V gozdu flrgijlj, Markec, ali si vender prišel! Kako težko sera te pričakovala! Zdaj pa le ||iaiS urno, vže veš —! Kar torbico odloži, pa — No, kaj maješ z glavo, kajV Ne veš U, kaj si obljubil? Mar.sem se zaman toliko veselila? Markec, Markec!" Tako je pozdravila Angeliea Ijubega bratca, ko je prišel iz šole. In res je i odložil Markec torbico, potem pa stopil pred Angelico ter resno dejal: nHra, kaj zmajem z glavo, praviš? čuj, Angelica, zato zmajem, ker ne vem, si li izpolnila ti svojo in naj li izpolnim zdaj jaz svojo obljubo. Si li bila pridna in poslušna materi ta čas, kai- sem bil jaz v šoli, kakor mi si obljubila, da bodeš, če te vzamem po šoli s seboj na izprehod — v gozd?" nOj Markec, bila, bila. — Mati, jelite, da sem zasluiila, da grem z Markcera v gozd, ki je v šoli pridno se učeč takisto zaslužil, da se raduje zdaj krasnega izprehoda?" In ljubko je prikimala mati, sklonila se k njej iii jo poljubila na zlato čelo. ,,Le pojdita, otroka," dejala je, npo priduo prežitem dnevu se prileže na večer izprehod v prosto naravo božjo." In še nekaj poukov je jima dala mati, kako naj se vedeta, kdaj naj se vrneta itd. in Markcu, ki še ni ničesar dobil popoludne vrezala je kosec kroha za na pot in Angclici tudi, da-si je vže prej dobila — potem pa ju je izpustila. Polna srčnega vesolja, hitela sta otroka svoj pot. In psieek, Ijuba žival, spremljal ju je. Dobre pol ure so hodili, predno so dospeli v gozd. Psicek, no ta bi bil pač lehko prej prišel tja, a vedoe, kaj in kako se spodobi, ni uhajal naprej, še menj ostajal zadaj, marveč bil vedno vštric svojih mladih znancev. Angelica ni bila še nikdar poprej v gozdu. Kaj čuda torej, da je kot za-maknena strmela takoj pri prvem pogledu v lepo stvarstvo božje? Kako ne bi? Pod nogaini mehek zeleu raah, a okolo nje in nad njo zopet vse zeleno! Ponosna drevesa — oj takih niti Da domačem vrtu ni bilo — dvigala so se v nebesa. In sklepajoč drug k drugemu svoje košate veje, napravljala so Ijubohladno senčico. In veterc je zibal veje iu te so se priklanjale globoko, globoko — komii? Oj, raorda so pozdravljale prav Angelico, videc jo prvie v svojej sredi! ,,Vidiš, Angeliea, vidiš?" šepetal je Markec. ,,Vidim, Markec, vidim," rekla je Angelica. ,,Lej, to le je smrcka, ono bukva, to gaber, ono jelša . . . ." razkazoval je bratec. 'nSrareka, bukva, gaber, jelša . . . ." pouavljala je sestrica. ,,In ti vse to veš, Markee? Oj, Markec, ti si učen!" In kar je videla Angelica, to še ni bilo vse, kar je čiila, to, to polnilo jej je srčece z radostjo. Sladko pesen žgolel je ptičji vod, imejoč svoja gnezda v košatih drevesnih vejah. In le-ti. oj le-ti lepo ubrani, nežnomili glaski segali so deklici v globino mlade duše. In v priprostem navdušenji je dela bratcu: nMarkec, ti znaš plezati; splezaj na drevo pa vzemi ptičje gnozdice z raladimi ptički vred, da je poneseva doraov, zapreva v kletko, da bodo ondu prepevali in vedrili naša srca." . —~< 113 >*^~ In kaj menite, kaj jej je odgovoril bratee na to? nAngeliea, Angeliea," dejal je, nkaj si ti želela! Misli si, da bi tebe kdo vzel dragim starišero, pa bi te odvel s seboj ter zaprl —" nOj, tiho, tiho, Markec," zaihtela je sestrica, »vidim, vidim, česa sein hotela. Nežnim ptičicam sein hotela vzeti zlato prostost —" nDa, da, in to, Angeliea, ne sme se! Ptičice so ubožice, stvari božje so, kakor mi." In šla sta dalje. V ozadji tam je žuborel hladen potocek vijoč se skozi