlušite papir, odprete pokrovček in o — o — o! Škatlja zleti na tla, ko je celo krdelo malih, črno rujavkastili živalic urno poskakalo iz temne in tesne ječe in se vsulo povsod, da je bilo vse črno. Vsi pobegnejo iz sobe s krikom, komaj da poštar pobere list papirja, ki je bil tudi na tla padel, in bere:
»Tukaj so obljubljene živalice. Nalovili smo jih doma in tudi sosedinje so jih prinesle. Zdaj bodo že dobro iz-stradene, toraj bodo že storile svojo dolžnost."
Zdaj je bilo poštarju vse jasno, vendar svojim ni povedal nič o tem, zakaj je dobil tako darilo. Kako so se potem teh lačnih skakalcev in skakalic znebili, o tem ne vemo druzega, ko da več dni v tisto sobo ni šel nihče ne spat ne kosit. Poštar pa je vendar prišel v smeh, ker se je ta reč zvedela po deklah.
Koze niso Koze.
Resnična dogodba iz slovenske pokrajine.
Je bil v nekem kraji uradnijski služabnik ravno na novo prišel, ki je imel to lastnost, da je glavo strašno visoko nosil, tako visoko, kakor nekdaj pri vojakih, kjer je bil »kaprol" in večidel novince učil in trpinčil. Tu je svojo službo nastopil z veliko mogočnostjo in zavednostjo, županom se je koj postavil s svojo pri vojakih naučeno nemščino, slovenski pa ni hotel kar nič znati, češ: »pri nas je vse nemški, mi s kanclije ne govorimo druzega."
Zgodilo pa se je takrat, da je bila prišla na dan ravno postava o varstvu gozdov, ktera prepoveduje pasti koze po grmovji in gozdih; kdor bi jo prestopil, bil bi ostro kaznovan. Naš uradnijski služabnik ali „brič“, kakor so mu ljudje rekli, je to pravil -v neki krčmi, kjer je nekoliko posedel, ter pristavil, da bo tudi on pazil na to, da se bodo kmetje te postave držali, ter naznanil gosposki vsakega, ki bi grešil zoper to postavo, to je, koze pasel po gozdu; pobahal se je tudi s svojo bistroumnostjo in zagotovil, da njemu ne bo nihče prikril koz.
Pri mizi sedi krojač Štržek, po vsi okolici znan zavoljo burk, ktere je bril in uganjal, da nihče tako. Ta posluša bahača nekoliko časa, potem pa se vtakne v pogovor:
»Vi pravite, da ne sme nihče koz pasti v gozdu. Jaz pa vem kar za štiri, ki jih v Gozdu pasejo."
„Kje?“ — praša naglo uradnijski služabnik.
»Ne daleč od tod" — odgovori Štržek — »dobri dve uri bo. če se hočete prepričati in koze sami videti, greste kar po dolini.gor in ko pridete do mosta, popra-šate župana, kje so tisti štirje, ki koze pasejo."
„V gozdu" — poprašuje brič.
»V Gozdu" — pritrdi krojač —• »saj bote lahko sami videli to in prepričali se."
»A, to je pa vendar preveč predrzno" — se jezi brič — »precej grem tje in če je to res, jih gotovo zatožim in potem bodo že piskali in cvilili."
S tem vstane in jo popiha po cesti, kakor hudournik , da se kar kadi za njim. Štržek se pa smeje v pest in ko ga drugi prašajo, zakaj, jim odgovori: „Se hote že tudi vi smejali, ko hote zvedeli, kako ho ta možic naletel.“
Brič v tem piha naprej, da s svojo štekljačarico kar luknje koplje v cesto; ljudje se mu kar umikajo in otroci beže s ceste. Ko pridere čez dobri dve uri do vasi k mostu, stopi v hišo zraven njega in najde tam precej trebušnega dobrovoljnega moža, kteremu se predstavi, potem pa kar praša:
„Ali je res, da tu štirje pasejo koze v gozdu?"
Možak ga najprvo debelo pogleda, potem pa, kakor da bi se mu nekaj zabliskalo, odgovori:
»Res je, res, tam-le v sredi vasi so vsi štirje skup, le stopite tj e in videli bote sami."
„Ali ti ljudje ne vedo, da je prepovedano, koze pasti v gozdu?" — reče brič.
»Bm, kaj jaz vem ? pejte in poglejte" — odgovori
mož.
Brič gre, vpraša in stopi v prvo hišo. „ Kje je tisti, ki koze pase v gozdu?" — zarohni med vratmi.
»Tukaj, gospod" — se oglasi nekdo v kotu ■— »le sem stopite, saj ste zdravnik, ne?"
Brič pristopi in kaj najde? Kozavega bolnika. Vsak si lahko misli, kako mu je bilo pri srcu.
»Pa meni je bilo rečeno, da so štirje tu, ki pasejo koze v gozdu!" — se jezi dalje.
