Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Content | Content THE FIRST SEX: CRITICAL STUDIES ON MEN AND MASCULINITIES EDITORIAL 9 Majda Hrženjak: Critical Studies on Men and Masculinities: Contexts, Concepts and Applications 23 Jeff Hearn: Dva izziva za kritične študije moških in moškosti: moška hegemonija in trans(nacionalni) patriarhati 35 Milica Antić Gaber, Deja Crnović and Irena Selišnik: Political Masculinities in Slovenia: Comrades, Heroes and Real Men 62 Sandi Abram: “We are guys”: The Genealogy of the Reproduction of Dominant Socialistic Masculinity through the Dispositive of the Army on the Territory of Slovenia 81 Martin Gramc and Sabina Janičijević: Revival of Androcentric Nationalism through Beer Advertising 94 Michael A. Messner: Still a Man’s World? Studying Masculinities and Sport 115 Christian Scambor and Elli Scambor: Gender Based Violence and the Role of Men 128 Shahin Gerami: Islamist Masculinity and Muslim Masculinities 145 Julia Franz: Preizpraševanje in utrjevanje družbenega reda: izobraževalni diskurzi, usmerjeni proti mladim muslimanom 158 Živa Humer: Contemporary Fatherhood between Paid Work and Care for Children 171 Aleksandra Kanjuo Mrčela and Jasmina Revinšek: Men Who do ‘’Women’s Work’’: The Slow Defeminization of Kindergarten Teaching 189 Katarzyna Wojnicka: Evropski aktivizem moških za enakost spolov THE ATTRACTION OF GENDERS EDITORIAL 207 Katarina Majerhold: The Attraction of Genders 221 Alan Soble: Sexual Concepts 241 Bogdan Lešnik: Gender and Sexuality 255 Maca Jogan: Sexuality Management and Gender Inequality 275 Donna L. Dickenson: Feminist Bioethics: Embodiment, Alienation and Identity 291 Simon Maljevac and Lana Gobec: Neo-Conservative Populism on the Rise: Elitism of Marriage 301 Suzana Tratnik: “The Loudest Whisper” – Lesbian Sexuality on Screen Vsebina | PRVI SPOL: KRITIČNE ŠTUDIJE MOŠKIH IN MOŠKOSTI UVODNIK 9 Majda Hrženjak: Kritične študije moških in moškosti: konteksti, koncepti in aplikacije 23 Jeff Hearn: Two Challenges for Critical Studies on Men and Masculinities: The Hegemony of Men, and Trans(national)patriarchies 35 Milica Antić Gaber, Deja Crnović in Irena Selišnik: Politične moškosti v Sloveniji: kameradi, heroji in pravi dedci 62 Sandi Abram: »To smo fantje«: Genealogija (re)produciranja dominantne socialistične moškosti skozi dispozitiv JLA na Slovenskem 81 Martin Gramc in Sabina Janičijević: Obnavljanje moškosrediščnega nacionalizma skozi oglaševanje piva 94 Michael A. Messner: Je šport še moški svet? Proučevanje moškosti in športa 115 Christian Scambor in Elli Scambor: Nasilje na podlagi spola in vloga moških 128 Shahin Gerami: Islamistična moškost in muslimanske moškosti 145 Julia Franz: Unsettling and Stabilizing Social Order: Educational Discourse Targeting Young Muslim Males 158 Živa Humer: Sodobno očetovstvo med plačanim delom in skrbjo za otroke 171 Aleksandra Kanjuo Mrčela in Jasmina Revinšek: Moški, ki opravljajo »žensko delo«: Počasna defeminizacija vzgojiteljskega dela 189 Katarzyna Wojnicka: Men’s Pro-Gender Equality Initiatives in Europe PRIVLAČNOSTI SPOLOV UVODNIK 207 Katarina Majerhold: Privlačnosti spolov 221 Alan Soble: Seksualni koncepti 241 Bogdan Lešnik: Spol in seksualnost 255 Maca Jogan: Upravljanje spolnosti in družbena neenakost spolov 275 Donna L. Dickenson: Feministična bioetika: utelešenje, odtujitev in identiteta 291 Simon Maljevac in Lana Gobec: Neokonservativni populizem na pohodu: Elitizem zakonske zveze 301 Suzana Tratnik: »Najglasnejši šepet« – lezbična seksualnost v filmu | Content | Content LECTURE 319 Nancy Lindisfarne and Jonathan Neale: Sexism, Class, and Violence REVIEWS 339 Borut Brezar: When a Struggle for Histroy does not Suffice 343 Lilijana Stepančič: Fine Art and Ideological Marcation of Space 349 Gaber Aleš: Transforming the System of Institutional Care 355 Elena Pečarič: Beyond Handicap, Beyond Capitalism 358 Sandra Bašić Hrvatin: There’s no Democracy Until the Power Reigns 362 Subscription Vsebina | PREDAVANJE 319 Nancy Lindisfarne in Jonathan Neale: Seksizem, družbeni razred in nasilje RECENZIJE 339 Borut Brezar: Ko samo boj za zgodovino ni dovolj 343 Lilijana Stepančič: Likovna umetnost in ideološka markacija prostora 349 Gaber Aleš: Sistem institucionalnega varstva pred preoblikovanjem 355 Elena Pečarič: Onkraj hendikepa, onkraj kapitalizma 358 Sandra Bašić Hrvatin: Ne dovoliti, da bi igrali demokracijo, dokler tisti, ki imajo moč, vladajo 362 Naročanje PRVI SPOL: KRITIČNE ŠTUDIJE MOŠKIH IN MOŠKOSTI 8 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Uvodnik Majda Hrženjak | Kritične študije moških in moškosti 9 Majda Hrženjak Kritične študije moških in moškosti: konteksti, koncepti in aplikacije Čeprav v zadnjih desetletjih narašča raziskovanje moških in moškosti kot ospoljenih, se koncept spola in spolnih razmerij pogosto še vedno razume, kot da zadeva predvsem ženske, ne pa tudi moških in številnih drugih spolnih kategorij ter poleg razmerij med moškimi in ženskami tudi razmerij med moškimi, med ženskami in med drugimi spoli. Moški in njihove vsakdanje javne in zasebne prakse so še vedno pojmovani kot spolno nevtralni, družbena konstrukcija in poustvarjanje kategorije moških in moškosti v konkretnih vsakodnevnih praksah, skozi institucije in v odnosih z drugimi kategorijami ostaja v dominantni vednosti neizrečena, nedvomljiva in skrita. Navidezno spolno nevtralnost kategorije moških in moškosti razumemo kot specifično obliko ospoljene moči in način dominacije, saj se moškost s tem vzpostavlja kot normalnost, kot univerzalna norma in merilo, kot središče, v odnosu do katerega se merijo »drugi« spoli. Zato je raziskovanje moškosti prispevek k dekonstrukciji samoumevnih, neizgovorjenih središč vselej spolno zaznamovane moči. Čeprav je kategorija moškosti v (političnih, ekonomskih, vojaških, simbolnih ipd.) centrih moči očitna, ostaja samoumevna, neproblematizirana, kot pravi Hearn (2015: 8; gl. tudi Hearn v tem tematskem bloku) »odsotno/ prisotna« in neraziskana. Konteksti Kritične študije moških in moškosti (KŠMM), ki se pojavijo v 80. letih prejšnjega stoletja v Severni Ameriki in Avstraliji, v Evropi pa predvsem v Veliki Britaniji in v skandinavskih državah od 90. let naprej, omogočajo vidnost moškosti in problematiziranje položaja 10 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Uvodnik moških (Connell, Hearn in Kimmell, 2005) ter s tem razgrajujejo samoumevnost in naturalizacijo kategorije moških. Pri tem črpajo iz različnih virov: iz feministične analize moških privilegijev, seksizma in nasilja; iz gejevskih in lezbičnih študij, ki razkrivajo heteronorma- tivnost in homofobijo kot eno temeljnih potez moškosti; iz queer teorij in politik ter dekonstrukcije fiksnega, binarnega in komple- mentarnega mišljenja spolov in seksualnosti; iz mirovnih, ekoloških in antirasističnih civilnodružbenih gibanj v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, ko so se moški solidarizirali s prizadevanji žensk za enakost spolov; iz postkolonialnih in intersekcionalnih študij, ki opozarjajo na heterogenost moških in njihove različne umeščenosti do lokal- nih in globalnih centrov moči. V zahodnih družbah so se v 70. letih prejšnjega stoletja kot eksplicitne politike moškosti razmahnila antifeministična gibanja za pravice moških (kot so npr. skupine za pravice očetov do dodelitve otroka po razvezi, skupine za moške žrtve nasilja, gibanja za tradi- cionalno družino ipd.), v katerih so se moški odzvali na družbene spremembe, ki naj bi vodile v domnevno krizo moškosti. Zaton industrijske proizvodnje, njeno nadomeščanje s storitveno ekono- mijo in porast nestandardnih zaposlitev so povečali brezposelnost moških; množično vključevanje žensk v plačano delo je načelo eko- nomsko premoč moških; demokratizacija odnosov med moškimi in ženskami ter starši in otroki je izzvala predpostavko o naravni moralni avtoriteti moških v družini; javna problematizacija družin- skega nasilja je zasenčila podobo moškega kot zaščitnika družine; reproduktivne tehnologije so omogočile ločitev spolnosti ne samo od reprodukcije, ampak tudi od očetovstva ipd. (Hrženjak, 2016: 9). Pripadniki teh gibanj, ki so v številnih evropskih družbah dobro organizirana, financirana in imajo glas v javnih politikah, identifi- cirajo moške kot žrtve in kot deprivilegirane v primerjavi z ženskami. Za to obsojajo feminizem in politike enakosti spolov, izhod, tudi za domnevno naraščajočo »feminizacijo moških«, pa vidijo v vrnitvi k tradicionalnim vrednotam in »pravi« moškosti (Beasley, 2005: 180). Diskurz deprivilegiranosti moških so posvojila nekatera aktualna populistična gibanja, ki povezujejo ksenofobijo, rasizem, homofobi- jo in seksizem v odziv »jeznih belih moških« (Kimmel, 2013) na svojo naraščajočo revščino, brezposelnost in degradiranost. To razumejo kot posledico večanja pravic žensk, gejev in migrantov, zato v retra- dicionalizaciji spolnih vlog ter reafirmaciji monokulturnosti iščejo načine za povrnitev patriarhalnih dividend. Tudi antifeministična gibanja za pravice moških so bile spodbuda za razvoj KŠMM, ki so nanje odgovorile s kritično dekonstrukcijo moškosti in razkrivanjem Majda Hrženjak | Kritične študije moških in moškosti 11 ospoljene in rasne politike neoliberalizma, v katerem se z deregu- lacijo ekonomije strateška in ekonomska moč premeščata v roke določenih skupin moških. Koncepti: strukturna opredelitev spola ter hegemone, mnogotere in alternativne moškosti KŠMM se torej vzpostavljajo kot relativno mlado področje druž- benokritičnih analiz moških in moškosti v študijah spolov. Temeljni konceptualni okvir zanje je razvila Raewyn Connell v delih Gender and Power: Society, the Person and Sexual Politics (1987), Masculinities (1995)1, The Men and the Boys (2000) in Gender (2009). Raewyn Connell (2009: 11) spol opredeli kot »strukturo družbenih razme- rij, ki temelji na reproduktivni sferi, in kot konfiguracijo družbenih praks, ki reproduktivne razlike med telesi vključujejo v družbene procese.« Čeprav odnosi spolov, torej odnosi med ljudmi in sku- pinami, ki so organizirani na podlagi reproduktivne sfere, pri vseh dokumentiranih družbah tvorijo eno temeljnih struktur (Connell, 2012: 113), zavrne biološki ali identitetni spolni esencializem ter vsakršno homogeno, fiksno in transhistorično jedro spolnih kate- gorij. Poudarja dinamičnost spola, torej spol kot »procese konfigu- riranja prakse v času« (ibid.: 115) na ravni identitet, diskurzov, ideo- logije in kulture ter institucij, kot so država, družina, delovno mesto, šola. Poudarja notranjo kompleksnost strukture spola, v kateri se prekriva več medsebojno součinkujočih logik, kot so razmerja moči (patriarhat), produkcijska razmerja (delitve dela po spolu), libidinal- ne investicije (normativna heteroseksualnost) in simbolizem (pre- vlada moških v institucijah produkcije pomena). Ker je spol splošen način strukturiranja družbenih praks, je vpleten tudi v druge druž- bene strukture in deluje vzajemno z etničnostjo in razredom. Taka opredelitev koncipira spol kot vseobsegajoč, kot »totalno družbeno 1  To temeljno delo smo leta 2012 pri založbi Krtina dobili tudi v slovenskem prevodu; uredila ga je Milica Antić Gaber, ki v spremni študiji Connellino delo analitično umesti v študije spola. V slo- venščino sta prevedeni tudi dve klasični teoretizaciji moškosti, ki sicer ne izhajata iz študij spolov: delo Pierra Bourdieua Moška dominacija (Sophia, 2010) in delo Georgea L. Mossa Nacionalizem in seksualnost (*cf., 2005). Aplikacije KŠMM konceptualnega aparata v Sloveniji ostajajo redke: prisot- ne so v premislekih rap kulture (Šadl in Pivec, 2007); intimno partnerskih umorov (Podreka, 2014); politike in politikov (Crnović, 2014); vrstniškega nasilja med mladimi (Hrženjak, 2011) in neenakosti v izobraževanju (Hrženjak, 2013a). 12 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Uvodnik dejstvo« (Mauss, 1996), ki zaznamuje vsa področja in vse ravni življenja, je pa zgodovinsko spremenljiv in medkulturno variabilen, poustvarjan v vsakokratni individualni praksi skozi družbene struk- ture in v njih vpisana razmerja moči ter, kot pravi Raewyn Connell (2009: 11), »ima začetek in morda ima tudi konec«. Čeprav se R. W. Connell zelo približa poststrukturalističnemu razumevanju spola, se eksplicitno distancira od diskurzivnega pristopa in svoje razu- mevanje spola opredeli kot strukturni pristop. To utemeljuje s tem, da kot temeljne dimenzije spola identificira makro in razredni vidik – kot so ekonomska (ne)enakost in država ter revščina in globalne spremembe, ki jih vzpostavljajo vzpon neoliberalizma, tržne eko- nomije in nasilja –, kot tudi mikroempirični vidik, kot so specifično kontekstualne produkcije spola in spreminjanja spolnih identitet skozi življenje. Zanima jo torej makroinstitucionalna logika, ki vzdr- žuje določen spolni red, ter heterogena umeščenost moških v kon- kretnem spolnem redu. Zato se metodološko osredinja na študije družbenih struktur in na biografsko metodo, s katero podrobno raziskuje živeto izkušnjo konkretnih moških. Beasley (2005: 224) teoretski okvir KŠMM opredeli kot socialistični, profeministični in materialistični pristop k spolu. R. W. Connell moškost opredeli kot »mesto v odnosih spolov, prakse, skozi katere moški in ženske to mesto vključujejo v spol, pa tudi kot učinke teh praks na telesne izkušnje, osebnost in kul- turo« (Connell, 2012: 112). Moškost zahodnih družb koncipira kot hierarhično organizirano z normativnim središčem, ki ga zasedajo določeni ideali moškosti, povezani z belimi, heteroseksualnimi, razredno privilegiranimi moškostmi, ti ideali pa postajajo vse bolj normativni tudi globalno. Čeprav posebno pozornost namenja diferenciacijam v kategoriji moških, torej mnogoterim moškos- tim, z upoštevanjem makrostrukturnih hierarhij v razmerjih moči ostaja osredinjena na hierarhično umeščanje moških kot skupine do žensk kot skupine. Vendar, kot pravi, medtem ko moškim na splošno njihov dominantni položaj v globalnem spolnem redu pri- naša materialne in simbolne koristi, te »patriarhalne dividende« med moškimi niso porazdeljene enako – nekateri jih prejemajo zelo malo, nekateri jih tudi plačujejo skupaj z ženskami (Connell, 2000). S takim niansiranim/intersekcionalnim razbiranjem razmerij moči v spolnih kategorijah se distancira od binarnih konceptov spola in preprostega razumevanja spolnih razmerij kot razmerij med dvema homogenima skupinama. Medtem ko makrospolni binarizem vzpo- stavlja moško privilegiranost, so v spolnem redu in v posamezni kategoriji spolov ti privilegiji porazdeljeni hierarhično, na vrhu hie- Majda Hrženjak | Kritične študije moških in moškosti 13 rarhije pa so dominantne ali hegemone norme in ideali moškosti. Ideja hegemone moškosti se opira na koncept hegemonije, ki ga je Gramsci (1955) razvil pri interpretaciji razrednih neenakosti, R. W. Connell pa ga je razširila v interpretacijo odnosov med spoli in zno- traj njih. Hegemonija, pri kateri gre bolj kot za nasilno nadvlado za dominacijo »zdravega razuma« prek kulture, institucij in legitimne (tudi znanstvene) vednosti, je ključni koncept postavljanja vprašanj ospoljene moči v KŠMM, ki se prevaja v koncept hegemone moškos- ti (Connell, 2012). Ta pa se ne nanaša toliko na specifično obliko moškosti, temveč predvsem na večstranske in nenehno potekajoče procese oblikovanja moškosti ter na različno umeščenost konkretnih moških v razmerju do idealov hegemone moškosti in s tem do virov ospoljene moči. Koncept hegemonije sugerira, da v vsakem sistemu ena ali več družbenih skupin zavzema izjemno mesto, ki ji omogoča vpliv, moč in nadzor. Moč dominantne skupine je odvisna od njene zmožnosti vzpostavljanja samoumevnih norm, pogojev in idealov, s katerimi družba interpretira moč na splošno. Dominacija se tako vzpostavlja in ohranja prek nadzora nad družbenimi institucijami (pri Gramsciju so to zlasti mediji in izobraževanje), ki razširjajo idea- le in vednost po meri dominantne skupine, kar vodi v naturalizacijo in normalizacijo dominacije, torej v to, da marginalizirane skupine soglašajo z dominacijo, ker jo interpretirajo kot naravno. Podrejene skupine so tako po Gramsciju soudeležene pri vzpostavljanju hege- monije in soodgovorne za svojo marginalizacijo, s tem ko privolijo v diskurz samoumevnosti, četudi je soglasje pogojno, navidezno ali prisilno. Tako pojmovanje hegemone moškosti ni (nujno) vezano na vladajočo elito in njene specifične interese, temveč se nanaša na družbeno in kulturno dominantne norme »prave« moškosti, ki utrjujejo medsebojno solidarnost moških pri ohranjanju dominant- nega položaja. Takole pravi R. W. Connell: »To pa ne pomeni, da so najvidnejši nosilci hegemone moškosti vedno najbolj vplivni ljudje. Lahko so tudi vzorniki, na primer filmski igralci, ali celo domišljijske osebe … Vseeno je precej verjetno, da se hegemonija vzpostavi le, kadar obstaja določeno ujemanje med kulturnimi ideali in institu- cionalno močjo, če ne individualno pa kolektivno.« (Connell, 2012: 119) R. W. Connell (2012: 119–120) hegemono moškost definira kot »konfiguracijo spolnih praks, ki pooseblja trenutno sprejet odgovor na vprašanje legitimnosti patriarhata, kar zagotavlja (ali se obrav- nava kot zagotovilo za) prevladujoč položaj moških in podrejenost žensk.« Gre za trenutno v družbi najbolj sprejemljivo in nagrajeno uprizarjanje moškosti, ki se izoblikuje okrog konceptov avtoritete, 14 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Uvodnik (fizične) moči, heteroseksualnosti in plačanega dela (Antić Gaber, 2012: 363) ter je konstitutivna ali pa vsebovana v številnih institu- cionalnih praksah. Bolj ko se moški v javnosti identificirajo s hege- mono moškostjo kot naravno, ustrezno in pravo obliko moškosti, bolj si lahko izboljšajo svoj položaj. Razumevanje spola kot dina- mičnega, relacijskega, kontekstualnega in zgodovinskega predvi- deva, da ni ene same oblike hegemone moškosti, ki bi bila skupna vsem družbam in kulturam, ampak je lahko hegemona moškost na lokalni ravni in v nekem obdobju bistveno drugačna od tiste na globalni ravni ali v drugem obdobju. Učinek vsake oblike hegemone moškosti pa je, da legitimira globalno podrejenost žensk v odnosu do moških in da hierarhizira moške v odnosu do norm »prave« moškosti, ki jih vzpostavlja. Hegemono moškost Connell obravnava tudi v kontekstu »glo- balizacije spola« in »svetovnega spolnega reda«, pri čemer poveže imperializem (ekonomsko in politično ekspanzijo evropskih držav) v njegovih raznolikih oblikah (zavojevanje, kolonializem, postkolo- nializem) s spolnimi razmerji. Globalna ekspanzija kapitalističnih/ razrednih razmerij predvideva tudi globalno ekspanzijo zahodnih norm hegemone moškosti: »Ko zahodne institucije (kot so voj- ska, država, korporacije, trgi dela in kapitala, šole ipd.) postanejo dominantne v globalni družbi, vzorci moškosti, ki so investirani v teh institucijah, postanejo globalni standard.« (Connell, 2000: 43) V aktualnem svetovnem redu kot hegemono obliko moškosti opre- deli »transnacionalno poslovno moškost« z značilnostmi, kot so egocentrizem, pogojna lojalnost, zmanjševanje etičnih standardov in skrbi za druge ter osredinjenost na akumulacijo in poblagovljenje (Connell, 2005). S tem se razpira pogled na vpletenost spolnih dina- mik (kot so tradicionalne spolne norme in specifičen koncept hege- mone moškosti) v politiko in ekonomijo, in nakazuje, da egalitarna, trajnostna ekonomija in politika ne moreta temeljiti na modelu moške hegemonije, ki je izključujoč ne samo do žensk, temveč tudi do »drugih« moških. Medtem ko poststrukturalistične diskusije spola obravnavajo heterogenost v okviru spolnih kategorij z vidika nestabilnosti, fluid- nosti in performativnosti identitet, antropološke študije pa jo tema- tizirajo v kontekstu medkulturnih variabilnosti, se Connellina artiku- lacija mnogoterih moškosti navezuje na razmerja moških, medse- bojno razlikujočih se glede na razred, etničnost, raso, seksualnost, starost, fizično konstitucijo ipd. do idealov hegemone moškosti. Spolno zaznamovana razmerja med moškimi (pri čemer R. W. Connell spet poudari nujnost ohranjanja dinamičnosti, kontekstual- Majda Hrženjak | Kritične študije moških in moškosti 15 nosti in relacijskosti analize, da se mnogoterost moškosti ne bi izja- lovila v značajsko tipologijo) so razmerja dominacije, soudeležbe, podrejenosti in marginalizacije. Spolno zaznamovano razmerje dominacije in podrejenosti med moškimi se kaže kot prevlada hete- roseksualnih in podrejenost homoseksualnih moških, pri čemer gre za veliko več kot le za kulturno stigmatizacijo homoseksualnosti. »Maskulinost ne obstaja drugače kot v kontrastu s femininostjo,« (Connell, 2012: 108) zato je za identiteto moških primarnega pome- na, da niso takšni kot ženske (Kimmel, 1995: 10). Z vidika hegemone moškosti je gejevstvo mogoče preprosto primerjati z »ženskostjo«, zato je gejevstvo v patriarhalni ideologiji skladišče vsega, kar je izgnano iz hegemone moškosti – od tod, pravi R. W. Connell (2012: 121), je mogoče razumeti silovitost homofobnih napadov. Čeprav norme hegemonije dosega le manjšina moških, ima zaradi njihove hegemonije večina moških koristi od patriarhalnih privilegijev, kar R. W. Connell opredeljuje kot razmerje soudeležbe ali »soudeležene moškosti« (ibid.). Medtem ko so hegemonija, podrejenost in soude- ležba razmerja, ki so lastna spolnemu redu, pa vzajemno delovanje spola z drugimi strukturami, kot sta etničnost/rasa in razred, med moškimi vzpostavlja odnose marginalizacije (R. W. Connell pri tem pravi, da to sicer ni povsem ustrezen izraz za opis odnosov med moškostmi vladajočih in podrejenih razrednih in etničnih skupin) (ibid.: 123). Beli moški se ne konstituira le v nasprotju do belih žensk, temveč tudi v odnosu do temnopoltih moških, pripadnikov etničnih manjšin in različnih razrednih položajev. Norme hegemone moškosti, ki delujejo skozi individualne prak- se, institucije, ideologije in stereotipe o tem, kaj je moško in kaj je žensko, kaj je »prava« moškost, so hkrati tudi načini družbene kon- trole moškosti, skozi katere se moški medsebojno nadzorujejo in disciplinirajo (ne)ustrezno izvajanje moškosti in deviacije od norm »prave« moškosti (Kimmel, 1995). Skupinsko nasilje nad geji ali priseljenci je izraz discipliniranja/sovraštva do podrejene in margi- nalizirane moškosti in hkrati kolektivna demonstracija dominantne moškosti, ki se opredeljuje kot heteroseksualna in nacionalna. Kot pravita Šadl in Pivec (2007), hegemona moškost črpa svojo razliko/ dominacijo z izključevanjem/zatiranjem ne le žensk, temveč tudi preostalih »drugih« – razrednih, rasnih, etničnih in seksualnih –, pri čemer same opredelitve hegemone moškosti (z lastnostmi kot so razumskost, objektivnost, moralnost, moč, instrumentalnost, nadzor, neodvisnost, uspeh ipd.) opravičujejo in pomagajo ohran- jati premoč dominantnih moških nad ženskami in »drugimi« moški- mi. Seksizem, homofobija, heteroseksizem, rasizem, ksenofobija, 16 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Uvodnik razredna aroganca, ki so ključni mehanizmi družbenega zatiranja, so tako inherentni homogeni moškosti, ne kot kategoriji moških, temveč kot kulturni normi. Pomembno je ohraniti pozornost na tem, da gre za nenehne in večsmerne družbene procese, ne za kategorije ljudi – na primer, mladi priseljenci, ki ne morejo doseči norm lokalne hegemone moškosti, jo kompenzirajo s konstrukcijo hipermaskulinosti, ki se lahko izrazi v nasilju nad ženskami; ženska, ki doseže profesionalni položaj, ki ga po navadi zasedajo moški, se približa hegemoni moškosti, kajti ta ni vezana na moško telo; tem- nopolti moški z vrhunskimi športnimi dosežki je lahko ideal hege- mone moškosti ipd. (Mechthild in Neuber, 2011). Kritike koncepta hegemone moškosti so številne in različne, oči- tajo pa mu zgodovinsko specifičnost, etnocentrizem, potencialni psihologizem, nedorečenost in nepreciznost, zmedo pri uporabi ipd. (Hearn, 2011; Anderson, 2009). Nekaj elementov opredelitve hegemone moškosti pa je deležnih splošnega konsenza: pluralnost in hierarhiziranost moškosti z vidika umeščenosti glede na vire moči; simbolna, normativna in perfomrativna moč norm hegemone moškosti v konkretnih življenjih fantov in moških; zgodovinska in medkulturna variabilnost hegemone moškosti in iz tega izhajajoča možnost spreminjanja norm moškosti (Connell in Messerschmidt, 2005; Antić Gaber, 2012: 365). Kot pravi Messerschmidt (v Chong, 2008: 13), se družbene strukture udejanjajo v družbenem delovanju, zato posamezniki in posameznice v svojem izvajanju spola poustvarjajo, včasih pa tudi spreminjajo družbene strukture. V zvezi s tem se v zadnjih letih kot poskus dopolnjevanja koncepta hegemone moškosti pojavljajo artikulacije alternativnih moškosti (Buschmeyer, 2013), torej razis- kovanje moških, ki zavzemajo kritično distanco do idealov hegemo- ne moškosti, se jim strateško izogibajo in sistematično preizkušajo načine, kako biti moški na nehegemon način. Anderson (2009) na podlagi kvalitativnih študij ekipnih športov, atletike in univerzitetnih bratovščin (torej tipičnih vratarjev (gatekeepers) norm hegemonih moškosti) v Združenih državah Amerike in Veliki Britaniji meni, da v sodobnih družbah pridobiva na kulturnem in institucionalnem pomenu model »vključujoče moškosti«, ki ni soudeležena ali pod- rejena, čeprav pomeni distanciranje moških (zlasti mladih, belih, izobraženih in srednjega razreda) od hierarhičnosti in ortodoksne heteroseksualnosti. Med mladimi moškimi opaža izvajanje moškos- ti na način, ki vključuje tudi prakse, ki so kulturno kodirane kot ženske ali gejevske, kar tematizira kot pojemanje spolne binarnosti. Posebej poudarja rahljanje kulturnih kodov, vedenj in simbolov, ki Majda Hrženjak | Kritične študije moških in moškosti 17 razlikujejo in hierarhizirajo maskulinizirane in feminizirane moške (ki so posledično homoseksualizirani). S konceptom »vključujoče moškosti« Anderson razbira mikroprakse izvajanja spola v situaci- jah, ko moški, ki so blizu hegemonih položajev, prostovoljno opus- tijo mehanizme (homohisterijo, mizoginijo, rasizem), s katerimi ohranjajo svojo dominacijo. Drugi primer artikulacije alternativnih moškosti je »skrbna moškost« (Hanlon, 2012; Scambor in dr., 2015; Elliott, 2015), pri kateri gre za zavestno zavračanje dominacije in integracijo vrednot, izpeljanih iz etike skrbi, kot so medsebojna odvisnost, podpora, empatija, pozornost in soodgovornost. Skrbstvene prakse so eno temeljnih področij ospoljenja, torej izvajanja in poustvarjanja spola tako za moške kot za ženske: ženske skozi skrbstveno delo, kot so gospodinjsko delo, skrb za otroke, ostarele in bolne, konstruirajo in utrjujejo ženskost (posebej močan normativen in regulacijski pritisk prihaja iz družbene institucije materinstva); moški se z distanciran- jem od skrbstvenega dela simbolno distancirajo od ženskosti in približujejo normam hegemone moškosti. Študije (Hanlon, 2012; Hrženjak, 2013b) kažejo, da ko se moški angažirajo v skrbstvenem delu bodisi v družini bodisi v plačanem delu v feminiziranih skrb- stvenih poklicih (npr. kot vzgojitelji v vrtcih, negovalci ipd.), postane njihova moškost ali vsaj heteroseksualnost predmet dvoma v ožjih in širših socialnih mrežah, ker se z vidika norm hegemone moškos- ti preveč približajo ženskosti. Medtem ko se koncept vključujoče moškosti nanaša predvsem na rahljanje hierarhij med moškimi in ne problematizira hierarhičnih razmerij med moškimi in ženska- mi, ideja skrbne moškosti opozarja na patriarhalna razmerja med moškimi in ženskami, saj se skrbstveno delo v kapitalizmu skozi ideološko dihotomijo moški hranitelj/ženska skrbnica vzpostavlja kot ena temeljnih normativnih ločnic, ki spola konstituira kot biolo- ška, komplementarna, binarna in neenaka. Zato ima lahko koncept skrbne moškosti, zlasti če je apliciran tudi na politiko in ekonomi- jo, kot so skrb za skupnost, okolje, marginalizirane skupine, in ne samo na medosebna razmerja (starševstvo, partnerstvo, prijatelj- stvo), transformativne potenciale za patriarhalne maskulinizirane kulturne norme in družbene institucije. Omejenost koncepta alter- nativnih moškosti pa je treba videti v tem, da nehegemono izva- janje moškosti tematizira predvsem na mikroravni identitetnega spreminjanja in ozaveščanja moških, ki ima potencialne širše učinke zgolj skozi mehanizem zgleda, spregleda pa, da možnosti individu- alnega spreminjanja moškosti pomembno določajo širše strukture in organizacije, ki lahko individualno spreminjanje omogočajo, 18 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Uvodnik ovirajo ali celo kaznujejo (Levtov in dr., 2015). Tako je npr. država s svojimi politikami ključna za družbeno regulacijo spolnih razmerij, ki npr. s politikami očetovstva spodbuja prakse skrbne moškosti, po drugi strani pa z izključujočim definiranjem, kdo je legitimen oče, omejuje tovrstne prakse. Po drugi strani trg dela z normo idealnega delavca, ki predvideva samozadostnega, kompetitivnega, racional- nega posameznika, ki je fleksibilen, brez skrbstvenih obveznosti in povsem na voljo delodajalcu, kaznuje moške, ki prakticirajo skrbno moškost, skozi ekonomske sankcije in statusno razvrednotenje (Hrženjak, 2016). Aplikacije Teoretski okvir KŠMM v približno štirih desetletjih obstoja ni bil niti presežen niti izrazito pluraliziran. Razloge za to nekateri vidijo v tem, da gre za mlado raziskovalno področje, ki je relativno majhno in disciplinarno homogeno (v ozkem krogu temeljnih avtorjev pre- vladujejo sociologi) (Beasley, 2005). Spodbudil pa je številne aplika- cije svojih konceptov pri razumevanju, kako spolna zaznamovanost moških vpliva na družbene pojave, kot so nasilje, šport, izobraževa- nje, delo, družina, spolnost, zdravje in neenakosti. KŠMM pridobi- vajo vidno mesto tudi v politikah enakosti spolov, ki so bile dolgo pojmovane predvsem kot da zadevajo samo ženske (Scambor in dr., 2014; Flood in Howson, 2015). Pri vključevanju vidikov moškosti v politike enakosti spolov pa ne gre (kot si to predstavljajo gibanja za pravice moških) zgolj za razbiranje področij, na katerih se zdi, da so moški v slabšem položaju kot ženske (npr. zdravje, izobraževanje, dodelitev otroka po razvezi), temveč je poudarek na prepoznava- nju stroškov (kot so enodimenzionalni življenjski poteki, podrejeni delovni etiki; izguba intimnih povezanosti s partnerji, otroki in pri- jatelji; v primerjavi z ženskami zgodnja umrljivost, visoka stopnja samomorilnosti, alkoholizma in nasilja ipd.), ki jih moški (in tudi nekatere ženske) plačujejo v prizadevanjih in medsebojnem tekmo- vanju za doseganje norm hegemone moškosti. Vključevanje moških v enakost spolov pomeni predvsem problematiziranje in dekon- strukcijo norm hegemone moškosti (gl. Hearn v tem tematskem bloku) v konkretnih institucionalnih in simbolnih okoljih, s čimer se moški sicer odrečejo patriarhalnim dividendam, ki so jih deležni iz neenakosti, vendar na drugi strani tudi pridobijo. Pričujoči tematski blok vključuje enajst prispevkov, ki z uporabo predstavljenega konceptualnega aparata KŠMM (in vključevanjem Majda Hrženjak | Kritične študije moških in moškosti 19 drugih relevantnih teoretskih okvirjev in konceptov) analizirajo različne vidike moškosti in nekatere aktualne družbene probleme. Jeff Hearn, eden od začetnikov in temeljni avtor študij moškosti v Evropi, skozi dekonstrukcijo družbene kategorije moškosti in arti- kulacijo koncepta transpatriarhalnosti nakazuje nove poti razvoja KŠMM. Milica Antić Gaber, Deja Crnović in Irena Selišnik skozi branje zgodovinskih in medijskih profilov politikov izdelajo kontek- stualno umeščeno tipologijo transformacij uprizarjanja političnih moškosti v Sloveniji v obdobju od konca druge svetovne vojne do aktualne posttranzicijske situacije. Tudi prispevek Sandija Abrama seže v polpreteklo zgodovino, kjer skozi raznoliko etnografsko evidenco, ki priča o mehanizmih konstrukcije hegemone moškosti v kontekstu Jugoslovanske ljudske armade, reflektira socialistične moškosti. Martin Gramc in Sabina Janičijević v svojem članku apli- cirata koncept hegemonih in alternativnih moškosti v kontekstu študij oglaševanja in teorij nacionalizma, da bi razvila interpretacijo treh oglasov za pivo v Sloveniji. Christian Scambor in Elli Scambor problematizirata koncept spolnega nasilja, ki v avstrijskem kon- tekstu v praktičnem preventivnem in kurativnem delu predvide- va predvsem nasilje moških nad ženskami, izključuje pa različne druge konstelacije spolnega nasilja, zlasti nasilje med moškimi. Članek Julie Franz reflektira konstrukcijo kategorije »mladih musli- manskih moških« v javnih in izobraževalnih diskurzih v Nemčiji, ki, kot pokaže, zaradi umanjkanja samorefleksije, zlasti kritičnosti do neoliberalne ideologije in do dejanskega zahodnega spolnega reda vzpostavljajo mlade muslimanske migrante kot nevarne, patriar- halne in neizobražene. Živa Humer obravnava vključenost moških v skrbstveno delo in skozi empirično analizo razlik v očetovskih praksah pri moških v prekarnih zaposlitvah ter moških na vodstve- nih in vodilnih delovnih mestih razkriva, kako položaj posameznika na trgu dela vpliva na njegove zmožnosti za aktivno očetovstvo. Aleksandra Kanjuo Mrčela in Jasmina Revinšek odpirata temo spolne segregacije trga dela in pozornost od spodbujanja žensk v vključevanje v maskulinizirane tehnične poklice preusmerjata na odsotnost moških v feminiziranih skrbstvenih poklicih, konkretno na primeru vzgojiteljev v vrtcih. Članek Katarzyne Wojnicke prinaša informativen pregled primerov aktivističnih moških gibanj in orga- nizacij v EU, ki si aktivno prizadevajo za transformacijo moškosti in enakost spolov. Tematski blok vključuje tudi dva prevoda klasičnih besedil na področju KŠMM. Besedilo Shahin Gerami kontekstualno umeščeno analizira dejavnike – od kolonializma, globalizacije (in globalne hegemone moškosti), sekularizacije, graditve naroda, 20 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Uvodnik vloge religije do socialno-ekonomskih dejavnikov –, ki vzpostavlja- jo raznolikost muslimanskih moškosti in spolnih režimov ter tako dekonstruira zahodni mit o nasilnih fundamentalističnih islamskih moškostih. Besedilo Michaela A. Messnerja pa prinaša podroben pregled študij športa in spola, ki se zdi zaradi fascinacije s športni- mi dosežki v Sloveniji zelo relevanten; opozori na vlogo športa pri vzdrževanju spolnih hierarhij tako med moškimi in ženskami kot tudi med samimi moškimi ter opozarja na visoke stroške hegemone moškosti, ki se vzpostavlja skozi šport. Literatura ANDERSON, ERIC (2009): Inclusive Masculinity: The Changing Nature of Masculinities. London, New York: Routledge. ANTIĆ GABER, MILICA (2012): Onkraj binarnosti in dihotomij: ženske študije in študiji spola v Sloveniji. V Moškosti, R. Connell, 349–370. Ljubljana: Krtina. BEASLEY, CHRIS (2005): Gender & Sexuality. Critical Theories, Critical Thinkers. London: Sage. BOURDIEU, PIERRE (2010): Moška dominacija. Ljubljana: Sophia. BUSCHMEYER, ANNA (2013): The Construction of ‘Alternative Masculinity’ among Men in the Childcare Profession. Revue internationale de sociologie 23(2): 290–310. CHONG, VINCENT (2008): Negotiating with Agency: towards an Intersectional Understanding of Violence and Resilience in Young Southeast Asian Men. UC Berkley: Institute for the Study of Social Change. CONNELL, RAEWYN W. (1987): Gender and Power. Sydney: Allen and Unwin. CONNELL, RAEWYN W. (2000): The Men and the Boys. Cambridge: Polity Press. CONNELL, RAEWYN W. (2005): Globalization, Imperialism, and Masculinities. V Handbook of Research on Men and Masculinities, M. Kimmel, J. Hearn in R. W. Connell (ur.), 71–90. Thousand Oaks: Sage. CONNELL, RAEWYN W. (2009): Gender. Cambridge: Polity Press. CONNELL, RAEWYN (2012): Moškosti. Ljubljana: Krtina. CONNELL, RAEWYN W. IN JAMES W. MESSERSCHMIDT (2005): Hegemonic Masculinity: Rethinking the Concept. Gender & Society (19): 829–859. CONNELL, RAEWYN W., JEFF HEARN IN MICHAEL KIMMEL (2005): Introduction. V Handbook of Research on Men and Masculinities, M. Kimmel, J. Hearn in R. W. Connell (ur.), 1–13. Thousand Oaks: Sage. CRNOVIĆ, DEJA (2014): Uprizarjanje moškosti v predvolilni predsedniški kampanji 2012: primer Boruta Pahorja. Družboslobne razprave (75): 49–64. ELLIOTT, KARLA (2015): Caring Masculinities: Theorizing an Emerging Concept. Men and Masculinities. Dostopno na: doi:10.1177/1097184X15576203. FLOOD, MICHAEL IN RICHARD HOWSON (2015): Engaging Men in Building Gender Equality. Cambridge: Scholars Publishing. Majda Hrženjak | Kritične študije moških in moškosti 21 GRAMSCI, ANTONIO (1955): Pisma iz ječe. Ljubljana: Cankarjeva založba. HANLON, NIALL (2012): Masculinities, Care and Equality: Identity and Nurture in Men’s Lives. Houndmills, Basingstoke, Hampshire: Palgrave Macmillan. HEARN, JEFF (2011): Neglected Intersectionalities in Studying Men: Age(ing), Virtuality, Transnationality. V Framing Intersectionality. Debates on a Multi-Faceted Concept in Gender Studies, H. Lutz, M. T. Herrera Vivar in L. Supik (ur.), 89–105. Burlington: Ashgate. HEARN, JEFF (2015): Men of the World. Genders, Globalizations, Transnational Times. Los Angeles: Sage. HRŽENJAK, MAJDA (2011): Vrstniško nasilje v perspektivi dominantnih konstrukcij ženskosti in moškosti ter sovpadanja strukturnih neenakosti. Šolsko polje 22(3/4): 131–147. HRŽENJAK, MAJDA (2013a): Kompleksnost (spolnih) neenakosti v izobraževanju. Šolsko polje 24(5/6): 71–88. HRŽENJAK, MAJDA (2013b): Negotiating Masculinities in Informal Care Work. Revue internationale de sociologie 23(2): 346–362. HRŽENJAK, MAJDA (UR.) (2016): Transformacije očetovstva: moški med delom in starševstvom. Ljubljana: Mirovni inštitut. KIMMEL, MICHAEL (1995): The Politics of Manhood. Philadelphia: Temple University Press. KIMMEL, MICHAEL (2013): Angry White Men. American Masculinity at the End of an Era. New York: Nation Books. LEVTOV, ROBERT, NIKKI VAN DER GAAG, MICHAEL GREENE, MICHAEL KAUFMAN IN GARRY BARKER (2015): State of the World’s Fathers: A MenCare Advocacy Publication. Washington: Promundo, Rutgers, Save the Children, Sonke Gender Justice, and the MenEngage Alliance. MAUSS, MARCEL (1996): Esej o daru in drugi spisi. Ljubljana: Studia Humanitatis. MECHTHILD, BERESWILL IN ANKE NEUBER (2011): Marginalised masculinity, Precarisation and Gender Order. V Framing Intersectionality. Debates on a Multi-Faceted Concept in Gender Studies, H. Lutz, M. T. Herrera Vivar in L. Supik (ur.), 69–89. Burlington: Ashgate. MOSSE, GEORGE L. (2005): Nacionalizem in seksualnost. Ljubljana: *cf. PODREKA, JASNA (2014): Intimnopartnerski umori v Sloveniji in njihova spolna zaznamovanost. Revija za kriminalistiko in kriminologijo 65(1): 60–73. SCAMBOR, ELLI, NADJA BERGMANN, KATARZYNA WOJNICKA, SOPHIA BELGHITI-MAHUT, JEFF HEARN, ØYSTEIN GULLVÅG HOLTER, MARC GÄRTNER, MAJDA HRŽENJAK, CHRISTIAN SCAMBOR IN ALAN WHITE (2014): Men and Gender Equality: European Insights. Men and Masculinities 17: 552–577. SCAMBOR, ELLI, MAJDA HRŽENJAK, NADJA BERGMAN IN ØYSTEIN GULVAG HOLTER (2015): Man’s Share of Care for Children and Professional Care. Contribution to Humanities 14(2): 53–72. ŠADL, ZDENKA IN NATAŠA PIVEC (2007): Reprezentacija moškosti v popularnem rapu na primeru 50 Cent. Teorija in praksa 44(3/4): 447–460. 