Letnik Ll April 2013 Cena: 3,75 EUR TIM 08 www.tzs.si • Tehniška založba Slovenije, d. d. • Poštnina plačana po pogodbi Kjerkoli in kadarkoli. Vedno v najboljši družbi! Obiščite novo spletno stran največje slovenske avtomobilistične revije. rl K0T 100 SVETOVNIH NOVOSTI! IkR lAf pRIH Madobadhugačnih .... MV T||L BAVARCEV avtofokus AVTOFOKUS www,avto-fokus,sr Arhiv testov, ekskluzivne novice in predstavitve, avtomobilska tehnika ... REPORTAŽA 2 PLASTIČNE MAKETE NA SEJMU V NURNBERGU (I. DEL) PRILOGA 6 »SNEŽNI METEŽ« 10 STARODOBNI AVTOMOBIL MODELARSTVO 8 ROTIRAJOČI ZMAJ 23 IN MEMORIAM - ANTON PAVLVČIČ NOVO NA TRGU 13 NOVO NA TRGU MAKETARSTVO 14 IZDELAJMO DIORAME Z NOCHOVIMI GRADIVI (8. DEL) 16 TIMOVO IZLOŽBENO OKNO-SPZ PUMA 24 GRADNJA ŽELEZNIŠKE MAKETE SOUTHERN RAILWAY (10. DEL) ZA SPRETNE ROKE 18 ČLOVEK, NE JEZI SE NA-RAVOSLOVJE 26 VODNE TURBINE IZ PLASTIKE ELEKTRONIKA 28 ČASOVNIK ZA ELEKTRONSKO VŽIGANJE ZGORNJIH STOPENJ MODELARSKIH RAKET (5. DEL) PODPORNA NAPRAVA FAROEX RAČUNALNIŠTVO 31 GOOGLE SKETCHUP KOT UČNI PRIPOMOČEK PRI TEHNIKI IN TEHNOLOGIJI V OSNOVNI ŠOLI (8. DEL) TEHNOLOGIJA OBDELAVE 35 O NOŽIH (3. DEL) Izdajatelj: Tehniška založba Slovenije, d. d. Lepi pot 6. 1001 Ljubljana, p. p. 541, Telefon: 01/479 02 II, 080 17 90, Faks: 01/479 02 30 Spletna knjigarna: http://www.tzs.si Za založbo: Blaž de Costa Direktorica programov: Nataša Detič Odgovorni urednik revije: Jože Čuden Telefon: 01/479 02 20 e-pošta: joze.cuden@tzs.si Uredniški odbor: Jernej Bohm, Jože Čuden, Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Aleksander Sekirnik, Miha Zorec, Roman Zupančič. Lektoriranje: Katarina Pevnik Tehnični urednik: Stanislav Oražem Telefon: 01/479 02 21 e-pošta: stanislav.orazem@tzs.si Oblikovna zasnova: Tina Kopač Trženje oglasnega prostora: Simona Strežek Telefon: 01/479 02 17 e-pošta: simona.strezek@tzs.si Naročniški oddelek: Mojca Borko Telefon: 01/479 02 24, e-pošta: mojca.borko@tzs.si Revija izide desetkrat v šolskem letu. Naročite jo lahko na naslov uredništva ali po telefonu. Posamezna številka stane 3,75 €, naročnina za prvo polletje 16,87 €, celoletna naročnina pa 33,75 €. Pri naročilu za dve leti je cena 60,00 €. Celoletna naročnina za tujino znaša 50 €. Naročnike obveščamo, da naročnina na revijo TIM ne velja samo za eno leto, pač pa do pisne odpovejli. Računalniški prelom: SET, d. o./qt> ■ ", Ljubljana^' Tisk: Korotan Ljubljana, d. o. o. 'rt? A. Naklada: 3.000 izvodov .s Na podlagi zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98) sodi revija med proizvode, za katere se obračunava in plačuje davek na dodano vrednost po stopnji 8,5 %. Brez pisnega dovoljenja Tehniške založbe Slovenije je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki. Fotografija na naslovnici: Model starodobnega avtomobila je kot nalašč za vse tiste modelarje, ki še vedno radi rezljajo in pri delu uporabljajo klasične naravne modelarske materiale. Foto: Dušan Markič april 2013 | I REPORTAŽA Plastične makete na sejmu v Nurnbergu (i.dei) MITJA MARUŠKO, Foto: Miha Čuden Letošnji sejem igrač v Nurnbergu je do¬ kazal, da se večina proizvajalcev plastičnih maket zagrizeno bojuje za svoj tržni delež in vztrajno skrbi za povečevanje kakovosti po¬ nudbe. Makete s priloženimi poliuretanskimi deli, kovinskimi dodatki in obsežnimi polami nalepk niso več odraz odličnost le nekaterih, temveč pot, po kateri jih stopa vedno več. Uveljavljeni proizvajalci so še bolj utrdili svoj položaj in prepoznavnost, toda na Kitajskem vznikajo novi konkurenti. Na domačem trgu lahko pozdravimo vrnitev Revellovih maket na police trgovin. Množijo se tudi spletne tr¬ govine, Združenje graditeljev plastičnih ma¬ ket Slovenije (ZGPMS) pa ostaja ponudnik izdelkov številnih manjših proizvajalcev za svoje članstvo. Revell Revellov katalog za leto 2013 najavlja pri¬ čakovani obseg novosti, ki presega število 100, tokrat jih lahko naštejemo 116. Celotna ponudba novosti bo mešanica ponatisov sta¬ rejših izdaj, ponatisov maket drugih proizva¬ jalcev in povsem novih maket, ki se vzpenjajo v oblikovalske višave in dosegajo najvišje stan¬ darde na trenutnem maketarskem trgu. Še dva ponatisa Monogramovih maket v merilu I : 48 se obetata pri Revellu, čeprav ju v katalogu 2013 še ni. F4U-4 corsair in B-25J mitchell bosta v barvah akrobatske skupine »Red Buli«. Običajno se Revellov katalog začenja s ponudbo darilnih paketov. Tu je najprej dvoj¬ ček maket Titanica v merilu I : 700 in I :200z barvami, lepilom in čopiči (05727). Vzdušju na letalskih mitingih sta prirejena Monogramova maketa T-28 trojan v barvah akrobatske sku¬ pine »Flying Bulls« v merilu I : 48 (05726) in junkers Ju 52/3m v merilu I : 48 s civilnimi oznakami (05718). Serija malih maket v merilu I : 144 je po¬ natis dobrega izbora iz osemdesetih let prej¬ šnjega stoletja. Letos izidejo P-5IB mustang (04928), P-47D thunderbolt (04929), F4U-I corsair (04930), F6F-3 hellcat (04931), P-40E vvarhavvk (04932), F4F-4 vvildcat (04933), SBD-5 dauntless (04934) in P-39Q airacobra (04935). Pri Eduardu so si izposodili plastične dele za novo izdajo junkersa Ju 52/3m (04843), Novost je maketa airbusa A350 z oznakami proto¬ tipa v merilu I : 144. Z dodanimi novimi motorji je tu prerojeni boeing 747-8 v merilu I : 144 z oznakami nemške Lufthanse. Izjemno slikovite oznake za novo izdajo tornada Junkers Ju 52/3m je izdelan na Eduardovi osnovi in z novimi oznakami v merilu I : 144. tornado ECR z oznakami mitinga »Tigermeet 201II« pa je Revellov izvirnik (04846). Floto potniških letal dopolnjuje nov airbus A350 (03989), airbus A320 izide z oznakami »Air Berlina« (04861), boeing 747-8 z novimi mo¬ torji pa bo dopolnitev obstoječega kalupa in v oznakah Lufthanse (04275). Zanimiva make¬ ta bo dvojček, ki ga tvorita vesoljsko plovilo »SpaceShipTvvo« in nosilno letalo »WhiteKni- ghtTvvo« podjetja Virgin, ki naj bi vesolje od¬ prla tudi za turistične polete (04842). Velika in zanimiva bo maketa boeinga B 747-123, ki je bil transportno letalo za vesoljski raketo¬ plan »Discover/« (04863). V merilu I : 144 izide še helikopter sikorsk/ CH-53G (04858). Med maketami letal v merilu I : 72 najde¬ mo izvirne Revellove novosti, nočnega lovca junkers Ju 88 C-6 (04856), šolsko različici fairey gannet T5 (04845) in F/A-I8F super hornet (04864). Zanimiv je izbor ponatisov starejših Revellovih maket, ki bodo izšle z odličnimi novimi nalepkami: havvker sea hur- ricane Mk.ll (03985), tornado »Lechfeld Ti¬ ger Meet 2011« (04847), F-I6C »Solo Turk« (04844), F-I0I Voodoo (04854), northrop F-89 D/J scorpion (04848) in saab JAS-39 gri¬ pen (04999). Sestavne dele za hudsona Mk.l/ Mk.ll (04838) si je Revell izposodil pri češkem MPM/Special Hobby, dele za helikopter mil Mi-24 hind D/E (04839) pa pri ruski Zvezdi. Med helikopterji je novost maketa M D 520 notar (04833). 2 | april 2013 REPORTAŽA F-IOIB Voodoo Mornariški lovec seafire F Mk. XV v merilu I : 48 Topnjača republikanskih sil iz Zvezdnih vojn Lovska izvedenka Ju 88C-4 v merilu I : 72, ki je nastala iz odlične makete bombnika Ju 88 A-4. Šolska izvedenka fairey ganneta T.5 Letalske makete v merilu I : 48 so vedno merilo ciljev, ki jih podjetja želijo doseči. Re- vell je tokrat posegel zgolj po ponatisih. Tu je ponatis Special Hobbyjevega supermarine seafireja F Mk.XV (04835), Monogramovega messerschmitta Bf IIOG-4 (04857) in P-47N thunderbolta (04867). Z novo oborožitvijo izide dassault rafale M (04517) in z novimi oznakami tornado IDS (03987). Povsem nova izdelka sta MQ-9 reaper (04865) in helikop¬ ter sikorsky CH-53GA (04834). P-47N je bil poslednji v družini uspešnega lovca. RQ-9 reaper z oznakami afganistanske operacije v merilu I : 48 Merilo I : 32 in letalske makete so po¬ dročje, kjer Revell želi zakoličiti novo podro¬ čje tržnega vpliva. Zato sta tu novi izvedenki heinkla He 1 1 1 H-6 (04836) in junkersa Ju 88 A-4 z bombami (03988). Bae Hawk T.l bo prejel še raketno oborožitev in nosilce na krilu (04849), druge oznake in oborožitev pa bodo krasile dvosedežno izvedenko eu- rofighter typhoona (04855). Spitfire Mk.ll bo verjetno ponatis stare makete (03986), zato Heinkel He 111 H-6 v merilu I : 32 pa bo povsem novi messerschmitt Bf 109 G-6 zagotovo odlična maketa, prilagojena detajli- ranju in upodobitvi mnogih drugih izvedenk (04665). Od proizvajalca Special Hobby pri¬ haja kalup za P-39D airacobro (04868). Na trgu je že odlična maketa britanskega heli¬ kopterja vvestland lynx HAS.3 (04837), sledila pa mu bo še maketa eurocopterja EC 135 z oznako nemškega Adaca in avstrijske reševal¬ ne službe (04659). Iz sveta filmskega vesolja in nadaljevanke o zvezdni križarki Galactica prihaja maketa križarke Galactica (04987) v merilu I : 4105 ter maketi dveh lovcev viper Mk.VII (04689) in viper Mk.ll (04988) v merilu I : 32. Tu je še ena maketa U.S.S. Enterprise NCC-I70I iz Zvezdnih stez v merilu I : 500 (04882). V seriji enostavnih maket »easykit« se iz serije Vojne zvezd pojavljajo nov TIE lovec v merilu I : 6 (06686) 5, taksi X-34 v meri¬ lu I : 14 (06685), X-wing lovca v merilu I : TIE lovec v merilu I : 65 Ameriški lovec P-39D aircobra v merilu I : 32 Vesoljski taksi X-34 april 2013 | 3 REPORTAŽA U.S.S. Enterprise NCC-I70I 30 (06690), republikanska topnjača v merilu I : 74 (06687) in vesoljska lovca jedija Ploja Koona (06689) in jedija Kita Fista (06688) v merilu I : 39. Novosti med ladijskimi maketami so pri¬ pravljene v različnih merilih. Katalog se za¬ čenja s slavno ladjo britanskih priseljencev Mayflower v merilu I : 83 (05486) in nada¬ ljuje s piratsko ladjo v merilu I : 72 (05605). Drobno floto v merilu I : 1200 dopolnjujeta dve potniški križarki skandinavske družbe Hurtigruten, M/S Midnatsol (05817) in M/S Trollfjord (05815). Tu je še ponatis japon¬ ske letalonosilke Shinano v merilu I : 1200 (05816). Upamo, da R.M.S. Olympic iz leta 1911 v merilu I : 700 (05212) ne bo zgolj po¬ natis Titanicovega kalupa, saj sta se ladji ne¬ koliko razlikovali. V velikem merilu I : 72 prihajata maketa reševalnega čolna Berlin (05211) in maketa ameriške podmornice serije skipjack (05119). Velikim nemškim podmornicam se pridružuje še podmornica tipa IXC (05114), seriji nekoli¬ ko manjših maket v merilu I : 144 pa ponatis ICM-jeve makete podmornice tip IIB (05115). V novi floti so še maketa nemške težke križar¬ ke Admiral Hipper v merilu I : 720 (05117), britanski rušilec H.M.S. Kelly v merilu I : 700 (05120), sodobna britanska fregata H.M.S. Tiger v merilu I : 700 (05116), ameriška amfi¬ bijska ladja U.S.S. New York LPD-21 v merilu I : 350 (05118) in ameriški rečni čoln PCF v merilu I : 48 (05122). Maketa U.S.S. Hornet CVS-12 kot povojne predelave letalonosilke razreda essex je ponatis starega Revellovega kalupa v merilu I : 530 (05121). Velika maketa ameriške podmornice razreda ski¬ pjack v merilu I : 72 Mayflower Piratska ladja v merilu I : 72 U.S.S. Hornet v povojni predelavi z zaprtim prem¬ cem v merilu I : 570 je ponatis starejšega Revello¬ vega kalupa. Med maketami avtomobilov ne manjka novi ferrari 250 GTO v merilu I : 24 (07077). V znamenju »Red Bulla« je tudi dirkalnik RB7 Sebastiana Vettla v merilu I : 24 (07074). Z dirkališč prihajata še BMW M3 DTM 2012 Martina Tomczyka (07082) in Bruna Spen- glerja (07178) v merilu I : 24. Med maketami vozil bomo lahko posegli še po chevroletu camaro Z/28 RS iz leta 1969 v merilu I : 25 (07081), dodge viperju SRTI0 ACR v merilu Ameriški rečni čoln v merilu I : 48 Nemška podmornica tipa 1XC v merilu I : 72 Peterbilt 359 Nemški reševalni čoln Berlin v merilu I : 72 Britanski rušilec H.M.S. Kelly Mercedes-benz 300 SL-24 4 | april 201 3 REPORTAŽA Dodge viper SRT 10 ACR VW hrošč kot limuzina VW hrošč kot kabriolet VW kombi I :25 (07079), BMWZ8 v merilu I : 24 (07080), mercedes-benzu 300 SL-24 coupe v merilu I : 24 (07174), VW hrošču 1500 kabrioletu (07078) in limuzini (07083) v merilu I : 24 ter VW Tl kombiju (07076) v merilu I : 24. Med maketami tovornjakov bosta nova peterbilt 359 (07412) in international prostar (07411) v merilu I : 25. Povsem izvirna in velika je maketa najve¬ čjega stroja za izkop rude v dnevnih kopih v merilu I : 200. V merilu malih železnic I : 87 bosta na voljo dve maketi nemške lokomotive BR 43 veni škatli (02157). Ponudba figur v merilu I : 72 se dopol¬ njuje z avstralsko pehoto (02501) in japonsko pehoto (02507) iz druge svetovne vojne. V merilu I : 76 prihajajo britanski padalci iz fal¬ klandske vojne (02596). Arzenal maket okle¬ pnih vozil v merilu I : 72 letos razširjajo z novim shermanom M4AI (03196), britanskim Veličastna maketa največjega stroja za izkop rude tip 289 v merilu I : 200 je dolga več kot meter in visoka 47 cm. Dve lokomotivi BR 43 na en mah tankom cromvvell Mk.IV (03191), nemškima polgoseničarjema sd.kfz.25 1/16 ausf.C z me¬ talcem plamena (03197) in sd.kfz.7/1 s pro¬ tiletalskim topom 2 cm (03195), nemškim lovcem tankov stug 40 ausf. G (03194), ru¬ skim tankom T-90 (03190), švedsko različico nemškega leoparda stridsvagen I22A/I22B (03199) in polagalcem mostov z nemškim oklepnim avtom dingom (03192). Med maketami vojaških vozil v merilu I :35 prevladujejo kolesna vozila. Najprej je tu nemški tovornjak V 3000S (03234), štabno vozilo G4 iz leta 1934 (03235) in sodobno oklepno vozilo dingo 2A2 (03233). Slednji je izvirno Revellovo delo, prva dva pa sta izpo¬ sojena iz ICM-jevega programa. Med tanki je nov le leopard 2A2/A4NL z nemškimi, nizo¬ zemskimi in avstrijskimi oznakami (03193). Švedski tank stridsvagen I22A/I22B v merilu I : 72 Leopard 2A2/A4NL Nemški tovornjak V 3000S iz leta 1941 v merilu I : 35 Sodobno nemško kolesno oklepno vozilo dingo 2A2 v merilu I : 35 Štabni avto nemške vojske G4 iz leta 1934 v merilu I : 35 Za najmlajše graditelje bodo v seriji »ea- sykit« na voljo A-10 thunderbolt II v merilu I : 100 (06597), airbus 380 v merilu I : 288 (06599), helikopter EC 135 ADAC v merilu I : 72 (06598) in boeing 737-800 v merilu I : 288 (06647). april 2013 | 5 PRILOGA »Snežni metež« ALEKSANDER KORČAGIN Risbe: Miha in Jože Čuden Bralci, ljubitelji vesoljskih tem, se bodo spomnili, da smo v Timu številka I, letnika 2009/10, objavili preprost jadralni model, ki po svoji osnovni konfiguraciji spominja tako na ruski vesoljski raketoplan bu- ran kot na ameriški space shuttle. Ni še dolgo tega, odkar so pri Nasi po dolgem obdobju uporabe in številnih poletih upokojili preostale tri vesoljske raketoplane, medtem ko je sovjetska različica, imenovana buran, vesoljski polet dočakala samo enkrat in to v avtomatskem reži¬ mu brez posadke, potem pa je bil projekt zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ustavljen. Poenostavljen jadralni model burana so zasnovali učenci medna¬ rodne kozmonavtične šole v Bajkonurju v Kazahstanu in ga v številnih primerkih izdelali pri pouku tehnike. Zanimive drsalce so pogosto pre¬ izkušali na prostem ter se med seboj pomerili, komu bo uspel daljši polet. Modele so spuščali iz roke ali izstreljevali s pomočjo elastike. Zdaj pa so se odločili še bolj približati pravemu vesoljskemu plovilu in za izstreljevanje prostoletečega drsalca uporabiti raketni model. Izde¬ lali so zanimivo nosilko, ki lahko ponese v višave dva takšna drsalca, pritrjena na boka rakete, ki se po ločitvi od nosilke na zemljo spusti¬ ta v stabilnem drsnem letu. Z novim modelom, ki so ga poimenovali »Vijuga« ali po naše snežni metež, kar pomeni isto kot buran, imajo učenci zdaj še več zabave. Prepričani so, da bo model zanimiv tudi za njihove vrstnike drugod po svetu. Nosilka je zasnovana tako, da se po aktiviranju odbojnega polnje¬ nja v modelarskem motorju zgornji konični del loči od trupa in sprosti oba burana, ki prosto poletita proti zemlji, medtem ko nosilka varno pristane s padalom oziroma zaviralnim trakom (strimerjem). Za pritr¬ ditev buranov na spodnji del nosilke sta na trup prilepljena kaveljčka iz vezane plošče, ki pri štartu in med motornim letom onemogočata njun pomik navzdol, na zgornji strani pa ju med motornim letom na svojem mestu drži svojevrstno oblikovana glava. Na spodnjem delu krila burana je majhen izrez za kaveljček, ki preprečuje, da bi se buran odklopil od nosilke prej, kot je predvideno. Krmilne površine na krilu so rahlo odklonjene in utrjene v položaju za stabilen jadralni let, ki ga prej določimo s preizkušanjem oziroma metanjem drsalca iz roke. Model je preprost za izdelavo, odlikuje