PRVI PARLAMENT TRNOVSKIH ŠOLARJEV
Proti nasilju — za prijateljstvo!
Dragi prijatelji!
Vsi slišimo, vidimo in čutimo nasilje, povsod ga je dovolj, vendar si ga nihče od nas ne želi. Kaj naj naredimo? Vi ste še mladi, ne pustite, da bi v vas prišlo nasilje. ki ne osrečuje, ne daje miru, ampak ruši in vznemirja. Edina pot je, da začnemo tako, da bomo srečni in veseli drug ob drugem. Samo prijatelj-stvo nas lahko popelje v svet, ki ne pozna nasilja. Nekoga imeti rad, to je pot, da se upremo nasilju. Bodimo prijatelji v naših družinah, tudi če se včasih razjezimo drug na drugega, imejmo radi učitelje, gradimo mostove prijateljstva tam, kjer jih še ni. Tako, dragi prijatelji, se bomo odvrnili od nasilja v našem razredu, na naši ulici, v našem mestu in domovini.
S tem sporočilom Helene Volkar, namestnice rav-nateljice trnovske šole, z veliko idej, kopico predlo-gov in trezne presoje so prišli trnovski učenci (po pet iz vsakega razreda) na svoj prvi parlament. Tako so se 25. oktobra zbrali v veliki dvorani občine, izvolili delovno predsedstvo, za moderatorja potrdili učitelja slovenščine Bogdana Osolina in pričeli z delom. Oce-njevali so razmere na svoji šoli in čeprav so bili bolj ali manj kritični in samokritični do nje, pa po drugi strani niso mogli skriti, da jo imajo še kako radi. Skupaj z učitelji, profesorji in vodstvom šole pa so največ pozomosti namenili geslu ali po domače kar glavni točki tega posveta parlamentarnega zasedanja, ki je sporočala zoperstavljanje nasilju in prizadeva-njem za prijateljstvo. Z neke vrste nasiljem se sreču-jejo že na šolskih hodnikih, ker preveč divjajo, da mlajši izzivajo starejše učence, da so preveč nestrpni pri prerivanju v garderobah telovadnice, da jih na cestah ogrožajo divjaški vozniki, vse preveč nasilja je na TV ... Toda temu se je možno upreti, smo slišali, prijazno opozorilo preživahnemu sošolcu bi že zale-glo, malo več strpnosti in potrpežljivosti se lahko kaj hitro naučijo in prerivanja v jedilnci in še kje ne bo več, »navadimo se pozdraviti svoje učitelje« (le-ti pa naj nam odzdravijo), odmori ob kosilu naj bodo daljši, za grafite kot življenjsko sporočilo imejmo posebne prostore ... Precej predlogov je bilo name-njenih enodnevnim, pa vendar skromnim izletom v tujino, organiziranju družabnih srečanj, na katerih bi se učenci vseh razredov bolj spoznali, s starši bi se
veljalo pogovoriti o tem, da bi vsem razredom orao-gočili en teden bivanja in življenja v naravi. Milo iz 5. razreda je predlagal, da bi učenci v času pouka dobili več pijače in prijazna tovarišica Barbara je nato kar predlagala, da bi v vsakem razredu imeli na voljo lonec s čajem, s katerim si bodo lahko postreglf. Veliko so imeli povedati trnovski šolarji, kar nekaj gneče je bilo pred govornico, pa vendar njihovi na-stopi so bili na ravni discipliniranosti in uvidevnosti, dobrim predlogom so odloino zaploskali in tudvprf-glasovanju o sklepih so bili enotni in složni.            ¦¦•¦¦';
In kaj vse so sklenili? Da bodo manj kriiali, da bodo organizirali temeljito čistilno akcijo v šoli, da bodo pred poukom in med odmorj lahko poslušalr glasbo na hodnikih, da bi zadolžili nekoga izmed učiteljev, da jim bo na voljo za pogovor, organizirali bodo več družabnih srečanj, dvakrat letno bodo orga-nizirali tovrstne posvete odnosno parlament in seve-da pijača bo na voljo ves čas pouka! In ko bo manj nasiija na šoli, bo v njej več prijateljstva, več zado-voljstva in sreče!