Knjiga 5
ŽIVliJEflJE IK SVET
Štev. 9.
Ljubljana, dne 1. marca 1929
Leto III.
M. R. štefanik v Srbiji in na umiku čez
Albanijo
Letos v majniku poteče deset let, kar je prvi vojni minister češkoslovaške republike, general Milan Rastislav Štefanik. vračajoč se kakor meteor z vrtoglave poti po svetu, baš v trenutku, ko je imel njegov aeroplan pristati na tla drage mu Slovaške, zgorel v zraku in pa-
Tahiti, kjer je izvrševal važna opazovanja: tu, sredi ogromnega oceana, je nameraval ustanoviti lastno zvezdarno. Toda razmere so mm zaenkrat preprečile ta načrt; vrnil se je v Pariz in je bili sprejet na ondotno zvezdarno, kjer je naglo napredoval in napravil lepo
M. R. Štefanik
del mrtev na zemljo. Stefânikov pojav je v zgodovini češkoslovaškega osvo-bojenja skoraj pravljično tajinstven; njegovo življenje se nam vidi kakor epopeja. Revni, neznatni dijak, sin evan-geliškega pastorja, je odšel pred vojno v Pariz, kjer je študiral astronomijo'. Kot zvezdoznanca so ga poslali na otok
znanstveno karijero. Ko je izbruhnila svetovna vojna, je — čeprav že astronom na glasu — nemudoma zapustil tišino observatorija in šel pod puško. Začel je brezobzirno in goreče propagirati misel osvobojenja drage mu Slovaške in nje združitve s Češko. Najprej je bil francoski letalski častnik, nato pa je
vstopil v češkoslovaško vojsko ter postal nje vrhovni poveljnik in prvi vojni minister.
Češkoslovaška se pripravlja, da dostojno proslavi prvo desetletnico žalostnega dogodka. Listi objavljajo že zdaj različno novo gradivo o tem legendarnem heroju, ki je kakor bajeslovni Ikar padel z neba, kot bi se hotele skrivnostne sile maščevati nad hrabrim bojevnikom za narodno svobodo. Izmed številnih člankov o njem utegnejo zanimati izvajanja legijonarja I. Bartuška o Štefanikovib vojaških stikih s takratno Srbijo. Prinašamo jih zlasti zbog tega, ker v Jugoslaviji še niso bila objavljena.
2e ko je bil Štefanik dovršil svoj vojaški pilotski kurz v letalski šol-i v Chartres, je prosil, da na.i ga dodale letalskemu zboru balkanskih armad. Prav takrat se je sestavljal oddelek za Srbijo, pa so Štefaniku obljubili, da ga pošljejo tja. Obljubo pa je francoska vojaška oblast izvršila stoprav v septembru 1915, ko je francoski letalski oddelek bil že v Srbiji. Po kratkih pripravah se je bodri letalec na gradu Frevent presrčno poslovil od maršala Focha. Značilno je, da je maršal, takrat toli visoka in mogočna vojaška osebnost, ob prijateljskem slovesu spremil mladega podporočnika do vrat svoje takratne rezidence; tako pozornost so lahko Štefaniku, vojaku dokaj nevojaške vna-njosti. zavidali celo visoki francoski častniki.
Ko je opravil potrebne formalnosti, je Štefanik dne 17. septembra odpotoval z ladjo iz Marseilla v Srbijo.
Kakor zatrjujejo njegovi znanci, se je hotel udejstvovati na avstrijski frrati, da bi se bil boril zoper zatiralce svojega naroda in da bi prišel prej ko mogoče v stike s slovanskimi člani avstro-ogrske vojske, zlasti pa s Cehi in Slovaki. Hotel ie tudi navezati stike s srbskimi politiki, da bi Srbi in Cehoslova-ki delovali sporazumno za iste cilije — za češkoslovaško samostojnost in za ujedinjenje vseh Jugoslovenov v isto državo. Ko se je Štefanik na umiku iz Srbije srečal s svojim tovarišem izza praških dijaških let inženjerjem Pro-hâzko m mu pripovedoval o namenu svoje poti v Srbijo, je pristavil: »In če že moram pasti, naj bom pokopan v slovanski zemlji.« Ker je za konec teta pri-pravliala Avstro-Oerrska ofenzivo proti Srbiji, je šlo Štefaniku tudi za to, da
reši čim več Cehoslovakov za bodočo češkoslovaško vojsko.
To ga je tedaj vodilo čez morje.
Po več kot petdnevni plovbi, ki so jo ogražale nemške podmornice, je prispel Štefanik v Solun baš tistega dne, ko je bila razglašena bolgarska mobilizacija. Solun je imel važno vlogo, ker je Grčija, ki jo je še izza balkanske vojne vezala s Srbijo zavezniška pogodba, dovolila, da ji zapadni zavezniki preko Soluna dobavljajo vojaški materija! in živila. Znano je, da zaradi odpora kralja Konstantina, ki je bil sorodnik nemškega cesarja Viljema, ni Grčija stopila ob bok antantnih držav; da, odpor ka-merile je šel tako daleč, da niso pustili v Solun niti tujih vojakov. Zato je bilo treba prepoved izigrati, kar se je delalo v precej čudni, skoraj smešni obliki: tuji vojaki so se preoblačili v civilne obleke; da pa so jim iz prtljage molele puške, ni nikogar motilo. Tako je prišel v Srbijo tudi Milan R. Štefanik. Iz Soluna se je odpeljal z vlakom v Niš in je prispel dne 27. septembra v Raljo (blizu Beograda), kjer je taborila francoska letalska eskadrila MFS 99 (Maurice Farman Serbie).
Komaj je bil utegnil začeti svojo letalsko akcijo nad avstrijsko fronto v Banatu in Slavoniji, je že izbruhnila Mackensenova ofenziva. Dne 5. oktobra sta avstro-ogrska in nemška vojska napadli Beograd. Francoska eskadrila se je takoj premestila v Niš. Tukaj se je Štefanik agilno udejstvoval kot letalec; podvzemal k polete v notranjo Bolgarijo.
Na avstrijski fronti je bilo Štefaniko-vo letalo obstreljcno v višini kakih 600 metrov. Dasi je padalo v spiralah, je vendar s precejšnjo treščilo na tla. Ob tej priliki je dobil Štefanik пзкз notranjo poškodbo, ki mu izprva ni delala posebnih skrbi, tako da je še nadalje opravljal svoje vojaške dolžnosti; da, ob poznejšem umiku srbske vojske čez Albanijo je krenil na daljno in naporno pot brez letala.
Umik srbske vojske je prisilil poveljstvo francoske eskadrile, da je skušalo obvarovati vsaj nekai boljših letal. Dne 28. oktobra je bilo dano povelje za izpraznitev v smeri proti Črni gori. zakaj pot proti Sdlunu so že zaprii naglo prodirajoči Bolgari. Eskadrila je imela leteti v smeri proti Raški in odtod po dolini reke Ibar na jug do Mitrovice.
Letala so zbog dolgotrajnega dežev. Ja silno trpela; tudi teren ni bil nimalo ugoden. Prvotno dobri stroji so postali čez nekaj časa tako mizerni, da je bilo res treba mnogo tvegati, če se je kdo dvignil s takimi letali v zrak. Pri startu ali postanku so se redno dogajale kakšne neprilike. Nekateri aparati niso bili kos niti vremenu, tako da se je moral letalec nemudoma spustiti na tla, če je zašel v količkaj močnejši zračni tok, ker je veter takoj zlomil ta ali oni del letala. Drugekrati se je moral pilot vrniti čez dve uri ali več, ker ni mogel preleteti kakšne gore.
Te vrste neprilike so povzročile, da se je Štefanik znašel v Nišu v položaju, ki ni bil nič kai rožnat. Mesto se je na hitro roko evakuiralo; s severa so prodirali Avstrijci in Nemci, z vzhoda Bolgari; nevarnost, da slednji presenetijo Srbe, je bila precej verjetna. Sovražni topovi so že obstreljevali mesto. Takrat je Stefânik s svojim mehanikom stal brez moči pri svojem stroiu in čakal, ali bo dobil del letala, ki mu je manjkal in tako onemogočal vzlet. Oba sta bila voljna, da kreneta peš dalje. Po tridnevnem čakanju je bila zadeva v redu. Brez posebnih težkoč sta priletela do Kruševca in se tu spustila na tla, kajti letalo je bilo znova pokvarjeno.
V Kruševcu je dobil Štefanik nov aeroplan. zakaj prejšnji se je izkazal nerabnega. Novi aparat pa je bil komaj boljši, izdelan na hitro roko; tako so propelerji kazali razpoke v 'lesu. Štefanik ga je dal brž namazati z loščem. da bi dalje časa kljuboval dežju. V Kruševcu je bilo še nekaj francoskih letal, ki so se tudi pripravljala na pot. Naj mimogrede omenimo še to. da se je Štefanik sestal tu s češkoslovaškimi ujetniki, ki so nastopali skupno s Srbi strašno pot čez srbsko Kalvarijo — čez albanske gore in planjave.
Dva dni je ostal Štefanik v Kruševcu. Nato se je dvignij v zrak in se po dveh urah napornega leta vrnil: ni mogel preleteti gorskih vrhuncev. Ko se je podnevi vreme malo zjasnilo in pomirilo, je vzletel iznova. Zdaj je imel večji uspeh: srečno se je bil umaknil iz ograženih krajev. Toda pred njim je bila še velika ovira: gorski pas Kopao-nik, visok čez 2000 m, ki ga je ločil od dolge in bolj udobne ibarske doline. Nad gorami so bile atmosferične razmere sila neugodne; Štefanik je vrhu tega imel le neznatno količino bencina. Zato
ni več poskušal preleteti Kopaonika; spustil se je pri kraju Aleksandrovac, da bi si nabavi1] bencina. Pristal je na koruzni njivi, prav za prav v mlaki, vzlic temu je pristali brezhibno. Na istem mestu se je bil malo pred njim spustil na tla neki drugi francoski letalec, ki mu je aparat odipovedal službo; pustil ga je kar na polju in je peš krenil dalje. Opuščeni stroj je bil Štefaniku v prid: vzel mu je bencinsko zalogo in del stroja, ki mu je rabil kmalu na to, ko se je enaki del v njegovem stroju zlomil. Toda tudi ta je držal le malo časa. Tako je prišel Štefanik v položaj, ko mu tehnika ni več pomagala.
Nastopila je kaj neprijetna situaciija. Štefanik je bil odrezan od francoske eskadrile, s srbskim vojnim poveljstvom pa spričo hude in splošne zmede tudi ni mogel stopiti v stike. Tako sta se on in mehanik Bourdon napotila peš za ne-sigurnim ciljem. Bourdpn je zabeležil v svojem dnevniku edino tolažbo ob tej uri: »Mislim pa, da je v tej nesreči tudi malo sreče, zakaj najin stroj je bil v sila klavrnem stanju, pa je zelo verjetno, da bi se bil med letom zlomil.« Resnost položaja pa je zaostrila še neka okoil-nost: Štefanik je že precej zaostal. Od dne, ko je francoska eskadrila poletela iz Niša, je minilo devet dni in ibarsko dolino je že ogražal sovražnik. Štefanik si je zbog tega izvolil daljšo in na-pornejšo. toda varnejšo pot: krenila sta v gore in v snii-.J proti jugn: čez Kur-šumlijo in Prištino v Mitrovico. Na razpolago je imel lehak voziček, ali kaj je bilo to v teh sila neugodnih okoliščinah?
Strmi gorski vrhovi, doline z brez-danjimi močvirji, najrevnejša gorska pota. ki si na njih komaj lahko zamislimo še tako lehak voz — to je označevalo skoraj teden dni trajajočo pot, ki je tekla venomer sredi med dvema sovražnikoma: gorskimi banditi in bolgarskimi četami. Cesto sta morala vleči svoj voziček čez potoke in gorske brzice; sama sta bredila po vodi in prenočevala v mrzlih novemberskih nočeh pod milim nebom, čeprav je celo noč snežilo ali je padalo ivje. Podnevi so jih utegnili zadrževati na poti hudi nalivi: Fdina ugodna okotoost je bila. da sta dohitela srbsko aprovizacijsko kolono, tako da nista bila povsem osamljena. Vzlic vsem netprilikam in težavam na 150 km dolgi gorski poti je Štefanik srečno dospel v Mitrovico k svojim
francoskim tovarišem, ki so ga radostno sprejeli, saj so bili že preverjeni, da je postal žrtev dolge poti ali nastale zmede.
A Štefanikovo zdravstveno stanje je bilo dotlej že strašno. Že preje je bil bolan na želodcu; silen telesni napor med potjo, nezadostna in neprimerna hrana in pogosta duševna vznemirjenja so ga tako izčrpala, da je v Mitrovici težko zbolel. Toda ni se utegnil izpočiti: tretjega dne je prispela vest, da so Bolgari potolkli Srbe pri Kačaniku ob cesti Skoplje-Mitrovica, tako da so imeli Bolgari odprto pot na Kosovo polje. S severa so se približevali Avstrijci z Nemci. Ponoči je bilo izdano povelje, da naj eskadrila zapusti Mitrovico v smeri čez Prizren. Težko bolnega Stefânika so morali prepeljati z avtomobilom ob zelo težkih okoliščinah. Bilo je v gorah — piše Bourdon — ves čas je snežilo in cesta je bila vsa zametena;. bolnika je zlasti mučil mraz. Vzlic temu se je včasi opogumil in šel peš skozi žamete. Sam je zapisal v svoj pilotski dnevnik: »Peš gre težko — težko sem dOiSpel do neke turške koče.« To je bilo že v Prizrenu. Pot je trajata dva dni, dasi zračna razdalja ni večja od 75 km. V Prizrenu je šlo za to. kako ga spra-
viti čez Albanijo. Kapitan Paulhan se je odločil za takrat še nenavadni prevoz: z aeroplanom.
Ta let je bili dokaj tvegan, zakaj na razpolago so bilii samo slabi, že preveč rabljeni stroji. Lahko si mislimo, kako vznemirljive so bile priprave. Samo Stefânik je ostal miren, kakor da se ga ta pot sploh ne bi nič tikala. Po petdnevnem odmoru v Prizrenu je 22. novembra poneslo letalo v zrak težko bolnega Štefanika, ki ga je vsak gib letala utrujal in izčrpaval. Vzlic temu Štefa-nik ni miroval med vožnjo po zraku. Dočim je bil Paulhan pilot, je Štefanik vodil aeroplan z zemljevidom in busolo v roki. Vožnja je bila strašna: v tako gosti megli, da sta videla komaj dva metra pred seboj. Letela sta nad dolino Drima, skozi komaj 200 m široko sotesko. v večni nevarnosti, da letalo v megli zadene ob gorske pečine. Imela sta srečo: priletela sta v Valono, kjer so ju italijanski vojaki »pozdravili« z obstreljevanjem. Bencina je ostalo komaj za dve minuti vožnje ...
Tako je prispel veliki Štefanik, narodni heroj češkega in slovaškega ljudstva. iz Srbije preko albanske Golgote.
(Iz češčine)
Jeart Martet
Marion des Neiges
Letošnji odlikovanec Goncourtove Aka» demije — Constantin Weyer — pride na drugem mestu do besede, Zato vam ho» čem predstaviti enega izmed resnih kan» didatov, ki tokrat še ni uspel, morda zato, ker ta areopag načelno ne daje nagrad pu» stolovskim romanom. Občinstvo jih čita že brez hrupne reklame.
Za ,Marteta. popolnega začetnika, sta se glasno zavzela dva moža, g. Clemenceau, ki je šestkrat prebral «Maričko v snegu». Vendar to pričevanje izgubi svojo moč, ako izveste, da je bil Martet nekoliko let «tigrov» osebni tajnik. Pomembnejša je pa zaslomba, ki jo je naklonil mlademu piscu tehtni romancier Pierre Benoît... Pričujo» če delo je zgled dobro zgrajene knjige, če« prav se vam mimogrede vsilijo v spamiir imena kot Jack London. White (Dežela molka)' i. p. Ne da bi bil prekipevajoč temperament, kaže avtor literaren okus in spretnost, vestno se je poučil o krajih, ki jih pozna iz avtopsije; zategadelj so slike točne m dobro zarisane. Naslov od daleč spominja na Prévostovo Marion Lescaut ali Hugojevo Marion de Lorme. Navzlic na»
slovu ta kavarniška zvezda iz Kanade ni poglavitna postava v romanu, temveč oba moška, ki sledita zlato, ga po vztrajnem iskanju precej nakopljeta in se po velikih naporih in r»evairnostih vrneta v mesto Aklansas, kjer jameta razsipati novce pri ruskem restavraterju, bivšem glasbeniku, Zarnickem in drugod. To sta Indijanec Patricij, s prerijskim imenom Kamena stre» la, itn osobito pripovedovalec povesti. Si» ta vseh dobrot ne vesta kam bi. Tedaj se je domačin Patricij spomnil enonadstrop» ne beznice...
Sunil je vrata. Vstopila sva v dolg, ozek in umazan hodnik, ki je zaudar» jal po mokroti. Korakal sem za niim. Vendar njegovo početje se mi je zdelo bedasto.
