Zimski pevci.
(Obraz iz prirode. — Piše S t a n o n.) (Konec.)
§ sredi našega gozdiča je precejšen prostor. Ob veliki skali stoji mnogo golega ščeti&ja in repičja, katero je pognalo po letu svoje  dolge bili. Tropa krasnobojnih ptičev je priletela čez hrib in se spustila na suho steblovje ob skali.
Nenavadno lepi so ti ptiči, prav v svatovski obleki.   Iz pisanega blaga jim je umerjena obleka. Ne imenujejo ae zastonj liščki.
-*«S 39 ?**-
Ne bomo opisovali liščkove obleke, poslušajmo rajše pravljico, ki nam razlaga, kako je dobil lišček svoje raznobarvno perje.
»Ko je ljubi Bog v začetku sveta — tako nekako pripoveduje prav-ljica — ustvaril ptice, imele so še vsc brezbarvne suknjice. Zato je velel prinesti posodice z raznovrstnimi barvami, s katerimi je na to pobarval vsem pticam obleko. Že so bile odletele vse ptice vsaka drugače pobarvana, ko prkle lišdek na vrsto
»Moj ljubček, prepozen si; vse posodice so prazne«, mu veli gospod Bog. Žalosten stoji lišček in poželjivo steza glavo v vsako posodo. Nekoliko jo sicer šo ostalo v vsaki posodi, a za celo suknjico ni nobene barve dovolj. Ubogi ptiček premišljuje in premišljuje, slednjič poprosi Boga, naj ga po-barva z vsako barvo nekoliko.
Gospod Bog mu usliši prošnjo. Iz prve posode pobere poslednjo rdečo barvo tcr mu pobarva ž njo čelo in grlo. Z belo barvo, s katero je počastil veličast-nega labuda, mu pobarva trebuh in konec repa, s črno teme, tilnik in rep, z rjavo hrbet, a z rumeno mu naredi na črnobaržunastih perotnieah lepe proge.«
Lišček je pri nas navaden gost, kateri nas tudi po zimi ne zapusti. Po Iotu se clrži naših vrtov, cest in Iogov, kjer si spleta tudi gnezdo. Po zimi pa leta v večjih družbah po hribih od vaai do vasi. Prav lepo je videti, ako lete čez jednolično, skoro  pusto zimsko   odejo ti krasni  pestrobarvni  pevci.
Zaradi lične zunanjosti, še več pa zavoljo lepega petja zapirajo ga ljudje v kletke, kjer precej časa živi. Lahko se tudi nauči malih umetnostij. Skrbni opazovalec Lenz pi"ipoveduje o liščku, kateri je z lunto sprožil mal topič, na povelje se naredil mrtvega, zopet oživel in na straži stal.
Nižje v gozdiču se glasi ščinkovec na starem hrastu s svojim zna-čilnim: »čin, čin, 6in«. Nekako žalostno odmeva njegov klic v mrzli zimi. Ni čuda, da je postal prej tako veseli pevec sedaj otožen. Večina tovarišev in vse tovarišice so odšle v jeseni na jug, a njemu kot junaku se ni spo-dobilo bežati pred mrazom. Zato je ostal doma. Nekoliko je bil vsekako pozabil, kako huda prede ptičem, ki ostanejo i po zimi pri nas. Sedaj pač ve, kaj se pravi skušati zimske nadloge. Na hrastovi veji čepi in prezeba ; z otožnim glasom kliče tovariše iz okolice k sebi, da bi v prijateljskem po-govoru pozabil mraz in glad.
»čin, čin, čin« glasi se vedno močnejše njegovo klicanje. Tam za gozdom se mu po dolgem čivkanju odzove drugi, čez nekaj časa tretji tovariš. Sem od vasi prilete še drugi trije, večinotna Ianski mladiči, kateri prvo Ieto sku-šajo zimski mraz. Vsa šestorica se zbere na starem hrastu. Naš junak počene pod rjavo suho listje, katerega ni mogla otresti decemberska slana in burja raz vej, drugi se uvrste okrog njega. Nekoliko časa se pogovarjajo mej seboj o mrazu, o gladu, o vsem, kar jih tare in stiska; nato pa povzame besedo naš junak. Navdušeno jim popisuje veselje, katero bo zavladalo v pomladi po teh logih in gozdih. Ko bo po odhodu zime zopet zazelenela strma reber, ko se bo v zelenem bukovju oglasila kukavica, ko bodo zopet vse ptice selivke pri-spele nazaj, takrat bodo prileteli i njihovi tovariši in tovarišice in napolnili z
-»* 40 s*-
jarnim petjem brsteče vrtovc in gozdove. Ob takem pripovedovanju se tako zamislijo v prihodnje veselje, da popolnoma pozabijo na mraz in glad.