ga stabilen motorni let in lepo jadranje burana. Za pogon se priporoča motor s totalnim impulzom 10 Ns, na primer C6-4. Vsem, ki se bodo odločili za izdelavo »snežnega meteža«, želimo veliko uspeha pri gradnji in zabave pri spuščanju. Model »snežni me¬ tež«, ki so ga zasnovali učenci mednarodne kozmonavtične šole v Bajkonurju pod men¬ torstvom učitelja Alek¬ sandra Korčagina, po¬ ganja motor s totalnim impulzom 10 Ns. Deli modela pred se¬ stavljanjem v letno konfiguracijo »Snežni metež« je pripravljen za let. 6 | april 2013 250 250 PRILOGA pril 2013 | 7 MODELARSTVO Rotirajoči zmaj JANEZ SMOLEJ Poznamo več tipov zmaja, ki se med spuščanjem vrtijo okoli nav¬ pične ali vodoravne osi. Idejni tvorec modelov, ki jih sestavljata dve plošči in imajo os vrtenja vzporedno s tlemi, je Američan Kenneth Sams. Ovalna osnovna plošča predstavlja zmajevo krilo, pravokotna navpična krožna plošča ali ploščat obroč, izrezan v obliki kolobarja, pa je stabilizator zmaja. Poleg oblike je temeljna značilnost vrtljivih zmajev način dvigovanja. Zaradi rotacije nastane zračni vrtinec, ki zgo¬ sti zrak na spodnji strani zmaja. Ustvari se navpična sila (Magnusov učinek), ki glede na smer rotacije potiska zmaja navzgor. To je zgolj preprosta razlaga principa letenja tovrstnega zmaja, na tem mestu pa želimo predvsem prikazati, kako izdelamo takšnega zmaja in uživamo med njegovim spuščanjem. Za izdelavo potrebujemo naslednja gradiva, orodje in pripomočke: smrekovo letvico 6 x 6 x 1000 mm, plastično cevko 0 10x8 mm, plastično cevko 0 12x10 mm, vezano ploščo debeline 4-5 mm, kos odpadne plastične embalaže, stiropor 20 x 500 x 1000 mm, stiro¬ por 10 x 500 x 1000 mm, najlonsko vrvico premera 2 mm, kontaktno lepilo UHU por, kontaktno lepilo UHU greenit, svinčnik, flomaster, akvarelne barvice, rezljačo z žagicami za les in podložno mizico, mo¬ delarski nož ali rezalnik stiropora, brusilni papir s kladico, vrtalnik s svedrom za les 0 4 mm, pilo za les z okroglim presekom, manjše mizarske spone. Navodila za izdelavo Uporabimo srednje trd stiropor, da bo konstrukcija dovolj trdna tudi v močnejšem vetru. Na ploščo z merami 20 x 500 x 1000 mm narišemo zmajevo krilo (risba I) in ga z ostrim modelarskim nožem ali rezalnikom stiropora po označenih linijah izrežemo v treh delih. Srednji del preoblikujemo tako, kot je prikazano na risbi 2. Daljša ro¬ bova trikotnih delov (hipotenuzi) osnovne ploskve zbrusimo pod ko¬ tom 45° in sestavimo z večjim delom (risba 3) v krilo, da sta nagnjena v nasprotni smeri. Dele med seboj zlepim s kontaktnim lepilom UHU por. Z brušenjem na spojih odvzamemo še nekaj stiropora, da dobimo na pregibih zaobljeno površino (risba 3) in ima zmaj boljši izkoristek energije vetra pri rotaciji. Krilo v osi rotacije utrdimo s smrekovo letvico, ki mora biti popolnoma ravna, sicer bo zmaj nepravilno rotiral in opletal ter se neenakomerno dvigoval. Letvico z lepilom UHU por vlepimo v utor, ki smo ga v ploščo naredili s toplotnim preoblikova¬ njem z rezalnikom na uporovno žico (risba 3). Da bo površina krila izravnana, v utor nad letvico vlepimo pas stiropora. Krilni okvir pre¬ krijemo s tanko metalizirano poliestrsko folijo, debelo 4 pm, ki dobro 8 | april 2013 MODELARSTVO odbija sončno svetlobo in zagotavlja boljši vizualni učinek zmaja (risba 3). Ce želimo ogrodje pobarvati, moramo upoštevati, da hrapava po¬ vršina stiroporne plošče ni primerna za barvanje s flomastri, zato raje uporabimo razredčene akvarelne barve. Navpični stabilizator preprečuje nihanje zmaja med vrtenjem. Iz¬ delamo ga iz enako debele in trde stiroporne plošče kot krilo (risba 4). Režo, skozi katero bomo vtaknili krilo, izrežemo po načrtu, in to tako, da se bosta dela med 4 seboj lepo prilegala (risba 4). Krilo po¬ tisnemo skozi režo na stabilizatorju in stične ploskve pre¬ mažemo z lepilom UHU por (risbi 4 in 5). Krilo lahko na koncih utrdimo s stirodurom debeline 0,5 cm (slika I). Za par prepro¬ stih ležajev, v kate¬ rih se bo zmaj vrtel (risba 6), potrebuje¬ mo tulca dolžine 30 mm. Odrežemo ju iz PVC-cevke premera 8 mm in ju navlečemo v vsej dolžini na začetek oziroma konec letvice (slika 2). To storimo lažje, če letvici na koncih rahlo pobrusimo robove. Iz odpadnega kosa vezane plošče ali akrilne¬ ga stekla oblikujemo pravokotni ploščici. V ploščici naredimo eliptični luknji. Trenje ploščice z letvico, ki leži v osi rotacije, bomo ublažili, če robova luknje na obeh straneh posnamemo z okroglo pilo. Na spodnji strani izvrtamo luknjico s premerom 4 mm za privez uzde (risba 6). Zdrs zmaja iz takšnega ležaja preprečimo s parom PVC-cevk 0 10 x 12 mm in parom podložk 0 11/20 mm, narejenih iz odpadnega plastičnega materiala (risba 6, slika 3). Stranski ploščici iz vezanega lesa povežemo prek dveh enako dolgih uzd na vlečno vrvico (risba 7). Pri določanju dolžine uzd moramo paziti, da se vrvica med rotacijo zmaja ne bo drgnila ob krilno ploščo. Priporočljiva dolžina uzde je 120 do 180 cm, kar ustreza trikratniku širine zmaja. Nazadnje še z brusilnim papirjem rahlo zaoblimo rob krila in nav¬ pičnega stabilizatorja in zmaj je pripravljen za spuščanje (slika 2). Spuščanje zmaja Za spuščanje zmaja izkoristimo lep sončen dan, ko piha zmeren ali srednje močan veter (od 10 do 30 km/h). Če bomo zmaja preizkušali v močnem vetru, ki piha s hitrostjo nad 30 km/h, bo treba za ojačitev krila namesto smrekove letvice uporabiti cevko iz karbonskih ali ste¬ klenih vlaken. Takšnega zmaja najlažje spuščamo v tandemu. Najprej določimo razdaljo med prijemališčem na vlečni vrvici in zmajem. Pomočnik ga dvigne v vodoravno lego tako, da je os vrtenja pravokotna na smer vetra. Drži ga za oba stranska dela (ploščici), ki med spuščanjem ne rotirata (slika 4). Potem napnemo vlečno vrvico in počakamo toliko časa, da se zaradi rotacije poveča zračni tlak na spodnjem delu zmaja in nastane dovolj velika navpična sila, ki omogoča njegovo dvigovanje (slika 4). Vrtljivi zmaj se najbolje odziva na veter, ko oklepa vlečna vrvica s talno podlago kot med 35° in 45° (slika 5). april 2013 | 9 PRILOGA Starodobni avtomobil DUŠAN MARKIČ Model starodobnega avtomobila sem pripravil za vse modelarje, ki še vedno radi rezljajo in pri delu uporabljajo klasične naravne mo¬ delarske materiale (slika I). Dela se lahko lotijo tudi začetniki, saj sem izdelavo vseh, tudi težjih sestavnih delov podrobno opisal. Ob upo¬ števanju pisnih navodil, slikovnega gradiva, načrta in kosovnice vam bo izdelava modela zagotovo uspela. Pri delu uporabljamo osnovno modelarsko orodje in pripomočke, ki si jih pripravimo sami. Od stro¬ jev potrebujemo: vrtalni stroj, ki je vpet v navpično stojalo, in kolutni ali tračni brusilni stroj, s katerim si bistveno olajšamo brušenje. Če brusilnega stroja nimamo, brusimo ročno. Za izdelavo modela potrebujemo: vezano ploščo debelin 6 mm, 4 mm in 3 mm, nekaj okroglih palic različnih premerov, malo furnirja in kos tršega temnega papirja - šeleshamerja (glej kosovnico). Za napere sem uporabil lesene palčke, na katere sicer nabadamo ražnjiče. Na sedeže lahko prilepimo usnje ali blago. Platišča koles obložimo s pravo gumo, za kar uporabimo odsluženo kolesarsko zračnico. Vse sestavne dele zlepimo z belim mizarskim lepilom za les, usnje na sedežih in gumo na platiščih pa s kontaktnim lepilom (npr. neostik). silnim papirjem (slika 2). V stranici (B) in zadnja nosilca koles (H) zvr¬ tamo luknjici premera 2 mm. Pri sestavljanju in lepljenju skozi luknji¬ ce potisnemo okrogle zobotrebce in tako sta zadnja nosilca koles na točno določenem mestu. Ko se lepilo osuši, zobotrebce odstranimo. Pred lepljenjem karoserije tudi v stranici (B) zvrtamo luknjice, skozi katere potisnemo nosilca strehe (V) in (Z). Če za vrtanje spodnjih luknjic nimamo dovolj dolgega svedra, si pomagamo s tanjšo jekleno žico, ki jo na enem koncu spilimo v piramidasto konico. Stranico (B) vpnemo v primež, žico skozi zgornjo luknjo v stranici potisnemo do me¬ sta spodnje luknje in jo vrtimo levo in desno. Tako izdolbemo spodnji luknjici, v kateri prilepimo nosilca strehe (V in Z). Karoserijo zlepimo z belim mizarskim lepilom. Za čas sušenja lepila jo utrdimo z gumicami in pleskarskim lepilnim trakom (slika 3). Izdelava blatnikov Blatnike izdelamo iz treh plasti furnirja. Pri spodnji in zgornji plasti morajo lesna vlakna teči vzdolžno, pri srednji pa prečno. Vse plasti namažemo z belim mizarskim lepilom in jih stisnemo v predhodno pripravljeno šablono (slika 4). Ko se lepilo osuši, blatnik obdrži obliko Izdelava karoserije Večino sestavnih delov s pomočjo kopirnega (indigo) papirja na¬ tančno prerišemo na vezano ploščo ustrezne debeline (glej kosovni¬ co). Delo si olajšamo tako, da načrt fotokopiramo in ga z odstranljivim lepilom (npr. scotch up) nalepimo na vezano ploščo. V tem primeru moramo načrt vsaj dvakrat fotokopirati, saj so nekateri sestavni deli narisani samo enkrat, izdelati pa moramo po dva kosa. Ob tem naj opozorim, da nekateri fotokopirni stroji risbo na fotokopiji popačijo. Razlika pri formatu A3 je po mojih izkušnjah tudi do 4 mm. Sestavne dele z žagico za rezljanje natančno izžagamo in obrusimo s finim bru- šablone. Odžagamo jih na ustrezno dolžino, obrusimo in prilepimo na nosilce koles (G in H), v katere smo prilepili tudi osi (P); (slika 5). Sede¬ že, volan in nosilce koles z blatniki prilepimo na karoserijo. Z akrilnim kitom za les zapolnimo večje reže (slika 6). Izdelava koles Najzahtevnejše delo pri izdelavi modela starodobnega avtomobila je izdelava koles (slika 7). Na vezani plošči debeline 6 mm označimo središča in s šestilom narišemo notranje in zunanje kroge platišč. No- 10 | april 2013 PRILOGA tranje kroge izžagamo s kronsko žago, zunanje pa z žagico za rezlja¬ nje. Po dva dobljena obroča zlepimo in stisnemo s kljukicami (slika 8). Medtem ko se lepilo suši, izdelamo pesta (S). Okroglo bukovo palico premera 12 mm nažagamo na 15 mm dolge kose. S središčnim kotni¬ kom označimo središča in zvrtamo vzdolžne luknje premera 6 mm. Pri vrtanju pesta vpnemo v strojni primež ali jih primemo s kleščami. Za vrtanje luknjic, v katere bomo vstavili napere (R), si pripravimo enostavno šablono. Na desko pravilnih pravokotnih oblik narišemo črte, ki se križajo pravokotno in pod kotom 45°. Črte predstavljajo položaj naper. V središču, kjer se črte križajo, zvrtamo preme¬ ra 6 mm in vanjo prilepimo krajši kos okrogle bukove palice premera 6 mm. Tako pripravljeno šablono s svorami pritrdimo na delovno mizi¬ co vrtalnega stroja. Premer svedra, s katerim vrtamo, mora ustrezati premeru naper, ki pa ne smejo biti debelejše od 3 mm. Središča za vrtanje določimo s pomočjo črt na šabloni (slika 9). Zlepljene obro¬ če - platišča (O) obrusimo po zunanjih robovih. Luknjice za napere zvrtamo podobno kot pri pestih (slika 10). Tudi za vstavljanje naper si izdelamo enostavno šablono. Na ravno desko narišemo krog, ki ima enak premer kot notranji krog platišč (O). V središču zvrtamo premera 6 mm in vanjo vstavimo krajšo okroglo palico premera 6 mm. Luknjice na pestih (S) in platiščih (O) namažemo z lepilom, pri čemer si pomagamo z zobotrebcem. Pesto nataknemo na okroglo palico, plati¬ šče naravnamo na narisan krog in vstavimo napere (R); (slika 11). Ko se lepilo osuši, kolesa še enkrat obrusimo po zunanjih robovih (slika 12). Kolesa obložimo še z gumo. Odsluženo kolesarsko zračnico narežemo na trakove in jih s kontaktnim lepilom prilepimo na platišča. Lahko pa zračnico narežemo na kolobarje, ki jih napnemo na platišča. Širina kolobarjev je odvisna od velikosti - preseka in raztegljivosti zračnice. To boste ugotovili s preizkušanjem (slika 13). Izdelava strehe Streho izdelamo iz dveh kosov tršega papirja. Še najbolj primeren je šeleshamer, ki ga dobimo tudi v barvah. Oba kosa namažemo z be¬ lim mizarskim lepilom in zlepimo. Ko papir vpije lepilo, se zmehča in april 2013 | II PRILOGA takrat streho ovijemo okrog prečne strešne opore (Ž) in stranic (B), katerih robove smo tudi namazali z lepilom. Že pri rezanju papirja na končno velikost pazimo na smer papirnih vlaken, ki mora biti prečna. Tako se bo papir lepše ovil. Streho utrdimo s kljukicami in počakamo, da se lepilo osuši (slika 14). Okvir zadnjega okna (X) izdelamo iz tanjše vezane plošče ali debelejšega furnirja. Prilepimo ga na podaljšek strehe oziroma zadnjo stranico. Sele ko se lepilo osuši, z modelarskim nožem izrežemo okno. Pri tem z notranje strani podložimo manjšo deščico. Za pritrditev koles na osi izdelamo manjše podložke (Š) po enakem postopku, kot smo izdelali platišča koles. Na trši vezani plošči označi¬ mo središča in s šestilom narišemo kroge premera 12 mm. V središčih zvrtamo luknje premera 6 mm, izrezljamo podložke in jih obrusimo. Na osi nataknemo najprej kolesa, nato pa še podložke (slika 15). Naš model starodobnega avtomobila je tako izdelan in lahko se zapeljemo na prvo vožnjo. Predvidevam, da bo parkiran na dobro vidni polici v vašem stanovanju. Starodobni avtomobil - kosovnica Poz. Element Material Kosov A B C Č D E F G H I J K L M N O P R S Š T U V Z ž X Y vezana plošča debeline 4 mm pokrov motorja sprednji nosilec kolesa vezana plošča debeline 6 mm sedež opora sedeža vezana plošča debeline 4 mm vezana plošča debeline 6 mm vezana plošča debeline 4 mm zadnji nosilec kolesa naslonjalo sedeža vezana plošča debeline 4 mm vezana plošča debeline 6 mm podvozje stranica kabine zadnja stran kabine sprednja stran kabine nosilec pokrova motorja stranica motorja vezana plošča debeline 4 mm vezana plošča debeline 6 mm vezana plošča debeline 4 mm vezana plošča debeline 4 mm vezana plošča debeline 4 mm I 2 I I 2 2 3 2 2 2 2 2 nosilec volana volan vezana plošča debeline 4 mm I vezana plošča debeline 4 mm I maska motorja platišče os napera pesto podložka zadnji blatnik vezana plošča debeline 4 mm I vezana plošča debeline 6 mm 2x5 bukova palica 0 6 x 26 mm 5 lesena palica 0 2-3 x 28 mm 40 bukova palica 0 12 x 15 mm 5 vezana plošča debeline 4 mm 5 furnir 85 x 22 mm 6 sprednji blatnik nosilec strehe nosilec strehe prečna strešna opora okvir okna guma furnir 85 x 22 mm 6 lesena palica 0 2-3 x 67 mm 2 lesena palica 0 2-3 x 80 mm 2 bukova palica 0 8 x 78 mm I tanjša vezana plošča ali furnir I kos zračnice širine 12 mm 5 streha šeleshamer 200 x 90 mm 2 12 | april 2013 NOVO NA TRGU Novo na trgu AKUMULATORJI SANYO ENELOOP Pri Mibu imajo na voljo celoten nabor pri¬ znanih akumulatorjev Ni-MH sanyo eneloop. Poleg že znanih belih akumulatorjev velikosti AAA kapacitete 800 mAh in AA kapacitete 2000 mAh so na voljo tudi novi črni akumu¬ latorji eneloop XX. Ti imajo v velikosti AAA, kapaciteto 900 mAh, pri velikosti AA pa kar 2500 mAh. Akumulatorji so še vedno tehno¬ logije Ni-MH, napetost posameznega člena pa je 1,2 V. Posebna odlika omenjenih akumulatorjev je, da tudi po enem letu neuporabe zadržijo 75 % shranjene energije, omogočajo pa okrog petsto polnilnih ciklusov, kar pri polnjenju dvakrat tedensko pomeni uporabno dobo pet let. Baterije so že prednapolnjene in pripra¬ vljene za uporabo. Cena posameznih akumu¬ latorjev je od 3,30 EUR dalje, glede na vaše želje in potrebe pa imajo na zalogi ali pripravi¬ jo po naročilu konfekcioniran akumulatorski paket želene oblike, napetosti in z ustreznim priključkom. MULTIPLEX SOLIUS 2160 mm RR Multiplex uspešno širi svojo ponudbo modelov, ki so primerni za vse, od začetni¬ kov do izkušenih RV-pilotov. Tokrat so nas presenetili z jadralnim modelom s pomožnim motorjem solius v izvedbi RR (Ready to Run - pripravljen za uporabo), za katerega oblju¬ bljajo, da potrebuje samo 15 minut za sesta¬ vo, saj so vsi deli pogona in servomehanizmi že vgrajeni. Izdelan je iz posebno trpežnega penastega materiala elapor. Model je name¬ njen jadranju za zabavo, odlično pa se obnese v slabših pogojih za letenje na pobočju ali pri termičnem jadranju na ravnini. Tehnični podatki: razpetina krila 2160 mm, dolžina modela 1100 mm, masa modela 1260 g, površina kril 45,8 dm 2 . RV-funkcije: smer, višina, nagib, vrtljaji elek¬ tromotorja. Sestavljanka že vsebuje brezkr- tačni elektromotor permax BL-O 3516-0850 s krmilnikom vrtljajev in ustreznim zložljivim propelerjem ter štiri že vgrajene servomeha- nizme. Za pogon priporočamo akumulator 3S Li-po kapacitete 2200 mAh. Cena kompleta je 251,90 EUR. NAVOJNI SVEDRI IN NAVOJNE ČELJUSTI Z VPENJALI V trgovini podjetja Mibo modeli ne po¬ zabljajo na prave