fes?   154  sL>
Iz knjige sirot.
Josip  Vandot
X.
%$tf^j3jWL) eM dni Je b)I° Prcd Božičem, ko je povabila gospa Ama-
^t^M^L"!""?   lija po stari  Lizi  Andrejca  v svojo  sobico.   Doma je bil
^2fTf^_jf   Andrejec  tisti  dan,  kajti  snežilo  je  močno.  Hitio  se  je
^^Blllft^" 1  pr^oblekel Andrej in hitel k gospej.  Stopil je   v sobo  in
|f|y|ra gospa ga je posadila za tnizo. Prinesla tnu je na krožniku
PP^EP^pH^  narezanega kolača in ga prisilila, da je vzel nekaj koščkov.
vjgaKŽSp         »Veš, zakaj sem te poklicala?"  ga je vprašala.   A ker
^Titi  Umu   je  deček odkirnal, je nadaljevala: BGlej, Nežica je pisala,
da pride  pojutrajšnjem dopoldne domov. To bo veselje — kaj, Andrejec?"
Razveselil se je Andrejec, da bi bil poskočil gotovo s stola, ako ne bi bil v sobi gospe Amalije. Sklenil je roke in vzkliknil z radostnim glasom:
«Oj, fo bo veselje!"
BPrav g-otovo," se je nasmehljala gospa. ,,Tudi jaz bom vesela . . . A še nekaj drugega ti moram povedati. Andrejec, ti si star že skoro štiri-najst let in misliti ti je treba, da se poprimeš stalnega posla. V mestu na Dolenjskem imam znanca, ki je zlatar. Pisala sem mu, če bi te vzel za učenca; danes mi je pa odgovoril, da pridi čim prej. Torej, Andrejec, če imaš veselje za tako delo, uporabi priliko! Toliko ti lahko že naprej povem, da se ti bo godilo dobro. Izučil se boš in potem boš sam svoj gospod."
Zamislil se je Andrejec. V tuje kraje naj gre, daleč od domačih trat in planin? Učit naj se gre zlatarstva in postane po letih gospod, sam svoj in ne bo nikomur v nadlego, kakor je zdaj? Lcpo bo in prijetno in skrbi ne bo in žalosti . .. Pač se mu bo tožilo v začetku po domačem kraju — po belih planinah in pisanih senožetih. A potolažil se bo in bo živel mirno in lepo. Ko pa postane gospod, se povrne v domači kraj in ga ne zapusti nikoli več . . .
,,Kaj se ti zdi, Andrejec?" je vprašala gospa, ko je Andrejec še vedno molčal. nAli bi še! rad ?"
»Oj, rad, gospa," je odvrnil Andrejec in pogledal hvaležno gospej v obraz.
^Nikar se ne boj! V začetku ti bo sicer nekolikn nerodno, a privadiš se, Andrejec, privadiš, da boš žvižgal in prepeval. Oospod je dober in kraji so lepi, da se jim boS kar čudil."
Vesel je bil Andrejec. Ej, šel bo iz krajev, kjer je vsem na potu in nima nikjer lastnega doma. Pri tujih ljudeh bo in ne bo nikomur v nadlego. Pridno bo delal in s pridnim delom si bo služil kruh. Lepo je bilo, ko je pasel pri Črnetu tam na širni senožeti. Oh, da ni gospodarja, vedno bi rad ostal tam . . . Pa stric Orega mu je obljubil, da ga vzame spomladi s seboj na planino. Nikakor ne pojde! Morda bi bil  tudi  stricu   v nadlego.
<Š2   155   S5b                                                          ¦
A njemii ne mara biti, njemu najmanj! Preveč ga ima rad . . . V tujino pojde in tam mu bo dobro.
Sklenila sta tako gospa in Andrejec. Po Božiču se odpeljeta skupaj s Nežico. Nežica ostane v Ljubljani, a Andrejcc se pelje še dalje, dalje v lepo dolenjsko mesto . . . Vesel je bil tistega dne Andrejec, da je žvižgal in prepeval kakor nekoč na širini senožeti. Doma je še vsem povedai, da pojde, in tudi stricu Gregi je pohitel pravit, da pojde v tujino in bo čez leta gospod. In vsi so se veselili z njim in so mu privoščili srečo.