Oglejmo si sedaj jednega ali drugega izmed družbe.
Že na prvi pogled zapazimo, da je ščinkovec v rodu z vrabcem; toda vitkejša postava in lepše perje ga povzdiguje nad drznega lahkoživca. Na glavi ima namreč modrikasto kapico, prsa so mu rdečkasta, hrbet rjav, trebuh bel, perotnice pa črnopasaste. — Ščinkovec je naš najnavadnejši ptid in spada k najboljšim pevcem, ki oživljajo naše gozdove s svojim glasnim petjem. Zato so mu tudi ptičarji vedno za petami.
V toplih zimah ostanejo ščinkovci pri nas in preletavajo od skednjev do kozolcev, kjer dobe kako clrobtino. Samice so za zimo bolj občutljive, zato ocllete v jeaeni na jug.   V hudih  zimah jim slede tudi nekateri samci.
Tako pohajajoči po našem gozdiču zaslišimo najedenkrat živahno dle-skanje in frfotanje. Ko se oziramo radovedno okrog, zagledamo po vejah borovcev in smrek veo zelo čudnih ptičev. Imenujejo se krivokljuni. Kakor opice skačejo in plczajo po vejah ter se oprijemljejo s kljunom in kremplji. Po zunanjosti in krefanju so zelo podobni papigam.
In kaj še zapazimo? Glej, tam v goščavi znašata samec in samica clračje za gnezdo. Menda vendar ne bosta sedaj v zimi gojila fnladičev? Toda na drugi smreki tiči med rogovilami že dodelano gnezdo drugega para, rjava samica sedi na gnezdu. Krepki samec leta okrog, lušči iz češarkovih lusk semena ter jih nosi samici v gnezdo. Pri tem poslu pa prepeva s svojim prijetnim glasom vedno se ponavljajočo kitico svoje popevke. Ta je sicer kratka in proti koncu malo zmeaana, a vendar šc dosti lepa. čudni ptič za-služi po vsej pravici, da ga ogledamo natančneje.
Krepko truplo mu je zajetno in pokrito z gostim perjem, katero je pri samcu po hrbtu in trebuhu lcpo rdeče, na perotnicah in v repu pa črno in sivo pasasto. Najbolj čuden je njegov krivi kljun, kateri mu je dal ime. Gomja čeljust se namreč križa s spodnjo, prva je obrnena navzdol, druga navzgor.
Pri luščenju semen iz češarkov mu je tako ustvarjeni kljun neobhodno potreben. Z ostrimi zakrivljenimi čeljustmi odpre trdi plod in pobere z jezikom jedrca iz njega. čudno je to, da imajo mladiči dolgo raven kljun tudi potem, ko zapuste gnezdo. Stara dva jih morata hraniti tako dolgo, da dobe trdne in zakrivljene kljune, s katerimi si morejo iskati potrebno hrano.
Zakaj ima krivokljun zakrivljen kljun, pove nam legenda. V nji se pripovcduje, da je hotel usmiljeni ptič na križu visečemu Zveličarju izpuliti železne žreblje na rokah in nogah. Pri tem si je skrivil kljun in si okrvavel glavo in vrat. Legenda dostavlja, da mu je Bog podelil za njegovo usmilje-nost to posebnost, da sme gnezditi v najhujši zimi in poleg tega tudi ne-strohljivost. In res strohni krivokljunovo truplo zelo počasi. Kajti smola, ka-tero vsprejema krivokljun s hrano v se, pronica in prevzame mu sčasoma vse meso, katero ne začne pri mrtvem ptiču takoj gniti, arnpak se posuši in zelo počasi strohni.
fiA a r> 1 ,j i v' o « i.