modelarje konstruktorje in graditelje. Omenimo naj, da imajo na vo¬ ljo tako navojne svedre kot navojne čeljusti za navoje od M I do M 4 v širokem razpo¬ nu vmesnih velikosti. Preden se odločite za naročilo, preverite zalogo, naročilo pa lahko oddate tudi prek spletne strani ali telefona. Cene navojnega orodja so naslednje: vpenjalo navojnih čeljusti 4,20 EUR, navoj¬ ne čeljusti od 6,21 EUR dalje, vpenjalo na¬ vojnih svedrov 6,70 EUR, navojni svedri od 6,60 EUR dalje. Mibo modeli, d. o. o. Tržaška cesta 87b, 1370 Logatec tel.: 01/759 01 01,041/669 I I I e-pošta: shop@mibomodeli.si www.mibomodeli.si QUAD Z450 Modeli kvadrokopterjev so v zadnjem času postali zelo priljubljeni. Modelar.si po¬ nuja cenovno ugoden komplet naprednejšega modela kvadrokopterja quad Z450 (ARTF), primeren za učenje in izvajanje akrobacij ter nosilnostjo do 800 g. V kompletu dobite kakovostno ohiš¬ je velikosti 450, brezkrtačni krmilnik 4 v I, 20 A, štiri brezkrtačne elektromotorje DYS 2822/17, štiri propelerje in elektroniko za stabilizacijo. Za sestavljanje modela boste potrebo¬ vali okoli dve uri. Na voljo so tudi rezervni deli. Cena kompleta je 125 EUR za doplačilo 20 EUR pa dobite še naprednejšo elektroniko LCD KK 2.0. ERIX 250 RTF Naprednejši model helikopterja erix 250 RTF 2,4 GHz proizvajalca Jamara je namenjen tistim, ki že poznajo osnove letenja 4K heli¬ kopterjev. Primeren je za letenje na prostem. Omogoča dve možnosti letenja, začetno ali napredno za večjo občutljivost. Model do¬ bite v kompletu z vso opremo. Paket vsebu¬ je: helikopter erix 250 RTF, RV-napravo 4K 2,4 GHz z LCD zaslonom, dva hitra servome- hanizma in baterijo Li-po 7,4 V 850 mAh. Mo¬ del odlikuje kakovostna izdelava in deli, kot je aluminijasta glava. Na voljo so vsi rezervni deli. Tehnični podatki o modelu: premer ro¬ torja - 400 mm, dolžina - 465 mm, masa - približno 290 g. Akcijska cena je 89 EUR. Modelar.si, O3N in O3N, d. n. o. Goričica 41, 1230 Domžale GSM: 031/351 853 e-pošta: info@modelar.si www.modelar.si april 2013 | 13 MAKETARSTVO Izdelajmo diorame z Nochovimi gradivi (s.dei) PRIMOŽ DEBENJAK Foto: Andrej Kogovšek in Primož Debenjak V prejšnji številki je bila predstavljena ta¬ krat še nedokončana diorama, ki prikazuje sovjetski težki tank KV-II, ki je obtičal sredi močvirnatega travnika. Diorama je bila tedaj še brez poplavne vodne površine, tank pa je že bil pogreznjen v zemljo in travo. Oklepnik ne stoji povsem naravnost, temveč je zadek nekoliko ugreznjen. Za to se nisem odločil samo zaradi bolj razgibane kompozicije, pač pa je tak motiv že na fotografiji, po kateri sem se zgledoval pri izdelavi diorame. Za ponazoritev vode sem imel pripravlje¬ ne tri Nochove materiale: 2K-Wasser-Gel (60870) ter Water-Drops »transparent« (60855) in Water-Drops »color« (60856). Na žalost pa se je pokazalo, da izdelka VVater Drops na tej diorami ne bi mogel uporabiti, ker gre za material v zrnih, ki ga je treba v kozarcu, ki ga damo v pečico, segreti na okoli 170 °C, potem pa vročega vliti na podlago. Tako visokih temperatur pa polistiren, iz ka¬ terega so plastične makete, ne bi prenesel in maketa bi se bržkone grdo deformirala. Vpra¬ šanje je tudi, kaj bi se zgodilo ob stiku s ko¬ smato podlago, kjer je bilo med travo ujetega veliko zraka. Zato bo morala uporaba tega materiala, ki se dobi v dveh različicah - brez¬ barvni in barvni, pri kateri so v paketu poleg brezbarvnih še zrna v treh barvah, modri, ze¬ leni in rjavi -, počakati do naslednjič. Za tovrstne diorame je vsekakor primer¬ nejša dvokomponentna masa (smola in trdi- lec) 2K-Wasser-Gel (60870), a sem naletel na težavo, da mi prostornine, ki jo je bilo tre¬ ba zaliti, ni uspelo dovolj zmanjšati in je bilo Nochove mase za moje potrebe premalo. Na srečo je bila neka dvokomponentna epoksi- dna smola, ki sem jo imel že nekaj časa doma, in nikoli nisem imel dovolj časa, da bi jo preiz¬ kusil, še uporabna. Tako sem najprej uporabil to staro smolo, seveda v več plasteh, No- chovo pa potem na koncu. Pri kombiniranju različnih materialov moramo seveda najprej preveriti, ali so kompatibilni. V mojem prime¬ ru s tem na srečo ni bilo težav. Med delom pa sem ugotovil, da bi bilo visoke rastline, ki štrlijo iz vode, bolje narediti nekoliko druga¬ če. Morebitnim posnemovalcem priporočam, naj najprej namestijo samo podvodne dele rastlin oziroma tiste, ki segajo do predvide¬ ne vodne gladine. Če so za kakšen milimeter krajše ali daljše, ne bo nič narobe. Nadvodne dele rastlin pa je bolje dodati na koncu, ko je umetna voda že utrjena. Sam sem visoke rastline prilepil že prej, nekaj pred vlivanjem smole, nekaj pa med posameznimi fazami, a se je kljub previdnemu ravnanju zgodilo, da je na bilkah ostalo nekaj kapljic smole, ki jih je precej težko odstraniti. Če s smolo delamo previdno in jo teme¬ ljito, vendar nikakor ne sunkovito, premeša¬ mo, v njej skoraj ne bo mehurčkov. Pri takšni kosmati podlagi, kakršno sem uporabil na tej diorami, pa je med dlačicami, ki ponazarjajo travo, ujetih veliko zračnih mehurčkov, ki jih lahko po tem, ko smo vlili prvi sloj smole, predremo z iglo ali drugim primernim ostrim predmetom. Če jih nekaj ostane, tudi ni tra¬ gično, samo da jih ni preveč. Pomembno je seveda, da se skozi umetno vodo vidi dno ali vsaj nekaj podrobnosti, na primer del pod¬ vozja tanka. Kalno vodo lahko precej bolje in enostavneje ponazorimo z drugačnimi sred¬ stvi, denimo z mavcem ali primerno maso, s katero lahko dosežemo povsem ravno povr¬ šino, potem pa jo primerno pobarvamo in prevlečemo s tankim slojem laka ali drugega prozornega premaza. Za dvokomponentne smole je značilno, da je mešanica najprej zelo tekoča, potem pa postaja vse gostejša in židka. Zato je za do¬ seganje različnih rezultatov pomembno, kdaj jo uporabimo. Če bi radi prikazali valove na gladini, naj bo zadnja plast smole nekoliko go¬ stejša, potem jo lahko oblikujemo, denimo, s sušilnikom za lase. Ogrevanje smolo najprej malo razredči, nato pa se še hitreje strdi. Vsekakor je ta postopek priporočljivo najprej preizkusiti, preden tvegamo, da bomo pokva¬ rili dioramo, v katero smo vložili veliko truda. Diorama brez figur bi bila seveda precej pusta in dolgočasna, figure ji vlijejo življenje, po drugi strani pa opazovalcu tudi nazorno predstavijo velikost prikazanega objekta, v našem primeru tanka. Za tanke pa vemo, da so bili zlasti v prvi polovici 2. svetovne vojne zelo različno veliki. Na sliki v francoski knjigi o operaciji Barbarossa, ki vsebuje čez 1000 fotografij, posnetih leta 1941 ob napadu na Sovjetsko zvezo, nemški vojak stoji na vrhu kupole tanka KV-II, ta pa stoji v sorazmerno globoki vodi, ki sega približno do vrha pod¬ vozja. Ta vojak podobno kot mnogi drugi na slikah, posnetih poleti 1941, ni oblečen po predpisih, temveč ima na sebi samo vojaške čevlje, precej umazane svetle hlače, zgornji del telesa pa je gol. Očitno je bilo precej vro¬ če, ko so ga fotografirali. Pa tudi drugi vojaki, 14 | april 2013 MAKETARSTVO ki jih vidimo na fotografijah iz tistega časa, ko si ogledujejo uničene sovjetske tanke, so za vojake pogosto oblečeni zelo neobičajno in nestandardno, pač zato, ker so večino to¬ vrstnih fotografij posneli pripadniki različnih zalednih enot, ki niso sodelovale v bojih in so zato imele tudi več časa za takšna opravila. Taki so bili na primer kuharji, peki, intendan¬ ti in podobni, ki so bili oblečeni drugače kot pripadniki bojnih enot. To pa za maketarje predstavlja problem, ker je večina izdeloval¬ cev figur nanje povsem pozabila. Na tržišču je veliko figur v bolj ali manj bojevitih pozah, zlasti esesovcev, medtem ko je izbira »ne¬ standardnih« vojakov, začenši s protiletalski¬ mi topničarji nemškega letalstva, zelo skro¬ mna, pomanjkljivo oblečenih pa je komaj za vzorec. S podobnim problemom se srečamo tudi pri letalskih dioramah, kjer imamo na vo¬ ljo veliko pilotov v popolni opremi, medtem ko je izbira mehanikov že precej skromnejša, pomanjkljivo oblečenih pa sploh ne najdemo, čeprav je veliko fotografij, na katerih so tako prikazani. Pravkar povedano še posebno velja za običajno vojaško merilo I : 35, v pri tankih manj razširjenem merilu I : 48 je na voljo sicer manj vojaških figur, a lahko posežemo tudi po letalskih mehanikih, ki jih je mogoče primerno predelati. Za to malce manjše merilo sem se odločil zaradi drugega razloga, namreč zaradi velikosti tanka. Na srečo znani japonski pro¬ izvajalec Tamiya ponuja tudi komplet nemških vojakov v bolj umirjenih pozah in eden od njih se mi je zdel zelo primeren za mojo dioramo. Sicer naj bi na hrbtu nosil stojalo za težko strojnico, ampak brez nje je videti, kot da ne¬ kaj vleče iz prsnega žepa. Glavo je imel odlito posebej, tako da sem jo lahko malce zasukal in že je videti, kot da gleda nekoliko navzgor, skratka bil je skoraj idealen za opazovalca, ki opazuje, kaj počne njegov tovariš, ki je sple¬ zal na vrh tanka. Slednjega sem predelal ozi¬ roma sestavil s kombiniranjem dveh figur iz ICM-jevega kompleta ameriških pilotov in mehanikov. Uporabil sem telo sedečega pilo¬ ta, ki sem ga nekoliko predelal, med drugim sem mu iz maketarskega kita oblikoval zadnji¬ co, ki je prej ni imel, da bi lepše sedel v sedež, dodal sem glavo mehanika, na kateri sem iz istega kita modeliral lase (mehanik naj bi sicer imel kapo, ki pa je bila odlita posebej in je nisem uporabil) in drugačne roke. Tako sem precej prepričljivo upodobil vojaka, ki se je sklonil, da bi si ogledal notranjost tanka. Tudi deski, položeni na sprednji del tan¬ ka, po katerih so se povzpeli nanj, ne da bi si zmočili noge, sta vidni že na fotografiji, a se na njej ne vidi dobro, na kaj sta oprti na dru¬ gem koncu. Najbrž je bil tam teren nekoliko višji in ni bil pod vodo, sam pa sem ju naslonil na okvir diorame. Tega sem zgoraj pobarval s sivozeleno barvo, da bi bil kontrast manj¬ ši, in rezultat je dejansko bistveno boljši kot prej. Ker je diorama nekoliko višja od okvir¬ ja, sem mu moral spodaj dodati obrobo, ki sem jo kupil v eni od trgovin z gradbenim in podobnim materialom v nakupovalnem sre¬ dišču. Deski sem brez večjega truda oblikoval iz paličice iz precej mehkega lesa, ki sem jih kupil pred nekaj leti in so bile, če se prav spo¬ mnim, deklarirane kot nabodala za ražnjiče. Ne vem, ali bi bile res uporabne za predvide¬ ni namen, toda za izdelavo takšnih desk so skorajda idealne. Naslednjič se bomo pozabavali še z dru¬ gimi možnostmi uporabe materialov za pona¬ zoritev vode. TIMOVI NAČRTI TIMOV NAČRT I - motorni letalski RV-model basic 4 star TIMOV NAČRTI - RV-jadrnica lipa I TIMOV NAČRT 3 - RV-jadralni model HOT- 94 TIMOV NAČRT 4 - polmaketa letala cessna 180 TIMOV NAČRT 5 - RV-model katamarana KI M I TIMOV NAČRT 6 - Timov HLG, jadralni RV- model za spuščanje iz roke TIMOV NAČRT 7 - RV jadralni model HOT-95 TIMOV NAČRT 8 - Timov HLG-2, jadralni RV-model za spuščanje iz roke TIMOV NAČRT 9 - tomy-E, elektromotorni jadralni RV-model TIMOV NAČRT 10 - polmaketa lovskega letala polikarpov 1-15 bis TIMOV NAČRT II -jadralni RV-model gita TIMOV NAČRT 12 -racoon HLG-3 TIMOV NAČRT 13 - akrobat 40, trenažni mo¬ torni RV-model TIMOV NAČRT 14 - maketa vodnega letala utva-66H TIMOV NAČRT 15 - RV-model trajekta TIMOV NAČRT 16 - spitfire TIMOV NAČRT 17 - trener 40 TIMOV NAČRT 18 - lupo, elektromotorni RV- model TIMOV NAČRT 19 - P-40 vvarhavvk, RV- polmaketa za zračne boje TIMOV NAČRT 20 - potepuh, RV-model mo¬ torne jahte TIMOV NAČRT 21 - bambi, šolski jadralni RV- model TIMOV NAČRT 22 - Slovenka, RV-jadrnica metrskega razreda TIMOV NAČRT 23 - e-trainer, trenažni RV- model z električnim pogo¬ nom TIMOV NAČRT 24 - P-5 1 B/D mustang, RV- polmaketa za zračne boje TIMOV NAČRT 25 - messerschmitt Bf-IO9E, RV-polmaketa za zračne boje TIMOV NAČRT 26 - RV-polmaketa aeronca L-3 TIMOV NAČRT 27 -fokker E III, RV park-fly polmaketa TIMOV NAČRT 28 - vektra, RV-model z elek¬ tričnim pogonom v potisni izvedbi TIMOV NAČRT 29 - Eifflov stolp, I m visoka maketa iz vezane plošče TIMOV NAČRT 30 - maketa bagra CAT 262 TIMOV NAČRT 31 - RV motorni letalski model z električnim pogonom orion april 2013 | 15 Timovo izložbeno okno SPz Puma (Revell, kat. št. 039096, M I : 35) Pogled na vozilo od spredaj. Foto: PSM izjemno ognjeno moč in omogoča učinkovit boj z različnim vrstami ciljev (slika 2). V kupolo je sovprežno vgrajen še lahki podporni mi¬ traljez kalibra 5,56 mm MG4. V prihodnje bodo na vozila namestili še kupole z dodatno nameščenim lanserjem raket eurospike, kar bo posadki omogočalo učinkovit boj tudi s helikopterji in tanki. Povsem upravičeno lahko trdimo, da je nemški industriji z bojnim vozilom pehote Spz puma, spet uspelo postaviti nove standarde na področju gradnje tovrstnih vozil, ki jih bodo morebitni konkurenti težko dosegli, še težje pa presegli, omenjeno vozilo pa bo naslednje¬ ga pol stoletja glavni igralec v skupini bojnih oklepnih vozil pehote. 1 SPz/shiitzenpanzer - oklepno bojno vozilo 2 (PSM) Projekt System & Management GmbH je skupna naložba podjetij Krauss-Maffei VVegmann in Rheinmetall Landsysteme 3 Airtransportable - zračno transportno/i ’Combat - bojno/i Revellova maketa Od začetka 70. let prejšnjega stoletja so hrbtenico mehanizira¬ nih enot Bundesvvehra (oboroženih sil ZRN) nosila bojna vozila pe¬ hote, imenovana SPz' marder, ki so na nek način postavila standarde tudi za vsa v tistem času nastala vozila. Na začetku tega stoletja pa so v Bundesvvehru že začeli iskati naslednika ostarelega marderja, Na podlagi strogih zahtev so v konzorciju PSM 2 izdelali bojno oklepno vozilo pehote, imenovano Puma. Prvi dve predserijski vozili sta bili oboroženim silam v testiranje predani oktobra 2010, ko so tudi že začeli serijsko proizvodnjo. Ta naj bi po prvotnih načrtih obsega¬ la 405 vozil, vendar so zaradi reorganizacije Bundesvvehra skupno število v lanskem letu že zmanjšali na 350 vozil, vsak posamezen primerek pa bo nemške davkoplačevalce stal vsaj 7 milijonov EUR. Puma je gosenično oklepno bojno vozilo, sestavljeno iz okle¬ pnega telesa (školjke), pogonskega sklopa, posadkovnega sklopa ter bojnega sklopa z oborožitvenim sistemom (slika I). Pogonski sklop je sestavljen iz v desni sprednji del vgrajenega MTU-jevega deset- valjnega dizelskega agregata pogonske moči 800 kVV (1100 KM), ki jih prek zobniškega pogonskega kolesa prenaša na nove 450 mm široke gosenice. Za ugodne vozne lastnosti na vseh terenih skrbi hidropnevmatsko vzmetenje in šest podpornih koles na vsaki strani vozila. Vozilo doseže največjo hitrost kar 70 km/h, bojni radij pa naj bi znašal 600 km. SPz Puma na poligonu. Foto: PSM ANDREJ KOGOVŠEK MAKETARSTVO Posadkovni del je enoprostoren, kar pomeni, da je vsa posadka (voznik, poveljnik, operater oborožitvenega sistema in šest vojakov strelcev) razmeščena v njem. Voznikovo mesto je na levi strani vozila poleg prostora za pogonski agregat, za njim sta v vozilu nameščena poveljnik in operater daljinsko vodene kupole oborožitvenega siste¬ ma, v zadnjem delu pa je prostor za oddelek šestih vojakov strelcev. Ta razmestitev naj bi omogočala optimalno medsebojno komunika¬ cijo posadke. Seveda je vozilo opremljeno z vsemi najsodobnejšimi sistemi za medsebojno komunikacijo na različnih nivojih, opazoval¬ nimi sistemi za vse pogoje (vreme, noč), sistemom vodenja ognja, daljinsko vodene kupole, opozorilnih in motilnih sistemov. Izjemno pozornost so konstruktorji posvetili zaščiti posadke. Oklepna zašči¬ ta vozila je zasnovana modularno in omogoča spreminjanje konfigu¬ racije oklepne zaščite glede na potrebe. Konfiguracija osnovne za¬ ščite tipa A (Airtransportable) 3 je prilagojena zračnemu transportu z novim transportnim letalom airbus A-400M (masa vozila je 31,45 t), zaščita tipa C (Combat) 4 , pri kateri vozilo tehta 40,71, pa predstavlja učinkovito zaščito pred vsemi vrstami groženj. Vozilo je opremljeno s sistemom RKB-zaščite. Bojni del predstavlja daljinsko vodena kupola, vgrajena na levem delu strehe vozila za voznikom, v katero so vgradili 30-mm avtomat¬ ski top MK-2/ABM, ki pa je nameščen na desni strani kupole, po¬ stavljene na sredini vozila. Top z raznovrstnimi izstrelki predstavlja Ne zgodi se prav pogosto, da kakšno bojno sredstvo dobi svojo upodobitev v pomanjšanem merilu, še preden je dokončno vklju¬ čeno v oborožitev neke države. Pume naj bi šele v letošnjem letu prevzele svoje formacijske dolžnosti, pri Revellu pa so že