BKmalu pride Nežica — še nekaj ur, pa pride In potem, potem — pa gremo daleč, daleč . . ."
Tako je pravil Andrejec. In res kmalu je prišla tista ura, ko se je pripeljala Nežica iz mesta. Oj, vzrastla je nekaj in je bila vsa gosposka. Lep jopič je imela, lisičji rep krog vra(a in roke je tiščala v topli muf — in bila je tako gosposka, da jo je Andrejec komaj spoznal. Gledal jo je začudeno in ni mu šlo v glavo, da je to njegova sestrica.
A Nežica mu je že pritekla naproti. Roko mu je podajala in govorila: »Glej no, Andrejec! Pa zakaj mi nisi nič pisal ? Veš, to ni lepo od tebe. Tako sem čakala, kdaj dobim kako poročilo od tebe, pa zaman . . . Huda bom nate, pa ti tudi jaz ne bom nič pisala."
Izgovarjal se je Andrejec, da ni utegnil. Nežica pa je bila kmalu poto-lažena. Vsa se je izpremenila v teh mesecih. Tiha je bila poprej in mirna. A zdaj je kar skakala in klepetala venomer. Saj pravim — postala je popol-noma gosposka. Z eno roko se je oklepala svoje nove mamice, z drugo pa je držala Andrejca za desnico. Tako so šli s postaje domov.
Doma je bilo šele pravo veselje. Na dolgo in široko je razlagala Nežica, kaj se je vse naučila v velikem in lepem mestu. Gospa Amalija jo je gledala z velikim dopadenjem in kar nagledati se je ni mogla. Vso svojo ljubezen je prenesla na to deklico — ljubila jo je, kot ljubi mati svoje edino, majhno hčerko. Nežica pa jo je spoštovala in Ijubila kakor svojo zlato mamico.
Andrejec je kar molčal, ko je pripovedovala sestrica. Ni se je upal vprašati ničesar. Sedel je tam na stolu in stiskal med kolena svoj klobuček. Nežica se je že nagovorila, zato je utihnila, ter namežiknila Andrejcu z očmi: BKaj pa ti, bratec?"
Zdaj šele se je zavedel Andrejec. Kar čudno se mu je zdelo, ko je gledal Ncžico in mislil, kako je bila vsa drugačna, ko je bila še pri stricu. Ali je to tista plaha Nežica, ki je že zajokala, če ji je kdo pokazal prst? — Ej, saj je še vsa tistal Le poglej njene oči, njen obrazek, pa boš dejal, da je to tista Nežica. Kaj za to, če je postala gosposka in se je pre-budil njen namazani jeziček, da klepeta zdaj venomer. Le poglej, Andrejec, pa boš videl, da je to res!
ln prebudil se je Andrejec in izbil iz glave vse predsodke. Spet je kramljai s sestrico kakor takrat, ko sta bila še revna in siroti. O sebi jc pravil, kako je zaspal v snegu ; o ubogern Mihcu je pravil, da je umrl, in o gospej in stricu Gregi. Pa se je prestrašila Nežica, pa je bila žalostna,
11*
«2   156   L53
pa je bila spet vesela, ker se je vse tako dobro končalo za Andrejca. Le za Mihcem ji je bilo žal . . . Tudi to ji je pravil Andrejec, da pojde v tujino in se izuči za zlatarja. Razveselila se je tega Nežica in tlesknila z rokami. Ej, tudi Andrejcu bo zdaj dobro. Vesel bo in srečen kakor ona sama. Molila bodeta za dobro gospo, ki jitna je pomagala do sreče in vcselja.
Hitro so potekali lepi dnevi. Dannadan sta tičala brat in sestra skupaj, saj sta si imela toliko povedati. Začudeno so gledali vaščani za Nežico, ko je spela čez vas. Gledali so za njo in ugibali: MAli je to Kovačeva Nežica — ta gosposki otrok? Tako lepo je oblečena in lisičji rep ima krog vrata, da je ne zebe . .. Čudno, čudno . . ."