—	Kakšna luknja, jelke? se je na» smehnil Patricij s svojimi vijoličnimi gubami.
—	Kam me vodite? Tod smrdi po stenicah in podganahl
Dospela sva do stopnic, ob katerih je bilo oprijemalo v klavrnem stanju. Večina količkov je bilo izpuljenih in so bingljali na leseni opornici, ki je bila povsem izgubila svojo prevleko.
Ali mahoma sem zavohal vonjavo, sveti, božanstveni duh.
—	Opij! sem kliknil. Aj, stari Patri» cij, ta pa ni slaba!
Šla sva navzgor. Na vrhu malega stopnišča je bila veža, v katero je dr» žalo dvoje duri. Patricij mi je pošepe» tal:
—	Noter pojdem. Počakajte tu. Ljudje so ljubeznivi. Ampak nahruliti jih ni smeti. '
Izginil je skozi desne duri, jaz sem pa čakal. Večerilo se je. Po nesnagi in vlagi v spodnjem hodniku kakor tudi po stolbi se pač nisem mogel zanade» jati stvari, kakršne so me sedaj ob» dajale.
Stene v veži so bile opete z motno rumenimi zavesami. Vložena tla so, se svetlikala liki zrcalo in deščice so bile toli pozorno strnjene, žile v lesu pa tako spojene, da se je zdel tlak nare» jen iz ene same lesene ploče. Obojne duri so bile popleskane globoko mo» dro nalik poletni noči. Na sredi pa je bil tenak in duhovit čopič naslikal umotvorček.
Zrak je bil nasičen z makovino in kar čutil sem, da me bo zdaj zdaj pre» šinilo nekaj pomirljivega in olajšujo» čega. Duri so se odprle in Patricij mi je pomignil, naj vstopim.
Četverooglata, precej postoma soba, tudi s plavimi opnami prevlečena. Šti» ri rdeče svetiljke, vsaka v svojem ko» tu, so gorele na štirih nizkih mizicah, črno lakiranih. Po tleh in ob zidu so bile pogrnjene žimnice in na njih so pušili moški, bodisi zleknjeni ali pa oprti na levi komolec. Gledali so me s široko razprtimi očmi, v katerih je se» val nasmeh pokoja in blaženstva.
Patricij me je prijel za roko in me odvedel k staremu Kitajcu, ki si je pravkar nad svetilnico pekel svojo kroglico iz opija.
—	Tu je James, je dejal. Velika pri» jatelja sva. Marsikako nevarnost sva vkup prebila.
—	Aj! je velel Kitajec, ki je veno» mer preobračal svojo kroglico z dolgo jekleno iglo, sukajoč jo lično in okret» no med palcem in kazalcem. Na prstih pa je nosil neizmerne nohte, zvite kot ovnov rog.
Nasmejal se ni. Toda koža na oblič» ju se mu je nabrala v tisoč gubic okoli oči. Dodal je:
—	Nevarnosti? Zakaj nevarnosti?
—	Mislite, da mora biti človek po« steno prismojen, ako nosi svojo kožo naprodaj? je dejal Patricij.
—	Jaz nič ne mislim, je rekel Kita» jec. Jaz kadim. Z ustnikom svoje če» dre od zelene jašme nama je namignil na dečka, oblečenega v dolg površnik iz črne svile, ki nama je nesel pipi in tankè opija. Zleknila vsa se vsak na eno žimnico in dolgo sem se zamudil s pripravljanjem svaljka. Od nekdaj sem rad imel opij in ga imam še... Odpira ti namreč vrata v prekrasen svet!... Patricij pa se je takoj lotil kaje ter že popušil dva, tri vivčke... Jaz pa sem se že naprej slastoustil s tistim blaženstvom vdihavanja, ki je po moji vednosti največja naslada, v levici sem držal lahno bambusovo lulo in z desnico pražil svaljček, ki je pra« sketal nad zubljem.
Ko je nazadnje napočil trenutek, sem ga del v pipno glavico, sunkoma po» vlekel iglo proč... in... hooo!... pu» hal in puhal in pil!.. in zdelo se mi je, da mi leze dišavina v telo, vse do konca prstov na nogi. Često se mi je pripetilo, da sem pokadil pet do šest čador. a da se učinek ni prikazal... Tokrat pa je nastopil pri tej priči. Ne» utegoma sem začutil, da vse stvari po» stajajo lahke!... lahke!... in da ni no» bena reč več pomembna in da je ta» kisto vse v najlepšem redu ...
Bilo nas je osem moških v izbani, ne vštevši strežnika, ki je stopical sem ter tja od mize do mize, obut v klobu» čevino, da ni dvignil niti trohe prahu. Sence so bile ob rdečem svitu plame» nov neznansko velike in pomalem sem začutil, da so žive in da se jim mno» goličnost in pestrost venomer veča.
Nasproti meni je ležal Indijanec, ki je imel še prerijsko pričesko: dve so» kolji peresi sta mu viseli na uho. Ko je čakal na drugo kajo, se je obrnil na Patricija v starem plemenskem je» ziku, kjer se beseda nadomesti z giba» njem rok in prstov. To je znatno manj utrudljivo in urnejše od glasu ... Mor» da malice Иапј umljivo... Vendar kdor pije opij, razbere toli naglo sle» herno stvar... Roke. prsti so švigali sem in tja, se spajali, se razklepali, po» snemali krilečo perot, Iazečo kačo ...
Ena teh kretenj me je zanimala: In» dijanec si je vtikal palec v izrez pri
svojem telovniku in štirje prsti, ki so ostali zunaj, so veselo mahali.
— Kaj pravi? sem se okrenil k Pa« triciju.
—	Da naj ga v uho piše..,
—	Kaj pa?
—	Vsel	A. D.
Dr. B. Skerlj
Skrb za abnormalne otroke
Nekaj o delovanju Pedološkega zavoda v Pragi
Problem duševno anomalnih otrok skušajo v novejši dobi rešiti na razne načine. Na Češkem so v to svrho 1. 1910. trije socijalno čuteči možje: univ. profesorja Matiegka in Čada in ravnatelj Dolensky ustanovili iz naj« plemenitejših teženj praški Pedološki zavod. Po smrti ravnatelja Čade je pre» vzel njegovo mesto univ. doc. in rav» natelj Ernestina Herfort. Zavod je od 1. 1923. priključen institutu za antro» pologijo in demografijo na Karlovi univerzi, posluje pa v prostorih me« ščanske šole, ki jih je dal na razpolago mestni magistrat; ta daje v zvezi z dr« žavo tudi stalne podpore za poslova« nje.
Z delom Pedološkega zavoda naj se» znanim čitatelje na osnovi lastnih štu» dij in opazovanj na tem zavodu. Osnovno delo za nadaljnje raziskava» nje se vrši ob sobotah popoldne. Če ob tem času obiščemo zavod, vidimo, da se je izpremenil v nekak ambula» torij, kjer se v svrho preiskave osebno predstavljajo med tednom najavljeni otroci in mladostniki (probandi). Po» vprečno 8—10 mladostnikov s svojimi starši (večinoma materjo), bližnjimi so» rodnikj ali varuhi sedi okoli dveh miz in čaka, da pridejo na vrsto. Sledimo takemu revčku (kajti večinoma gre tu za duševno anomalne otroke) po vsej poti, ki jo mora prehoditi, da končno dobé njegovi spremljevalci nasvet za zdravljenje (ali tudi kar potrebno zdravilo), potem nasvet, kakšno šolo naj poseča, v kakšen zavod bi morda spadal i. t. d.
Najprej mora s svojim spremljeval» cem h gospodu, ki sprejme natančno anamnezo. Tu zvemo, kako se je mla» dostnik rodil, v kakšnem stanju je bil takrat on, v kakšnem mati, katere otroške bolezni je že prestal, kako spi, kaj in kdaj jé in pije; ali in kakšne na» pake značaja ima (n. pr. lažnivost); če hodi v šolo, kako se uči, kako se tam vede; kadar je potrebno, pošlje
zavod dotični šoli vprašalno polo, ki jo mora razredni učitelj vestno izpol» niti in vrniti zavodu, ki tako dobi morda novo podlago za zdravljenje. Razume se samo ob sebi, da je ana« mneza tem točnejša, čim inteligent« nejši in čim bližji sorodnik je sprem« ljevalec (spremljevalka). Predvsem je dobrodošla mati. Kadar odgovarja spremljevalec z zavestjo, da bo svo» jemu nebogljenčku le koristil, ako čim natančneje izpove, kar ga vprašajo, te« daj dobimo najboljšo anamnezo. Do« stikrat je seveda tudi jako pomanjk» Ijiva, predvsem, kadar je otrok že v kakem zavodu, kjer o njem ne vedo veliko — zlasti velja to za siiote iz si» rotišnice in najdeniščnice; uradni spremljevalci po navadi ne vedo ve» liko o otroku, še manj pa o sorodstvu, dasi je, kakor bomo takoj spoznali, tudi to jako važno.

A = težfci adtobcHc, T = tufoenk. pikjuič.
Proibaradika slaboumna.
Ko smo namreč »spoznali« zunanje pojave probandovega življenja, kakor nam ga je odkrila anamneza, moramo skušati spoznati tudi to, kar mu je vrojeno, kar je povzročilo tiste dej» stve in pojave, ki smo jih spoznali pri sprejemu anamneze. Z anamnezo za» čenjamo razumevati, včasi tudi res ra» zumemo, to, kar imenuje veda o ded» nosti fenotip (zunanji videz); s tem pa, da skušamo dobiti čim več podatkov tudi o rodbinskih članih, moremo vsaj nekoliko spoznati tudi genotip, to, kar
mu je, kakor smo rekli, vrojeno. V ta namen sestavi starejši gospod, učitelj, mož, kj pozna ljudi, kj ve, kako treba izpraševati, da izve res to, kar rabi, rodovnik preiskovanca. V rodovnikih imamo za moške in ženske posebne znake: krog pomenja žensko, majhen kvadrat moškega (glej sliko!). S pu* ščico označimo mladostnika, črtkane črte pomenjajo nezakonska razmerja, manjši krog in kvadratek v večjem pomenjata samomor i. t. d. Za bolezni imamo kratice (ali jih označimo bar» vasto); o vsakem članu rodovnika mo« ramo izvedeti čim več, kakšne bolezni je imel ali ima, v kaki starosti je umrl, pri čemer moramo posebno paziti na umrljivost otrok do 4. I., za kar imamo tudi poseben znak. Pri ženskah mora« mo zvedeti razen porodov tudi splave in pod. Rodovnik začnemo delati pri mladostniku in nadaljujemo potem po generacijah in rodbinah nazaj, kakor daleč pač moremo. Po navadi pa smo lahko zadovoljni, če izvemo, kar po» trebujemo, o treh generacijah: o otro» kih, starših in dedih. Prav pogosto opažamo, da se v rodovniku izvestne bolezni ali napake ponavljajo, ali, če že ne iste bolezni, vendar cela skupina bolezni in napak, iz katere lahko skle» pamo na preiskovančev genotip, ki nam kaže stopnjo degeneracije dotične rodbine in mladostnika. Rodovnik pri» ložimo anamnezi.
Zdaj pride preiskovanec na antro* pometrični oddelek, kjer mu določijo glavne mere (celo višino, višino čoka, seženj; dolžino, širino in višino glave; obod glave, obode prsnega koša); tu ga stehtajo""in preizkusijo silo desne in leve roke — vse to s posebnimi pri» pravami, ki so primerno sestavljene. Določi se tudi barva oči, las in kože, stanje zobovja (mlečno ali trajno, v kateri stopnji razvoja je, kateri zobje so ookvarjeni, kateri manjkajo i. t. d ). Podatke tega merjenia, zapisane na posebni poli, tudi priložimo snisu in sedaj mora proband k zdravnikom.
Zdravnika, ki proučita dosedaj do» jgnane izsledke, preiščeta mladostnika telesno čim natančneje. Določi se n. pr. delovanje srca, pljuč, stanje more» bitnih akutnih bolezni, stanje okostja, mišičja, tolšče, skrivljenost hrbtenice; zabeleži se celotno stanje (status), ce» lotni sestav (konstitucija) telesa, kj je izraz delovanja žlez z notranjim izlo» čavanjem (inkrecijske žleze). Na ta način skušamo doseči čim večjo po»
polnost genofipične slike preiskovan» ca, ki se izraža na zunaj v vidnih po« javih (fenotip). Zdravnika zapišeta svojo natančno diagnozo in ko imamo tako zbrane podatke vseh dosedaj obiskanih preiskovalcev, pride na končno postajo — k psihijatru.
Tu je običajno zbran krog poslu» šalcev: učiteljev, visokošolcev, stipen» distov tujih držav — vse z namenom, da se naucé ne samo spoznavati zuna» nje pojave bolezni (fenotipično sliko bolezni), temveč tudi, in to morda v prvi vrsti, da se nauče ravnati s takim bolnikom in spoznavati stanie dušev» nosti in njen odsev (korelacijo), ki se redno, pa ne vedno, izraža v telesnem razvoju. Včasi so ravno najhujše in neozdravljive duševne hibe, človek bi rekel, kar rafinirano zakrinkane po vsaj navidezno zdravem telesu, po ne» ustrezajočem živahnem vedenju bo!» nika i. t. d. Tako nam n. pr. erotičnost pacijenta (živahnost, izražena vč.isi v prekomernem zanimanju za okolico, nemirnost, razburljivost in razburie» nost) lahko popolnoma zakrije velike inteligenčne defekte, ki jih odkrijemo šele po izkušenih psiholoških meto» dah. Zanimivo bi morda bilo natanč» nejše opisati te metode, še zanimivej» še izsledke, toda s tem se v tem krat» kem opisu delovanja in pomena Pedo» loškega zavoda ne moremo baviti.
Namen in pomen Pedološkega za» voda je predvsem v delu zadnje po» staje — psihijatrične, pri čemer pa ni» kakor ne smemo omalovaževati dela in izsledkov ostalih opazovalcev, ki so bolj ali manj podstava za psihijatrovo delo. Glavni namen je v tem, da se v zavodu določijo duševne bolezni in abnormalnosti otrok, da se pacijentom pomaga: 1.) z medicinskimi leki, 2.) z navodili za vzgojo, 3.) s tem, da se ab« normalni otroci iz splošnih šol izločijo in pošljejo v pomožne šole (razrede), da se nadzorujeta njihov nadaljnji razvoj in vzgoja, 4.) da se otroci in mladostniki nameščajo v posebnih za» vodih (n. pr. »Ernestinum« v Pragi), kjer so pod zdravniškc=psihijatričnim nadzorom, ter se priuče, ako je to mo» goče, vsaj enostavnim poklicem, da postanejo koristni člani družbe. Iz ta« kih zavodov izhajajo na pr. vrtnarski pomočniki, cestni pometači i. t. d.
Razume se, da je organizacija Pedo« loškega zavoda zahtevala ocromno dela, da zahteva stalen stik ne samo z drugimi zavodi in socijalnimi napra»
vami, temveč tudi stalno sodelovanje vseh šol. Zavod mora poznati kolikor mogoče vse učitelje v poštev prihaja* jočih šol, kajti dogaja se, da otrok pod vodstvom drugega učitelja uspeva či» sto drugače in se tako izogne pomožni šoli. Veliki pomen Pedološkega zavo* da za mladino je po vsem tem jasen, kajti cilj mu je: pomoč otrokom, po* moč mladini, ki se abnormalno razvija bodisi zbog vrojenih anomalij ali pa zaradi neprimerne vzgojne okolice.
Drugi namen zavoda je znanstven: zbira naj čim več gradiva ne samo o abnormalnih, temveč tudi o normalnih otrocih, da lahko določujemo, potem ko smo po statističnih in matematič* nih metodah dognali srednje vrednosti za različne starosti, pa tudi v različnih poklicih, odklon od sredine in od nor* malnosti tako v telesnem kakor v du* ševnem pogledu. Normalnost seveda ni točno v sredini, temveč se suče v izvestnih mejah okoli nje (lahko torej govorimo o zgornji in spodnji meji normalnosti). Tudi tu je pomen dela Pedološkega zavoda jasen: še le če vemo, da je kak mladostnik pod mejo
normalnosti, lahko sklepamo, da je po» moč potrebna.
Dobri uspehi zavoda so povzročili, da se nanj obračajo ne le Pražani in najbližji okoličani, temveč kdorkoli z dežele, ki misli, da se mu treba o do» zdevno abnormalnem otroku brezplač' no posvetovati s strokovnjaki. Siro» masnim izposluje zavod znižano vož* njo na železnicah; zdravila, ki jih smatra zavod za potrebna, daje revnim ljudem sam ali pa jih dobivajo po pri« poročilu zavoda pri svojih bolniških blagajnah zastonj. Zavod skrbi za morda potrebno klinično preiskavo i. t. d.
Želeti bi bilo, da bi tudi pri nas po» zvani činitelji (ljubljanska mestna ob» čina, šolski, socijalni in zdravstveni 4:radi in naprave) preudarili, ali ne bi bila potrebna in koristna ustanovitev podobnega zavoda, ki ne zahteva pre. velikih gmotnih sredstev in ki bi ob ene i olajševal delo učiteljev, vršil nekako pripravljalno delo za poklicno posvetovanje poznejše starostne dobe ter zbiral znanstven materija! za te= lesnj in duševni dvig našega naroda!