konec lanskega leta na trg poslali maketo omenjenega vozila in to v bojni Naslovnica Revellove makete 16 | april 2013 MAKETARSTVO Sestavljenki so prilo¬ ženi gumijasti plastični oklepni zaščiti tipa C. Glede na modularno zgradbo vozila lahko v prihodnje pričakujemo še kakšno različico, ki bo nastala med časom uporabe vozila (slika 3). Maketa je pakirana v standardno Revellovo embalažo, na kateri pa je oznaka z uradnim certifikatom koncerna PSM, kar pomeni, da je imel Revell dostop do dokumentacije, iz katere je lahko izdelal na¬ tančen posnetek originalnega vozila. V škatli nas pričaka standardna sestavnica z dodano anteno in malo polo z nalepkami. Sestavni deli makete so vliti na osem drevesc iz precej občutljive zelene plastike, ki so jim dodani trije sklopi iz gumi plastike (gosenice, vlečna jekle¬ nica in protiblatni zavesi). Pretežni del večjih sestavnih delov, kot so oklepno telo, dodatni oklep in kupola s topom, so izdelani korektno, površinski detajli so prikazani jasno in natančno za merilo, v kate¬ rem so upodobljeni. Deli gredo dovolj natančno skupaj, tako da s sestavljanjem ne boste imeli težav. Odprtine za voznika, poveljnika in posadko na strehi oklepnega telesa lahko pustite tudi odprte. Ne¬ koliko pa moti, da robovi na opazovalnih vizirjih niso ponazorjeni, kar bo predvsem manj izkušenim maketarjem zelo otežilo barvanje steklenih površin vizirjev. Vzmetenje vozila je prikazano precej po¬ enostavljeno, kar pa ne moti, saj je dovolj dobro skrito za podporni¬ mi kolesi, ki bi jim očital le to, da na njih skorajda ni prikazanega roba med kolesnim obročem in gumijasto oblogo, kar otežuje natančno barvanje gumijaste obloge. Zgodba zase so, kot je to pri Revellu že v navadi, gosenice. Še vedno so izdelane iz zoprne gumijaste plastične mase. Sicer so ustrezno detajlirane, zato pa slabše odlite in na stiku se po vsem robu vidi nadležen šiv z ostanki odlivanja, ki ga je zaradi mehkega materiala nemogoče odstraniti (slika 4). Na tem mestu naj opozorim, da je treba zaradi stranskih oklepnih panelov podvozje in gosenice pobarvati in sestaviti pred končnim barvanjem makete, kar ni običajna praksa (slika 5). Opozorim naj še, da za temeljno barvanje Revellove gumi plastike nikakor ne uporabite Gunzejeve temeljne barve Mr. Surfacer, saj se ta ne prime na podlago in se po sušenju ob pregibanju skoraj v celoti odlušči. Za temelj uporabite emajl iz sintetičnih smol (enamel). Kupola s topom gre enostavno in natančno skupaj, nekaj težav sem imel le z okvirjem, v katerega je vgrajen top. Glavna nosilna dela sta namreč po sestavljanju precej »strigla«, zato je bilo potrebnega Sestavljen hodni del vozila pred namestitvijo oklepnih panelov Pogled na spodnji del kupole po opravljeni obdelavi in pred nanosom te¬ meljne barve Končana kupola na oklepnem telesu pred barvanjem kar nekaj kitanja (sliki 6 in 7), na robove okvirja pa sem dodal iz plastikarda izdelane trakove, ki pravilno poudarijo ojačene nosilce okvirja. Od delov, ki tvorijo kupolo, pa grajo namenjam nosilcem metalcev motilnih bombic (dela št. F94 in 95). Kljub previdnemu sestavljanju je po lepljenju ostala precejšnja špranja, popravilo pa je zahtevalo natančno brušenje kita, saj bi kaj hitro lahko odbrusil površinske detajle. Bolje bi bilo, če bi proizvajalec ta del odlil v enem kosu. Na splošno še vedno velja, da so manjši sestavni makete po¬ manjkljivost Revellovih sestavljank in ne dosegajo kakovosti izdelave nekaterih konkurenčnih proizvajalcev. Za barvanje in označevanje vozila nam Revell ponuja predpisano barvno shemo, odtenke pa lahko izberemo v bogati paleti Revellovih barv. Za označevanje je v sestavljanki priložena manjša pola z nem¬ škimi križi in registrskimi tablicami, ker pa vozila še niso v operativni rabi, je za zdaj smiselno uporabiti le križe (slika 8). Maketa bo prav gotovo razveselila vse, ki vas zanima nemška oklepna tehnika, sestavljanka je dovolj natančna, da bo zadovoljiva tudi zahtevnejše maketarje, verjetno pa lahko v prihodnosti pričaku¬ jemo še kakšno nadaljevanje z različicami, ki bodo sledile. Nakup in gradnjo vsekakor priporočam. Izgotovljena maketa april 2013 | 17 ZA SPRETNE ROKE Človek, ne jezi se IVAN KOVAČEK in MATEJ PAVLIČ Foto: Manca Pavlič Kdo ne pozna te preproste kratkočasne igre za staro in mlado? Tako kot domino ali šah jo je mogoče najti v domala vsakem go¬ spodinjstvu in gotovo jo imate tudi pri vas. Igralna ploskev, ki je po navadi natisnjena na trši karton, je zaradi dolgoletne uporabe naj¬ brž že kar precej zdelana. Čeprav še vedno za silo služi svojemu namenu, ste morda že razmišljali, da bi bil čas za novo. Nič lažjega: igro Človek, ne jezi se za nekaj evrov dobite v vsaki nekoliko večji samopostrežni trgovini, medtem ko je na oddelkih igrač v večjih bla¬ govnicah mogoče izbirati med številnimi raz¬ ličnimi izvedbami proizvajalcev z vsega sveta. Seveda pa si jo lahko naredite tudi sami - in takšno, kot je na sliki I, boste zaman iskali na policah trgovin. Primerna je za 2-6 igral¬ cev, narediti se jo da v nekaj urah in s komaj omembe vrednimi stroški, njena življenjska doba je skoraj neomejena, poleg tega pa vas bo med njeno uporabo vedno znova preveval prijeten občutek zadovoljstva, saj je izdelek plod vaše natančnosti, prizadevnosti in spre¬ tnih rok. Gradivo Igralna ploskev z merami 47 x 36 cm je iz 10 mm debele vezane plošče ali iz dveh sku¬ paj zlepljenih plošč debeline 5 mm. Za figure boste potrebovali dvakrat po 24 bukovih kro¬ glic s premerom 10 in 15 mm (v vrečkah po 100 kosov jih prodajajo npr. v Bauhausu) ter metrsko okroglo bukovo paličico s preme¬ rom 4 mm; igralno kocko tako ali tako gotovo že imate. Za lepljenje uporabite belo polivinilace- tatno lepilo za les. Polja na igralni ploskvi in figure v skrajnem primeru lahko pobarvate s flomastri, bolj priporočljive pa so kake ob- stojnejše barve, kot so npr. Belinkine akrilne barve interier. Naprodaj so v lončkih po 0,2 I, na voljo pa je cela paleta odtenkov, ki jih je mogoče poljubno mešati med seboj. Ker so narejene na vodni osnovi, so popolnoma ne¬ nevarne za zdravje, zelo hitro se sušijo, glad¬ ko obrušeni površini lesa pa dajo lep lesk. Na¬ našate jih s čopičem, ki ga na koncu sperete z vodo. Ista tovarna izdeluje tudi brezbarvni lak na vodni osnovi, ki ga lahko uporabite za sklepno zaščito figur in igralne ploskve pred umazanijo in vlago. Orodje Če boste za igralno ploskev uporabili 5 mm debelo vezano ploščo, jo lahko žaga¬ te z navadno modelarsko rezljačo, za žaga¬ nje 10 mm debele vezane plošče pa je bolje uporabiti električno krožno ali nihajno žago s finimi zobci. Potrebujete tudi jekleno koni¬ co oz. šilo (ali večji žebelj), kladivo, svedre za les s premerom 4, 4,5 in 6 mm ter električni vrtalnik z navpičnim stojalom. Pripravite si še brusilni papir različne zrnatosti, manjši čopič in nekaj mizarskih spon. Izdelava Izdelek ni zahteven in je primeren za za¬ četnike. Lotite se ga lahko tudi pri tehničnem pouku, saj združuje večino temeljnih postop¬ kov obdelave lesa: označevanje na gradivu, žaganje, vrtanje, brušenje in barvanje. Načrt igralne ploskve je narisan v merilu I : I, a je zaradi velikosti razdeljen na dva dela. Do njega pridete tako, da z nožem razklenete kovinski sponki na sredini ter izvlečete prilo¬ go. Načrt prefotokopirajte, nato pa oba dela sestavite točno po narisani prekinjeni črti, 18 | april 2013 TK SPRETNE ROKE ZA SPRETNE ROKE 22 | april 2013 april 2013 | 19 20 | april 2013 april 2013 | 21 TK SPRETNE ROKE Pravila igre Prav nenavadno je, da ob tako jasnih in preprostih pravilih, kot veljajo za igro Človek, ne jezi se, obstaja še toliko različic. Vsaka druščina si namreč izmisli kakšno posebnost, ki naredi igro zanimivejšo. V nadaljevanju vse¬ eno povzemamo osnovna in splošno veljavna pravila. Vsak igralec dobi štiri figure ene izmed 6 različnih barv in jih postavi predse na ena¬ ko obarvana izhodiščna polja, razporejena v kvadrat (enako so pobarvana tudi začetno polje na vrhu krakov in štiri v ravno vrsto postavljena končna polja, kamor vsak igralec spravi svoje figure po opravljenem krožnem potovanju. Cilj igre je, da igralci vse štiri svoje figu¬ re z izhodiščnih polj po zvezdasto oblikovani krožni poti, ki ima 66 polj, čim prej spravijo na končna polja. Komur to uspe prvemu, je zmagovalec. Igro lahko igrata najmanj 2 in največ 6 igralcev. Začne tisti, ki po enem metu koc¬ ke doseže največje število pik. Če enako šte¬ vilo dosežeta dva igralca (ali še več), kocko mečeta znova. Igralec lahko svojo figuro z izhodiščnega polja prestavi na začetno polje šele takrat, ko v enem od največ treh zapo¬ rednih poskusov vrže šestico. Takoj nato sme kocko vreči še enkrat in figuro prestaviti za toliko polj v smeri urinega kazalca, koliko pik je vrgel. Vsak igralec ima lahko v igri več svojih fi¬ gur hkrati. Igralec lahko pri premikanju svojih figur preskoči figure drugih tekmovalcev. Preska¬ kovanje je mogoče na vseh poljih, torej tudi na končnih. Če pa s figuro pride na polje, na katerem že stoji figura drugega igralca, jo »zbije«. To pomeni, da mora oškodovani igralec svojo figuro umakniti nazaj na eno od svojih izhodiščnih polj. Igralec nikoli ne zbije lastne figure, zato to upoštevamo kot nemo¬ goč premik. Vsakokrat, ko igralec vrže 6 pik, ima mo¬ žnost dodatnega meta. Ta mu pripada, ne gle¬ de na to, ali je lahko izvedel premik za 6 mest. Če spet vrže 6 pik, ima možnost še enega meta itd. Da igra - še zlasti, kadar je igralcev več - ne bi trajala predolgo, se ti lahko sporazumno dogovorijo za spremembo pravil. zlepite (slika2) in s koščki lepilnega traku pri¬ trdite na vezano ploščo velikosti 47 x 36 cm. S šilom (ali večjim žebljem in kladivom) skozi papir označite položaje vseh 138 izvrtin s pre¬ merom 4,5 mm za figure (slika 3). Da bodo vse luknje res pravokotne na površino in enako globoke (8 mm), si pomagajte z navpičnim sto¬ jalom, v katero vpnete vrtalnik (slika 4). Ko ste z vrtanjem gotovi, sveder nadomestite s 6-mi- limetrskim (ali s posebnim svedrom za povrta- vanje lukenj, če ga imate) in z njim posnemite srh, ki je nastal na robu izvrtanih lukenj (slika 5). Tako se figure pri potiskanju v luknje in vlečenju iz njih ne bodo zatikale, pa tudi pri lakiranju boste imeli manj težav. Rob igralne ploskve obrusite, da bo popolnoma gladek. Sledi izdelava figur. Najprej točno na sredi¬ ni prevrtajte vseh 48 kroglic iz bukovega lesa. Če so luknje že izvrtane (slika 6), jih samo raz¬ širite. Tudi pri tem delu si pomagajte z navpi¬ čnim stojalom, posamezno kroglico pa vpnite v manjši primež (slika 7). Bukovo paličico s premerom 4 mm narežite na 24 koščkov z dol¬ žino 33 mm. Vsakega posebej nato namažite z lepilom in nanj drugo nad drugo nataknite po eno kroglico s premerom IS in 10 mm. Ko se lepilo posuši, z brusilnim papirjem zgladite stik paličice in zgornje kroglice, da bo čim manj viden, nato pa posnemite še njen spodnji rob. Figure zdaj pobarvajte s šestimi različnimi barvami - z vsako po štiri (slika 8). Z njimi na igralni ploskvi označite tudi polja, ki pripa¬ dajo posameznemu igralcu. Kdor želi, lahko igralno ploskev okrasi s cvetličnim motivom, vendar to ni nujno. Na koncu vse skupaj vsaj dvakrat polakirajte z brezbarvnim akrilnim la¬ kom, osušen nanos pa sproti narahlo zgladite z zelo finim brusilnim papirjem. Kadar bo igra samevala na polici, lahko figure postavite v dve vrsti ob robu igralne ploskve, sicer pa je bolj priporočljivo, da za spravilo figur in kocke uporabite že narejeno škatlico ustrezne velikosti ali vrečko iz tan¬ kega blaga. Oboje seveda lahko naredite tudi sami oz. za pomoč prosite mamo. In na koncu še OPOZORILO: figurice ne smejo priti v roke majhnim otrokom, saj obsta¬ ja nevarnost, da jih pogoltnejo in se zadušijo. Inmemoriam Anton Pavlovčič (1929-2013) Odšel je Tone Pavlovčič, zadnji iz skupine zanesenjakov, ki so pred več kot pol stole¬ tja ustanovili revijo TIM ali, kot so jo takrat poimenovali, revijo za tehnično in znanstveno izobrazbo mladine TIM - Spretne roke. Številni rodovi modelarjev od takrat naprej ga pozna¬ jo po izvrstnih načrtih modelov letal, čolnov, avtomobilov in drugih tehničnih izdelkov, ki jih je od prve številke Tima pa vse do zadnje¬ ga letnika neutrudno pripravljal za objavo v tej njemu najljubši reviji. Za svoj izjemen pri¬ spevek na področju letalskega modelarstva in širjenju tehnične kulture je leta 2005 prejel najvišje priznanje Zveze za tehnično kulturo Slovenije - častni znak. Kmalu po vojni je prišel iz Ljubljane v Slo¬ vensko Istro s svojim bogatim tehničnim zna¬ njem, ki ga je dobil kot finomehanik in velik zaljubljenec v tehniko, še zlasti v letalstvo. Zal se je moral zaradi slabšega vida odreči pokli¬ cu pilota, ni pa se odrekel ljubezni do letal in letenja, zato je neutrudno risal načrte in izdeloval modele letal, ki jih danes najdemo v zbirkah mnogih modelarjev. Zaradi vseh teh njegovih sposobnosti so ga tudi povabili v Izolo, kjer je prav takrat nastajala nova tovarna igrač Mehanotehnika. Velik izziv za svoje ustvarjanje je videl že v njenem imenu. V Izolo je prišel zadnji dan leta 1955 in se zaposlil v prototipni delavni¬ ci. S svojim znanjem in bogatimi izkušnjami s področja modelarstva je bil poleg vedno, ko je nastajala kakšna nova, tehnološko bolj za¬ pletena igrača - toliko raje, če je vozila, plula ali letela. Nenehno je iskal kaj novega in tudi ustvarjal. Življenje mu ni prizanašalo. Skoraj bi umrl v nesreči z motorjem. Zaradi svoje trme in načelnosti ter zaradi svojega poznavanja letal tako vzhodnega kot tudi zahodnega bloka se je znašel pod drobnogledom Udbe in proti¬ obveščevalne službe. Po sporu z novim direk¬ torjem Mehana in očitkih, da ima prenizko izobrazbo, je zapustil tovarno. Tudi ko ga je zadela možganska kap, se ni vdal. Po upokojitvi je še naprej risal načrte za revijo TIM, po katerih so v številnih mode¬ larskih krožkih nastajali najrazličnejši mode¬ li. V pomoč učiteljem tehnike in mentorjem modelarskih interesnih dejavnosti je pripravil izvirno publikacijo Brodarsko modelarstvo, ki je leta 1965 izšla pri Tehniški založbi Slovenije. Prav tako zelo dragocena je njegova zbirka načrtov letal slovenskih konstruktorjev, ki je za maketarje še danes glavni vir podatkov. Doma je Tone še naprej rezljal, lepil ter gradil manjše in večje letalske modele. Ustvarjal je vse do zadnjega in ko mu zdravje ni več dopuščalo graditeljskih posegov, je pri posameznih projektih vse do konca sodeloval z dragocenimi nasveti. Veselil se je krstnega poleta makete nesojenega slovenskega re¬ aktivnega leta KBL-12 in dočakal zaključek svojega zadnjega projekta, gradnje makete Kuhljevega letala KS-IC, ki ga je zastavil sam, dokončali pa njegovi modelarski prijatelji. Anton Pavlovčič je bil nekoliko poseben, precej vase zaprt človek, sicer pa natančen, vztrajen in predvsem zaljubljen v svoje delo, včasih celo preveč. Prijatelji in sodelavci se ga bomo spominjali kot blagega človeka, ve¬ likega prijatelja živali, spretnega pisca zgodb za otroke in odrasle ter dobrega človeka, vsi modelarji pa kot starosto slovenskega letal¬ skega modelarstva. Neizbrisne sledi je pustil v številnih upodobitvah modelov letal sloven¬ skih konstruktorjev, ki jih je prav s svojim pri¬ zadevanjem iztrgal pozabi ter zanje navdušil številne graditelje modelov in maket. Prav po njegovi zaslugi se tako na našem nebu spet pojavljajo letala bratov Rusjan, Bloudka, Ku¬ hlja in Konstrukcijskega biroja LZS - tokrat v miniaturi. april 2013 | 23 MAKETARSTVO Gradnja železniške makete Southern Railway (lo.dei) VOJ KO TRAVNER Čas je, da do zdaj opisane postopke in navodila začnemo uporabljati v praksi, kar pomeni, da bomo začeli dejansko gradnjo že¬ lezniške makete. Držali se bomo priporočil in najprej sestavili spisek materiala ter orodja, ki ga bomo potrebovali (glej tabeli). Material naj bo kakovosten in brez poškodb, da ne bo težav pri oblikovanju in sestavljanju. To pred¬ vsem velja za lesene plošče in letve. Ne upo¬ rabljajmo grčavih letev, saj bodo take najprej počile ali kako drugače oslabile celotno kon¬ strukcijo makete. Načrti za vsak nivo posebej in vse po¬ vezovalne pasove so narisani v merilu I : I (http://www.tzs.si/revija-tim/revija-tim). Iz¬ delani so v programu Corel Draw in pred tiskanjem pretvorjeni v krivulje. S tem se iz¬ ognemo težavam pri prepoznavanju besedila. Načrte z lepilnim trakom začasno prilepimo na plošče. Slika I prikazuje načrt nivoja 15,6. Točno po načrtu na ploščo narišemo vse izvr- tine in obrise. To lahko naredimo kar z meh¬ kim svinčnikom, saj je topolov les zelo mehak in so črte, ki jih vlečemo po načrtu, sicer kot utori, dobro vidne tudi na plošči. Vse plošče in povezovalni pasovi so iz¬ rezani, obrušeni in položeni točno drug na drugega po vrstnem redu od spodaj navzgor. S tem lahko preverimo točnost razreza in morebitna odstopanja popravimo z grobim brusilnim papirjem (slika 2). V tej fazi bodimo posebej pozorni na skladnost nivojskih plošč in povezovalnih pasov. Material: -bukova vezana plošča debeline 12 mm, 1500 x 740 mm, - topolova vezana plošča debeline 6 mm, 1500 x 740 mm (2 kosa), - smrekove letve 25 x 20 x 1000 mm (4 kosi), - smrekove letve 10 x 10 x 1000 mm, - kvadraten aluminijast profil 20 x 20 mm, dolžine 4440 mm, -aluminijast L-profil 15 x 15 mm, dolžine 900 mm, - pluta debeline 3 mm (2 m 2 ), - podložna plošča za laminat, depron debeli¬ ne 3 in 6 mm (pribl. 