In zmigavali so Ijudje z glavo, a vendar so zdaj vsi privoščili siroti srečo, ki jo je doletela. Doma pa so rekali svoji deci: ,,Le bodite pridni in pohlevni, pa bodete srečni. Poglejte Kovačevo Nežico! Pridna je bila in pohlevna, zato je pa dosegla tako srečo. Kar poglejte jo!"
Priše] je božični večer. Nebo je bilo polno zlatih zvezd in nikjer ni bilo ne ene meglice. Mraz je bil, da jc kar škripalo pod nogami. Po vseh hišah so gorele na jaslicah drobne lučke. Pastirci so molili tam in angelci so viseli na zlatih nitkah nad hlevcem. Ljudje pa so molili in čakali pol-nočnice.
Oospa Amalija je povabila na ta večer vse ubožne otroke v svojo hišico. Prišli so vsi — bilo jih je kakih deset — že za mrakom. Peljala jih je gospa v stransko sobico. Šepetali so si samo na uho, ker se niso upali naglas govoriti. Vsi pa so pričakovali z veliko radovednostjo, kaj se bo zgodilo.
Naposled sta prišla k njim tudi Andrejec in Nežica. Zdaj Šele so pričeli govoriti naglas. Dekletca so radovedna izpraševala Nežico o daljnem mestu. Nežica pa jim je pripovedovala zgovorno o vsem. Čudč se so jo gledale sirote in jo zavidale. Njeno čisto belo obleko so opazovale in blagrovale nekdanjo tovarišico, da je lako lepa in gosposka.
Naenkrat pa so zadoneli zvončki. Srebrno in tako sladko so peli, da se je vsem topilo mlado srce. Pogledali so drug drugega in izpraševali, kaj je to.
¦ MPst," je zašepetala Nežica in položila prst na usta. Jaz vem, kaj pomeni to . . . Veste, Jezušček je prišel zdaj iz nebes s trumo angelcev. Tam v sobi je zdaj in božično drevesce bo okrasil z najlepšimi darovi .. . Pst. . .•
Vsi so bili mirni in tihi kakor miške. Potem pa je potihnilo zvončkljanje in stranska vrata so se odprla. Gospa Amalija se je prikazala tam in pomig-nila otrokom, naj gredo v sobo. Stopili so tja in ostrmeli. Sredi sobe je stalo smrekovo drevesce. Na njem pa je gorelo in svetilo sto lučk. Po vejicah pa je kar migotalo, kakor bi bilo tam posejano vse z rumenim zlatom. Smehljala so se strmečim očem zlata jabolka, hruške, najsladkejše pecivo in še mnogo, mnogo drugega sladkega.
Kroginkrog drevesca so se razvrstili otroci in občudovali to krasoto. Gospa Amalija pa jim je razlagala o Jezuščku; ki je prišel nocoj s svojimi
<^?   157   S55)
angelci na zemljo, da jim podari to drevesce. Zvesto so jo poslušali otroci in gospa se jim je smehljala tako prijazno. Potem jih je pa posadila okrog velike, z belim prtotn pogrnjene mize. Stara Liza jim je prinesla večerjo, tako dobro, kakor je še niso videli nikdar. Po večerji pa so stopili spet pred drevesce. Nežica je kar skakala od enega do drugega in tnu kazala to in ono. Nazadnje pa je pregovorila vse, da so pričeli peti lepo božično
pesem.
Pastirci, vstanite, pogledat hitite . . .
Lepo so zapeli otrod, da sta se gospa in stara Liza kar čudili . .. Hitro, oj, prehitro so bežale ure, in kmalu so se morali napotiti v cerkev k polnočnici. Oj, vsem sirotam je bilo tako prijetno in dobro nocoj v srcu, kakor še nikoli ne. Skupaj z gospo so šli k maši; po maši pa so jo počakali pred vrati. Lepo so se ji zahvaiili vsi. Ginjena je bila gospa; vsakemu je stisnila roko in ga povabila, naj pride zjutraj po darilo, katero je prinesel Jezušček s seboj iz nebes. Potem pa je odšla z Nežico proti domu.