'A. M. Karlinova
Malajske živali
Nekateri učenjaki trde. da se je človek prav na tem azijskem polotoku razvil iz opice, ker se tod dobi toliko vrst zapadnoafriških ptičev in žuželk; toda ker vedo najnovejša raziskavanja povedati, da ne izviramo mi od opic, nego opice od nas in da je moč šla njim v zobe, nam pa v možgane (odtod naše čedalje slabše zobovje!?), ta trditev pač ne more držati. Vzlic temu je vredno nekoliko preštudirati favno tega vročega azijskega predela.
Ni moj namen govoriti o tigru, o čigar navadah in krvoločnosti so čita-telji že davno poučeni, tudi ne o slonu, ki jih je največ v malo posečani nezedinjeni državi Kelantanu, tudi ne o leopardu, tej lepi pisani mački, ki se tako tiho plazi v visoki, žoltozeleni alangalanški travi; tudi o nosorogu bi omenila le to, da vidijo Kitajci in Ma-lajci v njegovem rogu nekako sredstvo za moč in da so celo mnogi belci uver-jeni, da doseže človek, ki pije vsak dan iz takega roga, visoko in čilo starost. Kitajci ga nekoliko nastrgajo, pomešajo
prašek z vodo in ga puste čez noč: drugo jutro ga dado bolniku, ki od njega zanesljivo ozdravi. Po nosorogovem rogu vsepovsod na Malajskem tako povprašujejo (da o Kitajcih niti ne govorim). da plačajo včasi za en rog do pet sto dolarjev (nad 14 tisoč Din). V tukajšnjih džunglah prevladuje največ manjši, dvorožni nosorog, čigar koža nima tako globokih prečnih gub.
Najstrašnejša žival pragozda je sela-dang, divji bivol, ki se ne ustraši niti tigra; čez prsa meri pet čevljev, še širše pa je njegovo široko plosko rogovje.
Žival, ki o njej pri nas doma zelo malo vemo, je tapir. Po velikosti se more primerjati s štiri do pet mesecev starim teletom, toda .ie mnogo bolj neokreten in ima čuden gobec, ki bi se prav za prav smel imenovati rilec. Odrasla žival ima črno glavo, prsa in noge; ta črna barva preide na trebuhu in ledjih brez prehoda v svetlormeno. Mladi tapirji so tolstejši, so rjave barve z mnogimi belimi marogami in spo-
minjajo na prašičke. Tapir je ena izmed najstarejših živali na zemlji.
Prav tako zanimiv je pangolin, ki ga navadno ljudstvo imenuje »opasano žival«, ker ima nekak luskinast pas; toda južnoameriški armadillo, ki mu neki
Sivi malajski tapir
nalikuje, je manjši, ima širše pasove in se ume zviti v klopčič: živi največ v pragozdih južnoameriških ekvatorialnih držav. Pangolin je večji, ima manjše »luske« in ne »pasove«, dolg, prav tako roževnast rep in živi v indonezijskih džunglah. Hrani se z mravljami, je ljubek in seveda docela neopasen.
Pritlikava srna je druga taka nedolžna žival:':ca teh predelov, zelo nežne konstitucije. zelo ljubka in boječa: po velikosti sodi v vrsto evropskega divjega zajca.
Opic je tu neverjetno mnoigo; ponekod se upajo celo do cest. kjer moledujejo potnike za sadje in orehe. Toda opice so poglavje zase: preveč človeške so! Saj se jih skoro ne nvoreš otresti!
Izmed velikih živali bi hotela omeniti še dugonga (morsko kravo), ki živi v teh vodah. Iz njegovih zob izdelujejo domačini zelo lične cigaretne ustnike, toda moje čitatelje utegne dosti bolj zanimati okolnost, da so po sodbi Ma'ajcev solze morske krave tisto ljubavno sredstvo, ki nikdar ne odpove. Seveda se mi vsiljuje vprašanje, kako pripraviti morsko kravo do jokanja in kako prestreči njene solze...
Favna postane uprav grozotna, kadar prideš do kač. Med njimi velja no-sebno omeniti tako imenovano kraljevsko kobro, žo^torjavo plazilko. ki doseže velikost štirinajstih do petnajstih čevljev (do 4 in pol metra) in svojo žrtev ne samo napade, nego jo tudi zasleduje. So tudi še druge vrste kobre,
ki so prav tako nevarne, ki pa jim ne-
dostaje »naočnikov« indijske naočarke. Kadar je le-ta razdražena, se vzpne kvišku in vrat se ji neverjetno napihne, njene majhne črne oči žare kot oglje in sovražnika uprav hipnotizirajo. Vodne kače, katerih rep je sploščen nalik veslu, so takisto zelo strupene. Zaradi njih in krokodilov je treba biti v bližini rek zelo oprezen.
Kuščarjev je tu dobiti vseh vrst: leteče kuščarje, dalje tako zvane gekke, ki se vtihotapijo v hiše ter uničujejo vsakovrsten mrčes, majhne sivorjave kuščarje, ki so tako domači, da mi skočijo na mizo in na knjigo ter mi hlastajo po mušicah na mojih prstih in se v mojem klobuku počutijo kakor doma. Razen njih pa moram omeniti tudi manj prijetne tovariše: kakerlake in škorpijone, katerih pik zelo boli, stonoge, žabe in krastače, pajke in velike molje, ki si kaj radi izberejo moj vrat za od-počivališče, dalje leteče mravlje, ki bi
Malajski babun
menda iz neodol.iivega nagona rade preiskale notranjost mojega nosu, in muhe, ki se najbolj zanimajo za moje oči.
Dalje Je tu doma majhna zelena muha, imenovana »dindang«. ki je nekoliko podobna španski muhi; pečeno jo porabijo za otrovanje nevšečnega človeka. Kdor použije Ie eno muho, bo samo zbolel, opasno sicer, a vendar ne živ-ljenskonevarno; če pa kdo poje več pečenih in zdrobljenih muh. dobi vnetje trebušne mrene ter kmalu umre.
Med najneprijetnejše živalce pa spadajo brez dvoma pijavke. Nekatere so zelene, druge, še nevarnejše, imajo rmene maroge na hrbtu in temen trebuh. Prisesajo se skozi nogavice na noge ter jih je treba doma oprezno iz-dreti. Srbečica kmalu poneha, razen če nisi brodil po strupenem močvirju, kar
Novi izsledki
Raziskavama zadnjih 25 let so pokazala, da je kri nositeljica nekaterih snovi. ki se podedujejo. Če se primešajo sokrvici — serumu — kakega človeka rdeča krvna telesca iz krvi drugih oseb, tedaj se pod nekimi okoliščinami primeri. da se krvna telesca sesedejo, in sicer se je izkazalo, da se to pripeti samo v primeru, ako spadaj, obe osebi: tista, ki je dala serum in ona, ki so ji odvzeli rdeča krvna telesca, v neke določene »krvne skupine« ali družine, ki jih razlikujemo četvero vrst.
Ne glede na to. da ie to spoznanje silno zmanjšalo nevarnosti pri prenosu — transfuziji — krvi, so ti poskusi, ki so jih znanstveniki in zdravniki napravili na tisoč in tisoč ljudeh, rodili tudi važne izsledke m ustvarili oporišča za raz-iskavanje o podedovanju. Zakaj neko dete karakterističnih lastnosti te ali one krvne skupine pač ne more dobiti drugače kakor, da jih podeduje po očetu ali materi. Seveda pa s tem ni rečeno, da jih otrok mora podedovati; pri tem ali onem lahko manjkajo, čeprav sta jih oče in mati imela. Ta dognanja so v zadnjem času že večkrat uporabili pri sodnih obravnavah, kjer je šlo za dognanje očetovstva.
Čeprav v zanesljivost te metode nihče več ne dvomi, vendar je moči z njeno pomočjo doprinesti samo negativni dokaz, in še tega samo v petini vseh primerov.
Dokaže se lahko, da ta ali oni moški ne more biti oče. če nima istih krvnih lastnosti, ki so jih izsledili pri detetu, ki
ima za posledico dolgotrajne zelo boleče rane. V džungelskem grmičevju se te tudi kaj radi primejo klôpi, ki so tako majhni, da jih le stežka odkriješ, in ki se prisesajo nate. da misliš zblazneti od neznosne srbečice. Toda najhujše so vendarle tako zvane »rdeče« mravlje, ki se najrajše drže grmovja, v ostalem pa so povsod pričujoče; gnezdo si spre-dejo iz svežih listov. Te mravlje roje na vseh vejah, na vsakem posekanem deblu in nadlegujejo potnike s čudovito vztrajnostjo in krvoločnostjo.
O nevarnih moški tih. ki delajo iz tro-pičnih krajev pekel, pa je bilo že dovolj napisanega...
♦♦♦«♦»»«♦......«......................M»
o človeški krvi
jih pa pri njegovi materi tudi ni bilo moči ugotoviti. Raziskavama o krvnih skupinah so dognala, da so pri različnih ljudeh tudi neke individualne razlike v njihovi krvi. To dognanje ie prof. Zangenmeistra iz Kônigsberga (Kraljevega Gradca) zaplelo v nadaljnja raziskavanja, ki so ga dovedîa do rezultatov ve'evažnega teoretičnega in praktičnega pomena. Od njih si obeta velikega napredka vse naravoslovje zlasti pa moderna medicina.
Zangenmeister je domneval, da morajo biti poleg onih individualnih razlik v krvi, ki so jih vzeli za podlago pri razdelitvi krvi v štiri skupine, še druge individualne krvne posebnosti in mnogo si je prizadeval, da jih dožene.
Težavni poskusi, ki jih je napravil Zangenmeister skupaj s fizikom prof. Gansom, so pokazali naslednje: Ako se pomeša krvni serum kakega novorojenčka s serumom njegove matere ali njegovega očeta, tedaj se pod nekimi do'ocenimi okolnostmi spremeni svetlost mešanice, ki pa izostane v primeru. da se detetov serum zmeša s serumom kake tretje, povsem tuje osebe.
Sprememba svetlosti je silno malenkostna in jo je moči dokazati samo s prav občutljivimi optičnimi instrumenti. Zangenmeister se je v ta namen posluževal Zeissovega fotometra. ki kaže na ta način, da se svetloba, ki vpada v poševni smeri, na temnenjšem serumu močneje uk'oni. kakor na popolnoma čistem. Reakcija poteče v nekaj urah.
S tem je bilo dokazano, da ima krvni serum novorojenčka neke individualne lastnosti, na ôijih podlagi je moči dognati detetovega očeta in mater.
Na starejših otrokih in na živalih takih poskusov doslej še niso napravili v večjem številu. Vziic temu pa sodijo, da bi se pri mešanju serumov, tudi pri njih pokazale enake reakcije. Vendar pa bo treba to šele natančno preizkusiti. Dobljeni rezultati bodo končno odločili, v koliko se bo ta metoda mešanja krvnih serumov mog a uporabljati v praktične svrhe. zlasti kot dokazo-valno sredstvo pri sodnijskih obravnavah in v sistematični gojitvi gotovih plemenitih živalskih vrst.
Mimo teh velevažnih izs'edkov pa so raziskavanja še pokazala, da je na sli-čen način moči dognati tudi nosečnost. V ta namen se pomeša krvni serum do-tične ženske z nekim ekstraktom. na-
pravljenim iz iztrebkov pri porodu. Če je bila ženska zares noseča, tedaj mešanica izpremeni svetlost, česar v nar sprotnem primeru ni opaziti.
Tudi v drugih področjih so z metodo mešanja krvnih serumov dosegli že lepe uspehe. Zangenmeister in njegova asistentka gdč. dr. Kriegerjeva sta dognala, da je moči na ta način ugotoviti tudi obolenje na različnih veneričnih boleznih, in to v teku ene ure. dočim se sedaj pos!užuje'o zdravniki v ta namen kompliciranih reakcij, ki trajajo ves dan in še več.
Znanstveniki in zdravniki pričakujejo. da bodo na podlagi teh novih izsledkov mogli ustvariti vrsto novih seroloških reakcij, ki bodo v prid medicini in bodo razen tega pomagale pri raz-iskavanju mnogih bakterioloških in -biokemičnih problemov.
Uresničevanje i
Še danes nismo povsem na jasnem, kako so stari Egipčani gradili svoje piramide, ki so se nekdaj prištevale med sedmera čuda sveta. Kako je bilo mogoče nekdaj v tako primitivni dobi obvladati toliko kamenite gmote?
Če bi se sitari Egipčani, ki so znali mnoge umetnosti in ki so bili tedaj pač najbolj civilizirano ljudstvo na svetu, mogli danes razgledati po zemlji, tedaj bi ostrmeli. Ne bi se mogli načuditi vsem ogromnim napravam, ki si jih je zgradilo današnje človeštvo z nešte-vilnimi raiiniranimi pripomočki, ki jih je po tisočletnem trdem boju izvilo prirodi.
Takoj v svoji nekdanji domovini bi našli vzgled silne podjetnosti in veliko-poteznosti današnjega človeka: sueški prekop. Dve morji, ki je bilo iz enega v drugega poprej moči priti samo po kopnem, z ladjami pa le po velikanskem ovinku okoli Afrike, '• je človek zvezal s širokim in globokim prekopom. Velikansko celino je presekaj! na dvoje. Nu, izkopati kanal nazadnje ni bogve kakšno delo. Mnoge evropske države imajo gosto mrežo plovnih kanalov, ki so jih kopali precej dlje kot sueški prekop. Ali častna je odločitev: s šibkimi močmi človeških rok spojiti svetovna morja in popraviti, kar je zakrivila majka zemlja v svojem geološkem
jaških načrtov
preobražanju, ki mnogokrat ni ustrezalo potrebam Zemljanov. To je značilno za miselnost sodobnega človeštva, ki ne priznava nobenih prirodnih meja in zaprek.
Pri vsem tem pa ideja prekopa niti ni nova. Že Egipčani, ki so bili spretni graditelji kanalov, so se 1. 1400. pred Kristom nekajkrat postopili graditi prekop, ki bi spojil Sredozemsko morje z Rdečim morjem. 900 let pozneje jim je takšen prekop zares uspel, toda v naslednjih stoletjih je spet propadel in polagoma ga je zasul puščavski pesek.
L. 1859. se ga je iznova lotil Francoz Lesseps. Pridobil si je graditeljsko pravico za 99 let in po neizmernih naporih in stroških — kanal je stal eno milijardo dinarjev, kar je bilo za tiste čase ogromen denair — se mu je prekop nazadnje le posrečil. Danes je domala že zastarel; zasenčila so ga še večja dela. Med svetovno vojno so preko kanaila zgradili železnico, ki je s kanaloim presekana konitinenta na novo spojila v celoto.
Kaj bi šele dejali Egipčani, ko bi mogli slišati brnenje orjaških letal in zrakoplovov, ki često križarijo nad njihovimi ponosnimi grobovi, ne meneč se za prirodne in umetne meje med državami, ne meneč se za nebotična gorovja in za morja, ki ločijo kontinente. Pa
Holandov tunel, ki veže Newyork in New Jersey pod 1600 m široko reko Hudson. Dnevno zdrči skozenj 80.000 do 100.000 avtomobilov
Kako težko Je graditi predore pod vodo, se vidi iz tega-le preiprositega računa: Simplonski tunel, ki je dolg domala 20 km in potemtakem najdaljši tunel na srvetu, je stal mnogo milijonov manj kot Holandov tunel. Inž. Holand ni več doživel dovršitve svojega geni-jalnega dela: kratko pred otvoritvijo je umrl na posledicah prenapornega duševnega dela. Omračil se mu je um. Kako zapletene so naprave za vzdrževanje tega tunela, o tem si lahko ustvarimo vsaj približno odgovarjajočo sliko, če omenimo, da je bilo treba za zračenje tunela, za odvajanje plinov, ki jih izpuhavajo motorji, postaviti velikanske ventilatorje, ki jih ženejo električni motorji za 6000 konjskih sil.
bodo jezero izpraznili. Velike črpalke na eleikitrični pogon bodo morale neka>j mesecev, neprestano noč in. dan izčrpavati vodo. Danes že delajo s polno paro. Vsalk mesec se jezerska gladina zniža za okroglo poldrugi meter. V dveh mesecih je vpadla za 3 m in ob bregovih so se jeli iz jezerskega dna že prikazovati prvi svedoki starega veka. Najprvo pristanišče, ki je najbrže služilo za pristajanje obeh cesarskih ladij. Še 9 m vode bo treba izčrpati, p/a upajo, da se bodo pomolili iz dna vršički ladijskih jamborov.
