LJUBLJANSKI OBRTNIKI NEKDAJ IN DANES
Povej, kje stanuješ, povem ti, kaj si
Kadar hitimo po opravkih ali nakupih po ulicah okrog Prešerno-vega trga pa onstran Tromostov/a proti Vodnikovemu trgu ali na desno proti Novemu trgu, se niti ne zmenimo za njihova imena. Ko bi nas ustavil tujec in povprašal, odkodime Mesarska ulica, kopa v njej vendar nl nobenega mesarja, bi verjetno samo skomignili z rameni.
ALI SPLOH POZNAMO SVOJE MESTO?
Imena ulic stare Ljubljane še da-nes pričajo, da so tu delovali mesarji, peki, gostilničarji, krojači, čevljarji, sodarji, tesarji, kleparji, ključavni-čarji, v okolici Spitalskih vrat zunaj obzidja pa so imeli svoje obrti milarji in barvarji, strojarji, irharji in us-njarii.
»Že v 14. stoletju so se obrtniki združevali v cerkvenih bratovščinah, iz katerih so se razvile v 15. stoletju zadruge (cehi) kot stanovske organi-zacije, da bi preprečile medsebojno tekmovanje in zagotovile kakovost izdelkov. Po njihovih pravilih je smel opravljati obrt v mestu le član ceha, mojster pa je postal, kdor je opravil izpit. Pravilo je bilo, naj živi člaii ce-ha od obrti skromno in zadovoljno.« (M. Valant, Ljubljana do potresa (1895) - Ljubljana, 1977).
VSAKA OBRT V DOLOČENEM DELU MESTA
Tudi ljubljanski obrtniki, po večini združeni v cehih, so se tako kot v drugih srednjeveških mestih nasta-nili v določenih mestnih delih. Klju-
čavničarji in krojači so imeli svojo obrt v ulicah ob Mestnem trgu, ki se še sedaj imenujejo po njih; čevljarji so bili v Čevljarski ulici in na Cevljar-skem (»šuštarskem«) mostu, na kate-rem so stale do 1. 1840 njihove lesene prodajne lope, na mesarje spominja Mesarski (danes Zmajski) most in nekdanja Mesarska ulica ob Pogačar-jevem trgu. Mesarski most, seveda še lesen, so zgradili leta 1820 namesto prejšnje brvi čez Ljubljanico.
OB LEVEM BREGU LJUBLJANICE
Skoraj vsaka druga hiša na današ-njem Petkovškovem nabrežju, od Zmajskega mostu do Prešernovega (nekdaj Marijinega) trga je bila stro-jarna ali usnjarna, irharija ali barvar-na; vmes so se pojavile pozneje tudi milarne.
Zaradi ostrega in neprijetnega vo-nja po kožah, loju in čreslovini, upo-rabe različnih barvil, škodljivih člo-veškemu zdravju in drugih kemičnih primesi, je bil odmerjen prostor za te obrti zunaj gosto zazidanega in oblju-denega notranjega dela mesta, če je le bilo mogoče - ob vodi. Ljubljanica je bila včasih, ko še ni bilo kanalizaci-
je (Ljubljana je dobila kanalizacijo glavnih mestnih ulic šele leta 1816), najpripravnejša in najcenejša pot, po kateri so odtekali odpadki in odplake teh obrti.
STAROIZUMIRA, NASTAJA PA NOVO
Obrtniki so bili v stari Ljubljani najštevilnejši meščanski stan. Sredi 18. stoletja je bilo v Ljubljani več kot 300 obrtnikov, kar je za 8000 prebi-valcev tedanje Ljubljane že lepo šte-vilo. Leta 1802 je število obrtnikov naraslo na 500 nasproti 12.000 prebi-valcem.
Številne obrti so seveda že izumrle, saj je čas prinesel svoje, nastajale pa
so nove, prilagojene vse hitrejšemu razvoju industrije.
KAKOJEDANES?
Po podatkih lanskoletnega popisa prebivalstva ima Ljubljana 235.000 prebivalcev, 1. marca lani pa je bilo v njej 4.694 obrtnikov. V združenju obrtnikov v občini Ljubljana-Center pa je po podatkih (20. decembra 1981) skupaj 561 obrtnikov.
Prav nekatere med njimi - takšne, ki še vedno vztrajajo v »odmirajoči« obrti, pa tudi tiste, ki so se odločili za povsem nove, verjetno donosnejše obrti, ki jih stara Ljubljana seveda ni poznala - pa vam bomo predstavili v naslednjih številkah.
M. Z.