Freisinga); Albertus Miliolus, Chronica 57 (Monumenta 
Germaniae historia Scriptores 31,612); Annales Admuntenses a. 
453 (Monumenta Germaniae historica Scriptores 9, 570); 
Annales sancti Rudherti Salisburgenses a. 453, Ali in 491 
(Monumenta Germaniae historica Scriptores 9, 766). Prim. R. 
Bratož, Poročila srednjeveških piscev o antični zgodovini prosto-
ra med Sirmijem in Oglejem, Zgod. čas. 47, 1993, 185-214, zlasti 
199-202; 205. 
5 K vprašanju vzhodne meje Norika v 5. stol. prim. J. Šašel, 
Opera selecta, (Ljubljana 1992) 750-753 (= Vortrage und For-
schungen 25 (1979) 129 ss); k vprašanju interpretacije dogodkov 
v Faviani (Vita Severini 4, 2 ss.) gl. H. Wolff, Kritische Bemer-
kungen zum Sakularen Severin, Ostbairische Grenzmarken 24 
(1982) 28 ss.; k vprašanju interpretacije Vite Severini 20, 1, 
prim. R. A. Markus, The end od the Roman empire: a note on 
Eugippius, Vita Sancti Severini 20, Nottingham Medieval 
Sludies 26 (1982) 1-7; k vprašanju razmer v Noriku v dobi zatona 
rimske oblasti prim. I. Weiler, Eugippius und der Untergang des 
Romischen Reiches, Romisches Osterreich 11-12 (1983-1984) 
351-375; k vprašanju kontinuitete romanstva po letu 488 gl. 
nazadnje P. Wiesinger, Antik-romanische Kontinuitiiten im 
Donauraum von Ober- und Niederosterreich am Beispiel der 
Gewaser-, Berg- und Siedlungsnamen, v: TypenderEthnogenese 
unter besonderer Berucksichtigung der Ba\ern 1, Denkschr. 
Phil.-hist. KI. Osterr. Akad. Wiss. 201 (Wien'l990) 292-320; H. 
Wolff, Die Kontinuitiit stadtischen Lebens in den nordlichen 
Grenzprovinzen des romischen Reiches und das Ende der 
Antike, v: Die Sladt in Oberitalien und in den nordwestlichen 
Provinzen des Romischen Reiches, Kolner Forschungen 4 (1991) 
287-318. 
6 K diskusiji prim. zlasti H. Wolff, Kritische Bemerkungen 
zum sakularen Severin Ostbairische Grenzmarken 24 (1982) 24-
51; isti, Ein Konsular und hoher Reichsbeamter im 
Monchsgevvand? Nachtrag zu Friedrich Lotters Severinsbild, 
Ostbairische Grenzmarken 25 (1983) 298-318; R. Bratož, 
Severinus von Noricum und seine Zeit (Wien 1983) 18 ss.; F. 
Lotter, Inlustrissimus vir oder "einfacher" Monch? Zur 
Kontroverse um den heiligen Severin, Ostbairische 
Grenzmarken 25 (1983) 281-297; isti, Zur Interpretation 
hagiographischer Quellen. Das Beispiel der "Vita Severini" des 
Eugippius, Mittelateinisches Jahrbuch 19 (1984) 37-62. 
7 Prim. H. Wolff, Die Anfange des Christentums in 
Ostraetien, Ufernoricum und Nordwestpannonien: Bemerkungen 
zum Regenwunder und zum hI. Florian, Ostbairische 
Grenzmarken 31 (1989) 27-45. 
8 R. Bratož, Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem 
območju oglejske cerkve od začetkov do nastopa verske svobode 
(Ljubljana 1986) 276 ss.; Isti, Das Christentum in Slowenien in 
der Spatantike, v: Kulturliistorische und archaologische 
Probleme des Siidostalpenraumes in der Spatantike (Wien, Graz, 
Koln 1985) 36 si. 
9 R. Pillinger, Christenverfolgung und "Tempelsturm" in der 
Austria Romana, Schriften des Inst.f. Osterreichkunde 48 (Wien 
1986) 5-17 (slov. verzija: Preganjanja kristjanov in uničevanje 
templjev na ozemlju Avstrije v rimski dobi, Zi;<></. čas. 39 (1985) 
173-183). 
