napak lesa za določanje kakovosti tudi sam pri oceni kakovosti debel uporabil kot kriterij napake lesa oziroma višino čistega debla brez grč in koničnost. Preden torej iz enačb ali tablice odčitamo sortimentno sestavo in vrednost, moramo za vsako deblo ugotoviti njegovo kakovost. Zato za prodajo sortimentov, ko ne vemo več, iz katerih debel so bili izdelani, ne moremo uporabiti avtorjevih izračunov. Ko je avtor izračunaval vrednost sorti- mentov, je uporabil vrednostna razmerja iz prodajnih cen na GG Postojna v letih 1991-1994. Takratne cene so veljale za drugačne kakovostne razrede, ki so bili pri prodaji nestabilni in povsem drugače do- ločeni kot v jugoslovanskem standardu. Nihče namreč ni uporabljal standarda dosledno. Cenovna razmerja so torej velja- la za neko neopredeljeno spremenljivo kakovost hlodov. Kot že sam pove, je med celulozni les štel tudi drogove. Torej so GDK: 525.1 Abies alba (Mili.) vrednostne tablice precej približne, čeprav je tudi res, da boljših meril v naših raz- merah nimamo. Naj opozorim še na nekatere izraze, ki jih avtor uporablja. Govori o vraščenih in izpadajočih grčah in pri tem misli zrasle in nezrasle grče. Zaraslih grč namreč na obodu debla ne vidimo, izpadajoče pa so lahko le v deskah, saj iz debla ne izpadejo. Okrožljivosti pravimo običajno kolesivost. Tudi beseda ))žag(< za debelina ali učinek prežagovanja se bo morala šele uveljaviti. Želimi si, da bi bili ti moji dvomi sprejeti kot dobronamerne pripombe in da bi jih nadaljnje raziskave in praktična uporaba objavljenih tablic sortimentne sestave in vrednosti debel jelke pri prodaji lesa na panju, pa tudi pri oblikovanju novih stan- dardov za določanje kakovosti okroglega lesa, ovrgle. Dr. Marjan Lipoglavšek Uporabnost standardov za razvrščanje gozdnih lesnih sortimentov Odmev na sortimentne in vrednostne tablice za jelko V 3. številki Gozdarskega vestnika je ·prof. dr. Marjan Lipoglavšek napisal svoje videnje mojega prispevka »Sortimentne in vrednostne tablice za debla jelke« ter podal svoje mnenje o mojih ugotovitvah. Za nekatere celo trdi, da ne držijo. V vnemi zagovarjanja vrednosti in uporabnosti standarda pa je šel celo tako daleč, da mi pripisuje trditve, ki jih sam v študiji ne najdem. O tem se ne kaže prepirati. Vse je napisano in vsak čitalec je dovolj pameten, da lahko sam presodi. Moram pa se oglasiti, braniti svoje delo in prispeva- ti k razjasnitvi stvari. O polemiki sem nekoč v našem glasilu že napisal svoje mnenje. Dodam naj le to, da se v njej krešejo is k rice, ki včasih vžgejo slamo in ta zgori. Pričakoval sem kakšen odmev, toda z drugega področja. Mogoče še pride. Pripombe in očitke kolega Lipoglavška lahko združim v štiri skupine: 364 Gozd V 54, 1996 1. Pripombe na same tablice. 2. Terminološke pripombe. 3. Pripombe glede uporabe cen. 4. Pripombe na orodje, pripomoček, pri sestavi tablic, oziroma na moje trditve o uporabnosti (takrat) veljavnih standardov za ugotavljanje kakovosti hlodov jelke - smreke in njihovo razvrščanje v kakovost- ne razrede. Takoj moram povedati, da ni- sem prav nič kriv, če je standard tak kot je. Očitno se najino mnenje o njegovi upo- rabnosti zelo razlikuje. Temu je posvečen pretežen del odmeva, zato sem tako tudi naslovil svoj odgovor. Prvi dve vrsti pripomb sta kratki, obrobni, zato bo tak tudi moj odgovor. študija res izhaja iz razmeroma majhnega vzorca, ki pa se je pokazal zelo reprezentančen in je dal, pri iz njega sestavljenih deblovnicah, zelo dobre rezultate tako po točnosti kot reprezentativnosti. Vse to je opisano v zadnji lanski številki Gozdarskega vestnika in ne kaže tu ponavljati. Domnevam, da je ta isti vzorec enako reprezentančen tudi za namene, kot sem ga uporabil v razis- kavi. To bo tako veljalo, dokler kdo ne dokaže drugače. Kot predsednik terminološke komisije je prav, če skrbi za pravilno rabo naših iz- razov. Pomisleke imam le v tem, da je to, odkar pomnim in zasledujem, že 4. (četrti) slovar, če nisem še kakšnega ali kakšne komisije prezrl. Tudi to je upoštevati, da smo Slovenci, kot pravi