51 Glasnik SED 61|2 2021 Muzejske dileme Božidar Jezernik* * Božidar Jezernik, dr. etnologije, red. prof., Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; bozidar.jezernik@ff.uni-lj.si. Muzeji in galerije hranijo ogromno preostankov preteklosti, tudi zelo daljne. To pa ne pomeni, da gre za stare institucije. V današnjem pomenu besede jih poznamo šele od francoske revolucije, ko so začeli odpirati svoja vrata najširši javno- sti. Devetnajsto stoletje je vneslo v življenje ljudi nenehno spremembo vsega kot edino stalnico. Te spremembe so na vseh področjih življenja sprožile potrebo po sidriščih, po otokih varnosti v valovih sprememb. Eden takih otokov so prav muzeji in galerije, ki ne le hranijo pomembne sledove preteklosti, temveč obiskovalcem ponujajo tudi interpreta- cije, na podlagi katerih si lahko oblikujejo svojo predstavo o preteklosti in njenem vplivu na sedanjost. To je izjemnega pomena za vsako skupnost: če ne vemo, od kod prihajamo, ne moremo vedeti niti tega, kam gremo. Velik pomen muzejev in galerij za evropsko družbo in kul- turo najbolje dokazujejo precejšnje vsote davkoplačeval- skega denarja, namenjenega njihovemu delovanju. A ob tem se postavlja vprašanje, ali se odločevalci o porabi tega denarja res zavedajo, kako važne institucije za družbeno kohezijo so muzeji in galerije? Ali pa nemara odmerjajo manjši delež proračuna za njihovo delovanje, da te preži- vijo in na ta način kažejo svojo »kulturnost«? Na prvi pogled se zdi, da se aktualna vlada zaveda veli- kega družbenega pomena muzejev in galerij, sicer se go- tovo ne bi odločila, da ustanovi muzej slovenske osamo- svojitve. Novi muzej naj bi namreč skrbel za področje, s katerim se že zdaj ukvarja več muzejev, njegovo delo- vanje pa bo, seveda, povezano z dodatnimi stroški. Mi- nistrstvo za kulturo sicer zagotavlja, da gre pri tem za do- datna sredstva, ki ne bodo »skrčila sredstev, namenjenih že delujočim muzejem«. Vendar je mnogo takih, ki smo skeptični do take obrazložitve. Vemo namreč, da slovenski muzeji in galerije nikakor ne prejemajo dovolj sredstev, da bi lahko dvignili kakovost svojega delovanja na tisto raven, ki bi jo s svojo strokovno usposobljenostjo lahko dosegali. Tako je na primer veliko premalo sredstev pred- vsem za investicijsko vzdrževanje in tudi za odkupe, ki ustvarjajo muzejski in galerijski fond. Prav tako se brez zavesti o pomenu muzejev in galerij aktu- alno Ministrstvo za kulturo ne bi toliko ukvarjalo s kadrov- skimi zadevami kot dejansko se. Konec leta 2020 je namreč prihajalo do menjave vodstev slovenskih nacionalnih mu- zejev in galerij in nekatere odločitve ministra so bile dokaj problematične. Ministrstvo, z eno izjemo, ni izbralo no- benega dotedanjega direktorja ali direktorice teh inštitucij ne glede na to, kako so pod njihovim vodstvom delovale v preteklem mandatnem obdobju in koliko so bile uspešne pri pridobivanju projektov doma in v EU. Ker ministrstvo ni čutilo potrebe, da bi svoje odločitve javno pojasnjeva- lo, je tako delovanje ustvarilo nelagoden vtis, da ga je pri sprejemanju kadrovskih odločitev vodila predvsem težnja po izkazovanju moči in razvrednotenju dosedanjega, v glav- nem uspešnega delovanja slovenskih nacionalnih muzejev in galerij, s tem pa je globoko diskreditiralo uspešne stro- kovnjake in strokovnjakinje. Močan vtis nelagodja pri teh izbirah je še dodatno povečevalo dosledno ignoriranje načela strokovne