10 H. Berg, Bischofe und Bischofssitze in Ostalpen- und 
Donauraum von 4. bis zum 8. Jahrhundert, v: Die Bavern und 
ihreNachbarn I (Wien 1985)61-108. 
11 Prim. F. Glaser, Bischolssitz, Pilgerheiligtum und Kloster 
im spiitantiken Noricum Are li. Osterr. I, 1-2 (Mitt. Osterr. 
Arbeitsgem. Ur- Friihgesch. 40), 7-19, zlasti 17 ss.; isti, Das 
fruhchristliche Pilgerheiligtum aufdem Hemmaberg (Klagenfurl 
1991) 95 ss.; isti, iiber das Christentum im Alpen-Adria-Raum 
nach arehaologisehen Zeugnissen, v: Katantanien und der Alpen-
Adria-Raum im Fruhmittelalter (Wien, Koln, Weimar 1993) 
235-258. 
12 Prim. R. Pillinger, Neue Ausgrabungen und Befunde 
fruhchristlicher Denkmaler in Osterreich (1974-1986), \:Actes 
du Xle congr. intern. d'arclieol. cliret., Collection de 1'Ecole 
Franc, de Rome 123 (1989) 2089-2124; za južni Norik R. Bratož, 
The development of the early Christian research in Slovenia and 
Istria betvveen 1976 and 1986, prav lam, 2345-2388 (oba prispev-
ka s podrobno bibliografijo); posebej za sv. Hemo nazadnje F. 
Glaser, Das fruhchristliche Pilgerheiligtum aufdem llemmaberg 
(Klagenfurt 1991). 
11 Omenimo naj dve nemški izdaji teksta: Eugippius, Vita 
sancti Severini,... von Th. Niisslein (Bamberg 1985, kot v op. 3); 
isti avtorje pripravil tudi kratko dvojezično izdajo (Eugippius, 
Vita sancti Severini - Das Leben des heiligen Severin, Stuttgart 
1986). Od avtorjev pomembnejših prispevkov po 1. 1983 naj 
bodo omenjeni le: R. Zinnhobler, Der heilige Severin. Sein 
Leben und seine Verehrung (Linz 1983); P. Stockmeier, Severin 
von Noricum. Ein Riickblick auf das 1500. Gediichtnisjahr, 
Zeitschrift fiir Kirchengeschichte 94 (1983) 357-364: H. Wolff 
(gl. op. 6); W. Berschin (op. 3). 
14 Na primer gesla Alemannen, Attila, Burg, Donau, 
Eugippius itd., v: Realle.xikon der Germanischen Altertums-
kunde; k vprašanju Germanov v Severinovi dobi gl. F. Lotter, 
Die germanischen Stammesverbande im Umkreis des Ost-
alpinen-Mitteldonau-Raunies nach der literarisehen iiberliefer-
ung zum Zeitalter Severins, v: Die Bavern und ilire Nachbarn I 
(Wien 1985) 29-59; H. Wolfram, Die Geburt Mitteleuropas 
(Wien 1987) 27 ss. Gl. tudi K. Niederwimmer, Zu Eugippius 
Vita s. Severini c. 43, Grazer Beitrage 11 (1984) 165-177. 
15 Na str. 10 op. 11 pravilno "im Frankenreich...n. 34" 
(namesto "in Frankenreich...n. 4"); na str. 13 "kataskeues" 
(namesto "kataskenes"); na str. 23 pravilno "ch. 32" (in ne "ch. 
12" kot poglavje v spisu, ki govori o Odoakru); na str. 55 pravil-
no "Drnovo" (in ne Dernovo); na str. 109 letnica 374 (in ne 373 
kot leto, koje Ambrozij postal milanski škof); na str. 146 op. 1 
pravilno "Eugippius" (namesto Eugippe); na str. 224 op. 2 citi-
rani napis, na katerem se omenja "Columba virgo" (CIL V 1822, 
ni iz Norika, temveč iz Furlanije. 
Rajko BRATOŽ 
Knud Paasch Almar: Inscriptiones latinac. Eine illustrierte 
Einfiihrung in die lateinisehe Epigraphik. Odense University 
Classical Sludies vol. 14. Odense University Press 1990. 568 
strani, 261 fotografij v tekstu. 
