517
RESIGNACIJA
Valentin  Cundrič
Šel sem na vrt,
lasje
mi duhtijo kot trava,
jezik cvete.
Roke postajajo sapa.
Med vetrovi,
ki se kot umiti jeleni,
obrizgani s sokom
alg,
vračajo« v gozdove,
sem steblo,
polno poznih popkov,
polno ptic, ki si ne upajo
odleteti.
Sončni kazalci so mi odmerili
prekratke dneve,
ni sonca na nebu ne v meni.
Veter, ves v plavili luskah,
bo odpahnil skedenj,
kjer plešejo kmečke plese
na ovseni slami.
beli od lune.
Ne prisluhnem, hipa
ne čakam, ne kličem,
da bi jo videl spet,
njo,
ki je kot rojena za nežnost.
Z drugim bo šla
v praprot in meto kramljat.
K meni bo prišla
na galeji sna
v težki tuniki solza
in rekla: Oprosti.
Prišla bo nepočesana
z glavnikom.
Prišla bo; vem, in plaho stala
ob moji postelji.
Iskala bo zrcala
in tolažbe.
S temnozeleiiimi očmi
se bo vame zagledala
in ljubezen bo naslonila lestve
k sončnim slemenom.
Streho mi bodo naselile
ptice pevke.
Studenci veselja bodo začeli
črpati: vse izvire.
Sončni kazalci so mi odmerili
prekratke dneve,
ni sonca na nebu ne v meni.
518
Beseda drobna
ljubim
v meni zeleni.
Beseda topla
ljubim
se dotika me z dlanmi.
Beseda skromna
ljubim
se utruja v meni,
pa si ne upa dvigniti
oči.
Če ima pravico,
da me vara,
naj se ji odreče!
Ker sem žalosten,
naj ji pade svila nasmeha
z ramen.
Naj postelje zibko joka.
Noče.
Zamudil bom mnogo svetlobe, ker bom drugim rekel ne, mnogo ladij  v pristanu zamudil in mnogo bosih septemibrov. Zamudil bom mnogo svetlobe, ker ne bom upognil drugih vej ženske lepote k sebi.
Sončni kazalci so mi odmerili
prekratke dneve,
ni sonca na nebu ne v meni.
Na produ zaljubljenih misli
bom poležkaval.
Valovi me bodo gledali
kot slepci, slutili me bodo.
Kamni bodo razmišljali,
kako sem ubog.
Mravlje me bodo ogovarjale
s svojimi besedami.
Procesija drevja
me bo vpletla v svoje molitve.
519
Samo z galejo sna more priti k meni.
520