V KOČI KONCEM VASI (BožiCna prigodba.) Zazvonil je zvon tako milo, da je ut;hnil hrup na ccsti, da je celo lačni vran zletel molče čez snežno ravan proti gori. Prazna je bila cesta; vse se je zbralo po hišah, da čaka polnoči, velike ure odrešenja. In čc kje rotna samoten potnik skozi večer, speši korak, da čimpreje pride v vasico k Ijudem, da ne bo sam taval ta sveti večer v noči in v mrazu. Vse božičuje. Gospodarji kadijo in škrope z bla-goslovljeno vodo hrame; gospodinje nalagajo v peč polena, da se širi prijetna toplota po izbi; deca pri-žiga pisane svečice pn jaslicah in poje vesele božičnice; df dek pa sede v zapečku, pušijo iz vivčka in pripove-dujejo bajke in sanjajo z odprtimi očmi srečne mla-dostne dni, ko so tudi stali še kot pastirček pri jaslicah , in peli kakor sedaj vnučki. Vse je utihnilo v tajni božični radosti. Celo mlinar je zaprl vodo, da ne ropočejo kolesa, in ne šumi voda v koritih. Toda v koči koncem vasi, pri Skončarjevih, ni tako vesel sveti večer. Nekako prazna se zdi izba go-spodinji Skončarici. In kako tudi ne? Saj praznuje že četrti sveti večer brez moža. In ravno ob takih sve-čanih dneh, ravno ob največjih praznikih, občuti človek nekako praznoto, če ni vseh doma, ki bi morali bjti. Jože, nave Marija" zvoni! Daj, bomo pokropili shrambe," reče sinu. Pa nasuje v pisker žerjavice in natrese nanjo dišečega kadila, v skodelico pa nalije blagoslovljene vode, vzame iz mize škropilo, pa gresta. Jože nosi pisker z žarečim ogljem. Nanj nasipa zdajpazdaj kadila, mati pa škropi in moli naprej. Tako obideta vse shrambe. Angelica, deklica kakih osmih let, pa nažge tačas svečke pri jaslicah in moli za očeta, ki božičuje daleč v tujini, v Amenki. Morda sam in zapuščen in misli na domače. Morda pa so se zbrali prijatelji pri čašah toplega čaja in se pogovarjajo o lepi Dolenjski in o 187 domu. Tako misli deklica in moli za očeta, da bi imeli ve-ele praznike, da bi bili zdravi in da bi se kmalu zopet vrnili v miljeno domovje. Mati in sin se vrneta v hišo: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!" — BAmen", odgovori Angelica. Pokadita in pokropita še hišo, nato pa mati zlije preostalo blagoslovljeno vodo v peČ, da bi varoval hišo sveti Florijan ognja v bodočem letu, oglje pa strese v podpeček. Zunaj pa je bajna božična noč. Vse: njivc, logi, hribi, gore, vse je zavito v bel plašč, bleščeč v žarkih srebrne lune in zlivajoč se v stotere bleščeče bdje. Vse nebo je posuto z milijoni zvezdic, belih in velikih. Pa saj to niso zvezdice; to so le angelci božji, ki gledajo radostno na svet, ki mu je pred dvetisoč leti došlo odrešenje. Za luno se podijo beli oblački veselo in radostno! morda pa to niso oblački; morda so bele, mehkorune ovčke, ki so jih na sveto noč prinesli pa-stirčki novorojenemu Zveličarju v betlehemski hlevček. Čez polje piha sapica, šepeta nekaj v vrhovih samot-nega gozdiča za vasjo in beži dalje. Morda je pa ta sapica odmev listega srečnega betlehemskega poročila, ki so ga prinesli angelci srečnim pastirjem na betle-hemskih tratah ? Kakor bajka je božična noč. Kakor bi sanjale, se stiskajo bele, drobne vasice med