Namen pričujočega Slikovnega uvoda v latinsko epigrafiko je 
po avtorjevih besedah vzpodbudili širši krog izobražencev k 
študiju latinskih napisov. Knjiga ne izvira izpod peresa kakega 
znamenitega imena med epigrafiki, kakor smo bili dosedaj nava-
jeni, kadar je šlo za epigrafske priročnike, temveč je delo 
gimnazijskega profesorja, ki mu študij latinskih napisov ni glavni 
poklic. Morda je prav zaradi tega knjiga pridobila na jasnosti in 
nazornosti. Avtor recimo ne uporablja opomb, izbor literature se 
omejuje na bistveno, izbor napisov zajema karakteristične 
primere. 
Predštudije je pisec ob podpori danske Akademije opravil v 
Rimu, poleg tega je potoval po Italiji in Nemčiji. Š slikovnim 
materialom ni zajel celotnega imperija, temveč se je omejil pred-
vsem na Afriko in zahodne province. Največ obravnavanih 
napisov je iz Rima. 
Knjigo bi lahko razdelili na nekaj večjih enot, ki sicer niso 
posebej vidno ločene. V prvem delu (sir. 9-108) avtor razloži 
razvoj abecede, tipe pisav, rimski številski sistem, ligature, loči-
la, okrajšave (sigla) in v obsežnejšem poglavju rimsko nomen-
klaturo - imenski sistem. Tukaj vključi tudi podpoglavje o nava-
janju volilnega okrožja in izvora (tribus. patria. dornus in domi-
cilittm) oseb, ki nastopajo na napisih. 
V drugem delu (sir.' 109 do 381) so napisi obravnavani po 
vrstah: posebej nagrobniki, počastitveni, religiozni in gradbeni 
napisi, nato akti in zakoni, cesarski napisi, napisi osvobojencev 
in sužnjev zaposlenih v cesarski upravi, vojaški napisi in drugo. 
Oba dela bogatijo odlične fotografije k posameznemu 
poglavju ustrezno izbranih napisov, katerim je dodan spremni 
tekst. I'a poteka neodvisno od glavnega besedila in vsebuje 
prepis napisa v kapitalkah z dopolnitvami v kurzivi, komentar, 
okoliščine nastanka napisa, posebnosti in datacijo napisa. Vsak 
napis ima svojo številko, tako daje mogoče poiskati njegovo naj-
važnejšo publikacijo v konkordančni listi obravnavanih napisov 
(str. 501 -513). Če je določen napis omenjen tudi v kakem poznej-
šem poglavju, je označen s to zaporedno številko. 

K posameznim poglavjem je dodan izbor bistvenejše litera-
ture, s katero si bralec lahko pomaga naprej. Poleg pomembnej-
ših starejših del najdemo tukaj tudi najnovejšo literaturo k 
posameznim problemom, kar je še posebej dragoceno. 
Tretji del knjige (str. 383 do 513) uvaja poglavje o pale-
ografiji. Avtor je razvoj latinske abecede na epigrafskih doku-
mentih razdelil na štiri glavne razvojne stopnje (Hauptperioden). 
V prvo sodijo najstarejši ohranjeni napisi do 3. stoletja pr. n. št., 
v drugo od tod do konca republike, v tretjo napisi iz zgodnjece-
sarskega obdobja do konca drugega stoletja in v zadnjo napisi od 
tod do propada imperija. V kaligrafskem pogledu je bil dosežen 
višek v tretji stopnji, od avgustejske dobe do sredine drugega sto-
letja. V tretjem stoletju je tudi pri napisih čutiti kvalitativni upad. 
Poglavju o paleografiji sledi obravnava kriterijev za časovno 
opredelitev napisov in njeni problemi. To poglavje je nekak 
sklepni del knjige, v katerem avtor ponovno opozori na elemente, 
ki jih je že obdelal v prejšnjih poglavjih, a so bistvenega pomena 
za datiranje napisov. Izpostavi predvsem epigrafske kriterije za 
datiranje napisov, v zunanje, kakor vrsta spomenika, material, 
tehnična izvedba, okras, arheološki kontekst, se ne spušča. 