3 m 2 ), - vijaki za les 4 x 12 mm, - različni vijaki za kovino, z maticami in podložkami, - belo lepilo za les (Mekol), - kit za les, - temno rjava akrilna barva za les, - izolirana žica P/f I mm 2 (finožični vodnik) za električne povezave, - plastične vrstne sponke 2,5 mm 2 , - enopolna in dvopolna mikrostikala (Conrad), - elektronski krmilnik hitrosti vožnje vlakov (od 0 do 14 V, DC), - svetleče diode 1,2 V, DC, -transformator 230 V, AC/18 V, AC, moči najmanj 150 W, - stabiliziran usmernik 14 V, DC (lahko ga iz¬ delamo sami), - omrežni kabel z vtičem (230 V, AC). Nivo 0,0: Vezana plošča debeline 12 mm je osnova in hkrati nosilna plošča makete. Izdelana je iz bukovine, ki je dovolj trda in se ne upogiba tako zlahka kot topolova, iz katere bodo vse druge nivojske plošče in povezovalni pasovi med nivoji. Slika 3 prikazuje že obdelano in obrušeno ploščo s tremi servisnimi večjimi iz¬ rezi in majhnimi luknjicami, kjer bodo pritrje¬ ni nosilni stebri za drugi, višji nivo. Leva stran plošče je zaobljena zaradi lažjega prilagajanja ozadja, ki bo pozneje pritrjeno na zadnjo Orodje: - ročna žaga za les, - ročna žaga za kovino, - komplet pil za obdelavo lesa, - komplet pil za obdelavo kovine in plastike, - brusilni papir za les in kovino, - tesarski svinčnik, - tehnični svinčnik, - radirka, - kovinski kotnik, - vodna tehtnica, - trikotnik, - raztegljiv kovinski meter, - električna vbodna žaga, - akumulatorski vrtalnik, - lažje kladivo, - komplet malih in velikih izvijačev, - modelarske spone, - kombinirane klešče, - male ščipalke (za elektroniko), - klešče za snemanje izolacije, - modelarske pincete, - spajkalnik, - škarje za papir in pluto, - škarje za pločevino, - modelarski nož, - lopatica za nanos lepila in modelirne mase, - zidarska ponev, - čopiči (veliki in mali). stran makete. Servisna odprtina na zgornjem robu slike je premera 54 cm, preostali dve pa 41 cm. Tako velike odprtine naredimo zato, da lahko skozi večjo vtaknemo glavo, skozi drugi dve pa roki. 1 ... aluminijast profil 20 x 20 mm 2 ... smrekove letve 25 x 20 mm za podpornike Osnovno ploščo pritrdimo na v ta namen izdelan aluminijast okvir. Za nivo 15,6, ki je prvi nad osnovno ploščo, na pravo dolžino razrežemo smrekove letve za podporne ste¬ bre in jih z lesnimi vijaki pritrdimo na nivo 0,0. Tu bo potrebne nekaj matematike, kar pa nam ne sme predstavljati težav. Na enak način pritrdimo še dva daljša podpornika (5) za nivo 33,3. Ko so vse podporne letve nameščene, robove stičnih površin, ki nalegajo na ploščo, zalijemo z belim lepilom za les Mekol (slika 4). Povezovalni pas položimo na ploščo, zaoblje¬ ne dele na krivinah poravnamo z nivojskimi ploščami in obrusimo z brusilnim papirjem. 24 | april 2013 MAKETARSTVO 1 ... osnovna plošča iz bukovega vezanega lesa de¬ beline 12 mm 2 ... povezovalni pas med nivojema 0,0 in 15,6 iz 6 mm debele topolove vezane plošče 3 ... servisna odprtina - izrez 4 ... aluminijast okvir 5 ... podporni steber za nivo 33,3 6 ... povezovalni pas iz topolove vezane plošče de¬ beline 6 mm med nivojema 0,0 in 15,6 Na nivoju 15,6 je postaja Cleveland in obrat ADM Co. Na ploščo (I) so pritrjeni tudi podporniki povezovalnih pasov in zgornjega višjega nivoja 33,3. Za dno reke (4) uporabi¬ mo izrezano ploskev reke (3), ki jo pozneje pritrdimo pod ploščo, iz katere smo jo izre¬ zali, natanko pod odprtino rečnega izreza. Na vsaki strani plošče je tudi servisna odprtina (2) (slika 5). Nivo 33,3: Povsem zgornji nivo (slika 6) je tisti, kjer je največ dogajanja na maketi. Papirnica Bo- 1 ... osnovna plošča iz bukovega vezanega lesa de¬ beline 12 mm 2 ... servisna odprtina — izrez 3 ... izrezana ploskev reke 4 ... dno reke vvater Mili nenehno obratuje 24 ur na dan, kar povzroča precej gost železniški promet v obe smeri: številni so tako uvozni kot izvozni manevri. Na tem nivoju je tudi tirna kaseta, ki predstavlja železniško premikalno postajo Calhoun. O tirni kaseti podrobneje v eni od naslednjih številk Tima. Pozor! Pri gradnji in sestavljanju makete obvezno upoštevamo standardne najmanjše mere za odmike, kritične višine in širine ter najmanjši vozni prostor levo-desno (slika 7). V naslednji številki bo še naprej govora o sestavljanju lesenega ogrodja in plošč makete. 1 ... prostor za hrib 2 ... cesta HW 11 in Lee HW 3 ... utor za tirno kaseto - Calhoun To delo nam bo vzelo precej časa predvsem zato, ker je maketa večnivojska. april 2013 | 25 NARAVOSLOVJE Vodne turbine iz plastike MARKO OSOLNIK Vodne turbine, včasih tudi vodni mlini, ves čas svojega obstoja vzbujajo zanimanje energetikov, v zadnjem času pa še predvsem oko¬ ljevarstvenikov, saj je energija, ki jo dajejo, čista in okolju prijazna. Vodne turbine dobijo energijo iz mehanskega dela vode, tega pa s po¬ močjo generatorjev spreminjajo v električno energijo. Izkoristek tur¬ bin je odvisen od različnih oblik in velikosti lopatic, zato je oblikovanje lopatic pravi znanstveni izziv. V tem prispevku si bomo ogledali nekaj primerov vodnih turbin različnih oblik, ki jih lahko izdelamo iz materialov, ki jih srečujemo povsod okoli nas. Turbine lahko izdelujemo z učenci v sedmem razre¬ du osnovne šole pri pouku tehnike in tehnologije in so primerna tema tudi za delavnico v okviru tehniškega dneva. Gradiva Izdelali bomo štiri različne vrste turbin, ki jih lahko postavimo v potoček ali pa kar pod pipo umivalnega korita v učilnici. Z iskanjem materialov ne bi smeli imeti večjih težav, treba bo le malce pobrskati po domači kuhinjski shrambi. Potrebujemo: - večje ali manjše plastenke za vodo ali od čistilnega sredstva, - pokrovčke od plastenk ali alpskega mleka. - plutovinast zamašek, - plastične žlice, - prozorno folijo debeline vsaj 0,5 mm, - dve zgoščenki ali prozorni plošči, ki so v škatli za zgoščenke (enake velikosti in oblike kot CD), - leseno okroglo bukovo palico za nabodala za ražnjiče premera 3 mm, - lepilni vložek za pištolo za vroče lepljenje (slika 9). Orodje Nabor orodja bo skromen: - modelarski nož, - škarje, - alkoholni flomaster, - šilo za luknjanje, - pištola za vroče lepljenje. Izdelava Najprej izdelamo turbino, ki je narejena iz zgoščenke in pokrov¬ čkov od alpskega mleka (slika I). Dva pokrovčka prilepimo na sredi¬ no zgoščenke, vsakega z ene strani. S šilom ju preluknjamo, da lahko skoznju potisnemo leseno os. Ostale pokrovčke prerežemo z mode¬ larskim nožem do polovice in zareze nekoliko razširimo, da jih lahko nataknemo na obod zgoščenke in prilepimo. Priporočam vsaj 12 po¬ krovčkov, da se bo turbina enakomerno vrtela. Nato iz plastenke izrežemo kos plastike, da dobimo vdolbino, v katero bomo namestili turbino. S šilom naredimo še dve luknjici za os turbine. Turbino vstavimo v plastenko (slika 2). Na spodnjem delu plastenke naredimo še odtok za vodo. Plastenke so lahko različnih oblik. Če jo bomo postavili v pomival¬ no korito pod pipo, lahko plastenka stoji kar pokonci, če pa bo v poto¬ ku, jo postavimo vodoravno in odvijemo pokrovček, da bo voda tekla skoznjo. V potok jo lahko namestimo s pomočjo daljših žebljev, ki jih potisnemo skozi steno plastenke in zapičimo v peščeno dno potoka. Druga vodna turbina je iz dveh med seboj razmaknjenih zgoščenk (slika 3). Mednju namestimo lopatice iz prozorne folije. Uporabimo lahko tudi kakšen drug raven tanjši plastičen material. Narežemo 12 26 | april 2013 lopatic velikosti 35 x 25 mm v obliki pravokotnika. Na obeh krajših robovih pravokotnika naredimo petmilimetrska zavihka, da bomo lo¬ patice lahko prilepili na zgoščenki. Lopatice enakomerno nanizamo po obodu zgoščenk. Na sredino spet prilepimo dva pokrovčka, skozi ka¬ tera potisnemo os turbine. Turbino vpnemo v plastenko na podoben način kot v prejšnjem primeru (slika 4). Tretjo turbino izdelamo iz plutovinastega zamaška (slika 5). V za¬ mašek enakomerno po obodu zarežemo vzdolžne zareze, v katere bomo zataknili lopatice iz prozorne folije. Skozi plutovinast zamašek s pomočjo šila naredimo luknjo za os. Na tako pripravljen zamašek samo še prilepimo lopatice in turbina je narejena. Ta turbina ima pre¬ cej manjši premer kot prejšnji, vendar jo brez težav namestimo v pla¬ stenko podobno kot v prvih dveh primerih (slika 6). Predstavimo še vodno turbino, katere lopatice bomo izdelali iz plastičnih žličk (slika 7). Žličkam bomo odrezali del držala, ki ga bomo zalepili v dva pokrovčka. Pokrovčka naj imata nekoliko večji premer, okoli 40 mm, na primer od jogurtne embalaže. V oba pokrovčka na¬ redimo osem zarez za žličke. Odrezane žličke vstavimo v pokrovček, spoje izdatno premažemo z lepilo, nato nanj poveznemo in prilepimo še drugi pokrovček. Lopatice so take oblike, da dobro zajamejo vodo in ima turbina veliko moč. Vse skupaj zdaj vpnemo v plastenko in tur¬ bino preizkusimo (slika 8). april 2013 | 27 ELEKTRONIKA Časovnik za elektronsko vžiganje zgornjih stopenj modelarskih raket (5. del) Podporna naprava FAROex JERNEJ BOHM V lanskem letniku smo prav na tem me¬ stu v reviji, ki je rezervirano za modelarsko elektroniko, v več nadaljevanjih opisali izde¬ lavo dveh časovnikov za aktiviranje trenutne¬ ga električnega vžigalnika (TEV) za vžiganje zgornjih stopenj raket in aktiviranje determa- lizatorja pri raketoplanih (kategorija S4, FAI) oziroma pri raketah s padalom (kategorija S3), v lanski 9. številki Tima pa še delovanje in uporabo podporne programske opreme za računalnik z operacijskim sistemom VVin- dows (ne pa tudi za Applove naprave in an- droidne tablice). Prenosni računalnik omogo¬ ča zares odlično podporo, a je v določenih primerih vseeno preneroden in morda celo predragocen za terensko okolje modelarjev. V nadaljevanju serije zato predstavljamo izde¬ lavo in uporabo naprave, ki nadomešča pre¬ nosni računalnik. Osnovna ideja obeh miniaturnih časovni¬ kov (2,4 g), ki z določeno časovno zakasnitvijo aktivirata klasičen industrijski TEV s približno 3-amperskim električnim impulzom, je, da se potrebno vžigno energijo v času »priprave« (nekaj sekund) prečrpa iz skromne gumbne baterije (SR626) v električni kondenzator z izredno nizko prehodno upornostjo (ESR). Ta se v danem trenutku izprazni prek TEV in ga s tem vžge. Elektronska shema podporne naprave Vezje podporne naprave je ves čas ozi¬ roma celotno življenjsko dobo naprave pod napajanjem baterije BI. Ta je prispajkana ne¬ posredno na tiskano vezje tako, da se z vpra¬ šanjem napajanja uporabniku ni treba posebej ukvarjati. Poraba izključene naprave, torej takrat, ko je ne uporabljamo, je zanemarljiva, skrita v samopraznenju baterije. Vezje poskr¬ bi za lasten programski izklop takoj, ko zazna neuporabo. In če realno predpostavimo, da tovrstne naprave ne uporabljamo prav pogo¬ sto, je odločitev o vgradnji primerne litijeve baterije povsem na mestu in upravičena. Tranzistor Tl je namreč namenjen vklopu napajanja mikrokrmilnika in ga lahko obravna¬ vamo celo kot pravo stikalo. Odpremo/vklju- čimo ga s tipko Til. Takoj ko steče program mikrokrmilnika, »tiščanje« tipke prevzame tranzistor T2, krmiljen prek UI/9. Stanje te tipke (ali je oziroma ni pritisnjena) otipavamo prek tranzistorja T3 na vhodu U1/37. Drugo tipko (Ti2) otipavamo neposredno prek vhoda UI/33. Obe tipki sta prvenstveno namenjeni listanju menija in nastavitvi parametrov časov- nika ter aktiviranju ali preklicu opravil (uka¬ zov) naprave in nanjo priključenega časovnika. Za interaktivno podporo je namenjen LCD-prikazovalnik, ki ga v celoti prav tako krmili Ul. Uro oziroma takt mikrokrmilnika nadzira notranji oscilator čipa Ul, vendar s pomočjo zunanjega kristala XI. Frekvenčna natančnost in stabilnost kristalnega oscilator¬ ja se zahteva izključno zaradi časovnega vzdr¬ ževanja zanesljive komunikacije s časovnikom. Kondenzatorja C4 in C5 predpisuje proizva¬ jalec PIC-čipa, v teoriji (in praksi) pa vsekakor izboljšata zanesljivost delovanja oscilatorja, vendar na račun nekoliko zmanjšane točnosti. Konektorski priključek KI (moška letvi¬ ca 90°) je vgrajen zgolj za hitro in enostavno preprogramiranje Ul v primeru nadgradnje programske opreme. Pri »vsakdanji« rabi je brezpredmeten. Ostali kondenzatorji Cl, C2 in C3 so del standardnega glajenja napajanja ter predvsem onemogočanja zunanjih motenj. Izdelava podporne naprave Pri prototipni podporni napravi je elektro¬ nika vgrajena v Plastronovo ohišje PT5001153 (www.plastron.si). Prednost takšne izbire je, da si ob naročilu lahko omislimo tudi natančno izdelavo odprtin po priloženem načrtu, saj se morajo te lepo »ujeti« s tiskanim vezjem. Pri izdelavi enostranskega tiskanega vezja (TIV) ni posebnosti, objavljeno predlogo le preverimo, ali ustreza pridobljenim elektron¬ skim komponentam, v nasprotnem primeru jo ustrezno dopolnimo. Bolje pa se je temu izogniti. Potrebne sestavne dele lahko v ce¬ loti dobimo prek spleta, npr. pri IC Elektro¬ nika, d. o. o. (www.ic-elect.si), ali v najbližji trgovini z elektroniko. V seznamu materiala so podane tudi kataloške številke velikega evropskega dobavitelja Farnell (www.farnell. com), izključno za komponente, ki niso tako Podporna naprava FAROex pogosto uporabljene, da bi jih našli v prav vsa¬ ki lokalni trgovini z elektronskim materialom (npr. litijevo baterijo, LCD-prikazovalnik s 3-V napajanjem, PIC-vezje). Če pozorno pregledamo risbe TIV, opa¬ zimo, da ta nima niti ene medsebojne žične povezave. Običajno bi npr. prikazovalnik (di- splej) pritrdili na ohišje in ga nato s kratkimi žičkami spojili s tiskanino. Te so ranljive, rade se odtrgajo prav med sestavljanjem in raz¬ stavljanjem naprave. Da bi se temu izognili, prikazovalnik priključimo na TIV tako, da na slednjega prispajkamo 14-kontaktno visoko žensko letvico. Odlomimo jo od originalne, ki ima 20 kontaktov (delitev 2,54 mm). Hkrati na LCD-TIV prispajkamo podobno 14-kon¬ taktno moško letvico. Pri tem pazimo, da le¬ tvico vstavimo v kontaktno polje prikazoval¬ nika s spodnje strani pri oznaki I. Spajkamo torej s strani LCD-zaslona. TIV pritrdimo v ohišje zgolj s pritrditvijo tipk na čelno ploščo. LCD-povezovanje v električni shemi ni nari¬ sano, pač pa ga takoj prepoznamo na TIV in prikazovalniku. Ker je pri sestavljanju prikazovalnika in tiskanine potrebna precejšnja natančnost, sa z — rž~>vpp BI -T- GNB /-j5~'>PGC RBH DSC1 25 TxRx 26 C5 Elektronska shema podporne naprave FAROex RAO RA1 RA2 RA3 RA4 RA5 REO RE3 PGD PGC PGM AA R8 +3U DB7 DB6 DB5 DB4 RS RzW 0SC2 RXTX Uss 121 31 28 | april 2013 ELEKTRONIKA uporabimo majhen trik oziroma poseben vr¬ stni red sestavljanja. Najprej pritrdimo dvoje 10 mm dolgih distančnikov M 2,6 na TIV. Pri tem uporabimo podložki (I mm), da zagotovi¬ mo pravilno namestitev LCD. Na distančnika bomo pozneje privili LCD. Pred tem spojimo omenjeni 14-kontaktni povezovalni letvici ter nanju nasadimo TIV in LCD-prikazovalnik, vendar s spajkanjem priključkov na TIV še ne začnemo. Pač pa na obe tipki prispajkamo (ali bondiramo) odpadne žične priključke, ki smo jih odščipnili npr. od kakega 2-vatnega upo¬ Elektronika, »bakrena« stran s komponentami za površinsko montažo ra. Na ta način nekoliko podaljšamo njune kontaktne priključke. Nato tipki z originalni¬ ma maticama privijemo na ohišje, pri čemer pazimo, da se prispajkani odščipki natančno ujamejo s spajkalnimi ušesci na TIV. Istočasno poskrbimo, da LCD-prikazovalnik zavzame končni položaj, tj. name¬ stitev pod odprtino v Plastronovem ohišju. V tej