drevje vrtov. V vsaki hiši gori pod stropom svetilka; ne gori kakor druge večere; ne, nekako motno, kakor bi dremala in sanjala kdove — o čem lepem. Po izbi se širi duh kadila; opojno se vlega po mizi in po posteljah. V kotu se blešče zlate niti okraskov v pramenih drema-joče lučke pri jaslicah. Niso velike in bogate te jaslice; ne, (oda narejene so z ljubeznijo, in kaj je več kot Ijubezen ? V sredi hlevček, zbit iz šestenh deščic, ki so prevlečene z zlatim papirjem. V hlevcu pa Jezusček, deviška Mati in rednik Jožef. V ozadju pa dolgouhi osliček in volek. Pred hlevcem kleče pastirčki; ta je ravno prignal mehkoruno jagnje Odrcšeniku v dar — ej, da sem jaz ta pastirček! Po hribcu, pokritem z lepim zelenim mahom, so raztresene črede. Pod hrastom scdi 188 paslirček in piska na doigo piščal. K skalnemu vod-njaku je prišla marogasta krava; tam pa gredo trije potniki. Prišli so se najbrž popisat v Davidovo mesto, pa so slišali o največjem čudežu: da je rojen Bog, it» sedaj gredo, da poiščejo hlevček in padejo pred ro-jenega Mesijo. V ozadju pa se dvigajo stolpi in visoke hiše — Betlehem — mesto; čcz cel hribček pa vodi d^> njega be!a, s peskom posuta pot. Nad jaslicami pa se ziblje na niti zlata zvezda, ki zalesketa v rdečem soju lučke, kadar se premakne. In tako je v vsaki hiši. V eni so lepše, v eni revnejše jaslice. A vse so stavljene iz ljubezni. Ni bo-žičnih drevesc po kmečkih hišah — morda ima bo žično drevescc trgovec v trgu ali učitelj morda — toda v kmečkih hišah so jaslice, ki jih je postavila ljubezen nedolžnih otrok s čistimi rokami, in ki imajo več po-mena kot bogata smrečica. Neka svečanost vlada v hiši, kakor bi hodili an-gelci in bi delili blažene sanje; kakor bi stopali božji duhovi nalahno po prstih in prinaSali sladke misli. Vse govori s svečanimi, počasnimi besedami; srcasemcčijo in grde tnisli ne sme biti v njih — v nobenem, na ta sveti večer še cel6 ne! Tudi pri Skončarjevih so jaslice. Tudi pri njib hodijo lepe misli po sobi. in v srcih vseh treh bivalccv ni najmanjše misli, ki bi skrunila svetost lepega večera. Toda ni pravega veselja; nekoga tnanjka — manjka gospodarja; očeta ni! Mati sedi v zapečku; glavo ima podprto v dlan in misli. Daleč v Ameriko so zašle njene misli: kje, kako božičuje on. oče? Jože, dečko šestnajstih let, sedi pri peči in posluSa Angclico, ki bere lepo božično povest. Naenkrat odloži dekletce knjigo in vpraša: »Mati, kdo ve, kje in kako obhajajo oče sveti večer?" Mati se zdrzne iz sanj. nBogfve," odgovori. BMati, kakšni pa so oče ? Jaz se jih skoraj nič več ne spominjam?" spet vpraša hčerka. BKako se boš spominjala? Saj si bila stara komaj štiri leta, ko ?o odšli v Ameriko. — Veliki so5 prijazno gledajo z modrimi očmi; pod nosom pa imajo košate 189 brkc. — No, zdaj kar so v Amcriki, so se golovo kaj izpremenili," odgovori mati. Jaz se jih pa še dobro spominjam", reče Jože. MKot bi bilo včeraj, se mi zdi, kako so odhajali in smo jih spremili na kolodvor." Kratek molk nastane. ,Saj, ko so šli, so obljubili, da se v treh letih gotovo vrnejo. A sedaj teče že četrto leto, pa jih le ni," nadaljuje Jože. BMene tudi