Obravnava pa časovno opredeljive formule, ki nastopajo na 
napisih, posebnosti v razvoju alfabeta, posamezne uradne nazive 
imenovanih, razvoj imenske formule, razvoj jezika in drugo kar 
lahko pomaga pri datiranju napisov. 
Sledi indeks posameznih rimskih cesarjev z navedbo 
bistvenejših datumov iz njihovega življenja. Tako je najprej k 
vsakemu podan fas vladanja, razvoj njegove imenske formule in 
kronologija posameznih uradnih funkcij (imperator, consul, tri-
bunicia potestas, etc.), z navedbo njihovega obnavljanja (itera-
tio), kar je še posebej važno za datiranje napisov. Na koncu so 
navedena imena cesarskih žena in otrok, v kolikor so bila znana. 
Kar sledi, bi lahko označili kot spremni del knjige. Najprej so 
tu karte. Na prvi je prikazan na dveh straneh celotni rimski 
imperij v času zgodnjega cesarstva (od Augusta do Trajana), 
sledijo karte posameznih delov imperija (Galija, rimska Afrika, 
Iberski polotok, rimske province v Podonavju, Germanija, zgor-
njegermansko-recijski limes, Britanija v rimskem obdobju) in 
karta Male Azije z mesti ustanovljenimi v času helenizma. Na 
karte se vsebinsko navezuje tabela rimskih provinc razdeljenih 
glede na njihovo upravo (senatske, cesarske), s stanjem leta 14 in 
211 po n. št. 
Kot obvezen del vsakega epigrafskega priročnika je tudi tukaj 
obsežen izbor okrajšav. Sledi konkordanca napisov obravna-
vanih v knjigi (gre predvsem za napise iz CIL, ILS, ILLLRP, AE), 
v knjigi uporabljene kratice zbirk napisov, časopisov, porofil 
etc., navedba drugih priročnikov in učbenikov za epigrafiko, epi-
grafskih bibliografij, po katerih se bralec lahko orientira naprej, 
Časopisov in porofil kjer se objavljajo napisi. Navedene so tudi 
splošne zbirke napisov, posamezni zvezki CIL-a, izbor napisnih 
korpusov posameznih dežel in dodatna literatura. 
Za lažjo orientacijo po obravnavanih napisih služi tabela na 
str. 540-549. Tukaj je najprej številka napisa v knjigi, nato stran, 
kjer je obravnavan, njegova glavna objava-korpus, najdišče in 
današnje nahajališče. 
Posebno koristno je stvarno kazalo posameznih pojmov 
obravnavanih v knjigi. 
Ob današnji epigrafski produkciji je pisanje priročnika, ki naj 
bi zajel vse vidike latinske epigrafike tvegan poskus. Avtorju bi 
lahko očitali, da ne omenja lega ali onega, da je spregledal to ali 
ono knjigo. Vendar pa ni bil njegov namen izdelati popolno 
strokovno publikacijo, v kateri bi se lahko znašel le izveden epi-
grafik. Želel je predvsem popularizirati vedo o rimskih napisih, 
za katero se že od Mommsenovega časa zdi, da je pridržana le 
redkim izbrancem. 
Milan LOVENJAK 
Johannes Baptista Brusin: Inscriptiones Aquileiae. 
Pubblicazioni della Deputazione di Storia patria per il Friuli 20. 
Pars prima. Udine 1991, Pars altera: 1992, Pars tertia: 1993. 
Skupaj 3570 napisov na 1407 straneh, številne fotografije. 
Končno so pred nami tri knjige akvilejskih napisov - kdo, ki 
se ukvarja z jugovzhodnim alpskim prostorom, Podonavjem in 
Balkanom, prostorom, na katerega je ustanovitev Akvileje tako 
usodno vplivala in katerega romanizacije si brez obstoja tega 
rimskega mesta sploh ne moremo predstavljati, bi si želel kaj lep-
šega? To je nedvomno monumentalno, v latinščini napisano 
delo, ki je bilo, kot vse kaže, namenjeno za serijo Inscriptiones 
Italiae, vendar v tej seriji ni bilo objavljeno. Brusin, eden 
najboljših poznavalcev zgodovine in starožitnosti Ogleja, je v ta 
korpus vložil leta in leta svojega dela in prostega časa; zbral je 
nad 3500 napisov in zanje oskrbel tudi fotografije ali risbe. 