Toda duhu modernega človeka ni dovolj, da osuši majhno jezerce. On že sanja o morjih. Na Nizozemskem bodo osušili ogromno Zuidersko jezero in. re-
Skoro prav tako gigantski je načrt, s katerim so se mnogo let ukvarjali v Italiji, ki mu je pa šele oblasitna beseda Mussolinijeva pripomogla k uresničenju. Sredi Albanskih gora leži Nemij-sko jezero, ki ima dobrih 5 km v obsegu in je globoko kakih 34 m. Na tem jezeru sta se pred mnogimi stoletji potopili dve ladji rimskega cesarja Ca-ligule. Kakor vedo povedati ustna izročila in razne razbitine, ki so jih v teku let potegnili iz jezera,' sta bili to dragoceni ladji, v katerih je bilo nakopičeno bajno bogastvo — lastnina cesarja, ki je umel uživati, kakor malokateri z rimskega prestola. Vse prizadevanje dvigniti potopljeni ladji, se je doslej iz-
zakaj bi posegali tako daleč, iščoč primerov med čudesi modernega prometa. V Newyorku so nedavno dovršili tunel, ki pod zemljo spaja Newyork z New-Jerseyem in ki uimogoča avtomobilom najhitrejši in najugodnejši prehod iz enega kraja do drugega. Gradnja tunelov pod zemljo, zlasti pa še pod vodo, je dolgotrajno in naiporno delo, ki napreduje silno počasi. Treba se je posluževati zapletenih in dragih pomožnih naprav, če se noče lahkomiselno tvegati mnogo dragocenih življenj, ali celo vsega načrta. Sedem let so vrtali »Holandov tunel«, kakor se imenuje po svojem graditelju inž. Holandu. Dolg je 3 km in širok 15 m; skoro polovica ga Ježi
šili obširne predele plodne zemlje, ki jo je nekdaj poplavilo morje. Tam, kjeir se jezero stika z morjem, bodo zgradili ogromen nasip, ki bo preprečil nadaljnji dotok morske vode tako, da se bo jezero polagoma samo od sebe posušilo.
Dandanes gremo še naprej: Veliko Britanijo, ki si jo danes že ne moremo predstavljati drugače, kakor otok (čeprav trdijo nekateri geologi, da Temza nekdaj ni bila nič drugega kot podaljšek reke Ren), nameravajo tesneje prikleniti nazaj k evropski celini. V ta namen bodo med Dovrom in Callaisem zvrtali tunel pod Rokavskim prelivom, o čemer je »Življenje in svet« že poročalo.
Sredotzemskega morja. To bi dosegel na ta način, da bi dal morski ožini Gibraltar in Dardanele zajeziti z ogromnimi nasipi. S tem bi se dotok vode v Sredozemsko morje tako zmanjšal, da bi ogromne vodne množine polagoma izhlapele. Reke, ki bi se še iztekale vanj, bi bilo moči uporabiti za proizvajanje ogromne množine električne energije. Če se bo ta naičrt kedaj uresničil — odvisno je to seve od vseh držav, ki leže oib Sredozemskem morju —- tedaj bodo Evropi in Afriki prirastli ogromni areali plodne zemlje, ki si jo bodo razdelile med seboj prizadete države. Kolikega pomena bi bilo to za nekatere izmed njih, ki ne vedo, kam s svojo emigracijo, si pač lahko mislimo.
Nemijsko jezero, ki pokriva površino poldrugega kvadratnega kilometra
Prav tako nameravajo zvrtati železniški predor tudi med Španijo in Afriko, tako da bosta Evropa in Afrika en sam kontinent. Kakor vse kaže. danes nismo več tako zelo oddaljeni od utopij pisatelja Kellermannia, ki je opisal zgradbo tunela med Evropo in Ameriko. Od njegovih fantastičnih idej se je doslej že marsikaj uresničilo in morda bi inženjerji že resno delali načrte za podoceanski funel, ako se zrakoplov-stvo medtem ne bi tako neverjetno izpopolnilo.
Ne gre zaključiti primerov o čudih moderne tehnike, ne da bi omenili največji projekt, ki se je z njim kedaj ukvarjal človeški duh. Neki nemški in-ženjer je izdelal načrte za osušenje
Ogromni kompleks, ki ga danes zaliva Sredozemsko morje, bi skoro ves postal goden za naseljevanje. Od ogromne vodne planjave bi os/tali samo dve manjši jezeri. Nu, pa to je za enkrat le sen gigantov, ki mu bo šele čas dal konkretnejšo obliko.
NOVO GLAVNO MESTO
Sovjetska republika Mo'davija, ki je bila ustanovljena ob mejah rumunske Beearabi« je iz ozemlja Ukrajine, ima od letos novo glavno mesto Birzute namestu dosedanje Balte. Birzuila leži ob progi Odesa=Kijev;- v nji se križa železnica, ki prihaja od rumun* ske strani.
človek in priroda
Ne mislimo pod prirodo zgolj pokrajino z njenim življenjem, tudi ne našo Zemljo, celo ves solnčni sestav nam ne zadostuje. Priroda, ki bomo o nji izpre-govorffi je Vsemir, ki nima začetka ne konca in ki je brez mejâ v času in prostoru.
Blis Strômgen navaja v svoji knjižici zvezdoznanskega drobiža to-le ljubko anekdoto: Pred nekaj leti je obiskal neko ameriško zvezdarno odličen politik. Bilo je baš v času hudega volilnega boja med Bryonom in Taftom. Z zirelišča ogromnega teleskopa se je videla prekrasna zvezdna noč in gost je zamišljeno poslušal zvezdoznanca, ki mu je razlagal pota posameznih zvezd. Naposled je vprašal: »Ali so ti milijoni zvezd v resnici taka solnca kot je naše Solnce?« »Kaj pa da.« je odvrnil učeni astronom. In te zvezde imajo svoje planete, kakor jih ima naše Solnce?« »Brez dvoma!« — »Ali je na teh planetih tudi življenje?« — Tega še ne moremo dokazati, vendar je zelo verjetno, da je.« Politik je umolknil, se malce zamislil in potem dejal: »Potemtakem je absolutno vseeno, aili bo izvoljen Bryon ali Taft!«
Ta zgodbica ima ta-ile smisel: Spoznanje neskončnosti časa in prostora lahko mislečega človeka docela presu-ne: marsikateremu je tolažba v živ-Ijenski nezgodi in nevolji. Kaže mu, kako malenkostne so zadeve, ki se nam včasi vidijo toli važne.
če se človek zave relativne brezpo-membnosti Zemlje v vseniirju. ako se vživi v misel, da je takih planetov v vesoljnem prostoru več kot zrnc v pesku, več nego kapljic v oceanu, pa če premišljuje še o tem. kakšen je spričo tega človekov položaj v vsemi ru, mora občutiti lastno ničevost, hkrati pa tudi v9o šibkost svojih spoznani in brezpo-membnost svojega odnosa nasoroti priredi. S to zavestjo prežeti človek bo
mislil o prirodi s tiho resignacijo. ljudi pa bo presojal prizanesljivo in obzirno.
Ne mislimo, da bi morale te vrstice vznemiriti slehernega človeka; marsikdo jih bo že v naprej odklonil kot smešno sentimentalnost, češ, kaj mi je mar, četudi sem pred vesoljno prirodo toliko kot črv, ki ga lahko vsak hip poteptam, da sem le velik pred seboj in da skušam tudi druge prepričati o svoji veličini in to izkoristiti za lastno malho. Če bi pa občutljivejšo dušo vznemirila iz zvezdnega neba izžarevajoča resnica, naj se potolaži kakor njega dni veliki modroslovec Kant: Res smo ničevi pred prirodo. toda naš pomen vzraste, če se spomnimo moralnih zakonov v človeku in če uvažimo. kako silen je človeški duh. da je spoznal svoj položaj v neskončnem vesoljstvu, čigar prostor meri z majhnega zrnca prahu, ki se imenuje Zemlja.
Angleški astronom Eddington nas takole uvaja v prostorne odnose v prirodi:
Kaipijica vode obsega mnogo tisoč milijomov milijonov milijonov atomov. Vsak atom ima premer ene stomilijon-tine centimetra. To pa še ni najfinejše delo prirode. Okrog vsakega atoma krožijo manjši elektroni kakor planeti okoli solnca.
Med velikostjo ogromne zvezde, kt je solnce in velikostjo atoma je skoraj v sredini nič manj čudoviti umotvor prirode — človeško teto. Vendar je človek nekoliko bližji atomu nego ogromni zvezdi. Človeško telo šteje namreč
10.000.000.000.000.000.000.000.000.000 atomov; tej dolgi vrsti ničel bi morali dodati še eno ničlo, pa bi dobili število človeških teles, čijih snov bi — seveda v izipremenjenem stanju — zadostovala za eno zvezdo.
Kakorkoli je tedai človek po telesu bližji atomu nego zvezdi, je vendar po duhu najbližji zvezdam.
Mladost F. M. Dostojevskega
Oče pisatelja F. M. Dostojevskega, ener» gični, trmasti in častihlepni Mihael Doeto jevskij, je bil trdega srca, neusmiljen in težko dostopen. Poleg tega je bil alkoho» lik. Bil je srednji posestnik ter je imel dve vasi v tverski gubemiji, S svojimi mužiki
je bil nenavadno neusmiljen. Ob priliki nekega spora, čigar potek ni bil nikdar toč» no ugotovljen, so ubili starca na polj'u nje» govi mužiki. Ubijalci so simulirali nesre» čen slučaj in pravi krivci se niso našli.
Pisateljeva hči A. F. Dostojevska trdi,
d'à je Dostojevskij v osebi starega Kara» mazova opisal svojega ccčeta. »Oče je vse življenje analiziral vzroke te strašne smo ti. Ko je vstvarjai figuro Fedora Karam a* zova, je imel najbrž na umu lakomnost svojega očeta, ki »o morali zaradi nje toliko trpeti njegovi sinovi. Morda m samo slučaj, da je Dostojevskij nazval selo, ka» mor pošlje stari Karamazov pred svojo smrtjo srna, Čermašna. (Tako se je imen o» vala vas, ki je pripadala staremu Dostojev« skemu.) To je tem verjetnejše, ker je po mišljenju rodbine opisal moj oče samega sebe v lvamu Karamazovem.«
Tiiranstvo družinskega poglavaTja je sku» šala omiliti njegova žena Marija Fedorovna Dostojevska, hci moskovskega trgovca Ne» čajeva. Bila je pravi tip potrpežljivih žen. Stari Dostojevskij je ljubil knjige in spo» st'oval znanost. Navzlic svoji lakomnosti je skrbel za dobro vzgojo svojih otrok, ki jih je poučeval francoski učitelj. Svoje si» nove je poslal v enega najboljših privatnih zavodov v Moskvi. Knjige in počitnice na vasi so bile največje veselje bodočega pi« satelja in njegovega brata Mihajia, ki je ostal do smrti najboljši pisateljev tovariš. Skupaj sta se vpisala na petrograjsko teh» niko, ki je bila takrat v zgodovinskem Mi« hajlovskem gradu. Po besedah nekega uči* telja Dostojevskega se je v času njegovih študij ohranilo še mnogo tradicije; tako so vedeli, kje je bila prestolna dvorana carja Pavla in njegova spalnica, ki je postala po» zornica znane zarote. Ohranjena so bila skrivna vTata v zidu, odkoder so vodile stopnice iz prvega nadstropja v pritličje in hodnik, ki je vodil v grajsko klet do ka» nala, кјет je bil privezan čoln.
Po končanih študijah je stopil Dostojev« skij v službo inženjerskega dtpartmana. Po» zneje se je dal, kakor sam priznava, »ne vedoč zakaj, z nejasnim in nedoločenim ci» ljem« upokojiti ter je pričel v začetku zime 1844. pisati svojo prvo povest »Siro» mašni ljudje«. Znano je, s kakšnim navdu» šenjem sta sprejela to delo Nekrasov in Bjelinskij, ki sta videla v Doetojevskem drugega Gogolja. Potem je prišlo raizoča» ranje, neuspeh in nezaupanje v samega sebe. V tem času je zajel Dostojevskega utopistični socijalizem, do katerega ga je dovedla njegova prejšnja književna navdu» šeno9t za romantiko. Fourierov socijalizem je hotel preporoditi krščanstvo, obnovo humanizma in sicer s pomočjo evangelija* kar je pri.ialo čustvom Dostojevskega.že iz rane mladosti.
Navdušenost za socijalizem je približala Dostojevskega »krožku petraševcev«. V majhni hišici Petraševskega so se vsak pe» tek shajali najrazličnejši ljudje. »Najbolj me je iznenadilo pohištvo sobe, ki je v njej sprejemal Petraševskij svoje dobre prijate» lje,« je izjavil pozneje eden izmed njih. »Soba je bila srednje velika s starim diva» nom, neprikladnim za sedenje, par cenenih stolov, stara miza, na kateri je stala sveča iz loja, edina razsvetljava sobe.« Priti k
Petraševskemu ni bilo baš težko, saj se je to posrečilo tudi Italijanu Antonelliju, ki je izdal Petraševskega.
Na sestankih so govorili »glasno brez vsake omejitve« o političnih vprašanjih, predvsem o možnosti osvoboditve m Lizika, kritizirala se je cenzura, čitali so nova lite« rarna dela, nekateri pa so imeli celo preda« vanja. To je zagrešil parkrat tudi Dosto« jevskij, kar je bila njegova največja kriv« da. Aretacija »petraševcev« se je izvršila po obedu, na katerem je končal Petrašev« skij svoj govor z besedami: »Današnjo družbo smo obsodili na smrt in svoj sklep moramo izvesti.« Ko je zvedel za to orož« niški poveljnik Orlov,' je prosil carja, naj mu dovoli, da sme aretirati »revolucijo» narje«. Na zadevni naredbi je napisal: »Prečital sem vse; stvar je resna in če bi bila resnična le ena sama stvar, je ta do skrajnosti kazniva in se je ne sme trpeti. Bolje je, da se aretirajo, kakor predlagaš. Naj se zgodi volja božja.«
Ponoči 23. aprila so vdrli v stanovanje Dostojevskega orožniki in ga aretirali. In točno po osmih mesecih, 22. oktobra je Do» stojevskij skupaj z drugimi korakal v ko« šulji na smrt obsojenih po Semjonovskem trgu na morišče. Dostojevskij je z ostalimi obsojenci preživel »v pričakovanju smrti deset minut, polnih groze in brezmejno strašnih.« Toda mesto v smrt je bil v zad« njem trenutku pomiloščen na štiri leta v Sibiriji. (Glej »Pismo Dostojevskega iz je» če«, »Življenje in svet«, knjiga 5., str. 74.)
Mladost je minula. Pričela so se leta »Mrtvega doma« v sibirskem prognanstvu.
Helma Todd, mlada filmska igralka, ki je določena za naslednico Mary Pickfordove v Hollywoodu
Mara Lindfnerjeva
Slike iz švicarskih gori
Povabljena od d!rage mi prijateljice izza mladosti na daljši obisk v • Berri, glavno mesto Švice, sem se odpravila prve dni mešeca julija lanskega leta na pot, s katero sem združila še obisk Rovereta. mojega rojstnega kraja. Ho-
k vojnemu ozemilju. Tu je strahovito divjala vojna in sledovi se kažejo malone na vsak korak.
Žalostni spomini so me navdajali, ko sem se vozila od Podbrda do Goricc... Do Gorice sem še cula naš jezik, od
Notranjost grobnice v Castel Dante, kjer so Shranjene kosti neznanih voja, kov, med katerimi so nedvomno tudi kosti naših ljudi
tel a sem obiskati že redek krog znank ter videti kraje, ki so mi od otroških let, globoko vtisnjeni v spominu in ki so budo trpeli v svetovni vojni, ker so se na ozemlju okrog in. okrog Rovereta odigrale najljittejše bitke.
Iz Ljubljane v Rovereto
Potovala sem čez Gorenjsko skozi Bohinj v Gorico, Videm, skozi dolino Valsugana v Trento in Odtarn v Rovereto. Dasi sem to pot poznala že od prej, se mi je vendar zdela popolnoma nova, kaijti od enega do drugega kraja so se mi odkrivale vedno večje znamenitosti, ki jih nisem še poznala. Ni čuda, sati' so vse spremembe nastale med vojno in po vojni in skoro vsi kraji, mimo katerih sem se vozila, so spadali
tam pa je zvenela na uho samo še italijanščina.
V Gorici, ki je malone že vsa resita-vrirana, se nisem ustavila, marveč sem nadaljevala pot do Vidma, kjer sem prenočila.
Drugo jutro sem se odpeljala pnoii Va'lsuganii, ki je napravila na me rno-gočeH vtis s svojimi močnimi utrdbami in smelimi cestami v visokem pogorju. Vse te naprave so nastale med vojno in jih Italijani sedaj skrbno vzdržujejo. Ob gorskih pobočjih se razprostirajo obsežni nasadi, ki nap ravnajo prav lepo sliko, ker je zemlja vsa v terasah z velikimi kamenitimi podzidki.
Mimo slikovitega jezera Caldonazzo sem se po divnih serpentinah vozila iz Valsugane navzdol proti Trentu in dalje v Rovereto.
Rovereto
Tu sem ostala pat dni. Za navaden obisk znanega kraja je doba petih dni dolga, prekratka pa mi je bila, da bi si bila podrobno ogledala vse znamenitosti, ki jih je Roveretu za vedno vtisnila vojna. Rovereto, prej veselo mestece, privlačno po svoji mični legi v krogu veličastnih gorskih vrhov in v sredi trtnih nasadov, je sedaj čuvar neštetih grobov.