pokojni akademik dr. A. Trstenjak, narod, ki živi ob meji in imamo zato veliko izrazov za isti pojem in so vsi slovenski. O problematiki cen, kot trajnemu kazal cu vrednosti hlodov, sem napisal dovolj že v sami študiji. Dodam naj le to, da so lahko cene prave, niim pa ne odgovarja kakovost sortimentov. Ce je temu tako, se prej »kri- vi(( standardi kot cene. Vsebina in težišče »odmeva« je proble- matika standardov. Je pač tako, da nekdo vidi luknje, drugi pa njihovo okolico, kljub temu pa oba cenita ementalec. Tako je tudi tu. Lipoglavšek pravi, da je standard primeren, saj po njegovem ustreza, ker )>od vseh vzorcev je samo eden tak, da povprečno hlod l. kakovosti ne daje več­ jega izkupička kot hlod Il. kakovosti; hladi Il. kakovosti pa so bili povprečno vedno vrednejši od hlodov žagovcev 111. kako- vosti<<. Pozabi pojasniti, da primerja le razrede v istih vzorcih. Sam pa pravim, da v navedeni preglednici sploh niso prikazani izkupički, ki jih razumem kot zmnožek ko- ličine in cene, torej obeh kazalcev, kako- vosti (cene) in količine (izkoristka). Kako- vost (ceno) desk v glavnem določajo napa- ke in jih kot take štejem za pomemben toda ne edini kazalec vrednosti desk. Po- dobno je pri hlodih, da napake niso naj- močnejši kazalec njihove vrednosti. Ne morem se pa strinjati z mnenjem, da je standard dober. Standard, ki v žagovce Ili. razreda na Dolenjskem uvrsti hlade (ne enega pač pa povprečje nekaj m' hlodov), iz katerih nažagajo več in boljših desk, kot iz hlodov l. razreda npr. na Gorenjskem ali štajerskem, najbrž ni popoln. Rekel sem, da je tak standard pomanjkljiv in da bi ga bilo koristno popraviti. Obljubil sem, da bom ugotovil, zakaj je tak in pripravil predloge za njegovo poboljšanje. To sem tudi naredil. Ko sem se zadeve lotil, se mi še sanjalo ni, da smo v Sloveniji tako ubogi s podatki o razmerjih vrednosti hlodov in iz njih nažaganih desk. V vsej Sloveniji nisem mo- gel dobiti enega podatka, koliko in kakšnih desk so nažagali iz posameznega hlada smreke ali jelke. Strokovnjaki, ki so se in se še ukvarjajo s to zadevo, z razmerji hlod : deske, so mi rekli, da ga sploh ni. Najbrž ni treba posebej dopovedovati, da vsaka resna analiza teh razmerij temelji lahko le na takih podatkih. Ni jih pa eno- stavno dobiti. To sam najbolje vem. Kolega prof. dr. J. Butkovi6 z Zagrebške fakultete, mi je dal podatke o velikosti (volumnu) in kakovosti posamezne deske za 792 hlodov v izmeri 442 m' in to za vsak hlod posebej. Za vsak tak hlod sem iz podatkov o deskah izračunal količinski, kakovostni in vrednostM ni izkoristek. Za tiste, ki ne poznajo teh izrazov, pomeni to, koliko desk nažagajo iz hlada, kakšna je njihova povprečna kakovost - cena in koliko so s prodajo desk iztržili za hlod. Ko sem to delal, sem razumel, zakaj takih podatkov ni. Pri vsej računalniški tehniki sem poračuna! kakih 7-9 hlodov na uro. Koliko dela pa je še s tem, da na žagah take podatke pripravijo, vedo le žagarji. Zato se posebno ne čudim, če imamo v Sloveniji le povprečne podatke za vzorce. Za namene, za katere so jih rabili, so ustrezali. Takih podatkov sem zbral še 49 vzorcev s preko 1 000 m' hlo- dov. Vse to sem temeljito preračuna! in sedaj vem, zakaj je standard tak kot je. Tudi predlog novega standarda ni nič dru- gačen. Vem tudi, kaj in kako bi morali na- rediti, da bi pomanjkljivosti, o katerih raz- pravljava s prof. Lipoglavškom, odpravili. Ne samo, da vem. Izračunal sem vsakoM vrstne korelacija. Na njihovi osnovi lahko sestavljalec standardov oceni, kaj vsaka sprememba meril kakovosti pomeni. Pisec standardov lahko tako vplive sprememb posameznih meril kakovosti, npr. debeline, grčavosti ali koničnosti, poljubno, vendar natančno dozira, v skladu z dogovori v ustreznih telesih. Ne pa, da se o tem prerekajo, ima vsak svoje mnenje, le redek pa tudi kak argument. če prav razumem namen standardov, so za to, da bi kupec vedel, kaj dobi in prodajalec, kaj mora prodati za dogo- vorjeno ceno. Ta »kaj« mora biti s stanM dardi tako opredeljen, da je enak v vsej GozdV 54, 1996 