22 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije 23 Jeff Hearn | Two Challenges for Critical Studies on Men and Masculinities Jeff Hearn Two Challenges for Critical Studies on Men and Masculinities: The Hegemony of Men, and Trans(national) patriarchies Povzetek Dva izziva za kritične študije moških in moškosti: moška hegemonija in trans(nacionalni) patriarhati Članek ponuja kratek pregled področja kritičnih študij moških in moškosti (KŠMM), ki ga avtor razume kot široko podpodročje feminističnih študij, študij spolov in ženskih študij; tematizira tudi nekatere napetosti in kontradikcije. Osrednji del prispevka je namenjen dvema velikima izzivoma sodobnih KŠMM. Prvi je vprašanje konceptualnega in političnega premika od moškosti in hegemone moškosti k hegemoniji moških. Drugi izziv je vprašanje premika od etnografije h globalnim in transnacionalnim procesom, še zlasti k spremembam v patriarhalnih sistemih, ki se iz lokalnih in nacionalnih preobražajo v transnacionalne, kar označuje termin trans(nacionalni) patriarhati. Avtor prouči temeljne značilnosti takšnih transpatriarhatov. Ključna naloga KŠMM je po njegovem mnenju prav preizpraševanje razmerja med moškimi in moškostmi ter lokalnimi in transnacionalnimi patriarhalnimi sistemi. Ključne besede: moški, moškosti, hegemonija, transnacionalno, patriarhati Jeff Hearn je profesor na Fakulteti za humanistične vede, izobraževanje in družbene vede Univerze v Örebru. Raziskovalno se ukvarja s spolom, moškimi, moškostmi, socialnimi politikami, organizacijskimi vedami in managementom. (jeff.hearn@oru.se) Abstract This article provides a brief overview of Critical Studies on Men and Masculinities (CSMM), a broad sub-field of Feminist Studies, Gender Studies, and Women’s Studies, and some of the tensions and contradictory processes there. The main body of the article explores two major contemporary chal- lenges for CSMM. The first concerns the conceptual and political move from masculinities, and hegemonic masculinity, to the hegemony of men. The second addresses the move from the eth- nographic moment to global and transnational processes, and specifically the transformations of patriarchy from the local and the national to the transnational, as summed up in the term trans(na- tional)patriarchies. Characteristic features of such transpatriarchies are examined. Challenging both the relations of men and masculinities and the relations of local and transnational patriarchies are key tasks for CSMM. Keywords: men, masculinities, hegemony, transnational, patriarchies Jeff Hearn is a Professor at the School of Humanities, Education and Social Sciences, Örebro University. His research is focused on gender, men, masculinities, social policies, organization, and management. (jeff.hearn@oru.se) 24 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije Introduction Gender is a shorthand for a very complex set of embodied, institutionalized structures, practices and processes, and one of the most fundamental and power- ful structuring principles of most societies. Gender is not equivalent to either sex or sexuality, nor to women and femininity; rather, it equally concerns men, mas- culinities, and indeed LGBTIQ+ people and social movements. Gender is a matter of relations constructed with local and broader gender orders. Global gender relations are still characterized by various forms of male dominance, even with the huge variations in the extent of that dominance, and the myriad complexities and complications in gender regimes. For a long time, the concept of gender was used largely to mean ‘women’ while men were often seen as ungendered, neutralized; this is now less so. Studying men, and indeed policy development on men and boys, has become more popular in recent years in many parts of the world. Yet studying men is not anything spe- cial, and not anything new. Men, and women, have studied men for centuries, but often as an ‘absent presence’. Academia, libraries, disciplines and canons are full of books by men, on men, for men! And studying men is not necessarily in itself linked to progressive social change; it all depends on how it is done. In this article I focus on Critical Studies on Men and Masculinities (CSMM), a broad sub-field of Feminist Studies, Gender Studies, and Women’s Studies, and some of the tensions to be found there. More specifically, there are a number of contradictory processes in and around CSMM. Following some initial discussion of these issues, this article explores two fundamental changes for CSMM: first, the conceptual move from masculinities, and hegemonic masculinity, to the hege- mony of men; and, second, the move from the ethnographic moment to trans(na- tional)patriarchies. Critical Studies on Men and Masculinities Critical Studies on Men and Masculinities (CSMM) are a series of attempts to study men and masculinities differently from the malestream. CSMM have expan- ded considerably over the last 40 years or so (see Kimmel et al., 2005), with, for example, at least 16 international specialist journals. CSMM refers to critical, expli- citly gendered studies of men and masculinities that engage with feminist and other critical gender scholarship, as opposed to (supposedly) non-gendered, non- -feminist or anti-feminist scholarship. Thus, CSMM stands opposed to work under the ambiguous label of ‘Men’s Studies’ (as if most academic work is not already), as well as more explicit interventions, such as men’s rights and ‘men’s liberation’ approaches. CSMM comprise historical, cultural, relational, materialist, deconstru- ctive, anti-essentialist studies on men (Hearn and Pringle, 2006). The idea that the gender of men derives from a fixed, inner trait or core is antagonistic to CSMM: 25 Jeff Hearn | Two Challenges for Critical Studies on Men and Masculinities men are not essentialized or reified. Certain themes have been stressed, often in contradiction with dominant definitions and priorities of men. Studies range from masculine psychology to broad societal and collective analyses of men; they inclu- de ethnographies of particular men’s activity and investigations of masculinities in specific discourses. They have often been local, personal, bodily, immediate, interpersonal, as in the ‘ethnographic moment’ (see Connell, 2000) rather than facing the ‘big (historico-socio-political) picture’ (Connell, 1993). While not wishing to downplay debates and differences among recent traditi- ons in studying men, the broad critical approach to men and masculinities that has developed in CSMM is characterized in several ways. These studies, in recognizing men and masculinities as explicitly gendered, emphasize men’s differential relati- ons to gendered power. They entail specific, rather than an implicit or incidental, focus on men and masculinities, informed by feminist, gay, queer and other critical gender scholarship. Moreover, in this broad approach men and masculinities are seen: • as socially constructed, produced, and reproduced, rather than as ‘naturally’ one way or another; • as variable and changing across time (history) and space (culture), within societies, and through life courses and biographies; • spanning the material and the discursive in analysis; and • through intersections of gender and gendering with other social divisions (Connell et al., 2005: 3). In debates in and around CSMM the most developed and most cited approach is that which can be called masculinities theory (for example, Connell, 1987; 1995; Carrigan et al., 1985), in which various masculinities are framed in relation to the theorizing of patriarchy and patriarchal relations. Within this approach, the con- cept of hegemonic masculinity has been a central pillar and especially influential, while other concepts, such as complicit masculinity, have been taken up far less. Hegemonic masculinity has been defined in various ways, but most notably as “… the configuration of gender practice which embodies the currently accepted answer to the problem of legitimacy of patriarchy, which guarantees (or is taken to guarantee) the dominant position of men and the subordination of women.” (Connell, 1995: 77) Key features of this approach are: • the critique of sex role theory; • the use of a power-laden concept of masculinities; • emphasis on men’s unequal relations to men as well as men’s relations to women; • attention to the implications of gay scholarship and sexual hierarchies more generally; • distinguishing between hegemonic, complicit, subordinated, and margina- lized masculinities; 26 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije • emphasis on contradictions, and at times resistance(s); • analysis of institutional/social, interpersonal and intrapsychic (psychodyna- mics) aspects of masculinities; • exploration of transformations and social change. Masculinities theory has been extremely important and influential, and there have been very many applications and many different interpretations of masculini- ties theory, and hegemonic masculinity in particular, in theoretical, empirical and policy studies (see Connell and Messerschmidt, 2005; Hearn et al., 2012; Morrell et al., 2012), along with a range of critiques of masculinities theory and the concept of hegemonic masculinity (see Hearn, 1996b; 2004; 2012). From masculinities to the gender hegemony of men I now turn to two key challenges for masculinities theory and for CSMM more generally. Returning to the definition of hegemonic masculinity just cited, I focus first on the naming and problematizing of men: “… the configuration of gender practice which embodies the currently accepted answer to the problem of legi- timacy of patriarchy, which guarantees (or is taken to guarantee) the dominant position of men and the subordination of women.” (Connell, 1995: 77; italics are mine) Specifically, in focusing primarily on and thereby de-naturalizing masculi- nities, men as a social category may be re-naturalized in some applications and interpretations – in assuming it is masculinities that vary, with less attention to the given social category of men. This focus may inadvertently divert attention from the interrogation of the social category of men and even naturalize it. In this sense, the concept of hegemony has been used in a restricted way in some applications of hegemonic masculinity. On the other hand, what is more hegemonic than the social category of men? Thus, I have been more concerned with the hegemony of men and gender hege- mony more generally, in contrast to hegemonic masculinity (see Table 1). When I speak of men here, I am not referring to any essence or given-ness. Men-ness is inessential and non-given. Men are best understood both as a social category formed by the gender system, and collective and individual agents, often dominant agents, though not necessarily so, together constituting the hegemony of men (Hearn, 2004) or more widely gender hegemony. For these and other reasons, over the years, my own research and political concerns have been not so much with masculinity, or even masculinities, per se, but the naming, identification, constru- ction, historicizing, problematizing and deconstruction of men, both as persons and as a gender category. To put this directly, even though there is a large litera- ture and politics problematizing ‘women’ as a category, ‘men’ as a social category 27 Jeff Hearn | Two Challenges for Critical Studies on Men and Masculinities has typically not been problematized within CSMM. Table 1: Broad emphases in hegemonic masculinity and hegemony of men framework (Hearn, 2012: 598) hegemonic masculinity framework hegemony of men framework focus masculinity men use of hegemony adjectival to masculinity, though hypothetical and elusive noun applied ambiguously to category of ’men’ and men’s enactments relation to masculinity central in analysis part of analysis relation to men assumed named, problematized relation to women emphasized femininity named, problematized gender influences socialist feminism gay studies social constructionism materialist feminism queer studies post-constructionism Dominant uses of the social category of men are contested and contingent in many ways. First, the assumption that men are based in the biological is typically seen as foundational, even though, from intersex studies, it is difficult to give a precise, foundational definition of what male is: chromosomal, hormonal, genital, somatic, and so on. The sex of ‘male’ is a variable, a ‘summary’, category, summari- zing many and various bodily – or assumed to be bodily – variations. Some of these can be changed to an extent, some not. ‘Male’ is used to include creatures ranging from some foetuses to traces of the long dead, human and non-human. Next, the notion of men is variable historically across time and anthropologically across cultures – this is clear in the multifarious gender patterns, including transgender, non-binary, and third sexes/genders across societies. The category of men is used differentially; it operates in many ways, as indi- vidual men, groups of men, all men, the gender of men, in state, military, educa- tional, medical, and religious discourses, and in discursive, rhetorical and other ploys. There are also the challenges of shifting relations of claimed identity, physi- ological variation, embodiments, and social movements, as in the challenges that LGBT*IQ+, gender ambiguous, gender plural (Monro, 2005), and gender diverse politics and practice bring to any hermetically closed category of men. Somewhat similarly, the very differential definitions of age and generation, in terms of the social definitions of boys, young men, old men, disabled men, dying men, as well as men cast as insane or outcast in other ways, may problematize a clear concept of men. Complex issues arise from the diffusion of ICTs and virtualization, and machine/technology-human interfaces more generally – and the creation of virtual men or non-binary categories more broadly. The social category of men is (re)cre- 28 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije ated in everyday life and institutional practices, and in interplay with other social categories, such as class, ethnicity and sexuality. Finally, there are human-animal interfaces – where does the man end and the dog begin? To develop analysis of the hegemony of men, men need to be thoroughly denaturalized and deconstru- cted, just as postcolonial theory deconstructs the white subject or queer theory the sexual subject. From the ethnographic moment to trans(national)patriarchies The context of much, probably most, research on men and masculinities wit- hin patriarchy has been national or societal, ‘methodologically nationalist’ (Scott, 1998), rather than transnational. Despite critical insights on the relations of men, masculinities, nations and nationhood, the gendering of men often remains pri- marily within the context and confines of the nation-state or supra-nation-state, such as the EU. Similarly, formulations of both hegemony and patriarchy have cha- racteristically been based on a single particular society or nation (Bocock, 1986). Thus, a second challenge for CSMM concerns moves from the local eth- nographic moment(s) in studying masculinities to more global, postcolonial and transnational approaches (e.g. Ouzgane and Coleman, 1998; Pease and Pringle, 2002; Cornwall et al., 2011). This raises the question of how, for example, in the cited definition of hegemonic masculinity, it is patriarchy that needs to be reconsidered and transnationalized, as in: “… the configuration of gender practice which embodies the currently accepted answer to the problem of legitimacy of patriarchy, which guarantees (or is taken to guarantee) the dominant position of men and the subordination of women.” (Connell, 1995: 77; italics are mine) This leads to reconsiderations of neopatriarchy, neoliberal patriarchy and ‘neoliberal neopatriarchy’ (Campbell, 2014), as ways of making sense of both neoliberalism and globalization. To be more specific, while local patterns of work, or its lack, are still the major context for much labour market activity, in some ways globalization challenges gendered work divisions, for example, through economic restructurings and migrations. The impacts of gendered global relations of production and reprodu- ction are very uneven, often contradictory, even paradoxical. Globalization both creates, even liberates, and constrains, even oppresses – even at the same time for the same gendered people and groups. In many global processes, both physical and virtual, particular groups of men are the main purveyors of power (Connell, 1993; Hearn, 1996a; 2015). Intensification of gender inequalities proceeds by extending the means for accumulation and concentration of resources around those already with more resources. This can be through, for example, increased mobility of labour, technologies, industry, production and reproduction, and finan- 29 Jeff Hearn | Two Challenges for Critical Studies on Men and Masculinities cialization of capital. Concentrations of capital are increasing, with gendered forms and effects, and increasing inequalities in China and many parts of Europe and North America, though not so in parts of Latin America. The richest “1% are getting richer and the 99% are getting poorer. The wealth of the world’s 475 billionaires is now worth the combined income of the bottom half of humanity.“ (Nixon, 2012; also see Fuentes-Nieva and Galasso, 2014; Hardoon et al., 2016) Global and transnational corporate managerial elites are highly gendered. The ‘transnational capitalist class’ (Sklair, 2001) is in practice very much a male transnational capitalist class (Donaldson and Poynting, 2006). Men’s domination continues at the highest corporate levels, with relatively little gender change at that level over time. Gender divisions of managerial control are maintained partly through men’s domination of engineering and ICT industries, as well as education and training, even with greater dispersal away from Western centres, to India, for example (Poster, 2013). Various transnational business masculinities have been identified (e.g. Reis, 2004; Connell and Wood, 2005; Hearn et al., 2008). Meanwhile, in many countries there have been significant increases of women in the profe- ssions and middle management (Walby, 2009). Relatedly, globalizing democra- tization and educational processes tends to increase women’s representation in governmental, policy and educational institutions. Global restructuring has led to the movement of capital, finance and industrial production. This in turn has facilitated the creation of large-scale, often precarious, employment, often for women as cheap labour, in some global regions in factory and sweatshop work, for example, in ‘Special Economic Zones’ in China, export-pro- cessing plants (maquilas) in Mexico, and similar newly industrializing areas designed for foreign investment (MacLeod, 2009). Movements of women into the labour market have involved both rural-urban migration within nations and migration across national boundaries, and the disruption of local gender orders and the relations of production and reproduction there. Childcare and other reproductive care work are restructured to become the everyday responsibility of relatives and others in local communities, mirroring patterns long established in some parts of the world, for example, southern Africa. Gendered labour migrations based on shifts in reproductive labour include global care chains, for example, beyond Eastern Europe, and global nurse care chains, for example, from the Philippines. In some cases, gendered migrations and relocations are linked to the global sex trade, with some regions becoming more specialized providers, largely of women, and other regions of consumption, largely for men. Global shifts also affect men unevenly, with the loss of assumption of lifelong employment for many men in regions, including those in the global North, formerly reliant on manufacturing or extractive industries. Within the global South large-scale temporary migration of men from the Indian sub-continent has been attracted to, for example, the con- struction industry in the Gulf states. A further area of gendered and contradictory global change concerns 30 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije consumption flows, online image manufacture, and transnational branding. With the large and growing inequalities, what may be a routine purchase of, say, trainers, in one part of the world may become a reason to mug or kill in another part (Ratele, 2014). Transnational commercialization of sex, sexuality and sexual violence is another aspect of globalization, with expansions of the relatively new configurations of the flesh/online sex industry. Virtualization processes present sites for both reinforcements and contestations of hegemony in terms of bodily presence/absence of men. ICTs bring contradictory effects for men’s and women’s gendering, sexuality and violences, as men act as producers and consumers of virtuality, represent women in virtual media, and are themselves represented. All these aspects of globalization, that is, gendered globalization, are severely complicated by financial crisis, that is, gendered financial crises (Elson, 2010; Bettio et al., 2013; Griffin, 2013; Pollard, 2013; Walby, 2015). This applies in the gende- red structuring of the moves to financialized capitalism, and the consequent very uneven growth and development, and intensifying financial linkages, all gendered, all the way down. Economic crisis highlights gendered aspects and biases in policy development. Finance ministers, financial boards, economists and banks have generally maintained a ‘strategic silence’ on gender, even though their policies have uneven effects on men and women (Young et al., 2011). Generally, deflatio- nary policies, policies based on the assumption of the male breadwinner, and state cutbacks, rather than higher taxes, tend to have less effect upon men, more upon women (Villa and Smith, 2010; Conley, 2012; Fawcett Society, 2012). To make sense of all this means moving beyond limiting patriarchy, like hege- mony, to a particular society or nation. In so-called Second Wave feminism the con- cept of patriarchy was both central and critiqued within feminism. Its usefulness as a concept is as a guide to looking at gender relations beyond the personal, the interpersonal, identity, the local, and towards the societal, the systemic, the global, the transnational. Moving beyond national, societal and cultural contexts has, for me, been prompted by immersion in various transnational studies and projects over recent years. Through this, I have found it useful to see gender hegemony in terms of not just patriarchy but transnationally, as transnational patriarchies, or transpatriarchies for short: thus, talking simultaneously about patriarchies, inter- sectionalities and transnationalizations. The concept of transpatriarchies speaks of the structural tendency and individualized propensity for men’s transnational gender domination; it focuses on non-determined structures, forces and proces- ses, not totalizing unity or fixity. Transnational patriarchal processes, transnationalizations, occur beyond, between, and within nations. The transnational carries overlapping meanings, both reaffirming and deconstructing the nation: • moving across something or between two or more national boundaries; • metamorphosing, problematizing, blurring, transgressing, even dissolving national boundaries; and 31 Jeff Hearn | Two Challenges for Critical Studies on Men and Masculinities • creating new configurations, intensified transnational, supranational, deter- ritorialized, dematerialized or virtual entities (Hearn and Blagojević, 2013). Transnationalizations take many forms and have many implications for men, gender relations and labour markets. They comprise acutely contradictory proces- ses, with multiple forms of difference, presence and absence for men in power and men dispossessed. Movements from the national to the transnational can be more voluntary or more involuntary; structural, institutional, organizational or individual; or through complex webs and networks. In simultaneously affirming and deconstructing the nation, transnationalization is a more useful term than globalization or internationalization. Structured patriarchal gender domination shifts from being located in or limited to domestic, national or societal contexts towards transnational contexts. These are historical, geographical processes, moving from the domestic and the individual to nation-state to the transnational: new forms of trans(national)patriarchies. Within transpatriarchies, the gendered distribution of wealth and well-being, the presence/absence of sustainable gender egalitarian social arrangements, and long-term environmental (un)sustainability are all strongly interconnected. Men’s practices are heavily embedded in social, economic, and cultural relations so that men’s transnational dominant or complicit practices are easily equated with that seen as normal. Transnational processes and transpatriarchies entail intersections of gender relations with inter alia citizenship, ethnicity, location, migration, movement, natio- nality, racialization, religion, space. Seen thus, there are many transnational patri- archal arenas. They range from transnational business and global finance corpora- tions and governmental organizations, with almost total dominance of men in top transnational corporate management, to military institutions and the arms trade, international sports industries, and biomedical industries and transfers, through to arenas of migration, religion, mobility and virtualization, environmental change, and knowledge production (Hearn, 2015: 20–21). Concluding comments Transnationalization involves transnational spaces, physical, social, virtual. Changing relations of national and transnational space have different implications for power, prestige, money, and wealth. This raises the question of different con- nections between men, transnationalization and social stratification, empirically and theoretically. Different groups of men move transnationally, between nations, becoming more or less situated in and between different national and transnati- onal realms, with very different consequences depending on their political-econo- mic power and prestige. Some men are fixed in a national/local space; others are forced into transnational space; some seek affluent transnational ‘freedom’; some 32 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije construct national space through transnational endeavour. Such transnational locations and movements do not necessarily reduce social stratification, but rather impact it in concrete ways. Transpatriarchies operate partly in the flesh, partly virtually, creating new forms of extended power for certain groupings of men. Apart from extensions of transnational patriarchal power, as through new technologies or corporate concentrations, they facilitate processes of transnational individual and collective non-responsibility of men; problems created are held to be the business of others elsewhere, as part of a long history of patriarchal imperialism and colonialism. Such changes bring processes of loss of entitlement and privilege for some men. Such losses, or perceived losses, of power amongst certain groupings of men interplay with processes of recouping patriarchal power (Hearn, 2009). In such ways local masculinities increasingly need to be understood within the contexts of trans(national)patriarchal hegemony of men. Challenging both the relations of men and masculinities, and the relations of local and transnational patriarchies, are key tasks for CSMM. Bibliography BETTIO, FRANCESA, MARCELLA CORSI, CARLO D’IPPOLITI, ANTIGONE LYBERAKI, MANUELA SAMEK LODOVICI, AND ALINA VERASHCHAGINA (2013): The Impact of the Economic Crisis on the Situation of Women and Men and on Gender Equality Policies. Luxembourg: European Union. BOCOCK, ROBERT (1986): Hegemony. London: Tavistock. CAMPBELL, BEATRIX (2014): End of Equality. London: Seagull. CARRIGAN, TIM, BOB CONNELL, AND JOHN LEE (1985): Towards a New Sociology of Masculinity. Theory and Society 14(5): 551–604. CONLEY, HAZEL (2012): Economic Crisis, Austerity and Gender Equality – The UK Case. European Gender Equality Law Review (2): 14–19. CONNELL, RAEWYN W. (1987): Gender and Power. Oxford: Basil Blackwell. CONNELL, RAEWYN W. (1993): The Big Picture: Masculinities in Recent World History. Theory and Society (22): 597–623. CONNELL, RAEWYN W. (1995): Masculinities. Cambridge: Polity. CONNELL, RAEWYN W. (2000): The Men and the Boys. Berkeley, CA: University of California Press. CONNELL, RAEWYN W., AND JULIAN WOOD (2005): Globalization and Business Masculinities. Men and Masculinities (7): 347–364. CORNWALL, ANDREA, JERKER EDSTRÖM, AND ALAN GREIG (EDS.) (2011): Men and Development: Politicizing Masculinities. London: Zed. DONALDSON, MIKE, AND SCOTT POYNTING (2006): Ruling Class Men: Money, Sex, Power. Bern: Peter Lang. 33 Jeff Hearn | Two Challenges for Critical Studies on Men and Masculinities ELSON, DIANE (2010): Gender and the Global Economic Crisis in Developing Countries: A Framework for Analysis. Gender and Development (18): 201–212. FAWCETT SOCIETY (2012): The Impact of Austerity on Women. London: Fawcett Society. FUENTES-NIEVA, RICARDO, AND NICHOLAS GALASSO (2014): Working for the Few: Political Capture and Economic Inequality. Oxford: Oxfam International. GRIFFIN, PENNY (2013): Gendering Global Finance: Crisis, Masculinity, and Responsibility. Men and Masculinities (16): 9–34. HARDOON, DEBORAH, SOPHIA AYELE, AND RICARDO FUENTES-NIEVA (2016): An Economy for the 1%. Oxford: Oxfam International. Available at: https://www.oxfam. org/sites/www.oxfam.org/files/file_attachments/bp210-economy-one-percent-tax- havens-180116-en_0.pdf (27 September 2016). HEARN, JEFF (1996a): Deconstructing the Dominant: Making the One(s) the Other(s). Organization (3): 611–626. HEARN, JEFF (1996b): ‘Is Masculinity Dead?’: A Critical Account of the Concepts of Masculinity/masculinities. In Understanding Masculinities: Social Relations and Cultural Arenas, M. Mac an Ghaill (ed.), 202–217. Milton Keynes: Open University Press. HEARN, JEFF (2004): From Hegemonic Masculinity to the Hegemony of Men. Feminist Theory (5): 49–72. HEARN, JEFF (2009): Patriarchies, Transpatriarchies and Intersectionalities. In Gender and Intimate Citizenships: Politics, Sexualities and Subjectivity, E. Oleksy (ed.), 177– 192. London: Routledge. HEARN, JEFF (2012): A Multi-Faceted Power Analysis of Men’s Violence to Known Women: From Hegemonic Masculinity to the Hegemony of Men. Sociological Review (60): 589–610. HEARN, JEFF (2015): Men of the World: Globalizations, Genders, Transnational Times. London: Sage. HEARN, JEFF, MARJUT JYRKINEN, REBECCA PIEKKARIAND, AND EEVA OINONEN (2008): ‘Women Home and Away’: Transnational Managerial Work and Gender Relations. The Journal of Business Ethics (83): 41–54. HEARN, JEFF, MARIE NORDBERG, KJERSTIN ANDERSSON BRUCK, DAG BALKMAR, LUCAS GOTTZÉN, ROGER KLINTH, KEITH PRINGLE, AND LINN SANDBERG (2012): Hegemonic Masculinity and Beyond: 40 Years of Research in Sweden. Men and Masculinities (15): 31–55. HOLTER, ØYSTEIN GULLVÅG (2014): ‘What’s in It for Men?’ Old Question, New Data. Men and Masculinities (17): 515–548. LEVTOV, RUTI GALIA, GARY BARKER, MANUEL CONTRERAS-URBINA, BRIAN HEILMAN, AND RAVI VERMA (2014): Pathways to Gender Equitable Men: Findings from the International Men and Gender Equality Survey in Eight Countries. Men and Masculinities (17): 467–501. MACLEOD, DAG (2009): Downsizing the State: Privatization and the Limits of Neoliberal Reform in Mexico. University Park: Pennsylvania State University Press. 34 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije MONRO, SURYA (2005): Gender Politics: Activism, Citizenship and Sexual Diversity. London: Pluto. MORRELL, ROBERT, RACHEL JEWKES, AND GRAHAM LINDEGGER (2012): Hegemonic Masculinity/ies in South Africa: Culture, Power and Gender Politics. Men and Masculinities (15): 11–30. NIXON, BRUCE (2012): The Biggest Challenge in Human History. Available at: http://www. brucenixon.com/pdf/GlobalTeachIn-25April.pdf (27 September 2016). OUZGANE, LABOUCHINE, AND DANIEL COLEMAN (1998): Postcolonial Masculinities: Introduction. Jouvert: A Journal of Postcolonial Studies 2(1). Available at: http:// english.chass.ncsu.edu/jouvert/v2i1/CON21.HTM (27 September 2016). PEASE, BOB, AND KEITH PRINGLE (EDS.) (2002): A Man’s World: Changing Men’s Practices in a Globalized World. London: Zed. POLLARD, JANE (2013): Gendering Capital: Financial crisis, Financialization and (an Agenda for) Economic Geography. Progress in Human Geography (37): 403–423. POSTER, WINIFRED (2013): Subversions of Techno-masculinity: Indian ICT Professionals in the Global Economy. In Rethinking Transnational Men: Beyond, Between and Within Nations, J. Hearn, M. Blagojević, and K. Harrison (eds.), 113–133. New York: Routledge. RATELE, KOPANO (2014): Currents against Gender Transformation of South African Men: Relocating Marginality to the Centre of Research and Theory of Masculinities. NORMA: The International Journal of Masculinity Studies (9): 30–44. REIS, CRISTINA (2004): Men Managers in a European Multinational Company. Mering: Rainer Humpp Verlag. SCOTT, JAMES C. (1998): Seeing Like a State. New Haven, CT: Yale University Press. SKLAIR, LESLIE (2001): The Transnational Capitalist Class. Oxford: Blackwell. VILLA, PAOLA, AND MARK SMITH (2010): Gender Equality, Employment Policies and the Crisis in EU Member States. Rome, Italy: Fondazione G. Brodolini. WALBY, SYLVIA (2009): Globalizations and Inequalities. London: Sage. WALBY, SYLVIA (2015): Crisis. Cambridge: Polity. YOUNG, BRIGITTE, ISABELLA BAKKER, AND DIANE ELSON (EDS.) (2011): Questioning Financial Governance from a Feminist Perspective. London: Routledge. Milica Antić Gaber, Deja Crnović, Irena Selišnik | Politične moškosti v Sloveniji 35 Milica Antić Gaber, Deja Crnović, Irena Selišnik Politične moškosti v Sloveniji: kameradi, heroji in pravi dedci Abstract Political Masculinities in Slovenia: Comrades, Heroes and Real Men The following paper deals with masculinities in the political field and analyses representations of different types of masculinities that we evaluated as being commonly present in Slovene politics between 1945 and 2016. We will be examining the ways in which political masculinities in Slovenia have formed through different time periods and homosocial circumstances, the attributes of those masculinities and their means of sustaining their domination of the political field, maintaining the status quo and preventing “different types” of masculinities (particularly those marginalized and subordinated) and femininities from entering “their” field. The analysis of the representations of masculinity employed by the most prominent politicians will be based on written memories, media content and historical analysis of specific time periods. Keywords: masculinities, politics, Yugoslavia, Slovenia, gender, homosociality Milica Antić Gaber, Department of Sociology, Faculty of Arts. Lecturer in several courses on the bachelor and master levels. Her research is focused on gender, politics, migration, the body and violence. (milica. antic-gaber@guest.arnes.si) Irena Selišnik, Department of History, Faculty of Arts. Lecturer in the social and political history of the 19th century and the history of women. Her research is focused on social history, history of women, their political activation, and violence. (Irena.Selisnik@ff.uni-lj.si) Deja Crnović holds a PhD in Social Sciences. Her dissertation dealt with the question of gender performa- tivity in media representations of politics. She works as a journalist. (dejacrnovic@gmail.com) Povzetek Pričujoči prispevek se ukvarja z moškostmi v politiki in analizira reprezentacije različnih tipov mo- škosti, ki so po naši oceni prevladovali v slovenski politiki v obdobju med letoma 1945 in 2016. Zani- malo nas bo, kako so se v različnih obdobjih v tipičnih homosocialnih okoliščinah oblikovali določeni tipi politične moškosti v Sloveniji in kateri so bili; kako so ohranjali svojo dominacijo v politiki; ohran- jali status quo, onemogočali vstopanje »drugačnih tipov« moškosti (predvsem marginalizirane in podrejene) in ženskosti na »njihovo področje«. Analiza reprezentacij moškosti najvidnejših politikov bo temeljila na spominih in medijskih prispevkih ter zgodovinski analizi obravnavanih obdobij. Ključne besede: moškosti, politika, Jugoslavija, Slovenija, spol, homosocialnost Red. prof. dr. Milica Antić Gaber, Oddelek za sociologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljublja- ni. Predava številne predmete na dodiplomskem in podiplomskem študiju in na doktorskem štu- diju koordinira študije spolov. Ukvarja se z vprašanji spola, politike, migracij, telesa in nasilja. (milica.antic-gaber@guest.arnes.si) Dr. Irena Selišnik, Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Predava socialno in politično zgodovino 19. stoletja ter zgodovino žensk. Ukvarja se s socialno zgodovino, zgodovino žensk in njihovega političnega delovanja ter z vprašanji nasilja. (Irena.Selisnik@ff.uni-lj.si) Dr. Deja Crnović je na Fakulteti za družbene vede doktorirala z disertacijo z naslovom Performativnost spola v medijskih reprezentacijah politike. Dela kot novinarka. (dejacrnovic@gmail.com) 36 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije Uvod Čeprav je bila politika dolgo domena izključno – v zadnjem času pa še vedno prevladujoče – moških, se moški in moškost v politiki izjemno redko tematizirata, se o njih razpravlja ali ju raziskuje in analizira. Moškost, ki prežema politiko na vseh ravneh delovanja, je bila skorajda nevidna, zakrita in sprejeta kot nekaj naravnega, nedvomnega, in zato tudi dolgo ni bila deležna kritičnega obravnavanja. Šele v zadnjih nekaj desetletjih je mogoče v okviru kritičnih študij moških in moškosti in feminističnih analiz politike, (vojaške) zgodovine, diplomacije, globalne ekonomije in (nacionalne) politike in njihovih najbolj vidnih eksponentov zaslediti nekatere razprave na to temo (Connell, 1995/2012; Dean, 1998; Dudink, Hagemann in Tosh, 2004; Sauer, 2010; Foxall, 2012; Messerschmidt, 2016).1 Zato bomo v pričujočem prispevku poskušale identificirati tipe moškosti, ki so v določenih obdobjih prevladovali v slovenski politiki, in ugotoviti, kako je to zazna- movalo področje politike oziroma kakšne so bile širše politične konsekvence njih- ovega delovanja v zadnjih nekaj desetletjih. Načini razumevanja in delanja politike se namreč izražajo tudi v praktičnem političnem delovanju in posledično vplivajo na vsakdanje življenje. Med drugim se to izraža tudi v dostopnosti politike ženskam in v načinih mobiliziranja novih kandidatk in kandidatov, v dostopnosti najvišjih političnih mest za novinke in novince in »sprejemljivih« načinih uprizarjanja tako moškosti kot ženskosti. Prevladujoče reprezentacije političark in politikov namreč močno oblikujejo politično kulturo, saj vrednote in norme, ki jih zastopajo, repre- zentirajo nacijo, hkrati pa vplivajo tudi na druge kulturne vzorce v družbi. Pri tem ni nepomembno, katere moškosti ali ženskosti imajo v njej (naj)večjo moč in vpliv. Svojo analizo bomo zasnovale na razumevanju naslednjih konceptov: področje, moška dominacija (Bourdieu, 2001/2010), spol, spolni red, spolni režim, (hegemo- na) moškost (Connell, 1995/2012; Connell in Messerschmidt, 2005) in homosocial- nost (Moss Kanter, 1977), ki jih bomo aplicirale na dogajanja v našem lokalnem (nacionalnem) okolju na podlagi ohranjenih »egodokumentov« in medijskih zapisov. V to analizo bomo vključile reprezentacije moškosti najvidnejših politikov posameznega obdobja (predsednikov vlade, države ali posameznih parlamentar- nih strank, poslancev Državnega zbora ali Evropskega parlamenta). Naša metodologija tako temelji na kritični analizi dosegljivih virov, ki so bili izbrani glede na dostopnost in ustreznost za aplikacijo zgoraj omenjenih kon- ceptov iz sociologije spola in študij moškosti. Vodila nas je želja po sintezi več kot sedemdesetletnega obdobja. Ob tem se zavedamo, da je pričujoča analiza prelimi- narna in da bi bili rezultati sistematične, pregledne analize večjega števila akterjev lahko rahlo drugačni, zagotovo bi bili obsežnejši in izčrpnejši, a to ostaja desiderata in naloga za prihodnost. Viri, na katerih smo gradile svojo analizo, so zaradi (ne)dostopnosti prilagojeni 1  Še toliko bolj zgornja ugotovitev velja za tematiziranje moškosti in politike v Sloveniji, enega redkih člankov je prispevala ena od avtoric pričujočega prispevka (Crnović, 2014). Milica Antić Gaber, Deja Crnović, Irena Selišnik | Politične moškosti v Sloveniji 37 različnim zgodovinskim obdobjem. Za socialistično obdobje in analizo moškosti v tranzicijskem obdobju se bomo oprle predvsem na spomine, pričevanja, objavlje- na v dnevnem časopisju, in na zgodovinske analize tistega časa, medtem ko bomo analizo moškosti v zadnjih dveh desetletjih zgradile predvsem na analizi medijskih zapisov. Čedalje bolj izrazita mediatizacija družbe in s tem tudi politike namreč pomeni, da se uprizarjanje spola v politiki nujno dogaja v prepletu z medijskim oziroma novinarskim področjem, na katerem je poleg novinarske logike s komer- cializacijo vse bolj prisotna tudi tržna logika. Uprizarjanje moškosti v politiki je tako v čedalje večji meri podrejeno žanrom zabave in spektaklu. Strukturiranje področja politike in položaj moških in moškosti (ter žensk in ženskosti) Politiko v pričujočem prispevku razumemo kot eno od področij socialnega, za katero Bourdieu (2004) pravi, da ga tvori več mikrokozmosov oz. področij (religij- sko, šolsko, športno, politično, akademsko, podjetniško idr.). Vsako od teh področij je notranje strukturirano (vzdolž razreda, rase, spola, nacije, če omenimo samo nekaj najvidnejših), spolna struktura pa je ena pomembnejših struktur vsakega področja. V tem kontekstu bomo spol razumeli kot način urejanja družbene prakse (Connell, 1995/2012), zato je za pričujočo analizo zanimivo pogledati, prvič, kako je spol zaznamoval področje politike in kako se je to področje spolno strukturira- lo, ter drugič, kako prevladujoča spolna struktura vpliva na umeščanje agentov v njem in kako ti agenti delujejo na tem relativno zamejenem in avtonomnem pod- ročju (prim. tudi Antić Gaber, 2015). Spolni režim na področju politike je precej jasen (zamika se šele v zadnjih nekaj desetletjih). Moški so tisti, ki so zaradi posedovanja relativno visokega dele- ža različnih vrst kapitala (ekonomskega, kulturnega, socialnega, simbolnega) to področje strukturirali po svoji podobi in svojih potrebah. Količina in struktura teh vrst kapitala se v času seveda spreminjata, na kar vplivajo življenjski trajektoriji in agentove dispozicije (habitusi). To sicer pomeni, da se spolni režim na področju politike spreminja, a še vedno velja Bourdieujeva ugotovitev, da dominantni agent »v strukturi zaseda tako mesto, da struktura deluje v njegovo prid« (Bourdieu, 2004b: 75). Ti dominantni agenti so na političnem področju še vedno moški. Ker v družbi deluje princip hegemone moškosti (beli, srednji razred, heteroseksualni), ki je zasnovan na tem, da ohranja vodilni položaj teh moških, podrejenost žensk in ženskosti ter podrejenih moškosti, si določeni (lokalno in/ali regionalno obarvani) tipi hegemone moškosti tudi v politiki še vedno lastijo dominantni položaj. Čeprav tudi veliko moških v politiki ne sodeluje, pa v tem primeru igrajo vlogo tistih, ki takšno politiko podpirajo (soudeležena moškost), saj imajo od tega konkretne koristi (dividende). Takšen spolni režim v politiki (z ustrezno oblikovano zakono- dajo) varuje njihov privilegirani položaj v družbi, v javnem in zasebnem življenju. 