Drugo jutro pa so se vračale sirote od gospe z bogatimi darili. Kako so jo hvalili kroginkrog! Njih srca pa so kar gorela za dobro gospo in zlato Nežico, ki sta bili tako prijazni z njimi. . .
Oj, pa so minili prazniki in prišel je zadnji večer, ko se je bilo Andrejcu posloviti od rodnega kraja. Pri vseh se je bil že poslovil in vse je imel že pripravljeno v majhnem kovčeku. A čudno — ni mu biio hudo, ko sc je poslavljal. Saj ni imel doma tu v zagorski vasi. Vsem je bil tuj in vsem v nadlego. Zdaj pa pojde v tuje kraje. Toliko lepega bo videl tam in oči se mu bodo čudile.
Mirno je legel Andrejec tisti zadnji večer v posteljo. Samo na jasno nebo je pogledal, na zvezde, ki so gorele mirno in radostno nad zagorskim svetom. Jutri pa bo že gledal tam v tujini te zvezde. Bog ve, ali bodo gorele tudi tam doli tako mirno in radostno?
Tudi na planine je še pogledal, preden je šel spat. Temne in tako strme so slale kroginkrog. Šumljal je blizu gorski potok, lahno in pritajeno med ledenimi sponami . . . MZ Bogom, planine! Z Bogom, gorski potok! Jutri večer se ne vfdimo več!"
Sam pri sebi je dejal tako Andrejec in potegnil gorko odejo čez glavo ...
Zgodaj je vstal drugo jutro in se oblekel v praznično obleko. Potem je prišel stric Grega. Gospa Amalija je prišla in Nežica in napotili so se vsi na postajo. Tam so dobili krčmarja, ki je šel po kupčiji v isto mesto kot Andrejec in katerega je naprosila gospa, naj spretni fanta.
»Andrejec, le pogum!" ga je hrabril stari Grega. ,Priden bodi in ubogaj rad I   Pa se ti bo dobro   godilo ..."
ln sklonil se je stari pastir k njemu in rekel tiho, da ga je slišal satno Andrejec: ,,Pa če ti bo hudo, pa če te bo zapustilo vse na svetu — oj, Andrejec, takrat se pa spomni strica Grege! Na planino pridi k njemu — in s starim Gregom boi živel mirno in prosto ...
ces   158  ~»
Takrat pa se je prikazal izza ovinka vlak. Obstal je in popotniki so stopili vanj. Potem pa se je premaknil in odhitel dalje. dalje in se izgubil tam daleč. Mahal je stari Grega z robcem tako dolgo, dokler ni izginil vlak. Hudo mu je bilo za Andrejcem, saj ga je imel rad kot lastno dele. Tolažba bi rnu bil lahko na stara leta. A zdaj je odšel in Bog ve, če se povrne ?
Stari Grega se je čutil zapuščenega. Proti vasi je spel počasi in žalostno. Tam na ovinku pa se je ustavil in obraz se mu je razjasnil.
,,Vrne se nazaj," je dejal sam pri sebi. Jaz vem, da se vrne kmalu. Poznam ga — za pastirja je rojen. Ne bo mu mari svetlega zlata, vse bo pustil. Kajti otrok je solnčnih planin ... Ko ga bodo poklicale, bo pustil vse v tujini in se bo povrnil. Poznam ga . . ."
Mrmral je sam s sabo stari pastir, ko je spel proti domu. Trdno je bil prepričan, da se vrne Andrejec, da se gotovo vrne . ..
XI.
Krasen zimski dan je bil, ko je prišel Andrejec v tujino. Gospodar ga je že čakal na postaji. Popeljal ga je s sabo domov. Prijazno mu je govoril in mu kazal med polom vse zanimivosti. Radovedno se je oziral deček okrog na temne lesove, ki so se širili tam v dalji; na gorice, ki so bile zasnežene do vrha; na Široko, temno zeleno reko, ki se je komaj vidno premikala pod cesto. Le sivih, do neba kipečih planin mu ni vzrlo nikjer radovedno oko.