Če stopiš na »Co1 Dante«, mal griček v obližju mesta z ostanki starega gradu, kjer je baje bival Dante v času svojega prognamstva, si v sredini
dzar, Anglež, Jugosloven in črnec iz Alžira.
Za neznane vojake je zgrajena na pokopališču posebna grobnica. V majhnih. s številkami označenih zabojih so tu shranjene kosti vsakega posameznega padlega vojaka, ki ga niso spoznali. To grobnico obiskujejo ob raznih prilikah zastopniki vseh narodnosti, ko se pridejo poklanjat manom padlih vojakov, in polagajo tu vence in trakove v nacijorodnih barvah z napisi. Tudi ju-goslovenske barve so tu zastopane.
Na Col Dante so postavili Italijani tudi stavbo z veliko dvorano, v katero so shranili in lepo razstavili ratzne n.aj-
Sotnčni zaton pozimi na Pizzi di Palii (3912 m) v Berninskem pogorju
ogromnega pokopališča padlih vojakov vseh narodnosti. Ob vhodu na pokopališče stoji zanimiv spomenik z napisom: »Apri la mente a quel, ch'io ti paleso.« (Odpri duha temu, kar ti od-krijem.)
Tu najdeš na tisoče in tisoče grobov padlih vojakov, ki so bili spoznani. Vsak grob ima napis in v miru počivajo drug pojeg drugega Italijan, Nemec, Poljak, Čehoslovak, Rus, Francoz, Ma-
dene predmete padlih vojakov, kakor žepne ure, prstane, doze, robce, očala, nože, fotografije, amulete, rožne vence in raizn; druge drobnarije. Veliko teh nnjdenin se je že oddalo, ko so po vojni trumama prihajali v Rovereto sorodniki in znanci padlih, da bi dobili toč-nejših podatkov o smrti onih, za katere so se zanimali. Mnogo predmetov pa še vedno čaka. da se oglasijo upravičenci in jih reklamirajo zase v spomin.
V večni spomin na padle in v Rove-rettu pokopane vojake je posebni odbor, sestavljen iz zastopnikov prizadetih narodnosti, postavil pred šestimi leti na enem stolpu roveretanskega gradu velik zvon, vlit iz samih topov. Bronu je primešanega obilo zlata, ki so ga darovale dame vseh narodnosti ob obiskih grobov. Zvon je visok 2 m 58 cm in širok dva in pol metra, tehta pa 115 kvintalov, t. j. 11.500 kg. Njegov mogočni, a hkratu nad vse mili glas se turobno razlega daleč na okoli in mora ti zasolziti oko, če ga poslušaš v večerni tišini. V gibanje se spravi ta zvon-velikan z električno silo Zazvoni vsak dian ob pol desetih zvečer in zvoni pet minut. Drugače je vsako zvonenje strogo prepovedano. Izjema je le ob dnevih, ko.se obhaja spomin na posebne vojne dogodke, kakor velike bitke ali druge pomembne faze svetovne vojne. Na take spominske dneve se zvoni po rednem zvonenju še daljnjih pet minut. Klo je pred nedolgim časom obiskal Rovereto tudi Gabrielle D' Annunzio, da bi videl grobove in slišal zvon, so njegovi oboževalci, ki jih nikjer ne manjka, povzročili, da je zvon zazvonil ob nepredpisanem času na njegov tea-fa-alično izneseni trikratni klic: »Cam-pana suona!« (Zvon zazvoni!) Upravnik zvona, ki je duhovnik in je bil takrat odsoten, se je hudo razljutil, ko so mu pozneje povedali, kaj si je dovolil ta gospod. Posebnega zvonenja si namreč doslej še nihče ni upal zaukazati, četudi so bile med obiskovalci Rovereta visoke posvetne in duhovne osebe.
Daljnja vojna znamenitost Rovereta je vojni muzej. Nastanjen je v roveretan-skem gradu, velikem poslopju, ki je pod Avstrijo služilo kot vojašnica. Ta muzej je največji vojni muzej, kakršnega nimajo niti Nemci, ter obsega vsakovrstni vojni materija! in najrazličnejše predmete, ki so v zvezi z vojno. Tam najdeš celo različna živilska in druga nadomestila, ki jih je bilo, kakor znano, v vojni mnogo. Ves materijal je razvrščen po posameznih prizadetih državah, ki so vse zastopane v večji ali manjši meri. Najskrbnejše sestavljen je češkoslovaški oddelek, ki je zlasti zanimiv po slikah iz zgodovine legijonarjev.
Mesto je vojna hudo razdejala, sedaj je pa po večini že obnovljeno.
Po petdnevnem uživanju gostoljubnosti pri prijateljici sem se poslovila od Rovereta ter nastopila pot v Švico.
Iz Rovereta v Bern
Po lokalni železnici sem se odpeljala mimo Laga di Lopio in velike trdnjave Port Nago z očarljivim pogledam na Gardsko jezero v Rivo. Tu sem stopila na parnik, ki prevaža potnike in redno križari po vsej dolžini jezera. Pristane enkrat na eni, drugikrat na drugi strani obale, ki tvori tako zvano «Riviero di Garda«. Ta rivijera je pravcati raj, ki ga pozna in poseča ves svet. Palme, tropične cvetice, gozdi oleandrov, nasadi ceder, vse to se vrsti med ponosnimi hoteli, krasnimi vilami in drugimi zgradbami, ki vse dvigujejo slikovitost teimnomodrega jezera.
Parnik je bil poln potnikov, posebno Čehov in Nemcev. Skoro vsak potnik je imel fotografski aparat, ki ga je strastno uporabljal na vsej vožnji po jezeru.
V Gardone sem zapustila parnik in se po električni železnici peljala do mesta Brescia, ki je znano po svojem slovitem marmorju. Od tam sem se z železnico odpeljala v Milan.
Po triurnem prestanku v Milanu sem sedla v brzovlak, ki z veliko brzino vozi skazi Simplon v Švico in dalje po Ldtschbergbaihn v Bern.
Bern
Bern, ki je bil cilj mojega potovanja in kjer me je prijazno sprejela prijateljica v krogu svoje obitelji, je glavno mesto kantona Bern in ravno osemdeset let tudi glavno mesto Švice. Šteje danes že 105.000 prebivalcev, ki so večinoma Nemci.
Bern ima krasno lego na obeh straneh reke Aare, ki se vije skozi mesto v globokih zasekali v obliki ostro zakrivljene črke S. Med vijugami reke je vse polno nižjih in višjih gričkov, okoli in na katerih je zgrajeno mesto. Višje in nižje dele mesita vežejo razna stopnišča, terase, drevoredi in promenade, vmes pa so zelo pogosti lepo izdelani podzidki, ki jih je bilo treba za stavbe, vrtove ali druge naprave.
Čez Aaro drži kakih 10 mostov, od kaitertih leži eden višje, drugi zopet nižje, kakor to pač zahteva terenska neenakost posameznih delov mesta. Vsi mostovi pa so mestu v okras. Slikovitost mesta povzdiguje še globoka lega rečne struge, zlasti ker so povsod ob bregovih izpeljane lepe promenade.
V sredini mesta stoji velik moderno zidan kolodvor, ki je centrum vseh prometnih žil mesta in tudi izhodišče v okolico. Od tu so izpeljane vse večje in manjše železnice in vse avtomobilske in druge prometne zveze.
Od kolodvora pelje do Aare mestoma široka, mestoma ožja ulica brez enotnega imena, ki tvori jedro mesta in je tudi najbolj znamenita, ker ima največ starinskih in sploh tipičnih stavb ter spomenikov. Na obeh straneh ulice so arkade, skoro na vsakih 100 metrov pa krasi ulico starinski vodnjak. Najlepši so: Zàhringerbrunnen, Schtitzen-brunnen in Gerechtigkeitsbrunnen. Znamenitost v tej ulici sta tudi stolpa Kafigthurm in Zeitglockentluirm.
Hiše so zidane večinoma v starinskem slogu, moderno zidanih hiš je prav malo. Mesto je tudi že stara naselbina in kaže to vsa njegova zunanjost.
Od starih javnih zgradb, ki so vse zelo zanimive in imajo svojo zgodovino, omenjam magistrat, Munster, Hei-ligengeistkirche, Kornhauskeller in Berngraben. Od no/ejših javnih zgradb je največja in najznamenitejša stavba zvezne palače s krasnimi terasami in velikim predtrgom. Tu rezidira predsednik republike z zveznimi uradi. Krasni novejši zgradbi v starinskem slogu sta tudi Umetnostno zgodovinski muzej in Kazina.
Mesto ima poleg že omenjenih starih spomenikov tudi več modernih spomenikov, od katerih sta najznamenitejša »Svetovna pošta« in »Telegraf«.
Ceste so vse asfaltirane ali tlakovane s kamenitimi kockami, po vseh ulicah pa so široki hodniki in prehodi.
Mesto ima velik in lep botanični vrt, ki služi v znanstvene svrhe, ki pa je odprt tudi širši publiki. Znamenit je oddelek z alpsko floro cele Švice. V večjih in manjših rastlinjakih pa so palme, orhideje in kakteje.
Iz mesta samega je, če se vzpneš na kak griček, krasen razgled na Bernske Alpe z vrhovi Jungfrau, Monch in Ei-ger, na »Stockhomkette«, na »Bluem-lisalp« in druge vrhove.
Podnebje Berna, ki leži 536 m nad morjem, je popolnoma alpsko, mrzlo in deževno. Lansko poletje je bilo izjemoma trajno lepo in gorko. Neprijeten je v Bernu in v njegovi okolici zloglasni »Fohn«, t. j. topel južni veter, ki nastopa večkrat kot orkan in traja po več
dni. Pojavi se redno sipomladi In Jeseni, večkrat tudi pozimi.
Ob sezoni je v Bernu polno tujcev, ki se od tu razkropijo po vsej Švici.
Življenje v Bernu
Osem tednov, ki sem jih prebila v Švici, ni sicer dolgo, vendar pa sem imela dovolj prilike opazovati življenje Švicarjev, ker je moja prijateljica iz stare švicarske patricijske rodbine, ki ima polno sorodstva in drugih zvez po vsej Švici. Po tej zvezi sem bila vabljena v posamezne rodbinske kroge v Bernu in drugod in imela sem s tem tudi pristoip v razne družbe.
Predvsem omenjam, da je Bern bogato mesto in da so posamezne družine vseskozi dobro situirane. Uboštva tam ni ali vsaj videti ga ni, ker skrbijo za uboge v zadostni meri razni humanitarni zavodi. Ni čuda, da je bernski meščan ob tem blagostanju po vsem svojem mišljenju pristen buržuj.
Bernski meščan pa da tudi mnogo na svojo rodbino in je ponosen, če more kazati na svoje prednike in svoj grb. Skoro je ni hiše, ki bi ne imela svojega grba in ni ga skoraj meščana, ki ne bi nosil prstana z grbom. V Švici namreč grb ni samo za aristokrata, temveč za vsakega, ki ga hoče imeti. Grb iz sedanjosti seveda nima posebnega ugleda, veljavo ima samo grb, ki ima preteklost.
V	Bernu je veliko rodbin, ki pripa-daijo raznim rokodelskim zadrugam (Ziinfte), ustanovljenim še v srednjem veku. NekateTe zadruge segajo celo v 12. stoletje. Vseh zadrug je 21 in vse imajo velika bogastva. Sedanji zadružni člani so redkokdaj še to, kar so bili prvi člani, t. j. zidarji, tesarji, čevljarji, krojači, mesarji itd. V zadruge se sprejemajo novi člani še sedaj, a to le proti visokim prikupninam. Pogoj je tudi, da je novi član švicarski državljan. Od zadrug imajo člani razne maiteri-jalne koristi in vse polno drugih udobnosti. Biti član kake zadruge, je za vsakega Švicarja posebna čast.
V	zadrugi tesarjev, ki je ena največjih zadrug, je včlanjenih približno 800 rodbin, in vse te živijo med seboj v zelo prijateljskih odnošajih. Smatrajo se kot eno telo in nastopalo tudi skupno. Imajo svoje plese, veselice in druge zabave. Za vse prireditve imajo lepe lokale v lastnih hišah. Kakor v tej zadrugi,
približno take so razmere tudi v vseh drugih zadrugah.
Bernski meščan je zelo gostoljuben ter post režij iv nasproti vsakemu gostu, je pa pri tem precej robat, ker se zaradi gosta noče odreči svojim navadam in komoditetem. Tujcev, ki t rumom a pri-
Spomertik pravljičnemu ljudožeru v Bernu
hajajo v Švico, Bernčan nima rad. V tem pogledu so si vsi Švicarji precej enaki.
B črnske družine se hranijo dobro in obilno. Ne jedo mnogo mesa, zaito pa toliko več mlečnih izdelkov. Surovega masla, sira in smetane se konsumira zelo veliko. Konfiture, t. j. ukuhano sadje, ne manjka v nobenem gospodinjstvu. Použije se tudi mnogo slaščic.
Kruh v Bernu in sploh v Švici prav do konca lanskega leta ni bil bel, temveč črn, ker se je štedilo s pšenico.
Obleka ne igra posebne vloge, kakor pri nas v Ljubljani. Tam se v tem pogledu bolj štedi. Sicer je pa v Bernu noša povsem modna. Bernsko prebivalstvo ne ljubi hoje, marveč se rajše vozi. Vsi izleti se kombinirajo tako, da je manj hoje. Kavarne in gostilne so bolj za tujca nego za domačina, ki si išče zabave in družbe predvsem doma.
Pri posameznih rodbinah je običaj, da imajo vedno obiske sorodnikov ali drugih znancev ter prijateljev. V rodbini, kjer sem bila, ni bilo dneva brez obiska ali gosta. Pri popoldanskem čaju nisem nikoli bila edini gost. Če ni bilo drugega gosta, je moja prijateljica hitro telefonirala po kaiko sorodnico ali drugo znanko. Na ta način smo imeli družbo in zabavo vedno doma. Zvečer smo imeli zabavo z radijem, ki ga ima skoro vsaka rodbina. Brez telefona pa menda rni nobenega gospodinjstva.
Večernega promeniranja po ulicah ni, promet pa je drugače po glavnih ulicah živahen. Zlasti tujcev so ob sezoni vse znamenitejše ulice vedno polne.
Delovni čas po pisarnah je dopoldne od ,8. do 12. ure, popoldne pa od 2. do 6. ure. Ob sobotah se dela samo od pol 8. do pol 1. ure. Nedelje so proste.
Prebivalstvo je po veri večinoma evangelijsko, so pa tam tudi katoliki, starOkatoliki in židje. V evangelijskih družinah je vernost velika.
V Bernu in še bolj v drugih krajih Švice se ljudstvo zelo pritožuje nad visokimi davki in kritizira uredbo, da se ob gotovih prilikah zahteva od davkoplačevalca potrdilo o plačanih davkih. Zdi se, da tudi v Švici ni vse tako rožnato, kakor si predstaviljamo mi. Slišala sem nekega Švicarja, ki je ob pogovoru o razmerah v Švici na pol resno, na pol v šali rekel: »Švicarji smo svobbdni in delamo, kar moramo.« To je kritika, ki je nisem pričakovala.
(Dalje prihodnjič)
Charlie Chaplin je kot šolski učenec razbil izložbeno steklo neke trgovine. Ta< koj je pobegnil, toda trgovec je tekel za njim in ga prijel. »Neomikani otrok,« je vipil trgovec, »razbil si steklo, ali ne veš, da moraš povrniti škodo?« »Seveda,« je odgovoril mali Chaplin, »zato pa tečem domov po denar!«:
Dr. Maks Robič, profesoi
Kaj in kako citati
Mnogo je slišati zadnje čase tožb, da občinstvo kupuje v svojo gmotno in duševno škodo manjvredne ali celo nič* vredne spise, res dobre knjige pa le* žijo založništvom v skladiščih, ali pa celo pisateljem kot rokopisi po mizni* cah. Marsikaj se je tudi že svetovalo, kako odvrniti ljudi od »šunda« in jih privesti dobri in lepi knjigi v naročje, bno pa so dosedaj še vsi prezrli, nam= reč dejstvo, da je za vmevanje lepe knjige treba tudi nekaj truda in napo* ra. nekaj vzgoje in samovzgoje.
In vendar je tako! Samo' en primer: Znanec mi je pripovedoval da je nje* gova sicer »izobražena« in lepo oble* čena izvoljenka strastna čitateljica enodinarskih romanov, za knjigo res umetniške vrednosti pa nima nobenega smisla. To ga je silno bolelo, zato ji je zvezčiče zaplenil in ji dal v roke slavni roman ruskega pisatelja Dostojevskega »Zapiski iz mrtvega doma« v sloven* skem prevodu. A doživel je hudo raz* očaranje. Gospodična je zehala že pri deseti strani, pri dvajseti pa je že dre* mala...