38 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije Dober dokaz tega je še vedno precejšnje strinjanje moških v Sloveniji s trditvijo, da so moški boljši politični voditelji. Njihov delež sicer upada, a je bilo takšnih leta 2011 še vedno 30,7 odstotka, medtem ko je bilo žensk, ki so se s to trditvijo strin- jale, skoraj pol manj (Antić Gaber, 2016: 139). Čeprav je spolni režim v politiki le eden od spolnih režimov (polj) prek katerih se konstruira področje socialnega, pa menimo, da je eno pomembnejših, saj ima v rokah odločilne vzvode (predvsem s spreminjanjem zakonodaje), ki lahko vplivajo na zamikanje in spreminjanje spolnih režimov tudi na drugih področjih. Zato je zamikanje spolnega režima na področju politike toliko pomembnejše za možnosti spreminjanja tako lokalnega kot global- nega spolnega reda. Politika je namreč še vedno maskulina institucija, institucija, v kateri prevladuje takšen spolni režim, ki deluje v korist moških in moškosti. Tega ne trdimo samo na podlagi statističnih oz. preverljivih podatkov, ki kažejo, da je slovenska politika še vedno v rokah moških, da Slovenija še ni imela predsednice države, predsednico vlade pa je prvič dobila leta 2013 in še ta je bila na tem mestu le leto in dva meseca; do leta 2011 je delež žensk v DZ nihal med 7,8 in 13,3 odstot- ka in šele takrat presegel kritično maso (32 %). Navedena dejstva namreč vplivajo na veliko pomembnejše pojave in procese na tem področju: na spolu utemeljen način rekrutiranja tistih, ki na to področje vstopajo, in prakse napredovanja v njem, notranje delitve dela, načinov oblikovanja politik in postavljanja prioritet, obliko- vanja praktičnih rutin in podobno. Navedeni podatki pritrjujejo ugotovitvi, ki jo je pri raziskovanju organizacij razkrila Rosabeth Moss Kanter (1977), o velikem pomenu moške homosocialnosti pri ohranjanju vzorcev moške dominacije. Pri homosocialni reprodukciji na pod- ročju politike gre namreč za to, da moški ohranjajo svoje pozicije moči tudi ali pa predvsem tako, da se družijo in delijo isti (politični) prostor in privilegije s tistimi moškimi oz. moškostmi, ki so njim samim kar najbolj podobni, s tem pa izključujejo drugačne tipe moških in moškosti in seveda predvsem ženske in ženskosti. Spolni režim v politiki je viden tudi v praksah umeščanja žensk in moških na tem področju, v tem, katera mesta so na voljo (na kandidatnih listah ali pri ime- novanju na določene položaje) enim in katera drugim; do kod lahko sežejo eni in do kod drugi (kdo so voditelji in kdo zaseda mesta pod vrhom – učinek steklenega stropa); kdo je lahko »oče naroda« in koliko »mater županj« prenese določeno lokalno okolje; kakšen tip moškosti in ženskosti volivci in volivke v politiki podpirajo in kateri nikakor ne dobijo dovolj podpore za vstop vanjo. Že če samo na hitro pregledamo fotografije vodilnih politikov in redkih političark v Sloveniji, je razlika očitna. Medtem ko so za slovensko politično pod- ročje (po meri volilnega telesa) primerni različni tipi moškosti (z izjemo nekaterih marginaliziranih – npr. gejevske), pa se je kot eden redkih primernih tipov ženskos- ti, ki je do zdaj dobil več podpore, izkazala konservativna, materinska ženskost, za katero se zdi, da se lahko vsaj delno izogne določenemu tipu personalizacije v politiki in temelji predvsem na profesionalni politični personi. Tovrstna ženskost v medijskem svetu praviloma ni seksualizirana, zato lahko ohrani nekaj več politične Milica Antić Gaber, Deja Crnović, Irena Selišnik | Politične moškosti v Sloveniji 39 kredibilnosti. Dosedanje razprave o moškosti v politiki so se po Birgit Sauer (2010: 7–8) osre- dinjale predvsem na naslednje vidike oziroma dimenzije: 1. nad-reprezentiranost moških v politiki (nominalna ali pozicijska moškost), ta izhaja iz spola kot biološke kategorije; 2. način delovanja institucij in birokratskega aparata, tj. organizacijsko dimenzijo, ki opozarja, da so moške norme in vrednote, skratka moška kultura, vključene v sam sistem; 3. na razmerja moči, odnosov in praks, tj. dimenzijo moči, ki opozarja, da so v državni politiki in njenih institucijah kondenzirani in kristalizi- rani odnosi moči v družbi na splošno, na spolu temelječe oblike podrejanja; 4. na politični proces (»politika-moškosti«), v katerem so moški način življenja in njihovi interesi privilegirani na podlagi zakonodaje, ki preferira določene tipe moškosti, druge pa postavlja v podrejen položaj; 5. na dejstvo, da sta državnost in moškost pojmovana kot homologna, iz česar je moškost konceptualizirana kot struktura, ki tem subjektom pušča tudi možnosti transformiranja, prilagajanja in sklepanja kompromisov. Pričujoča razprava pa poskuša v tem kontekstu ugotoviti, kateri tipi moškosti in zakaj so se oblikovali, vztrajali in ohranjali v politiki na slovenskih tleh v zadnjih nekaj desetletjih. Pri tem se bomo oprli tudi na tipologijo dominantnih moškosti, ki jo je izdelala Charlotte Hooper (2001), ta navaja štiri modele dominantne moškosti (buržuj- sko-racionalistični, grški model državljana bojevnika, patriarhalni judeo-krščanski model in častni/podporni model). V politiki je buržujsko-racionalistični model nasledil model državljana bojevnika, saj so nekoč državniki, ki so sledili makia- velističnemu načelu skrivne diplomacije, utelešali model državljana bojevnika, okrepljenega s patriarhalnimi privilegiji. Vendar pa tovrstni državljani bojevniki v novem obdobju mednarodnega sodelovanja niso ustrezali potrebam medna- rodnih zadev in nadomestili so jih buržujsko-racionalistični strokovnjaki (Hooper, 2001: 104), ti so v »pisarniških« zadevah prevzemali prakse, ki so nekoč veljale za ženske, kot je na primer delo za mizo. Fizičnost, mišičastost in bojevništvo tako niso bili izbrisani, temveč nadomeščeni (Carver, 2014: 119). Kot nakazuje že ime, je bistvena komponenta tovrstne moškosti racionalnost, ki je stereotipno povezana z moškostjo in javnim življenjem; abstraktno logiko trga, dominantnimi principi birokratske organizacije in vodenja zasebnega življenja; racionalnost je ideološka tema, ki združuje razred in spol ter hkrati tvori jedro moderne hegemone moškosti (Morgan, 2005: 170). Buržujsko-racionalistična moškost kot hegemona moškost v mednarodni politiki vse »negativne lastnosti moškosti«, kot so mačo identiteta, mizoginost in agresija, premešča na podrejene moškosti. Uprizarjanje tovrstne moškosti tako pomeni uprizarjanje moči v razmerju do bolj tradicionalnih moškosti, hkrati pa signalizira utečenost in izkušnje v političnem delovanju. Zato je danes najbolj razširjen in uveljavljen model moškosti v politiki zagotovo buržujsko-racionalistični model oziroma globalizirana moškost (Connell, 2005), ki temelji na razumu in preračunljivosti, uveljavil pa se je v mednarodni politiki in gospodarstvu, kjer so ženske v veliki meri odsotne. Bistvena komponenta tovrstne moškosti sta habitus višjega (srednjega) razreda in racionalnost, gre za privilegira- 40 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije no moškost, ki po eni strani zavrača čustvenost tako nižjih razredov kot ženskosti, po drugi strani pa njena racionalnost in preračunljivost nadomeščata fizičnost in bojevitost, glavni značilnosti predhodnega prevladujočega modela moškos- ti (državljana bojevnika). Uprizarjanje tovrstne moškosti tudi zunaj političnega življenja lahko prinaša koristi (dividende); v globalizirani politiki in gospodarstvu so po Sauer (2010) namreč dominantne bela polt, moškost in pripadnost razredu hiperburžoazije (Duclos, 1998); te pa so osnova za moč in vpliv tudi na ravni države. Pa vendar se hegemone moškosti na globalni ravni ne prevedejo preprosto v lokal- ne. Kot lahko vidimo po vstopu Slovenije v EU, evropska politika zahteva drugačno uprizarjanje moškosti kot državna politika v Sloveniji. Na prikazanem konceptualnem ozadju bomo v pričujočem besedilu poskusile identificirati v domači – slovenski – politiki prevladujoče modele moškosti, kako so v določenih zgodovinskih obdobjih nastajali, se modificirali in prepuščali prostor drugim. Zanimalo nas bo predvsem, kako so se v različnih obdobjih v tipičnih homosocialnih okoliščinah oblikovali določeni modeli politične moškosti v Sloveniji in kateri so bili; kako so ohranjali svojo dominacijo v politiki; ohranjali status quo, onemogočali vstopanje »drugačnih« moškosti (predvsem marginalizirane in pod- rejene) in ženskosti na »njihovo področje«. Politične moškosti v socialistični Jugoslaviji Z vidika nominalne, pozicijske moškosti je bila povojna jugoslovanska politika moška politika. Politično oblast so v novi državi zasedli tisti, ki so v vojni zmagali, a čeprav so ženske v vojni (v neposrednih spopadih in v zaledju) odigrale pomembno vlogo in čeprav so z ustavo leta 1946 dobile aktivno in pasivno volilno pravico in čeprav jih je bilo v prvih povojnih letih v najvišjih partijskih organih od 30 do 40 odstotkov (Jeraj, 2011: 66), jih je na prvih volitvah kandidiralo izjemno malo, zato jih je bilo tudi v ustavodajni skupščini Ljudske republike Slovenije le 8,3 odstotka. Kar je še bolj povedno in govori o tem, kako delujejo homosocialna moška okolja in razmerja moči na »pravila igre« v politiki, je to, da sta praviloma za vsako delegat- sko mesto kandidirali dve osebi, le v primeru nekaterih močnih moških kandidatov samo po eden (Vrečko in Antić Gaber, 2011: 84). To so bili praviloma vojni tovariši, pomembni borci narodnoosvobodilne vojne in člani komunistične partije. Čeprav je nova oblast v marsičem na formalni ravni (v ustavi in zakonih) položaj moških in žensk izenačila, pa to še ne pomeni, da je bila pripravljena za dejansko izenačitev storiti pomembne korake; po navadi so za to nalogo delegirali kakšno žensko iz svojih vrst in torej na njo oz. na ženske prevalili delo in odgovornost (Jeraj, 2011), ki bi v osnovi morala biti tudi ali predvsem stvar moških. Milica Antić Gaber, Deja Crnović, Irena Selišnik | Politične moškosti v Sloveniji 41 Tovariško-herojska moškost povojnega obdobja Leta 1945 izvoljena nova oblast v Republiki Sloveniji je torej imela povsem določeno poenoteno komunistično in partizansko podobo. Naj povzamemo opis Primoža Kozaka po Božu Repetu (2003: 242): Sredi košatih, mladostnih mož zmagovite vojne, polnih trdnega prepričanja, da je zadnji cilj že na dosegu rok, razgretih, dinamičnih in udarnih, v svetlih uniformah in s škornji iz mehkega črnega usnja, … ki so bili zmagovalci, čutiti je bilo, da prihajajo iz dolge in težke bitke, bili so nova slovenska oblast, zdelo se je, kot da so skoraj sami presenečeni nad razsežnostjo svojega dejanja, ves patos zmagovitega prodora v zgodovino jih je nosil. Podobe moškosti, ki jih je mogoče razbrati iz navedenega opisa, pričajo o pomenu izkazovanja prave herojske podobe njihove fizičnosti, izklesanosti teles (prim. Nye, 2007: 423), sposobnih ne samo boja, ampak tudi zmag, s tem se v marsičem razlikujejo od žensk in kakšnih drugih bolj feminiziranih podob moškosti in dokazujejo, da so le takšni primerni zasesti tudi mesto oblasti. Zato ne preseneča, da so svojo povojno oblast gradili na temeljih vojnih let. Na vodilna upravna in politična mesta so postavljali člane komunistične stranke, predvsem pa najzvestejše soborce iz partizanskih vrst, ki so uživali veliko zaupanje jugoslovanske oblasti. Tudi med pristaši partizanskega boja in žrtvami okupatorjev se je izoblikovala svojevrstna hierarhija s partizanskimi borci na vrhu in drugimi pripadniki odporniškega gibanja pod njimi (Vodopivec, 2006: 317). Kameradstvo oziroma tovarištvo, ki se je kalilo že v predvojnem ilegalnem delu, se je v času druge svetovne vojne okrepilo in postalo edini normativ oz. skoraj edini pogoj za vstop v polje politike in predvsem za prevzemanje najvišjih političnih funkcij. Podobno kot v času prve svetovne vojne so se tudi v naslednji med vojaki spletle posebne vezi. Vojne so družbeni pojav, ki so vztrajno povezane predvsem z moškostjo. Moški so postali soborci, moškost pa je postala eksplicitno povezana z militarizmom in nacionalizmom. Moški so v času vojne vstopili v homosocialni svet, se osvobodili agresorjev in sprostili živalske nagone, v sebi naj bi našli pravo naravo bojevnika (Mosse, 1996: 110). Borci naj bi izkusili individualno svobodo, prosto vseh družbenih imperativov, saj so vendarle gledali »smrti v obraz« (Mosse, 1996: 111). Številni borci so tako v svojih spominih opisovali eksistencialističnost izkušnje. Doživljam posebne vrste regeneracijo svojega osebnega življenja. Doma, v šoli, v mestnih formah in formulah bi bil brez tega energičnega preobrata, ki ga pomenja partizanstvo, še naprej izročen demoničnemu mehanizmu tako imenovanih intimnih položajev. Vsakdo med nami se je posiljeval v družini, med sorodniki, med znanci, pristaši, celo med prijatelji in neprijatelji. Tu 42 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije pa sem grobo in radikalno razbremenjen in slečen vsega nepristranega. Tu živimo v eni sami naravni smeri. Med nebom in zemljo živimo, upamo in se bijemo za eno samo elementarno idejo. Vsakdo med nami je reduciran na svoje bistvo, iz dneva v dan vedno bolj človeški. Zato živimo tvegano, v vedno novih nepreračunljivih položajih. Zato smo prisiljeni, da se nepretrgoma iz oči v oči srečujemo z usodo. (Kocbek, 1949: 138) Posvečeni v tovarišijo bodo v njej vztrajali tudi po vojni. Ohranjale se bodo zgodbe, ki so pričale o herojski moškosti partizanov, njihovi požrtvovalnosti v imenu naroda in pogumu. Tako v vseh spominih najdemo spomine na solidarnost tovarišev, ki si delijo zadnje cigarete, sledijo svoji dolžnosti v svoji neizprosnosti do sebe in drugih, so do konca predani partiji in višjim ciljem.2 Josip Vidmar (1979: 413) o Edvardu Kardelju pravi: Vprašanje hrane in kaje[nja], ki nas je precej zaposlovalo, njega ni vznemir- jalo, čeprav je bil kadilec tudi sam. In ravno v zvezi s cigaretami naj opišem zanimiv dogodek. Nekoč je brskal po svojem nahrbtniku in se nepričakovano razveselil, ker je zatipal tok za naočnike. Spreletelo ga je upanje, da je naletel na rezervo. Odprl ga je nervozno in v hipu nenavadno zardel. Iz toka so se vsule cigarete, s katerimi je bil zatrpan. V zadregi, ker bi ga bili mogli imeti za sebičnega skrivača, se je hipoma odločil, nas preštel in zložil toliko kupčkov cigaret, kolikor nas je bilo, in nam jih nato izročil. »In kaj bo ostalo zate?« smo ga vprašali, ker smo vedeli, da kadi. »Jaz ne bom več kadil,« je mirno izjavil. Mosse (1996: 11) ugotavlja, da je moškost v službi višjih idealov, med katerimi je zagotovo prevladovalo domoljubje, ki je postalo sestavni del zgodovine moderne moškosti, v 20. stoletju pa postane njegov izrecni del tudi agresivni nacionalizem, ki v svoje središče postavi borca za nacionalni karakter. Temu pritrjuje tudi Jeff Hearn (2015: 82), ko pravi, da so bili moški, narod in država pogosto razumljeni kot nerazdružljivo povezani. Zato ni presenetljivo, da je bilo tudi za vse jugoslovanske prvoborce domoljubje3 med višjimi cilji. Josip Broz Tito v oceni osebnosti Edvarda Kardelja zapiše, da se ta bolj zanima »za Slovenijo in premalo za Jugoslavijo« (Pirjevec, 2011: 377). Tudi Đilas opisuje, da pri nobenem jugoslovanskem narodu 2  O Borisu Kidriču in Edvardu Kardelju Josip Vidmar zapiše (1979: 403) » … da je treba obema prijateljema priznati posebno revolucionarno svetništvo, ki se je odražalo v tem neodjenljivem, ne- usmiljenem vztrajanju pri veliki stvari njunega življenja, kateri sta služila od mladih, mladih nog,« ali pa: »Za cilj svobode so bili vsi revolucionarji pripravljeni žrtvovati tudi svoje družinske člane.« (Vidmar, 1979: 416) 3  Tako Kocbek (1949: 21) v svojem dnevniku zapiše, kako ga je pretresel pogled na »stotine obo- roženih Slovencev, ki so se proti vsem navadam našega mišljenja in čustvovanja in modernemu nasilju navkljub zbrali v slovensko uporniško tovarišijo. Zdaj šele sem občutil, da je v naši zgodovini nastal definitiven prelom. Puška v njihovih rokah ni le obrambno sredstvo proti okupatorju, temveč je simbol nove sile v Slovencih.« (Kocbek, 1949: 21) Milica Antić Gaber, Deja Crnović, Irena Selišnik | Politične moškosti v Sloveniji 43 ni bilo takšne samozavesti in takšnega ponosa pri rojstvu lastne države, kot je bila pri Slovencih (Đilas, 1995: 341). Mladi in strastni partizanski funkcionarji, ki so prevzeli novo oblast, so v prvih povojnih letih zgolj nadaljevali z dejanji, ki so se izkazala za uspešna v vojnem času. V tej herojski moškosti, če jo lahko tako razumemo, ni bilo pričakovati veliko prostora za čustva. Zato nas v spominih nekoliko preseneti omenjanje čustev, ki pa kljub očitni intimnosti med udeleženci, izraža predvsem distanco med njimi. Tisto noč sva se s Kardeljem – bilo je po našem porazu – objela prvič v življe- nju. Drugič in zadnjič pa se je to zgodilo pri pogrebu njegovega sina Boruta, ko sem pristopil k njemu, mu stisnil roko, on pa me je ihte objel; toda pomiril se je takoj in se zaprl v obvladano žalost. (Vidmar, 1979: 426) Zdi se, da je pomanjkanje intimnosti nadomestil humor: »V takih in podobnih pogovorih se je razvilo med nama živo tovarištvo, ki je bilo popolnoma svobodno, sproščeno in polno humorja, igre.« (Vidmar, 1979: 382) Zaupljivost naj bi omejevala partijska disciplina: Prekleta baraba! Psovka, s katero je povedal vse: da me je spregledal in da ga lovim zaman. In preveč preprosto in še, da je vse moje početje nesramno in pobalinsko. Nato sva se smejala oba. In ni mi zameril mojega preizkušanja … (Vidmar, 1979: 377) Partija je namreč od svojih članov zahtevala, da hierarhijo v oblasti popolnoma upoštevajo, tako je npr. Stane Kavčič (1988: 474) kritično pisal o »zvestobi in preda- nosti ter hlapcih revolucije«, in bil tudi zato, ker se ni prilagodil tedanjim tokovom, odstranjen z oblasti. Partizanska herojska povojna moškost (razen redkih izjem) pa v nasprotju s šte- vilnimi revolucionarnimi elitami ni bila egalitaristična. To denimo velja za Kardelja, ki je vztrajal v revolucionarno romantičnih in egalitiarističnih pričakovanjih skrajne levice dvajsetih let in bil odklonilno razpoložen do vsega meščanskega ali malo- meščanskega, tako naj bi imel zlasti vzvišen in odklonilen odnos do inteligence (Pirjevec, 2011: 373). Vendar pa je po vsej verjetnosti bila to bolj izjema, številni pri- padniki partizanske elite so bili namreč meščanski sinovi in tudi tisti, ki temu krogu niso pripadali, so se jim, vsaj v izražanju okusa želeli pridružiti. Tako so številni politiki potem, ko so se namestili v najbolj elitnih vilah Ljubljane, te želeli tudi izbor- no opremiti. Nekateri od njih so si umetniške slike izposodili kar iz državnih galerij (Repe in Prinčič, 2009: 209). V prostem času pa so se tovariši izredno radi ukvarjali tudi z lovom, ki je bil pred vojno pravzaprav par excellence meščansko oziroma celo plemiško preživljanje prostega časa. Lov je bil tako ena najprestižnejših dejavnosti vrha jugoslovanske politike (Repe, 2003: 250), kar se je skladalo z njihovo zažele- no, oboževano in visoko cenjeno podobo herojske moškosti; le da takrat niso več 44 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije ubijali nasprotnikov, ampak so lovili in ubijali živali. V tej partizanski/herojski moškosti slovenskega poli- tičnega vrha seveda ni bilo prostora za ženske. V sam vrh komunistične stranke so bile pripuščene le nekatere redke predvojne komunistke in žene najvidnejših predstavnikov partije (Jeraj, 2005: 324). Toda čeprav so bile družice oziroma žene najvišjih politikov v državi in so občasno zasedale zelo visoke položaje v slovenski politiki, so te v ozadju služile bolj kot organizatorke kulis, za katerimi nastopajo njihovi možje. »Omizje je skrbno in zvesto poživljala Kidričeva žena Zdenka, se pravi naša draga partizanska tovarišica Marjeta, ki je za našo družbico žrtvovala tudi veliko nočnih ur.« (Vidmar, 1979: 394) Le redkim (Vida Tomšič, Zdenka Kidrič) pa je uspelo zasesti kakšen pomemben položaj. Iz tega je povsem jasno razviden spolni režim v tedanji jugoslovanski poli- tiki, v kateri so pomembne pozicije iz vojnega obdobja obdržali moški (partizani), močne ženske, heroine, partizanke, ki so se med vojno izkazale, pa so (razen neka- terih izjem) po vojni lahko v novi državi in njeni politiki igrale le vloge v ozadju (kot tajnice ali pomožno osebje). Toda v povojni slovenski družbi v nasprotju z Zahodno Evropo ni nastopil t. i. manko oblasti (power hole), saj je še vedno obstajal notranji sovražnik. Medtem ko je drugod v povojni Zahodni Evropi »patriotični pacifizem« začel spreminjati razumevanje moškosti v manj agresivno obliko (Horne, 2004: 32), se v Jugoslaviji pacifikacija družbe ni v celoti zgodila. Vojno stanje se je podaljšalo za celo deset- letje, herojska moškost je morala odločno obvarovati Jugoslavijo. Po sporu z Informbirojem je bil na vrsti obračun s Stalinovimi privrženci. Vojno stanje z Avstrijo se je s posebno odločitvijo predsedstva zvezne skupščine končalo šele leta 1951 (Vodopivec, 2006: 339). V petdesetih letih se je nadaljeval obračun s t. i. informbirojevci, nato pa s katoliškimi duhovniki, izobraženci in ustanovami, ki so postale žrtve obnovljenih protiverskih in proticerkvenih ukrepov (Vodopivec, 2006: 341). Medtem ko se je drugod po Evropi odvijala pacifikacija, je ta na Slovenskem umanjkala, prav tako je umanjkalo tudi kakršnokoli umeščanje novih moškosti v povojni družbi, saj dileme okrog tega, kdo je predstavnik dominantne moškosti, ni bilo. Tito in Maček na lovu. Foto: Leon Jere. Fotografijo hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije. Milica Antić Gaber, Deja Crnović, Irena Selišnik | Politične moškosti v Sloveniji 45 Podaljšano vojno stanje, ki potrebuje vojaka, in tako jasno opredeljena hegemona moškost, se nadaljuje še v petdeseta in šestdeseta leta. Razmere v petdesetih letih so zaostrili mednarodni dogodki zlasti v zvezi s položajem Trsta in Svobodnega tržaškega ozemlja ter vstaj na Poljskem in Madžarskem. Sredi petdesetih let so v Komunistični partiji potekale nove čistke in zaostritev partijske discipline. Šele konec petdesetih in v začetku šestdesetih let so se napetosti začele umirjati. Toda Jugoslavija je bila v prvi polovici šestdesetih let še vedno v dobršni meri policijska država, politične elite pa je pretresal razkol med trdim demokratič- nim centralizmom in novim Kardeljevim konceptom socialističnega samoupravlja- nja (Vodopivec, 2006: 362). Vztrajanje herojske moškosti in skrbno nadzorovano rojevanje lokalne različice »birokratsko-buržujske« moškosti Že konec 60. let se začnejo uveljavljati politiki mlajše generacije, ti naj bi nasledili predvojne revolucionarje ter seveda zavarovali in ohranili socializem in Jugoslavijo. Generacija politikov, ki se je kalila v mladinskih partijskih vrstah (SKOJ), pa je vsaj z nekaterimi izjemami imela nove ideje, ki so se odmikale od starih začrtanih poti (Repe, 2003: 90). Med temi izjemami je bil tudi Stane Kavčič, ki mu je uspelo med letoma 1967 in 1972 postati najbolj priljubljen politik v Sloveniji, četudi je spadal med tiste, ki, kot trdi v svojih dnevniških zapisih, »niso imeli neposred- nega dostopa do politikov najvišjega kova.« O Titu namreč zapiše, da sta se vedno pogovarjala »preko drugih ljudi« (Kavčič, 1988: 24). S tem se potrjuje, kako močno je bilo področje politike takrat zamejeno, kako ekskluzivni so bili vstopni pogoji in kako se je vojno »kameradstvo« le s težavo in počasi umikalo novim, sodobnejšim oblikam političnih zavezništev, kakor tudi novim podobam moškosti. V nastopih in političnih idejah Staneta Kavčiča je bilo zaznati usmerjenost v prihodnost in ne v herojske vojne dni. Zanj pravijo, da je v nasprotju s prejšnjo generacijo politikov znal poskrbeti za lastno promocijo, da se je rad udeleževal javnih srečanj z znanimi športniki in umetniki ter tudi s širšo javnostjo (Repe, 2003: 279). Kardelj naj bi bil užaljen zaradi popularnosti Staneta Kavčiča in mu je sku- paj z nasprotniki večkrat očital, da »jaha na valovih populizma« (Repe in Prinčič, 2009: 163). Za Kavčiča velja, da je bil med prvimi, ki so v javne nastope in politično komuniciranje vnašali »odkrito besedo«, sočen jezik in prispodobe, ki so bile lju- dem všeč, v nasprotju s siceršnjimi duhamornimi in grozečimi političnimi govori (Repe in Prinčič, 2009: 209). Ker je njegov čas sovpadel z vzponom »TV zaslona«, je to zagotovo pripomoglo k njegovi priljubljenosti. Zagovarjal je »liberalne ideje« v gospodarstvu in političnem življenju in več političnega pluralizma, več teže pri odločanju pa naj bi imelo tudi politično vodstvo v posameznih republikah. 46 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije Generacijsko je bil njegov sopotnik Stane Dolanc, ki pa je bil v svojih političnih pogledih in delovanju na precej bolj trdi partijski liniji. Stane Dolanc, ki se je rad pohvalil, »da ne vidi ne levo, ne desno, ampak samo naravnost«, »kontrolor mno- žic«, kot so ga imenovali drugi, je prav tako pazil na svojo javno podobo. Rad je igral košarko in nogomet, ne pa tenisa, ker naj bi bil ta buržujski (Repe, 2003: 290). Prav tako je rad gobaril in bil je lovec, v javnosti so krožile govorice, da je to človek, s katerim ni varno iti na lov na medveda (Pirjevec, 2011: 610). Toda stara herojska generacija seveda ni privolila v takojšnjo zamenjavo, čeprav se je nova garda polna optimizma podala v ofenzivo za prenovo družbe, šlo naj bi za »obračun s stalinizmom«, kot je zapisal Stane Kavčič. Nove razmere v Jugoslaviji so potrebovale več znanja in povzročile so, da se je nakazoval nov tip hegemone moškosti, pri kateri naj bi glavno vlogo prevzeli strokovnjaki in menedžerji, naka- zoval se je »tehnokratizem« (Pirjevec, 2011: 513). Nova generacija politikov je brez izjem izjemno cenila izobrazbo. Celo Stane Dolanc se je na skrivaj in brez dovoljenja partije vpisal na študij prava (Repe, 2003: 285). Mlajši opozicijski politiki so namreč menili, da novih nasprotij v družbi ni bilo več mogoče razreševati na stari, kot pravi Pirjevec, kominternovski način, torej z disciplino, regresijo in sabljo. Družba konec 60. in v začetku 70. let prejšnjega stoletja se je hitro spreminjala, sovražniki so izginjali in s tem tudi potreba po herojski moškosti. Toda stara garda je, ko je opazila, da mladi postajajo prenevarni, na nove izzive odgovorila prav na ta način, z boljševističnimi metodami (Pirjevec, 2011: 513). Generacija revolucionarjev je v sedemdesetih letih obračunala z generacijo sinov. Stane Dolanc, ki se je uveljavil kot Titov naslednik, pa je »vladavini … dajal energijo alpinista in okrutnost lovca na male živali« (Pirjevec, 2011: 609). Takšno stanje duha se je odražalo tudi v zaporih. Medtem ko v jugoslovanskih zaporih proti koncu 60. let skoraj ni bilo več političnih zapornikov, pa jih je bilo za njihovimi zidovi sredi 70. let verjetno več kot v kateri- koli drugi vzhodnoevropski državi, z izjemo Sovjetske zveze (Pirjevec, 2011: 625). Z njimi so obračunavali na star partizansko-partijski način, tako da so se po političnih odstavitvah mnogi lahko bali za svoja življenja (Kavčič, 1982: 58). Zato se herojstvo, vojne izkušnje in partizanstvo, ki so veljali kot pomembni vstopni pogoji v povojno politično življenje, v 70. letih soočajo z novimi usme- ritvami, kjer v ospredje stopata znanje, širša, predvsem tehnična izobrazba, in miselnost, ki je mehčala do tedaj trdi demokratični centralizem kot način vodenja države in politike. Doba potrošništva je na piedestal postavljala nove vrednote in potrebovala nove načine delovanja, zahtevala je korporativno moškost, v politiki pa buržujsko-racionalistični model moškosti. S Titovo smrtjo v 80. letih še nekaj časa ni bilo opaznejših opozicijskih gibanj, kljub temu pa je zaživela močna civilna družba, ki je imela svoj zametek v raznih alternativnih gibanjih. Milica Antić Gaber, Deja Crnović, Irena Selišnik | Politične moškosti v Sloveniji 47 Herojska moškost – druga izdaja Politične in družbene spremembe so se iztekle v osamosvojitev Slovenije, dogodki so poskrbeli, da je v teh časih svoj preporod doživela tudi herojska moškost, ki je zagotovo črpala in se navduševala v tradiciji partizanstva.4 Podobno kot je partizansko gibanje pomenilo preporod slovenskega nacionalnega karak- terja, naj bi enako vlogo imeli nekateri politiki v vojni za osamosvojitev. V spomi- nih nekaterih akterjev tako lahko spet beremo odlomke, podobne partizanskim. Osamosvojitvena vojna naj bi spremenila slovenski narodni značaj, ki naj bi bil nagnjen k pasivnosti in strahopetnosti. Večina politikov naj bi tako v tistih časih »bila daleč od odločnosti«, v slovenskem narodnem značaju pa naj bi se skrivali nezanesljivost in strahopetnost (Janša, 1992: 135–137). V nasprotju z maloštevil- nimi odločnimi in pogumnimi politiki naj bi tako v slovenski politiki po Janševem mnenju prevladovali neodločneži in neresneži, kot kontrast njegovemu načinu delovanja pa opiše delovanje Jožefa Školča, »ki je bil po celonočnem veseljačenju močno pretresen nad razdejanjem, ki naj bi ga v noči po osamosvojitvi za seboj pustili tanki, vendar še vedno ne čisto prepričan, da se to res dogaja« (Janša, 1992: 165). V časih, ki so puščali odprte vse možnosti, je tako kot partizanski heroji pred njim uprizarjal domoljubje: Nikoli se ne bomo vdali. … Mi smo doma, agresorji pa bodo prej ali slej spoz- nali, da so na tuji zemlji, da samo tanki in letala niso dovolj, da morajo jesti in piti in vsako noč jih bo manj. (Janša, 1992: 173) Predvsem pa je Janša izražal neupogljivo vdanost ciljem, nekaj, kar je bilo zna- čilno za partizanske heroje: Vendar pa imam sam postavljeno precej ostro mejo. Ko gre za zadeve, v kate- re verjamem, za pomembne stvari, za katere si prizadevam že od leta 1988 in zaradi katerih sem tudi v politiki, potem ne kalkuliram. (Golob, 2003) Akterje torej zaznamujeta pogum in akcija. Janša tako na primer piše, kako je v spopadu pri Rušah, kljub temu, da je bil minister, v boj posegel tudi sam. Najprej z ostrostrelsko puško, nato z metalcem raket RPG-22 (Janša, 1992: 176). V času vojne ljudstvo potrebuje junake in ravno zaradi njihove »odločnosti, treznosti in avtori- tarnega nastopa« naj bi laže prenašalo grozljive dneve (Kacin, 1991: 85). Zato ni nič nenavadnega, če je ljudstvo katerega od osamosvojitvenih junakov primerjalo s partizani: »Maček je bil drugačen, od novih mu je najbolj podoben Janša. Rad je prišel v uniformi, bil je strog in natančen možakar, nisi se mu smel zameriti.« 4  Spomine na to obdobje v svoji knjigi spominov opisuje tudi Aleš Čerin (1999: 283–284). 48 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije (Štamcar, 2012) Herojska moškost takrat izpostavljenih politikov pa ni bila omejena samo na posege v spopadih z jugoslovansko armado, ampak so jo njeni akterji uprizarjali tudi zunaj tega konteksta. Takratni generalni sekretar Čerin se spominja, da sta Bavčar in Janša v javnosti pogosto nastopala v uniformi, ter dodaja, da so ju ženske opazovale z občutkom varnosti in se ju hkrati tudi bale, saj sta več kot očitno kazala željo in odločnost, da za vsako ceno uresničita projekt osamosvojitve (Čerin, 1999: 284–285). Ženske so bile tudi v obdob- ju osamosvojitve po mnenju številnih pomembnih sopotni- kov tistega časa zgolj obstranske akterke. Za ženske in ženskost v času nove slovenske herojske moškosti ni bilo prostora v politiki. Nekatere vidne politič- ne akterke, predstav- nice civilne družbe ali pomembne komen- tatorke dogajanja s konca 80. let, kot so Sonja Lokar, Vika Potočnik ali Spomenka Hribar, če omenimo samo nekaj najbolj prepoznavnih, so bile, ko se je po volitvah delila politična pogača, praviloma pre- zrte celo v svojih vrstah. Tudi v herojski moškosti iz 90. let lahko prepoznamo odsotnost čustev, Jelko Kacin tako v enem svojih intervjujev na vprašanje, od kod mu tako samoobvlado- vanje na novinarskih konferencah, odgovori: Nekateri to štejejo kot posebno odliko, moja žena pa pravi, da sem preveč hladen. Po mojem gre preprosto za nujnost samokoncentracije, maksimalne zbranosti, zaradi katere v takih trenutkih človek ne popusti. Če razum popusti, so reakcije lahko čustvene, za tako resne razmere pa čustva nikoli niso pri- merna. (Kacin, 1991: 42) Podobno so sopotniki ugotavljali tudi za Janeza Janšo. Janez Janša v svojih spo- minih zabeleži, kako se je počutil po grožnji generala Rašete, ta je namreč zagrozil » ... sada se konačno kreće. Za dva sata bićete gotovi.« Janša se spominja, da ga pogovor ni ravno prestrašil, potolažil pa tudi ne (Janša, 1992: 168). Heroji osamosvojitvene vojne so v nasprotju s partizanskimi heroji živeli v Janez Janša in Igor Bavčar. Foto: Nace Bizilj. Fotografijo hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije. Milica Antić Gaber, Deja Crnović, Irena Selišnik | Politične moškosti v Sloveniji 49 demokraciji, kjer je volja volivcev in volivk negotova, spomin na zasluge pa hitro zbledi. Disciplina in avtoritarnost, ki sta pripadali herojem druge svetovne vojne in s katerima so uspešno ohranjali oblast, sta bili v nasprotju s svobodo in demo- kratičnimi standardi nove večstrankarske in politično pluralne družbe. V miru in drugačnih družbeno-ekonomskih razmerah so volivke in volivci začeli nagrajevati drugačne politike. Heroji z odločno in avtokratsko držo so si sicer zavzeto začeli prizadevati za nov cilj – zmago na volitvah –, toda ta se jim je začel izmikati. Bavčar se je recimo že v letu 1992 prelevil iz uspešnega koordinatorja v vodjo miniaturne stranke (Todorovski in Sovdat, 2009: 106), Janez Janša pa je vstopil v stranko s 1500 člani (Golob, 2003). V novih razmerah naj bi tako junaki vojne prepoznali, da vlada v njihovih strankah »pomanjkanje pozitivnega aktivističnega vzdušja«, v njej naj bi se nahajali socialno dobro situirani ljudje, ki so se politike lotevali nepoklicno in brez političnih ambicij (Todorovski in Sovdat, 2009: 122). Janezu Janši je v naslednjem desetletju v nasprotju z Bavčarjem v svoji stranki uspelo uvesti strogo disciplino in se umestiti kot nenadomestljiv. To priznavajo vsi člani stranke, nekdanji član Miha Brejc (Karba, 2012) ugotavlja, da »je v SDS Janez Janša daleč prvi. In potem dolgo ni nikogar. Je pač ključna oseba stranke.« Član stranke Vinko Gorenak (2014) pa: »Še nikoli nisem srečal nikogar znotraj SDS, ki bi si želel naslediti Janeza Janšo na čelu SDS.« Tudi v principih delovanja nekaterih politikov v novem tisočletju se tako kažejo strategije, zelo podobne tistim iz 50. ali 60. let – jasna razmerja moči in hierarhija v stranki, s katero komunistična partija ni imela težav. Herojska osamosvojitvena moškost ima podobno kot partizanska veliko privr- žencev, ti jim zvesto sledijo ne glede na vsa zlonamerna natolcevanja in afere. Za mnoge je Janez Janša ostal »simbol ljudskih src in moralni zmagovalec« vseh bitk, za njim in pred njim.5 Prav tako so Bavčarjevi privrženci ugotavljali, da je tudi ta ostal kar nekaj časa »kralj eldeesovskih src« in izbranec »navadnih« članov LDS, saj naj bi veljal za prijaznega ljudskega človeka, ki naj bi na strankarskih kongresih doživljal ovacije (nasprotno na primer kot Anton Rop) (Todorovski in Sovdat, 2009: 141). S tovrstno moškostjo je povezan močan čustven naboj, ki skoraj nikogar ne pušča hladnega. V svojem delovanju so osamosvojitveni heroji podobni eliti iz 50. let tudi v tem, da večinoma skrivajo svojo zasebnost oziroma jo javnosti dostavljajo zelo odmerjeno. V to primerjavo pa spada tudi način preživljanja prostega časa, npr. z lovom (Todorovski in Sovdat, 2009: 126). Lovska in ribiška srečanja so še vedno bila imenitna priložnost za neformalno lobiranje (Todorovski in Sovdat, 2009: 127), medtem ko drug izbor ostajata pohodništvo in plezanje (Janša in Kacin, npr., foto- grafije teh dejavnosti objavljata tudi na spletu). Njihov princip delovanja najbolj razkriva pronicljiv opis Bavčarjevega delovanja, 5  Glej blog Tatjane Malec, dostopen na: http://www.rtvslo.si/blog/karolina/janez-jansa-je-sim- bol-ljudskih-src-in-moralni-zmagovalec/65749/ (30. november 2016). 50 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije ta naj bi v nasprotju z drugimi poslanci v DZ rad »šprical« obveznosti v poslanski klopi in raje svoj dragoceni čas namenjal večjim in pomembnejšim projektom, koordiniranju, povezovanju, usklajevanju in lobiranju (Todorovski in Sovdat, 2009: 128). Čerin (1999: 253–254) Janšo in Bavčarja označi za »nerazdružen par«, ki sta: stalno tiščala glavi skupaj kot dva šolarja, ki si gledata v zvezke, si marsikaj pošepetala, pogosto pa hodila iz dvorane k telefonu. Glede na marsikateri razplet seje je bilo jasno, da so bile stvari dogovorjene in zlobirane že prej, pri čemer je bilo zelo jasno, da skoraj nobena pomembnejša zadeva ne bo šla skozi vlado, če je ne bo podprl Bavčar ali Janša. Bavčar naj bi med kolegi veljal za zvitega, iznajdljivega in drznega, človeka, ki si upa hoditi po robu, po potrebi obiti hierarhijo in se raje zanesti na nekdanje sošolce in prijatelje, iz česar je jasno razviden homosocialni princip povezovanja. Toda kar je prednost v vojni, je slabost v miru (Todorovski in Sovdat, 2009: 109). Pomanjkljivosti tovrstne moškosti se kažejo v pomanjkanju empatije, kar zna biti problem v času vodenja vlade v miroljubnih in ne ogrožajočih razmerah. Tranzicijske in posttranzicijske moškosti V 80. letih prejšnjega stoletja se slovenski kulturni in politični prostor oddaljuje od jugoslovanskega samoupravnega socializma. Kot na primeru revije Jana opaža Breda Luthar (2008), je popularna kultura že od druge polovice osemdesetih let oblikovala diskurzivni kontekst kulturnega nacionalizma. »Diskurz državljanstva, utemeljen v slovenski nacionalni kulturni čistosti, ni bil rezultat odcepitve od Jugoslavije in osamosvojitve, temveč prej obratno.« (Luthar, 2008) Ta odmik se dogaja na dveh oseh: domačijsko-nacionalistični, ki poudarja slo- vensko nacionalno identiteto in »slovenske« (domačijske) vrednote, pri kateri gre za obračanje navznoter, k slovenstvu, konservativnim politikam in krščanstvu, ter po osi kozmopolitskosti, kjer gre za preseganje jugoslovanskega okvira z obrača- njem na zahod, torej k mednarodni politiki, transatlantskim povezavam, evropski skupnosti in liberalnim demokracijam. Vzporedno s tem procesom se začne tudi v slovenskem revijalnem tisku, pred- vsem v reviji Jana (Luthar, 2008) graditi na vzpostavljanju sistema domačih, sloven- skih zvezdnikov in zvezdnic, med katerimi so tudi politiki in političarke. Čeprav se v tem sistemu pojavljajo tako stari kot novi, opozicijski politiki, morajo prav zadnji svojo legitimnost graditi na »običajnosti in podobnosti z ljudstvom« (Luthar, 2008). Diskurz v Jani tako temelji na egalitarnem etosu, ki »priča o strategiji samoupri- zarjanja kot navadnega človeka z navadnimi problemi, občutji, željami«. Slovenski politiki so v Jani nastopali kot navadni »Janezi«, prikazani doma z družino, pri športnih aktivnostih, s poudarjanjem skromnosti in delavnosti, politika pa je pred- stavljena kot heroični moški projekt. Milica Antić Gaber, Deja Crnović, Irena Selišnik | Politične moškosti v Sloveniji 51 Na splošno je moškost, ki jo tekstualno upodabljajo Janine fotoreportaže, ambivalentna različica moškosti, ki ni niti v celoti v skladu s tradicionalno moškostjo (ki jo označujejo fizično delo, heroizem, tesna zveza z naravo in dejavnosti v naravi, pogum in neomajnost, tekmovalnost in šport), niti z antiheroično moškostjo »novega moškega« (ki jo označujeta ironična samo- refleksivnost in pripoznanje svoje šibkosti). Podoba oscilira med obema noci- jama moškosti, čeprav se različne verzije uprizorjene moškosti povezujejo z različnimi političnimi diskurzi, ki jih reprezentirajo politiki. (Luthar, 2008: 173) Domačijske moškosti poosamosvojitvene opozicije V diskurzivnem kontekstu nacionalizma v politiki lahko predvsem v obdobju Demosa zaznamo domačijske politične moškosti, ki prek krekovskega diskurza slo- venstva poudarjajo tradicionalne slovenske vrednote, utemeljene v krščansko-de- mokratični politični usmeritvi. Kmetstvo oziroma kmečki etos nastopi kot »nosilec in esencialno jedro slovenstva, ki se utemeljuje na tradiciji slovenskega naroda« (Vezovnik, 2009: 145). V kolektivni zavesti, ki jo reproducirajo diskurzi, se Slovenci istovetijo z majhnostjo, nebogljenostjo, obrobnostjo in provincialnostjo, ki ji neprestano grozi tujec. Ta se v krekovskem diskurzu kaže kot idealizacija domačijskega etosa, ki visoko vrednoti dom in družino kot temelja identifikacije s sloven- stvom. (Vezovnik, 2009: 152; za podobno analizo gl. tudi Dežman, Hudales in Jezernik, 2008) Primer domačijske moškosti, ki politično moškost gradi na poudarjanju kmeč- kega porekla, je Ivan Oman, predsednik Slovenske kmečke zveze, ki jo je vodil od ustanovitve leta 1988 do leta 1992, ko je vodenje prevzel njegov zet Marjan Podobnik. Pozneje podpredsednik Demosa, član predsedstva Republike Slovenije in poslanec v prvem mandatu državnega zbora Republike Slovenije, je ves čas poudarjal svoje kmečko poreklo. Božo Repe ga v knjigi Prvi predsednik (Biografija Milana Kučana) opisuje kot kmeta konservativnega prepričanja, v knjigi pa je nave- den Omanov citat o čakanju na prisego v skupščini, na katero so čakali ure: »Jaz sem potem odšel, sem moral pomolsti krave. ‚Pokličite me,‘ sem rekel, ‚ko bomo na vrsti,‘ in sem prišel kasneje nazaj.« (Repe, 2015: 254) Kot bomo videli pozneje, je pri večini politikov, predvsem pa pri tistih, ki uprizarjajo domačijsko moškost, ključno poudarjanje skromnosti in navezanosti na dom in družino, ter nekakšno zavračanje prestiža, ki naj bi ga ponujal svet državne in mednarodne politike. Oman npr. izjavi: »Tedaj sem imel šestdeset let. Kot član predsedstva sem bil ‚gospod‘. Hoteli so mi dati šoferja, pa sem rekel, naj mi dajo 52 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije en avto, bom sam vozil. In so mi dali renoja, bolj starega. Z njim sem prevozil vso Slovenijo.« (Repe, 2015: 255) Po odhodu iz politike se je vrnil na kmetijo, kjer, kot so zapisali v Playboyu leta 2008, »pomaga svojemu sinu na kmetiji, kjer imajo kar 40 molznih glav živine. Politike ne pogreša, čeprav je na lokalni ravni še vedno v občinskem odboru SLS, a ni bil že na kar nekaj sejah.« (Stojiljković, 2008) Podobna domačijska moškost, ki je temeljila na poklicnem kmetovanju in domoljubju, je vidna tudi pri Omanovem zetu Marjanu Podobniku in pozneje pri njegovem bratu Janezu, s katerim sta dolga leta vodila Slovensko ljudsko stranko. Marjan Podobnik je svojo domačijskost in domoljubje, tako kot pozneje Lojze Peterle z orglicami, uprizarjal tudi prek glasbe. Med parlamentarnimi počitnica- mi leta 1996 je na primer posnel kaseto »Za Slovenijo z ljubeznijo«, del besedila naslovne pesmi pa se je glasil: »Kjer diše prijetna vsem ognjišča, srečna sta slo- venska hči in sin.« (Gl. Modic, 2009) Njegov brat Janez Podobnik pa je slovensko kmetstvo med volilno kampanjo leta 2004 podprl s pobudo, da se »blaženega Antona Martina Slomška proglasi za zavetnika kmetov, slovenskega kmetijstva in kmetijskega slovstva.