Oospodar Andrejcev je bil še miad. Popraševal je po gospe Amaliji in pravil, da mu je izkazala veliko, veliko dobrot, da se ima samo njej zahvaliti za to, da je postal vsaj nekaj v življenju. Sirota je bil nekoč, a pomogla mu je gospa. Zdaj pa se mu godi dobro in ničesar ne pogreša.
Prišla sta v mesto. Čudom se je čudil Andrejec vsemu, kar je videl. Kajti nikoli ni še bil prišel iz mirnega planinskega sveta. Vse mu je bilo novo, kar je zagledal. Toda ni mu ugajalo šumno življenje po mestu. Nikogar ni poznal; a doma je poznal celo vsako kokoš, ki se je izpreha-jala po vrtu. Kako vse drugačno je bilo na tihi senožeti, ko je sedel sam kje na visoki skali in prepeval, da je odmevalo daleč do visokih snežnikovl Kako je bilo vse drugače in lepše!
Čutil je Andrejec, že prvi dan je čutil, da se ne bo mogel nikoli privaditi teh krajev. Ni bil vajen tega življenja in se mu ni mogel prilagoditi. In šele delo! Moj Bog, to delo, ki je bilo fako natančno in čudno zavozljano, da ga Andrejec ni mogel razumeti. Razlagal mu je gospodar na dolgo in ši-roko, a Andrejec je razumel komaj dei vsega tega. A hotel je biti priden, zato se je pa tudi trudil na vso moč, da bi se naučil. A trdo je šlo, in gospodar je kmalu uvidel, da nima njegov novi učenec posebnega daru za zlatarstvo. Ker pa je videl njegovo pridnost in trud, se je vendar nadejal, da postane iz: dečka vkljub vsej nenadarjenosti še dober zlatar.
Imel je pa gospodar sina, ki je bil zelo razvajen. Star je bil komaj deset let, a samoglav in trmast, da se ni dal več  ugnatt.  Razvadila ga je
CgS   159   !5S>
bila mama, ki je bila dobra in blaga gospa. Ničesar ni odrekla sinčku, ker ga je Ijubila preveč in se ji je smilil, če se je le malce nakremžrl. Zato se je pa tudi razvadil mali Slavko tako, da ni bilo mogoče prenašati njegovih sitnosti.
Mučno je bilo Andrejcu, ko ga je dražil Slavko, kadar je mogel. Seveda, če je bil oče ali mama blizu, se ni upal. Če sfa bila pa sama, mu je nagajal, da je Andrejca kar srbela roka. Oj, da bi bila na širni senožeti! Za uho bi ga prijel in mu kmalu izbil \z glave vso razvajenost. . . Tako pa je moral molčati in mirno prenašati vse nagajive besede.
Spal je v mali sobici, ki je imela eno satno okno. Videl je na vrt in na temno-zeleno reko, za poljem pa so se dvigale nizke gorice. Mraz je bil v tisti sobici, in Andrejec je bil v nji samo ponoči. Pod gorko odejo se je stiskal in pogledal včasih na modro nebo tam zunaj. Zvezde so gorele tiho in prijazno,
Premišljeval je Andrejec, ko se je stiskal pod odejo. Na domače kraje je mislil in hrepenil po njih. Včasih se ga je polotilo kesanje, da je zapusti! tiste lepe kraje. Četudi je sirota in nima svojcga doma, vendar bi bi!o lepše življenje tam gori na tihi senožeti ob skorjici trdega kruha, kakor pa tu ob polni skledi. Lepo bi pasel krave in bi žvižgal in prepeval na zeleni senožeti. Oj, da ni bil gospodar Črne tak, še danes bi bil tam gori v zlati vasil Prišla bi pomlad, in takrat bi odšel s stricem Grego na planino. Da, edina njegova želja je bila, da bi prišel na planino. A prišlo je drugače. V tujino je odšel, pa nikoli več ne pride na planino, nikoli 1
Take misli je mislil Andrejec pod gorko odejo in hudo mu je bilo. Spomnil se je tudi strica Orege. Bog ve, če misli kaj nanj in če kaj ugiba: je li Andrejcu dobro ali hudo v tujini? Ta Grega, ta dobri s\ric Grega gotovo ne pozabi nanj nikoli . . . Tudi Nežice se je spominjal Andrejec. Nji se godi dobro in lahko je srečna in zadovoljna. Dotnov pohiti lahko, kadar se ji poljubi. Saj ima dom in mamico, a on nima nikogar. — Tudi k dobri gospe Amaliji so mu pohitele misli. Dobro misli gospa z njim, in hvaležen ji mora biti za toliko dobrot, ki jih je izkazala njemu in sestrici. Zato pa hoče biti priden, da s tem napravi gospe veselje. Truditi se hoče, da ne bo sJišala gospa nikoli slabega o njem, ampak samo dobro.