fazi sestavljanja prika¬ zovalnik še lahko premikamo za kak milimeter sem in tja ali približamo odprtini. Ko je namestitev zadovoljiva, prispajkamo priključke tipk in povezovalne letvice na tiskanino. Odvečne podaljševalne žičke tipk enostavno odščipnemo. Praksa uči, da na tiskanino najprej prispajkamo vse komponente za V najslabšem primeru lahko konektor za štartni kabel enostavno opustimo in žički kabla prispajkamo neposredno na tiskanino. V tem primeru pač kabla, ki je razmeroma dolg in zato neroden, po uporabi naprave ne bomo mogli sneti z nje, temveč ga bomo le namotali na ohišje. Bralcem prepuščam tudi odločitev, ali za mikrokrmilnik Ul upo¬ rabijo podnožje ali pa ga priskajkajo neposredno na TIV. Za razvoj- površinsko montažo. Tiskanina je dovolj »zračna«, da spajkanje teh ne bo problem. Potrebna je le mirna roka in dobre oči. Samostoječa lupa pri tem ne bo odveč. Za priključitev štartnega kabla za povezavo s TEV vstavimo konek¬ tor K2 pred pripadajočo odprtino na ohišju ter hkrati poskrbimo, da se njegovi spajkalni priključki in montažna trna ujamejo z spajkalnimi otočki in montažnima izvrtinama na TIV. Obe komponenti spojimo ne potrebe in testiranje ter programske nadgradnje je smiselno prvo. Obstaja namreč možnost, posebno v primeru večjega zanimanja, da napravi dodamo še nekaj novih funkcij, npr. v kombinaciji s štartno na¬ pravo (glej Tim 2005/4) ali brezžičnim upravljalnikom. Morebitne nad¬ gradnje bodo dosegljive prek moje spletne strani in uredništva revije, enako izvedbena HEX-datoteka (program) za PIC-vezje (Ul). Podpor¬ na naprava deluje le, če uporabimo sprogramiran mikrokrmilnik. s spajkanjem. Le pri dovolj natančni prej opisani izdelavi se vstopna odprtina konektorja štartnega kabla poravna z ohišjem. Tudi tokrat izvedba TIV dopušča manjše montažne popravke. Določitev odprtine na ohišju za konektor K2 je izredno težavna stvar in jo moramo odmeriti šele po namestitvi elektronike v ohišje. Najprej izvrtamo manjšo odprtino, ki jo v nadaljevanju previdno pove¬ čujemo do prave vrednosti. Vstavljanje baterije si prihranimo za sam konec sestavljanja elek¬ tronike, potem ko smo se enkrat ali celo večkrat prepričali, da pri se¬ stavljanju nismo naredili nobene napake. Kar takoj pritisnemo na tipko Til in če se na LCD začne izpisovati pozdravno sporočilo, smo delo dobro opravili. Posebno pozornost moramo posvetiti pravilni vstavitvi baterije, ker vezje ni zaščiteno pred napačno polariteto napajanja, za¬ kaj le, če naj bi ta vzdržala kar nekaj let. i - Tiskano vezje ■J ”6 in Ul R3 ca n R7 IJ kiOOOOOO 00000000000060000000 60000000000 LCD -BI Ti2 O000 1—1 R4 c5 E] Ld C4 C5 Tiskano vezje, stran s komponentami za površinsko montažo april 2013 | 29 ELEKTRONIKA Pogled na elektroniko podporne naprave pred pri¬ trditvijo na čelno ploščo Elektronika, stran z litijevo baterijo Če bomo za namestitev Ul uporabili pod¬ nožje, ki naj bo t. i. profesionalne izvedbe, je postopek priključitve baterije lahko manj stresen, saj ga opravimo brez PlC-mikrokr- milnika in LCD-prikazovalnika. Po priključitvi z univerzalnim instrumentom preverimo na¬ petost med UI/32 in U1/12. Šele ob pritisku na tipko Ti I se bo ta hipno povzpela na 3,6 V, ob spustu pa razmeroma počasi plahnela. Obvezno moramo na konektorju KI spojiti kontakta 2 in 3, za kar uporabimo kar običajen spojnik (jumper). Če tega po¬ možnega konektorja ne vgradimo, omenjena kontakta kratko vežemo z žično prevezo. S prevezo namreč onemogočimo strojni reset- vhod mikrokrmilnika. Na ta vhod sicer v času (pre)programiranja Ul priključimo program¬ sko napetost Vpp (+12 V). Ohišje zapremo z namestitvijo čelne po¬ lovice z elektroniko v hrbtno polovico in ju spojimo z originalnimi vijaki. Pred tem nasta¬ vimo višino dveh vijakov, ki, privita v original¬ ni puši v ohišju, pritisneta na TIV tako, da se LCD-prikazovalnik vidno in trdno nasloni na Plastronovo ohišje pod izrezano odprtino na čelni plošči. Vezje ne potrebuje uglaševanja in tudi ne umerjanja. Po sestavljanju je uporabno za ta¬ kojšnjo rabo. Kot rečeno, pritisniti je treba le na vklopno tipko. Tokovna poraba vezja je približno 5 mA. Izdelava štartnega kabla za priključitev TEV Podporno napravo povežemo s TEV v modelu na enak način kot pri uporabi PC-računalnika (glej Tim 2012/9). Dolžina kabla je prepuščena uporabniku, vendar naj ne bo daljša od 2 m. Predolg kabel je lahko pod določenimi pogoji odlična »sprejemna antena« za najrazličnejše motnje, ki bi lah¬ ko zmotile delovanje časovnika TEV ali same podporne naprave. V praksi se je kar dobro uveljavil rdeče- črni dvožilni kabel z žico premera 0,75 mm, ki ga sicer uporabljamo predvsem za medse¬ bojno povezovanje manjših akustičnih naprav. Barvno označevanje omogoča dodatno kon¬ trolo v primeru, da za priklop na model upo¬ rabimo najpreprostejši in uveljavljeni spoj, že omenjeno 2-kontaktno žensko letvico, kjer sta potemtakem mogoči dve priključitvi. Pra¬ vilna je seveda le tista, pri kateri se vzpostavi dvostranska komunikacija med podporno na¬ pravo in časovnikom TEV. Uspešen stik ozna¬ čimo na primeren način, na primer z rdečo in črno piko ob zunanjem priključku na mode¬ lu. Drugi konec kabla opremimo z običajnim dvopolnim monokonektorjem velikosti (pre¬ mera) 3,5 mm. Končno si lahko pomagamo tudi z na pol pripravljeno kabelsko monovr- vico z že izvedenim bananskim priključkom (npr. Conrad, kat. št. 734287). Testiranje podporne naprave Že v enem od prejšnjih prispevkov sem omenil, da poskušamo avtorji marsikateri opisani izdelek tržiti tudi v tujini, kar nare¬ kuje, da naprava vsaj iz prve serije omogoča le interaktivno komunikacijo v tujem jeziku. Prototip FAROex je pripravljen za angleško govoreče uporabnike. Če bo zanimanje pri nas dovolj veliko, sem vsekakor pripravljen pripraviti tudi slovensko različico. Tedaj bo treba zamenjati le čip Ul ali ga preprogrami- rati neposredno na TIV prek konektorja KI. Predvidevam, da bo slednje za večino mode¬ larjev manj primerno. Podobno velja za ostale nacionalne jezike, ki uporabljajo latinico. Ob vklopu na- TEV druge generacije (tip 2). Opisan je v za¬ dnji številki lanskega letnika revije Tim. Poleg malo prej omenjenega kabla potrebujemo še prilagojevalnik (adapter) na časovnikov ko- nektor K2, torej natančno tak spoj, kot ga moramo izvesti tudi v modelu: konektor Di- stelec s kodo 11-68-75, povezan s kontakto¬ ma, ki ju odlomimo od 20-kontaktne moške letvice (glej Tim 2012/10). Pri spajanju štartnega kabla s prilagojeval- nim adapterjem lahko pogrešimo (50-odsto- tna verjetnost), zato podporna naprava takoj po vklopu samodejno preveri žično komuni¬ kacijo s časovnikom. Če ne sprejme pričako¬ vanega odziva, se na LCD-zaslonu izpiše krat¬ ko vprašanje oziroma opozorilo WIRE! (žična povezava?). Vse, kar je tedaj treba storiti, je, da obrnemo problematični spoj med štartnim kablom in adapterjem. Razumljivo je, da se enako opozorilo izpiše tudi, ko obeh napravic sploh nismo kabelsko povezali. Že samo ta uspešen vklop (pojav izpisa MENUlist takoj za pozdravnim) zagotavlja, da smo napravo izde¬ lali tako, kot je treba. Tudi v primeru napake WIRE? je nadaljevanje vseeno mogoče, treba je le pritisniti na eno izmed tipk, pričakuje¬ mo pa lahko, da bo naprava zavrnila sleherni ukaz. Izjema je hitri izklop. V naslednji številki bom v zadnjem delu serije podrobneje opisali delo s podporno na¬ pravo, ki lahko zamenja prenosni računalnik. prave z levo tipko Til se na LCD-za¬ slonu najprej izpiše pozdravno sporoči¬ lo. V našem primeru je to kar ime naprave - FAROex. Podpor¬ na naprava se samo¬ dejno izključi, če ne uporabimo nobene od tipk po približno 60 sekundah. Ob¬ staja tudi hitri izklop podporne naprave prek menija, ki ga bomo spoznali v na¬ slednjem delu. Za prvo pre¬ verjanje delovanja potrebujemo pre¬ verjen (!) časovnik Ali si prepričan, da si motorja obeh stopenj obrnil v isti smeri? 30 | april 2013 RAČUNALNIŠTVO Google Sketchup (8.dei) DAMJAN GAŠPARIČ Delo s programom Google Sketchup nam je že precej domače, zato se lahko lotimo zahtevnejših izdelkov. Ogledali si bomo, kako narisati model tovornjaka, ki bi ga izdelali iz plošč iz umetnih snovi. Odločimo se za klasično obliko. Izdelek mora biti takšen, da ga lahko izdelamo v osnovni šoli, kjer za izdelke iz umetnih mas upora¬ bljamo postopek segrevanja in krivljenja. Pogled nastavimo na Front in s koleščkom na miški ustrezno spre¬ menimo povečavo. Tako kot v prejšnji številki ne rišemo neposredno na črte osi, da nas te pri delu ne bodo motile. Narišemo najprej osnovni pravokotnik, iz katerega bo pozneje na¬ stalo podvozje tovornjaka. Vodoravne črte naj bodo dolge 120 mm, navpične pa 3 mm, kolikor bo tudi debelina plošče, iz katere bo to¬ vornjak izdelan. V smeri navpično navzdol narišemo dva pravokotnika, iz katerih bosta pozneje nastali dve stranici, kjer bo prostor za kolesa. Iz spo¬ dnjih oglišč pravokotnika narišimo navzdol črti dolžine 40 mm. Upo¬ števamo še debelino 3 mm in tako dobimo na vsaki strani podolgovata pravokotnika v smeri navpično navzdol. Pravokotnikom na stičiščih dodamo loke, da je videti, kot da smo jih pred tem upognili. Uporabimo orodje Are, povežimo dve izstopajoči oglišči pravokotnikov, primimo črto, ki pri tem nastane, in jo ukrivimo v lep lok. Če imamo pri tem težave, del risbe povečamo z vrtenjem ko¬ leščka na miški in poskusimo še enkrat. Enak lok naredimo še na drugi strani. Na obeh stičiščih zbrišemo po dve kratki črti, ki sta zdaj odveč. Omenimo še to, da bomo pri slikah, ki prikazujejo potek risanja predmeta, izklopili osi, tako da na slikah ne bodo vidne. Lahko pa jih seveda kadar koli vklopimo, ko jih potrebujemo. sredini odmerimo 30 mm. Dobimo točki, ki bosta predstavljali središči osi za kolesa. Enako pomožno črto naredimo na notranjih straneh obeh stranic. Iz dobljenih štirih točk z orodjem Circle narišemo kroge s polmerom 3 mm. Pri tem kliknemo v točko, ki predstavlja središče kroga, vlečemo navzven, vtipkamo 3 in potrdimo z Enter. Zdaj mora¬ mo še izvleči kroge na zunanjih delih stranice, da dobimo dele osi, na katere bomo dodali kolesa. Kroge na zunanjem delu stranice z orod¬ jem Push/Pull izvlečemo za 3 mm. Ostane nam še notranji del osi. Izberemo si notranji del ene od stranic, izvlečemo krog in vpišemo širino tovornjaka, to je 120 mm. Tako imamo narisano os, ki zdaj povezuje oba notranja dela stranice. Na osi dodamo kolesa. Postavimo se na sredino kroga na izvle¬ čenem delu osi, najdemo središče (napis Center) ter narišemo krog s polmerom, na primer 25 mm. To naredimo na vseh oseh, torej štirikrat. Narisane kroge z orodjem Push/Pull izvlečemo navzven za 15 mm, kolikor naj bo širina koles. Omenimo, da je treba izvleči pose¬ bej tako os kot tudi večji krog, ki predstavlja kolesa. Ker je med kolesi in stranicami razdalja 3 mm, so kolesa za primerno razdaljo ločena od stranic, kar pri resničnem izdelku pomeni, da ne prihaja do drsanja koles ob stranice. Tako, dobili smo vozilo na štirih kolesih, treba je še urediti del nad podvozjem. Nastavimo pogled na spredaj ali od zadaj, kar je v našem primeru trenutno vseeno, saj se oba dela za zdaj še ne razlikujeta. Narišemo navpične pomožne črte, ki se ujemajo z navpičnimi čr¬ tami na notranji strani podvozja. Izberemo orodje Tape Measure Tool, kliknemo na levo navpično notranjo črto na podvozju in še enkrat kli- Ogrodje podvozja tovornjaka Podvozje tovornjaka Ogrodju dodamo tretjo dimenzijo. V ta namen uporabimo orodje Push/Pull in izvlečemo ogrodje za 180 mm. Nato je treba še malo pogladiti robove. To že znamo, s trojnim klikom označimo predmet, naredimo desni klik, izberemo orodje Soften/Smooth Edges in ustre¬ zno premaknemo drsnik v prikazanem okencu. Na stranicah podvozja naredimo prostor za osi, na katere bodo pritrjena kolesa tovornjaka. Uporabimo orodje Tape Measure Tool, s katerim na zunanji strani odmerimo npr. 15 mm nad spodnjim robom stranice podvozja. Po črtkani črti z istim orodjem z obeh koncev proti a ■ tHKHlA j O G) © © o, *o 'o o,M -■ p,n MMtvrtlMMi Narisane osi knemo, da se nam izriše. To naredimo še na desni strani. Od zgornjega vodoravnega roba podvozja za 50 mm narišemo pomožno črto v smeri navzgor. V ta okvir, ki ga predstavljajo pomožne črte, narišemo pra¬ vokotnik. To bo zdaj sprednji del tovornjaka. Sliko nekoliko zasukamo (Orbit) in izvlečemo prej narisani pravokotnik za 3 mm v smeri navzven. Na spodnjem delu tega pravokotnika dodamo po vsej dolžini lok, da bo videti, kot da je bil ta del upognjen. Ko bomo izdelovali tovor¬ njak, bomo dele plošče dejansko upogibali, zato mora biti predmet narisan na ta način. Podvozje tovornjaka s kolesi april 2013 I 31 RAČUNALNIŠTVO Približamo del ob stiku podvozja in tega pravokotnika od strani. Narišemo kratko navpično črto med zgornjim in spodnjim delom zgornjega dela podvozja. Z orodjem Are narišemo črto med skraj¬ nim spodnjim delom sprednjega dela pravokotnika in spodnjim delom zgornjega dela podvozja. Črto loka primemo z miško in ustrezno ukri¬ vimo. Sliko obrnemo in z orodjem Push/Pull izvlečemo po celotni dol¬ žini, da dobimo upogib. Upogib na spodnjem delu Sliko znova obrnemo tako, da bomo naše vozilo gledali od strani, pri tem naj bo na levi strani viden sprednji del tovornjaka. Izberimo orodje Protractor, s katerim bomo določili nagib zgornjega dela kabi¬ ne tovornjaka. Postavimo se v zgornje desno oglišče prej narisanega pravokotnika. Kliknemo v oglišče, se postavimo malo višje po že prej narisani navpični pomožni črti, znova kliknemo, potem pa zasukamo malo v desno, vpišemo 15 in potrdimo z Enter. Dobimo pomožno črto pod kotom 15°. Tej črti z orodjem Tape Measure Tool narišemo vzporednico na razdalji 3 mm. Narišemo še vodoravno pomožno črto 50 mm višje od že narisanega sprednjega dela kabine. Zdaj imamo vse črte za poševni del kabine, treba jih je le še narisati z orodjem Line. Ko narišemo črte, predmet še obrnemo in z nasprotne, notranje strani z orodjem Push/Pull izvlečemo poševni del po celotni širini. Tako smo dobili poševni del kabine. Poševni del kabine Zgornji del kabine naj bo dolg 30 mm. Postopek risanja je podoben Dokončan zgornji del kabine Za naš primer naj bo zadnji del kabine malo v zraku, saj se v osnovni šoli tak tovornjak izdela v glavnem z upogibanjem plošč iz umetnih sno¬ vi. Skupna višina kabine je 100 mm, zato je naš zadnji del kabine lahko dolg 95 mm ter debeline 3 mm. Ko narišemo zahtevan pravokotnik, sledi vnovično risanje loka. Na stiku zgornjega in zadnjega dela kabine znova s pomočjo orodja Are naredimo lok in nato ves zadnji del kabine skupaj z lokom s pomočjo orodja Push/Pull izvlečemo po celotni širini. kot pri ostalih delih kabine. Narišemo pravokotnik z dolžino 30 mm in višino 3 mm. Tovornjak zasukamo, da dobimo pogled z nasprotne smeri, in izvlečemo po celotni širini za 120 mm. Na upogibu med poševnim in zgornjim delom kabine naredimo še lep lok, kot smo ga pri tem tovornjaku že večkrat narisali. Seveda pri tem uporabimo orodje Are, povežemo skrajna dela dveh kosov, kjer imamo upogib, in to črto ustrezno ukrivimo s pomočjo miške. V ta namen si lahko podobno, kot smo prikazali prej, dodamo pomožne črte. Ko smo končali risanje, lahko pomožne črte tudi odstranimo, da bolje vidimo trenutni izdelek. Zadnji del kabine zaključimo tako, da v smeri navpično navzdol narišemo pravokotnik, spet debeline 3 mm. Če bi narisali zadnji del ka¬ bine vse do podvozja, bi se obarval stranski del kabine. V tem primeru bi pozneje lahko narisali vrata ali pa kabino še kako drugače oblikovali. Dokončan zadnji del kabine Naše vozilo ne bi bil tovornjak, če bi mu manjkal zadnji, tovorni del. Ta naj bo nekaj milimetrov oddaljen od zadnjega dela kabine, širina naj bo enaka širini podvozja, na zadnji strani pa lahko sega malo čez rob podvozja. Učenci pri pouku lahko tovorni del naredijo na podoben način kot sam tovornjak, torej tako, da naredijo mrežo in nato z zgibanjem iz¬ oblikujejo tovorni del ali pa podlago za tovorni del ter vse stranice odrežejo na primerne velikosti in jih na koncu zlepijo. Prikažimo prvi način. Najprej potrebujemo pomožne črte, da do¬ ločimo, od kod naprej naj poteka tovorni del tovornjaka. Zdaj, ko na zgornji strani podvozja nimamo vidne črte, se zdi ta naloga malo težja. A tudi to se da rešiti. Sprednji del kabine nam bo pri risanju pomožnih 32 | april 2013 RAČUNALNIŠTVO črt v pomoč, zato