avtono- mije kot osnovnega pogoja za kakovostno delovanje teh institucij. Gotovo je bil najbolj kričeč primer za to ime- novanje novega direktorja v Narodnem muzeju Slovenije, kjer je ministrstvo postavilo na direktorsko mesto osebo, ki nima ne ustreznih izkušenj, kot kaže pa ne spoštuje niti etičnega kodeksa Mednarodnega muzejskega sveta ICOM, katerega članica je tudi Slovenija. Glede na to, da se mi- nistrstvo zaveda problematičnosti svoje izbire, se samo po sebi zastavlja vprašanje o ciljih, ki jih s tem zasleduje. Vrhunec neprimernega odnosa ministrstva za kulturo, ki upravlja z javnimi sredstvi in je zato odgovorno javnosti, je dejstvo, da namesto da bi javno pojasnilo, kako bodo novi vodje prispevali k izboljšanju dosedanjega delovanja nacionalnih muzejev in galerij, preprosto presliši glasove nestrinjanja in nasprotovanja iz vrst zainteresirane strokov- ne javnosti. To pomeni, da Ministrstvo za kulturo zaintere- siranih ne le da ne povabi k dialogu o vprašanjih velikega pomena, temveč dialog celo blokira. Vse to ustvarja vtis, da se o žgočih in tehtnih vprašanjih za sedanjost in prihod- nost naše družbe pogovarjamo nemi (strokovna javnost) z gluhim (ministrstvom). Glede na to, da proračunska sred- stva, odmerjena delovanju muzejev in galerij, niso sredstva ministrstva ali katere od vladnih strank, temveč gre za denar vseh davkoplačevalcev, je tak odnos ministrstva skrajno ne- primeren. Ministrstvo je javnosti dolžno dajati obrazložene odgovore na vsa vprašanja, pomembna za skupnost. Muzeji in galerije predstavljajo nepogrešljiv element sodob- nega življenja – ne le kot varuhi pomembnih dokumentov nacionalne zgodovine, temveč kot ohranjevalci kolektivne- ga spomina. Ker so zaradi tega neprecenljivega pomena za celotno družbo, odločanje o njihovi usodi in delovanju nika- kor ne more biti prepuščeno na milost ali nemilost vsakega aktualnega ministra in njegovih uradnikov. ČEMU SLUŽIJO MUZEJI IN GALERIJE DANES – JAVNOSTI ALI SAMOVOLJI MINISTRA ZA KULTURO? Uvodnik v tematski sklop Glasnik SED 61|2 2021 52 Muzejske strani Božidar Jezernik Muzeji in galerije so zaupanja vredne institucije, saj širša družbena skupnost še vedno zaupa – njihovi verodostoj- nosti, originalnosti, avtentičnosti, ustvarjalnosti, poštenosti, odgovornosti. Vendar je zaupanje plaha ptica. Bati se je, da zaradi ravnanja Ministrstva za kulturo, kakršnemu smo bili priča v koronskih letih 2020 in 2021, za katerega je značilno popolno neupoštevanje strokovnosti in ignorantski odnos do javnega mnenja, tudi muzeji in galerije sami kot institucije izgubljajo svojo kredibilnost in ugled v družbi. Dne 11. decembra 2020 smo na spletni aplikaciji Zoom strokovnjaki z različnih področij obravnavali vprašanje vloge in pomena muzejev in galerij v slovenski družbi ter razpravljali, kakšna je funkcija njihovih direktorjev. Ude- leženci pogovora smo se strinjali, da imajo muzeji in gale- rije izjemno pomembno vlogo v sodobni slovenski družbi in da je v tej luči zgrešene posege Ministrstva za kulturo treba videti kot grob napad na obstoječe družbene norme in vrednote in načenjanje zaupanja kot temelja družbene kohezije. Nekatere razmisleke sodelujočih in udeležencev objavljamo v pričujočem tematskem sklopu, poimenova- nem Muzejske dileme, začenjamo pa ga s prispevki, ki s posvetom nimajo neposredne zveze, jasno pa odražajo nji- hove odzive na aktualne družbene izzive: in njihov druž- beni pomen.