gozdno dobravo večji strugi v naroeje. A pred njima se je vrstilo kakor poprej drevo za drevesora, grm za grmoin. lu povsodi, povsodi so pevale po drevesih drobno ptice, in po tem ali onem deblu spolzuila je zdaj pa zdaj — vitka veverica. Oj veverica! Take živalice vitkega trupla, z dlakavimi čopki na ušesih, dolgiin, ometalu podobnim repom, no, take živalice Aiigclica še svoj živ dan ni videla. Oj, ko bi jo mogla ujeti, kako ljubko bi jej božala raehko dlačieo, kako se igrala ž njo! In vender bi se je morda še bala fce spa-čice... Sicer ; pa Bog vedi, bi li ne bilo zopet greh, vzod tako ljubkej živa-lici prostost? In šla sta dalje. Zdajci čuj—glasne sveto tišino moteče: pik, pik, pik . . . Kaj pa je to zopet? Psi- ček je zavi- halrepnena- ' vadno, pri- vzdigiiil jed- no prednjih nog ter ne- mirno zroč na bližnje drevo vlekel na ušesa one > glaske. An- i gelicaje tudi 1 poslušala, da si kar sopsti ni upala. In morda so jej tajinski glaski, katerih še nikdar prej žula ni, provzročili celo ne-koliko bojazni. kajti le poglejte jo, kako se je držala Markca za snknjico! A Markec so ni bal. Kaj še! Na smeh je zgibal usta ter oponašaje štel na prste: jedna, dve, jedna, dve, dve . . . dve . . . prav kakor so se culi oni: pik, pik, pik . . . ,,Kaj pa je to, Markec?" vprašala ga jo slednjie Angelica bojazljivo. nHe, ti se bojiš, je-li? Neumnica!" zavrnil jo je Markec, potem pa začel razlagati. ,,Lej, Angelica, tako pika žolna. Veš-li, kaj je žolna? Ne, ti ne moreš vedeti tega. A nam so gospod učitelj že ranogo pripovedovali o njej. Poslušaj! Žolno ptico prištevarao k našim domaeim plezalcem. Blizu do štiri decimetre je dolga in izvzemži živorudečega temena, skozi in skozi crne barve. Kljun ima raven, dolg, robat; nosnice na njeni krijo kratke ščetinice; jezik joj je lahko prožen in na konei z majhnimi kaveljci oborožen. Nogi nosita spredaj dva, zadaj dva prsta s to razliko, da sta prednja dva zraščena,' a slednja prosta. Bep je srednje veli-kosti, trd, klinast, ter služi pri plezanji za oporo. Žoln imamo več vrst: črno, —~< 114 >¦— veliko, srednjo ter malo zeleno žolno. Vse so v nasih gozdih domače. Le-tii živeč pa kljujo in pikajo na drevesna debla toliko č-asa, da napravijo skozi skorjo luknje, iz katerih izvlačijo s svojim sulieastim jezikom razne žuželke—hrano svojo. Prav tako v deblih, a navadno v gnjilih deblih dreves izte.šo si tndi gnezda. — Tako. Zdaj veš, Angeliea, kaj in od kod to pikanje, vcš tudi najvažnejše o našej žolni." BOj, Markee, ti si ueen!" pohvalila ga je zopct sestrica. nDa, zdaj vein; vse, vse sem si zaporanila. A na katerem drevesu je žolna, Markec? Rada bi jo videla." nNe vem ravuo na katerera. Psiček gleda na prvo tu — a — aha, lej jo tam gori!" nPa res!" Angelica je videla žolno, o katerej je vedela zdaj toliko, toliko. In šla sta dalje. In še marsikaj je videla Angelica in Markec jej je povedal še to in ono, česar nikoli prej. In deklica je bila vesela. — Za tem pa se je nagnilo zlato čisto solnce k zatonu in večerni hlad je zavel po zemlji, sušeč od truda in dela znojna čela zemljanov. Najvišje vrhove gorii je poljubilo še jedenkrat zlato solnce, potem pa se je loeilo. Ia Angelica in Markec sta se tudi ločila od lepcga gozda. Veselo sta hitcla proti Ijubemu domu. Markcu so krasile glavo gozdno cvetiee, a Angelica je nesla prelep šopek v rokah — dragcj materi v spomin. In psiuek, ta Ijuba živaliea, spremljal ju je. • M..