S tem lepim sklepom je zaspal Andrejec vsak večer. V sanjah pa je hodil (am daleč po zelenih senožetih in se pogovarjal s stricem Grego o življenju sredi mrzle tujine. Zjutraj pa je vstal zgodaj in je hitel na delo. A (ako težko mu je bilo v delavnicr, saj je čutiJ, da nima niff veselja niti nadarjenosti do tega dela. A vendar se je silil, kolikor se je mogel. Rad ga je imel gospodar in gospa, ker je bil prrden in poslušen. Le s Slavkotom se nista mogla razumeti, ker je bil Slavko preveč razvajen in ošaben.
Nekoč pri kosilu je padla Slavkotu žlica na tla. Tedaj se je pa fantič obrnil k Andrejcu, ki je sedel na drugem koncu mize, in mu rekel zapo-vedovalno:
,,Ti, zarobljeni gorjanec, žlico mi poberi!"
Črnl mož!
"     ¦                                                           SL   162   *S>
Zardel je Andrejec in pomislil: ,,Oj, da sva na zeleni senožeti!" — Toda ni se zganil in ludi sklonil se ni, da bi pobral žlico. No, gospodar je vstal razsrjen in stresel svojega sinčka za dolge lase.
BSram te bodi," mu je rekel. ,,V mestu si doma, pa se vedeš slabše, nego cigani. Sram te bodi!"
Zatulil je Slavko in se prijel za glavo. Začel je dirjati po sobi gorindol in jokal naglas, da se je razlegalo daleč doli na cesto. A gospodar je bil danes slabe volje; stopil je k njemu in prijel ga za roko.
,,Ako mi nisi takoj tiho, greš klečat," mu je zagrozil.
A Slavko se ni zmenil za očetove grožnje. Še glasneje je tulil in letal po sobi gorindol. Takrat pa je pograbila gospoda Nežiča jeza. Prijel je sinčka za uho; uro mu je navil in ga vlekel v kot.
»Kaj, še neubogljiv si postal?" je rekel. ,,Dobro, dobro! Zdaj boš pa klečal tako dolgo, da te ne mine vsa trmoglavost."
In klečal je Slavko in ihtel pritajeno. Pri mizi so pa pokosili vsi in odšli na delo. Le gospa Nežičeva je še ostaia in pospravljala posodo. Pač se ji je smilil sinko, a vedela je dobro, da ni drugega zaslužil. Šla je k njemu v kot in mu rekla:
BPrav ti je, Slavko! Zakaj si pa tak in nočeš poslušati dobrega očeta? Vidiš, prav ti je."
A Slavko ni odgovoril. V zid je tiščal glavo in ihtel pritajeno . . .
Od tistega dne pa Slavko ni mogel več trpeti Andrejca. Sovražno ga je pogledoval izpod čela in ni izpregovoril z njim besedice, dasi ga je Andrejec nagovarjal prijazno. Mislil je Slavko, da ni nihče drugi kriv, da je bil tepen, kakor ta gorjanec Andrejec. Vedno ga je tožil materi češ, ne zmeni se zanj in ga zaničuje. A mati ga je pokarala vsikdar, toda ni mu storila ničesar, da bi mu izrvala iz srca to slabo navado. Preveč se ji je smilil njen zlati Slavko, njen edinček, in preveč ga je Ijubila.