malo skrbi," reče mati. BŽe dva me-seca ni nič pisal. Prej je vedno kaj poslal in pisal, da bo prišel domov. Sedaj pa že dva tneseca nič. Moj Bogf, mogoče nima dela." rMati, morda dancs pridejo, ko je sveti večer. Ravno včeraj sem brala, kako se je vrnil neki oče ravno na sveti večer domov, ko ga ni nihče pričakoval. Ej, to bi bilo veselje," se vtaknc vmes Angclica. BE beži, beži! Ti si otrok, in otrok govori po otročje. Brala si že lahko, pa to so samo povesti. Mogoče se je kdaj res zgodilo, a vse je olepšano in ginljivejše pisano, kot je morda bilo v resnici," jo zavrne mati. BMeni pa kar nekaj sili v srcc, da bodo še nocoj prišli oče," spet odgovori hčerka. BBog te usliši!" dž mati in se zamisli. Tudi Jože utihne. Po glavi mu šume materinc besedc: »Moj Bog, mogoče nima dela," in njegove misli niso bile vesele. Angelica pa je sanjala, kako bi bilo lepo, če bi oče nocoj, na ta sveti večer, prišli domov. To bi bil lep sveti večer, da še nikdar takega! To bi bilo veselo svidenje! A mati so rekli: »Ti si otrok, in otrok go-vori po otročje; to so samo povesti," in že ne upa skoro nič več, da bi res prišli. Misli le, kako bi bilo lepo, če bi prišli, a verjame ne Skozi noč se zasliši zategnjeni žvižg vlaka. Ko-lesa zaškripljejo, zaropočejo vozovi in sc ustavijo. Par ljudi izstopi. . . Žvižg, žum, škripanje in ropotanje in, vlak beži daije, kakor črna črta po belem papirju. ln zopet vse tiho . . . Skončarica se zdrzne. Slišala je žvižg in ropot vlaka; saj je oddaljena postaja komaj pet minut, in 190 ponoči se sliši vse bolj in vse dlje. nEj, če bi vendarle prišel danes!"—pa samasebi se nasmehrje. ,Ne bodi vendar otročja, saj nisi osemletna Angelica. Bi bil vendar pisal, če bi mislil priti?" In spet misli dalje Pa kar se odpro vrata — in na pragu stoji mož. Velik mož, v dolgi zimski suknji s kovčkom v roki. Pod nosom ima košate brke, prijazno mu gledajo lepe modre oči, na glavi pa ima amerikanske noše klobuk. Mati debelo gleda; ludi Jože začudeno strmi; Angelica pa se stisne k materi. Ali so sanje ali je po-vest, ali je resnica? ,,No, kaj gledate? Ali me nc poznaš, Neža? I. Andrej!" reče tujec in odloži kovčeg. „Ali je resnica? Andrej!" zakliče mati, skoči z zapcčka in objame moža. „0, oče," vikne Jože, ki brzo spozna očeta, in poljubi prišleca. ,,No, kaj pa ti, Angelica? Kaj se tiščiš tako od strani ? Saj si rekla, da pridejo danes oče. No, sedaj so pa res tykaj," reče mati svoji hčerki. Angelica da roko očetu in ga poijubi Kdo bi opisal vsa lepa darila, ki jih je prinesel Skončar iz daljne dežele ? Kdo vse njegovo pripove-dovanje o trpljenju, ki ga je bilo mnogo več kot slad-kosti. — Ej v tujini sladkosti sploh ni! Ni si mogel revež kaj, da ne bi prišel domov. Ni mogel več vzdržati v tujini — tako daleč od dragih domačih; tako daleč od drobne rodne vasice. Tudi si je — hvala Bogu ! prislužil toliko, da Skončarjevim nc bo trcba več stra-dati. Tako je pripovedoval Skončar. * ¦ Lep sveti večer jc bil, kakor ga ni obhajala tisto zimo nobena hiša v lepi Gorenji vasi. Lep sveti večer, kakor ga ni še nikdar praznovala koča koncem vasi... Bogumil Gorenjko ¦ 191