Ta gosood je postopal popolrfoma na* pačno. Skok, ki ga je zahteval od svo* je zaročenke, je prevelik. Tu treba iti korakoma od stopnje do stopn je. Za* lostne izkušnje mojega znanca, katere* mu sem pojasnil vso stvar, so me na* potile da sem vzel pero v roke in na* pisal sledeče vrste v upanju, da bodo moja navodila dobrodošla morda tudi komu drugemu.
★
Čitanje listov, zlasti dnevnikov, ne zadostuje za popolno izobrazbo, ker list nima prostora za temeljito razpravlja* nje in sploh za obširnejše sestavke. Za* to mora poročati na kratko, včasj tudi površno. Treba je citati tudi knjige!
Kdor je še novinec v leposlovju in snloh v čitanju knjig, a želi spoznati domače in tuje pesnike in pisatelje, naj začne s takimi povestmi in fomani, ki so pisani napeto, v katerih s • mno* go g odi. kjer ni preveč premišljevanja in dušeslovnih razglabljanj. Takšne spi* se bo začetnik najlaže razumel in jih bo tudi ? največjim zanimanjem čital. Čudil se bo. kaj se na svetu vse zgodi in kaj vse si izmislijo pisatelji v svoji domišljiji.
Poleg drugih so zgodovinski romani navadno polni napetosti. Nepregledna je vrsta res dobrih povesti in romanov, katerih snov je vzeta iz preteklosti različnih narodov. Človek ima od či* tanja takšnih knjig še ta postranski do» biček. da se na prijeten način seznani z osebami in razmerami preteklih sto* letij, s čimer si razširi svoje obzorje in zgodovinsko znanje tudi oni, kateri za učene zgodovinske spise nima potrpež* ljivosti.
Zanimivi potopisi — mimogrede, omenjeno — pa nam razširjajo poleg zabave, ki nam jo nudijo, tudi naše zemljepisno in drugo znanje.
Ko si se seznanil z nekaterimi spisi te vrste — vseh, ki bi zaslužili, ne mo* re itak nihče prečitati — sezi po knji* gah. ki pripovedujejo o osebah tvoje* ga stanu. Onega, ki je sodeloval v sve* tovni vojni, bodo posebno zanimali spo* mini in usode drugih vojnih udeležen* cev, kmete kmečke povesti, dijake spi* si iz dijaškega, delavce pa iz delav* skega življenja itd. itd. V njih bo našel vsakdo marsikaj, kar je slično njego* vi m doživljajem, razumel bo to in ono okoli sebe in v sebi. kar mu je ostalo dosedaj morda nejasno in temno.
Mladi ljudje imajo silno mnogo posla s samim seboj in s svojimi srčnimi ne« voljami. Zato bodo z zanimanjem či* tali povesti o srečni ali nesrečni ljubez* ni. o hudobni »žlahti« in spletkah, ki ne pustijo, da bi se vzeli zaljubljenci, o zvestobi do eroba in o drugih nezgo* dah, ki jih lahko novzroči ljubezen! Z junakom ali junakinjo romana se bo mladi čitatelj veselil in bal. upal in ob* upaval. ob tak^m štivu bo v mislih do* živci in okusil stvari, v katere se v resnici sam ne more spuščati brez ne* varnosti, laže bo prenašal svoje srčno gorje.
Sedaj lahko vzame že kako zbirko lažjih pesmi v roke. saj v? čina pesnir kov poje največ ravno o ljubezni.
Toda preveč zopet ne sme mladi človek negovati svojega nikdar zado* voljnega srca, preveč se ne sme za* pr<-dati v samega sebe, tudi zaljubile* nih romanov ne sme citati nreveč. da ne nos'tane prenapet in z živlienicm ne* zadovolien. Pomisliti mora. da je papir potrpežljiv, da je drugo praznična po*
ezlja in drugo vsakdanja resničnost, da bi si pisatelji, če bi se uresničilo to, kar je rodila njihova domišljija, izmislili še lepše in še bolj osrečujoče stvari. Saj je uprav to ena izmed glavnih nalog pes« ništva in umetnosti sploh, da nas dvi» ga nad nivo vsakdanjosti in nas vsaj za nekaj uric osvobodi dnevnih sitnosti in skrbi.
Čitatelj se mora sedaj že začeti za* nimati za druge ljudi in njih usodo, dasi so mu morda po spolu, stanu, veri, narodnosti in svojem bistvu tuji. To od početka ni lahko, a z malim trudom mu bo uspelo tudi to. Spoznal bo, da je mnogo boljše, če odvrne svoj pogled od samega sebe, da so drugi ljudje za» nimivejši kakor mi.
Pisatelji nam dovolijo, da gledamo osebam, ki so jih ustvarili v svojih spi» sih, v njihove najskrivnejše misli in želje Po prvih težavah s takimi spisi bomo umeli že premišljevanja in duše» slovna razglabljanja, dà, roman, ki ni» ma ne enega ne drugega, nas sedaj niti zanimal ne bo več, rekli bomo. da jç prazen. Sedaj je šele čas za »Zapiske iz mrtvega doma« in za druge dušeslov» ne romane, dragi znanec! Sedaj tvoja zaročenka že ne bo več zehala ali celo dremala ob njih, če je le količkaj iz» obrazljiva.
Značaji oseb, ki jih ustvarjajo pes» niki in pisatelji, so prozorni, vidimo jim do dna duše. Ob njih se izurimo tudi za spoznavanje ljudi, ki jih srečujemo vsak -dan v hiši, v službi, na ulici, v gostilni, na potovanju itd., dasi nam ne otvar» jajo svojih skrivnosti, ampak se mno» gokrat celo hlinijo. Laže bomo izhajali z njimi kljub njihovim muham, spoznali bomo njihove slabe, pa tudi dobre stra» ni. Zanimiv nam bo vsak človek, od pocestnega berača do najviše stoječe osebnosti. Vzljubili bomo »ponižane in razžaljene«, vzbudila se nam bo naša socijalna vest.
Ali v skrajnosti tudi tu ne smemo zaiti. Nekaterim pisateljem so ravno potepuhi ctobrj ljudje, vsi drugi redni državljani, pa zli, čim više stojijo na družabni lestvici, tem zlobnejši. Preti» ravati je pravica pesnikov in pisateljev, resnica na tem pa je le, da niso vsi ubožci zli in da niso vse visoke osebe brez slabosti. Videz mnogokrat vara!
Od globoko zajemajočih dušeslov» nih romanov imamo še to veliko korist, da spoznavamo ob njih tudi samega sebe, kar je najtežje; marsikatero last» no napako ali strast lahko potem vsaj
omilimo, če je že ne moremo popolno» ma premagati.
Toda kdo bo vedno resen in otožen! Nedolžnega veselja niti sveto pismo ne prepovedujel In kje bomo našli či» stejšo radost in veselejši smeh, ki ga potrebujejo naši žalostni povojni časi bolj kot vse drugo, če ne v dobrih knji» gah? Polno je knjig, ki prekipevajo od šaljivosti in razigranosti. Drugi pisa» telji pa zopet s smehom na obrazu, to» da s srdom v duši bičajo človeške sla» bosti in pregrehe. Zato bomo tu pa tam segli po humorističnih in satiričnih spis sih.
Če je čitatelj teh vrstic sledil našim nasvetom, je že toliko pridobil v ume» vanju leposlovnih umetnin, da more s pydom vzeti v roke klasike svetovne» ga slovstva, to je pisatelje in pesnike, ki so ustvarili dela nepreminljive, več» ne vrednosti. Vsega ob prvem čitanju ne boš razumel, vse lepotije pa se ni» komur ne odkrijejo takoj na prvi mah. Prav v tem je bistvo klasičnih pesnitev, da jih čitajo poedini ljudje in celi ro» dovi vedno znova, a ne izčrpajo nikoli vira njih poezije.
Seveda pa ne bo noben pameten člo» vek zahteval od tebe, da bi prebiral vedno samo klasike, od časa do časa imaš prâvico in potrebo za lažje štivo, namenjeno bolj za kratek čas kakor za resno delo.
Slično je postopati s poučnimi spisi v ožjem pomenu besede. Tudi tu je za» četi z lažjimi sestavki in počasi preha» jati k težjim in najtežjim znanstvenim knjigam.
★
»Vse lepo!« nam bo odgovoril oni, kogar so prepričala naša dosedanja iz» * vajanja, »kateri pisatelji in pesniki pa spadajo v to ali ono od Vas postavlje» no skupino, gospod profesor?« Vidiš, dragi prijatelj, toliko prostora pa »Živ» lienje in svet« nima na razpolago, da bi prinašali sezname vseh v slovenšči» ni izišlih leposlovnih in poučnih knjig in listov, po težkostnih skupinah ure» jene. To je naloga knjigotržcev in knjiži ničarjev društvenih knjižnic. Ni zado» sti, da ti prodajo alj posodijo knjigo, ki jo zahtevaš. Znati bi morali kupcu ali izposojevalcu tudi svetovati, vsaj eden v trgovini ali knjižnici bi moral poznati knjige ter dajati pojasnila, in to vljudno in uslužno, ne pa morda ne» voljno in neprijazno.
Slovenska založništva izdajajo sicer sezname svojih knjig, toda kako ma> lobesedni so ti seznami! Ime pisatelja, naslov dela in cena, drugega pa nič! Tudi seznami knjižnic niso nič boljši. Tu bi bilo treba, da bi bila pri vsaki knjigi tudi na kratko označena vsebina in nivô knjige, seveda tako, da s tem nič ne trpi napetost pri čitanju.
Razen tega bi morale imeti knjige kratke uvode o pisatelju in njegovem delu, na koncu pa razlago tujih in dru» gih manj znanih besed ter težjih mest. Mnoge slovenske knjige že uvažujejo te zahteve, a kaj, ko pa so često ti uvo» di sami potrebni uvodov, razlage pa razlag! Treba je jasnih uvodov in opomb! Sedaj pa se človek pri čitanju spotika, učeni ljudje pa se čudijo, da Slovenci ne kupujejo in ne či.ijo lepih fn dobrih knjig, ampak drvijo za tem
nesrečnim »šundom«.
★
Dosedaj smo odgovorili samo na vprašanje: Kaj citati? Ali tudi o nači» nu čitanja, o tem: Kako citati? — tre» ba povedati nekaj besed. Od začetka je zadosti, če posveti čitatelj vso svojo pozornost vsebini knjig. Kmalu naj se pa začne zanimati tudi za obliko: za način pripovedovanja, gleda naj tako rekoč pisatelju na prste: pazi naj, kako pisatelj opisuje naravo, dogodke, ose» be in njih značaje, gleda naj na jezik, ali je izbran ali, vsakdanji, dober ali slab, ali je pisatelj v enem in drugem izviren, ali na hodi po izvoženih po» tih. Šele tedaj, če boš pazil tudi na ta» ke stvari, boš imel pravi umetnostni užitek.
Od tvojega značaja in temperamen» ta ie odvisno, kateri izmed pisateljev ti bolj ugaja, toda ne pozabi, da je samo v vsej mnogoterosti popolnost in celotna slika življenja.
Ni važno, h kateri slovstveni struji ali šoli spada pisatelj ali pesnik in kdaj je živel, samo za to gre, ali je segel globoko v življenje, ali pa je obtičal na površju. Prvo je prava umetnost, drugo pa »šund«, četudi ne obravnava nič nenravnega, v najboljšem slučaju lahka, samo razvedrilu namenjena roba.
Zanimati se je treba tudi za tvorbe nadarjenih mladih in najmlajših pisa» teljev in pesnikov, četudi hodiio po ne» navadmh potih. To pa ne samo zato, da se jim omogoči obstanek, ampak še bolj zato, ker so pesniki vidci, ki slu»
tijo spremembe v pojmovanju življe» nja, ko se drugim še niti ne sanja o njih in odkrivajo poteze človeške nara» ve, ki so ostale dotlej neopažene. Išče» jo tudi nova izrazna sredstva in tako bogatijo umetnost in življenje.
Dobro je, če čitaš vsako knjigo naj* manj dvakrat, prvič zaradi vsebine, drugič pa zaradi oblike. Dobra knjiga to zasluži, da, naravnost zahteva. Sploh se knjige ne smejo požirati, kakor gol» ta volk svoj plen, ker ostanejo sicer neprebavljene, citati treba počasi, ka» kor se jedo slaščice. Raje malo, a te> meljito, kakor mnogo, a površno! Do» bro je tudi skupno čitanje, kateremu naj sledi pomenek o prečitanem.
Kdor uvažuje naše nasvete, bo imel ta stranski dobiček, da se bo laže in boljše izražal v besedi in pismu, nje» gov besedni in pojmovni zaklad bo vedno večji.
Sploh bo človek, ki rad in pravilno čita dobre in lepe knjige, postal no» tranje bogatejši, plemenitejši in —i srečnejši.
Iz otroških let velikih mož
Maksima Gorkega je po očetovi smrti strogo versko vzgajal njegov stari oče. Nekega dne je rekel stari oče mlademu Gorkemu: »Bojim se, Aleksij Maksimovič, da se v nebesih ne bova videla.« Mladi Gorkij je sočutno pogledal starega očeta in rekel: »Ali si tako zelo grešil, oče?«
Mark Twain, ki ni bil posebno nadarjen za šolo, je prišel nekoč ir šole domov in rekel očetu: »Oče, danes pa dobim na» grado, kajti bil sem edini v šoli, ki je govoril na učiteljevo vprašanje.« Oče mu je dal obljubljen novčič In vprašal: »Kaj pa je vprašaj učitelj?« In mladi Twain je odgovoril: »Učitelj je vprašal, kdo ni na» redil naloge.«
Tristan Bernard je znal v šoli dobro ra» čunati ta ga je zato učitelj posebno hvalil. Nekoč je vprašal učitelj: »Koliko je star človek, rojen leta 1887?« Tristain Bernard se je oglasil: »Okoli trideset let!« Začu» den ga je vprašal učitelj: »Kako to?« In Bernard je nemudoma odgovorili: »Mislim namreč, če je dotični človek ženska . . .«
Rockefeller, znani denarni mogotec, je imel že kot majhen otrok mnogo smisla za denar. Nekoč mu je dal stric en dolar. »Kako se pa reče?« je vprašala mati mol» čečega otroka. Mladi Rockefeller je odprl usta itn rekel: »Prosim, še enega!«:
General V. Žoltenko
Veliki knez Nikolaj Nikolajevič
Spisano ob 40. dnevu njegove smrti, ko se Rusi spominjajo svojih mrtvih.
6. (19.) novembra 1. 1856. se je ve* likemu knezu Nikolaju Nikolajeviču, mlajšemu bratu carja Aleksandra II., rodil sin, ki je dobil po očetu ime Nikolaj.
Od zgodnjih otroških let je deček kazal velike sposobnosti. Bil je izbo* ren učenec; tudi če je zadel zdaj pa zdaj ob kako oviro ali težavo, jo je vsekdar skušal premagati z vztrajnost* jo. Ta trdovratnost se je razvijala v silno voljo, ki je sploh odlikovala vse življenje pokojnega velikega kneza.
Nikolaj Nikolajevič
Njegov oče, ki je bil pozneje povelj* nik ruskih vojsk v vojni s Turčijo leta 1877*78, je določil tudi sina za vojaški poklic; že zgodaj je videl v njem bo* dočega vojnega poveljnika ter ga je dal temu primerno vzgajati. Razen ši* roke splošne naobrazbe so ga najbolj* ši profesorji * strokovnjaki temeljito upeljali v vojaške vede. Da se še bolj izpopolni v vojnih vednostih, je vsto*
pil v Akademijo generalnega štaba in jo dovršil z izvrstnim uspehom.
V osvobodilni vojni 1. 1877=78. je bil veliki knez Nikolaj Nikolajevič mlajši v operativni vojski. Zbog njegove mla* dosti in prirojene hrabrosti pa ga niso zadrževali samo v glavnem stanu, am* pak je tudi aktivno sodeloval v bitkah; ob tej priliki ga je car odlikoval z re* dom sv. Jurja 4. stopnje.
Vojna na Balkanu mu je vzbudila zanimanje za slovanske zadeve; poslej je gojil močno ljubezen do Slovanov in ga je zelo bolelo, da je morala Ru* sija pod pritiskom drugih velikih dr* žav ustaviti svojo osvobodilno akcijo, ki naj bi prinesl:. svobodo balkanskim Slovanom. Bil je vse življenje goreč pristaš misli, da je Rusija poklicana, osvoboditi sploh vse slovanske naro* de in se jim postaviti na čelo. Nemara je tudi slovansko prepričanje vplivalo, da se je oženil s hčerjo črnogorskega kralja Nikite, Anastazijo Nikolajevno. Pozneje, 1. 1914, je bil pokojni veliki knez najodločneje za to, da Rusija na* pove vojno Avstro*Ogrski, ki je ho* tela uničiti rusko zaveznico Srbijo. Tako je imela slovanska misel pristaša tudi v takrat najvplivnejših ruskih vi* šokih krogih.
Mnogo je deloval za' vojaško ojače» nje svoje domovine, ki ji je pripiso» val tako velike naloge.
Od 1. 1895.—1905. je zavzemal mesto generalnega inšpektorja konjeništva; takoj od začetka je začel uvajati raz* ne reforme. Konjenica mu ni bila sa* mn za izvidno službo, marveč ji je do* delil v vojnih operacijah znatno večjo in odgovornejšo nalogo, zahtevajočo ob vsakega konjenika preudarnosti in neustrašenosti.