Andrejec pa se je mučil v delavnici. Tako težko mu je bilo vse delo in ni ga veselilo popolnoma nič. Silil se je, silil, koltkor je mogel, a neznosno mu je bilo \o življenje. Najrajši bi bil popustil vse in zbežal iz tujine. Daleč, daleč bi bežal na solnčne planine in ne bi jih zapustil nikdar ... Zvečer pa je premišljeval pod odejo svoje žalostno stanje in hudo mu je bilo, da bi se bil kar razjokal. A Andrejec ni jokal nikoli; samo dvakrat se je razjokal v svojem življenju: prvič, ko je blodil v snežnem metežu in ni mogel do vasi; drugič, ko so zvonili v zagorski vasi zvonovi in so spremljali mrtvega Mihca v grob.
Pač težko mu je bilo Andrejcu, ko je videl, kako se muči gospodar, da bi ga naučil to in ono; a njemu ne gre v glavo. Zdaj ve vse natančno, čez pol ure pa že ne ve ničesar več in mora spet vpraševati gospodarja. Čudno, v šoli se je pa tako lahko učil. Kar je slišal tam že davno, vse ve še natanko, kakor bi bil ravnokar slišal. Čudno se je to zdelo Andrejcu in premišljeval je dolgo, kako pride to. Nazadnje pa je le dognal in vzdihnil je žalostno:
,,Ej, nimam daru — talenta nimam za zlatarja . . . Ves trud bo zaman in Bog ve, kaj bo z mano . . ."
ce«   163  isL>
Prestrašil se je Andrejec teh misli. Toda še z večjo marljivostjo je delal in se učil. Mislil je namreč, da se da s pridnostjo vendar nekaj doseči. Kaj bi rekla gospa Amalija, ako izve, da Andrejec prav nič ne napreduje ? Žalostna bi bila in bolelo bi jo. A tega ni hotel Andrejec. Rajši se je mučil in silil, da je delal delo, do katerega ni imel niti veselja niti daru.
Toplejši dnevi so že prihajali, in sneg se je tajal in ginil kar vidno z zemlje. Oorice so bile že proste mrzle odeje in tiho in vdano so priča-kovale prihoda zlate pomladi . .. Nikamor ni bil še šel Andrejec. Samo glavni trg je poznal in pot od doma do kapiteljske cerkve, kamor je hodil ob nedeljskih jutiih k maši. Pa tudi želel si ni nikamor; vse mu je bilo tuje in nikogar ni poznal.
Ko pa je prišla pomlad in so zazelenele solnčne gorice, se jc napotil Andrejec nedeljsko popoldne iz mesta. Preko dolgega drevoreda je šel proti griču, ki se je dvigal kraj mesta. Cesta je peljala na tisti grič, in razgled je bil lep od tam. Ni bilo še zelenja na polju; a vendar so cveteli tam ob cesti beli zvončki, in rumene frobenfice so gledale v pomladno solnce.
Vesel je zapustil Andrejec mestno zidovje in spel vun v prosto naravo. Vse je pustil doma — skrb, žalost in nesrečo. Samo radost je vzel s sabo, da ga spremlja na pomladanskem izprehodu. Visoko gori na grič je dospel in se vsedel na kamen. Razprostrta je bila pred njim širna dolina s svojimi polji in temnimi gozdovi. Prijetno je grelo pomladno solnce, in Andrejcu je bilo tako veselo pri srcu, kakor že dolgo ne.
Olej, (atn doli stoji ponosno mesto. Temnozelena reka se vije v polukrogu okrog njega; ob bregu zeleni tuintam prijazen gozdič, in širna polja z belimi vasicami sanjajo Širom okrog. V ozadju pa stoje prijazne vinske gorice in se smehljajo v zlatem solncu. Tam na griču se dviga kakor kralj kapiteljski stolp in njegov križ žari daleč naokrog v svetlih solnčnih žarkih.
