Ksaver Meško;                                              i
Zima —  pomlad.              jB|
r/ima, du grize clo srea. Trpi vse. Najhuje, bi soclil, raali in drobčkani. i-ih čudo. otroci je ne čutijo preveč. Na smučeh se pripeljejo v šolo — skoro vsi so s hribov, šola je v dolini — in na saneli. Kak fantič pri-pelje na saneh še sestrico, drobno, vso zardelo v lica od udarcev vetra. od ostrih igcl tnraza. A dasi imajo vsc rdeče iu preinrle noske. oči so vesele in sreČne, smeliljaj zadovoljeu, sineh zveneč. Srečni!
Druga je s ptiČki. Ti trpe. Trpe tako, da so čiato ponižni in tihi. Kako so vreščaK in se kregali druge zime, ako zjutraj niso našli na doloČenem mestu Že ovsa, ko so prileteli zajtrkovai. Letos so tako pre-zebli in potrti, da ae čvrčati ne morejo iu ne marajo. Poletavajo ob vrtu. pričakovaje sede na plotu, na češplji ob cesti. Vdano, molče čakejo. I Hudo jih je zdelala zima.                                                                        |
A kje je le kos,   naš   orni   kos?   Vsako   zimo   je   poletaval tu okrog,   J prihajal  na vrt kosmulj kljuvat. To zimo ga ui.  Ob novem  letu sem ga   ' 3e viclel.   Proti   veČcrom je  ua cerkvenih  oknih  kljuval   muhe,  ki   so se v jeseai pred zimo v zareze ob steklu skrile. Sicer borna vecerja. Potem je kar izginil. Ga je li   stisnila kaka ziinska  uoč?  Mraz  in glad sta mu morda vrgla zanko krog vratu in jo brez usmiljenja zadrpnila. Škoda kosa.
Tako ob koncu svečana, prve dni suSca so pticke zaslutile pomlad. Na orehu ob vrtu, t vrhovih smrek pod vrtom gostole poltiho, a živo, v piebujajoči se radosti. Kakor bi prepletale vse drevo s čudovito pojoco mrežo, objema njih pomladna pesem drevesa. Ali kakor bi nežno cingljaje padali z drevesa nevidni cvetovi, ne, zreli zlati orehi.
Bo res pomlad? Ko je pa snega še ioliko! Sonce se pač nekoliko razgreva, a vetrovi ob večerih ledeno puhajo čez vrliove. Da se le ti drobni pevci ne motijo v svojem pričakovanju pomladi. v svojih pozdra-vili toplim dnem?
O čudo? Danes se je peljal čez vit — odkod se je neki vzel? — kakor bi se hotel v bleateČih valovih. toplega sonca okopati za novo življenje — kos, prav naš Črni kos!
Pa v reanici prihaja pomlad, tako zaželena, tako težko pričakovana? Ako v resnici — pozdravljena!