Bilo je na Kavkazu, ko je ob neki priliki inspiciral ondotno konjeništvo. Na učnem polju je zatekel dva polka: enega redne kavalerije in drugega ko* zaške. Nikolaj Nikolajevič je s signa* !om ukazal rednemu polku, da v karjeru (polovičnem diru) preide široko globel s potokom, ki jo je bil opazil na koncu polja. Polk je dobro poznal to globel, ki je bila z obeh strani precej strma. Vsi so bili preverjeni, da generalni in* spektor ne bo hotel, da bi polk v res* niči izvršil to težavno dirko, ki je pre* tila vojakom in konjem z nezgodami
in nesrečami. Nadejali so se, da bo Nikolaj Nikolajevič vsak hip dal sig« nalno povelje, da se ' polk pred prepa« dom ustavi. Toda povelja ni bilo. Po* veljnik polka je tedaj na lastno pest ustavil polk pred globeljo. Oglasil se je nov signal: prijezdil je generalni in« spektor, toda ni se niti ozrl na redni polk in njegove častnike. Krenil je na« ravnost h kozaškemu polku in vzklik« nil:
—	Polk, za menoj!
In povedel ga je v smeri k prepadu. Obupen, smrtnonevaren skok ... in veliki knez je bil že na oni strani glo« beli. Za njim je strumno zdirjal ves kozaški polk.
Toplo se je zahvalil kozakom za to pogumno vojaško dejanje, rednemu polku, ki je padel pri njem v nemilost, pa je dal po telefonu kratek ukaz:
—	Odrinite z vežbališča!
In vojaki so dobro vedeli, kaj to po« meni.
Tak je bil Nikolaj Nikolajevič kot vojak.
Pod njegovim vodstvom je ruska ka« valerija zelo napredovala in je dose« zala na manevrih bravurne uspehe pro« ti pehoti in topničarstvu.
Nato je bil Nikolaj Nik. lajevič imenovan za vrhovnega poveljnika car« ske garde in petrograjskega vojnega okrožja. Tu je izvršil temeljite reme« dure v častniškem zboru: izmed ar« mijskih polkovnikov je izbral najbolj« še in najhrabrejše in jih proti vsem tradicijam povišal v generale. Tudi tu ni storil napake: novi gardni poveljnik general Lečickij in drugi so v polni meri upravičili izkazano jim zaupanje in so bili izborni vojskovodje v sve« tovni vojni.
Veliki knez Nikolaj Nikolajevič je bil nato postavljen na čelo najvišje voja» ške korporacije v carski Rusiji: komi« teta obrambe, kjer se je zastavil z vso odločnostjo za razne reforme. Naletel pa je na prikritega, a zagrizenega na« sprotnika v voinem ministru generala Suhomlinovu, ki je skušal velikega kneza izigrati, kier je le mogel.
Kdo ie bi! večii patriot: Nikolaj Ni« kolajevič ali Suhomlinov, je pokazalo 1. 1915, ki je dovolj razgalilo vlogo Suhomlinova.
Ruski odločilni krogi so dobro slu« tili, da mora priti do vojne z Nemčiio, zato so se začeli pripravljati nanjo. Nikolaj Nikolajevič je bil imenovan v vrhovno poveljstvo. Na odločilnem
mestu je dela! z vsemi sredstvi na to, da bližajoči se dogodki ne zatečejo Rusijo nepripravljeno. Še za časa ru« sko«japonske vojne, ko je general Ku« ropatkin priporočal Rusiji »potrpežlji« vost«, so se vse oči obračale na Niko« laja Nikolajeviča, ki je bil popularen po vsem obsežnem carstvu. Ni slovela samo njegova mogočna, visoka posta« va z orlovskm obrazom, znane so bile vsem prebivalcem tudi njegove visoke umne sposobnosti in njegova vztraj« na, odločna volja. Zato smo si vsi od« dahnili ob vesti, da je bil za vrhovne« ga poveljnika vseh vojnih sil v sve« tovni vojni imenovan Nikolaj Niko« lajevič.
In res se je v vojnem času izkazal s svojo visoko nadarjenostjo za voj« skovodjo s svojim odličnim znanjem; ni doumel zgolj tega, »kar je treba storiti«, marveč, »kar morejo storiti potomci suvorovskih junakov « velika« nov«.
Vsa Rusija mu je zaupala; tudi kro» gi. ki so bili nasprotni vladajočemu režimu, so polagali vanj večje nade nego v druge. Smelo lahko trdimo da v Rusiji ni bilo popularnejšega člove« ka od r;ega; ta sloves ni obledel niti v časih komune.
Ko je v državljanski vojni prodirala vojska generala Denjikina v notranjost Rusije, so ljudje vpraševali vojake:
— Ali je z vami veliki knez Nikolaj Nikolajevič?
Hoteli so videti, pozdraviti njega, ki so mu najbolj zaupali.
V emigraciji so ga Rusi soglasno iz« volili za »Narodnega vodjo«, ki naj bi vodil boj zoper sedanje strahovalce ruskePa ljudstva. Zopet so bile vse oči ' nesrečnih brezdomovincev, tavajočih po svetu, hrepenečih po materi Rusiji, up/te samo vanj.
A preden so se mogle izpolniti na» deje, ga je pobrala smrt.
Želeč ruskim pribežnikom vse do» bro k lanskemu prazniku Kristusovega rojstva (božiča), je težko bolni veliki knez zapisal pomenljive besede:
»Prosim Gospoda, da bi ugledal na» šo očetnjavo svobodno in da bi v nji zmagala vera in zavladalo carstvo mi» ru. ljubezni in reda.«
To so bile besede nekdaniega vr» hovnega ovelinika ruskih voisk, s to vero ie zanustil življenje veliki knez Nikolaj Nikolaievič.
(Po ruskem rokopisu)
Fr. Ž,
O pijanosti
Beležke o kranjskem tepežu
Ne da se tajiti, da ima zagovor s pijanostjo marsikako upoštevno stran.
Prvič, kdor se z njo zagovarja, ni po naravnih zakonih zavezan se spominjati na prav nič. In ko se na prav nič ne spominja, tudi povedati ne ve prav nič, pa ga sodnik ne more loviti za jezik. Drugi, ki se ne poslužujejo ugodnosti tega opravičila, marsikda: navzkriž prihajajo s svojimi lastnimi besedami in s tem nudijo sodišču dobrodošli povod za neprijazne zaključke in kvarno sodbo.
Slaba stran tega opravičila je pač ta. da so obdolžencu, ki se z njim zagovarja. usta zapečatena tudi tedaj, če poškodovanec in poškodovančeve priče kaj več povedo zoper njega, nego je res. Težko je komurkoli in tudi onemu, ki se brani s pijanostjo, molče poslušati klevete nasprotnikov. Pa se rado zgodi, da obdolženec trdi, da je bil popolnoma pijan in da se prav nič ne zaveda svojega početja, ki mu ga očitajo; vendar se pa do pičioe točno spominja in vse navaja, kar je njemu v prid in kar so grešili nasprotniki. Toda žalibog sodniji pijanost ni tuja reč; take enostranske pijanosti nikakor ne verjame, nego jo zavrže in ostane zagovor s pijanostjo v celoti neupoštevan in brez hasni.
Druga ugodna stran pijanosti je ta, da so z njo združene posebne postavne dobrote. Kdor namreč dokaže popolno pijanost, ta je prost sleherne kazni. To niso mačje solze! Toda mora biti mera pijanosti zvrhano polna in izven slehernega dvoma. Manjša mera pijanosti po naših zakonih še ne opravičuje popolne odveze od krivde in kazni, nego šteje le za olajšavo, kakršna daje pravico do znižanja kazni, ne pa do popolnega odpusta. (Narobe pa spada čista treznost menda med obtežilne okol-nosti.)
Strogost naših zakonov, ki za odvezo od kazni neprizanesljivo zahtevajo točen dokaz absolutne pijanosti, je marsikateremu mislečemu človeku v spotiko. Na neki razpravi zaradi boja se je po pravici pritoževal zagovornik, da so zahteve naše zakonodaje zastran pijanosti naravnost krute. Nikdar da ji
ni obtoženec dovolj pijan. Vsakokrat da izraža sodišče, da bi bil moral biti še bolj pijan, šele potem da bi bil tako pijan, kakor zahteva zakon, in bi bil prost kazni. To da ni prav. Tudi zastran pijanosti da se od našega naroda ne sme zahtevati nič nemogočega. S prenapetimi zahtevami da se ljudstvo tira v obup in sili, da zapušča domovino in se seli v kraje, kjer se ne zahteva od njega tako neusmiljene mere pijanosti.
Želeti je, da merodajni činitelji perečo to reč vzamejo v resen pretres in ugode utemeljenim željam prebivalstva.
Pa bodi temu kakorkoli — priznati se mora, da se vsi obdolženci, ki so se odločili, da svoj zagovor postavijo na temelj pijanosti, pošteno trudijo, da predočijo to pijanost sod;šču čim bolj prepričevalno in v čim silnejši meri.
Najpreje razlože. zakaj so se opilL Ta: ker ga je bolel zob, se je napil fran-covega žganja, ki je bilo baš nri roki. Oni se je opil od jeze, ker so ga osramotile ženske. Tretji je pil zato, ker je šel dež (zaradi dežja namreč niso delali). Četrti, ker je bila nedelja. »Ob nedeljah bom ja piian!« Peti: — od veselja, ker je čez 13 let videl brata.
Potem razlože, zakaj da se jih je pijača to pot nepričakovano hitro prijela:
»V pijačo so mi nekaj namešali.«
»Pijačo so mi prežvečili« ali »prigriznili«. Prežvečena pijača po fantovski veri nezaslišano omami pivca.
»Nič nisem jedel, na prazen želodec sem pil — moral sem biti pijan, pa če bi takega pil. da bi bilo pol vode notri, pol dežja.«
»Odkar sem bolj star, mi pijača koj škoduje in me vara.« — S tem starejšim udeležencem tepeža je prišla za pričo popolne pijanosti še boljša mu polovica, da mu z zapriseženim jezikom poizkusi odvrniti obsodbo. Obljubila je zanj, da ne bo več pil, in zaupno povedala gospodom sodnikom, da že ima take »recnije«, da bo mož pijačo opustil. Eden izmed gospodov sodnikov se je zanimal za te »recnije« in jo vprašal. Pa se je ozrla po dedcu, da ne bi slišal, in polglasno razodela. da so ji svetovali vodo. ki je v njej bil umit mrlič
— to vodo naj mu da piti. pa bo pomagalo.
Potem povedo, kako pijačo so uživali in koliko je bilo pijače:
»Po deseti maši smo pričeli piti, pili smo do krščanskega nauka, potem smo bili žejni, ker smo bili pili slivovko, smo pa po krščanskem nauku šli zopet pit vino.«
»Poklicali smo na mizo kišto piva.« »Od 100 dinarjev sem samo 4 prinesel domov.«
»En liter žganja sva izpila s korna-ratom. štiri vrčke piv? in še pol litra vina. En liter žganja, naj ga dajo biku ali medvedu, mora biti pijan!«
O meri svoje pijanosti goje obdolženci najugodnejše mnenje. »Če nisem bdi tačas popolnoma pijan, res ne vem, kdaj bom.«
Toda besedo imajo še priče. Izpo-vedbe prič pa niso vedno tako ugodne. Obtoženec jih posluša na svoji klopi. Rdeč je od prijetnega razburjenja, če mu priče govore po godu in potrde. da je bil »po foršrift pijan«, kar je. kakor priča na vprašanje pojasni, človek tedaj. ako je več na tleh kakor po-koncu, —
ali da je bil takšen, ko da si je se-z-uva! škorenj, da je padel na tla in pri tej priči zaspal, —
ali da je bil nabit kakor lešnik in da so mu sline šle okoli ust kakor merjascu.
Pot pa obliva obtoženca, ako mora iz ust prič poslušati neugodnejšo oceno svoiiega stanja, n. pr. da je bil samo dobre volje. ali da je bil toliko pijan, da je bil prav »letno žleht«. ali da je bil le malo kora.ižen, da je bil vinski, pa ne pijan, da je bil le okajen ali muhnjen ali nakurjen. na uro pa da je še poznal, a^i da je bil nijan »glih prav«. Ako je človek pijan »glih prav«, bi človek mislil, da je to dovolj. Toda kakor rečeno: paragrafi so strogi in predpisujejo. da mora biti človek pijan popolnoma. In tako bo nesrečni obtoženec, ki je bil nijan »glih prav«, obsojen in se bo bridko kesal. zakaj ni bil pijan še bolj in mu bo ta reč v resno opomnjo za drugo pot.
H koncu še poglavje o klobuku
V mestu je od dne do dne več oseb, ki iih ni sram. nego se celo po ulicah kažejo z golo glavo in brez klobuka.
Na kmetih bolje vedo, kaj se spodobi. Na kmetih si lahko bos. nikakor pa ne brez k'obuka in ga ne boš z glave dal niti v hiši, razen pri južini. pri molitvi ali kadar greš v posteljo spat. Brez klobuka ni moško lice dostojno oblečeno in ako kdo nima klobuka, tako je kakor da ni cel m da mu manjka del telesa.
Kadar koga na poti zajame nesrečna smrt in mu svojci v blagor njegovi duši in v večen spomin postavijo kraj ceste tablice s sliko njegove nezgode, nikdar ni slika brez klobuka. Lahko, da na sliki ni glave, ako je bila nezgoda taka. da je nesrečniku vze'a glavo — klobuk pa je sigurno na sliki. Kakor rečeno — brez klobuka moški ni cel, laže je brez glave. In je klobuk naslikan na čim vidnejšem mestu, какот sodi njegovemu pomenu, in se klobuk na sliki nikdar ne tišči ponesrečenca, nego leži zase in ločeno, kar pomeni v simboliki narodnega slikarstva, da se je duša ločila od telesa.
Tudi narodna umetnost tedaj kaže izredno pomembnost klobuka v kmečkem življenju tokraj in koliikortoliko celo še onkraj groba.
Kmečkemu fantu je klobuk najodldč-nejši kras. Svojčas so prihranke vsakega leta žrtvovali, da s© si nabavili »zajčke« — tako so nazivali velurje. Pa se odlična vloga klobuka pojavlja tudi v tepežu.
Da je na klobuku sedež boj oznanju-jočega peresa, smo povedali že v enem prejšnjih poglavi-j.
Vrhunec ogorčenosti razodene fant na ta način, da svoj klobuk zabrusi ob tla. S tem pove. da je sedaj vsemu konec in da je pripravljen na skrajne mere. Orožen in nepozaben je pogled, če prično fantje in ob tla mečejo klobuke.
Ob tepežili klobuki silno trpe. Ker je klobuk tako rekoč skoraj najbistvenejši del kmečkega fanta, je baš zoper klobuke obrnjen dober del sovražnosti Gorje klobuku, če nasprotniku pride v roke! Strahovita usoda ga čaka. Naj je še tako dragocen, sovražnik mu ne bo prizanesel. niti zasužnjil ga ne bo za lastno uporabo, nego kar ga čaka, je mukotrpen notrin — razrezan bo na »pangeljee«. Kvečjemu krivce ali brado divje koze si bo zmagovalec obdržal v znak zmage.
Brid'ce usode, ki v boju preti klobukom. se fantje dobro zavedajo in imam zabeležen primer, ko so fantje v drugo
.vas šli na boj, da so si vzeli mlajšo moč s sabo zgolj v ta nairnen. da bo klobuke pobirala s tal in jih reševala sramotnega konca.
Skoraj da je fantom bolj pri srcu dobrobit klobuka kakor dobrobit kože, večjo ji posvečajo paznost. In če komu prefrigan nasprotnik najprej z glave zbije klobuk — klobuk bolj rahlo sedi kakor glava — bo oni brez klobuka vso svojo skrb posvetil le klobuku in ga lovil po tleh; takrat jo bo pa dobil po buči in bo sramotno premagati.
Klobuk brani vsakdo do zadnje srage. Sramota je fantu, ki se iz boja vrača brez klobuka. Enako kakor na divjem zapadu. če krvoločni Sijuzi komu z glave odluščijo skalp in je prizadete-
ga potem brez skalpa sram v boljšo družbo.
Kadar se zgodi, da kateri v boju izgubi klobuk, drugače pa ni poškodovan, si sledeči večer rad zbere četo pomočnikov, da gredo »iskat klobuk«. Za iskanje se primerno oborože. Klobuka sicer ne najdejo, pač pa najdejo sinočnje sovražnike. Pa je potem zopet nov boj.
Taka je ta reč s klobuki. Ni kranjske narodne noše, kadar jo sprevajajo po ljubljanskih ulicah, brez rdeče marele in slavnostno pranega vriskama. pa tudi ni kranjskega boja brez klobuka. Ne vem, kaj bo s kranjskim bojem, čim bo klobuk izpodrinjen po kapi.
S tem mračnim pogledom v bodoče dni naj končajo moje beležke 1
Obročkanje ptic in njih selitve
i.