365 državi, posebno še v naši, ko nas je za dobro vas. Ni dovolj. če standard za- gotavlja, da so hladi 11. razreda iz nekega sečišča na Dolenjskem manj vredni od hlodov l. razreda na tem sečišču in je tako tudi drugod. Hladi 11. razreda (ne prav vsak hlod, ampak vsaj povprečje nekaj hlodov) iz katerega koli sečišča, morajo biti manj vredni od vseh hlodov l. razreda v državi. Za to si prizadevam in zato moja kritika (do)sedanjih standardov. GDK: 945 Vsi bralci najbrž veste, kako je trenutno s standardi pri nas. O temu sem tudi sam že nekaj napisal. Veste tudi, da delajo nove. Tudi kako jih delajo in kakšen je uspeh tega dela najbrž veste. Zato se vsak lahko vpraša, v čem je težava in zakaj se to ne naredi, če je vse tako kot piše Rebula. Na to pa ne znam odgovoriti, razen v toliko, da bi rad za svoje delo dobil primerno povračilo. Dr. Edvard Rebula Slovenocentričnost slovenskega gozdarstva Med pomembnejšimi argumenti, s kateri- mi slovenski gozdarski strokovnjaki prepri- čujejo javnost in nemalokrat tudi sami sebe o pravilnosti svojega razmišljanja in delova- nja, je odnos gozdarjev iz drugih držav do naših gozdov in gozdarstva. Po mnenju slovenskih gostiteljev različnih tujih obiskov in izjavah višjih državnih uradnikov, nam tuji obiskovalci kar po vrsti "zavidajo« (vse podčrtal M.Š., pri katerem se nahajajo tudi viri podčrtanega) naše gozdove, njihovo ohranjenost in podobno. Resnici na ljubo nekateri tujci tudi hvalijo slovensko gozdar- stvo (znana je kratica iz nemščine: WWW, ali po slovensko ••na svetu najčudovitejši gozdovi«). Tujci pri nas tudi »iščejo inspi~ racijo((. ln po novem, ko se vključujemo v evropske združitvene procese, tudi menda »niso čisto nič zadovoljni«, ker smo v gozdarstvu pred njimi. Tudi izjave naših strokovnjakov, da »imamo edini v gaz~ darstvu kaj pokazati«, niso redke. Žal nikoli ni mogoče zaslediti odgovora na vprašanje, ki bi ga lahko in morali naši gozdarji zastaviti svojim gostom: nZakaj je pri vas drugače?«. Že od nekdaj me je zanimalo, zakaj se gozdarstvo s takimi prednostmi kot je slovensko, izvaja samo na nekaj promilah, niti ne odstotkih površi- ne svetovnih gozdov. Kako je mogoče, da gozdarji drugod ne spoznajo vseh kako- vosti slovenskega gozdarstva? Zakaj je možen relativno oster odziv vrhunskih tujih strokovnjakov na npobude« za •>sonarav- no« gospodarjenje z gozdovi? Odnos do gozdarstva v Sloveniji pove tudi nekaj o nerazumevanju gozdarstva, kot ga razu- 366 GozdV 54, 1996 mejo v demokratičnih državah, s katerimi se pač moramo primerjati. Gozdarstvo je predvsem družbena dejavnost, v kateri so gozdarji samo eden od udeležencev. Druž- bene okoliščine prevladujoče določajo cilje gospodarjenja z gozdom, poti za dosega- nje ciljev in vlogo gozdarske stroke v njem. Tudi v gozdarski stroki posamezne države prevladujejo osnovne značilnosti njihove družbene ureditve. Slovenski gozdarji so celo med prvimi vpeljali v prakso pomen različnosti rastišč in nujnega prilagajanja na naravno okolje, ne opazijo pa družbe- nega okolja. Neprijetno je poslušati nekate- re slovenske gozdarje, ko velikokrat omalo- važujoče in podcenjujoče komentirajo goz- darstvo po svetu, a ne omenijo razmer, v katerih gospodarjenje z gozdovi poteka. Naj uporabim prispodobo. Večina udele- žencev gozdarskih potovanj v tujino ni verjetno niti pomislila, ko so se vozili po odličnih tujih avtocestah (so jim jih zavida- li?), recimo nemških, ali jih v Sloveniji zna- mo narediti ali ne. Gotovo so bili prepričani, da jih naša gradbena stroka zna narediti. Zakaj jih potem nismo imeli in jih šele zdaj gradimo? Takrat in tudi danes večina razu- me, da kakovost in količina cest ni odvisna zgolj od »stroke«. Od nje še najmanj, saj bi si gotovo gradbeniki na vseh ravneh želeli še več dela in vpliva. Ali se lahko potem tudi vprašamo, katero znanje in pri- stop imajo slovenski gozdarji, ki ga drugod nimajo, in zato ne gospodarijo z gozdom tako kot pri nas? Ali slovenski gozdarji res verjamejo, da drugod gozdarji ne znajo gospodariti z gozdom, ker nimajo dovolj