Zavzef je gledal Andrejec vso to krasofo. Vrh hriba je sedel in strmel molče na ta krasni prizor. Potem pa se je obrnil na sever. Mračen gozd je prehajal tam počasi v zelene hribe in tam nad zelenimi hribi — oj, kaj se sveti tam?
Vstal je Andrejec s kamna, in srce se mu je vznemirilo. Nepremično in začudeno je gledal tja gor na  tisto   blesteče, ki se je dvigalo za  hribi.
,To so planine," je razmislil  in se  razveselil.   sTo so naše planine."
In pri tem pogledu na drage planine se ga je polastilo neko neznano čuvstvo, ki ga je vleklo črez hribe in doline do rodne vasi. Hrepenenje je bilo po tistih dragih tratah in senožetih, kjer je živel prost in svoboden in je pasel brezskrbno svojo živino. Boren pastirček je bil takrat, a vendar se je čutil kralja v prosti naravi. A zdaj? . . .
Vsedel se je Andrejec nazaj na kamen in zakril obraz z rokami. Začutil se je nesrečnega, tako nesrečnega v tujini! Spomnile so ga planine na zlate dni, ki jih je preživel tam na njihovem vznožju. Dragi in prijazni obrazi so vstajali pred njim; smehljali so se mu in migili, naj pride nazaj. . . Andrejec se je stresel in začutil gorko bolest v svoji mladi duši.
CL2   164  &L>
O, lepa senožet, zakaj sem te zapustil ? Tako si mi bila draga v zlati pomladi, lci si cvetla v tisočerih rožah; v hladni jeseni, ko si ležala tnirna in tiha pred menoj! Zakaj sem vrgel od sebe zakrivljeno palico pastirsko, popustil svojo drago živino in odšel v tuji svet? Pri svoji čredi sem užival srečo, užival bi jo bil lahko do smrti in žalostne misli bi ne bilo k meni. A šel sem v tujino; tu pa ne bom našel nikoli sreče in žalost me bo spremljala na vseh potih. Zakaj sem šel v tujino, zakaj ? . . .
Take misli je mislil Andrejec, in v srcu ga je bolelo, da se je smilil samsebi. Oj, šel bi takoj k belim planinam, k stricu Gregi bi stopil in mu rekel: »Ne morem več, stric Grega, ne morem več! — Nimam veselja do zlatarstva in tudi poklica ne. Mrzlo je v tujini; a jaz bi rad živel na zelenih senožctih in pasel živino. To samo me veseli . . . Stric Grega, o zlati stric Orega, vzemite me s seboj na planino!" — In stric Orega bi ga vzel s sabo, in zlate dneve bi živel tam gori na lepih planinah . . .
Pogledal je Andrejec spet na daljne snežnike. Zahajalo je že solnce v tujini, a vrhovi belih gora so bili že polni zlatih žarkov. Temno je že postajalo okrog njega, a snežniki so še rdeli v rožnih barvah. Iz dalje so mu klicali: Vrni se, vrni k nam! Tu in nikjer drugje ne živi   tvoja sreča!
Dolgo, dolgo je še gledal Andrejec na rožne gore, dokler niso potemnele in izginile v mraku. ln kakor je priše! vesel na grič kraj mesta, fako žalosten je odhaja! proli domu. Od tistegn dneva pa mu je šlo delo še težje od rok. Kajti vse njegove tnisli so hitele k belim snežnikom in so obstajale na širni senožeti pri dragi živini. Bled je postajal Andrejec in dan za dnevom otožnejši. Gospodar je mislil, da je bolan. In ni se zmotil. Zbolel je Andrejec na najhujši bolezni, ki jo pozna le prosti sin planin v mrzli tujini — zbolel je na domotožju.
Počasi so mu minevali dnevi; ob nedeljah popoldne pa je sedel vedno na hribu kraj mesta. Žalostno je gledal v daljave, kjer so se dvigali za zelenimi goratni beli snežniki. Srce mu je bilo  težko in oči vse  rosne . . .