« (Mladina, 2004) Domačijska moškost, pri kateri so glavno vlogo pri organizaciji imele moške (kot vidimo tudi sorodstvene) mreže, pa za ženske v politiki ni posebej skrbela. Homosocialno okolje je takšno stanje stvari trdno in dolgo vzdrževalo, kar je razvidno tudi v skoraj izključni moški zasedbi v poslanskih klopeh oz. vladi v času, ko je bila ta moškost pomemben dejavnik v takratnih vladnih koalicijah. Podobne poteze opazimo pri Lojzetu Peterletu, prvem demokratično izvoljenem predsedniku vlade v Sloveniji, ki je bil soustanovitelj in prvi predsednik Slovenskih krščanskih demokratov in pozneje soustanovitelj stranke Nova Slovenija. O njem je Meta Roglič leta 2006 v Dnevniku zapisala, da kot član krščanskih demokratov v okviru Demosa ni bil zlahka sprejet, saj so ga imenovali »črnuharski Peterle«, v Demosu pa naj bi ga opisovali kot naivnega, a tudi poštenega. Njegova podoba dolgobradega harmonikarja naj bi ob pamet spravljala predstavnike za stike z javnostmi, ki naj bi zaradi tega težko oblikovali njegovo javno podobo resnega politika, a je sčasoma, predvsem pa kot poslanec v Evropskem parlamentu, začel uprizarjati bolj buržujsko-racionalistično moškost, čeprav je ostal zvest svojim domačijskim potezam, kot je bilo na primer nošenje domačega medu in vina na sestanke v Evropskem parlamentu (Golob, 2007). Meta Roglič (2006) je v že omenjenem prispevku poudarila njegovo skromnost, ki jo je ponazorila z zgod- bo, da je Peterle večkrat povedal, da je v politiko prišel z deset let staro poročno obleko, pozneje pa sta za njegovo garderobo poskrbeli glavni tajnici stranke, Vida Čadonič Špelič in Hilda Tovšak, s čimer se izkazuje vloga, ki so jo ženske v politiki takrat lahko igrale – to je vloga skrbnic, vloga iz zakulisja, vloga podpornic glav- nih akterjev. Poudarjeno pomanjkanje smisla za oblačenje, pa tudi pomanjkanje primernega habitusa za državno politiko, je bilo morda v medijih tematizirano kot problematično, a je hkrati bilo dokaz tradicionalne moškosti, ki v nasprotju z novi- mi moškostmi, za katere je značilna skrb zase in za videz, skrb za videz pripisuje ženskostim. Milica Antić Gaber, Deja Crnović, Irena Selišnik | Politične moškosti v Sloveniji 53 Domačijska moškost v slovenski politiki pomeni uprizarjanje slovenstva, domoljubja, a hkrati zanikanje privilegijev političnega razreda z zavračanjem nekaterih lastnosti buržujsko-racionalistične moškosti. Domačijska moškost ima populistične poteze, saj se postavlja nasproti »vladajoči eliti«, pri čemer svojo »ljudskost« utemeljuje na slovenstvu, kmetstvu in domoljubju. Uporniško- mladostniška moškost, o kateri bomo govorili v nadaljevanju, podobno zavzema populistični položaj na področju politike, ki ga prav tako utemeljuje na zavračanju privilegijev in uprizarjanja buržujske moškosti, a alternative ne vidi v domačijstvu, temveč v kozmopolitstvu, pluralnosti, ekologiji in feminizmu. Uporniško-mladostniške moškosti v politiki Uporniško-mladostniške moškosti v slovenski politiki zasledimo v več zgodo- vinskih trenutkih, kot vidnejši pojav pa velja poudariti vzpon Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS) konec osemdesetih let, ko so se pod vodstvom Jožefa Školča pozneje preoblikovali v Liberalno demokracijo Slovenije (LDS). Repe jih v knjigi Prvi predsednik opisuje kot takrat »uporniško politično generacijo najmlajše- ga rodu« (Repe, 2015: 112). Upor ZSMS je bil v osnovi uperjen proti »matični« Zvezi komunistov Jugoslavije, njeni člani in članice pa so bili tudi del širšega procesa demokratizacije slovenske družbe, skupaj s punkom in alternativno kulturo tistega časa – njihov upor je bil tako ideološki kot generacijski. Njihovo delovanje Ali H. Žerdin (2005) ilustrira z anekdoto, povezano z Jožefom Školčem: Jožef Školč, po poklicu politolog, je celotno profesionalno kariero preživel v politiki. Začel je v ZSMS, kjer se je, med drugim, ukvarjal z vprašanjem, kako naj udarniške mladinske delovne brigade prilagodi novemu času. Anekdote so zabavne: ko je na delovne akcije pripeljal pank bende, da bi ti brenkali prepotenim brigadirjem iz Slovenije in federacije, so federalni brigadirji člane idrijskih Kuzel lovili s krampi, prepričani, da se s tem orodjem najlažje ubije naciste, ki so bili menda skriti v muzikantih. Školč je glasbenike v zadnjem trenutku rešil pred brigadirskim besom. Školč je leta 1997 postal minister za kulturo in tudi takrat, čeprav je bil že del etablirane slovenske politike, deloval nekonvencionalno, uporniško. Marcel Štefančič jr. je njegov mandat na ministrstvu opisal kot prelom z dotedanjo kultur- no politiko (Štefančič, 2000): Res ima otožne oči, toda profil kulturnega ministra je dvignil ravno toliko, da se ga je končno videlo. Zaslovel je po kar nekaj rečeh. Prvič, prirejal je najbolj- še novoletne žure, neke sorte mini spektakle. Drugič, redno je prihajal na zelo alternativne popkulturne lokacije, se udeleževal rock koncertov in kultnih fešt, 54 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije recimo satanistične orgije Petra Mlakarja, ter Slavku Avseniku ob 70-letnici osebno čestital, s čimer je lepo pokazal, kaj vse sodi v slovensko kulturo. Bil je prvi kulturni minister s posluhom za pop in rock: v razvid samostojnih kultur- nih ustvarjalcev lahko poslej vstopijo tudi pop in rock muzikanti. Podobno je prav z vidika kulturnega kapitala in zavračanja kodov buržujsko- -racionalistične moškosti, hkrati pa tudi domačijske, uporniško moškost uprizarjal Aleš Leko Gulič, poslanec LDS, ki je postal direktor Urada za verske skupnosti. Znan je bil predvsem po dolgih sivih laseh, nošenju usnjenih jaken, cokel in majice z napisom motoristične skupine Satan‘s Brothers. Na starševski spletni strani so ga na primer opisali takole: »Dolgolasega in bradatega motorista opisujejo krajani kot preprostega človeka, ki kljub gibanju v političnih vodah ni pozabil na svoje koreni- ne in svoj jaz.« (bibaleze.si) Podobno, a z drugačnim kulturnim kapitalom, je svojo uporniško moškost uprizarjal Matjaž Hanžek, nekoč varuh človekovih pravic, zdaj poslanec Združene levice. Hanžka Trampuš v Mladini opiše kot tipičnega predstav- nika generacije 68, »dolgolasi upornik proti sistemu, ki pa ga politika in družbeni aktivizem pravzaprav ne zanimata, bistveno bolje se počuti v vodah avantgardne umetnosti« (Trampuš, 2001). Ter: Na predstavitvi pred parlamentarci novi ombudsman s svojo nekonvencio- nalno podobo užali Zmaga Jelinčiča; ta mu očita, da bi moral nositi kravato. Matjaž se mu prijazno opraviči in mu razloži, da je ena izmed človekovih pravic tudi drugačen življenjski slog. Nekaj ur kasneje se Matjaž pojavi na mani- festaciji proti nestrpnosti do tujcev in obljubi medijem, da jih bo izkoriščal, politikom pa, da bo tečen. Prav nošenje kravate v politiki pogosto signalizira ali upor proti etablirani politiki ali znak sproščenosti in populizma. Kravati se je na predvolilnih soočenjih leta 2008 odrekel Borut Pahor, ne nosijo pa je niti poslanci Združene levice, poleg Hanžka Luka Mesec, Miha Kordiš, Franc Trček in Matej Tašner Vatovec. Omenjeni podobno kot nekoč ZSMS-jevci svoje uprizarjanje moškosti utemeljujejo na zavra- čanju političnih privilegijev, kodov oblačenja in vedenja, še posebej s sodelovanjem in govori na demonstracijah. Pri tem je na primer uprizarjanje moškosti Mihe Kordiša, ki je nekoč nosil čepico v slogu Che Guevare, podobo marksističnega revo- lucionarja pa pogosto nosi tudi na majici, že nekoliko bližje prej omenjeni herojski moškosti. Pri tedniku Reporter so ga na primer opisali takole (Turk, 2015): Na straneh državnega zbora se oglašuje s tem, da je »zasedel« največjo fakul- teto ljubljanske univerze. Tu pa se demagogija staplja z nasiljem. Zasedba je namreč nasilno dejanje, a poslanec ZL gre še en korak naprej. Na družbenem omrežju se prikazuje kot specialec s šibrovko – poznano iz najbolj krvoločnih in eksemplaričnih obračunov v vojaških ali mafijskih okoljih. Milica Antić Gaber, Deja Crnović, Irena Selišnik | Politične moškosti v Sloveniji 55 Čeprav bi morda pričakovali, da bo v vrstah uporniško-mladostniške moškosti nekaj več prostora tudi za ženske in ženskosti v politiki, pa žal ni videti tako. To ni veljalo niti za generacijo iz devetdesetih let niti za generacijo v trenutnem sklicu Državnega zbora. Čeprav so eni in drugi sicer vsaj z verbalnimi strategijami podpi- rali vstopanje žensk v politiko in čeprav so se oboji postavljali po robu diskrimina- tornim obravnavam žensk in povečini podpirali zakone, ki so bili ženskam v prid, pa ne enim ne drugim večjih političnih dosežkov v smeri širjenja polja političnega za ženske ne moremo pripisati. Uporniško-mladostniške moškosti v politiki niso stalnica, zato se postavlja vpra- šanje, ali lahko preživijo. Velik del članov ZSMS je z leti delovanja v politiki spreme- nil uprizarjanje svoje moškosti, saj so se nekateri poslovili od politike, številni pa približali buržujsko-racionalistični moškosti, ki se ji bomo posvetili v nadaljevanju. Razcvet buržujsko-racionalistične moškosti Kot je bilo že omenjeno, je racionalnost stereotipno povezana z moškostjo in javnim življenjem; zato je racionalnost ideološka tema, ki združuje razred in spol ter hkrati tvori jedro moderne hegemone moškosti (Morgan, 2005: 170). Uprizarjanje tovrstne moškosti tako pomeni uprizarjanje moči v razmerju do bolj tradicionalnih moškosti, odmik od herojske moškosti, obenem pa signalizira ute- čenost in izkušnje v političnem delovanju. Tako je na primer Danilo Türk, ki v slovenskem prostoru uteleša model bur- žujsko-racionalistične moškosti, svojo kariero v slovenskem političnem prostoru začel po petnajstih letih izkušenj v mednarodni politiki. Leta 1992 je postal prvi stalni predstavnik Republike Slovenije na sedežu OZN v New Yorku, leta 2000 pa ga je takratni generalni sekretar OZN Kofi Anan imenoval za pomočnika za politične zadeve, kjer je ostal pet let. Leta 2007 je prvič kandidiral za predsednika države in z uprizarjanjem buržujsko-racionalistične moškosti prepričal volilno telo, pet let pozneje, na predsedniških volitvah 2012, pa je ta model moškosti premagal Borut Pahor z uprizarjanjem povsem drugačne moškosti, o kateri bomo govorili pozneje. V Türkovem uprizarjanju moškosti izstopa disciplinirano telo (Elias, 2000), odsotnost izražanja čustev in poudarjanje racionalnosti ter umirjenega, diplo- matskega načina reševanja sporov. Repovž v Mladini to poimenuje kot »togost, ki jo človeku rada nadene visoka funkcija« (Repovž, 2009), v Svetu na Kanalu A pa so njegovo predsedniško kampanjo leta 2012, ki je bila v primerjavi s Pahorjevo precej bolj konvencionalna, opisali z besedami: »Dobesedno v belih rokavicah kuje predsedniško žezlo.« (Svet, 2012) Njegova žena Barbara Miklič Türk ga je opisala takole: »Je prefinjen. Lahko sedi zraven princa Filipa ali kraljice Elizabete popolno- ma enakopravno.« (Hacler in Kozorog Blatnik, 2012) Türk zaradi svojih dolgoletnih izkušenj v Združenih narodih verjetno najbolj jasno uprizarja buržujsko-racionalistično moškost, značilno za mednarodno poli- 56 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije tiko, a podobno uprizarjanje lahko zasledimo pri vseh slovenskih politikih, ki so imeli stike z mednarodno politiko, pa tudi pri nekaterih drugih, ki tega stika niso imeli. Janez Drnovšek je bil pred prevzemom premierskega in pozneje predsedni- škega mesta direktor banke v Trbovljah, jugoslovanski diplomatski uslužbenec, član slovenske delegacije v Zboru republik in pokrajin v jugoslovanski skupščini ter predsednik predsedstva SFRJ. Mark V. Vlasic ga v Repetovi (2015) knjigi opiše kot »tehnokrata«. Podobno na racionalnost in umirjenost prisega Tone Rop, nekdanji minister za delo, družino in socialne zadeve, finančni minister in premier. Pred imenovanjem na mesto ministra za delo, družino in socialne zadeve je povedal (Pirc, 2002), da mora biti dober minister: … razmeroma umirjen, znati mora poslušati in imeti veliko življenjske ener- gije; zelo priporočljivo je, da ni neumen; avtoriteto si mora zagotoviti s stro- kovnostjo in z načinom dela, ne sme se zapletati v afere; znati pa se mora spoprijeti tudi z javno kritiko. Prav umirjenost je bila dolgo prevladujoča in cenjena lastnost slovenskih političnih moškosti, precej podobnosti tako lahko na primer najdemo med upri- zarjanjem moškosti Janeza Drnovška, ko je bil predsednik vlade, in Mira Cerarja. Oba uprizarjata asketsko moškost, odpovedala sta se prehranjevanju z mesom (Drnovšek sicer šele po diagnozi raka), alkoholu in drugim razvadam. Kontrast med Cerarjevo držo v študentskih letih in pozneje v času vstopa v politiko Mekina (2014) opiše takole: Ker v uredništvu rubrike Kdo je kdaj upoštevamo visoke novinarske standar- de, tipov zaužitih substanc ali oblik zabav iz njegovega predvegetarijanskega obdobja ne omenjamo. Niti ne bomo objavljali fotografij Mira Cerarja v pozah, ki bi lahko bile v opoziciji z njegovo današnjo asketsko držo, ki vsekakor vliva zaupanje v njegove voditeljske sposobnosti. Disciplina telesa (in duha) je v skladu z Eliasovim (2000) konceptom civilizira- nega telesa, ki je ena pomembnejših komponent uprizarjanja buržujsko-raciona- listične moškosti. Disciplinirano, vitko, skoraj manekensko telo je bilo tako dolgo značilno za Boruta Pahorja, ki je po prevzemu predsedovanja Združeni listi social- nih demokratov leta 1997 s svojim uprizarjanjem »nove« moškosti skušal signali- zirati napredek in modernizacijo stranke. Medtem ko so na desnici tako uprizarjali domačijskost, je Pahor uprizarjal obračanje navzven, kozmopolitskost. V intervjuju za Playboy (Golob, 2008) je svojo medijsko prisotnost na primer opisal kot strategi- jo, s katero želi javnosti sporočiti, da je predsednik moderne stranke, kot prejemnik viktorja za najbolj elegantno medijsko osebnost pa se je umestil kot »novi« moški 90. let, ki skrbi za svoje telo, oblačenje in videz. Njegova mladostniška manekenska kariera in poudarek na skrbi za videz sta po prevzemu vodenja vlade leta 2008 v Milica Antić Gaber, Deja Crnović, Irena Selišnik | Politične moškosti v Sloveniji 57 medijih postala izstopajoča lastnost pri opisovanju Pahorjeve kariere, v tedniku Mladina so ga v rubriki Rolanje po sceni poimenovali Barbika. Poudarjanje njego- vega manekenstva in skrbi zase je bilo v medijih pogosto posmehljivo, pogosto je šlo za (posreden) očitek, da Pahor uprizarja ženskost in ne moškosti. To se je bistveno spremenilo med predsedniško kampanjo leta 2012, ko je Pahor kandidiral proti takratnemu predsedniku republike Danilu Türku. Ker je zadnji uprizarjal izrazito buržujsko-racionalistično moškost, se je Pahor z uprizar- janjem drugačne moškosti po eni strani distanciral od svojega protikandidata, po drugi pa skušal zasesti mesto kandidata desnice, in sicer z uprizarjanjem doma- čijskosti, ki pa je še vedno nosila vrednote levice, torej dela in solidarnosti (dela- vsko-domačijska moškost). Tako je Pahor med predsedniško kampanjo opravljal številna prostovoljna dela, ki so bila večinoma fizične narave, z delom na terenu in srečevanjem z ljudmi pa je poudarjal svojo domačijskost, ki je bila še bolj izrazita v primerjavi z Danilom Türkom, ki se je večinoma udeleževal protokolarnih dogod- kov in še vedno opravljal funkcijo predsednika. Pahor je svojo drugačno moškost poudarjal tudi s šovinističnimi in seksističnimi izjavami (»Jebenti, še bab nisem tako dobro podiral!«), ter spogledovanjem, ko je uprizarjal različne tipe »pravega dedca« in obiskoval ženske delovne kolektive, zaradi česar je njegova moškost med kampanjo delovala hipermaskulino (gl. Crnović, 2014). S tem ko se je oddaljil od buržujsko-racionalistične moškosti, se je oddaljil tudi od uprizarjanja srednjega oziroma višjega razreda. S populističnim premikom na stran ljudstva je ustvaril distanco do mednarodne politično-ekonomske elite, ki velja za povzročiteljico svetovne gospodarske krize, in tako zanikal svoje privile- gije, čeprav jih kot predsednik republike seveda še vedno ima. Različne politične moškosti torej niso samo stvar osebnega sloga, temveč imajo vedno tudi svojo ide- ološko pozicijo. Signalizirajo razred, moč, vpliv in ideološko usmeritev, predvsem pa kažejo tudi svoj odnos do žensk in ženskosti. Sklep V pričujočem besedilu smo poskusile identificirati in analizirati prevladujoče modele moškosti v slovenski politiki v izbranih obdobjih slovenske (jugoslovanske) zgodovine: v povojni Sloveniji (Jugoslaviji), v času tranzicije in v aktualnem post- tranzicijskem času. Ugotovile smo, da je bila politika v obdobju po drugi svetovni vojni in še desetletja po njej področje, na katerem so dominantni položaj zavzela in ga dolgo ohranjala homosocialna moška omrežja, ki so se kalila in preizkušala med vojno. Moško herojstvo, partizanstvo, tovarištvo in domoljubje so bili pomembni vstopni pogoji za to področje, tesno prepleteni z vzpostavitvijo določenega tipa moškosti. Ugotavljamo pa, da se herojska moškost vedno znova uveljavi kot dominantni model moškosti na področju politike v času kriz in »zunanje nevarnosti«, saj je do 58 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije njenega ponovnega prodora prišlo v času tranzicije konec osemdesetih in začetku devetdesetih let in je svojo reinkarnacijo doživela v podobi novih bojevnikov, revo- lucionarjev (slovenski Che) med pripadniki Združene levice, kar govori o številnih podobah herojske moškosti na področju politike ter možnostih, da vedno znova fascinira javnost in najde nove generacije podpornic in podpornikov. Čeprav je do prvih poskusov umeščanja novega modela moškosti v politiki prišlo že v sedemdesetih letih, pa ugotavljamo, da je do distanciranja od modelov moškosti iz časa socializma in uveljavitve novih modelov prišlo šele v tranzicijskem času. Že v osemdesetih letih nastanejo, v času tranzicije pa stopijo v ospredje novi modeli moškosti v politiki. Med njimi se od svojih predhodnih modelov morda naj- bolj razlikuje uporniško-mladostniška moškost, ki temelji na zavračanju privilegijev političnega razreda, na drugačnih (bolj neformalnih) kodih oblačenja in obnašanja (še posebej s sodelovanjem in govori na protestih in demonstracijah). Medtem ko buržujsko-racionalistične moškosti, ki temeljijo na uprizarjanju viš- jega razreda, svojo razliko pokažejo z odpiranjem navzven in kozmopolitskostjo, novimi uglajenimi zunanjimi podobami in kodom oblačenja, ki asociira na medna- rodne diplomatske kroge, pa se domačijske moškosti vzpostavljajo z obračanjem na narod, s »slovensko« preprostim oblačilnim slogom in neformalnim stilom obnašanja v javnosti. V svoji analizi tudi ugotavljamo, da se politične moškosti spreminjajo glede na konkretne zgodovinske okoliščine in da lahko tudi iste osebe uprizarjajo različne moškosti glede na obdobje v svoji karieri in zgodovinski kontekst. Ker je naša analiza eden prvih poskusov tematiziranja moškosti v politiki, smo v njej trčile tudi na določene omejitve, zaradi katerih je doseg naše razprave omejen. Te se kažejo predvsem v časovni obsežnosti obravnavane teme, dostopnosti virov in njihovi raznolikosti. V prihodnjih analizah bi se bilo treba analize lotiti bolj siste- matično, po posameznih segmentih oz. plasteh ter posebej analizirati dogajanja v civilni družbi in na lokalni ravni. V prihodnje bi se bilo treba temeljito posvetiti tudi odnosu analiziranih politič- nih moškosti do ženskosti v politiki in ženskosti sploh. Teoretična izhodišča sicer nakazujejo, da bi na primer buržujsko-racionalistične in uporniško-mladostniške moškosti imele več »feminističnega potenciala«, a za potrditev te teze bi bilo treba omenjeni potencial teh moškosti temeljiteje raziskati. Milica Antić Gaber, Deja Crnović, Irena Selišnik | Politične moškosti v Sloveniji 59 Literatura in drugi viri BOURDIEU, PIERRE (2004): Znanost o znanosti in refleksivnost. Ljubljana: Liberalna akademija. BOURDIEU, PIERRE (2001/2010): Moška dominacija. Ljubljana: Sophia. CONNELL, RAEWYN W. (1995/2012): Moškosti. Ljubljana: Krtina. CONNELL RAEWYN W. IN JAMES W. MESSERSCHMIDT (2005): Hegemonic Masculinity: Rethinking the Concept. Gender and Society (6): 829–859. CRNOVIĆ, DEJA (2014): Uprizarjanje moškosti v predvolilni predsedniški kampanji 2012: Primer Boruta Pahorja. Družboslovne razprave XXX(75): 49–64. ČERIN, ALEŠ (1999): Vsi moji predsedniki. Ljubljana: Tiskarna Optima. DEŽMAN, JOŽE, JOŽE HUDALES IN BOŽIDAR JEZERNIK (2008): Slovensko meščanstvo: od vzpona nacije do nacionalizacije (1848–1948). Celovec: Mohorjeva družba. DUDNIK, STEFAN, KAREN HAGEMANN IN JOHN TOSH (UR.) (2004): Masculinities in Politics and War. Gendering Modern History. Manchester: Manchester University Press. ĐILAS, MILOVAN (1990): Revolucionarni rat. Beograd: Književne novine. MOSSE, GEORGE L. (1996): The Image of Man. The Creation of Modern Masculinity. Oxford: University Press. ELIAS, NORBERT (2000): O procesu civiliziranja. Sociogenetske in psihogenetske raziskave. Prvi zvezek. Ljubljana: *cf. GOLOB, TADEJ (2003): Playboy intervju: Janez Janša. Dostopno na: http://www.playboy. si/branje/intervju/playboy-intervju-janez-jansa/ (1. oktober 2016). GOLOB, TADEJ (2007): Dr. Danilo Türk. Playboy. Dostopno na: http://www.playboy.si/ branje/intervju/dr-danilo-turk/ (1. oktober 2016). GOLOB, TADEJ (2008): Borut Pahor. Playboy. Dostopno na: http://www.playboy.si/ branje/intervju/borut-pahor/ (1. junij 2013). GORENAK, VINKO (2014): Blog. Dostopno na: http://www.vinkogorenak. net/2014/11/20/klavzura-sds-klavzura-vseh-klavzur. HACLER, TINA IN TANJA KOZOROG BLATNIK (2012): O stricih, zdravju in ženah – kandidati so se soočili še zadnjič. Dostopno na: http://www.rtvslo.si/predsedniske- volitve-2012/o-stricih-zdravju-in-zenah-kandidati-so-se-soocili-se-zadnjic/295359 (1. oktober 2016). HEARN, JEFF (2015): Men of the world. Los Angeles, London, New Delhi, Singapore, Washington DC, Boston: Sage. HOOPER, CHARLOTTE (2001): Manly states: masculinities, international relations, and gender politics. New York: Columbia University Press. HORNE, JOSH (2004): Masculinity in politics and war in the age of nation-states and world wars, 1850–1950. V Masculinities in Politics and War. Gendering Modern History, S. Dudnik, K. Hagemann in J. Tosh (ur.), 22–40. Manchester: Manchester University Press. JANŠA, JANEZ (1992): Premiki. Nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992. Ljubljana: Mladinska knjiga. 60 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije JERAJ, MATEJA (2005): Slovenke na prehodu v socializem. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije. JERAJ, MATEJA (2011): Ženske v slovenski politiki v socializmu. V Ženske na robovih politike, M. Antić Gaber (ur.), 63–81. Ljubljana: Sophia. KACIN, JELKO (1991): Veliki zmagovalec. Maribor: Založba za alternativno teorijo. KANTER MOSS, ROSABETH (1977): Men and women of the corporation. New York: Basic Books. KARBA, DEJAN (2012): Miha Brejc: Človeška plat pri Janezu Janši včasih odpove. Dnevnik, 16. januar. Dostopno na: https://www.dnevnik.si/1042502547 (1. oktober 2016). KAVČIČ, STANE (1988): Dnevnik in spomini (1972–1987). Ljubljana: Časopis za kritiko znanosti. KOCBEK, EDVARD (1949): Tovarišija. Ljubljana: DZS. KOS, JANKO (2015): Umetniki in meščani: spominjanja. Ljubljana: Beletrina. LUTHAR, BREDA (2008): Proizvodnja slave. Politika v popularni kulturi. Ljubljana: Založba FDV. MEKINA, BORUT (2014): Miro Cerar mlajši. Mladina. Dostopno na: http://www.mladina. si/162814/miro-cerar-mlajsi/ (7. oktober 2016). MLADINA (2004): Volizmi. Dostopno na: http://www.mladina.si/94438/volizmi/ (9. oktober 2016). MODIC, MAX (2009): Rad bi bil sonce. Mladina. Dostopno na: http://www.mladina. si/80319/05-03-2009-rad_bi_bil_sonce/ (8. oktober 2016). MORGAN, DAVID (2005): Class and Masculinity. V Handbook of Studies on Men & Masculinities, M. S. Kimmel, J. Hearn in R. W. Connell (ur.), 165–177. Thousand Oaks: SAGE Publications. PIRC, VANJA (2002): Anton Rop. Mladina. Dostopno na: http://www.mladina.si/91499/ anton-rop/ (5. oktober 2016). PIRJEVEC, JOŽE ( 2011): Tito in tovariši. Ljubljana: Cankarjeva založba. REPE, BOŽO (2003): Rdeča Slovenija. Tokovi in obrazi iz obdobja socializma. Ljubljana: Sophia. REPE, BOŽO IN JOŽE PRINČIČ (2009): Pred časom. Portret Staneta Kavčiča. Ljubljana: Modrijan. REPE, BOŽO (2015): Milan Kučan, prvi predsednik. Ljubljana: Modrijan. REPOVŽ, GREGA (2009): Dr. Danilo Türk, predsednik republike. Mladina. Dostopno na: http://www.mladina.si/48396/dr-danilo-t-rk-predsednik-republike/ (1. oktober 2016). ROGLIČ, META (2006): Od naivnega Lojza do prekanjenega Lojzeta. Dnevnik. Dostopno na: https://www.dnevnik.si/211564/vec-vsebin/211564 (1. oktober 2016). ROSE, SUZANNA M. (1985): Same- and cross-sex friendships and the psychology of homosociality. Sex Roles 12(1/2): 63–75. STOJILJKOVIĆ, GORDANA (2008): Kam so šli vsi? Playboy. Dostopno na: http://www. playboy.si/branje/clanki/kam-so-sli-vsi/ (1. oktober 2016). SVET (2012): Pahor se je pomešal med delavke. Dostopno na: http://www.24ur.com/ Milica Antić Gaber, Deja Crnović, Irena Selišnik | Politične moškosti v Sloveniji 61 novice/slovenija/foto-in-video-pahor-sarmiral-delavke.html (1. oktober 2016). ŠTAMCAR, MIHA (2012): Legenda o Ivanu Mačku Matiji in pršutu. Dnevnik, 23. januar. Dosegljivo na: https://www.dnevnik.si/1042502387 (1. junij 2016). ŠTEFANČIČ, MARCEL (2000): Kar jih je sinov slovenske matere. Mladina. Dostopno na: http://www.mladina.si/93561/kar-jih-je-sinov-slovece-matere/ (5. oktober 2016). TODOROVSKI, ILINKA IN PETRA SOVDAT (2000): Vsa življenja Igorja Bavčarja. Ljubljana: Časnik Finance. TRAMPUŠ, JURE (2001): Matjaž Hanžek. Mladina. Dostopno na: http://www.mladina. si/91495/matjaz-hanzek/ (1. oktober 2016). TURK, BOŠTJAN M. (2015): Poslanec Miha Kordiš, ZL, se na družbenem omrežju prikazuje kot specialec s šibrovko. Reporter. Dostopno na: http://www.reporter. si/slovenija/poslanec-miha-kordi%C5%A1-zl-se-na-dru%C5%BEbenem- omre%C5%BEju-prikazuje-kot-specialec-s-%C5%A1ibrovko/49426 (1. oktober 2016). VEZOVNIK, ANDREJA (2009): Diskurz. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. VIDMAR, JOSIP (1979): Obrazi. Ljubljana: DZS. VODOPIVEC, PETER (2006): Od Pohlinove zbornice do samostojne države. Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan. VREČKO, LEA IN MILICA ANTIĆ GABER (2011): Mesto in položaj žensk v slovenskih skupščinah in vladah. V Ženske na robovih politike, M. Antić Gaber (ur.), 83–102. Ljubljana: Sophia. ŽERDIN, ALI H. (2005): Popravni kongres. Mladina. Dostopno na: http://www.mladina. si/94751/popravni-kongres/ (3. oktober 2016). 62 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije Sandi Abram »To smo fantje«: Genealogija (re)produciranja dominantne socialistične moškosti skozi dispozitiv JLA na Slovenskem Abstract “We are guys”: The Genealogy of the Reproduction of Dominant Socialistic Masculinity through the Dispositive of the Army on the Territory of Slovenia The article theoretically and ethnographically presents the genealogy of the (re)production of he- gemonic masculinity through military service on the territory of Slovenia. It commences by deline- ating the recent history of conscription and its regulations, as the obligation to serve in the armed forces has always played an important part in the construction of spatialized masculinities. Various mechanisms of establishing a socialist heteronormativity in practice are discussed later – from sta- te-regulated measures and performative practices to community customs. Given the assumption that the development of nation states and conscription are parallel to the process of constructing hegemonic masculinity, the naturalization of the relation between the specifically determined ma- sculine and feminine is shown through diverse examples. A particular analytical focus is placed on the military masculinity present within the Yugoslav People‘s Army (YPA) and its reinforcement of asymmetrical power relations between genders. The productive distinction between external and internal hegemonic masculinity is introduced through the concept of militant socialist masculinity. The case of the YPA suggests that internal hegemonic masculinity coexisted with other forms of non-hegemonic masculinity. Tattooing and homoeroticism in the YPA are presented as examples of how such subordinated, non-hegemonic masculinity manifested itself. Keywords: masculinity, hegemony, Yugoslav People’s Army, tattooing, homoeroticism Sandi Abram is a cultural and social anthropologist, an independent researcher, and a member of the editorial board of the Journal for the Critique of Science, Imagination, and New Anthropology. (sabram2@gmail.com) Povzetek Članek teoretsko in etnografsko osvetljuje genealogijo (re)produciranja hegemone moškosti skozi vojaščino na Slovenskem. V uvodnem delu oriše polpreteklo zgodovino vojaškega vpoklica in re- gulacij rekrutiranja, saj ima vojaščina že od nekdaj pomembno vlogo pri konstrukciji uprostorjenih maskulinosti. V nadaljevanju pokaže razne mehanizme vzpostavljanja socialistične heteronorma- tivnosti v praksi, ki so se razprostirale od državno reguliranih ukrepov in uprizoritvenih praks pa vse do običajev in navad skupnosti. Ker sta oblikovanje nacionalnih držav in vojaščina vzporedna procesa konstruiranju hegemone moškosti, je večkrat prikazana naturalizacija razmerja med na- tančno določenim maskulinim in femininim. Poseben analitični poudarek je namenjen specifični vojaški moškosti v Jugoslovanski ljudski armadi (JLA), ki je učvrstila asimetrična razmerja moči med družbenima spoloma. S pomočjo koncepta militantne socialistične moškosti se uvede produktivno razlikovanje med zunanjo in notranjo hegemonijo moškosti, pri čemer na primeru JLA lahko govo- rimo o notranji hegemoni vojaški moškosti, ki je soobstajala z drugimi oblikami nehegemone mo- škosti. Tetoviranje in homoerotika v JLA sta prikazana kot primera manifestacije takšne podrejene, nehegemone moškosti. Ključne besede: moškost, hegemonija, Jugoslovanska ljudska armada, tetoviranje, homoerotika Sandi Abram je kulturni in socialni antropolog, neodvisni raziskovalec in član uredništva Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo. (sabram2@gmail.com) Sandi Abram | »To smo fantje«: Genealogija (re)produciranja 63 Uvod Prispevek je poskus mišljenja genealogije socialistične maskulinosti skozi problematizacijo konstruiranja moškosti pred jugoslovanskim socializmom in pod njim. Nameravam se torej podati v »raziskav[o] razmerij med spoloma […] v lokalni in partikularni obliki, s kontekstualnim ozadjem razmerij moči« (Greif, 2007: 36). Spraševal se bom, kako se militantna socialistična moškost, predvsem v okviru naj- bolj jugoslovanske institucije, torej Jugoslovanske ljudske armade (v nadaljevanju JLA), umešča v historično hierarhijo družbenega spola oziroma kakšno vlogo je pravzaprav zavzemala v jugoslovanski heteronormativnosti, saj sta režim vojašči- ne in vzpostavljanje pripadajočih moškosti odvisna od kulturnih okolij v času in prostoru. Posebnost jugoslovanskega socializma je tičala pravzaprav v obveznem naborništvu izjemno inkluzivne institucije, kar seveda ni nekaj univerzalnega, kveč- jemu nas napelje k predpostavki, da vzpostavljanje nacionalne države in vojaščina gresta z roko v roki pri konstruiranju hegemone moškosti. Besedilo se bo tako posebej osredinjalo na JLA, večkrat pa bom moral poseči nekoliko globlje v zgodovinsko malho, saj lahko zametke dominantne (socialistič- ne) moškosti skozi dispozitiv vojske zasledimo že vsaj med prvo in drugo svetovno vojno, če ne že prej. Po zgodovinski vinjeti se posvetim konstruiranju dominantnih kulturnih vzorcev militantne moškosti in z njimi povezanih razmerij moči med družbenima spoloma, kar me pripelje na premišljevanje o razdvojeni hegemoni moškosti v času socializma. Namesto zaključkov o nekakšni monolitni vojaški moškosti v JLA raje obravnavam heterogene prakse vojaške kulture v JLA, vštevši tiste, pri katerih je s prevzemanjem začasnih vzorcev nehegemone moškosti priha- jalo do začasnega spodnašanja institucionaliziranega spolnega reda. Raziskovanje opiram na literaturo, za katero lahko kaj hitro ugotovimo, da analitična vprašanja zvečine obravnava predvsem s feminističnega stališča in v precep postavlja zlasti konstruiranje ženskih vlog v socializmu. V pričujočem besedilu želim prikazati še »drugo«, manj obravnavano stran socialistične hetero- normativnosti. Kot ugotavlja Monique Wittig, je »binarna omejitev spola potrebna za reprodukcijo ciljev politične ekonomije heteroseksualnosti […], kjer je biološki spol naturalizirana politična kategorija, ki utemeljuje družbo kot heteroseksualno« (v Greif, 2007: 41; prim. Nagel, 2001). Poslužujem se tudi drobcev iz etnograf- skega gradiva, ki sem ga napaberkoval v zadnjih treh letih, večinoma v Sloveniji (cf. Abram, 2013). Glavnino etnografije sestavljajo vodeni pogovori z nekdanjimi pripadniki JLA, od dvajsetih polstrukturiranih intervjujev v nadaljnjem besedilu citiram samo nekatere kratke izjave sogovornikov. Večina sogovornikov je želela ostati ogrnjena v plašč anonimnosti, zato njihova osebna imena pri dobesednem navajanju izpuščam. 64 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije Kratek oris regulacij vojaškega rekrutiranja Nastanek arhetipa moškega kot naravnega branilca pred (prežečo) zunanjo nevarnostjo skozi zgodovino druge Jugoslavije povzame Berdak (2013), začenši z antifašističnim gibanjem, ko je potekala prva množična mobilizacija moških in žensk ter zasadila mit o neobstoju pacifizma, mit, ki so ga nato odvodi popularne kulture (predvsem partizanski filmi in romani) pogosto reafirmirali. Po ocenah zgodovinarjev in zgodovinark se je v narodnoosvobodilni boj (NOB) aktivno vključi- lo okrog 100.000 žensk, 25.000 jih v bojih padlo, 40.000 jih je bilo poškodovanih, zgolj približno 2000 jih je pridobilo oficirski čin (Oakley v Hearn, 2003: xii; Jancar- Webster, 1999: 70). Povprečen delež žensk v slovenskih partizanskih enotah je bil ves čas približno enak – štiriodstoten (Bernik, 2002: 110; Križnar v Bernik, 2001: 176; prim. Klanjšček v Petrovčič, 2003; Deželak Barič v Bernik, 2001: 176). Med par- tizankami na Slovenskem je bilo med letoma 1941 in 1943 največ bork (35,22 %), druge so bile razporejene v saniteti (22,48 %), poveljstvu večinoma nižjega ranga (13,36 %); kuharic in sekretark je bilo 7,70 %, politdelegatk 5,50 %, preostale so bile intendantke, šivilje, šifrerke, kurirke, perice ali obveščevalke (Bernik, 2001: 204). Reprezentacije spolov v (pol)preteklosti se seveda ne dogodijo v nekakšnem družbeno-političnem vakuumu, različne ideologije sedanjosti jih konstruirajo retrogradno, za nazaj skušajo vzpostaviti in vpeljevati trdovratne razlagalne sheme spolov v preteklost (engendering the past) (Greif, 2007: 45, 47). Vpoklic v vojsko, s tem pa tudi partikularno in lokalizirano konstruiranje maskulinosti, ima vseeno nekoliko daljšo zgodovino. Na ozemlju sedanje Slovenije se je vojaški vpoklic vztrajno zasidral tudi v jezik. Od uvedbe najemniških vojsk v 14. stoletju so se denimo nekateri mladeniči med šviganjem heglovskih pijanih strel duha nevede zapisali v »žold« (vojaščino). Najemovalci namreč fantov niso novačili samo z navadnim bobnanjem, ampak so jim proces rekrutacije v vojsko »olajšali« z denarjem in raznimi alkoholnimi zvarki. Od tod izhajata izraza žolnír in soldát za vojaka, saj so najemniki prejemali plačo – žold oziroma soldo (novec po italijansko) (Kumer, 2006: 159–160; 1992: 12). Vse od leta 1771, ko je cesarica Marija Terezija z zakonom vpeljala splošno vojaško obveznost za vse sposobne državljane (oproščeni dolžnosti so bili oženjeni in v družini edini sposobni za delo), se je tak občutek fatalizma ob dosmrtni pridru- žitvi oboroženim silam lahko čvrsto obdržal. Dosmrtno selektivno vojaško službo je leta 1802 ukinila habsburška monarhija, naslednja večja vojaška reforma je prišla šele leta 1845, ko je cesar Ferdinand omejil vojaščino na osem let. Tako je do prve svetovne vojne služenje trajalo med oboroženimi silami načeloma1 tri leta (Kumer, 1  Vojaščina je z zakonom iz leta 1868 zajemala – z nekaterimi izjemami – vso moško populacijo. Ker je bil letni vojaški kontingent rekrutov številčno omejen, je služenje temeljilo na žrebu. Od leta 1889 je aktivno služenje trajalo eno leto, leta 1893 se je podaljšalo na dve leti. Leta 1912 so sledile manjše zakonske spremembe: aktivno splošno služenje v skupni vojski se omeji na dve leti, razen v konjenici in topništvu (tri leta) ter mornarici (štiri leta) (Stergar, 2004: 20, 27, 35, 220). Sandi Abram | »To smo fantje«: Genealogija (re)produciranja 65 1992: 15; 2006: 161; Klobučar, 2012: 35; Stergar, 2004: 20, 32). Če preskočim obdobje 2. svetovne vojne, je JLA doživela precej sprememb glede trajanja vojaščine in na tem mestu zgolj povzemam (po Kolar, 2005: 53–57) samo nekatere bistvene mejnike. Trajanje služenja vojaščine prvič opredeljuje Zakon o vojaški obveznosti državljanov Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ) leta 1946, v katerem se določa trajanje splošnega služenja na dve leti. Leta 1955 Zvezna ljudska skupščina sprejme Zakon o narodni obrambi, ki opredeljuje trajanje splošnega vojaškega roka na dve leti, leta 1964 se vojaščina omeji na 18 mesecev, leta 1972 na 15 mesecev za splošne obveznike. S sprejetjem zadnjega Zakona o vojaški obveznosti leta 1980, se služenje vojaščine skrajša s 15 na 12 mesecev za nabornike, ki so bili edini hranitelji družine (Kolar, 2005: 53–57). Bežen prelet preteklih regulacij vojaškega rekrutiranja naj daje vedeti, da je vojaščina že od nekdaj vezana na konstrukcijo partikularno uprostorjenih masku- linosti. Že feministične raziskovalke za obdobje jugoslovanskega socializma doka- zujejo, kako se je vzpostavljal politični in medijski diskurz o moških kot vojakih. Berdak (2013: 40) denimo izhaja iz predpostavke, da je reprezentacija takšnega »naravnega stanja« in razmerij med spoli svojo legitimnost gradila na nujnosti vpoklicanosti moških v služenje vojaščine, s čimer se je ponovil zgodovinski in kulturni vzorec obeh Jugoslavij, po katerem so moški portretirani kot zaščitniki oziroma branilci. Politike moškosti Socialistična Jugoslavija z vpoklicem moških na obvezno služenje vojaščine ni samo perpetuirala konceptov množične mobilizacije in Damoklejevega meča v rokah zunanjega sovražnika. Starostno mejo ideološke indoktrinacije, omnipre- zentne paranoičnosti o zunanjem napadu neprijatelja in vzpostavljanje heteronor- mativnega dispozitiva je razpotegnila čez vse družbeno telo. Vojaško-obrambna vzgoja mladine je bila skrbno načrtovana in redno izva- jana, aktivnosti pa so pogosto vključevale dekleta, kot denimo pri usposabljanju v osnovnih in srednjih šolah (osnovnošolcem je bilo namenjenih 70, srednješolcem pa 135 ur usposabljanja v okviru predmeta Obrambe in zaščite), 20-dnevnem usposabljanju vse zunajšolske mladine, usposabljanju na višjih šolah in fakultetah (predmet Splošna ljudska obramba – skupaj 120 ur), prostovoljnem usposabljanju mladine v teritorialni obrambi in podobno (Garb, 2002: 128–129). Sogovornik se je denimo spominjal, da so v prvih dveh letnikih srednje šole, pri obrambni vzgoji pri predmetu Obramba in zaščita, morali streljati iz puške M48, ki je bila Zastavina kopija nemške »mavzerice« (model Mauser M24). V kolektivnem spominu pripad- nikov in pripadnic nekdanje socialistične federativne republike je vse do danes še vedno zasidran izrek vrhovnega poveljnika jugoslovanske vojske Josipa Broza pred njegovo smrtjo: »Delujmo, kot da bo sto let mir, pripravljajmo se, kot da bo že jutri vojna.« 66 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije Po dominantnih kulturnih vzorcih moški ni dolgoval svojega telesa zgolj državi (že po definiciji je bil osrednje telo patriarhalnosti), ampak tudi skupnosti, ki je pre- sojo o kompatibilnosti vključevanja vanjo zasnovala na podlagi posameznikovega uspešnega vstopa v JLA in na sposobnost, da služenje vojaškega roka uspešno prestane. Tvegal bom ugotovitev, da se je v času, ko so klasični običaji in navade (vaške) skupnosti, s katerimi je posameznik izpeljal prehod v novo družbeno sku- pino (van Gennep, 1960), začeli pešati, če niso že popolnoma usahnili v spreminja- jočih se družbenih razmerah (industrializacija podeželja, povečana mobilnost zara- di motorizacije itd.), vojaška rekrutacija v socialistični Jugoslaviji vnovič vzpostavila kot iniciacijski rekvizit (vaške) skupnosti. Tako so ponekod že od svetovnih vojn naprej poznali organizirano popotni- co k vojakom, bolje poznano pod germanizmom štelunga (tudi štelnga; iz nem. »Stellung«, nabor), ponekod se uporablja tudi izraz vestirenga (iz nem. »visitieren«, natančno preiskati, kontrolirati, oziroma »Visite«, vizita). Oba termina sta ozna- čevala nabor – torej ugotavljanje zdravstvenih in splošnih sposobnosti vojaških obveznikov –, ki je bil nujno pospremljen s slovesnim obredjem vaške skupnosti. Bodoči vojaki so se zbrali ob vpreženem vozu, okrašenem s cvetjem iz krep papirja, kar je bila umetelna stvaritev ženskih rok, in se odpeljali do najbližje vojaške izpo- stave na prevzem vojaške knjižice. Rezultat naborniške šege ni bil samo nekakšna predfaza ločevanja mladosti od odraslega življenja. Nabor je hkrati ločeval navznoter, na potrjene in nepotrjene: na moške, sposobne služenja vojaškega roka, in tiste, ki nalogi ne bi bili kos zaradi zdravstvenega stanja, telesne hibe ali drugih podobnih (»opravičljivih«) razlogov. »Čast vojaške službe [...] je navzven najbolj poudarjala šega, da so sprejetim, ‘potrjenim‘ rekrutom zavrnjeni novinci morali oddati ves naglavni okras. Zaradi zasmehovanja nepotrjenih vojakov je ob naborih prihajalo do pretepov, ki so se velikokrat končali tudi s smrtjo.« (Klobučar, 2012: 35) Pomembnosti štelunge se je spominjal sogovornik iz Ljubljane: On je bil drugače vaški muzikant s harmoniko in mi je razlagal, da ko so šli v 1. svetovni vojni na »štelungo«, nabor takrat [potekajoč] na vasi … tistega, ki ni šel na »štelungo«, je vsa vas obsodila. »Štelunga« je bila nekako krona družine. To je bila čast za družino. Nepotrjeni naborniki so obveljali za družbene izobčence, v rabi je bil zanje zaničljiv označevalec »kripl bataljon«, torej kripelj bataljona oziroma izobčenec, ki pripada družbenemu bataljonu »nekoristnih«. V rabi so bile tudi druge zaničl- jive oznake. Kolarjev (2005: 71) oče denimo navaja, da so fante, ki niso odslužili vojaškega roka, bili poimenovali škart, torej neuporaben material oziroma, v odno- su do družbene funkcije, reprezentirani so bili kot nekvaliteten (ženitveni) material. Še celo Slovar slovenskega knjižnega jezika ohranja enako definicijo škarta, in sicer »naborniki, ki pri naboru niso potrjeni«. O zasmehovanju tistih, ki niso mogli služiti Sandi Abram | »To smo fantje«: Genealogija (re)produciranja 67 vojske in potemtakem niso »postali« moški, priča tudi že med avstrijskimi vojaki prepevana pesem, katere verz se glasi: »Škart pa naj doma ostane.« Hegemona moškost državljanov v uniformi Prav čast v kombinaciji z vojsko je odigrala pomembno vlogo pri oblikovanju modalitet moškosti.2 Rok Stergar za obdobje ob koncu 19. stoletja piše o kodeksu časti, ki je moške ločevala na dva neenakovredna pola. Na enem so v veliki veči- ni prednjačili tisti z neustrezno izobrazbo, brez visokega družbenega položaja ali uglednih prednikov. Na drugi strani so vse naštete kriterije izpolnjevali tudi vojaški častniki, ki jih je zavezoval častni kodeks in povzdigoval iz mož v gentelme- ne. Izguba časti je hkrati pomenila izgubo poklica in s tem pripadnosti družbeni eliti, zato je bilo veliko poklicnih oficirjev s koreninami v nižjih socialnih slojih še posebej občutljivih na svojo čast. Branili so jo z vsemi sredstvi in si niso dovoljevali kakršnega koli javnega ekscesa (denimo žalitve) s strani pripadnikov nižjega stanu (Stergar, 2004: 84). Avstro-ogrska vojska je vse do prve svetovne vojne pri življenju ohranjala tudi običaj, v katerem se je na štiri oči vihtelo orožje – dvoboj. Medtem ko je družba že ostro problematizirala prakso in običaj duela, je vojska vztrajala pri oklepanju lastnih posebnosti z dvobojem vred (Stergar, 2004: 192). Če se vrnem k postopkom naborne komisije za ugotovitev zdravstvenega stanja rekruta JLA in splošne fizične kondicije, se je rezultat, čeprav je postopek potekal za zaprtimi vrati, na koncu razglašal javno. Potrditev je bila tako s simbolnimi praksami razgaljena pred vso skupnostjo. Potrjeni niso bili več samo naborniki, saj so skoraj postali vojaki in moški. Zadovoljujoča zdravstvena kondicija je pomenila dvojno potrditev potrjenih: da so ti sposobni moški zmožni rokovati z orožjem in so potemtakem primerni za vojsko ter da zadovoljujejo ustrezne kvalifikacije za dose- go nekakšnega linearnega triptiha snubljenje-poroka-družina. Ideološke implikacije je mogoče razviti naprej: zgornje je skladno z matriko, po kateri lahko potrjen moški zdravo reproducira patriarhalno nuklearno družino (ob pogoju, da se seveda vojak sploh vrne domov) in jo s svojimi pridobljenimi vojaškimi sposobnostmi, fizično kompetenco in korpulenco varuje pred zunanjimi pretnjami.3 Moški kot arhetip branilca domovine je tako nosil na ramenih primat varnosti in avtoritete (hranilec/lovec in gospodar), medtem ko je imela ženska kot biološka rodnica patrie pasivno in podrejeno vlogo zveste pribočnice moške- 2  Za razumevanje kompleksnosti časti in ponosa (honour) na ozemlju Balkana gl. denimo Schne- ider (1971) in Davis (1977). 