„No, saj je tukaj v Gozdu" — reče pristopivša žena, — „mar niste videli zunaj vasi table in na nji napisa: Vas Gozd?“
Brič se vdari ob čelo pa jo brez dalj ega besedovanja popiha s hiše, akoravno žena upije za njim, naj bi vsaj pogledal bolnika, če je že popolnem iz nevarnosti. Kakor hudournik jo potem briše proti domu in ko pride memo gostilnice, kjer ga je Štržek tako naguncal, se obrne v stran, da bi ne videl posmehovajočih se mu obrazov krojača , krčmarja in gostov, kterim je bil Štržek vse razložil.
Brič pa je bil odslej bolj pohleven, le če ga je kdo prašal, kdaj da bo šel zopet gledat, kako v Gozdu koze pasejo, je hud in prizdigne palico.
Drobnice.
*	Na neki grajščini je imel gospodarja sin odgoji-telja. Grajščakov sin pa je bil silno len, razposajen in neubogljiv. Nekega dne praša ga odgojitelj: „Koliko prebivalcev ima mesto Pariz?" — Učenec se ne premišljuje dolgo, marveč praša: „ Koli ko je pa pri nas kuretnine na dvorišči ?“ — Učitelj postoji osupnen, a nadepolni dečko reče: »Vidite, gospod učitelj, vi ste pri nas doma, pa vendar ne veste, koliko imamo kuretnine; kako li bom jaz vedel, koliko je prebivalcev v Parizu, kamor je od nas tako daleč!“
*	Pri izpraševanji odrašenih o postu praša gospod župnik nekega moža, kaj je zakon. Mož se čudi temu
vprašanju, po malem premisleku pa vendar reče: »Zakon je dosmrtna kazen, ktere pa ne naloži cesarski sodnik, ampak duhovnik."
*	V predmestji je zbolel hišni oče. Mati brž pokliče po zdravnika, ta pride in poprašuje, kako da mož navadno živi in kaj da je. »Najraji ima cmoke" — odgovori mati — „in jih tudi precej veliko sne." — »Tako?"
—	reče zdravnik — »zdaj ne smete več toliko cmokov jesti, da si želodca preveč ne obložite." — Drugi dan pride zopet zdravnik in najde bolnika, ko je ravno jedel velikansk cmok. Ves jezen mu reče: »Ali vam nisem včeraj prepovedal, da ne smete toliko cmokov jesti?"
—	»Saj jih ne je več ko enega" — se oglasi žena — »kakor ste včeraj rekli. Jaz sem mu iz vseh desetih, ki jih je navadno jedel, naredila le enega in enega mu niste prepovedali, gospod doktor!"
*	K bolniku na kmete je poklican zdravnik, ki zapiše neko tekočino, ob enem pa prepove bolniku vsako pijačo. Gez par dni pride zopet in najde bolnika še slabšega. »Ali niste dali mu zapisanega zdravila ?“ — po-praša njegovo ženo. — „1, kaj pa da" — odgovori žena;
—	»ali ker ste, gospod doktor, prepovedali mu vsako pijačo, si nisem vedela drugače pomagati, kakor da sem tisto pijačo razgrela, vlila jo med raztopljeno zabelo in s to polila žgance, ktere on tako rad je in je tudi vse snedel, čeravno je tožil, da niso bili nič kaj okusni."
*	K nekemu trgovcu pride agent in mu ponuja svoje blago. »Kaj tacega" — pravi — „še gotovo niste kupili. To je blago, da se mora človek kar prste oblizniti." — »Že vem, že" — pa reče trgovec — »s takim blagom sem bil že večkrat prav grdo ogoljufan." — »Kaj ?“ — blekne na to agent — »sem morda bil jaz že kdaj pri vas?"
Razloček med Nemcem in Slovencem.
»Saperlot" — pravi Slovenec — »komaj dva meseca sem bil med Nemci, pa že znam toliko nemški, da bi me ne mogel kmalu kdo prodati z nemščino."
„No“ — se pobaha Nemec — »zdaj sem že 20 let med Slovenci, pa ne znam še nič tega jezika, kakor par kletvinskih besedi."
Nauk iz tega si utegne narediti vsak sam.
,,Brencelj“ piše:
Gosp. F. A. v G., X. B. v S., Š. P. na K. in M. G. v. M. Spisi niso mogli priti na vrsto, pa jih bo treba tudi nekoliko omehčati. Nekaj bo za Žefo, nekaj pa za Krišpina, ki prideta na vrsto prihodnjič.
Gosp. P. M. v L. Saj bote prišli gotovo kmalu v Ljubljano, kjer se dobomo v čitalnični gostilnici, ki je zdaj zopet odprta in prav dobra.
Več drugim. Za odgovore nam je danes zmanjkalo prostora. Prihodnjič obširneje.
IPUT" Temu listu je priložena 7. pola povesti „Ne v Ameriko!“ Prihodnja številka pride 25. t. m. z veliko podobo. Samo, da bi se narodnjaki, obilneje naročevali in pridneje plačevali, pa bi bilo vse dobro.