si tisti del povečamo. Poiščemo točko, v kateri se sprednji del kabine stika s podvozjem. Uporabimo orodje za risanje pomožnih črt Tape Measure Tool in potegnemo črto proti zadnjemu delu. Pri tem sproti preverjajmo, ali se nam pri vlečenju črta obarva z enako barvo, kot je barva osi, s katero je pomožna črta vzporedna. Lahko pa uporabimo tudi vodoravno kratko črto, ki je ostala še od risanja sprednjega dela kabine. Treba je le klikniti nanjo in že ima¬ mo pomožno črto vzdolž podvozja. To seveda naredimo tudi na drugi strani. Oddaljenost tovornega dela od kabine je najlažje odmeriti od zadnjega dela tovornjaka, saj imamo tam črto, ki ji lahko narišemo pomožno vzporednico, medtem ko pri zadnjem delu kabine nimamo nobene črte na podvozju, od koder bi lahko risali pomožne črte. Odmerimo primerno razdaljo v smeri proti kabini, naj bo 105 mm. Dodamo pomožno črto še v smeri nazaj za del, ki bo segal čez pod¬ vozje, na primer za 30 mm. Zdaj imamo okvir tovornega dela in lahko narišemo pravokotnik z orodjem Rectangle. Pravokotnik izvlečemo 3 mm v višino, posebej ga naredimo za del nad podvozjem in del, ki sega čez rob podvozja. Šele takrat lahko zbriše¬ mo črto, ki loči oba dela, tako zgoraj kot tudi dve kratki črti ob strani. O0O ©Or. s in dirvttion to pon MeMurements Dno tovornega dela Stranice naj imajo višino 50 mm, vendar pa moramo biti pri njiho¬ vem risanju previdni. Ne smemo začeti z risanjem stranic tako, da jih rišemo po višini. Pri tem načinu bi dobili zaključen kvader, če bi najprej narisali vse stranice, naš namen pa je, da ostane tovorni del odprt. Stranico začnemo risati tako, da najprej narišemo debelino stra¬ nice iz enega od oglišč dna tovornega dela. Nato povlečemo črto vzporedno proti drugemu oglišču. Želeli bi, da nas program opomni, kdaj smo vzporednico potegnili dovolj daleč, da smo pravokotno nad želenim ogliščem in lahko na primeren način zaključimo risanje pravo¬ kotnika. Ned vlečenjem črte vzporedno z robom se premaknemo do želenega oglišča. Program zdaj razume, da želimo narisati vzporednico označeni črti, in nas opozori (izpiše se From Point), kdaj smo pravoko¬ tno nad ogliščem, kjer bomo zaključili risanje pravokotnika. Na podoben način narišemo preostale stranice, lahko pa namesto črt (orodje Line) uporabimo orodje za risanje pravokotnikov (Rectan¬ gle). Če se pojavijo težave pri risanju pravokotnikov, je najbolje upora¬ biti pomožne črte, s katerimi brez težav odmerimo zahtevane dolžine. Vsem štirim stranicam dodamo še višino, tako da jih z orodjem Push/ Puli za 50 mm povlečemo navzgor. Tovorni del s stranicami Stranice tovornega dela na zgibih uredimo na enak način kot pri risanju kabine, ko smo uporabili risanje lokov in te loke izvlekli po celotni širini. To zdaj naredimo štirikrat, za vsako stranico posebej. Upogibi na tovornem delu Odstranimo še vse kratke odvečne črte, ki so nam ostale večino¬ ma na mestih, kjer smo narisali upogibe. Ko jih zbrišemo z orodjem Erase, lahko upogibe naredimo gladke. Izberemo orodje Select in z dvoklikom označimo mesto upogiba. Desni klik nam ponuja možnost mehčanja robov (Soften/Smooth Edges), drsnik v novem okencu pa premaknemo za toliko, da se nam robovi zmehčajo in črte na upogibih izginejo. Na določenih mestih želimo imeti zmehčan le en del upogiba, kot je to na sprednji strani, kjer naj bi bilo steklo. Tam označimo le eno črto in v meniju, ki se pokaže po desnem kliku, izberemo orodje Soften in črta izgine. Na položnem delu kabine, kjer je vetrobransko steklo, lahko videz še nekoliko izboljšamo, kar lahko učencem predstavlja izziv pri izde¬ lavi. Del kabine z vetrobranskim steklom bomo rahlo vtisnili v smeri april 2013 | 33 RAČUNALNIŠTVO kabine, naredili prostor za steklo oziroma naredili okvir. Na ta okvir lahko pritrdimo debelejšo folijo, ki predstavlja steklo. Toda spomnimo se, da je ta del kabine postavljen poševno, zato se ga ne da stanjšati. Rešitev je v tem, da črte na robu kabine, ki omejujejo poševni del, narišemo poševno pod enakim kotom, kot je naklon kabine. Pomaga¬ mo si z orodjem Potractor. Narišemo poševne pomožne črte, za 15° nagnjene navzdol v smeri notranjosti kabine. Po teh pomožnih črtah narišemo črte, vodoravne črte od prej pa zbrišemo z orodjem Eraser. Poševne črte na robovih kabine Zdaj predmet zasukamo in vetrobranski del poglobimo za I mm. Nato izberemo orodje Offset, s katerim bomo naredili okvir na vetro¬ branskem delu. Kliknemo na ploskev, potegnemo navznoter ali nav¬ zven ter vtipkamo 5 mm. Tako dobimo okvir s širino 5 mm. Zdaj poskusimo notranjost okvirja poglobiti, da nastane odprti¬ na. Če uporabimo Push/Pull, nam ne uspeva. Poskusimo na drugačen način. Z orodjem Offset narišemo enak okvir kot prej še na notranji strani. Označimo samo površino v okvirju in izberemo orodje Erase. Morebitne odvečne kratke črte, ki se pojavijo, zbrišemo. Enako naredimo na obeh straneh in ploskev izgine. Brisanje ploskve s pomočjo menija Okvir vetrobranskega stekla Narišimo še steklo na okvir. V ta namen samo povežemo skrajni oglišči med zgornjim in spodnjim delom kabine. Zdaj se okvir, ki smo ga prej izrezali, spet prekrije z I mm debelim pravokotnikom, ki naj predstavlja steklo. Če hočemo, da bo imel videz stekla in bo s tem pro¬ zoren, izberemo paleto z barvami Paint Bucket ter izberemo območje Translucent, kjer imamo na voljo 10 različnih prozornih barv. Izberimo barvo po lastnem okusu. Prozorno vetrobransko steklo Tovornjak je praktično končan, iz barvne palete izberimo poljubne barve, pri čemer pazimo le, da bodo deli tovornjaka, ki naj bi bili izde¬ lani iz enega kosa, dejansko tudi enake barve, prav tako za kolesa in osi izberimo barvo lesa, če jih bomo izdelali iz tega materiala. Obilo užitkov pri risanju, vzemite si čas in se prepustite ustvarjanju. Pobarvan tovornjak 34 | april 2013 TEHNOLOGIJA OBDELAVE O nožih (3.del) KLEMEN BIZJAK V prejšnjih dveh prispevkih smo se poučili o različnih vrstah jekel in brušenju nožev, tokrat pa bomo izvedeli, kako lahko sami izdelamo nož. Osredotočili se bomo bolj na izbiro materialov za rezilo in izdelavo roča¬ ja, ki je enako pomemben del noža kot ostro rezilo. Delo z ostrim nožem in ročajem, ki se roki prilega, kot bi bil ulit, je pravi užitek. Na internetu najdemo mnogo knjig, člankov in forumov na temo izdelave nožev. Vse po¬ stopke izdelave nožev lahko grobo razdelimo v dve skupini: • z odstranjevanjem materiala, • s kovanjem. Postopek odstranjevanja materiala ozi¬ roma brušenje je za marsikoga najprimer¬ nejši postopek za izdelavo prvega noža, saj vse potrebno orodje najdemo v povprečno opremljeni modelarski delavnici. Za izdelavo ne potrebujemo veliko prostora, a brez nekaj osnovnega orodja vendarle ne gre. Potrebo¬ vali bomo naslednje: • pilo za železo; priporočam grobo in fino kvadratno ter okroglo pilo; • vrtalni stroj; lahko je ročni, boljši pa je se¬ veda stebrni oziroma namizni vrtalnik, saj vrta luknje pod pravim kotom in ga lažje nadziramo; • svedre; za vrtanje lukenj za kovice v trde material priporočam svedre iz karbidne trdine; • žago za železo; • primež, mizarsko spono ali kaj podobnega za vpenjanje obdelovanca; • ročni plinski gorilnik (po potrebi); • pilo za les ali rašpo (po potrebi); • kotni brusilnik (po potrebi); • natančni brusilnik (po potrebi). Pri vpenjanju rezila ali drugih delikatnejših stvari v primež priporočam uporabo mehkih čeljusti za primež, ki so lahko fiksne ali sne¬ mljive. Snemljive mehke čeljusti izdelamo iz aluminijaste pločevine, še enostavnejši način pa je, da uporabimo dva kosa aluminijastega L-profila, ki ju nataknemo čez obstoječe če¬ ljusti. Ko bo šlo naše delo pri izdelavi noža proti koncu in bi se želeli izogniti morebitnim poškodbam rezila, lahko čez čeljusti prilepimo košček usnja. Usnje je veliko mehkejše in ne poškoduje rezila, paziti moramo le, da na njem ni opilkov in nesnage. Pri obdelavi tankega re¬ zila s pilo se to rado zvija. To rešimo tako, da v primež vpnemo jeklen kotnik ali kvadratno cev, na katerega položimo rezilo tako, da sega rezalni rob malenkost čez rob kotnika in ga nanj pritrdimo z mizarskimi sponami ali prije- malnimi kleščami. Manjša rezila pa lahko vpne¬ mo kar v prijemalne klešče in nato vse skupaj v primež, kot je videti na sliki I. Tako kot pri drugih obdelovalnih postop¬ kih so se tudi tu razvila posebna orodja in priprave, ki nam olajšajo delo. Nepogrešljiv pripomoček za izdelavo nožev je namen¬ ski primež za nože, ki nam olajša predvsem delo pri oblikovanju ročaja. Rezilo vstavimo v primež, prijemalni del pa lahko zavrtimo v poljuben položaj in ne le v štirih različne po¬ ložaje kot pri navadnem primežu. Tako lažje obdelamo ročaj in dosežemo njegovo sime¬ tričnost. Obstajajo najrazličnejše izvedbe te priprave, tu bomo opisali dve preprostejši, ki nam bosta pri delu v veliko pomoč. Najdemo tudi bolj izpopolnjene različice, ki omogočajo tako izdelavo rezila kot ročaja, a so zahtev¬ nejše za izdelavo. Enega od najpreprostejših primežev za nože lahko izdelamo iz kosa ogrodja zidarskega odra. Potrebujemo odslu¬ ženo cev, sponko in kos železa za podstavek. Iz cevi odžagamo dva kosa in jima posname¬ mo srh na robovih. Cev, ki bo namenjena vpenjanju rezila, naj bo dolga vsaj 15 cm, da bo večina rezil lahko po vsej dolžini vpetih v cevi. Na enem koncu zvrtamo luknjo za vijak M8. Uporabimo lahko tudi večje vijake, manj¬ še pa odsvetujem, ker bodo bolj poškodovali les. Na vijak privijemo matico do glave ter vse skupaj vstavimo v izvrtino. Za lažje delo z notranje strani privijemo še eno matico, vendar je ne zategnemo preveč. Njen edini namen je začasna pritrditev zgornje matice na vijak, dokler je ne privarimo. Ko je privarjena, vse skupaj razstavimo in očistimo žlindro. Če imamo doma stružnico ali dostop do nje, po- stružimo kos lesa na nekoliko manjši premer, kot je notranji premer cevi. Za večino nožev bo zadostoval 5 do 10 mm manjši premer. Iz¬ delani valj previdno prežagamo po dolžini. Za leseni vpenjalni del primeža je pri¬ meren skoraj vsak les, mehkejši se bo sicer poškodoval hitreje kot trši. Bukev bo zdržala kar nekaj časa, ko pa bodo poškodbe zaradi vijaka postale že moteče, les samo obrnemo okoli. Tisti, ki nimate dostopa do stružnice, lahko uporabite tudi okrogle palice ali noge miz, kose okroglih vej ipd. Navpično cev naj¬ prej pobrusimo tako, da stoji pravokotno na podlagi, kar nam bo zelo olajšalo nadaljnje delo. Nato poiščemo primeren jeklen pod¬ stavek, ki nam bo omogočal enostavno pritr¬ ditev primeža na mizo z mizarskimi sponami. Če pa želimo primež pritrditi na mizo z vijaki, bodo v ta namen zadoščala samo ušesa ali ko¬ tniki z izvrtino. Pri varjenju je treba biti zelo previden in paziti, da bo cev privarjena pra¬ vokotno na podlago. Vse skupaj je nato treba samo še sestaviti. Ko sem iskal primerno raz¬ ličico primeža, sem se zgledoval po izdelku, ki sem ga zasledil na spletnem naslovu http:// www.britishblades.com/forums/showthread. php?77084-new-knife-vise (slika 2). Odločil sem se za drugo izvedbo prime¬ ža s cevjo v cevi, vse potrebno zanj pa sem našel na odpadu. Za izdelavo takega primeža potrebujemo dve cevi, ki se čim tesneje pri¬ legata druga v drugo. Vsako cev prežagamo na dva kosa in jima zbrusimo srh. Tanjšo cev privarimo navpično na podlago. Podlago sem izdelal iz dveh pohištvenih cevi s presekom 40 x 40 mm. Debelejši cevi privarimo pravo¬ kotno drugo na drugo. Vanju naredimo še tri izvrtine za vijake in privarimo matice. Tak pri¬ mež zahteva nekoliko več dela. Za pritrditev na mizo uporabimo tri vijake. Moja izvedba primeža je najverjetneje bolj toga od prej opi¬ sane, obe pa imata enako slabost - primerni sta le za obdelavo ročaja. Da ne bi vrtali mize, lahko ta pripomoček vpnete tudi v navaden primež (slika 3). Kateri material izbrati za rezilo Odgovorov na to vprašanje je več in vsi so pravilni. Odvisno je le od naših zmožnosti in kraja, kjer smo. Če imamo možnost obis¬ kati odpad, lahko tam najdemo predmete iz materialov, primernih za izdelavo rezila. Take so vse vrste žag, kot na primer kro¬ žne, ločne, tračne, gater, lisičji rep idr. Celo iz listov vbodnih žag ali ročnih žag za železo lahko izdelamo manjše nože. Prav tako lahko uporabimo vsa mogoča rezila, od vrtnarskih Škarij, salamoreznic, slamoreznic ter kosilnic. Odličen material so tudi listnate, spiralne in torzijske vzmeti ter stare pile. Material za nož torej lahko dobimo vsepovsod, le poiska¬ ti ga je treba. Če ne moremo priti na odpad ali če želimo prestižnejši material, se lahko obrnemo tudi na tuje specializirane spletne trgovine, ki ponujajo vse za izdelavo nožev. Tu najdemo surovce iz najrazličnejših vrst jekel: april 2013 | 35 TEHNOLOGIJA OBDELAVE vzmetnega jekla, različnih nerjavnih jekel in celo surovce iz damaščanskega jekla različnih vzorcev. Izbiramo lahko med naravnimi in umetnimi materiali za izdelavo ročajev, nava¬ dnimi in mozaičnimi kovicami, različnimi zliti¬ nami za izdelavo ščitnikov in še in še. Za manj zagrete so na voljo tudi kompleti in posame¬ zna toplotno obdelana rezila, ki potrebujejo samo še ročaj. Oblika rezila in ročaja Preden se lotimo dela, posvetimo še ne¬ kaj pozornosti obliki noža in ročaja. Po načinu izdelave ročaja nože v grobem delimo v dve skupini, in sicer na nože z vidnim držajnim de¬ lom (angl, full tang) in nože s skritim držajnim delom (angl, hidden tang/stick tang); (slika 4). 4 Stick Tang Blade Full Tang Blade Obstaja seveda še mnogo izpeljank in iz¬ vedb, ki pa že presegajo namen tega članka. In kateri nož od omenjenih je boljši? Na to vprašanje je toliko odgovorov, kot je ljubite¬ ljev nožev, saj imajo vsake oči svojega »malar- ja«. Ljubitelji nožev z vidnim držajnim delom smo mnenja, da so taki noži vzdržljivejši, saj iz surovca izdelamo celotno obliko noža. Ker nosilnost zagotavlja podaljšek rezila ali držajni del, smo lahko pri izdelavi ročaja pri tej vrsti noža tudi drznejši. Ročaj ima tako ergonom¬ ski kot estetski pomen. Lahko ga zgolj ople¬ temo z vrvjo oziroma mu izdelamo le manjši preprost ročaj za lažje delo z njim ali pa mu posvetimo mnogo več pozornosti. Na sliki 5 je nož z vidnim držajnim delom, izdelan iz li¬ stnate vzmeti, in različne vrste lesa, primerne za izdelavo ročaja. Od zgoraj navzdol si sle¬ dijo deščice za naravni parket iz črne breze, belega tika, mahagonija in črnega tika ter ko¬ renike ruja na desni. Sam sem se odločil za kombinacijo belega tika in aluminijaste cevi namesto kovic (sliki 6 in 7). Na drugem bregu so ljubitelji nožev s skritim držajnim delom, ki so mnenja, da so ti bolj estetski, saj je ročaj večinoma iz enega kosa lesa, roga ali kosti (slika 8). Skozi zgodovino so se noži neprestano spreminjali in razvijali, tako da je nastalo ogromno različnih oblik rezila in ročaja. Naj navedemo le nekaj najpogostejši oblik rezil (sliki 9 in 10); 1) Najpogostejša je oblika noža z zaobljeno konico in ravnim hrbtnim delom. Zaoblje¬ na konica usmeri rezalno silo na majhno površino za lažje rezanje, na top hrbtni del pa se lahko opremo s prsti in si tako olajšamo delo. Tak nož je precej težak za svojo velikost, rezilo pa je primerno za re¬ zanje in sekljanje. 2) Nož z ukrivljeno konico (angl, curved, trailing point knife) je zelo lahek za svojo velikost. Ima veliko rezalno površino, po¬ stopna krivulja rezila je najprimernejša za rezanje in odstranjevanje kože. 3) Nož z izrezano konico (angl, clippoint) ima lahko zgornji rob raven ali vbočen, kot kaže slika. Običajno ima zgornji rob lažno ostrino, lahko pa ga tudi nabrusimo. Konica rezila je blizu srednjice noža, kar poveča natančnost pri rezanju s konico. Ta oblika nože je bolj znana pod imenom bovvie po izumitelju Jamesu Bovvieju. 4) Nož z izbočeno konico (angl, drop point), delo z njim je podobno delu z nožem z izre¬ zano konico, vendar je konica takega rezila bolj vzdržljiva. Pri znanih švicarskih žepnih nožih pogosto uporabljajo tak tip rezila. 5) Rezilo s puščičasto konico (angl, spear po¬ int) je nabrušeno na obeh straneh. Konica rezila je na sredini. Tak tip rezil je najpogo¬ stejši pri bodalih in metalnih nožih. X 8a 5 8b I 9 _ 10 9 6) Koničasto rezilo (angl, needle point) je prav tako nabrušeno na obeh straneh, naj¬ pogosteje se uporablja za bodala. 7) Tako obliko rezila (angl. spay, trapper) uporabljajo pri nožih za kastracijo živali in odstranjevanje kožuhov, saj je možnost vboda zelo majhna. Dolg rezalni rob se za¬ ključi z majhno zaokrožitvijo in konico na sredini rezila. 