3  Dominantna karakteristika moškega kot krepkega branitelja domovine se je še izraziteje poka- zala v vojnah po razpadu Jugoslavije. Hegemona moškost se je odražala znotraj »moškega« sveta bojišč z dokazovanjem poguma in hrabrosti pred sovojaki, medtem ko so za vojaški spopad omahu- joči moški obveljali za mevže in mamine sinčke (Mostov, 2000: 93). 68 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije mu, bila je skrbnica domačega ognjišča, z nalogo vzgajanja družine. »Značilnost nacionalizma je, da vsakomur predpisuje njegovo mesto, moškemu in ženski […]; vsakršno mešanje med kategorijami bi pomenilo kaos in izgubo kontrole. Ključne so jasne in distinktivne vloge.« (Greif, 2007: 142) Nepotrjeni so reprezentirali čisti funkcionalni antipod hegemoni moškosti, simbolno gledano niso bili impotentni samo fizično, temveč tudi politično. Ker jim je »umanjkalo« moškosti, se niso mogli (samo)realizirati kot »državljani v uniformi«. Homi K. Bhabha šteje to vez med moškostjo in nacionalizmom za amor patriae, ki ni nič drugega kot »falična identi- fikacija v službovanju naroda« (Bhabha, 1995: 95). Po tej zasnovi je nadvlada moške vloge zastavljena v zunanjo sfero (plačanega) produktivnega dela znotraj države (politika, gospodarstvo, vojska), medtem ko je bila z zidovi gospodinjstva zamejena ženska zreducirana na neplačano repro- duktivno vlogo (in delo!) rodnice, matere in žene. Spomnimo se samo notorične Clausewitzove teze, da je vojna (in dejal bi tudi vojska) le nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. Cinično, na vzhodu ni nič novega: polis je veljal za ekskluziven prostor moških, le da modela moški-državljan ter moški-lovec nasledi oziroma, bolje rečeno, dopolni model moški-vojak. V končni posledici je nacionalna država vendarle maskulina institucija, v kateri se državne organizacijske prakse struktu- rirajo v odnosu do reproduktivne sfere (Connell, 2012: 114). Nič pretirano drugače ni bilo niti v partizanskem boju na Slovenskem, saj so številne partizanke namesto bojevniškega imele status militariziranih civilistk, ki so večinoma opravljale tradi- cionalno ženska dela in aktivnosti; le okoli 35 % jih je (lahko) aktivno poprijelo za orožje, vodstveni položaji so bili prav tako skorajda izključno rezervirani za moške soborce (Bernik, 2002: 112; prim. Jancar-Webster, 1999: 71–74). Povojni jugoslovanski socializem (še zlasti v prvih dvajsetih letih njegovega obstoja) nadaljuje politično, kulturno in simbolično instrumentalizacijo žensk4 – njihove pravice, vidnost, politična participacija in znaki moči so bili povsod prisotni, vendar je, ko so ideološke napetosti popustile in se je uveljavila liberalna menta- liteta, paradoksno, patriarhalni diskurz zopet dobil svež veter v jadra (Slapšak, 2008: 98). O tem zgovorno priča leta 1943 ustanovljena Antifašistična fronta žensk (AFŽ): čeprav je ta družbeno-politična organizacija proti koncu vojne štela približno stokrat več članic kot Komunistična partija, so jo leta 1952 razpustili in odtlej so ženske v socialističnem režimu lahko prevzemale zgolj reprezentativne in simbolič- ne (tipične) vloge (Slapšak, 2008: 98–99; prim. Slapšak, 2000: 32–36; Ramet, 1999). 4  Za kratek zgodovinski oris političnega udejstvovanja žensk in ženskega gibanja pred 2. svetovno vojno na Balkanu gl. npr. Slapšak (2000: 25–32), za območje Slovenije pa Jalušič (1999). Sandi Abram | »To smo fantje«: Genealogija (re)produciranja 69 Naturalizacija maskulinega in hegemona moškost Obdobje najmanj zadnjih sedemdeset let je perpetuiralo večino dominantnih spolnih vlog in čeprav emancipacija žensk postane pomembno politično vprašanje v jugoslovanskem socializmu,5 ostaja v veliki meri prisotna reprodukcija razmerij moči med družbenima spoloma, vključno s patrilinearnostjo in patrilokalnostjo, ko lastnino in moč posedujejo moški: moški je reprezentiral dednega nosilca moči (arhetipi lovca, vojaka, bojevnika, junaka, osvoboditelja), ki rokuje z orožjem (najprej sablja in meč, pozneje puška), ženska pa mu je kot glavi družine relativ- no podrejena, je objektificirana in polastninjena (arhetip na dom vezane matere, gospodinje, vzgojiteljice in žene). »Sodobne interpelacije žensk v matere in žene se zgodijo skupaj z oblikovanjem sodobnih nacionalnih držav.« (Rener in Ule, 1998: 104)6 Z drugimi besedami, šlo je za proces naturalizacije razmerja med točno določenim maskulinim in femininim znotraj konstrukcije socialistične nacionalne države. Družbeni koncept vojaka je še dodatno učvrstil to asimetrijo, kajti velja za »državljana v uniformi«7 (Kolar, 2005: 53), medtem ko je koncept ženske v tej 5  Milićević sicer opozarja, da je z družbeno emancipacijo žensk v socializmu tradicionalna moška vloga zaščitnika in hranilca usihala (Milićević, 2006: 271). Kokalj ta obrat po 2. svetovni vojni, ki sta ga sprožila industrializacija in urbanizacija, razume kot obrat k bolj simetrični delitvi dela, saj se moški vse bolj vključujejo v vse pore vsakdanjega življenja, ženske pa v produktivno delo zunaj doma (Kokalj, 2007: 20–21; cf. Sadar, 1991). V nasprotju s kapitalističnimi ureditvami jugoslovan- ski socializem prinese relativno ekonomsko neodvisnost žensk od moškega partnerja kot temeljni pogoj emancipacije, kar v praksi še ni pomenilo odprave neenakosti žensk, vseeno pa vpeljava in- dividualnih socialnih pravic žensk, javnih sistemov socialne varnosti in javnih ustanov (npr. zapo- slenost za polni delovni čas, delavske pravice, materinske pravice, parcialno državno prevzemanje neplačanega [gospodinjskega] reproduktivnega dela z javnimi servisi – javni vrtci, menze) izboljša družbeno-ekonomski položaj žensk. 6  O razumevanju pomena družine za internirance med 2. svetovno vojno je denimo etnolog in antropolog Božidar Jezernik zapisal: »Prevladujoči tip slovenske družine je bil bolj ali manj strogo patriarhalen, vloge in pomen posameznih članov so bili dokaj natančno določeni. Moški je bil glavni hranilec in gospodar družine, medtem ko je ženska skrbela za vzgojo otrok in vzdrževanje doma. […] Takšni odnosi med spoloma so bili v podeželskih družinah doslednejši in očitnejši; podaljše- vali so se sicer tudi v mesta, vendar jih je meščanska ekonomija tam močneje krhala.« (Jezernik, 1997: 264; cf. Greif, 2007: 114–115) Kritične arheologinje in antropologinje so tudi zdavnaj zavrnile predimenzionirano predstavo o moškem-lovcu v nabiralniško-lovski skupnosti, kjer je lov zavzemal nosilno komponento razvoja (vloga produkcije) človeštva in je bil obravnavan kot nekompatibilen z rojevanjem in vzrejo otrok (vloga reprodukcije). Reproduktivno vlogo, po kateri so ženskam bile pri- sojene pasivne, z materinstvom združljive vloge (nabiralništvo, skrb za prehrano), je bila prav tako razkrinkana kot druga plat iste ideologije o spolni delitvi dela (Grief, 2007: 72–74; 114). 7  Po drugi svetovni vojni se ženske v vojaški uniformi znova pojavijo šele leta 1971, ko so se skupaj z moškimi urile za parado ob 30. obletnici revolucije; vadili so predvsem paradni korak (Garb, 2002: 130). V slovenski partizanski vojski je bila ena izmed želenih podob podoba maskularizirane ženske, ki je za vzpostavljanje enakovrednega položaja z moškimi soborci bila prisiljena »žrtvovati« svojo ženstvenost, vseeno pa lahko iz povojnih pričevanj razberemo, da so jih moški soborci (zlasti na začetku) videli kot drugačne in moteče: »Nošenje hlač in uniforme je bilo simbol ženske uzurpacije pozicij moči in statusa, ki je bil tradicionalno povezan z moškimi. Moški so se na to odzvali s posme- hom in nerazumevanjem.« (Bernik, 2002: 106) 70 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije mitološki konstelaciji skrčen na domestificiran »biološki razmnoževalec naroda« (Sofos, 1996), ki z rojevanjem pomladka države rojeva tudi bodoče voj(šč)ake. Kot strne Wilford (1998: 1), so ženske pogosto skonstruirane kot simbolična oblika nacije, medtem ko so moški reprezentirani kot njeni osnovni agenti, ki po doseženi suverenosti države postanejo še glavni koristniki. Ali drugače: moški postavljeni za aktivne branike socialistične očetnjave znotraj obranjene matere Jugoslavije.8 Kot priča skupinska fotografija, posneta 13. avgusta 1944 v Dobrovi, so z zgornjim simboličnim konceptom še kako operirali tudi slovenski domobranci – glavnino posnetka zasedajo uniformirani domobranci z generalom Leonom Rupnikom na sredini, skrajno desno fotograf ujame v objektiv še nekaj deklet v tradicionalni narodni noši, na zastoru pa je poleg orla iz domobranske kokarde pripet napis MATI DOMOVINA BOG. Zato za razumevanje graditve militantne socialistične moškosti skozi dispozitiv vojske ni dovolj, da analiziramo konstrukcijo odnosov zgolj med moškimi in zgolj 8  Brutalna premestitev iz metaforično-simbolnih vlog žensk kot personifikatork nacije (Seifert, 1996; cf. Mostov, 2000), ki rojevajo bodoče vojake, v njihovo instrumentalizacijo se je manifestirala skozi skrajno nasilne etnično-nacionalistične ideologije militariziranih moškosti v obliki medvojnih posilstev žensk po razpadu druge Jugoslavije. »[Ž]enske so postale simboli in lastnina nacionalne skupnosti, tvorke nacionalne identitete. Posilstva žensk so bila reteritorializirana, ko so ta postala predvsem dejanja etničnega nasilja, ne pa odslikava razmerij moči med družbenimi spoli.« (Sofos, 1996: 82) V kontekstu simbolnega razmerja moči med spoloma posilstva niso bila samo nasilna de- janja nad ženskimi telesi, razumemo jih lahko tudi kot poniževanje moških nasprotnikov, češ da niso bili sposobni obraniti svojih žensk (Olujic, 1995: 62; poudaril S. A.). K zastavitvi ženske kot matere, žene in hčere je pridodana še vloga žrtev, njihova ranljivost pred fizično »invazijo«, zapeljevanjem itd. (Mostov, 2000: 98). Skupinska fotografija, posneta v Dobrovi, 13. avgusta 1944. Foto: neznan. Fotografijo hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije. Sandi Abram | »To smo fantje«: Genealogija (re)produciranja 71 znotraj te ločene sfere; analiza je zahtevala vsaj še širši premislek ugnezditve tovrstne militantne moškosti. Na tej točki ne moremo mimo genealogije partikularnega poustvarjanja ene izmed takratnih moškosti. Kot trdi R. W. Connell, nikoli ni obstajala ustaljena in univerzalna kategorija moškosti, ampak se je le-ta fragmentirala na mnogote- re moškosti z vsemi svojimi notranjimi protislovji, historičnimi prekinitvami in uprostorjenjem (lokalnim, regionalnim, globalnim), med katerimi je vselej potekal gramscijevski boj za hegemono moškost, ki je povzdignil eno vrsto moškosti, ne pa neke druge (Connell, 2012; Connell in Messerschmidt, 2005). Zato lahko »[h]egemono moškost […] opredelimo kot konfiguracijo spolnih praks, ki pooseblja trenutno sprejet odgovor na vprašanje legitimnosti patriarhata, kar zagotavlja (ali se obravnava kot zagotovilo za) prevladujoči položaj moških in podrejenost žensk« (Connell, 2012: 199). Zato je koncept hegemone moškosti »način za teoretizacijo spolno zaznamovanih razmerij moči med moškimi in za razumevanje učinkovitosti moškosti pri legitimizaciji spolnega reda« (Connell, 2012: 19). Po Demetriou (v Connell in Messerschmidt, 2005: 844–845) poznamo dve obliki takšne hegemonije: notranjo in zunanjo. Zunanja hegemonija moškosti sovpada s tistim, čemur sem se posvečal nekaj vrstic više, in sicer gre, če poenostavim, za institucionalizacijo oblasti moških nad ženskami.9 Notranja hegemonija moškosti pa se nanaša na družbeno premoč ene skupine moških nad vsemi ostalimi skupinami moških, odnos med njima pa je dialektično pragmatičen, saj si hegemona moškost od preostalih moškosti prilašča vse, kar se zanjo zdi pragmatično uporabnega za nadaljevanje dominacije (ibid.). Pri mišljenju heteronormativne militarizacije socialistične družbe si lahko pomagamo še s konceptom vojaške moškosti, ki služi identifikaciji in razlaganju delovanja spolno določenih identitet v obrambnih silah. Teoretske opredelitve vojaške moškosti se razlikujejo, a vseeno obstaja vrsta spolno določenih kulturnih atributov, ki oblikujejo prakso vojaškega življenja, in ta skupek značilnosti moške vojaške identitete v grobem obsega: ponos na fizično trdoživost, neemocionalnost, agresivno heteroseksualnost, homofobijo v kombinaciji s slavljenjem homoso- cialnosti v skupini, zmožnost razporeditve kontrolirane fizične agresije in obvezo k izvrševanju zaukazanih nalog (Woodward, 2003: 44; Barrett, 1996). Hegemona 9  Kako bizarno se lahko kaže reprodukcija takšne hegemonije tudi v vojski, lepo kažejo ured- be prostovoljnega vojaškega usposabljanja žensk v obdobju 1983–1985. Za vojakinje v JLA denimo niso veljali predpisi o dolžini las (moški so bili vsi po vrsti na kratko ostriženi), dovoljeno jim je bilo nevpadljivo ličenje zunaj usposabljanja (lahko so uporabljale črtala za ustnice, nohte pa so morale – po poročanju revije Teleks – iz varnostnih razlogov pristriči), zanje so zgradili posebna, udobnejša bivališča, kar je v neki ljubljanski vojašnici bilo videti tako, da so dogradili montažno stavbo, ki je bila opremljena s toplo vodo, pralnico in likalnico (Garb, 2002: 131). Kot je zapisala Yuval-Davisova, »[k]onstrukcija ’ljudstva‘ v ’ljudski vojski‘ odseva glavni spolno zaznamovani karakter družbenih raz- merij v vojski celo v primerih, kjer domnevno obstaja formalno enak dostop za moške in ženske,« (Yuval-Davis, 2009: 157) in obenem dodaja, da nosi inkorporacija žensk v vojsko v sebi dvojno spo- ročilo: ženske naj bi bile, vsaj simbolno, enakopravne članice nacionalne skupnosti ter da naj bi bili vsi člani nacionalne skupnosti, vsaj simbolno, vključeni v vojsko (Yuval-Davis, 2009: 153). 72 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije vojaška moškost je tako ultimativna oblika instrumentalne funkcije moškosti. Podoba notranje hegemonije vojaške moškosti je bila vse prej kot unitarna in nedotakljiva. Sogovornik, rojen leta 1949, je pripovedoval: Spomnim se nekega fanta, jaz sem bil star 21 let, ko sem šel v vojsko, on pa je prišel noter star ene 26, 27 let in je šepal. In so se čudili, kako da je prišel v vojsko – ker o tem odloča komisija –, in je sam povedal, da je bila sramota, da ne bi šel v vojsko. Potem je fotr, ne vem, ali podkupil tistega doktorja komisije, da so mu dali štempelj na potrdilo, da je lahko prišel v vojsko, da je kot rekrut šel od doma, da so ga pospremili na vlak … Vso to ceremonijo. Potem, ko pa je prišel v vojsko, ko je bil tisti pregled … ja, fant je šepal. Potem so ga poslali domov in je bil razočaran. In spomnim se, da je jokal, da so mu uničili življenje in da ne bo nič več vreden, da ni dec, da bo mel težave v življenju naprej … da, če ni sposoben za vojsko, potem ni dec. JLA je bila skupaj z vsemi praktičnimi družbenimi konvencijami pred vstopom v vojsko poligon za preizkušanje in normiranje moškosti. Vzpostavljanje vzajem- nega odnosa med normo in odklonom je bilo »zaris družbenih meja, za opre- deljevanje ’prave‘ moškosti glede na oddaljenost le-te od izobčencev« (Connell, 2012: 73–74). Izjalovitev izpolnjevanja normativne moškosti je tako pogosto razumljena kot moška poženščenost. Kdor se je JLA vsemu navkljub aktivno pri- družil, a ob tem ni dohajal nalog in izpolnjeval pričakovanj zaradi fizične hibe ali drugih »pomanjkljivosti«, ga je lahko na primer doletela neformalna sankcija vojaške skupnosti (avtorjevi terenski zapiski, 2015–2016). »Ćebovanje«, kakor se je v vojaškem žargonu imenoval običaj (iz srb. »ćebe«, odeja), je bilo kaznovanje splošno nepriljubljenega (nadrejenega) sovojaka, ki so mu med spanjem čez glavo povezali odejo in ga nato skupinsko s pasovi ali v kombinaciji pesti in brc pretepli, odeja pa je žrtvi onemogočala prepoznavanje storilcev.10 V praksi so se izvajale še druge disciplinske zvijače: »paljenje bicikle« (spečemu vojaku so med prste na nogah vtaknili vžigalice in jih nato zanetili), »sviranje gitare« (enaka metoda kot prej opisana, le da so bile vžigalice vtaknjene med prste na roki), »španske gače« (z vrvico so povezali testise spečega vojaka z njegovim palcem na nogah in »zapa- lili biciklu«) (ibid.). »Produkcija vzorne moškosti je torej del politike hegemone moškosti.« (Connell, 2012: 287) 10  Običaj je nemara starejši od JLA, saj so ga uporabljali že slovenski interniranci v italijanskih kon- centracijskih taboriščih med 2. svetovno vojno, ko so v bivalni enoti vsi stanovalci barake kaznovali tatove (Jezernik, 1997: 201). Sandi Abram | »To smo fantje«: Genealogija (re)produciranja 73 Mnogoterosti vojaške kulture JLA: primer tetoviranja in homoerotike Poleg tovrstne kulturne »spodbude« bodočim rekrutom velja znova poudariti pomen družbene horizontalnosti, zaobjete v vojaškem tovarištvu, ki jo Yuval-Davis najde skoraj povsod, ko je govor o tem, kaj vojakom pomaga prebroditi izjemne napore in trpljenje: »Občutek, da se lahko zaneseš na svoje tovariše in na vzajem- no lojalnost, kjer gre za življenje in smrt, [je] tisto, kar vojakom v njihovem vsak- danjem življenju nenehno daje moč.« (Yuval-Davis, 2009: 168) Srečamo se z dialektiko med vertikalno kulturo vojske in samoniklo vojaško kul- turo. Kot ugotavlja Koteska, je bil komunizem zgolj nominalno obdobje tovarištva, strukturno gledano pa se je kazal kot obdobje ojdipovske dinamike med očetom in sinom (Tito je pogovorno veljal za »Starega«, Stalinov naziv je bil »Dedek«) (Koteska, 2012: 120). Zastavitev Koteske lahko na prvi pogled zlahka apliciramo na JLA: nominalno se je JLA oklicala za kovačnico bratstva i jedinstva, strukturno pa kot hierarhična, od-zgoraj-navzdol razporeditev jeklenega odnosa med očetom in sinom (hierarhični odnos med figurama nadrejeni – podrejeni). Na tej točki bi poudaril pomembnost razumevanja vojaške kulture od-spodaj-navzgor, ki jo lahko poenostavljeno razumemo kot točko, kjer preseže nominalnost patriotske maksime kovačnica bratstva i jedinstva, saj na čisto vsakdanji ravni strukturira bolj ali manj horizontalne odnose med vojaki. Tetovaže iz JLA spadajo v eno širših snovanj vojaške kulture od spodaj. Pri pre- nosu teh permanentnih kulturnih inskripcij so glavne akterje odigrali ravno vojaški sotovariši. Zahvaljujoč njim se v telesno pokrajino ni aktivno vpisovala samo ideo- logija, s tetovirano uspomeno iz JNA se je hkrati dosegel tudi trajen »zapis moškosti v telo« (Connell, 2012: 244). Razmeroma redke so namreč bile priložnosti, pri katerih si lahko predstavljamo bolj intimen proces in odnos, kakor je bilo vrstniško recipročno tetoviranje med moškimi vojaki, ko se je, v kombinaciji krvi in črnila na telo ob vsej nevarnosti infekcij in posledično vloženem zaupanju permanentno pisala ter z dotiki izmenjevala partikularna ideologija moškosti, h kateri se je tu pa tam primešal še patriotizem. Pri takem zlitju, ko ima kri na ravni nacionalizma reli- gijsko moč (Evans-Pritchard), se velja spomniti na besede Kuzmanića: »Gibljemo se v kontekstu […] krvi, zemlje, dedov, dedovine in dediščine.« (Kuzmanić, 1999: 11) Drugi primer kulturnega impulza od spodaj je homoerotika v JLA – element, ki je prisoten v tako rekoč vseh ekskluzivno moških skupnosti, zaprtih v totalne insti- tucije (npr. zapori, samostani, psihiatrične bolnišnice, poboljševalnice, sirotišnice). Najbolj množične totalne institucije socialistične Jugoslavije nista prevevala samo performativna hipermaskulinost v skupnem telesnem uprizarjanju (urjenje, vadba, hierarhično razporejena moč) ali reprodukcija univerzuma simbolnih pome- 74 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije nov moškosti (faličnost orožja,11 potrjevanje s čini, heroiziranje padlih vojaških osebnosti). Inherenten ele- ment JLA je bila skupinska rutinirana golota vojakov – predvsem med fizkulturo in skupinskim tuširanjem v vojašnicah –, pri kateri je šlo še kako dobesedno za (ponovno) golo utrjevanje pomena moškosti.12 V teh intimnih prostorih in pri redkih priložnostih (kot je bilo denimo skupno teles- no uprizarjanje), nudizem ni bil vprašanje, kakor tudi ne medsebojno opazovanje in komentiranje drugih golih moških teles. Medtem ko je bilo reproduciranje dominantne moškosti upravljano od zgoraj navzdol, znotraj kompleksnih patriarhalnih razmerij moči, se je sočasno dogajal še nasproten in včasih dopolnjujoč, začasen proces manifestiranja druge oblike, lahko bi dejal celo podrejene, nehegemone moškosti od spodaj, in sicer v obliki homoerotike med sovojaki. Premise homoerotike so se kazale že v vsakdanji verbalni komunikaciji in v marsikdaj neslanih šalah. O takšnih prigodah nam odprto pripovedujeta dva filo- zofa iz držav nekdanje Jugoslavije. Slavoj Žižek (2006: 156) piše, da takratni prevla- dujoč pozdrav med vojaki JLA ni zvenel nič kaj formalistično, saj so se vojaki med sabo pozdravljali kar s standardiziranim »puši kurac«. Drug primer ponudi Boris Buden, ki pri obujanju svojega služenja vojaščine prikliče v spomin albanskega tovariša, s katerim je »kljub nepremostljivi jezikovni oviri razvil najintimnejši človeški odnos«, ta pa je med drugim zajemal Budnovo psovanje (tudi v albanščini), kar označi za »fantastičen univerzum incesta, sodomije, pedofilije, blasfemije in homoseksualnosti vsake vrste [… in] naš skupni hard core porno« (Buden, 2004: 176). Vulgarna falična semiotika je prevevala tudi formaliziran vojaški jezik med 11  Povezavo med militantno moškostjo in faličnostjo orožja flagrantno upodablja prizor iz Kubric- kovega filma Full Metal Jacket (1987), ko rekruti med marširanjem po vojašnici v eni roki držijo bojno puško tipa M14, z drugo pa si »tehtajo« mednožje, pri tem pa skandirajo: »This is my rifle, this is my gun. / This is for fighting, this is for fun.« 12  Če se spet vrnemo nekoliko nazaj, naj spomnim denimo na »Verigarja« iz serije znamk države SHS, nastalega izpod čopiča slovenskega slikarja Ivana Vavpotiča, na kateri je upodobljen motiv razgaljenega sužnja, ki se s še vedno okovanimi rokami triumfalno osvobaja izpod verig. Že za slo- venske taboriščnike je znano, da so jim fašisti med priprtjem jasno zabičali, da morajo imeti do vratu zapete srajce, interniranci pa so jim v odgovor kljubovali z razgaljenimi prsmi kot simbolom upora (Jezernik, 1997: 70). Spomenik talcem v Rožni dolini. Foto: Sandi Abram. Osebni arhiv. Sandi Abram | »To smo fantje«: Genealogija (re)produciranja 75 podrejenim vojakom in nadrejenim oficirjem;13 tako se je dialoga z oficirjem spo- minjal sogovornik: »Zdej bom povedal eno prostaško. Ko ti je oficir neki govoru, ti je potem reku: ’Razumeš ti ovo, vojniče?‘ ’Razumem, druže kapetane!‘, ’Ma razumeš ti moj kurac!‘« Temu eksplicitnemu »fantastičnemu univerzumu« je bila pogosto dodana še neverbalna ustreznica; šale so vojaki komplementarno dopolnili še s telesnimi zvi- jačami, ki iz verbalne osredinjenosti na telesa moških taista moška telesa naredijo za osrednja fizična »prizorišča«. Verbalna »mehka« homoerotika se spremeni v »trdno« performativnost. Sočasno s cementiranjem ideologije možatosti, izražene prek fizičnega in (ne)verbalnega (simbolnega) nasilja, je potekalo začasno tran- scendiranje (ne pa tudi resno spodjedanje) normativnega spolnega reda z erotiza- cijo in seksualizacijo moških teles – rečeno s Freudom, libidinalna investicija se ni izvajala zgolj na simbolni ustroj vojske-države, ampak se razpotegne na vojake, pri čemer se telesa temporalno simbolno feminizirajo, vendar le do določene mere. Takšna kohezivna družbena matrika vojske temelji na zgodovinski podstati. V poznem 19. stoletju so z vidika hegemone moškosti »potencial za homoerotično zadovoljitev izgnali iz maskulinega in ga umestili v odklonsko skupino, ki so jo sim- bolno povezovali z ženskami […]. Zrcalni tip ’heteroseksualca‘ ni obstajal, namesto tega pa je heteroseksualnost postala obvezen del možatosti.« (Connell, 2012: 264) Določena mera homoerotičnosti v JLA ni pomenila družbene deviantnosti, mesto odklonskosti je zasedel šele njen absolutni presežek, ko je nekdo na lepem obveljal za homoseksualca, za podrejenega in (tudi po kazenskopravni ureditvi) za spre- vrženega (delinkventnega) moškega (prim. Korošec, 2008). Prav v tem »ekscesu« vidi Žižek razlog, zakaj vojska tako ognjevito javno zavrača sprejemanje homosek- sualcev v svoje vrste: ne zaradi domnevne grožnje falično-patriarhalni libidinalni ekonomiji vojaške skupnosti, temveč zato, ker se sama vojaška skupnost zanaša na odrekanje homoseksualnosti kot ključnega elementa moškega povezovanja (male-bonding) med vojaki (Žižek, 2006: 156). V igranem filmu iz leta 1984 z naslo- vom Vojnici (r. Stjepan Zaninović) se denimo srečamo s prizorom, v katerem vojaki JLA priredijo novoletno zabavo in zaradi odsotnosti soplesalk poprosijo za ples kar sovojake. Feminiziran moški Drugi je bistven pri konstruiranju moškosti, še zlasti hege- mone moškosti (Jones, 2006: 453). Namesto premočrtnega distanciranja, nepo- srednega odklona od »normalnega«, se v JLA srečamo z navideznim paradoksom skupne telesne bližine moških teles, katere se avtobiografsko spominja prav Žižek: čeprav je bila JLA ekstremno homofobna, je bil vojaški vsakdan prežet s homosek- sualnimi namigi (Žižek, 2006: 156). Ohranjanje oddaljenosti drugega od drugega je eden od konstitutivnih elementov vzdrževanja spolnega reda: »Razdalja med veči- no in manjšinami je bistvenega pomena za ohranitev sistema politične ekonomije 13  Za primer subverzije uradne komunikacije med podrejenim in nadrejenim v JLA s čezmerno identifikacijo gl. Petrović (2011). 76 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije heteroseksualnosti.« (Greif, 2012: 229) Poudarek na prostorski dislokaciji in družbeni segregaciji zahteva širši premis- lek o družbenih implikacijah takšne odmaknjenosti, še posebej ob omenjenem primeru začasne družbeno-prostorske transgresije. Že prej omenjeni koncept totalne institucije je skoval Erving Goffman in ga definiral kot socialni sistem, v katerem so osebe izolirane od zunanjega sveta in nimajo interakcije s svojim širšim ali ožjim družbenim krogom. JLA je bila totalna institucija, postavljena na terenu »nasilne kartografije« (Shapiro v Hearn, 2003: xiv). Skratka, nahajala se je na področju vojaške geografije, po katerem so se raztresali prej omenjeni pros- torsko-identifikacijski koncepti zemlje in dežele, korenin in pripadnosti, krvi in očetnjave. Takšen preplet lahko zasledimo tudi drugod, recimo v popularni kulturi tistega časa. Ideologija »Blut und Boden«, zemlje in krvi, je slikovito reprezentirana že v prvem slovenskem partizanskem celovečercu Na svoji zemlji (r. France Štiglic, 1948), v katerem skoraj ni internacionalnih proletarskih simbolov, temveč se ves čas poudarja skoraj izključno samo ozek nacionalni vidik v obliki nacionalne osvo- boditve. Nekajsekundni prizor iz filma nam dramatično prikaže eno izmed vaščank (Stanetovo mater), ki, tik preden jo nacisti pošljejo na usmrtitev, strmeč predse, neomajno reče: »Sezula se bom, ker grem poslednjič po naši zemlji,« nato pa sku- paj z nekaj sovaščani bosonoga odkoraka v objem zanesljive smrti. Vojaški mitotvorni kozmos izoblikuje »vojaške identitete in spolne identitete znotraj vojske, [ki] so skonstruirane in izražene ne samo družbeno, temveč tudi prostorsko« (Woodward, 2003: 44). Prostori vojaške moškosti (vojašnice, vadišča in ne nazadnje tudi totalizacijski poligon JLA) so konstruirali in transformirali osebe – v telesnem, predvsem pa v simbolnem pomenu: civilisti so postali vojaki, iz vojakov nastanejo državljani v uniformi, fantje »zrastejo« v »prave moške«, še pred kratkim popolni neznanci se fraternizirajo v tovariše in, kot še danes lahko pričajo nekateri, dosmrtne prijatelje. Sklep Pri sestavljanju genealogije (re)produciranja dominantne socialistične moškosti sem obravnaval mnogotere, na prvi pogled mogoče celo nepovezane filamente, ki so bili nazadnje povezani v sveženj, imenovan JLA. Da JLA ni bila le klasičen mark- sističen monolit – že Althusser je denimo vojsko (vzporedno s policijo) obravnaval kot represivni in hkrati ideološki aparat države –, ki je ideološko ukalupljala vojake v točno določen tip moškosti, je dokazovalo tako tetoviranje kot tudi homoero- tika. Obe praksi nakazujeta simbolen pobeg iz militarizirane konfinacije in upor proti njej, saj sta pripadnikom JLA pomenili produktiven način, s katerim so lahko dobesedno nase, na lastna telesa, vpisovali alternativne oblike moči in se hkrati izvili izpod socialistične objektifikacije telesa in telesne instrumentalizacije, obeh premis tako zelo spektakelsko vseprisotnih v vsakdanjiku tedanje zgodovinske Sandi Abram | »To smo fantje«: Genealogija (re)produciranja 77 epohe, spomnimo samo na vojaške parade – značilna rutinska utelešenja bioob- lasti, performirana v javnem prostoru. Znotraj militantne institucije reda in oblasti s strogo določeno regulacijo telesnih praks in družbenih konvencij so včasih bolj, drugič manj oddali politično kontroverzno sporočilo: telo mi pripada in vzel sem si ga nazaj. Če beremo samoniklo vojaško kulturo na ta način, potem gre bržkone pri teh odprtih reapropriacijah za negacijo tedanjega režima moči natanko istem mestu (telesu kot enemu osrednjih konstitutivnih elementov graditve jugoslovan- skega socializma) in v natanko isti prostorski konstelaciji (ekskluzivnih prostorih vojaške moškosti v JLA), kjer se je po navadi potrjeval in poustvarjal. Z mislimi Lefebvra (1974): še tako utopičen revolucionarni projekt mora na agendo skupaj z reapropriacijo telesa postaviti tudi reapropriacijo prostora. Samonikla ambivalentnost do spolnega reda v oboroženih silah Jugoslavije, ki potihem izzove socialistično heteronormativnost, ta performativna špranja v heteronormativnosti, se kvečjemu ponovno pripeti z družbenimi pretresi poznih šestdesetih let in s poznejšimi subkulturami oziroma subpolitikami, medtem ko začne tranzicija v postsocialistične nacionalne države postopoma vnašati čedalje večji neokonservativizem in s tem tudi težnje po retradicionalizaciji družbenega prostora ter posledično moške vloge.14 Premišljevanje o konstrukciji socialističnih moškosti in vojaški kot zgolj eni od tedanjih oblik, je zato nemara le košček veliko večjega mozaika, ki ga bo treba šele sestaviti. Literatura ABRAM, SANDI (2013): Na koži pisana Jugoslavija. Tetovaže iz Jugoslavenske narodne armije i naracije s poviješću oslikanog tijela. Etnološka tribuna 36(43): 65–80. BARRETT, FRANK (1996): The Organizational Construction of Hegemonic Masculinity: The Case of the US Navy. Gender, Work and Organization 3(3): 129–142. BERDAK, OLIWIA (2013): Who Owns Your Body: Conscientious Objectors in Croatia in the 1990s. Polemos 16(1): 37–59. BERNIK, VALERIJA (2001): Vloga žensk v osvobodilnem gibanju na Slovenskem. Magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta. BERNIK, VALERIJA (2002): Ženske v slovenski partizanski vojski (1941–1945). V Seksizem v vojaški uniformi, L. Jalušič in M. Pešec (ur.), 106–125. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. BHABHA, HOMI K. (1995): Are You a Man or a Mouse? V Constructing Masculinity, M. Berger, B. Wallis, S. Watson in C. M. Weems (ur.), 57–65. New York: Routledge. 14  Razpad Jugoslavije prinese govor o »krizi moškosti«, ki jo zaznamujejo projekti rehabilitacije t. i. »ranjene moškosti«, s katerimi se spopadajo nacionalne kulture, še posebej pri soočenju z novimi globalnimi modeli (hegemone) moškosti (Rosić, 2012: 61). Nekateri raziskovalci denimo umeščajo nastanek homofobnega nacionalizma v Srbiji že v čas pred razpadom Jugoslavije, in sicer v drugo polovico osemdesetih let (cf. Veličković, 2012). 78 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije BUDEN, BORIS (2004): Jeton i ja u JNA. V Leksikon Yu mitologije, I. Adrić, V. Arsenijević in Đ. Matić (ur.), 172–176. Beograd: Rende. CONNELL, RAEWYN (2012): Moškosti. Ljubljana: Krtina. CONNELL, RAEWYN W. IN JAMES W. MESSERSCHMIDT (2005): Hegemonic Masculinity: Rethinking the Concept. Gender Society 19(6): 829–859. DAVIS, JOHN (1977): People of the Mediterranean: An Essay in Comparative Social Anthropology. London: Routledge. GARB, MAJA (2002): Ženske na služenju vojaškega roka v JLA. V Seksizem v vojaški uniformi, L. Jalušič in M. Pešec (ur.), 127–136. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. GREIF, TATJANA (2007): Arheologija in spol: podobe spolov v interpretaciji prazgodovinskih kultur v Sloveniji. Ljubljana: Škuc. GREIF, TATJANA (2012): Nemoćni alfa mužjaci. Sarajevske sveske 39–40: 221–229. HEARN, JEFF (2003): On Men, Women, Militarism, and the Military. V Military Masculinities: Identity and the State, P. Higate (ur.), xi–xv. Westport: Praeger. JALUŠIČ, VLASTA (1999): Women in Interwar Slovenia. V Gender Politics in the Western Balkans: Women and Society in Yugoslavia and the Yugoslav Successor States, S. P. Ramet (ur.), 51–66. University Park: Pennsylvania State University Press. JANCAR-WEBSTER, BARBARA (1999): Women in the Yugoslav National Liberation Movement. V Gender Politics in the Western Balkans: Women and Society in Yugoslavia and the Yugoslav Successor States, S. P. Ramet (ur.), 67–87. University Park: Pennsylvania State University Press. JEZERNIK, BOŽIDAR (1997): Italijanska koncentracijska taborišča za Slovence med 2. svetovno vojno. Ljubljana: Društvo za preučevanje zgodovine, literature in antropologije. JONES, ADAM (2006): Straight as a Rule. Heteronormativity, Gendercide, and the Noncombatant Male. Men and Masculinities 8(4): 451–469. KOLAR, SLAVKO (2005): Služenje vojaškega roka v Jugoslovanski ljudski armadi (Jugoslovanski armadi). Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede. KLOBUČAR, MARIJA (2012): Prva svetovna vojna in slovenske ljudske vojaške pesmi. V Vojne na Slovenskem: pričevanja, spomini, podobe, M. Godina Golija (ur.), 27–46. Ljubljana: Založba ZRC. KOKALJ, NINA (2007): Moški v potrošniški družbi. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. KOROŠEC, DAMJAN (2009): Spolnost in kazensko pravo: od prazgodovine do t. i. modernega spolnega kazenskega prava. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije. KOTESKA, JASNA (2012): Tri funkcije balkanske muškosti. Sarajevske sveske 39-40: 115– 130. KUMER, ZMAGA (1992): Oj, ta vojaški boben: slovenske ljudske pesmi o vojaščini in vojskovanju. Celovec: Drava. KUMER, ZMAGA (2006): Delo in ljudska pesem na Slovenskem. Celje: Celjska Mohorjeva družba. Sandi Abram | »To smo fantje«: Genealogija (re)produciranja 79 KUZMANIĆ, TONČI (1999): Bitja s pol strešice: slovenski rasizem, šovinizem in seksizem. Ljubljana: Open Society Institute Slovenia. LEFEBVRE, HENRI (1974): The Production of Space. Oxford: Blackwell Publishing. MILIĆEVIĆ, ALEKSANDRA SASHA (2006): Joining the War: Masculinity, Nationalism and War Participation in the Balkans War of Secession, 1991–1995. Nationalities Papers 34 (3): 265–287. MOSTOV, JULIE (2000): Sexing the Nation/Desexing the Body. Politics of National Identity in the Former Yugoslavia. V Gender Ironies of Nationalism. Sexing the Nation, T. Mayer (ur.), 89–112. London, New York: Routledge. NAGEL, JOANE (2001): Masculinity and Nationalism: Gender and Sexuality in the Making of Nations. Ethnic and Racial Studies 21(2): 242–269. OLUJIC, MARIA B. (1995): Women, Rape, and War: The Continued Trauma of Refugees and Displaced Persons in Croatia. Anthropology of East Europe Review 13(1): 62–67. PETROVČIČ, TANJA (2003): Udeležba in promocija žensk v narodnoosvobodilnem gibanju v Sloveniji. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. PETROVIĆ, TANJA (2011): Studijski portreti vojakov JLA: O možnostih interpretacije. V Politike reprezentacije v Jugovzhodni Evropi na prelomu stoletij, T. Petrović (ur.), 312– 332. Ljubljana: Založba ZRC. RAMET, SABRINA P. (1999): In Tito‘s Time. V Gender Politics in the Western Balkans: Women and Society in Yugoslavia and the Yugoslav Successor States, S. P. Ramet (ur.), 89–105. University Park: Pennsylvania State University Press. RENER, TANJA IN MIRJANA ULE (1998): Back to the Future: Nationalism and Gender in Post-socialist Societies. V Women, Ethnicity and Nationalism, R. Wilford in R. Miller (ur.), 120–132. London, New York: Routledge. ROSIĆ, TATJANA (2012): Panika u redovima tj. Balkan, zemlja s one strane ogledala. Sarajevske sveske 39-40: 49–71. SADAR, NEVENKA (1991): Moški in ženske v prostem času: socialne in psihološke dimenzije načinov preživljanja prostega časa. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. SCHNEIDER, JANE (1971): Of Vigilance and Virgins: Honor, Shame and Access to Resources in Mediterranean Societies. Ethnology 10(1): 1–24. SEIFERT, RUTH (1996): The Second Front: The Logic of Sexual Violence in Wars. Women‘s Studies International Forum 19(1): 35–43. SLAPŠAK, SVETLANA (2000): Yugoslav War: A Case of/for Gendered History. Topos 2 (1/2): 17–68. SLAPŠAK, SVETLANA (2008): The After-War War of Genders: Misogyny, Feminist Ghettoization, and the Discourse of Responsability in Post-Yugoslav Societies. V Violence and Gender in the Globalized World: the Intimate and the Extimate, S. Bahun- Radunović in V. G. J. Rajan (ur.), 91–106. Aldershot: Ashgate. SOFOS, SPYROS A. (1996): Inter-ethnic Violence and Gendered Constructions of Ethnicity in Former Yugoslavia. Social Identities: Journal for the Study of Race, Nation and Culture (1): 73–92. STERGAR, ROK (2004): Slovenci in vojska, 1867–1914: slovenski odnos do vojaških vprašanj 80 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije od uvedbe dualizma do začetka 1. svetovne vojne. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete. VAN GENNEP, ARNOLD (1960): The Rites of Passage. Chicago: The University of Chicago Press. VELIČKOVIĆ, VUKŠA (2012): Homofobni nacionalizam i kriza maskulinosti u Srbiji. Sarajevske sveske 39-40: 255–260. WILFORD, RICK (1998): Women, Ethnicity and Nationalism. Surveying the Ground. V Women, Ethnicity and Nationalism, R. Wilford in R. Miller (ur.), 120–132. London, New York: Routledge. WOODWARD, RACHEL (2003): Locating Military Masculinities: Space, Place, and the Formation of Gender Identity and the British Army. V Military Masculinities: Identity and the State, P. Higate (ur.), 43–56. Westport: Praeger. YUVAL-DAVIS, NIRA (2009): Spol in nacija. Ljubljana: Sophia. ŽIŽEK, SLAVOJ (2006): The Universal Exception. London, New York: Continuum. Martin Gramc in Sabina Janičijević | Obnavljanje moškosrediščnega nacionalizma 81 Martin Gramc in Sabina Janičijević Obnavljanje moškosrediščnega nacionalizma skozi oglaševanje piva Abstract Revival of Androcentric Nationalism through Beer Advertising The world is becoming increasingly interconnected in the economic field. In order to find new profi- table niches, capitalism uses all the available discourses to attract consumers. Transnational corpo- rations have to differentiate their products on a local level in order to reach the broadest public possible. The aim of this article is to explore, through the use of the method of discourse analysis, how this differentiation is apparent in the Slovenian advertising space, where two different appro- aches for branding beer are used. The advertising approaches employed by both of the analysed beer brands, Laško and Union, use Slovenian national myths and images of masculinity that consu- mers can identify with. The advertising of beer through masculinity contributes to the public sphere being gendered as masculine, especially when it comes to its most prestigious positions. Keywords: hegemonic masculinity, nationalism, consumerism, advertising Martin Gramc is a student of Sociology at the Faculty of Social Sciences, University of Ljubljana. (gramatin@gmail.com) Sabina Janičijević is a student of the Sociology of Culture at the Faculty of Arts, University of Ljubljana. (sabina.janicijevic@gmail.com) Povzetek Svet je danes v gospodarskem pogledu čedalje bolj in bolj povezan in ker kapitalizem potrebuje nove tržne niše za povečevanje dobička, za dosego tega cilja uporabi vse razpoložljive diskurze, da pritegne potrošnike. Zato morajo transnacionalna podjetja na lokalni ravni diferencirati lastne proizvode, da pridobijo čim širšo publiko. Namen pričujočega članka je skozi diskurzivno analizo proučiti, kako se to kaže v slovenskem oglaševalskem prostoru, z uporabo dveh različnih pristopov v oglaševanju znamk piva Laško in Union. Pri oglaševalskih pristopih obeh pivskih znamk so upošte- vani slovenski nacionalni miti in prikazi moškosti, da bi pritegnili potrošnike, ki se na podlagi oglasa identificirajo v prikazu različnih moškosti ob podpori nacionalnih mitov. Oglaševanje piva skozi mo- škost in z obujanjem maskulinih nacionalnih mitov tudi ohranja spolno zaznamovanost javne sfere kot moškega prostora, predvsem tistih najbolj prestižnih mest. Ključne besede: hegemona moškost, nacionalizem, potrošništvo, oglaševanje Martin Gramc, študent sociologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. (gramatin@gmail.com) Sabina Janičijević, študentka sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. (sabina.janicijevic@gmail.com) 82 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije Uvod Hegemona moškost in moškosti kot samostojni koncept so relativno novi pojmi v družboslovnih znanostih, saj so prve konceptualizacije nastale konec osemde- setih let 20. stoletja. Prispevka feministične teorije ne moremo zanemariti, saj je razkrinkala moškosrediščnost konceptualizacije subjekta v zahodnem družboslov- ju in humanistiki: moška spolna zaznamovanost (in moškost) je bila nevidna, ker je bila norma. Sodobno proučevanje moškosti se danes ukvarja z vsemi spektri človeškega življenja moških, tako diskurzivnimi (npr. jezik) kot tudi nediskurziv- nimi praksami (npr. športne aktivnosti). V pričujočem članku se bova ukvarjala predvsem z diskurzivno prakso oglaševanja piva skozi moškosti in nacionalizem. Moškosti imajo dolgo zgodovino prepletanja z nacionalizmom, natančneje rečeno z razvojem nacionalne javne sfere, ki je, kot poudarja Pateman (2016: 32–35), patri- arhalna javna sfera, v kateri so ženske potisnjene v sfero zasebnega. Oglaševanje piva je, kot bova skušala dokazati na primeru oglaševanja pivskih znamk Laško in Union, spolno zaznamovana praksa, ki jo v globaliziranem svetu skušajo transnacionalne korporacije diferencirati na lokalni ravni skozi lastne proizvode, da bi privabile čim več potrošnikov. Naloga, ki sva si jo zadala, je ugotoviti, kako so v te namene uporabljeni nacionalni miti in moškosti, ki s pomočjo znanih kodov privabijo potrošnike, saj se ti lahko poistovetijo z oglaševanim, in kako ti isti oglasi ohranjajo in transformirajo določene mite ter kaj sporočajo o javni sferi. Hegemona moškost Raewyn Connell in James Messerschmidt (2005: 836–841) opredelita moškosti kot konfiguracije, ki so dosežene skozi družbeno delovanje in se zato razlikujejo glede na spolne relacije v določenih družbenih in časovnih umeščenostih. Prav tako moškost ni fiksna identiteta, vstavljena v telo, saj telo sodeluje pri oblikovanju moškosti. Pri tem je treba razumeti razmerje oseb, ki se identificirajo kot moški, do kolektivnih podob ali modelov moškosti. Raewyn Connell, ki je definirala koncept hegemone moškosti v osemdesetih letih 20. stoletja, je po tridesetih letih in številnih kritikah, ki jih je bila definicija deležna, koncept preoblikovala. Skupaj z Messerschmidtom (2005: 844–846) defi- nira hegemono moškost kot kulturno normo in konfiguracijo diskurzivnih praks, ki »po eni strani omogočajo, da o nečem govorimo in na to delujemo, hkrati pa na to šele konstruirajo« (Stanković, 2006: 117), in nediskurzivnih praks, pri čemer ne obstaja ena sama oblika takšne moškosti, ampak historični blok raznolikih hibrid- nih vzorcev, ki so del strategije doseganja hegemonije v razmerju do podrejenih moškosti in modelov ženskosti; hegemona moškost je utemeljena kot trenutni odgovor patriarhata na feministične zahteve in boj za enakopravnost (Connell, 2012). Hegemona moškost ni vzorec dominacije, ampak hegemonije, kjer vod- Martin Gramc in Sabina Janičijević | Obnavljanje moškosrediščnega nacionalizma 83 stva določena družbena skupina ne doseže s silo ali prisilo, ampak s strinjanjem podrejenih, torej temelji na družbenem konsenzu v določenem družbenem času, ki se opira na diskurzivno centralnost in institucionalizacijo; hkrati povzroča in se utemeljuje na marginalizaciji in delegitimaciji nehegemonih moškosti (Connell in Messerschmidt, 2005: 846). Ni nujno, da je hegemona moškost najpogostejši del vsakdana fantov ali moških, saj hegemonija deluje bolj na ravni proizvajanja pri- merov, simbolov moškosti; večina fantov ali moških nikoli ne doseže ideala hege- mone moškosti, hkrati je lahko hegemonija dosežena tudi z vključitvijo nehegemo- nih vzorcev moškosti v delovanje spolnega reda in ne nujno z njihovim aktivnim zatiranjem ali diskreditacijo (ibid.). Christine Beasley (2008: 95–96) poudarja, da v konceptualizaciji hegemone moškosti Raewyn Connell in James Messerschmidt še vedno strogo ločujeta dis- kurzivne od nediskurzivnih praks in zato globalno hegemono moškost vidita pred- vsem v ekonomskem smislu − prednost dajeta materialnemu. Na podlagi empirije (2005: 848–849) razdelita hegemono moškost na tri ravni, in sicer na: • lokalno, ki vključuje osebne stike, družino, organizacije in neposredne skup- nosti; • regionalno, ki je simbolno skonstruirana na ravni nacionalne države in reprezentirana skozi vzajemno delovanje specifičnih lokalnih maskulinih praks, ki imajo regionalni pomen (spreminja se skozi čas in družbe), oblikuje družbeno širok smisel realnosti moškosti in tako operira v kulturni domeni kot material; lokalna hegemona moškost daje kulturni okvir, ki je lahko materializiran v dnevnih praksah in interakcijah; • globalno, ki je skonstruirana v transnacionalnih arenah, kot sta svetovna politika in transnacionalno trgovanje. Christine Beasley (2008: 93–94) kri- tizira Raewyn Connell in Jamesa Messerchmidta, ker globalno hegemono moškost utemeljujeta na globalizaciji, ki jo obravnavata kot enosmerni proces, kot tudi pojmovanje globalne hegemone moškosti, ki ne vključuje spolne zaznamovanosti globalizacije kot take in izključuje vlogo žensk v glo- balizaciji. Ta je opredeljena, kot da gre za primarno uniformni in ekonomski top-down fenomen. Christine Beasley (2005: 98) še dodaja, da avtorja v pojmovanju globalne hegemone moškosti izgubita vlogo in vpliv lokalnih kultur v formiranju globalnega pojmovanja spola. Connell in Messerschmidt (2005: 850–853) pojasnjujeta, da so hegemone moškosti v precejšnji meri skonstruirane v interakciji z ženskimi spolnimi praksami in tako proizvajajo konvergenco med moškimi/moškostmi, vendar med dominant- nimi skupinami moških obstaja tokokrog utelešenja, ki vključuje institucije, skozi katere se utemeljujejo njihovi privilegiji. Spolne relacije so tako vedno arene nape- tosti in hegemona moškost je hegemona do te mere, da zagotavlja razrešitev teh napetosti tako, da jih stabilizira s patriarhalno močjo, ki jo prestrukturira v nove oblike. Beasley (2008: 93) zavrača utemeljevanje hegemone moškosti v političnem 84 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije pogledu kot politične funkcije, temelječe na solidarnosti med različnimi družbeno dominantnimi moškostmi, ki imajo natančno določene značilnosti, torej dejanske skupine. Po njenem mnenju (2008: 94–95) je treba hegemono moškost obravnava- ti kot politični ideal za mobiliziranje legitimnosti in solidarnosti med moškimi, saj je takšno pojmovanje bolj vključujoče tudi za moške, ki nimajo dejanske družbene moči. Hegemona moškost je spekter več različnih moškosti, osredotočenih okoli politične mobilizacije in ne dominacije, vključuje suprahegemone in subhegemone moškosti, kar omogoča o njej razmišljati v vertikalni in horizontalni smeri, kot tudi konceptualizacijo hegemone moškosti kot top-down procesa, to omogoča analizo medsebojno tekmujočih in spreminjajočih se spolnih identitet na globalni in lokal- ni ravni; omogoča osvetliti načine pogajanja različnih hegemonih moškosti in tudi načine upora proti njim, pojasnjuje Christine Beasley (2008: 97–98). Obenem pou- darjava, da pri hegemoni moškosti ni prisotno le tekmovanje z marginaliziranimi in podrejenimi moškostmi, ampak tudi sodelovanje in podpora v razmerju do žensk in ženskosti oziroma oseb, ki se ne identificirajo kot moški. Sodelovanje in podpora med moškostmi se kaže v homosocialnosti. Obstaja torej več med seboj tekmujočih hegemonih moškosti, ki delujejo na različne načine, da bi dosegle politično legitimnost moške hegemonije. Politična legitimnost je v preteklosti temeljila na ekonomski podstati, vendar pride v 70. letih 20. stoletja v tem sektorju do tektonskih sprememb. Fordistični produk- cijski način se je izpel (Mattick, 2011; Cohen, 2011; Harvey, 2012) in z njim tudi zagotavljanje legitimnosti tradicionalne hegemone moškosti, ki je opredeljevala moškega kot delavca in primarnega hranilca družine (Fernandez-Kelly, 2005: 70). Obenem so po drugi svetovni vojni na trg delovne sile čedalje bolj vstopale ženske, ki pa niso bile prepoznane kot delavke oziroma njihova identiteta ni bila ekvivalent- no priznana kot delavska, kot je bila moškim. Z razpadom fordističnega produkcij- skega načina pride do spodkopavanja utemeljevanja in legitimnosti tradicionalne hegemone moškosti, ki v vse manj gotovih ekonomskih razmerah (za večino pre- bivalstva in predvsem za moške), ki so bile njen temelj, išče nove vire legitimiran- ja in utemeljevanja. Treba je poiskati nov vir ohranjanja hegemonega položaja moškosti. Politična sfera je, kot poudarjata Starck in Sauer (2014: 4), obeležena kot moška, a ni pripoznana kot taka. Kje torej lažje utrditi in zagotoviti status quo hegemoni moškosti kot v politični sferi? Nacionalizem pa je, kot bova pokazala v nadaljevanju, inherentno povezan z moškostjo, in zato zelo priročna ideologija utrjevanja regionalne hegemone moškosti, kar počne s pomočjo obujanja nacio- nalnih mitov in idealiziranjem preteklosti. Ker so oglasi ekonomsko-politični in družbeni artefakti, lahko v njih razberemo trenutne ideologije, ki se na primeru oglaševanja piva berejo skozi prakso pitja piva, ki simbolizira ukrotitev narave, premagovanje ovir. Zadnje simbolizira družbeno mobilnost in moško zbliževanje – homosocialnost (State, 1991: 116–118). Pitje piva tako ponazarja premagovanje ovir, ki moškim v trenutnih razmerah dajejo občutek hegemone moškosti na sim- bolni ravni, če ne že na ekonomski, saj s tem ohranjajo svoj patriarhalni privilegij in Martin Gramc in Sabina Janičijević | Obnavljanje moškosrediščnega nacionalizma 85 hegemono moškost. Na nacionalni ravni oglaševanje, ki je tudi ekonomsko-politič- no zaznamovano, kot del javne sfere daje prostor za ohranjanje in utrjevanje regi- onalne hegemone moškosti. Pri pivskih znamkah Laško in Union se zastavlja vpra- šanje, kako oglaševalske prakse transnacionalnih korporacij izkoriščajo simbolno skonstruiranost moškosti in njene regionalne oziroma nacionalne prakse, da bi privabile potrošnike, in kako s tem soustvarjajo regionalno hegemono moškost. Nacionalizem in moškost Kot pravi Mosse (2005: 21), je nacionalizem skoraj zagotovo najmočnejša ide- ologija, ki je zaznamovala moderno dobo. Nacionalizem ima tako ideološke kot politične posledice, saj hkrati brani in promovira interese naroda (Kellas, 2002: 5). Smith (2005: 19) je nacionalizem opredelil kot »ideološko gibanje za doseganje in ohranjanje samostojnosti, enotnosti in identitete prebivalcev, ki po mnenju njenih članov tvorijo dejanski ali potencialni narod«. Čeprav se pri pojmu nacionalizma teoretiki srečujejo s številnimi različnimi definicijami, naj bi vsaj teoretično nacio- nalne in etnične »zamišljene skupnosti« premagovale razlike, tudi spolne. A ravno te pogosto niso odpravljene, saj so v nacionalističnih diskurzih ženske neredko izključene iz javne sfere, njihov položaj pa je omejen na raven objekta (Yuval- Davis, 2009: 75). Kot je ugotovil Bourdieu (2010: 11), se je spol skozi zgodovino izkazal za eno najvztrajnejših in najpomembnejših strukturirajočih struktur in se zato sprejema kot nekaj naravnega. Ravno zato tudi ni presenetljivo, da so številni evropski avtorji v 19. stoletju populacijo v diskretne, homogene nacionalne skup- nosti razdelili kar na podlagi domnevne spolne karakteristike − ženskost so tako povezali s kulturnim konceptom nacionalnosti, medtem ko sta moškosti pripadla državnost in politični nacionalizem (Maxwell, 2005: 266). Ženskost je splošno gle- dano simbolizirala lingvistično/kulturno nacionalnost, ne pa politične (ibid.: 281). Podobno ugotavlja tudi Čakardić (2005: 845), ki pravi, da je država povsem urejena po bioloških predsodkih in zato ustvarja spole, simulira moško-ženski svet in krepi moško-ženske vloge. Ženski svet je svet družine, moški je svet javnosti. Država je zgolj navidezna zastopnica vseh državljank in državljanov, saj stoji na lažnih temeljih, ki ženskam dajejo občutek, da jim je zagotovljeno mesto državljana. Carole Pateman (2016: 32) namreč ugotavlja, da državljanske svoboščine niso univerzalne, temveč so posledica patriarhalne pravice in atribut moškosti. Iz druž- bene pogodbe je bila že v osnovi izključena zasebna sfera, torej sfera, povezana z žensko, ki ni politično pomembna, saj je ves politični interes usmerjen v javno sfero. Družbeni dogovor patriarhatu ne nasprotuje, ampak se z njim šele zares vzpostavi, saj je dogovor hkrati tudi spolni pakt, tako v patriarhalnem pomenu (utrjevanje politične pravice moških do žensk) kot v spolnem pomenu (omogoča dostop moških do ženskih teles). Prav tako ni zanemarljivo dejstvo, da so družbeno pogodbo sestavili moški, ki so spolno razliko postavili za politično razliko in jo ute- 86 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije meljili z biologijo (Pateman, 2016: 35). Spolna pogodba je tako po Carole Pateman (2016: 32–35) pogodba, ki utrjuje moško oblast nad ženskami in njihovimi telesi, jih zadržuje v sferi zasebnega in jih tako konstituira kot drugorazredne državljanke. Kot poudarja Mosse (2005), moški in ženski nacionalni stereotipi izhajajo z začetka 19. stoletja, ko si jih je prilastil nacionalizem. Moškost je sama po sebi normativ že vse od antike. V začetku 19. stoletja se ta preoblikuje, in sicer tako, da označuje resnost in globino, medtem ko se ženskosti pripisujeta plitkost in lahkomiselnost. Za strukturo družbe in nacije sta bili namreč izjemno pomembni nespremenljivi spolni vlogi (Mosse, 2005: 30–31). Medtem ko je bila moškost pri- kazana kot »temelj nacije in družbe, so žensko, ki so jo pogosto obtoževali zaradi plitkosti in lahkomiselnosti, hkrati opevali kot varuhinjo morale in varuhinjo javne- ga in zasebnega reda« (Mosse, 2005: 31). Nacionalni spolni stereotip, ki je olajšal vsiljevanje družbenih norm, se je kot izjemno priročen izkazal tudi po mnenju Maxwella1 (2006: 268). Stereotipna nacionalna ženska – gre za vzorčni primer – je morala biti krepostna, čedna, vzdržna, stereotipni moški pa herojski, asertiven in samopožrtvovalen. Hkrati so stereotipi o moških označevali mejo med nacional- nimi moškimi – njihova seksualnost, ki je bila temelj definicije moškosti, je bila definirana v kontekstu poguma, potentnosti in dominacije nad ženskami – in tujimi moškimi (Maxwell, 2005: 282–283). Nacionalne države za proizvajanje kulturnih pomenov vključujejo imaginarije skupnosti, skupne nacionalne identitete in pripadnosti; to počnejo s pomočjo naracij, medijskih podob in ritualov, pravi Tarja Väyrynen (2013: 139). Zamišljanje nacionalnih držav vključuje prilaščanje teles kot objektov, v katere sta vpisani želja po nacionalni enotnosti in nacionalna identiteta. Prilaščanje moškega telesa je pogosto pospremljeno s hegemonimi oblikami moškosti, ki so konstruirane za nacionalno identiteto (ibid.: 147). Kot bomo v videli v nadaljevanju, je prepletenost (regionalne) hegemone moškosti in nacionalističnega diskurza zelo priročna prak- sa, ki jo v oglaševanju s pridom izkoriščajo transnacionalne korporacije. Moškosti v oglaševanju Skoraj vse potrošne dobrine so oznamovane, utrjene in vzdrževane skozi prakso normativnega spolnega binarizma v prepletajočih se sistemih kulturnih institucij marketinške potrošnje in segmentacije, trdita Schroeder in Zwick (2004: 21). Oglasi so namreč estetski in sociopolitični artefakti in oglaševanje del siste- ma vizualne reprezentacije, ki ustvarja pomen znotraj kulturnih krogotokov ter reflektira in ustvarja družbene norme. Oglaševanje kot reprezentacija vpliva na kulturno in individualno pojmovanje identitete in mora biti razumljeno kot rezul- 1  Maxwell analizira konstrukcijo moškosti in ženskosti v nacionalističnem diskurzu v Avstro-Ogr- ski monarhiji v devetnajstem stoletju. Martin Gramc in Sabina Janičijević | Obnavljanje moškosrediščnega nacionalizma 87 tat spreminjajočih se družbenih in kulturnih praks (ibid.: 24). Scroeder in Zwick ne opredelita oglasov tudi kot ekonomske artefakte, kar zagotovo so, saj je njihov glavni cilj prodaja izdelka. Oglaševalski diskurz kljub transgresivnim branjem kulturnega sporočila še vedno utrjuje tradicionalne spolne vloge (Gee, 2014: 919; Kervin, 1990: 68; Schroeder in Zwick, 2004: 21) in jih omejuje na spolni binarizem v potrošništvu. Oglasi vsebujejo pojmovanje moškosti, ki je povezano z življenjskim slogom; podo- be potrjujejo moškost z umeščanjem moških v (stereotipno) moške situacije (npr. igranje nogometa, zbiranje in pitje v pivnici), pri čemer se pojavlja subtilno opozo- rilo, da je moškost začasna, šibka in da za lastno potrjevanje nenehno potrebuje potrošniške prakse (Schroeder in Zwick, 2004: 21). Kervin (1990: 68–69) dodaja, da nestereotipnega kodiranja oglaševanja ne smemo razumeti kot nadomestek tradicionalnih vlog, ampak kot nenehno potrebo oglaševanja po novih sredstvih, ki bodo pritegnila potrošnikovo pozornost; takšno kodiranje preprečuje kakršne koli spremembe spolne ideologije, saj je vse skupaj namenjeno prodaji proizvoda, pri čemer so potrošniki definirani na podlagi izdelkov, ki jih kupujejo in uporabljajo. Kako lahko potemtakem soobstajata konvencionalna in nekonvencionalna upodobitev spolov? V oglaševanju sta osnovni cilj prodaja izdelka in monetari- ziranje ciljne skupine, ki so v tem primeru osebe, ki se identificirajo kot moški. Oglaševalski diskurz tako uporabi že znane podobe moškosti, da bi ciljnemu občin- stvu približal oglaševani izdelek, poudarja State (1991: 115). Nekonvencionalne podobe pa so namenjene zbujanju pozornosti, ki oglaševalcem omogoča privabl- janje novih potrošnikov in maksimizacijo dobička. Na eni strani se utrjuje spolni binarizem, na drugi pa ga razbijajo nove, na prvi pogled morda nevidne nekonven- cionalne podobe spolov, saj prodaja in oglaševanje izdelka zahtevata inovacijo, da se potrošniki/ce ne naveličajo izdelka, hkrati pa samo potrošniško telo ne bere in razpoznava oglasov enoznačno, ampak polisemično. Spolni binarizem je z novimi nekonvencionalnimi podobami spolov, tj. moškosti, le razširjen, ni pa tudi prese- žen, saj se prilagaja obstoječim družbenim razmeram, iz katerih oglaševalci črpajo gradivo za oglaševanje svojega izdelka. Susan Alexander (2003: 536–540) pojasnjuje, da je podoba maskulinosti ustvar- jena z namenom prodaje določenega izdelka in da tako oblikuje način, kako moški vidijo sebe in druge; eno od področij, na katerih je ta sprememba neizpodbitna, so spolne vloge in spolne identitete. Ko moški konzumirajo popularno kulturo in oglase, konzumirajo tudi maskuline spolne ideale, povezane s specifičnimi izdel- ki; empirični podatki kažejo, da ideali moškosti vplivajo na moško in fantovsko razumevanje identitete in vedenja. Susan Alexander (ibid.) opredeli moškost kot znamko (ang. brand); gre za koncept, zakoreninjen v potrošniškem kapitalizmu, ki omogoča, da se dobiček ustvarja skozi generiranje negotovosti v zvezi s telesno podobo, kar rezultira v potrošniških odločitvah za nakup oglaševanih izdelkov, ki naj bi odstranili vire te negotovosti. Avtorica mnogoterost moških spolnih repre- zentacij v sodobni popularni kulturi označi za sredstvo kapitalistične hegemonije, 88 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije ki se kaže v proizvajanju moškosti kot znamke; multinacionalna podjetja računajo na večjo prodajo in dobiček, v ozadju pa ni nikakršnega poglobljenega razume- vanja, kaj naj bi moškost dejansko pomenila (ibid.). Moški so zaradi velikega druž- benega pritiska kulturnega ideala moškosti še posebej dojemljivi za nakupovanje izdelkov, ki jih izberejo v svoji potrebi po utrjevanju prave moškosti, sploh če čutijo, da ne bodo kos predpisanim družbenim standardom, dodaja Denise Kervin (1990: 69). Martha Wörsching (2007: 200–217) pravi, da je v samem jedru komercialne logike poudarjanje identitete, saj je spolna identiteta temelj človeške identitete na splošno. Ker se je v zadnjih desetletjih trg delovne sile2 spremenil (vključevanje več žensk na trg dela, naraščanje moške brezposelnosti, prekarizacija dela ipd.) in pritisk na državo blaginje povečal, se mora tradicionalni spolni red pod pritiskom modernizacije redefinirati, na novo legitimirati in racionalizirati. V takšnih razme- rah so se moški prisiljeni potrditi zunaj sfere tradicionalnega poklicnega dela, ki je sicer eden od temeljev spolne identitete. Susan Alexander (2003: 551–552) pojasn- juje, da moškost danes ni več definirana s tem, kar moški proizvede v sferi pro- dukcije, ampak s tem, kar moški troši: zmožnost slediti kateremu koli od mnogo- terih slogov omogoča oblikovanje mnogoterih moškosti; potrošnja v postmoderni družbi postaja središčna tudi za izvajanje moškosti. Harrison (2008: 56) poudarja, da doživlja koncept moškosti pomembne družbene spremembe, ker veliko moških ponovno ocenjuje lastni videz, repozicionirajo sami sebe, saj kot potrošniki mode in stilskih izdelkov v končni posledici rekonstruirajo idejo, kaj pomeni biti moški; oglaševanje je eno primarnih orodij kapitalizma za nadzor, usmerjanje in obliko- vanje potrošnika, pri čemer oglaševanje ni le pasivno sprejeto, ampak je lahko tudi zavrnjeno. Osgerby (2003: 60–76) opaža, da je potrošniška praksa kot kulturna praksa v globalnem pogledu še vedno feminizirana, vendar so moške identitete z apetiti potrošniške industrije postale sprejemljive in izražene. Moški so bili sicer od same- ga začetka potrošniške kulture potrošniki, vendar je bilo blago, ki so ga kupovali za osebno uporabo, obravnavano kot strošek (expenditure). Dvajseto stoletje je na področju potrošnje prineslo velike spremembe, saj je prostočasno orientirani potrošniški etos postal dobro zasidran v življenjskih slogih. Spremembe v sferi potrošnje so prinesle tudi artikulacijo moškosti, ki ni bila več vezana na oseb- no, ampak na hedonistično potrošnjo (ibid.). Moške identitete, orientirane okoli potrošništva, so spremenile in izzvale uveljavljene kode moškosti, vendar moški potrošnik ni radikalni, transgresivni fenomen, temveč transformativni, kaže pa na nastanek nove srednjerazredne frakcije, ki časti hedonizem in slog, ki sta bila ustvarjena na zahtevo modernega kapitalizma v smislu neskončne regeneracije potrošniškega trga (ibid.: 83). Sarah Gee (2014: 927) to poimenuje fleksibilna moškost, ki je oblika identitete, ki se prilagaja in obsega različen spekter domi- 2  Avtorica analizira oglaševanje moških in izdelkov za moške v Nemčiji, vendar je analiza zaradi zgodovinske, kulturne in geografske povezanosti relevantna tudi za Slovenijo. Martin Gramc in Sabina Janičijević | Obnavljanje moškosrediščnega nacionalizma 89 nantnih moških stereotipov in bolj alternativnih oblik moškosti, da bi se tako poga- jala o spremembi sodobnih spolnih razmerij v kontekstu globalizacije in medijsko gnane potrošniške kulture poznega kapitalizma. Alternativne moškosti so vključe- ne v prevladujoče ideale moškosti, ker v postmodernem kapitalizmu spodbujajo nenehno segmentacijo trga, zagotavljajo dobiček in povzročajo neskončno fluid- nost potrošnje, ki je bistvenega pomena za poganjanje kapitalistične potrošniške identitete, saj je identiteta čedalje bolj povezana s potrošniškimi praksami. Hkrati komodifikacija moške identitete podpira prespraševanje te identitete, širi njene meje in ustvarja fleksibilno moškost (ibid.: 928–932). Fleksibilna moškost je orodje hegemone moškosti, saj skozi spekter različnih moškosti in proces kolažiranja v sferi potrošnje poznega kapitalizma zagotavlja nove oblike političnega legitimiran- ja hegemone moškosti. Študija primera Obravnavala bova tri oglase, in sicer dva za pivo znamke Union in enega oziroma en večdelni oglas za Laško. V prvem analiziranem oglasu za Union se kralj Matjaž po dolgih letih spanja prebudi pod Peco, zapusti svoje domovanje in se odpravi pogledat, kako se godi njegovim zanamcem. Na poti po slovenskem podeželju na cesti zaustavi avtomobil, ki ga skoraj zbije. Trije prijatelji ga vzamejo v avtomobil in ga na poti do pivnice seznanijo z mobilnimi telefoni in selfiji. Ko prispejo v pivnico, kralj Matjaž gostom plača pivo. Zgodba drugega Unionovega oglasa je precej podobna, v njem pa nastopa Povodni mož. Ta se dvigne iz Ljubljanice, nakar se sprehodi do pivnice v Ljubljani. Na poti do tja od njegove lepote omedlevajo ženske, pa tudi kakšen moški. Na koncu se v gostilni nonšalantno podrsa po klopi ob točilnem pultu do natakarice Urške, ki jo je očitno že očaral. Urška ga vpraša, ali je prišel na ples. Sledi vmesni prizor, ki prikaže nevihtno noč, v kateri Urška in Povodni mož plešeta. Kamera se nato vrne v pivnico in Povodni mož odgovori, da je prišel na pijačo. Oglas za Laško se ves čas odvija v gledališkem zaodrju, osrednja junaka pa sta sin in oče, Sebastijan in Boris Cavazza, ki skozi besedni dvoboj, ki ga generirajo potrošniki oglasa s pošiljanjem rim, tekmujeta za zmago. Gre torej za klasično moško petelinjenje, v katerem nazadnje zmaga sin, pri čemer oče dvomi o rezul- tatu glasovanja. Oba Unionova oglasa lahko beremo kot oglaševanje moškosti s prizivanjem moških arhetipov iz nacionalističnih bajk in kanonske literature avtorjev 19. stoletja, torej stoletja prebujanja evropskih narodov, s čimer se sklada uporaba Prešernove poezije. Arhetipi, ki so jih avtorji uporabili v oglasu, igrajo na karto nacionalizma, ko uporabljajo slovenske junake, ki jih brez dodatnih pojasnil lahko že na prvi pogled prepoznajo zgolj »pravi« Slovenci (torej tisti, ki si delijo skupno kulturno ozadje in poznajo mite o prednikih). Pitje piva kot prispodobe za pre- 90 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije magovanje ovir v Unionovih oglasih, vključeno v oglase, ponazarja simbolni pri- mat moškosti in hkrati družbeno mobilnost in težnjo po ohranjanju družbenega statusa quo. Prav tako oglasa sporočata, kaj naj bi bila prava moškost, torej moški kot aktivni posameznik, ki se ob pravem času postavi zase in za svoje bližnje, da bi jih zaščitil v času negotovosti ali nesreče. Pri oglasu za Laško se reprezentacija moškosti riše skozi tipični moški dvoboj med sinom in očetom. Dvoboj je v oglasu prikazan kot boksarski dvoboj v ringu, ki pa je bolj sofisticiran, saj se namesto z udarci drug proti drugemu borita z besedami. Oče in sin sta znana na nacionalni ravni, kar omogoča širok doseg oglaševanja piva potrošnikom. Vsem trem oglasom sta skupni redefinicija in legitimacija hegemone moškosti, le da je dialektika med staro in novo hegemono moškostjo pri Laškem umeščena znotraj istega oglasa, pri Unionu pa razdeljena na dva oglasa. Kralj Matjaž in Boris Cavazza s svojo bradatostjo, starostjo in baha- štvom uprizarjata staro hegemonijo, bolj tradicionalno moškost, iz katere Povodni mož in Sebastijan Cavazza, oba (zgodovinsko) mlajša, črpata svoj simbolni kapital, ki je temelj novi hegemoni moškosti. Kot sva že omenila, je v sodobnosti sfera produkcije izgubila središčno vlogo v definiranju moške identitete in je stabilnost identifikacije omajana, utemeljevanje novih hegemonih moškosti pa se premešča v sfero potrošnje, kjer išče vedno nove tržne niše, da poganja kapitalistični sistem proizvodnje in vzpostavlja alternativne moškosti, ki fleksibilizirajo pojmovanje hegemonih moškosti. Dva različna oglaševalska pristopa skozi uprizarjanje dveh različnih hegemonih moškosti omogočata ugajanje segmentiranemu trgu, pri čemer druga drugo podpirata in legitimirata tako na diskurzivni ravni kot tudi pri razdelitvi potrošnikov. Matjaževa in Borisova hegemona moškost je subhegemona, ker je stvar pretek- losti. Svoje hegemone pozicije zaradi strukturnih in družbenih sprememb namreč ne moreta več uveljavljati, kot sta jo lahko nekoč. Boris kot stari patriarh s svojimi igralskimi dosežki iz preteklosti kljub asertivni vlogi v oglasu ne more prevzeti hegemonega položaja, ker so se načini utemeljevanja in potrjevanja hegemone moškosti spremenili v prid Sebastijana. S predajanjem simbolnega kapitala novi suprahegemoni moškosti (Sebastijanu in Povodnemu možu), ki se utemeljuje na lepoti, skrbi za telesni videz in modi (Sebastijan zastoka, ko ugotovi, da si je med prepirom umazal majico), subhegemona moškost zagotavlja solidarnost in legi- timizacijo moške moči nad ženskami. To se kaže v izključenosti žensk iz samega diskurza oglaševanja dveh proizvajalcev piva, ki sta v večinski lasti transnacionalne korporacije Heineken3 in ki za prodajo uporabljata različne nacionalne simbole in segmente nacionalnega diskurza. V želji po dobičku transnacionalna korporacija svoje oglaševanje lokalizira, pri čemer za konstrukcijo moškosti uporablja različne 3  Leta 2004 je pivovarna Laško postala večinska lastnica Pivovarne Union (MMCRTV, 2004), leta 2015 pa je nizozemska transnacionalna pivovarna Heineken postala večinska lastnica pivovarne Laško (SIOL, 2015). S tem ima Heineken v večinski lasti obe večji pivovarni na Slovenskem. Martin Gramc in Sabina Janičijević | Obnavljanje moškosrediščnega nacionalizma 91 nacionalne mite in simbole, da bi s pomočjo razpršitve oglaševalskega pristopa pridobila čim širši krog potrošnikov, državljanov. Tako Jackson (2014: 901–902) opozarja na pogosto prakso transnacionalnih korporacij, ki koncept naroda in njegove simbole unovčijo kot vir kolektivne diferenciacije in identifikacije, s čimer se na lokalni ravni približajo potrošniku, ki ga skozi oglase nagovarjajo tudi kot državljana. Tako pridobivajo čedalje večji pomen tudi pri oblikovanju lokalnega nacionalizma. In kje je v tej zgodbi prostor za pivo? Moškost in nacionalna identite- ta sta poblagovljeni, zato je to lokalizacijo najlaže učinkovito doseči s pomočjo piva, ki tudi skozi poudarjanje svoje naravnosti – povezava oglasov za pivo in narave ni nova, saj pivo pogosto nastopa kot ustekleničena narava in simbolizira ponovno povezavo z njo (State, 1991: 116) – omogoča artikulacijo celega spektra družbenih institucij, razmerij in blag – ter hkrati utrjuje svoj privilegirani položaj in skozi sim- bolno rabo performira in potrjuje moškost. Potrjuje dominantno obliko moškosti, in sicer tako, da jo skozi nostalgično lečo visokokonkurenčnega trga vključuje v oblikovanje nacionalističnih diskurzov, pogosto z vpeljevanjem marginaliziranih tarč, pojasnjuje Jackson (2014: 902–904), ki sicer govori o dominantni moškosti, vendar pa sama raje upoštevava hegemono moškost, saj se oglaševanje legitimira z uspešno interpelacijo potrošnikov državljanov, ne pa prisilo. Ko kralj Matjaž in Povodni mož v pivnici naročita pivo, reprezentirata hegemono moškost, s svojo zgodovinsko prtljago pa obudita in utrdita nacionalistični diskurz prebujanja slovenskega naroda. Ponovno obujanje njunih likov lahko v trenutnem družbenopolitičnem kontekstu beremo kot vrnitev junakov, ki morata svoj narod opomniti, da je zašel s poti. Po Andersonu (1998: 35) je ena od značilnosti nacio- nalizma pojmovanje naroda kot enotnega organizma, ki se linearno premika skozi prazen časovni trajektorij, da bi dosegel določen cilj − emancipacijo. Prebujanje kralja Matjaža in Povodnega moža ter njuno potovanje lahko tako razumemo kot (ponovno) prebujanje slovenskega naroda, ki se poenoti skozi potrošnjo piva. Oče in sin Cavazza na drugi strani z igralsko prepoznavnostjo na nacional- ni ravni in simbolnim kapitalom, ki ga imata kot sekssimbola svoje generacije, uprizarjata sodobnejšo obliko hegemonih moškosti. Tudi ta se utrjuje skozi ogla- ševanje piva. Obenem se z obujanjem nacionalnih mitov in izbiro maskulinega nacionalis- tičnega diskurza obuja in utrjuje izključevanje žensk iz javne sfere in njihov status drugorazrednih državljank, ki so še vedno ujete v okvire spolne pogodbe, izrinjene iz javne sfere in priklenjene na zasebno. V analiziranih oglasih so namreč ženske postavljene v ozadje, njihove vloge so pasivne, so vloge spremljevalk, če pa se že postavijo v ospredje (kadra) – to stori Urška –, potem jih povsem prevzame moški subjekt, ki svojo hegemono moškost ohranja prek heteronormativnosti. 92 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije Sklep Transnacionalne korporacije, kot je Heineken, z izkoriščanjem nacionalistične- ga diskurza, ki soustvarja regionalno hegemono moškost, iščejo nove načine za pritegnitev potrošnikov, ki naj prav skozi proces potrošnje oblikujejo svojo (moško) identiteto. Oglaševanje pivskih znamk Laškega in Uniona kot nacionalnih potroš- niških znamk lahko beremo na več načinov, saj ta proces ni enoznačen, sporočilo je namreč pri različnih družbenih skupinah različno sprejeto in interpretirano. A jasno je, da v času splošne negotovosti obujanje slovenskih mitičnih in literarnih junakov, ki jih nacionalna publika dobro pozna, služi kot poziv k vrnitvi starih, tradicionalnih (moških) vrednot, kot so trdnost, varnost, avtoriteta in prijateljstvo. Analizirani oglasi s pomočjo nacionalističnega diskurza hegemone moškosti s poudarjanjem moške homosocialnosti (bratenja/kameradstva) hkrati nakazu- jejo izključenost žensk iz javnega življenja, tako na reprezentativni kot tudi na simbolni ravni. Že res, da so ženske danes vedno bolj prisotne v javni sferi (tudi v oglaševanju), vendar najbolj prestižna in simbolno nabita mesta ostajajo moško zaznamovana. Literatura ALEXANDER, SUSAN M. (2003): Stylish Hard Bodies: Branded Masculinity in Men‘s Health Magazine. Sociological Perspectives 46(4): 535–554. ANDERSON, BENEDICT (1998): Zamišljene skupnosti: O izvoru in širjenju nacionalizma. Ljubljana: Studia Humanitatis. BEASLEY, CHRISTINE (2008): Rethinking Hegemonic Masculinity in a Globalizing World. Men and Masculinities 11(1): 86–103. BOURDIEU, PIERRE (2010): Moška dominacija. Ljubljana: Založba Sophia. CONNELL, RAEWYN (2012): Moškosti. Ljubljana: Založba Krtina. CONNELL, RAEWYN W. IN JAMES W. MESSERSCHMIDT (2005): Hegemonic Masculinity: Rethinking Concept. Gender and Society 19(6): 829–859. ČAKARDIĆ, ANKICA (2005): Država kao bratska zajednica, Težnja zajednici bez zajednice. Filozofska istraživanja 25(4): 841–848. FERNANDEZ-KELLY, PATRICIA (2005): Reforming Gender: The Effects of Economic Change on Masculinity and Femininity in Mexico and the U. S. Women’s Studies Review (jesen): 69–101. GEE, SARAH (2014): Bending the Codes of Masculinity: David Beckham and the Flexible Masculinity in the New Millennium. Sport in Society 17(7): 917–936. JACKSON, STEVEN (2014): Globalization, Corporate Nationalism and Masculinity in Canada: Sport, Molson Beer Advertising and Consumer Citizenship. Sport in Society 17(7): 901–916. KELLAS, JAMES G. (2002): The Politics of Nationalism and Ethnicity. New York: St. Martin’s Martin Gramc in Sabina Janičijević | Obnavljanje moškosrediščnega nacionalizma 93 Press. KERVIN, DENISE (1990): Advertising Masculinity: The Representation of Males in Esquire Advertisements. Journal of Communication Inquiry 14(1): 51–70. MAXWELL, ALEXANDER (2005): Nationalizing Sexuality: Sexual Stereotypes in the Habsburg Empire. Journal of the History of Sexuality 14(3): 266–290. MMCRTV (2004): Laško večinski lastnik Uniona. Dostopno na: http://www.rtvslo.si/ gospodarstvo/lasko-vecinski-lastnik-uniona/26659 (10. oktober 2016). MOSSE, GEORGE L. (2005): Nacionalizem in seksualnost. Ljubljana: cf*. OSGERBY, BILL (2003): A Pedigree of the Consuming Male: Masculinity, Consumption and the American ‘Leisure Class’. The Sociological Review 51(S1): 57–85. PATEMAN, CAROLE (2016): Spolna pogodba. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. SCHROEDER, E. JONATHAN IN DETLEV ZWICK (2004): Mirros of Masculinity: Representation and Identity in Advertising Images. Consumption Markets & Culture 7(11): 21–52. SIOL.NET (2015): Nizozemski pivovar Heineken je novi lastnik Pivovarne Laško. Dostopno na: http://siol.net/novice/gospodarstvo/nizozemski-pivovar-heineken-je-novi- lastnik-pivovarne-lasko-video-143072 (10. oktober 2016). SMITH, ANTHONY DAVID (2005): Nacionalizem: teorija, ideologija, zgodovina. Ljubljana: Krtina. STANKOVIĆ, PETER (2006): Politike popa. Uvod v kulturne študije. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. STARCK, KATHLEEN IN BRIGIT SAUER (2014): A Man’s World? Political Masculinities in Literature and Culture. Newcastle upon Tyne: Cambridge Scholars Publishing. STATE, LANCE (1991): The Cultural Meaning of Beer Commercials. North American Advances in Consumer Research 18: 115–119. VÄYRYNEN, TARJA (2013): Keeping the Trauma of War Open in the Male Body: Resisting the Hegemonic Forms of Masculinity and National Identity in Visual Arts. Journal of Gender Studies 22(2): 137–151. WÖRSCHING, MARTHA (2003): Race to the Top: Masculinity, Sport and Nature in German Magazine Advertising. Men and Masculinities 10(2): 197–221. YUVAL-DAVIS, NIRA (2009): Spol in nacija. Ljubljana: Založba Sophia. 94 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije Michael A. Messner Je šport še moški svet? Proučevanje moškosti in športa1 Abstract Still a Man‘s World? Studying Masculinities and Sport On a general level, the article can be grouped with other studies that explore the ways in which men’s practices shape masculinities, and assess the impact of those constructions on men them- selves and others. The author traces the development of scholarship focusing on men, masculini- ties, and sport. He describes the contributions that this research has made to more general schol- arly work on masculinities, the body, health, and violence. The article is concluded by an outline of the new directions in research on men and sport – particularly studies that examine sport as an institutional and cultural context for power relations between women and men and between various groups of boys and men. Keywords: sport, gender, masculinities, body, violence, health Michael Messner is a professor of Sociology and Gender Studies at Dornsife College of South California. (messner@usc.edu) Povzetek Na splošni ravni se članek umešča med študije, ki analizirajo načine, na katere prakse moških obli- kujejo moškosti in ki ugotavljajo učinek teh konstrukcij moškosti na same moške kot tudi na druge. Avtor spremlja razvoj raziskovanja o moških, moškostih in športu ter predstavi vpoglede, ki jih je to raziskovanje odprlo na širšem področju raziskovanja moškosti in telesnosti, zdravja in nasilja. V sklepnem delu oriše nove smeri raziskovanja moških in športa – zlasti študije, ki proučujejo šport kot institucionalni in kulturni kontekst, ki uokvirja razmerja moči med ženskami in moškimi ter med različnimi skupinami moških in fantov. Ključne besede: šport, spol, moškosti, telo, nasilje, zdravje Michael Messner je profesor sociologije in študij spolov na kolidžu Dornsife na Univerzi Južne Kalifornije. (messner@usc.edu) 1 Besedilo je prevod avtorjevega prispevka Still a Man’s World? Studying Masculinities and Sport, ki je prvič izšel v zborniku Handbook of Studies on Men & Masculinities (Sage Publications, 2005). Zbornik so uredili Michael S. Kimmel, Jeff Hearn in Raewyn W. Connell. Michael A. Messner | Je šport še moški svet? Proučevanje moškosti in športa 95 Pred nedavnim sta dva dogodka s področja športa sprožila dovolj ostre polemi- ke, da sta njuni zgodbi s športnih strani prišli v širšo javno razpravo. Prvi dogodek je bil, da je med letoma 2002 in 2003 ameriški minister za izobraževanje oblikoval komisijo za presojo priljubljenega trideset let starega zakona Title IX, ki mu akti- vistke ženskega športa pripisujejo poglavitne zasluge za izjemen razcvet dekliške- ga in ženskega športa. Čeprav je moški šport skoraj v vseh merilih še vedno dele- žen veliko več denarja, študijskih štipendij, pozornosti in oboževanja kakor ženski, kritiki obtožujejo Title IX nekakšne »nasprotne diskriminacije« in trdijo, da ogroža oziroma preprečuje atletske priložnosti za dečke in moške. Približno v času zase- danj komisije so potekale tudi čustvene in včasih žolčne javne predstavitve mnenj; pisali so se uredniški uvodniki; organizirale so se kampanje pisanja pisma Beli hiši. Drugi dogodek, ki je bil medijsko zelo odmeven, se je zgodil leta 2003, ko so profesionalno golfistko Anniko Sörenstam povabili, naj tekmuje na prireditvi, ki jo je organizirala Zveza poklicnih golfistov (Professional Golfers‘ Association – PGA). To, da bo prva ženska, ki bo, po Babe Didrikson Zaharias več kot pol stoletja pred njo, na pomembnem turnirju igrala iz oči v oči z moškimi, je bila velika novica. Bilo pa je tudi sporno: nekateri igralci golfa z Vijayjem Singhom na čelu so se razburjali, češ da vključitev ženske žali integriteto igre. Drugi moški golfisti so njeno vključitev odkrito podpirali. Podobno so nekateri poznavalci v medijih kritizirali njeno vključi- tev kot »neprimerno« in »porazno«, medtem ko so drugi občudujoče pisali o njeni sposobnosti in pogumu. Vključitev Annike Sörenstam v turnir PGA je – vsaj za nekaj tednov – postala ena glavnih tem v pogovornih radijskih oddajah, pismih bralcev in pisarniških klepetih ob kavi. Oboje – razprave v zvezi z zakonom Title IX na področju šolskega športa in o vključitvi ženske v moški profesionalni športni dogodek – izstopa zato, ker odraža nenehne polemike v bistvu spola in športa. Bi moral šport kot družbena institucija, ki je sestavni del šol in univerz, ponujati enake možnosti? Bi se morali fantje in dekleta, ženske in moški, skupaj ukvarjati s športom? Ali mešani športi kažejo, da smo si podobni, ali razkrivajo bistvene razlike med moškimi in ženskami? Teh vpra- šanj se ne da preprosto otresti ali jih »razrešiti«, in sicer zato, ker je šport še vedno več kot zgolj prostor za igro in rekreacijo. Šport je ključno bojno polje v tekmi med spoloma (in kar zadeva rasna, razredna, seksualna in družbeno-politična razmerja). Je zelo viden javni prostor, na katerem se dobesedno »oblikujejo« moška in ženska telesa, kažejo njihove omejitve in se razpravlja o njihovih zmogljivostih. Kot tak je ključno mesto ideoloških spopadov o pomenih »moškosti«, pa tudi »ženskosti«. Tako nasprotniki/ce zakona Title IX kot nekateri izmed ostrejših nasprotnikov vključitve Annike Sörenstam v turnir PGA povzemajo spor, ki sega več kot sto let v preteklost. Iz zgodovinske in družboslovne literature o športu izvemo, da so moški ustvarili moderni šport kot institucijo, ki potrjuje tako kategorično večvred- nost moških teles nad ženskimi telesi kakor tudi osrednjo vlogo moških v javnem življenju. Predstave o spolni enakosti v športu, pa tudi realnost, v kateri športnica uspešno tekmuje z najboljšimi športniki, neposredno ogrožajo ideologijo moške 96 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije superiornosti in središčne umeščenosti. Na srečo so raziskovalci športa, spola in moškosti v preteklih tridesetih letih postavili bogate raziskovalne temelje, iz kate- rih lahko danes črpamo informacije za ozaveščanje javnih razprav. V pričujočem prispevku bom predstavil pregled njihovega dela ter opozoril na nekatera aktualna vprašanja in nove raziskovalne smeri na področju športa in spola. Šport kot sporno ozemlje Kot posledica drugega vala feminizma in pogosto po navdihu porajajočega se »gibanja za osvoboditev moških« so se v sedemdesetih letih preteklega stoletja začeli pojavljati prispevki o moških, moškosti in športu (na primer Farrell, 1974; Naison, 1972; Schafer, 1975). Najboljše med njimi sta leta 1980 zbrala Sabo in Runfola v svoji prelomni knjigi Jock: Sports and Male Identity. Ti prispevki so vsebo- vali bistvo tistega, kar so poznejši raziskovalci razvili v bolj izostrene kritike seksiz- ma, homofobije, nasilja in militarizma v srcu moškega športa. Med temi prispevki pa so bili tudi številni zgolj publicistični, anekdotični in/ali osebnokritični zapisi o športu. Za to obstajata dva razloga. Prvič, v študijah spola še ni bilo sistematične in teoretsko artikulirane analize moških in moškosti. Večina znanstvenih raziskav o moških je še vedno tavala v močvirju večinoma ahistoričnega, statičnega in kate- goričnega jezika teorije spolnih vlog. S to prvo omejitvijo je bila povezana