_>,   281    .^—
ANI:
Mačici.
i      -v^^       '^V   ''° ie koncem pomladi, ko je dobil Milček v mrvi dve
P^si^     ^N    rnladi  mački.   Bog ve,  kdo ju je bil  zanesel tjakaj,
^^I^SnJ  )   Milček tega  ni  vprašal.   V prvem trenutku je samo
(flf j0CQ\ <^    odprl  usteca naširoko,   uprl   oči  v živalci  in  dejal
Jrfeaaff^\\\   slednjič počasi:
ififl^ 1 i      -Muce!"
{ jfflfMS! ^ I   I           Potem  pa  je  razprostrl  široki svoj predpasnik,
Mffiikjk   I /   pobasal vanj svoja najdenčka, stisnil trdno predpasni-' J   v   qM§ *f—S^/    kova konca skupaj in ko je bil prepričan, da mu ne more nobena uiti, je odkoracal proti hiši.   Pokazati je hotel mamici, kaj je našel. Na ves glas je kričal čez vse dvorišče:
»Mama, muce, muce!"
Dobra mamica v prvem hipu ni razumela, kaj Milček kriči, zato se je tnočno prsetrašila.   Menila  je, da  se je  njenemu ljubljenčku kaj pripetilo.    i Prihitela  je na prag,  in lice se ji je zjasnilo,  ko je videla, kako moško jo maha mali mož čez luže in kamenje proti nji.
Milček pa je na vso moč hitel praviti, kaj ima, in vztrajno je držal predpasnik trdno skupaj. Bil je že ves rdeč v obraz, in še vedno ni ma-mica vedela, zakaj pravzaprav gre. Mucikam pa je postalo vse te šale odveč. Najprej se je oglasila ena z jokajočim glasom in za njo je pritegnila še druga. Milček se jegloboko oddahnil; muce so same povedale, da so tu, in njemu ni treba nič več govoriti.
Mamica je razklenila Milčkove roke in oprostila mačice neprostovoljne ječe. Oba z Milčkom sta gledala svoja nova gosta, ki nikakor nista hotela prenehati mijavkati. Mamica je menila:
BGotovo sta živalci lačni."
Sklonila se je pokonci, da bi odšla v kuhinjo, toda Milček jo je za-držal in rekel:
»Čakaj, ni treba, jaz imam še kruha!"
Nič se ni menil za to, da se mu je matnica smejala; z vsako roko je segel v en žep in privlekel na dan nekaj suhih, starih skorjic. Bili so to ostanki iz onih časov, ko je bil Milček preveč sit. Pomolil je vsaki mačici in se silno čudil, da tudi mačici ne marata za skorje, prav kakor on ne. Izedinila sta se z mamico, da jima dasta mleka, akoravno je bil Milček mnenja, da ga ne zaslužita, ker nečeta kruha.
Ko sta mačici lizali mleko, jima je božal Milček mehko dlako in pre-mišljal, kaj bo z njima vprihodnje.
Domislil se je, da v mrvi ne smeta več ležati; utegnilo bi ju postati strah, in zato je sklenil, da jima napravi ležišče v hiši. Poiskal je staro škatlo, ki je služila navadno njemu za voz, in nanesel vanjo mrvice. Čez mrvico pa je pogrnil rdeče pisan robec, ki mu ga je prinesel že davno, davno Miklavž, in nanj je položil potem živi kepici.
—*>    282    =^-
Bilo je videti, da se počutita dobro, zakaj kmalu sta se stegnili, za-prli oči in pričeli presti. Mačici sta spali, Milček pa je čul pri njuni poste-Ijici. Gledal ju je, kako zadovoljno in mirno ležita, in mehko mu je po-stalo pri duši. Če bi ne bil on našel mačic, kaj bi se bilo pač zgodilo i njima? Nemara bi bili morali celo poginiti. Nežtio je pogladil speči živalci.
Ko pa je čez nekaj časa stopila mamica v sobo, je spal tudi Milček na tleh poleg škatle in sanjal o svojih mucikab, sta tnu bili v tistem času najljubša stvar na svetu!