Knjige so velikega formata, vezane v platno in tiskane na 
najboljšem papirju - pravi založniški podvig! 
Delo je razdeljeno na republikanske napise, na spomenike, 
posvečene božanstvom, na vladarske napise, na napise višjih in 
nižjih državnih uradnikov, na vojaške napise, na municipalne 
epigrafske spomenike in na nagrobnike in fragmente. Vsak 
spomenik je natančno opisan, opisu sledijo bibliografski podatki, 
nato besedilo napisa s fotografijo in komentar, ki največkrat ne 
stremi po tem, da bi bil izčrpen, temveč obsega predvsem najnuj-
nejše opombe. Na začetku prve knjige je kratko uvodno poglav-
je, v katerem je pojasnjeno, da je Brusinovo delo po njegovi smrti 
izšlo na željo dedičev v nespremenjeni obliki, založila ga je 
Deputazione di Storia patria per il Friuli, delo pa je za tisk zelo 
požrtvovalno oskrbel M. Buora, ki je sestavil tudi epigrafske 
indekse. 
V tretji knjigi je objavljeno opozorilo bralcu, ki ga je napisal 
C. Zaccaria (na straneh 1255 - 1259) in ki je za razumevanje in 
pravilno uporabo knjig neobhodno potrebno. V njem je 
razloženo, da so Brusinovi dediči vztrajali pri tem, da se v 
rokopisu ničesar ne spreminja, kar je za delo žal usodno, saj 
Brusin sam rokopisa ni niti popolnoma končal, niti ga ni nikoli 
revidiral. Podatki o napisih so zato zelo neenakomerni, pri neka-
terih spomenikih niso bili ažurirani celo štirideset let in več, 
komentar k napisom pa je s tega vidika še posebej nezanesljiv, 
saj se rezultati v stroki včasih celo letno spreminjajo. Določeni 
podatki v zvezi s spomeniki niso točni, saj seje spomenik bodisi 
naknadno izgubil, bodisi se kje drugje hrani, pa ne ena ne druga 
sprememba nista bili zabeleženi, neredko je kakšen podatek 
netočen iz drugih razlogov. Problematično je predvsem to, da ni 
mogoče vedeti, v katerih primerih so podatki zanesljivi in v 
katerih ne. Drug pereč problem te publikacije so fotografije, ki 
presenetljivo pogosto niso dovolj jasne in kvalitetne. Iz tega 
razloga delo ne ustreza niti kriterijem dobrega epigrafskega 
fotografskega albuma akvilejskih spomenikov, kar bi že samo na 
sebi v veliki meri odtehtalo naštete pomanjkljivosti. 
In vendar je treba poudariti, da so vsi ti važni napisi odslej 
zahvaljujoč razumevanju in pieteti Deputazione di Storia patria 
objavljeni in dostopni strokovni javnosti. Čeprav tu in tam čita-
nje besedil v podrobnostih ni pravilno, so napisi vendarle pred 
nami, skrbno pripravljeni indeksi - oskrbel jih je M. Buora -, pa 
so neprecenljivo delovno orodje, brez katerega si še zdaj, ko 
knjige uporabljamo le nekaj mesecev, težko predstavljamo 
kakršnokoli epigrafsko študijo, vezano na prostor, ki gaje v anti-
ki obvladovala Akvileja. Glede na pomisleke, izražene ob izidu 
zadnjega zvezka akvilejskih napisov, bi bilo smiselno - in tako je 
na tržaški univerzi tudi že načrtovano -, da bi publikacija pred-
stavljala osnovo za bodoče epigrafske študije, h katerim bi se 
pritegnilo večje število sodelavcev. Te študije, v katerih bi bili 
epigrafski spomeniki tematsko razporejeni, bi v obliki snopičev 
lahko razmeroma redno izhajale. Tudi to ni majhno poslanstvo 
Brusinovih lako težko pričakovanih akvilejskih napisov. 
Marjeta ŠAŠEL KOS