8a) Nožu s tako oblikovano konico pravimo tanto (angl, tanto point, chisel point), ker spominja na japonski tanto. Nož tanto ima izredno močno konico, a slabe pre¬ bojne lastnosti. 8b) »Ameriški« tanto (angl, americanised tanto) ima na zgornji strani dodaten re¬ zalni rob, kar izboljša prebojne lastnosti. S tem se konica rezila premakne bližje središču rezila in poveča nadzor nad re¬ zilom, še posebno v konici. 9) Ovčji parkelj (angl, sheepsfoot blade) je nož z ravnim rezilom, hrbtenica ni nabru- šena in je na koncu ukrivljena proti konici. Tako rezilo nam omogoča najboljši nadzor. 36 | april 2013 TEHNOLOGIJA OBDELAVE 10) Rezilo, imenovano »vvarncliffe«, je po¬ dobno prejšnjemu, le da je debelejše. Njegova hrbtenica se ukrivlja že od za¬ četka, taka oblika rezila pa je izredno var¬ na, saj ima zelo slabe prebojne lastnosti. 11 in 12) Nož ulu se porablja za pripravo hra¬ ne in v usnjarstvu. 13) Kukri je tradicionalno nepalsko orodje in orožje (slika 10). Uporablja se za raz¬ lična opravila, od sekanja vej do priprave hrane. Zdaj se lotimo risanja. Želeno obliko re¬ zila narišemo na papir in ji dodamo ročaj. Ko smo zadovoljni z videzom našega bodočega noža, ga izrežemo in poskusimo, kako se pri¬ lega roki. Če nismo prepričani, da lepo sede v roko, izrežemo šablono še iz kartona ali kakšnega debelejšega materiala, da dobimo boljši približek končnega izdelka. Primerni materiali, ki jih najdemo na odpadu, so zelo trdi in jih bomo težko obdelovali, zato to te¬ žavo rešimo s postopkom, imenovanim žarje- nje na mehko. Material segrejemo in pustimo, da se počasi ohladi. Če imamo doma peč na drva, lahko pustimo surovec čez noč v peči, da se postopoma ohlaja. Ko imamo tako pri¬ pravljen surovec za izdelavo noža, nanj prene¬ semo obliko in začnemo z rezanjem. Na sliki 11 vidimo rezilo salamoreznice in papirnato šablono noža. Rezilo salamoreznice, ki sem ga našel doma, je bilo precej mehko in ga ni bilo treba žariti na mehko, prav tako ga na koncu nisem kalil. To namreč potegne za sabo tudi slabe lastnosti, saj je treba paziti, da se med bruše¬ njem jeklo ne pregreje ali obarva. Če material spremeni barvo, pomeni, da se je njegova no¬ tranja struktura porušila in ne bo več obdr¬ žal ostrine. Ko uporabljamo kotni brusilnik, moramo delati plitve reze in sproti hladiti material, za kar zadostujeta voda in gobica. S tem ne bo težav, če smo material prej ža¬ rili na mehko, a ga moramo v tem primeru kaliti. To sicer zelo odsvetujem pri izdelavi prvega noža, saj nam lahko postopek spodle¬ ti in rezilo poči. Raje se osredotočimo samo na obliko. Moj prvi nož je bil narejen iz lista žage za železo, velikosti približno 500 x 50 x 3 mm. Po končani obdelavi sem ga poskusil tudi kaliti, a je žal počil. Ko grobo izrežemo želeno obliko noža, jo dokončno obdelamo s pilo. Preden začnemo oblikovati rezalni rob, je najbolje, da rezilo vpnemo na desko ali mizo tako, da čez podlago sega le rezalni rob. Na ta način se nam rezilo med obdelavo ne bo upogibalo. Tako obdelano rezilo zaščitimo z izolirnim ali maskirnim lepilnim trakom. S tem zmanjšamo možnost poškodbe rezila in sebe. Grobo izrezano rezilo v medeninasti ploščici je prikazano na sliki 12. Kaljenje in popuščanje Kaljenje je postopek toplotne obdelave, katerega rezultat je trše in manj žilavo jeklo. S popuščanjem postane jeklo nekoliko meh¬ kejše in precej bolj žilavo. Vsa rjavna jekla, kot so na primer vzmetna jekla, rezila strojev ali žage (nerjavna jekla so bolj zahtevna za to¬ plotno obdelavo), segrevamo z gorilnikom, dokler material ne zažari češnjevo rdeče. To barvo je težko natančno zaznati, zato imejmo pri roki še magnet. Ko postane jeklo nema- gnetno in ga magnet več ne pritegne, grejemo še nekaj sekund, nato ga potopimo v olje. Za to uporabimo staro, črno motorno olje, ki ga segrejemo na okoli 60 °C. Ko se nož ohla¬ di, ga obrišemo in očistimo. Zdaj ga moramo še popuščati. To storimo tako, da s plinskim gorilnikom grejemo hrbtenico toliko časa, da postane modra. Rezilo naj se obarva le do ra¬ hlo slamnate barve. Načini toplotne obdelave se razlikujejo glede na namen in debelino re¬ zila. Postopek toplotne obdelave je opisan le na kratko, da dobite občutek, kako poteka. Pa smo prišli do ročaja Za ročaj lahko uporabimo skoraj kakršen koli material. Običajno je to les, ki se upora¬ blja že od samega začetka izdelovanja nožev. Pri okrasnih nožih lahko uporabimo kateri koli les, tudi lipovino, ki nam olajša rezbarje¬ nje, za ostale nože pa je primernejši trši les. Naštejmo nekaj manj znanih domačih vrst lesa, ki se uporabljajo v ta namen: • Murva ima les rumene barve. • Pušpan je počasi rastoč grm z gostim trdim lesom svetle barve, žal pa zelo redko nale¬ timo na dovolj velik grm z ustrezno količino lesne mase. • Oljka ima zelo lep in bogat les svetle barve, korenike so temnejše. • Ruj (Cotinus Coggygria) je grm, ki raste predvsem na Krasu in ima les rumenozelene barve. • Oreh je temnejša vrsta lesa z lepo teksturo. Tropske vrste lesa: • Mahagoni s temnim gostim lesom, odpornim na gnitje, je pogosto uporabljena tropska vrsta lesa. • Beli in črni tik imata gost les, bogat z oljem, izredno odporen na vlago, plesen in gnitje. Morda se bo kdo ob tem vprašal, kje je mogoče dobiti mahagoni. Meni ga je dal so¬ sed, mizar. Kakšen košček eksotičnega lesa je mogoče dobiti tudi v trgovinah, kjer proda¬ jajo klasični parket. Ker se bliža pomlad, se bo začelo obrezovanje drevja ter priprava drv za naslednjo zimo. Med cepljenjem drv lahko naletimo na čudovite vzorce, ki jih spravimo za svoje potrebe. Seveda mora biti les, ki ga bomo uporabili za izdelavo ročajev, suh, si¬ cer razpoka ali se zvije. Kos murvovega lesa, ki sem ga izbral za izdelavo ročaja tega noža, sem sušil za pečjo in na srečo ni razpokal. Po¬ leti je to še lažje, les pustimo v avtu dva do tri tedne, pri čemer pazimo, da ni izpostavljen neposredni sončni svetlobi. Les pa ni edini na¬ ravni material, primeren za izdelavo ročaja. K lovskim nožem se izredno lepo poda del rogovja ali kost, lahko tudi v kombinaciji z le¬ som. Pri najprestižnejših nožih naletimo celo na okamnel mamutov zob in poldrage kamne. Nož na sliki 13 je izdelan iz rezila Škarij za živo mejo, za ročaj pa sem uporabil kos rogovja. Med sintetičnimi materiali sta najpogo¬ stejša umetni kamen in micarta. Izdelajmo micarto Micarta je izraz za tkanino ali papir, pre¬ pojen z epoksidno smolo, ki jo lahko naredi¬ mo sami doma. Potrebujemo naslednje: • debelejšo tkanino, džins ali platno; • epoksidno ali poliestrsko smolo; • dva kosa lesa in nekaj mizarskih spon; • papir za peko; • rokavice za enkratno uporabo, • aceton. Sam sem uporabil poliestrsko smolo, ki sicer zahteva nekoliko več časa za pripravo mešanice kot epoksi, a se hitreje strdi. Za izdelavo micarte priporočam debelejšo tka¬ nino, kot sta džins in platno, v eni ali več bar¬ vah. Lahko uporabimo tudi tanjšo tkanino, a plasti ne bodo prišle tako do izraza kot pri debeli tkanini. Če delamo s tanko tkanino, potrebujemo veliko več plasti, kar bo tudi ča¬ sovno zelo zamudno. april 2013 | 37 TEHNOLOGIJA OBDELAVE Najprej poiščemo dva primerno debela kosa lesa in nekaj mizarskih spon za izdela¬ vo primitivne preše. Nato narežemo blago na velikost, da se lepo prilega v »prešo«. Pri re¬ zanju bodimo pozorni, da odrežemo proč čim več nitk, ki štrlijo iz blaga. Ko se začne smola strjevati, se nam nitke rade lepijo na rokavice in nas ovirajo pri delu. Narezano blago že na začetku zložimo v zaporedju barv, kakršnega želimo, da se pozneje med laminiranjem ne zmotimo (slike 14, 15 in 16). Preden se lotimo laminiranja, zaščitimo delovno površino s polivinilom oziroma vre¬ čo za smeti, nato zamešamo komponente za pripravo poliestrske smole. Na papir za peko položimo prvi kos tkanine in ga prepojimo s smolo, nanj položimo naslednjega ter ga pre¬ mažemo s smolo in tako naprej. Ko dosežemo želeno debelino micarte, vse skupaj zavijemo v papir za peko in položimo v prešo. Med sti¬ skanjem se bo tkanina popolnoma prepojila s smolo, odvečna smola pa bo pricurljala ven. Prednost papirja za peko je v tem, da se epo- ksidna in poliestrska smola nanj ne primeta, in ko se naš kos micarte strdi, ga brez težav odstranimo. Na sliki 17 je nož, izdelan iz nar- javnega jekla z ročajem iz dvobarvne micarte. Za izdelavo micarte sem uporabil dvobarvno črtasto platno, ki sem za zlagal tako, da so se barve prekrivale kot šahovnica. Ročaj je lahko narejen iz enega ali več sestavnih delov. Obdelovanec najprej grobo obdelamo z rašpo, nato ga postopoma zbru¬ simo z brusilnim papirjem zrnavosti P40, P80, PI20, PI80 in P250, po želji lahko tudi s finej¬ šim. Če brusilni papir prehitro razpade, ga na hrbtni strani prelepimo z maskirnim lepilnim trakom, kar mu bistveno podaljša življenjsko dobo. Med končnim brušenjem je priporočlji¬ vo zelo na rahlo s prstom navlažiti les, da ra¬ hlo nabrekne, pri čemer se postavijo pokonci še zadnja lesna vlakna, ki jih obrusimo, da po¬ vršina ročaja postane popolnoma gladka. Les lahko zaščitimo na več načinov: • z lakom (lakiramo večkrat in vsakič nanos po končanem sušenju zbrusimo s finim vo- dnobrusilnim papirjem (P400 ali več) do gladkega, pri čemer dobimo površino mo¬ tnega videza, zadnji nanos laka lahko pusti¬ mo tudi nebrušen); • ročaj premažemo s tikovim ali lanenim oljem, ki daje zelo naraven občutek (oljni premaz se suši nekaj dni); • s stabilizacijo oziroma uporabimo že stabi¬ liziran les. Ročaj je najbolje zlepiti in zakovičiti. Za kovičenje običajno uporabljam 3 mm debelo varilno žico iz medenine ali aluminija. Pri ko- vičenju moramo paziti, da žice ne zatolčemo preveč, ker lahko les poči. Se posebno obču¬ tljiv je trd les, zato ga okrepimo z lepilom. Ob tem naj povem, da se mi je že zgodilo, da je tudi lepilo sčasoma popustilo. Za izdelavo ročaja tega noža sem uporabil dvokomponentno epoksidno lepilo. Na sliki 18 vidimo medeninasto ploščico z izrezom v obliki črke L, v katerega sede rezilo, in ima prispajkana »krilca« ter izvrtine za kovice. Nanjo nanesemo epoksidno lepilo in name¬ stimo kose lesa za ročaj. Dokler se lepilo ne strdi, vse skupaj spnemo s sponami ali ščipal¬ kami, da se zlepek ne premakne (slika 19). Nazadnje ročaj obdelamo v končno obliko in ga površinsko zaščitimo. Rezilo je treba le še nabrusiti in dobili smo svoj prvi nož (slika 20). Se nekaj zanimivih, doma narejenih izdel¬ kov si lahko ogledate na slikah od 21 do 24. 21 Viri: Članek v I. številki revije Elektronik.si http://www.dreamspiear.co.uk/blog/wp-content/ uploads/2013/0 l/Blade-Tang.jpg http://en.wikipedia.org/wiki/Blade http://www.aescustomknives.com http://www.flyntstoneknifeworks.com/MORE_ KNIVES.html http://www.survivalprimer.com/a_word_on_Sun- day/kukri_sword_athena.jpg 22 38 | april 2013 NAGRADNO VPRAŠANJE! MAKO BRODEK • U KDIlACIA ' W;WirtB L — 0 Tbhnifcka zalo&> d Slovenije OBLIKOVANJE S PAPIRJEM ORIGAMI, KOLAŽ, KAŠIRANJE, PAPIRMAŠE IN DRUGE TEHNIKE Kaj je origami? Med vsemi pravilnimi odgovori bomo izžrebali 3 srečneže, hi bodo prejeli knjigo OBLIKOVANA 5 PAPIRAM - popoln vodič shozi izbrane tefinihe oblikovanja papirja. Na drugi strani vpišite pravilen odgovor. izpolnite podatke, izrežite in oddajte v nabiralnih, facebooh.com/REVDATIM Tehniška založba Slovenije KNJIGA MESECA Tehniške založbe Slovenije Ustvarite ne.*>o4Ahne s^ormne. USTVARITE NEPOZABNE SPOMINE Scrapbooking Ustvarjanje kolažnih albumov je čudovita, ustvarjalna in nadvse priljubljena spretnost. Ta izčrpna knjiga vam bo razkrila vse veščine, ki jih boste potrebovali za izdelavo lepih kolažnih strani, pa če ste že izkušen oblikovalec kolažnih albumov ali šele začetnik. Navodila so napisana po korakih, besedilo pa je podkrepljeno z nazornimi fotografijami, ki razlagajo različne tehnike. Redna cena: 19,99 € Cena z.a naročnike Akcija velja do izida majske številke TIM oziroma do razprodaje xalog. april 20I3 | 39 Vaše odgovore pričakujemo najkasneje do 18, aprila 2013. Ime nagrajenca bo objavljeno v naslednji številči. Že? nagradno vprašanje iz prejšnje številče smo prejeli veličo pravilnih odgovorov. Grafen je neverjetna snov iz atomov ogljika, razporejenih v dvodimenzionalno mrežo v obliki satovja, ki ima izjemne električne, optične, termične in mehanske lastnosti. Nagrado - poučno igro Mehano Playphysics prejme: LAVRIH GAŠPER (Grosuplje) Čestitamo! Napišite pravilen odgovor: Ime in priimek: 'Naslov in hišna števil ka: 'Poštna št. in kraj: 'E-pošta: 'Podpis: ‘Podatki, označeni z zvezdico, so obvezni, 5 podpisom dovoljujete, da založnih revije TIM, Tefinišfci založba Slovenije, z namenom izvedbe nagradne igre in objave podatkov o nagra- jencifi vzpostavi, vodi, vzdržuje in upravlja evidenco z vašimi osebnimi podatki, Sodelujočim pri nagradnih igraži zagotavljamo varstvo osebnih podatfov po Zafonu o varstvu osebnih podatfov, 5 podpisom dovoljujete, da se v reviji ali na spletni strani založnica revije objavijo vaše ime, priimek in fšraJ bivanja, Poštnina plačana po pogodbi št. 88/1/S. Znamka ni potrebna. Tehniška založba Slovenije, d. d. p. p, 541 1001 Ljubljana www.tzs.si MODRA ŠTEVILKA (( (• 080 17 90) IZI "tehniška založba Slovenije NAROČILNICA Knjigo Ustvarite nepozabne spomine naročam: kot naročnik revije TIM po ceni 1 3 €. po redni ceni 1 9,99 €. Podpis: Ime in priimek: Ulica in hišna številka: * Poštna št.: *Telefon: Datum: Vaša udeležba pri poštnini je 2,99 €. Rok za reklamacijo je 8 dni. Morebitni odstop od naročila je 1 5 dni po prejemu pošiljke. * Podatki, označeni z zvedico, so obvezni. S svojim podpisom dovoljujete Tehniški založbi Slovenije, da vaše podatke hrani v svoji evidenci ter vas redno obvešča o najboljših ponudbah ter možnostih za osvojitev privlačnih nagrad. Vaše podatke bomo hranili, vse dokler se morda ne boste odločili drugače - kadar koli, lahko pisno ali po telefonu zahtevate, da v 1 5 dneh trajno ali začasne prenehamo uporabljati vaše osebne podatke za namen neposrednega trženja. Tehniška založba zagotavlja varstvo osebnih podatkov po Zakonu o varstvu osebnih podatkov. Poštnina plačana po pogodbi št. 88/1/S. Znamka ni potrebna. Tehniška založba Slovenije, d. d. p. p. 541 1001 Ljubljana IZI Tehniška založba Slovenije MODRA ŠTEVILKA www.tzs.si (( (• 08017 90 ) 40 | april 201 3 V OBJEKTIVU I- Silvo Privšek iz Laškega je avtor makete iraškega lovca Mig-23ML z oznakami Jugoslovanskega vojnega letalstva v merilu I : 72 . Nekaj letal Mig-23 in Mig-21 je konec 80. let prejšnjega stoletja prišlo na popravilo v remontni zavod Zmaj v Veliki gorici pri Zagrebu. Zaradi vojne, ki se je kmalu nato razplamtela na območju bivše države, pa letala nikoli niso bila vr njena prvotnemu lastniku. Maketa predstavlja eno od letal, ki je bilo ka¬ kšno desetletje razstavljeno pred Muzejem JVL na Surčinu pri Beogradu. 2. Amodelova ponazoritev sovjetskega potniškega letala lljušin II-I4S (S-salonski) 74301 v barvah JVL je izdelek Jurija Marholda. Maketa pred¬ stavlja letalo, ki ga je sovjetski voditelj Nikita Hruščov podaril maršalu Titu ob obisku v Sovjetski zvezi 20. julija 1957. Letalo se je ohranilo do današnjih dni in je na ogled v Muzeju JUL na Surčinu pri Beogradu. 3. Klemen Terčon je nedavno pripravil za letenje model motornega jadral¬ nega letala ariane 5 z razpetino 2,9 m proizvajalca Aviomodelli. Model, ki ga je na novo restavriral, poganja motor vvelgard, ki se napaja iz akumu¬ latorske baterije Li-po 4S, vgrajen ima krmilnik 80 A, za krmiljenje povr¬ šin pa uporablja pet servomehanizmov. Zaradi letošnje s snegom izdatne zime je kar nekaj časa čakal na svoj prvi polet. 4. Vinjeta z naslovom »Vzhodna fronta 45« je izdelek Primoža Bajta iz Ljubljane. Glavno vlogo na njej ima prepričljivo ponazorjen sovjetski sa- movozni protitankovski top SU-76 v zimski kamuflaži. 5. Maketo nadvoza s tremi loki pri Kneži je izdelal Boštjan Jarc. Modul je bil nagrajen na natečaju Društva za Bohinjsko-goriško progo v Novi Gorici. Foto: B. Jarc, A. Kogovšek in K. Terčon NARODNO IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA 920124949,8 ut jlwMiiF" t "j L ' Tehniška založba ilmlSlta sala Slovenije °“ r ''ra Najlepše ideje za vso družino tr Redna cena /aosaimezne knjige: 23/19 € Cena posamezne knjige za naročnike revije TIM: € MODRA ŠTEVILKA {( (• 080 17 90 ) Mrocila@tzs.si k ve