Človek se- ie zanimal za ptice že v tisti davni primitivni dobi. ko ga je samo natančno spoznavanje priro.de često-krat očuvalo smrti od lakote. Davno pred začetkom vsake zgodovine je opazoval potovanja mnogih ptičjih vrst spomladi in jeseni. Izmislil je o njih fantastične teorije, ki so prešle v bajke in narodne šege. živeče še ponekod tudi v civiliziranih deželah. Dolgo časa so potovanja ptic igrala važno iulogo v življenju posameznikov in narodov; duhovniki in vedeževa'ci so z njim' plašili množico ter čitali iz njih bodočnost. Pesniki vseh dob so čutili tajnost teh poletov ter iih vpletli v svoja dela. Da se pojavljajo nekatere manjše otice, ki gnezdijo na severu, mese.a jul'da v srednjih širinah, to je že dolgo znano. Njih število narašča meseca avgusta, septembra pa prihaja glavni naval. Druge divje otice čakajo oktobra in novembra. ko jih naraščajoči mrazovi poženo proti jugu. Nebroj ptic pevk. ki lete spomladi na sever v najlepših ženitovanj-skih barvah, se vračajo jeseni na jug s svojimi mladiči, vsi manj pisani, kar odgovarja prozaični svrhi njih potovanja, da si nabero primerno zalogo tol-šče za slabejše čase.
Eskimovci ^ pozdravlja jo prihod ptic
Na daljnem severu, koder gnezdijo nešteti milijoni divjih rac. gosi in druge perjadi,. povzročajo njih prvi sli koncem
aprila ali začetkom maja neizmerno radost. Za Eskimovce znači prihod ptic konec zime in pomanjkanja ter priče-tek boljših dni. Pisec teh vrst je med Eskimovci ob ledenem obrežju Berin-
govega morja več let zaporedoma opazoval prve ptice. Najprej je priletela ena sama gos. Kričale je krožila nad zasneženo pokrajino, kakor da pozdravlja
stara gnezdišča, ljudje pa so radostno pozdravljali njo. Potem se je okrenila in izginila; za njo se ni pojavila več nobena ptica njene vrste, dokler se ni začel taliti led.
Milijoni se selijo
V Zedinjenih državah živijo približno štirje bilijoni ptic; to znači. da se jih seli proti jugu ali severu na stotine milijonov. Mnoge potujejo podnevi,
ogromno število pa ponoči. Kdor zna prisluškovati glasovom prirode, lahko sliši spomladi nad seboj tajinstvene krike tistih ptic, ki lete na daljni sever gnezdit. Jeseni se vračajo dalj časa.
Dasi je nam bilo znano, da se selijo selivke v glavnem na sever, oziroma na jug, vendar nismo o stvari vedeli nič točnega, dokler nam ni bilo mogoče, zasledovati pot posameznih ptic. Z ob-ročkanjem selivk pa smo dobili metodo, s katero ne odkrivamo samo potov posameznikov, ampak sledimo poletom celih vrst do pokrajin na severu, koder gnezdijo, ali na jugu, koder prezimuje-jo. Spoznavamo tudi, zakai se pojavljajo časih ptice na krajih, ki so od nilh domovine silno oddaljeni. Število takih
samotarjev med pticami je najbrže večje, nego si mislimo. O tem nam priča cesti pojav raznih ameriških ptic v Angliji in celo na otoku Helgolandu v Severnem morju. Tudi otok Sv. Pavel v Beringovem morju je pribežališče takih izgubljencev z azijske in ameriške celine.
Sistematično obročkanje — moderen izum
Sistematsko označevanje ptic, ki ima to svrho, da se poučimo o njih navadah in potovanjih, se je razvilo v Evropi in Zedinjenih državah z zadnjih 30
letih. Največji napredek je beležiti ou. 1. 1920. dalje. Raziskovalci, ki poznajo ptičji svet svojega kraja, love ptice z raznimi pastmi ter pritrjujejo vsaki na nogo aluminijast obroček. Na tem je naslov centrale; če pride ptica komu v roke. živa ali mrtva, dobi centrala obroček ali vsaj njegovo število.
Plinij poroča, da je neki rimski športnik iz Volterre v Toskani vzel ne-
kaj lastavic s seboj v Rim, kjer jih je označil z barvami zmagovalcev v konjskih diricah im potem izpustil, da so ponesle novico domov. Pred obročka-njem so razni učenjaki, ki so proučevali selitve ptic, označevali svoje poskusne živalice s tem. da so jim krajšali ali
barvali perje ali pa so jim pritrjevali na nogo ali pero košček papirja s kakim napisom. Ti poskusi pa. so bili le malo uspešni. Iz 1. 1710. vemo za veliko sivo čapljo. ki je imela na nogi več obročkov in je bila ujeta v Nemčiji. Enega izmed obročkov je bila dobila v Turčiji. L. 1899. je Danec Mortensen začel sistematski obročkati in zapisovati štorklje, vrabce ter druge ptice, in sicer po še sedaj veljavnih smernicah. Tako je postal pijonir praktičnega in znanstvenega obročkanja in njegovemu vzgledu so sledili v raznih delih Evrope in tudi v Zedinjenih državah. Tu sta pričela s sistematskim delom dr. Leon Cole in Howard Cleaves nekako začetkom tega stoletja, dokler ni 1. 1920. prevzel ta posel Bitfoški zavod. Kakšen interes vlada v Uniji za obročkanje ptic. o tem priča ustanovitev štirih obročkarskih društev, ki so si razdelila vse ozemlje Severne Amerike do mehikanske meje. Njih tajništva so v stiku s člani in pospešujejo nlh delovanje, nadalje prirejajo sestanke, objavljajo poročila ter zbirajo ogromen materijal. ki bo pojasnil marsikatero tajnost ptičjega življenja.
Obročkanje in ljubitelji ptic
Milijoni kulturnega človeštva opazujejo z radostjo živahne roje pevk in drugih manjših ptic, ki potujejo spomladi po naših gozdovih proti severu. Se prej lete po vsej širini celin kričava krdela žerjavov, gosi in rac do daljnih, samotnih gnezdišč. Človeško oko samo ne more spoznati, ali so ptice, ki se pojavljajo v kakšnem kraju v raznih letnih dobah, prav tiste, ki so tam tudi
gnezdile. Pri nekih vrstah niti ne moremo razlikovati samcev od samic, tako n. pr. pri vrabcih, škorcih in drugih. Vse to pa nam pojasnuje obročkanje. V nekem kraju Pennsylvanije žive vrabci vso zimo, meseca marca ali aprila od-lete in na njih mesto pridejo poletni gostje, ki izginejo z nastopom jeseni. Noben obročkan vrabec iz poletja še ni bili ujet pozimi in narobe tudi ne. Zato smemo domnevati, da je selitev posameznikov v kraje, odkoder so drugi jeseni že odleteli dalje na jug. značilna navada nekih ptičjih vrst. Ne bo dolgo in znanost bo pojasnila to vprašanje tako glede lovnih kakor nelovnih ptic, kar bo pripomoglo do rešitve vprašanja glede njih varstva.
Od početka so obročkali večinoma negodne mladiče ali tudi njih starše, ki so jih dobili na gnezdu. Potem so začeli rabiti pasti in sicer najprej za angleške, oziroma evropske vrabce. Z razvojem obročkanja so nastale raznovrstne pasti, večinoma iz žične mreže. Nekatere so avtomatične, druge zopet zapira opazovalec z vrvico iz bližnje zasede. Kakor so za razne ptičje vrste potrebne razne pasti, tako je tudi vaba velikega pomena. Hrana raznih ptičjih vrst in celo posameznikov ene vrste je jako različna in na to se mora obročkair ozirati.	(Dalje prihodnjič)
Ujetnik pri afriških ljudožerih
Iz pripovdovanja uradnika trgovskega skladišča v Kamerunu
(Konec)
Tako so minili štirje dnevi brez vsakršne izpremembe. Petega dne navsezgodaj pride k meni poglavar in mi veli, da naj napišem še eno pismo ravnatelju skladišč. To pismo je odposlal s štirimi slugami, ki so še ostali; menim, da so mu bili v nadlego, ker jih je moral hraniti in stražiti. Prosili sem ga, naj mi pošlje čisto perilo, vendar mi ni ustregel; najbrž ga ni nič več ostalo. Ni tedaj preostalo drugega kot ostati v umazanem perilu.
Dolgo, neskončno dolgo se je vlekel čas. Hrepeneče sem pričakoval vesti s primorja, toda ne čolna in ne odposlancev ni bilo od nikoder. Počasi se je prebujalo v meni živo zanimanje za luno, čije srp je postajal čedalje večji. Rad priznam, da mi je prihajala tem hujša tesnoba, čimbolj je luna rastla.
V noči osemnajstega dne mojega ujetništva je od plulo iz vasi po reki dvajset do trideset mož, oboroženih od glave do pet in v treh čolnih, da bi na-
padli neko drugo, morda kakih dvajset kilometrov oddaljeno skladišče. Vrnili so se še tisto noč s petimi ujetniki: tremi možmi in dvema ženama. Na »naši strani«, če smemo tako imenovati druhal, ki me je bila napadla in ujela na najnesramnejši način, sta manjkala dva moža, ki so jih napadeni naseljenci bodisi ubili bodisi ujeli.
Ko je prišlo moštvo z ujetniki, je zavladalo na vasi divje veselje in tako vpitje, da me je prijemala groza. Ko so ujetnike spravljali z obrežja k vaški posvetovalnici, so ženske in deca vri-ščale kot besne in se zaganjale vanje. Pred posvetovalnico so zabili v zemljo tri kole in privezali ujetnike k njim tako, da je bil k enemu kolu privezan zgolj en, k drugima dvema pa po dva ujetnika, vsi s hrbti drug proti drugemu. Vrvi so bile tako nategnjene, da so se zarezovale globoko v meso popolnoma golih žrtev, ki so stale ves dan brez hrane in vode na pekočem solncu in v strašnih mukah. Vaški paglavci pa so oči vidno imeli veselje s temi mučen-ci: često in obilno so metali vanje kamenje, jih tepli s palicami in zbadali s trnjem. Skušal sem tem nesrečnežem olajšati položaj, toda moji pazniki so mi koj dali vedeti, da bi bilo boljše, če bi se brigal za svoje reči in ostal pod »svojimi štirimi koli«. In poslej mi niso niti dovolili, zapustiti bajto.
Popoldne je prišla ženska, ki mi je stregla in je prinesla malo hrane. Ne vem, ali se je zgodilo to slučajno ali pa hoté in vedé: pozabila je v bajti veslo. Ko je odšla, sem ga urno skril, zakaj tiste dni sem venomer tuhtal, kako bi se dalo pobegniti. Spomnil sem se, da leži na rečnem obrežju več čolnov, a brez vesla. Če bi se mi ponudila prilika za ubeg, bi nemara lahko odplul.
V vasi je zavladal popoldne tak nemir. da sem takoj zaslutil, kaj se pripravlja: Ljudožerci bodo svoje žrtve ubili in suedl-i. 2e sama misel na to mi je vzbujala stud in grozo.
Ko se je zvečerilo, se je res začel smrtni ples okoli te petorice nesrečnih ujetnikov; od minute do minute je raste! hrup v vasi. Možje, žene in otroci, vse je strahovito vreščalo; oči vidno so se umetno vznemirjali, da bi postali ' čimbolj besni in divji. Reči moram, da še svoj živ dan nisem slišal takega hrupa; zdelo se mi-je, da mi od njega zmrzuje kri v žilah. Vedel sem, kaj se

bo zdaj zgodilo; moji sluge, ki so bili v. mladosti kajkrat priča takih prizorov, so mi češče pripovedovali o ljudožer-skih pokoljih — če se jih niso tudi sami udeleževali, česar ne morem reči.
Po nravih, prav za prav nenravih ali po običajdi Fanov se začenja kanibalska pojedina zvečer in traja nepretrgoma vso noč do jutra. Medtem ko se zamorci s kričanjem vzpodbujajo in bodrijo k večji krvoločnosti, končuje sekira grozo in trpljenje ubogih ujetnikov.
Tudi obeh mojih paznikov se je polotil splošen nemir, tako da se skoro da nista zmenila za me, marveč sta divje rjovela in poskakovala pred bajto, ce-petaje z nogami, kot bi ju pikala kakšna žival. O polnoči je njuna krvoločnost narasla v pravo blaznost; očividno nista več vedela, kaj počenjata, ker sta nagloma planila, pozabivši na svojo službo in na me, k svojim tulečim tovarišem, ki so si pravkar delili nesrečne žrtve.
Zdaj je napočil trenutek za me. Previdno vzamem veslo iz skrivališča in pogledam na skrivaj skozi odprtino na durih, ni li ostal kdo na straži. Toda daleč naokrog ni bilo žive duše; tolikanj so bili vsi vznemirjeni, da so sploh pozabili na me. Splazil sem se iz bajte, smukal oprezno po senci od drevesa do drevesa ter srečno dospel n'a breg reke; ondi sem nemudoma odvezal majhen ozek čoln in ga spustil v vodo, sedel nanj ter veslal po toku, kolikor so mi dale telesne moči. Zal da me tu ni več skrivala senoa; reka je bila vsa v mesečini in me je bilo zlahka opaziti z vasi. Toda vsi so bili tako omamljeni od svojih divjih nagonov, da se niso nimalo menili za to. kar se dogaja na reki. Zato sem bil že precej daleč — morda petdeset do šestdeset metrov — ko so me opazili. V prvi zmedi so vsi švigali sem jn tja. iskali vesla in puške, a kakor vedno ob takih prilikah, niso dolgo prišli iz zmede in so se le zaletavali drug v drugega. Lahko si mislite, da sem veslal še silneje, tako da sem bil sto petdeset do dve sto metrov daleč, preden so zamorci spustili prvi čoln na vodo. Tudi streli me niso zadeli, ker so zamorci od razburjenja streljali še slabše nego po navadi, pa tudi puške jim niso nosile daleč. K sreči se niso spomnili, da bi uporabili mojo' puško ali revolver. Obrnil sem se in videl, da so se razen prveea čolna spustili tudi drugi čolni na vodo in me jelii zasledovati.
Imel sem srečo. Moj čoln je bil tako lahek in tenak, da je brzel kot strela; razdalja med njimi in menoj je bila vedno večja. Res pa je. da se nisem svoj živ dan tako trudil, kajti dobro sem vedel: če me dobe v roke, ni moje življenje vredno niti počenega groša.
Kdo naj opiše mojo srečo, ko sem kakšne štiri km od vasi, ondi, kjer se reka zavije v loku, opazil luči parnika, ki se je zasidral nekaj kilometrov dalje.
Tudi ljudožeri so ga bržčas opazili, zato so se neutegoma vrnili. Cez dobre pol ure sem bil na palubi ladje — bil je naš tovorni parnik, ki mi je nosil pomoč in rešitev. Na palubi je bil sam ravnatelj, ki mi je veselo stisnil roko, ko je videl, da sem srečno useû iz neprijetnega ujetništva. Dejal je, da je nameraval začasno obnoviti skladišče, če me ne bi mogel osvoboditi za manjšo ceno.
Ko sem se skopal in čisto preoblekel, sem urno zlezel v kabino in spal polnih dvanajst ur. Čutil sem se uprav prerojenega. Opoldan smo odpluli dalje in se ustavili pred vasjo, ki sem jo bil pred dvanajstimi urami zapustil v največjem vrvenju; zdaj je bila prazna in zapuščena. Domačini so smatrali naš parnik za topovski čoln in so v strahu pred kaznijo za dvojni zločin zbežali.
Žal da smo našli daleč in široko okrog številne dokaze ostudnih zločinov v minuli noči. Storili smo le dobro delo, da smo vas za kazen zažgali. Nato smo se vrnili na parnik in ondi počakali, da se je poslednja hiša izpremenila v kup pepela.
Zdaj se je parnik obrnil in me vzel s seboj na morsko obrežje, kjer sem dva tedna vdihaval sveži morski zrak, ki me je zelo okrepčal in popolnoma zabrisal sledove ujetništva.
Z novimi zalogami blaga sem se vrnil na svojo postajo; čeprav sem se pozneje često stikal z nimalo prijetnimi zamorci, nisem bil hvala Bogu nikdar več priča tako ostudnega kanibalizma, kakor sem ga videl tisti večer. Tega pa ne bom pozabil, dokler bom živ.
Današnja umetniška priloga
»Mrzli studenec na Pokljuki« po originalu gdč. Dane Kuraltove nam slika zahod solnca na tem priljubljenem smučarskem terenu v bližini Bleda.
«ŽIVLJENJE IN SVET» stane celoletno 80 Din, polletno 40 Din, četrtletno 20 Din. mesečno 8 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se nri upravi. Ljubljana. Knafljeva ul. 5. i Naročnina za inozemstvo: ITALIJA četrtletno 8 lir. polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 šiling. AMERIKA in ostalo inozemstvo 1 in pol dolarja.
na leto.
Urejuje Božidar Burko — Izdaja za konzorcij Adolf Ribnikar. — Za »Narodno tiskarno d. d.« kot tiskarnarja Fran Jezeršek. — Vsi v Ljubljani.