druga. V sedemdesetih letih so bile feministične študije o ženskah in športu še v povojih in prav tako večinoma omejene na analizo spolnih vlog. To se je hitro spremenilo v osemdesetih, ko so bili položeni temelji za razvoj šir- šega in bolj poglobljenega znanstvenega raziskovanja moških in športa. Ena raven teh temeljev se je opirala na čedalje bolj poglobljena dela feminističnih raziskovalk, ki so proučevale ženske in šport (na primer Birrell, 1984; Hall, 1984; Theberge, 1981). Drugič, leta 1985 je Don Sabo sistematično oblikoval prvo programsko izjavo, ki prikazuje, kakšen bi lahko bil profeministični raziskovalni program o moških in športu (Sabo, 1985). Predstavil je celo paleto specifičnih raziskovalnih tem in vprašanj o socializaciji dečkov skozi šport, o tekmovalnosti in uspehu, o telesu, čustvih, bolečini in poškodbah, agresivnosti in nasilju, seksualnosti, o tem, kako moški športniki podcenjujejo ženske, in o možnostih, da bi se šport razvil v napredni, profeministični smeri (vključno z vprašanji o »spolno mešanem športu«). V desetletju, ki je sledilo, so se Sabo in drugi raziskovalci lotili proučevanja večine teh vprašanj. Tretjič, konec osemdesetih let preteklega stoletja so raziskovalci svoje pojmo- vanje čedalje bolj opirali na nastajajočo teoretizacijo moškosti, ki jo je razvijala R. W. Connell (Connell, 1987). R. W. Connell je športnim znanstvenikom priskrbela konceptualno orodje, s katerim so lahko proučevali kompleksna vprašanja spolne dinamike v moškem športu, ne da bi se ujeli v pasti in omejitve teorije spolnih vlog. Raziskovalci so lahko uvideli, da je šport institucionalna domena, v kateri moški Michael A. Messner | Je šport še moški svet? Proučevanje moškosti in športa 97 konstruirajo in potrjujejo svojo razliko od žensk in prevlado nad njimi. Toda šport ne deluje preprosto tako, da bi reproduciral zgolj moško premoč nad ženskami, temveč je tudi področje, na katerem moški iz dominantnih skupin (v Združenih državah so to beli, heteroseksualni moški iz srednjega in višjega razreda) potrju- jejo svojo dominantnost in superiornost nad drugimi moškimi. R. W. Connell je s koncepti hegemone, marginalizirane in podrejene moškosti konceptualizirala porajajoče se ideje o spolu kot mnogoterem. Njeni koncepti so raziskovalcem priskrbeli jezik, v katerem so lahko govorili o navidezno paradoksni spolni dinami- ki: hegemona moškost, trenutno prevladujoča in vzpenjajoča se oblika moškosti je konstruirana kot nefeminina, toda obenem tudi kot negejevska, nečrna, nedela- vska in nepriseljenska. To je temeljna ideja številnih poglavij v prvem znanstvenem zborniku o moških, moškostih in športu Sport, Men, and the Gender Order: Critical Feminist Perspectives (Messner in Sabo, 1990). V njem raziskovalci/ke kritično pro- učijo, kako šport utrjuje moč moških nad ženskami, pa tudi delitve in protislovja (zlasti na rasni, razredni in spolni podlagi) znotraj moškosti in med različnimi moškostmi. Avtorji/ce del o moških in športu iz osemdesetih let 20. stoletja črpajo tudi iz zgodovinske znanosti. Šport se je v industrializirajočih se družbah razvil kot »moška domena«, ločena od ženskih področij življenja (Dunning, 1986). Namenjen je bil tudi temu, da je ohranjal razliko med vladajočimi in podrejenimi moškimi. V 19. stoletju in v začetku 20. stoletja so Britanci zavestno razvijali šport v javnih šolah kot način priprave dečkov na upravljanje britanskega imperija (Mangan, 1986). Britanci so svoj šolski sistem skupaj s športi, na primer kriketom, sčasoma razširili tudi na srednji razred koloniziranih narodov v upanju, da bodo ti moški iz srednjega razreda privzeli britansko moralo, etiko in vrednote ter tako pomagali utrditi kolonialni nadzor. Vendar se jim to ni vedno posrečilo. Zgodovinar in druž- beni analitik C. R. L. James (1983) v svoji odlični knjigi o kriketu v Britanski Zahodni Indiji v dvajsetih in tridesetih letih preteklega stoletja prikaže, da je britanska špor- tna etika učinkovala v obeh smereh. Na eni strani so javne šole – in zlasti kriket – učile mlade zahodnoindijske mulate (rasno mešane moške) iz srednjega razreda vrednot »puritanstva« in »moralnosti«, pa tudi »splošne večvrednosti britanske kulture« (James, 1983: 72). Toda ker so bile ekipe strogo rasno in narodnostno segregirane (Britanci proti koloniziranim), je igra ponujala kontekst, ki je razkrival protislovja rasizma in kolonialne nadvlade. Tako je bilo za Jamesa in druge igrišče za kriket pogosto pomembna arena simbolnega odpora proti rasizmu in britanski nadvladi. V Združenih državah je sodoben moški šport nastal v obdobju industrializacije in urbanizacije, torej v času, ko se je tako za ženske kot za moške spremenila dina- mika dela in družine, in v času, ko se je končeval prvi val feminizma in rasističnega strahu pred priseljenci (Corsset, 1990; Kimmel, 1990). V tem času je bil šport v oporo šepajočim ideologijam o večvrednosti belih moških iz srednjega razreda nad ženskami in nad rasno in razredno podrejenimi moškimi. Toda hkrati je bil šport 98 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije vse 20. stoletje sporno ozemlje – za ženske in moške iz delavskega razreda, ženske in moške drugih ras in za feministke (Bryson, 1987; Messner, 1988; Whitson, 1990; Willis, 1983). Izhajajoč iz teh temeljnih prizadevanj ženskih študij in feminističnih študij špor- ta so raziskovalci vse od začetka devetdesetih let 20. stoletja prispevali svoj delež k izbruhu moških študij, študij moškosti in športa. Kritične analize moškosti so bile temeljnega pomena za empirične študije gejevskih športnikov (Anderson, 2002; Pronger, 1990); življenja športnikov iz različnih družbenih razredov in rasnih/etnič- nih skupin (Messner, 1992); fenomena »kulskosti« in športa pri Afroameričanih (Majors, 1990); paradoksov »biološkega spola« (sex) in »družbenega spola« (gen- der) v življenju bodibilderjev (Klein, 1993); avstralske športne kulture (McKay, 1991; 1997); prepletanja moškosti z razredno politiko v kanadskem hokeju (Gruneau in Whitson, 1994); produkcije moškosti v mehiškem bejzbolu (Klein, 2000) ter produk- cije, imaginarija in potrošnje »številke o kopalkah« revije Sports Illustrated (Davis, 1997). Temeljno pojmovanje študij športa in spola je, da je šport na eni strani moder- na utrdba patriarhalne moči, na drugi pa ozemlje, za katero se nenehno bojujejo ženske in marginalizirani moški. V zadnjih dveh desetletjih so posamezne konkret- ne raziskave spola in športa nenehno dokazovale, da nekoč nesporna trdnjava močne, tekmovalne, hierarhične in pogosto nasilne heteroseksualne moškosti ni nepredušna patriarhalna institucija. Prav narobe, samo jedro spolnega režima moškega športa je sporno in polno protislovij in paradoksov (Messner, 2002). Ta protislovja in paradokse so raziskovalci/ke proučevali na številnih tematskih pod- ročjih. V nadaljevanju bom na kratko razpravljal o treh izmed njih: telesu, zdravju in nasilju. Telo Ključni ideološki učinek športa je ustvarjanje iluzije, da je moškost naravno povezana z moškim telesom, ženskost pa z ženskim, in da sta binarni kategoriji moški/moškost in na drugi strani ženska/ženskost naravno in kategorično raz- lični (Dworkin in Messner, 1999). Toda če so, kot poudarja R. W. Connell (1987), razlike med moškimi in ženskami tako naravne, zakaj si potem ljudje tako močno prizadevajo, da bi ustvarili, poudarili in obranili te razlike? Empirično raziskovanje konstrukcije moških teles v športu dejansko razkriva, da so kategorične in esen- cialistične spolne ideologije globoko družbeno utemeljene. Raziskave kažejo, da šport ne razkriva toliko človeške »narave«, kolikor razkriva kolektivno prakso, ki konstruira moškost. Študija, v kateri R. W. Connell (1990) obravnava življenjsko zgodovino nekega avstralskega športnika ironmana, prikazuje, kako mentalni, čustveni in fizični režim treninga, ki je potreben, da človek postane vrhunski tek- movalni športnik, spodbuja moške, da se znebijo strahu, tesnobe in drugih nepri- Michael A. Messner | Je šport še moški svet? Proučevanje moškosti in športa 99 jetnih čustev oziroma jih zanemarijo, medtem ko duševno nadzorujejo telo tako, da izvaja predpisane naloge. »Odločilna je zmaga nad samim seboj,« sklene R. W. Connell, »zlasti nad svojim telesom. [Ironmanovo] telo kot čudoviti stroj ima pomen le, kadar je podrejeno volji do zmage.« (Connell, 1990: 95) Podobno Kleinova (1993) etnografska študija bodibilderjev ne prikazuje le precej dobesednega kon- struiranja čvrstih moških teles, temveč tudi čustveno negotovost, ceno za zdravje, seksualno tesnobnost in protislovja, ki se skrivajo za plastmi mišic. Športne kariere konstruirajo maskulina telesa kot stroje ali orodja, pogosto v procesu odtujevanja moških lastnemu zdravju, občutkom in razmerjem z drugimi (Messner, 1992). Toda športnih moških teles ne oblikuje le družbeni spol (gender); partikularna uteleše- nja moškosti v športu oblikujejo tudi rasa, razred, spolna orientacija in etničnost. Na primer, gejevski športniki lahko utelešajo »ironično« moškost (Pronger, 1990), afroameriški športniki pogosto utelešajo »kulskost« (Majors, 1990), mehiški igralci bejzbola pa lahko pomenijo kombinacijo »moči in nežnosti«, ki je v nasprotju s poenostavljenim stereotipom »mačo latino« moškega (Klein, 2000). Medtem ko so študije moškega športa začele razkrivati tako konstruiranost moških teles kot njihove omejitve, je čedalje večji korpus literature o ženskem športu dodatno omajal poenostavljeno esencialistično miselnost o razlikah med ženskami in moškimi. Tako Judith Lorber (1996) ugotavlja, da šport ne prikazuje naravne kategorične razlike, temveč njeno družbeno konstruiranost. Ospoljene institucije (kakršna je šport) so tiste, ki ustvarjajo binarne spolne kategorije, in ne narobe. Mary Jo Kane (1995) je v zelo odmevnem članku trdila celo, da moramo, če dosledno opazujemo dekleta in fante ali moške in ženske pri teku, plavanju, skokih in pri tekmovalnih športih, skleniti, da gre pri telesnih različicah za »kontinuum raz- lik«. Razlike med moškimi in ženskimi telesi so navadno povprečne, in ne katego- rične, prav tako pa so razlike med moškimi telesi veliko večje od povprečnih razlik med ženskami in moškimi. Veliko žensk je hitrejših, močnejših in spretnejših od številnih moških. Tisti, ki so zavezani kategoričnemu razmišljanju, so morda imeli »neuspeh« Annike Sörenstam leta 2003, ko se ni uvrstila v sam vrh na turnirju PGA, za »dokaz«, da so moški boljši igralci od žensk. Toda oboroženi s pojmom »konti- nuum razlik« lahko, prav narobe, trdimo, da je Annika Sörenstam na koncu sicer dosegla slabši rezultat kot številni moški, vendar je obenem dosegla boljši rezultat kot precejšnje število drugih moških. Vrh tega je očitno, da je boljša golfistka kot več kot 99 odstotkov vseh golfistk in golfistov na svetu. Zdravje moških Znanstvene raziskave moških in športa kažejo še na en paradoks, kar zadeva telo. Med ljudmi šport navadno velja za zdravo dejavnost, športna telesa pa za idealen prikaz dobre telesne pripravljenosti in zdravja. Toda raziskave kažejo, da je športna aktivnost moških pogosto povezana z nezdravimi navadami, zlorabo drog 100 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije in alkohola, bolečinami, poškodbami in (pri nekaterih športih) kratko pričakovano življenjsko dobo (White, Young in McTeer, 1995; Young in White, 2000). Don Sabo (1994) v večkrat ponatisnjenem članku, v katerem izhaja iz svoje izkušnje igralca v šolski nogometni ekipi, trdi, da so bili fantje in moški izpostavljeni zelo avtoritarne- mu sistemu nadzora, ki jih je učil, da morajo upoštevati »načelo bolečine«, kakor ga je poimenoval. Sabo trdi, da moški, ki želijo postati uspešni atleti, pogosto privzamejo vizije in vrednote, ki jim jih ponujajo trenerji: ubogati ukaze, »izločati« nasprotnike, igro vzeti resno, osvajati ženske in zasesti mesto v ekipi. Če tega ne zmorejo, niso nagrajeni s športnim tovarištvom, prestižem, štipendijami, profesionalnimi športnimi pogodbami in priznanjem skupnosti. (Sabo, 1994: 87) Sistem nagrad in kazni podpira vseživljenjska skupinska socializacija, ki dečke uči, naj »odmislijo«, prezrejo bolečino in ravnajo s svojim telesom kot z orodjem, ki ga morajo uporabiti – in izrabiti – za to, da opravijo nalogo. Dečki se že zgodaj naučijo, da lahko, če ne upoštevajo načela bolečine, izgubijo svoj položaj v ekipi ali pa jih označijo kot »ženske«, »pedre« ali »reve«, ker niso dovolj možati, da bi igrali kljub bolečini. Svet športa je očitno svet, v katerem meje sprejemljivih praks moškosti nadzoruje homofobija, kar se najbolj očitno kaže v načinih, kako se dečki naučijo biti možati tako, da si upajo tvegati. Ta družbeni proces nazadnje pripomo- re k temu, da se odločitve fantov in moških za tekmovanje kljub bolečini – morda s pomočjo analgetikov – zdijo »naravne«, s čimer, dolgoročno gledano, ogrožajo svoje zdravje (Messner, 1992). Raziskovalci in raziskovalke ugotavljajo, da je mantra »brez bolečine ni uspeha« paradigmatska pri dečkih in moških, ki so socializirani v ozkem, instrumentalno ciljno usmerjenem športnem okolju in ki to mantro plačajo z lastnim zdravjem (Mckay, 1991). Toda sprejemanje bolečine in poškodb ter instrumentalna ciljna usmerjenost športnikov, kar zadeva ravnanje z lastnim telesom, nista značilna le za svet športa. Podobno na primer velja za »deloholike« v poklicnem in korporativ- nem svetu in za fante v srednji šoli, ki niso športniki in jemljejo anabolne steroide večinoma iz estetskih razlogov. Atletska moška telesa so pravzaprav morda le krepkejše različice splošnejših načinov spodbujanja dečkov in moških, kako naj s svojimi telesi zasedajo mesto v svetu. Zato lahko raziskave o moških in športu ponudijo uporaben vpogled tistim raziskovalcem, ki bi radi splošnejše proučevali zdravje moških (Sabo in Gordon, 1995). To morda še zlasti velja za študije, ki razi- skujejo strukturirano usmerjanje nesorazmerno velikega števila moških iz podreje- nih družbenih razredov in rasnih/etničnih skupin v bolj tvegane in nasilne športe. Izkušnje teh moških pogosto odražajo in utrjujejo tiste vrste tveganja za zdravje, s katerimi se splošneje soočajo moški iz marginaliziranih skupin pri zaposlitvi, v vojski, na ulici ali v zaporih (Sabo, 2001). Michael A. Messner | Je šport še moški svet? Proučevanje moškosti in športa 101 Nasilje Ena najplodnejših raziskovalnih smeri, ki se je razvila iz znanstvenega razisko- vanja moških in športa, se osredinja na nasilje moških športnikov nad ženskami (Brackenridge, 1997; Young, 2002). Raziskave kažejo, da nasilnosti športnikov zunaj igrišča še zdaleč ne moremo omejiti na odklonsko vedenje nekaj obstranskih deviantnežev, temveč vznika iz normalne, vsakdanje dinamike v samem središču moške športne kulture (Burstyn, 1999). Številne novejše raziskave moškega športa na kolidžih opozarjajo na statistično pomembne povezave med ukvarjanjem s športom in spolnim nasiljem (Benedict in Klein, 1997; Boeringer, 1996; Fritner in Rubinson, 1993; Koss in Gaines, 1993). To dokazujejo tudi ankete, ki so jih opravili Todd Crosset in kolegi na dvajsetih univerzah, kjer so izvajali vrhunske športne programe na univerzitetni ravni, tako imenovane Division 1. Ankete so pokazale, da je bilo v letu 1995 med vsemi, ki so jih zaradi spolnega nasilja prijavili pravnim pisarnam kampusov, 19 odstotkov športnikov, ki jih je bilo med vso študentsko populacijo skupaj 3,7 odstotka (Crosset, Benedict in McDonald, 1995; Crosset, Ptacek, McDonald in Benedict, 1996). V nekem poznejšem članku je Crosset (2000) trdil, da gre pri ugotavljanju razmerja med »moškim športom« in nasiljem nad ženskami za posploševanje, saj so s primerjalnimi študijami različnih športov med njimi odkrili pomembne razlike in ugotovili, da so bili povzročitelji velike večine prijavljenih napadov športniki v »kontaktnih športih, ki ustvarjajo prihodek«, kot so košarka, nogomet in hokej na ledu. Na podlagi teh podatkov Crosset (2000: 152) opozarja na nevarnost, da bi »vsa športna okolja vrgli v isti koš s temi športnimi področji«. Nekateri aktivisti, na primer Donald McPherson (2002), zagovarjajo prepričanje, da je treba športnike postaviti v odgovorne vloge, kot tiste, ki poučujejo vrstnike o preprečevanju nasilja nad ženskami. Tako prepričanje morda izhaja iz strahu, da bi kazanje s prstom na vrhunske športnike okrepilo zatiralske stereotipe o Afroameričanih (ki na primer pomenijo okoli 80 odstotkov nacionalne košarkar- ske zveze National Basketball Association – NBA) kot o nasilnih spolnih napadalcih. Vprašanje, ali bi protiseksistično organiziranje proti nasilju moških nad ženskami lahko okrepilo rasizem, zelo zaposluje raziskovalce na tem področju. Kakor je pokazala medijska mrzlica v zvezi s sojenjem Mikeu Tysonu in O. J. Simpsonu (prvemu za posilstvo in drugemu za umor), je ameriška kultura očitno še posebej obsedena s podobami »neprimernega vedenja Afroameričanov«, kakor se je izrazil Stuart Alan Clarke (1991), – zlasti če domnevno neprimerno obnašanje vključuje kombinacijo spolnosti in nasilja. Rasistične stereotipe o temnopoltih moških kot nasilnih spolnih napadalcih so zgodovinsko uporabljali kot temelj za institucional- no in osebno nasilje nad njimi. Ob navajanju podatkov o tem, da za največ spolnih napadov na ženske prijavijo športnike, ki igrajo na kolidžih, v športih, ki ustvarjajo prihodek, obstaja zelo realna nevarnost, da izraz »športniki v športih, ki ustvarjajo prihodek«, v sebi skriva rasistične stereotipe in je le slabo prikrita šifra za temno- 102 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije polte športnike (Berry in Smith, 2000). Dokazano je, da so temnopolti športniki, ki so bili obtoženi spolnega napada na kolidžu, na videz nadreprezentirani zato, ker so izjemno nadreprezentirani v dveh osrednjih ekipnih športih, nogometu in košarki. Če pogledamo srednje šole, kjer so beli moški bolj enakomerno zastopani kot v študentski športni populaciji, vidimo, da so storilci številnih najhujših primerov spolnih napadov beli športniki. Če pogledamo Kanado, kjer v osrednjem športu, hokeju na ledu, prevladujejo beli moški, vidimo, da pri veliki večini spolnih napadov, ki jih povzročijo športniki, sto- rilci beli moški (Robinson, 1998). Če sledimo tej logiki, lahko postavimo hipotezo, da se verjetnost povzročitve spolnega napada poveča ne toliko z določeno raso oziroma etnično pripadnostjo športnikov, temveč z osrednostjo njihovega položaja v športu. Raziskovalci se čedalje bolj osredinjajo na skupinske interakcije, ki stojijo v ozadju nasilja nad ženskami, ki ga povzročijo moški športniki. Študije o dečkih, ki se ukvarjajo s športom, razkrivajo, da se zgodnja razmerja v skupini vzpostavljajo po načelu dominantnosti in temeljijo na agresivnem, homofobnem in mizoginem govoru in šaljenju (Eveslage in Delaney, 1998; Fine, 1987; Hasbrook in Harris, 2000). V tem pogledu posebej veliko pokažejo raziskave o tekmovalnih in spolno agresivnih interakcijah v moških garderobah (Curry, 1991; Kane in Disch, 1993) in o spolno nasilni dinamiki med študenti v športnem bifeju (Curry, 2000). Zakaj so športniki nasilni do žensk (oziroma v nekaterih primerih do drugih moških), ne moremo pojasniti z enim samim dejavnikom. Kontekst, ki povečuje verjetnost nasi- lja, ustvarja kombinacija več dejavnikov, ki temeljijo na skupinski dinamiki in vklju- čujejo: mizogino in homofobno vzpostavljanje medosebnih razmerij po načelu dominantnosti, naučeno zatajevanje sočutja do drugih, »kultura molka« v skupini in institucionalno okolje, ki ceni in nagrajuje uspešno uporabo nasilja nad drugimi (Messner, 2002). S tako skupinsko dinamiko se poskušajo spopasti in jo spremeniti intervencijske strategije, katerih namen je poučiti trenerje in športnike o tem, kaj je spolni napad, oziroma reformirati moški šport (Messner in Stevens, 2002). Nove usmeritve na področju raziskovanja moških, spola in športa V prvem valu so se raziskovalci/ke na področju študij moškosti in športa ob koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih let preteklega stoletja večinoma osredinjali na osvetljevanje izkušenj moških v homosocialnem »svetu športa«. V zadnjih letih pa je prišlo do dveh medsebojno povezanih premestitev pozornosti drugam. Prva premestitev gre v smeri, da številni znanstveniki raziskujejo, kako ženske in moški relacijsko konstruirajo spol v športu. Druga pa gre v smeri, da številni znanstveniki preverjajo in poskušajo razširiti konvencionalno pojmovanje »sveta športa« kot predmeta raziskovanja. V srcu tega preverjanja je odločen Michael A. Messner | Je šport še moški svet? Proučevanje moškosti in športa 103 premik k večji interdisciplinarnosti. Te nove raziskovalne usmeritve večinoma vključujejo pojem »intersekcionalnosti« rase/razreda/družbenega spola/spolne usmerjenosti. Spol kot relacija Ker je šport zgodovinsko organiziran kot izjemno spolno segregiran, nas ne sme presenetiti, da so se raziskovalci/ke v prvem valu športnih študij osredinjali bodisi na »moški šport« bodisi na »ženski šport«. V preteklem desetletju pa so se z razcvetom in vključevanjem dekliškega in ženskega športa v skupnosti, šole in univerze, začeli osredinjati na raziskave, ki zajemajo tako dečke kot deklice, tako moške kot ženske. Prednost teh raziskav je, da prikazujejo relacijsko konstruk- cijo spola (in pogosto rase, družbenega razreda in spolnosti). Pri tem premiku nedvomno govorimo o stopnji: tudi najboljše od zgodnejših raziskav so moške in ženske homosocialne športne izkušnje vselej proučevale v kontekstu kompleksnih relacijskih teorij spola, rase in razreda. Danes se raziskovalci vse bolj posvečajo empiričnim študijam razmerij med spoloma v športu. Raziskovalci/ke športa delno po navdihu Thornovega (1993) pionirskega dela na področju otroške konstrukcije spola v šolah namenjajo čedalje več pozornosti relacijskim študijam otrok, spola in športa (Hasbrook, 1999). Na primer Hasbrook in Harris (2000) sta v svoji raziskavi prvo- in drugošolcev s šol v degradiranih prede- lih ameriških mest prikazala, kako atletska telesa vplivajo na konstrukcijo moškosti in ženskosti v osnovnih šolah, ki temelji na rasi in razredu. Messner (2000) je za prikaz strukturnega in simbolnega konteksta ospoljenih interakcij uporabil svoje opazovanje skupinske interakcije v deških in dekliških nogometnih ekipah, ki so jih sestavljali štiri- in petletni otroci. Shakib in Dunbar (2002) sta primerjala sred- nješolke in srednješolce, ki so se ukvarjali s košarko, Laberge in Albert (2000) pa sta proučevala vpliv družbenega razreda na to, kako mladostnice in mladostniki interpretirajo »spolne prekrške«, ki jih povzročijo fantje. Šport stopa tudi v javne razprave o preprečevanju mladoletniškega kriminala in deviantnosti. Na primer v začetku devetdesetih let preteklega stoletja je potekala javna razprava o tem, da bi v degradiranih predelih ameriških mest organizirali »polnočno košarko«, s katero bi poskušali pritegniti mlade moške z ulic k dejavnostim, ki jih je javnost videla kot pozitivne (Hartmann, 2001). Vendar raziskave kažejo, da se morajo izvajalci socialnih reform, ki vidijo šport kot način preprečevanja mladoletniškega kriminala, zavedati, da ima koristnost športnih dejavnosti za otroke svoje meje. Pobude, kakršna je polnočna košarka, razkrivajo tudi rasiziran pogled na »ranljive« mladostnike (zlasti mlade Afroameričane) kot potencialne socialne probleme, ki jih bodo s športom rešili pred kriminalom (Coakley, 2002). Razmah relacijskih študij otrok in mladostnikov v športu se odraža v razvoju 104 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije relacijskih študij odraslih. McKay (1997) je v verjetno najbolj dodelani empirični aplikaciji Connelline teorije spola primerjal politično in institucionalno dinamiko ukrepov pozitivne diskriminacije na področju športa v Avstraliji, na Novi Zelandiji in v Kanadi. Dve odlični študiji se ukvarjata z načini, kako ženske z »nevidnim delom« pogosto podpirajo prostočasne in športne aktivnosti moških. Knjiga Shone Thompson (1999) Mother‘s Taxi osvetljuje, kako žensko delo omogoča udeležbo otrok in moških v športu in prostočasnih dejavnostih. Podobno sta Boyle in McKay (1995) proučevala izkoriščanje dela starejših žensk za to, da se lahko moški rekre- ativno posvečajo športu. V novejšem času relacijske študije vključujejo tudi raziskovanje zdravja in teles- ne pripravljenosti. Dworkin (2003) opaža, kako ospoljena geografija telovadnic prispeva k »steklenemu stropu« za ženske, ker omejuje razvoj njihove mišične moči. Vrh tega novejše študije, ki se opirajo na podatke iz nacionalne raziskave, na novo osvetljujejo razlike in podobnosti med različnimi skupinami srednješolcev/k, ki se ukvarjajo s športom, in tistimi, ki se ne (Miller in dr., 2000), kar zadeva njihovo zdravstveno stanje in tveganja, spolne in rasne vzorce pri ukvarjanju s športom (Tracy in Erkut, 2002), uporabo anabolnih steroidov med mladostniki in mladost- nicami, ki se ukvarjajo s športom (Miller in dr., 2002), in šolski uspeh pri različnih skupinah srednješolcev in srednješolk, ki se ukvarjajo s športom (Videon, 2002). Vse te raziskave obravnavajo poenostavljene kategorične predpostavke o fantih, dekletih in športu in odpirajo nova vprašanja za prihodnje raziskovanje. K širjenju tega področja pripomorejo tudi relacijske študije nastajajočih športnih postavitev. Wheaton in Tomlinson (1998) opažata, da se spolni vzorci med jadralci/ kami na deski ne skladajo s tistimi pri dominantnih institucionalnih športih, ki jih proučuje večina športnih znanstvenikov. Avtorja menita, da to odpira vprašanje, ali bi lahko obstranski oziroma nastajajoči športi zagotovili prostor za drugačne – celo nasprotujoče – konstrukcije spola. Še kompleksnejša vprašanja odpira raziskava o BMX-kolesarjih, ki kaže, da nekateri »ekstremni športi« ne zagotavljajo prostora za razvoj enakopravnejših razmerij, temveč so izraz nasprotne reakcije belih moških, ki čutijo, da je njihov središčni položaj ogrožen zaradi vzpona deklet in žensk ter moških drugih ras (Kusz, 2003). Študije spolno mešanih športov razkrivajo še več paradoksov: ko se ženske in moški skupaj udeležujejo športnih aktivnosti, prihaja do zelo očitnih momentov prestopanja stereotipnih spolnih vlog, ki postavljajo v negotovost spolne ideologije. Vendar formalna pravila pri mešanih športih, pa tudi načini, kako udeleženke in udeleženci »udejanjajo spol«, navadno vedno znova potrjujejo meje spola in ideologije o naravni razliki med spoloma (Henry in Comeaux, 1999; Wachs, 2002; 2003). Michael A. Messner | Je šport še moški svet? Proučevanje moškosti in športa 105 Od sveta športa k športu v svetu V novejšem času raziskovalci/ke študij športa, moških in spola svoje analize športa čedalje bolj povezujejo z drugimi (nešportnimi) institucionalnimi in kulturni- mi področji. Pri tem gre za stopenjski premik. Znanstveniki/ce s področja športnih študij so dolgo poudarjali načine, kako se šport povezuje s kulturnimi vrednotami in razmerji moči na nešportnih institucionalnih področjih življenja, kako jih odraža in krepi. Vendar se je večina avtorjev/ic zgodnejših raziskav bolj osredinjala na življenje v »svetu športa«, s čimer so morda pripomogli h getoizaciji športnih štu- dij. V zadnjih letih pa so se proučevalci/ke športa in spola bolj povezali z drugimi znanstvenimi področji. Znanstveniki svojega predmeta proučevanja čedalje pogos- teje ne postavljajo več v okvir »sveta športa«, temveč »športa v svetu« in se pri proučevanju športa v okviru širših pristopov kulturnih študij povezujejo zlasti s študijami množičnih medijev in potrošništva (McKay in Rowe, 1997; Miller, 2001), s splošnimi kulturnimi kritikami rasnih razmerij (Boyd, 1997; Carrington, 1998) in proučevanjem spolne delitve dela in prostega časa v družini (Boyle in McKay, 1995). Ena najplodnejših razsežnosti tega interdisciplinarnega »kulturnega obrata« v študijah spola in športa zadeva študije medijskih podob (Whannel, 2002). Izhajajoč iz tradicije kritičnih kulturnih študij so znanstveniki/ce analizirali kulturne pomene rase in spola v poročanju medijev in v širši kulturni produkciji športa. Na primer, Cole in King (1998) sta predstavila zanimivo analizo načinov, kako so kulturne napetosti v zvezi z raso in spolom v postindustrijski, postfordistični in postfeminis- tični Ameriki izražene v priljubljenem dokumentarnem filmu Hoop Dreams. Druge raziskave se osredinjajo na protislovne simbolne pomene priljubljenih športnih zvezdnikov, na primer ameriškega igralca bejzbola Nolana Ryana (Trujillo, 1991) in ameriškega poklicnega košarkarja in zvezdnika MTV-ja Dennisa Rodmana (Dunbar, 2000). Podobno novejši zbornik vključuje zanimive študije primerov športnikov, kot sta košarkaški zvezdnik, »postmoderna ikona« Michael Jordan (McDonald in Andres, 2001) in ikona bele moškosti generacije X Andre Agassi (Kusz, 2001), ter raziskave vloge britanskega nogometnega zvezdnika Iana Wrightsa kot »najvid- nejše postmoderne temnopolte kulturne ikone v današnji Britaniji« (Carrington, 2001: 103). Ta raziskovalni žanr ima čedalje bolj globaliziran pomen. Med drugim obravnava tudi nekatere predpostavke liberalizma, na katerih temeljijo številne konvencionalne sociološke študije športa. Na primer, Brian Pronger (2000), ki je proučeval potlačitev erotičnosti in zoženje koncepta moškosti, do katerih je prišlo v osrednjih »gejevskih športih«, zastavi kritično vprašanje: »Kdo zmaguje?«, ko gejevski moški sprejemajo prav tiste kulturne oblike (med katerimi so osrednji športi), ki so zgodovinsko toliko pripomogle k njihovemu zatiranju. Pomembno ozadje teh kulturnih analiz športa sestavljajo temeljne študije, ki neprekinjeno dokumentirajo asimetrijo v kakovosti in količini poročanja o ženskem in moškem športu v množičnih medijih (gl. npr. Curry, Arriagada in Cornwell, 2002; 106 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije Eastman in Billings, 2001; Messner, Duncan in Cooky, 2003; Messner, Duncan in Wachs, 1996). Neka raziskava televizijsko predvajanih športov, ki jih spremljajo fantje in moški, kaže, da več milijonov dolarjev vreden »športno-medijsko-komer- cialni kompleks« fante in moške vztrajno bombardira z izbranim nizom podob, ki jih avtorji raziskave poimenujejo »televizijsko posredovana športna formula moškosti« (Messner, Dunbar in Hunt, 2000). Ta formula je ideološki paket sporo- čil, ki spodbujajo fante in moške, naj cenijo tveganje in nasilje, vzdržijo bolečino in poškodbe ter z dekleti in ženskami ravnajo bodisi kot z obrobnimi glede na moške dejavnosti bodisi kot s seksualiziranimi potrošniškimi objekti. V svetu hitro spreminjajočih se spolnih razmerij se televizijsko posredovana športna formula moškosti zdi stabilizacijska sila konvencionalnih, asimetričnih in neenakih razmerij med ženskami in moškimi. Vrh tega ta formula nenehno zbuja v fantih in moških negotovost, hkrati pa jim na videz zagotavlja, da bodo pridobili moč s konzumiran- jem piva, prigrizkov in z njimi povezanih proizvodov (Messner, 2002). »Obrat h kulturi« v športnih študijah se dobro ujema z njihovim obratom k relacijskim študijam spola: moški homosocialni »svet športa« ne obstaja v izolaciji – razmerja med moškimi v športu in podobe moškosti, ki jih projicirajo športni mediji, so sestavni del medsebojnih razmerij med dečki in moškimi ter njihovih razmerij z dekleti in ženskami v šolah, družinah in na delovnem mestu. Pomembno področje, na katerem znanstveniki začenjajo raziskovati te povezave, zadeva povezavo med športnim nasiljem na igrišču in zunaj njega. Spolno in rasno dinamiko v poročanju medijev o znanih moških športnih osebnostih, ki so bile obtožene družinskega nasilja, je raziskal McDonald (1999). Sabo, Gray in Moore (2000) so v inovativni študiji intervjuvali ženske, ki so jih fizično zlorabljali njihovi partnerji, medtem ko so gledali športni televizijski prenos ali kmalu za tem. Take raziskave priskrbijo raziskovalcem/kam in aktivistom/kam vpogled v vzvode povezav med nasiljem moških nad partnerkami in gledanjem nasilnega športa, pitjem alkohola in športnimi stavami. Podobno sta Wenner (1998) in Curry (2000) v študijah o dogajanju v športnih barih med prvimi, ki sta prikazala, kako se kon- struira (včasih nasilna) moškost v kontekstu institucije, ki uspeva zaradi moških, ki spremljajo televizijske športne prenose in uživajo alkohol. Pri osvetljevanju presečišč spola z raso in spolno usmerjenostjo so še posebej uporabne študije medijske obravnave »spolne odklonskosti« pri slavnih moških športnikih. Na primer McKay (1993) kritično obravnava medijske odzive, ko je košarkarski zvezdnik Earvin »Magic« Johnson razkril, da je HIV-pozitiven. McKay ugotavlja, da so mediji projicirali Johnsonovo spolno promiskuiteto na ženske in njihovo »pohotnost«. Dworkin in Wachs (1998; 2000) pa sta primerjala medijske obravnave treh zgodb HIV-pozitivnih moških športnikov in ugotavljala, kakšna je vloga družbenega razreda, rase in spolne usmerjenosti v zelo različnih medijskih prikazih. Medtem ko raziskovalci namenjajo veliko pozornosti medosebnemu spolnemu nasilju, ki ga povzročijo moški športniki, se jih je veliko manj posvečalo vlogi športa Michael A. Messner | Je šport še moški svet? Proučevanje moškosti in športa 107 v konstituiranju oziroma legitimiziranju institucionaliziranega nasilja, ki ga pogos- to financira država. Zato pa se raziskovalci začenjajo bolj opirati na spol in šport kot sestavni del nastajajočih globalnih formacij (Miller in dr., 2001). Raziskovalci so proučevali zlasti simbiotično prepletanje športnega jezika s spolno zaznamovanim jezikom in militarističnimi razmerji (Bairner, 2000; Malszecki in Cavar, 2001; Sabo in Jansen, 1994; Trujillo, 1995). Take transnacionalne analize športa in militarizma bodo zagotovo čedalje pomembnejše v dobi tako rekoč permanentne vojne. Sklep V pričujočem besedilu sem orisal svoje razumevanje raziskovanja moških, spola in športa v preteklih tridesetih letih. Na moje poudarke (in slepe pege) so nedvom- no vplivali moj lastni interes, politično stališče in nujna omejenost mojega pogleda kot pogleda ameriškega sociologa. Vendar pa bodo glavni poudarki, ki sem jih navedel, morda v pomoč trenutnim znanstvenim razmislekom o tem, katere so prihodnje plodne smeri raziskovanja. Upam zlasti, da bodo študije športa in spola še naprej temeljile na vprašanju, ki stoji v njihovem ozadju, na vprašanju dinami- ke razmerij moči med ženskami in moškimi in med različnimi skupinami moških. Glede na to, da si ženske in marginalne skupine moških še vedno prizadevajo za polnopravno vključitev v šport in ga tako spreminjajo, in glede na to, da je šport »še vedno moška igra«, bodočim raziskovalcem zagotovo ne bo zmanjkalo zanimi- vih vprašanj. Prevod: Polona Mesec Literatura ANDERSON, ERIC (2002): Openly gay athletes: Contesting hegemonic masculinity in a homophobic environment. Gender & Society 16: 860–877. BAIRNER, ALAN (2000): After the war? Soccer, masculinity, and violence in Northern Ireland. V Masculinities, gender relations, and sport, J. McKay, M. A. Messner in D. F. Sabo (ur.), 176–194. Thousand Oaks, CA: Sage. BENEDICT, JEFFREY IN ALAN KLEIN (1997): Arrest and conviction rates for athletes accused of sexual assault. Sociology of Sport Journal 14: 73–85. BERRY, BONNIE IN EARL SMITH (2000): Race, sport, and crime: The misrepresentation of African Americans in team sports and crime. Sociology of Sport Journal 17: 171– 197. BIRRELL, SUSAN (1984): Studying gender and sport: A feminist perspective. V Sport and the sociological imagination, N. Theberge in P. Donnelly (ur.), 125–135. Fort Worth: Texas Christian University Press. 108 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije BOERINGER, SCOT B. (1996): Influences of fraternity membership, athletics and male living arrangements on sexual aggression. Violence Against Women 2: 134–147. BOYD, TODD EDWARD (1997): Am I black enough for you? Popular culture from the ‘hood and beyond. Bloomington: Indiana University Press. BOYLE, MAREE IN JIM MCKAY (1995): ˝You leave your troubles at the gate˝: A case study of the exploitation of older women’s labor and ˝leisure˝ in sport. Gender & Society 9: 556–576. BRACKENRIDGE, CELIA (1997): ˝He owned me basically . . .˝: Women’s experience of sexual abuse in sport. International Review for the Sociology of Sport 32: 115–130. BRYSON, LOIS (1987): Sport and the maintenance of masculine hegemony. Women’s Studies International Forum 10: 349–360. BURSTYN, VARDA (1999): The rites of men: Manhood, politics and the culture of sport. Toronto: University of Toronto Press. CARRINGTON, BEN (1998): Sport, masculinity, and black cultural resistance. Journal of Sport and Social Issues 22: 275–298. CARRINGTON, BEN (2001): Postmodern Blackness and the celebrity sports star: Ian Wright, ’race’ and English identity. V Sport stars: The cultural politics of sporting celebrity, D. L. Andrews in S. J. Jackson (ur.), 102–123. London: Routledge. CLARKE, STUART ALAN (1991): Fear of a black planet. Socialist Review 21: 37–59. COAKLEY, JAY (2002): Using sports to control deviance and violence among youths: Let’s be cautious and critical. V Paradoxes of youth and sport, M. Gatz, M. A. Messner in S. Ball-Rokeach (ur.), 13–61. Albany: State University of New York Press. COLE, CHERYL L. IN SAMANTHA KING (1998): Representing black masculinity and urban possibilities: Racism, realism, and hoop dreams. V Sport and postmodern times, G. Rail (ur.), 49 – 86. Albany: State University of New York Press. CONNEL, RAEWYN W. (1987): Gender and power. Stanford, CA: Stanford University Press. CONNEL, RAEWYN W. (1990): An iron man: The body and some contradictions of hegemonic masculinity. V Sport, men, and the gender order: Critical feminist perspectives, M. A. Messner in D. F. Sabo (ur.), 83–96. Champaign, IL: Human Kinetics. CROSSET, TODD W. (1990): Masculinity, sexuality, and the development of early modern sport. V Sport, men, and the gender order: Critical feminist perspectives, M. A. Messner in D. F. Sabo (ur.), 45–54. Champaign, IL: Human Kinetics. CROSSET, TODD W. (2000): Athletic affiliation and violence against women: Toward a structural prevention project. V Masculinities, gender relations, and sport, J. McKay, M. A. Messner in D. F. Sabo (ur.), 147–161. Thousand Oaks, CA: Sage. CROSSET, TODD W., JEFFREY R. BENEDICT IN MARK A. MCDONALD (1995): Male student athletes reported for sexual assault: A survey of campus police departments and judicial affairs offices. Journal of Sport and Social Issues 19: 126–140. CROSSET, TODD W., JAMES PTACEK, MARK MCDONALD IN JEFFREY BENEDICT (1996): Male student athletes and violence against women: A survey of campus judicial Michael A. Messner | Je šport še moški svet? Proučevanje moškosti in športa 109 affairs offices. Violence Against Women 2: 163–179. CURRY, TIMOTHY J. (1991): Fraternal bonding in the locker room. Pro-feminist analysis of talk about competition and women. Sociology of Sport Journal 8: 119–135. CURRY, TIMOTHY J. (2000): Booze and bar fights: A journey to the dark side of college athletics. V Masculinities, gender relations, and sport, J. McKay, M. A. Messner in D. F. Sabo (ur.), 162–175. Thousand Oaks, CA: Sage. CURRY, TIMOTHY J., PAULA ARRIAGADA IN BENJAMIN CORNWELL (2002): Images of sport in popular nonsport magazines: Power and performance versus pleasure and participation. Sociological Perspectives 45: 397–415. DAVIS, LAUREL L. (1997): The swimsuit issue and sport: Hegemonic masculinity in Sports Illustrated. Albany: State University of New York Press. DUNBAR, MICHELLE D. (2000): Dennis Rodman–Do you feel feminine yet? Black masculinity, gender transgression, and reproductive rebellion on MTV. V Masculinities, gender relations, and sport, J. McKay, M. A. Messner in D. F. Sabo (ur.), 263–285. Thousand Oaks, CA: Sage. DUNNING, ERIC (1986): Sport as a male preserve: Notes on the social sources of masculine identity and its transformation. Theory, Culture & Society 3: 79–90. DWORKIN, SHARI L. (2003): A woman’s place is in the … cardiovascular room?? Gender relations, the body, and the gym. V Athletic intruders: Ethnographic research on women, culture, and exercise. A. Bolin in J. Granskog (ur.), 131–158. Albany: State University of New York Press. DWORKIN, SHARI L. IN MICHAEL MESSNER (1999): Just do … what? Sport, bodies, gender. V Revisioning gender, J. Lorber, M. M. Ferree in B. Hess (ur.), 341–361. Thousand Oaks, CA: Sage. DWORKIN, SHARI L. IN FAYE LINDA WACHS (1998): Disciplining the body: HIV positive athletes, media surveillance, and the policing of sexuality. Sociology of Sport Journal 15: 1–20. DWORKIN, SHARI L. IN FAYE LINDA WACHS (2000): The morality/manhood paradox: Masculinity, sport, and the media. V Masculinities, gender relations, and sport, J. McKay, M. A. Messner in D. F. Sabo (ur.), 47–66. Thousand Oaks, CA: Sage. EASTMAN, SUSAN T. IN ANDREW C. BILLINGS (2001): Sportscasting and sports reporting: The power of gender bias. Journal of Sport and Social Issues 24: 192–213. EVESLAGE, SCOTT IN KEVIN DELANEY (1998): Trash talkin’ at Hardwick High: A case study of insult talk on a boys’ basketball team. International Review for the Sociology of Sport 33: 239–253. FARRELL, WARREN (1974): The liberated man. New York: Random House. FINE, GARY ALAN (1987): With the boys: Little League baseball and preadolescent culture. Chicago: University of Chicago Press. FRITNER, MARY PAT IN LAURNA RUBINSON (1993): Acquaintance rape: The influence of alcohol, fraternity membership and sports team membership. Journal of Sex Education and Therapy 19: 272–284. GRUNEAU, RICHARD IN DAVID WHITSON (1994): Hockey night in Canada: Sport, 110 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije identities, and cultural politics. Toronto: Garamond. HALL, ANN M. (1984): Towards a feminist analysis of gender inequality in sport. V Sport and the sociological imagination, N. Theberge in P. Donnelly (ur.), 82–103. Fort Worth: Texas Christian University Press. HARTMANN, DOUGLAS (2001): Notes on midnight basketball and the cultural politics of recreation, race, and at-risk urban youth. Journal of Sport and Social Issues 25: 339–371. HASBROOK, CYNTHIA A. (1999): Young children’s social constructions of physicality and gender. V Inside sports, J. Coakley in P. Donnelly (ur.), 7–16. London: Routledge. HASBROOK, CYNTHIA A. IN OTHELLO HARRIS (2000): Wrestling with gender: Physicality and masculinities among inner-city first and second graders. V Masculinities, gender relations, and sport, J. McKay, M. A. Messner in D. F. Sabo (ur.), 13–30. Thousand Oaks, CA: Sage. HENRY, JACQUES M. IN HOWARD P. COMEAUX (1999): Gender egalitarianism in coed sport: A case study of American soccer. International Review for the Sociology of Sport 34: 277–290. JAMES, CYRIL LIONEL ROBERT (1983): Beyond a boundary. New York: Pantheon. KANE, MARY JO (1995): Resistance/transformation of the oppositional binary: Exposing sport as a continuum. Journal of Sport and Social Issues 19: 191–218. KANE, MARY JO IN LISA J. DISCH (1993): Sexual violence and the reproduction of male power in the locker room: The ’Lisa Olsen incident.’ Sociology of Sport Journal 10: 331–352. KIMMEL, MICHEL S. (1990): Baseball and the reconstitution of American masculinity, 1880-1920. V Sport, men, and the gender order: Critical feminist perspectives, M. A. Messner in D. F. Sabo (ur.), 55–66. Champaign, IL: Human Kinetics. KLEIN, ALAN (1993): Little big men: Bodybuilding subculture and gender construction. Albany: State University of New York Press. KLEIN, ALAN (2000): Dueling machos: Masculinity and sport in Mexican baseball. V Masculinities, gender relations, and sport, J. McKay, M. A. Messner in D. F. Sabo (ur.), 67–85. Thousand Oaks, CA: Sage. KOSS, MARY P. IN JOHN A. GAINES (1993): The prediction of sexual aggression by alcohol use, athletic participation and fraternity affiliation. Journal of Interpersonal Violence 8: 94–108. KUSZ, KYLE (2001): Andre Agassi and Generation X: Reading white masculinity in 1990s America. V Sport stars: The cultural politics of sporting celebrity, D. L. Andrews in S. J. Jackson (ur.), 51–69. London: Routledge. KUSZ, KYLE (2003): BMX, extreme sports, and the white male backlash. V To the extreme: Alternative sport, inside and out, R. E. Rinehart in S. Sydnor (ur.), 153–175. Albany: State University of New York Press. LABERGE, SUZANNE IN MATHIEU ALBERT (2000): Conceptions of masculinity and gender transgressions in sport among adolescent boys: Hegemony, contestation, and the social class dynamic. V Masculinities, gender relations, and sport, J. McKay, Michael A. Messner | Je šport še moški svet? Proučevanje moškosti in športa 111 M. A. Messner in D. F. Sabo (ur.), 195–221. Thousand Oaks, CA: Sage. LORBER, JUDITH (1996): Beyond the binaries: Depolarizing the categories of sex, sexuality, and gender. Sociological Inquiry 66: 143–159. MAJORS, RICHARD G. (1990): Cool pose: Black masculinity in sports. V Sport, men, and the gender order: Critical feminist perspectives, M. A. Messner in D. Sabo (ur.), 109– 114. Champaign, IL: Human Kinetics. MALSZECKI, GREG IN TOMISLAVA CAVAR (2001): Men, masculinities, war, and sport. V Feminist issues: Race, class, and sexuality, 3. izdaja, N. Mandell (ur.), 166–192. Toronto: Pearson Education Canada. MANGAN, JAMES ANTHONY (1986): The games ethic and imperialism: Aspects of the diffusion of an ideal. New York: Viking Penguin. MCDONALD, MARY G. (1999): Unnecessary roughness: Gender and racial politics in domestic violence media events. Sociology of Sport Journal 16: 111–133. MCDONALD MARY G. IN DAVID L. ANDREWS (2001): Michael Jordan: Corporate sport and postmodern celebrityhood. V Sports stars: The cultural politics of sporting celebrity, D. L. Andrews in S. J. Jackson (ur.), 20–35. London: Routledge. MCKAY, JIM (1991): No pain, no gain: Sport in Australian culture. Englewood Cliffs, NJ: Prentice-Hall. MCKAY, JIM (1993): ’Marked men’ and ’wanton women’: The politics of naming sexual ’deviance’ in sport. Journal of Men’s Studies 2: 69–87. MCKAY, JIM (1997): Managing gender: Affirmative action and organizational power in Australian, Canadian, and New Zealand sport. Albany: State University of New York Press. MCKAY, JIM IN DAVID ROWE (1997): Field of soaps: Rupert vs. Kerry as masculine melodrama. Social Text 50: 69–86. MCPHERSON, DONALD G. (2002): Sport, youth, violence and the media: An activist athlete’s perspective. V Paradoxes of youth and sport, M. Gatz, M. A. Messner in S. Ball-Rokeach (ur.), 241–247. Albany: State University of New York Press. MESSNER, MICHAEL A. (1988): Sports and men domination: The female athlete as contested ideological terrain. Sociology of Sport Journal 5: 197–211. MESSNER, MICHAEL A. (1992): Power at play: Sports and the problem of masculinity. Boston: Beacon. MESSNER, MICHAEL A. (2000): Barbie girls vs. sea monsters: Children constructing gender. Gender & Society 14: 765–784. MESSNER, MICHAEL A. (2002): Taking the field: Women, men, and sports. Minneapolis: University of Minnesota Press. MESSNER, MICHAEL A., MICHELE DUNBAR IN DARNELL HUNT (2000): The televised sports manhood formula. Journal of Sport and Social Issues 24: 380–394. MESSNER, MICHAEL A., MARGARET CARLISLE DUNCAN IN CHERYL COOKY (2003): Silence, sports bras, and wrestling porn: The treatment of women in televised sports news and highlights. Journal of Sport and Social Issues 27: 38–51. MESSNER, MICHAEL A., MARGARET CARLISLE DUNCAN IN FAYE LINDA WACHS (1996): 112 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije The gender of audience-building: Televised coverage of men’s and women’s NCAA basketball. Sociological Inquiry 66: 422–439. MESSNER, MICHAEL A. IN DONALD F. SABO (UR.) (1990): Sport, men, and the gender order: Critical feminist perspectives. Champaign, IL: Human Kinetics. MESSNER, MICHAEL A. IN MARK STEVENS (2002): Confronting male athletes’ sexual violence against women. V Paradoxes of youth and sport, M. Gatz, M. A. Messner in S. Ball-Rokeach (ur.), 225–240. Albany: State University of New York Press. MILLER, KATHLEEN E., GRACE M. BARNES, DONALD F. SABO, MERRILL J. MELNICK IN MICHAEL P. FARRELL (2002): Anabolic-androgenic steroid use and other adolescent problem behaviors: Rethinking the male athlete assumption. Sociological Perspectives 45: 467–490. MILLER, KATHLEEN E., DONALD F. SABO, MERRILL J. MELNICK, MICHAEL P. FARRELL IN GRACE M. BARNES (2000): The Women’s Sports Foundation report: Health risks and the teen athlete. East Meadow, NY: Women’s Sports Foundation. MILLER, TOBY (2001): Sportsex. Philadelphia: Temple University Press. MILLER, TOBY, GEOFFREY LAWRENCE, JIM MCKAY IN DAVID ROWE (2001): Globalization and sport: Playing the world. Thousand Oaks, CA: Sage. NAISON, MARK (1972): Sports and the American empire. Radical America 95/96: 107– 110. PRONGER, BRIAN (1990): The arena of masculinity: Sports, homosexuality, and the meaning of sex. New York: St. Martin’s. PRONGER, BRIAN (2000): Homosexuality and sport: Who’s winning? V Masculinities, gender relations, and sport, J. McKay, M. A. Messner in D. F. Sabo (ur.), 222–244. Thousand Oaks, CA: Sage. ROBINSON, LAURA (1998): Crossing the line: Violence and sexual assault in Canada’s national sport. Toronto: McClelland & Stewart. ROWE, DAVID IN JIM MCKAY (1998): Sport: Still a man’s game. Journal of Interdisciplinary Gender Studies 3: 113–128. SABO, DONALD F. (1985): Sport, patriarchy, and male identity: New questions about men and sport. Arena Review 9: 1–30. SABO, DONALD F. (1994): Pigskin, patriarchy and pain. V Sex, violence and power in sport: Rethinking masculinity, M. A. Messner in D. F. Sabo (ur.), 82–88. Freedom, CA: Crossing Press. SABO, DONALD F. (2001): Doing time, doing masculinity: Sports in prison. V Prison masculinities, D. Sabo, T. Kupers in W. London (ur.), 61–66. Philadelphia: Temple University Press. SABO, DONALD F. IN DAVID FREDERICK GORDON (UR.) (1995): Men’s health and illness: Gender, power, and the body. Thousand Oaks, CA: Sage. SABO, DONALD F., PHIL GRAY IN LINDA MOORE (2000): Domestic violence and televised athletic events: ˝It’s a man thing.˝ V Masculinities, gender relations, and sport, J. McKay, M. A. Messner in D. F. Sabo (ur.), 127–146. Thousand Oaks, CA: Sage. Michael A. Messner | Je šport še moški svet? Proučevanje moškosti in športa 113 SABO, DONALD F. IN SUE C. JANSEN (1994): Seen but not heard: Images of black men in sports media. V Sex, violence and power in sports: Rethinking masculinity, M. A. Messner in D. F. Sabo (ur.), 150–160. Freedom, CA: Crossing Press. SABO, DONALD F. IN ROSS RUNFOLA (1980): Jock: Sports and male identity. Englewood Cliffs, NJ: Prentice-Hall. SCHAFER, WALTER S. (1975): Sport and male sex role socialization. Sport Sociology Bulletin 4: 47–54. SHAKIB, SOHAILA IN MICHELE D. DUNBAR (2002): The social construction of female and male high school basketball participation: Reproducing the gender order through a two-tiered sporting institution. Sociological Perspectives 45: 353–379. THEBERGE, NANCY (1981): A critique of critiques: Radical and feminist writings on sport. Social Forces 60: 341–353. THOMPSON, SHONA M. (1999): Mother’s taxi: Sport and women’s labor. Albany: State University of New York Press. THORNE, BARRIE (1993): Gender play: Girls and boys in school. New Brunswick, NJ: Rutgers University Press. TRACY, ALLISON J. IN SUMRU ERKUT (2002): Gender and race patterns in the pathways from sports participation to self-esteem. Sociological Perspectives 45: 445–466. TRUJILLO, NICK (1991): Hegemonic masculinity on the mound: Media representations of Nolan Ryan and American sports culture. Critical Studies in Mass Communication 8: 290–309. TRUJILLO, NICK (1995): Machines, missiles, and men: Images of the male body on ABC’s Monday Night Football. Sociology of Sport Journal 12: 403–423. VIDEON, TAMI M. (2002): Who plays and who benefits: Gender, interscholastic athletics, and academic outcomes. Sociological Perspectives 45: 415–444. WACHS, FAYE LINDA (2002): Leveling the playing field: Negotiating gendered rules in coed softball. Journal of Sport and Social Issues 26: 300–316. WACHS, FAYE LINDA (2003): ˝I was there . . .˝: Gendered limitations, expectations, and strategic assumptions in the world of co-ed softball. V Athletic intruders: Ethnographic research on women, culture, and exercise, A. Bolin in J. Granskog (ur.), 177–200. Albany: State University of New York Press. WENNER, LAWRENCE A. (1998): In search of the sports bar: Masculinity, alcohol, sports, and the mediation of public space. V Sport and postmodern times, G. Rail (ur.), 303– 332. Albany: State University of New York Press. WHANNEL, GARRY (2002): Media sports stars: Masculinities and moralities. New York: Routledge. WHEATON, BELINDA IN ALAN TOMLINSON (1998): The changing gender order in sport? The case of windsurfing subcultures. Journal of Sport and Social Issues 22: 252–274. WHITE, PHILIP G., KEVIN YOUNG IN WILLIAM G. MCTEER (1995): Sport, masculinity, and the injured body. V Men’s health and illness: Gender, power, and the body, D. Sabo in D. F. Gordon (ur.), 158–182. Thousand Oaks, CA: Sage. 114 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije WHITSON, DAVID (1990): Sport in the social construction of masculinity. V Sport, men, and the gender order: Critical feminist perspectives, M. A. Messner in D. F. Sabo (ur.), 19–30. Champaign, IL: Human Kinetics. WILLIS, PAUL (1983): Women in sport in ideology. V Sport, culture, and ideology, J. Hargreaves (ur.), 117–135. London: Routledge & Kegan Paul. YOUNG, KEVIN (2002): From ’sports violence’ to ’sports crime’: Aspects of violence, law, and gender in the sports process. V Paradoxes of youth and sport, M. Gatz, M. A. Messner in S. Ball-Rokeach (ur.), 207–224. Albany: State University of New York Press. YOUNG, KEVIN IN PHILIP WHITE (2000): Researching sports injury: Reconstructing dangerous masculinities. V Masculinities, gender relations, and sport, J. McKay, M. A. Messner in D. F. Sabo (ur.), 108–126. Thousand Oaks, CA: Sage. Christian Scambor in Elli Scambor | Nasilje na podlagi spola in vloga moških 115 Christian Scambor in Elli Scambor Nasilje na podlagi spola in vloga moških Abstract Gender Based Violence and the Role of Men In this paper, the concept of Gender Based Violence (GBV) is exemplified by different constellations of violence involving men acting either as perpetrators or as victims. GBV is usually defined in a broad way and can cover the main field of violence between the genders (men as perpetrators, women as victims) as well as other constellations of perpetrators and victims, e.g. violence between men. The scope of the concept of GBV is, however, seldom used in its entirety. Based on a broad definition of GBV, three topics are discussed with the intention of emphasizing the relevance of an extended and gendered perspective on men and violence: First, we will be looking at the topic of violence in public spaces being committed by men against other men as a form of Gender Based Violence, with the potential of motivating men for change and for taking a stand against a distorted male socialization. The second topic is violence in heterosexual partnerships, which has become a subject of public debate, where the insistence on the gender symmetry of domestic violence has served as an anti-feminist argument in the ideological discourse, bringing new challenges to public communication. The third area of focus is the sexual abuse of boys, which has often been overlooked because of the relation between male socialization and a taboo form of violence that makes disclosure processes difficult. Thinking about such constellations of violence can improve not only our theory and concepts, but the victim support structures and intervention programs for perpetrators of violence as well. Keywords: gender based violence, boys, men, victims, perpetrators Christian Scambor, Association for Men’s and Gender Issues, Department for the Work with Perpetrators, Graz, Austria. (christian.scambor@gmx.at) Elli Scambor, Association for Men’s and Gender Issues, Institute for Masculinity Research and Gender Studies, Graz, Austria. (scambore@genderforschung.at) Povzetek Koncept spolno pogojenega nasilja je v članku predstavljen skozi različne konstelacije nasilja, v katerega so moški vpleteni kot storilci ali žrtve. Definicija spolno pogojenega nasilja je po navadi široka in lahko zajema tako glavno področje nasilja med družbenima spoloma (moški kot storilci, ženske kot žrtve), kakor tudi druge konstelacije storilcev in žrtev, na primer nasilje med moškimi. Vendar se koncept spolno pogojenega nasilja pogosto ne uporablja v polnem obsegu. Članek izhaja iz široke definicije spolno pogojenega nasilja in obravnava tri vprašanja, ki poudarjajo pomen razšir- jenega in družbenospolnega pogleda na moške in nasilje: prvič, fizično nasilje moških nad drugimi moškimi v javnem prostoru lahko razumemo kot obliko spolno pogojenega nasilja, ki ima potencial za motivacijo moških za spremembe in za zavzemanje za drugačno socializacijo moških. Drugič, nasilje v heteroseksualnih partnerstvih je postalo področje javne razprave, v kateri je trditev o druž- benospolni simetriji nasilja v družinah postala antifeministični argument v ideološkem diskurzu, s čimer se v javnem govoru odpirajo novi izzivi. Tretjič, spolna zloraba fantov je pogosto spregledana zaradi povezanosti moške socializacije s tabuizirano obliko nasilja in otežuje razkrivanje spolne zlo- rabe. Premislek o takih konstelacijah nasilja lahko izpopolni tako teorijo in koncepte kakor tudi podporne strukture za vse žrtve ter intervencijske programe za vse storilce nasilnih dejanj. Ključne besede: spolno pogojeno nasilje, fantje, moški, žrtve, storilci Christian Scambor, Združenje za moška in družbenospolna vprašanja, Oddelek za delo s storilci, Gradec, Avstrija. (christian.scambor@gmx.at) Elli Scambor, Združenje za moška in družbenospolna vprašanja, Inštitut za raziskovanje moškosti in štu- dije spolov, Gradec, Avstrija. (scambore@genderforschung.at) 116 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije Uvod: Uporaba pojma nasilje na podlagi spola Medosebno nasilje in njegovo razmerje do družbenega spola odpira komple- ksna teoretska vprašanja, razprave o njem pa pogosto obstanejo in se zapletejo zaradi konceptualnih problemov in definicij. Ko se razprave dotaknejo vprašanja moških in nasilja na podlagi spola, je nastanek zmede še verjetnejši, zato so defini- cije pojmov dobro izhodišče za začetek tega članka. Uporabno kategorizacijo nasilja ponuja Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), ki razlikuje med kolektivnim nasiljem, proti sebi usmerjenim nasiljem in medosebnim nasiljem (Krug in dr., 2002). Pri obravnavi medosebnega nasilja mora- mo ločevati nasilje nad partnerji in člani družine od nasilja v javnosti nad znanci in neznanci. Ta klasifikacija je uporabna v razpravi o družbenem spolu in medoseb- nem nasilju, saj moške in ženske nasilje v javnosti drugače prizadene kot nasilje v domačem ali družinskem okolju. Toda v obeh okoljih največ nasilnih dejanj storijo moški. V tradicionalnem feminističnem razumevanju nasilja se poudarja dejstvo, da številne ženske trpijo zaradi nasilja moških zlasti (toda ne samo) v domačem oko- lju. Pojem nasilje nad ženskami se nanaša na tisto vrsto nasilja, v katerem je moški storilec, ženska pa žrtev, poleg tega je povezan z vprašanjem moči in nadzorom moškega nad vsakokratno žensko, ki je tarča nasilja. V tem pomenu se pogosto uporablja tudi pojem intimnopartnersko nasilje. Zapomniti si moramo to specifič- no konotacijo, kajti s povsem terminološkega vidika lahko nasilje nad ženskami vključuje tudi žensko storilko (ne glede na to, da so moški storilci velike večine nasilja nad ženskami), pri intimnopartnerskem nasilju pa sta tako storilec kot žrtev lahko kateregakoli spola, samo da sta v intimnem razmerju. Različno razumevanje pojmov kot sta nasilje nad ženskami ali intimnopartnersko nasilje lahko povzroči zmedo. Sam pojem nasilje na podlagi spola je imel vedno precej širok pomen. Po defi- niciji Carol Hagemann-White (2008) je nasilje na podlagi spola » … vsaka kršitev fizične ali mentalne integritete osebe, ki je povezana s spolom žrtve in storilca in ga z izrabo razmerja moči stori strukturno močnejša oseba« (Hagemann-White, 2008: 8). Ta definicija dovolj široko zajame različne vrste nasilnih dejanj, storjenih med družbenimi spoli in v okviru njih. Brez dvoma je ena najpogostejših oblik spolno pogojenega nasilja nasilje moških nad njihovimi partnerkami (intimnopartnersko nasilje). Glede intimnopartnerskega nasilja je definicija nasilja na podlagi spola razmeroma jasna, ker je ta vrsta nasilja tesno povezana s specifičnim odnosom moči, v katerem moški vzdržujejo, ponovno vzpostavljajo ali kažejo svojo moč in nadvlado nad ženskami. Toda koncept nasilja na podlagi spola lahko zajema tudi druge, z družbenim spolom povezane konstelacije žrtev in storilcev in prav o teh konstelacijah bi morali premišljevati in razpravljati bolj, kot to počnemo danes. Razlogov za to je več: a) sklepanje zavezništev vseh družbenih spolov proti nasilju; b) nevtraliziranje antifeminističnih trditev, da so raziskave, praksa in politike osre- Christian Scambor in Elli Scambor | Nasilje na podlagi spola in vloga moških 117 dinjene samo na nasilje nad ženskami in da zanikajo intimnopartnersko nasilje nad moškimi; c) identifikacija in opozarjanje na potrebo po vzpostavitvi celovitejših podpornih struktur za vse žrtve nasilja. Vse te vidike podrobneje opišejo trije pri- meri: a) moški so žrtve moškega nasilja v javnosti in moške socializacije; b) nasilje v heteroseksualnih odnosih; c) seksualno nasilje nad fanti. Moški kot žrtve moškega nasilja na podlagi spola V definicijo nasilja na podlagi spola je Carol Hagemann-White vključila tudi nasilje med moškimi. Številna nasilna dejanja moških nad moškimi reproducirajo moško hegemonijo, neenaka razmerja moči med strukturno privilegiranimi in neprivilegiranimi moškimi ter neenakost v kategoriji moškega družbenega spola. V eni najvplivnejših knjig študij moškosti v zadnjem desetletju je Raewyn Connell (2005) vpeljala koncept hegemone moškosti kot vzorca moškega družbenega vedenja, ki velja za idealno normo tega, kar pomeni biti moški v določeni družbi v določenem času. Ti ideali so pogosto prikazani v oglasih (na primer moški kot mladi, športni, premožni, beli, heteroseksualni menedžerji) ali v športu (kjer pre- vladujejo agresivni, močni moški, ki si utirajo svojo pot in premagajo nasprotnike). Ena glavnih značilnosti hegemone moškosti je podreditev žensk – in podreditev vseh oblik moškosti, ki se ne skladajo z idealno podobo moškosti. Za moške, ki si prizadevajo doseči ideal hegemone moškosti, je uporaba nasilja eden od načinov za podreditev žensk in drugih moških. Z vidika, ki je kritičen do današnjih odnosov med družbenimi spoli in do hegemone moškosti, ni samo nasilje nad ženskami, temveč tudi nasilje moških nad drugimi moškimi sredstvo za uveljavljanje ospolje- ne hierarhične ureditve med družbenimi spoli in v moški družbenospolni skupini, na vrhu katere je postavljena hegemona moškost. Zločini iz sovraštva, nasilna dejanja zaradi homofobije ali rasizma so oblike nasilja, ki ustrezajo zgornji definiciji nasilja na podlagi spola: dominantne moškosti demonstrirajo moč in si podrejajo druge oblike moškosti – z nasiljem moškega nad moškim na podlagi družbenega spola. Moške žrtve medosebnega nasilja (katerega storilci so drugi moški) pogos- to izhajajo iz marginalnih, nehegemonih, nedominantnih družbenih skupin, kot so neheteroseksualni moški, moški z migrantskim ozadjem, pripadniki določenih verskih in etničnih skupin, fantje v šolah ali drugih izobraževalnih ustanovah kakor tudi v družinah, starejši moški, hendikepirani in brezdomni moški (Scambor in dr., 2013). Vendar perspektiva, iz katere bi gledali na moško (ali fantovsko) nasilje nad drugimi moškimi kot na obliko nasilja na podlagi spola, ki ohranja uveljavljeno družbenospolno ureditev in odnose moči, še ni zelo razširjena. Nekateri družbenospolne ureditve in patriarhalni modeli zelo poudarjajo raz- vrščanje med moškimi, s čimer bi lahko pojasnili visoko stopnjo nasilja med moškimi v nekaterih kontekstih, še zlasti nasilje v javnosti. Vendar današnje raziskave tega ne proučujejo temeljito. (Holter, 2013: 55) 118 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije Povzročitelji večine fizičnega nasilja v javnih prostorih so moški in večina nji- hovih žrtev je moških. Po podatkih iz vseh držav EU je večina žrtev hudih napa- dov in umorov v javnosti moških (medtem ko ženske tvorijo večino žrtev spolnih napadov; Scambor in dr., 2013). Številni moški podcenjujejo razmeroma visoko tveganje, da bi postali žrtve nasilja drugih moških v javnosti, in se glede nasilja ne vznemirjajo (Heiskanen in Ruuskanen, 2011). Toda če bi v javnih razpravah več govorili in problematizirali zelo razširjeno nasilje moških nad moškimi kot sredstva za vzpostavitev hierarhične družbenospolne ureditve, bi se lahko moški bolj zave- dali »resnih tekmovalnih iger« (Bourdieu, 2001), v katere so vpleteni, in postali bolj motivirani za spremembo. Odraščanje – povezanost moškosti in nasilja V današnji družbenospolni ureditvi ima nasilno vedenje dve glavni funkciji: nasilje nad ženskami je osrednja strategija utrjevanja in ohranjanja premoči moš- kih ter podrejanja žensk; nasilje nad drugimi moškimi pa je osrednji mehanizem uveljavljanja hierarhije med moškimi (na primer, podreditev homoseksualnih moš- kih; Connell, 2005). Potemtakem lahko nagnjenost k nasilnemu vedenju štejemo za bistveni element dominantnih moškosti za podrejanje drugih. V nadaljevanju želiva osvetliti vzorce moške socializacije in pojasniti, kako se nagnjenje k nasilju pojavi na prehodu iz otroštva v odraslost. Prvič, obstaja neposredni medgeneracijski prenos nasilja. Nasilje v družinah zlasti pri fantih poveča verjetnost, da bodo reagirali v vzorcih zasvojenosti ali nasi- lja. Fizična zloraba v družinah je občutno hujša pri fantih kot pri dekletih. Pozneje v življenju obstaja pri fantih, ki so doživeli fizično nasilje ali pa mu bili priča, večja verjetnost nasilnega vedenja, medtem ko dekleta pogosteje reagirajo s simptomi depresije (Kassis in dr., 2010). Z družbeno-konstruktivističnega vidika imajo socialni odnosi med moškimi pomembno vlogo pri formiranju družbenospolne identitete fantov, s čimer lahko pojasnimo na splošno večjo nagnjenost fantov (in pozneje moških) k nasilnemu vedenju v primerjavi z dekleti in ženskami. »Fantje v svojem življenju slišijo mne- nja moških – očetov, trenerjev, bratov, starih očetov, stricev, duhovnikov –, ki jim sporočajo svoje ideje o moškosti.« (Kimmel, 2009: 47) Te ideje se prenašajo iz generacije v generacijo, rezultat tega pa je določen način dojemanja samega sebe – fantovski kodeks (Kimmel, 2009), ki ga sestavlja » … zbirka drž, vrednot in lastnosti, ki skupaj tvorijo tisto, kar pomeni biti moški« (ibid.: 45). Podrobneje lahko fantovski kodeks opišemo takole: … nikoli ne pokaži čustev ali ne priznaj šibkosti. Svetu moraš kazati obraz, ki vztraja, da je vse v najlepšem redu, da je vse pod nadzorom, da ni nikakršnega razloga za skrb … Ključna je zmaga, zlasti zmaga nad moškim, ki ima manj krasne in manjše igrače. Prijaznost ni izbira, tudi sočutje ne. Taka čustva so tabu. (ibid.: 45) Christian Scambor in Elli Scambor | Nasilje na podlagi spola in vloga moških 119 Izhajajoč iz raziskav o fantih in nasilju se zdi, da vrstniška skupina oblikuje ori- entacijske vzorce moškosti (Pollack, 1998; Kimmel, 2009). »Drugi fantje nenehno opazujejo, kako dobro se odrežemo. Naši vrstniki so nekakšna ‘družbenospolna policija‘, ki nenehno čaka, da se zmotimo, zato, da nam lahko podajo prepustnico za prečkanje dobro začrtanih mej možatosti.« (Kimmel, 2009: 47) Pollack (1998) opozarja, da je za fantovski kodeks značilna nevidnost ranljivosti, Kimmel pa na pre- senetljivo dejstvo, » … da je ostal precej trdno v veljavi, kljub velikim spremembam, ki so se zgodile v življenju žensk« (Kimmel, 2010: 29). Fantovski kodeks je povezan s konceptom hegemone moškosti (Connell, 2005), tj. orientacijskim vzorcem za moške, ki pa ga ni lahko uresničevati. »Toda večina moških z njegovo hegemonijo pridobi, ker imajo koristi od patriarhalnih dividend, dosežejo prednost, ki jo moški na splošno imajo od vsesplošne podreditve žensk.« (Connell, 2005: 79) Hegemonija je povezana s kulturno prevlado in v tem okviru z nadvlado in podrejanjem določenih skupin moških. V realnem življenju se občutek upravičenosti do nadvlade in moči ne more uresničiti, zato se » … mladi moški čutijo ogoljufane – in jezne –, ker nagrada, povezana z močjo, ne pride takoj. Vse razočaranje v zvezi s tem izrazijo z nasiljem. Besnost je način premoščanja občut- kov ponižanja in obnovitve upravičenosti.« (Kimmel, 2009: 55) Zdi se, da je vzpostavitev hierarhičnega reda med fanti pomembna poteza dife- renciacije. Heteroseksualnost, bela koža in ekonomski uspeh so značilni za najvišjo stopnjo v hierarhiji, medtem ko so druge moškosti (na primer tiste, ki so povezane z migrantskim ozadjem) podrejene, a so v hegemonih odnosih vseeno pomembne (Connell, 2005). V procesu socializacije fantje po navadi sprejmejo in privzamejo ospoljene atribute, s čimer reproducirajo in krepijo hegemono moškost (Scambor in Kurzmann, v tisku; Stuve, 2014). Nasilje nima pomembne vloge samo za dominantne moškosti, ker z njim podrejajo druge oblike, temveč podrejene moškosti pogosto same – v smislu kom- penzacije za moškost – ravnajo nasilno, da si zagotovijo položaj moči. Številni fan- tje so v položaju, v katerem nimajo nikakršne možnosti, da bi se uvrstili na najvišjo stopnjo hegemone moškosti, zato so prisiljeni razviti lastne in alternativne vzorce moškosti, ki se lahko izkažejo za problematične ali pa lahko za večino družbe velja- jo za prestopništvo. Spindler (2006) je opravil biografske raziskave mladih moških v nemških zaporih in ugotovil, da tisti mladi moški, ki jim sprejete oblike moškosti niso dosegljive, poudarjajo telesne in k nasilju nagnjene oblike moškosti – toda te alternativne oblike moškosti pogosto vodijo v odklone in v zapor. Poglobljena ana- liza njihovih življenjskih razmer je omogočila temeljitejše razumevanje razlogov za nastanek k nasilju nagnjenih vzorcev moškosti. Čeprav so se zdele življenjska pot in možnosti za izobraževanje v otroštvu teh mladih moških razmeroma odprte, so se te razmere v poznejših letih zožile in zaprle: postopoma se je ožil dostop do izobraževanja in dela, kar je omejilo njihove življenjske perspektive in vodilo v prestopništvo kot način spopadanja z omejitvami (Spindler, 2006). V državah, kjer so v soodvisnosti nizek družbenoekonomski status, nizka 120 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije izobrazbena raven in migrantsko ozadje iz nezahodnih držav, se od nedavnega pojavljajo specifični problemi. Toprak (2015) je pokazal, da lahko nekateri fantje in mladi moški v neprivilegiranih socializacijskih razmerah razširijo prestopniške kode sprejemanja in priznanja s tradicionalnimi verskimi prepričanji in ideološkimi stališči, ker jim te strukture moškosti določajo orientacijo in krepijo občutke samo- zaupanja. Nasilje v heteroseksualnih odnosih Eno najpomembnejših področij neenakosti med spoloma je nasilje moških nad ženskami v zasebni sferi. Po številnih podatkih držav članic EU, ki so bili objavljeni v Raziskavi o vlogi moških pri enakosti med spoloma (Study on the Role of Men in Gender Equality), od 69 do 96 odstotkov intimnopartnerskega nasilja povzročijo moški nad ženskami (Scambor, Wojnicka in Bergmann, 2013). Medtem ko nekatere raziskave o razširjenosti intimnopartnerskega nasilja na prvi pogled kažejo proporcionalno simetrično razdelitev ženskih in moških žrtev nasilja v intimnih odnosih (na primer Heiskanen in Ruuskanen, 2011; Kapella in dr., 2011; Watson in Parsons, 2005), so številne druge raziskave pokazale drugačno sliko: ženske so pogosteje izpostavlje- ne nevarnemu in sistematičnemu nasilju v intimnih odnosih kot moški (na primer Forschungsnetz Gewalt im Geschlechterverhältnis (GiG-net), 2008; Kimmel, 2002; Scambor in dr., 2013) –, kar velja za fizično, spolno in psihično nasilje. Dejansko ne obstaja družba, v kateri bi lahko s poglobljenimi analizami ugotovili simetrijo med moškimi in ženskimi žrtvami intimnopartnerskega nasilja (Scambor in dr., 2013). Na ravni kvantitativnih podatkov bi bilo mogoče spolno simetrijo intimno- partnerskega nasilja v heteroseksualnih odnosih utemeljiti samo tako, da bi nedi- ferencirano obravnavali vsa nasilna dejanja, torej, če ne bi upoštevali njihove silo- vitosti, pogostnosti in posledic. V raziskavah razširjenosti so družbeni fenomeni do določene mere zreducirani na kvantitativne podatke. Pri proučevanju nasilja bi to pomenilo, da zelo visoka stopnja redukcije skrči podatke o izkušnjah nasilja s strani partnerja na dihotomno raven da/ne, ne glede na silovitost, pogostost, posledice in kontekst; na primer, pri fizičnem nasilju moških se upiranje žensk obravnava kot nasilno dejanje, kar poveča delež žensk storilk. Zato potrebujemo kvalitativne raziskave, ki dopolnjujejo kvantitativne raziskave o razširjenosti intimnopartner- skega nasilja, saj nam pomagajo razumeti fenomene v ozadju takih podatkov (na primer Hester, 2009). Čeprav najbolj razširjen vzorec intimnopartnerskega nasilja govori o moškem kot najpogostejšem storilcu in ženski kot najpogostejši žrtvi, je slika bolj kompleksna. Obstajajo primeri intimnopartnerskega nasilja, ko so glavne žrtve moški, glavni Christian Scambor in Elli Scambor | Nasilje na podlagi spola in vloga moških 121 storilci oziroma storilke pa so moški partnerji ali ženske partnerke.1 Če te redke primere zanikamo, nanje preprosto pozabimo ali jih izpustimo iz javne razprave, izgubimo tudi temelj za razvoj ustreznih podpornih struktur za žrtve. Še več, če ne govorimo o tisti konstelaciji intimnopartnerskega nasilja, v kateri so ženske glavne storilke, moški pa glavne žrtve, pomagamo antifeminističnim aktivistom pri njihovem sprevračanju argumentov in izkoriščanju nezadostne pozornosti za moške žrtve intimnopartnerskega nasilja za trditev, da so v današnjih družbah pravzaprav moški diskriminirana družbenospolna skupina. To je pogosto uporabljen argument v antifeminističnem diskurzu, ki se sklicuje na družbenospolno simetrijo intimnopartnerskega nasilja, ali da so večinoma moški žrtve ženskih storilk (na primer Scambor in dr., 2013). V javnem govoru o intimno- partnerskem nasilju je treba poudariti, da obstajajo različne konstelacije storilcev in žrtev – toda da bi se izognili občutku, da je razširjenost teh konstelacij povsem enaka, je treba predložiti številke. Ne nazadnje, nadaljnja diferenciacija koncepta intimnopartnerskega nasilja je potrebna in uporabna zaradi nudenja specificirane podpore (na primer, pri intimnopartnerskem nasilju v homoseksualnih parih ali obojestranskega nasilja v heteroseksualnih odnosih; gl. Kelly in Johnson, 2008). Ker se primeri, ko so moški glavne žrtve in ženske glavne storilke intimnopartnerskega nasilja, ne skladajo s družbenospolnimi pričakovanji v družbi (Fjell, 2012), se žrtve težko odločijo za iskanje podpore in zaupanja. Zato je zelo pomembno, da so raziskave, politika in socialne službe pozorne tudi na vse te konstelacije ter zagotovijo ustrezno podpo- ro žrtvam, spodbujajo izboljšanje terapevtskih struktur za storilce oziroma storilke in preprečijo delovanje v korist antifeminističnega gibanja, za katerega je manko te pozornosti dokaz, da je spolna diskriminacija pravzaprav nasprotna, kot v resnici je. Viktimizacija moških: primer spolne zlorabe fantov V javnih razpravah o nasilju se pozablja na različne teme ali pa se o njih prema- lo razpravlja; na primer, dolgo se ni govorilo o dečkih in deklicah kot pričah intim- nopartnerskega nasilja (gl. Kavemann in Kreyssig, 2006). Enako velja za spolno zlorabo fantov. Javna razprava o spolnem nasilju v (pogosto cerkvenih in državnih) institucijah se je začela šele nedavno – po navadi tedaj, ko prvi učenci iz internatov razkrijejo svoje izkušnje spolnega nasilja (na primer Dehmers, 2011). Po raziskavah razširjenosti je od štiri do osem odstotkov dečkov in fantov prizadetih zaradi spolnega nasilja (Bange, 2007; Stoltenborgh in dr., 2011) v 1  Omeniti moramo tudi druge konstelacije, na primer intimnopartnersko nasilje ženske nad žen- sko v homoseksualnem razmerju; vpletenost drugih družbenih spolov, ne samo moškega in ženske; in primere, ko je v zvezo in intimnopartnersko nasilje vpletenih več ljudi. 122 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije različnih okoliščinah (na primer v družini, šoli, prostem času). Raziskave o procesih razkrivanja kažejo na pomen družbenospolne dimenzije, saj je med dečki in mladimi fanti stopnja razkrivanja spolnih zlorab nižja kot med deklicami in dekleti (Priebe in Svedin, 2008). Zdi se, da se moški, žrtve spolnega nasilja, v procesu raz- krivanja srečujejo s specifičnimi težavami: javni diskurzi o spolnem nasilju niso bili pozorni na moške žrtve, temveč so bolj kot ne krepili heteronormativni koncept spolnega nasilja (tj. konstelacijo moškega storilca in ženske žrtve). Zato spolno nasilje ostaja področje, ki ne namenja pozornosti dečkom in mladim fantom. Otroci in mladina imajo zelo malo informacij o spolnem nasilju in o njem raje ne govorijo med sabo (Mörchen, 2014). To se sklada s hegemonimi predpostavkami o moškosti (superioren, trden, heteroseksualen) – viktimizacija in nemoč dečkov in mladih fantov sta z njimi v protislovju in zato obrobna zlasti v razmerju do moške- ga storilca (Lenz, 2014; Rieske, 2016; Scambor in dr., 2016; Sorsoli in dr., 2008). Poleg tega tovrstne moške norme ovirajo razkritje spolne zlorabe, ker omejujejo izražanje čustev, ki je neizogiben del procesa razkrivanja (Easton in dr., 2014). V številnih primerih te norme moškosti povzročajo čustvene ambivalence in priča- kovane družbene reakcije, ki vodijo v najbolj sprejemljivo alternativo: vztrajanje v molku. Predvsem mladi fantje se bojijo družbene reakcije, ki bi jim lahko pripisala homoseksualnost, nemoškost ali potencialno storilstvo spolnega nasilja (Mosser, 2009) – novejše raziskave kažejo, da se po razkritju spolne zlorabe prej pričakovane reakcije pogosto uresničijo (Scambor in dr., 2016; Mörchen, 2014). V teh procesih se reproducirajo tipična družbenospolna razmerja (Jungnitz in dr., 2007): o izkuš- njah nasilja nad dečki in mladimi fanti kakor tudi odraslimi moškimi se bodisi molči – ker velja, da povzročajo sramotno škodo normam moškosti – bodisi se jih normalizira in uvrsti v heteronormativne vzorce. Hinz (2011) je pokazal, da se spolno nasilje dojema različno in je odvisno od družbenega spola storilca oziroma storilke: spolno nasilje storilk pogosto obvelja za zgodnjo seksualno izkušnjo in uvajanje v spolnost, poleg tega pa številni ljudje celo dvomijo, da bi ženske sploh lahko spolno zlorabile fante. Sklep V znanosti in javnosti se že dolgo in upravičeno razpravlja o dejstvu, da večino intimnopartnerskega nasilja povzročijo moški in fantje. Raziskave, politike in prak- sa so osredinjeni na moške storilce in ženske žrtve (otrokom se do nedavnega ni namenjalo pozornosti). V resnici je tako stanje resen družbeni problem in pomeni kršitev človekovih pravic. Številne države še vedno nimajo vzpostavljene ustrezne podpore za žrtve in tudi primernih programov ne, v katerih bi storilce učili nena- silnega vedenja in ravnanja. Če hočemo kompleksneje kot danes obravnavati medsebojni preplet družbenega spola in nasilja, moramo premagati osredinjenost na moško nasilje Christian Scambor in Elli Scambor | Nasilje na podlagi spola in vloga moških 123 nad ženskami in upoštevati tudi druge oblike nasilja. Denimo, izrazito družbe- nospolnega vidika nasilja med moškimi vse do danes nismo obravnavali v zadostni meri. Nasprotno, določene vrste nasilja zlasti v javnem prostoru med moškimi in mladimi fanti še vedno veljajo v javnosti za normalne (Hagemann-White, 2004), dojemajo se kot postranska škoda, ko se moški razvrščajo v hierarhije ter vzpo- stavljajo in ohranjajo moškosti v okviru družbenospolne ureditve (Connell, 2005). Koncept spolno pogojenega nasilja moramo uporabljati v širšem pomenu zato, da poudarimo vpliv, ki ga ima vloga družbenega spola na nasilje, obenem pa tudi moškim nanizamo še en dober razlog več za spremembo družbenospolnih uredi- tev. V naših družbah večino hudega fizičnega nasilja povzročijo moški, toda zaradi razširjenosti nasilja moških nad moškimi v javnosti spadajo moški tudi med glavni- no žrtev. Z vidika hegemone moškosti je ta oblika nasilja močno ospoljena in visoki davek, ki ga plačajo moški sami, je lahko motivacija zanje, da se zavzamejo proti obstoječim družbenospolnim ureditvam in pomagajo zgraditi nove. Obetavna pot v to smer je promocija kompleksnih oblik prodružbenih praks moških, kot kaže tudi razprava o skrbnih moškostih (caring masculinities) (Elliott, 2016; Scambor in dr., 2015). Če koncepta spolno pogojenega nasilja ne bomo uporabljali v njegovem polnem obsegu, lahko prezremo moške žrtve nasilja in s tem povezane vloge družbenega spola. Na specifično moških socializacijskih poteh se fantje naučijo, da vloga žrtve ni združljiva s spoštovano obliko moškosti; občutki sramu in strah, da bi jih drugi imeli za nemoške, jih prisilijo k molku o svojih izkušnjah (spolnega) nasilja. Posledično je malo verjetno, da bodo razkrili svoje izkušnje in iskali ter našli pomoč, kar jim lahko pozneje povzroči resne težave. Tako je družbeni spol povezan z nasiljem, ki ga doživijo ti fantje, čeprav je razmerje moči v teh primerih pogosto povezano s starostjo ali avtoriteto v institucijah. In nazadnje, preozko dojemanje pojma intimnopartnerskega nasilja ne upoš- teva tistih primerov, ko so ženske glavne storilke (nad svojimi partnerji ali partner- kami). V heteroseksualnih odnosih tako (glavne) ženske storilke kot moški (glavne) žrtve razkrivajo prakse, ki se ne skladajo z obstoječimi družbenospolnimi pričako- vanji. Postavlja se vprašanje, ali koncept spolno pogojenega nasilja še vključuje te primere ali pa potrebujemo še širši koncept, ki bo vključeval vsako konstelacijo intimnopartnerskega nasilja, povezano z družbenim spolom. Vsekakor je pomemb- no boljše razumevanje takih paradoksalnih konstelacij intimnopartnerskega nasil- ja in vloge družbenega spola v njih, prav tako je pomembno tudi temeljitejše razumevanje specifičnega razmerja moči v teh primerih, saj je šele tako mogoče zgraditi primerno podporo za moške žrtve in ženske storilke. Podporni sistemi v naših družbah namreč morajo zaščititi vsako posamezno žrtev in ji pomagati ne glede na družbeni spol, razred, etnično ozadje, spolno usmerjenost ali katero koli drugo kategorijo (na primer, za Združeno kraljestvo gl. Hester in dr., 2012). Enako velja za vse storilce: Naloga rehabilitacije ni samo delo z njimi v smeri spreminjan- ja vedenja, temveč tudi preprečevanje nadaljnjega nasilja (vključno s škodljivimi 124 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije posledicami za otroke, ki so priče ali pa žrtve nasilja ne glede na to, kdo je glavni storilec ali žrtev). Če imajo naši koncepti in podporne strukture mrtve kote, jih je treba upoštevati pri nadaljnjem razvoju teorije in prakse. Prevod: Nina Kozinc Literatura BANGE, DIRK (2007): Sexueller Missbrauch an Jungen. Die Mauer des Schweigens. Göttingen: Hogrefe. BOURDIEU, PIERRE (2001): Masculine Domination. Cambridge: Polity Press. EASTON, SCOTT D., LEIA Y. SALTZMAN IN DANNY G. WILLIS (2014): “Would You Tell Under Circumstances Like That?” Barriers to Disclosure of Child Sexual Abuse for Men. Psychology of Men & Masculinity 15(4): 460–469. CONNELL, RAEWYN W. (2005): Masculinities (2. izd.). Cambridge, UK: Polity Press. DEHMERS, JÜRGEN (2011): Wie laut soll ich denn noch schreien? Die Odenwaldschule und der sexuelle Missbrauch. Reinbek bei Hamburg: Rowohlt Verlag. ELLIOTT, KARLA (2016): Caring Masculinities. Theorizing an Emerging Concept. Men and Masculinities 19(3): 240–259. FJELL, TOVE INGEBJØRG (2012): “Women Are Free to Rampage as Much as They Like ...” About Men Who Suffer Intimate Partner Violence at the Hands of Female Partners. Ethnologia Scandinavica (42): 123–132. FORSCHUNGSNETZ GEWALT IM GESCHLECHTERVERHÄLTNIS [GIG-NET] (2008): Gewalt im Geschlechterverhältnis. Erkenntnisse und Konsequenzen für Politik, Wissenschaft und soziale Praxis. Opladen: Verlag Barbara Budrich. HAGEMANN-WHITE, CAROL (2004): Brückenschläge zwischen den Geschlechtern und den Generationen in einer gespaltenen Gewaltdiskussion. V Gewalt im Leben von Männern und Frauen – Forschungszugänge, Prävalenz, Folgen, Intervention. Kongressbericht, 13–20. Berlin: Bundesministerium für Familie, Senioren, Frauen und Jugend. Dostopno na: http://www.wibig.uni-osnabrueck.de/download/ kongressbericht-gewalt-im-leben-von-maennern-und-frauen,property=pdf.pdf (10. februar 2016). HAGEMANN-WHITE, CAROL (2008): Vorwort. V Gewalt im Geschlechterverhältnis. Erkenntnisse und Konsequenzen für Politik, Wissenschaft und soziale Praxis, Forschungsnetz Gewalt im Geschlechterverhältnis [GiG-net] (ur.), 7–10. Opladen: Verlag Barbara Budrich. HEISKANEN, MARKKU IN ELINA RUUSKANEN (2011): Men’s Experiences of Violence in Finland 2009 (Publication Series No. 71 of the European Institute for Crime Prevention and Control, affiliated with the United Nations, HEUNI). Helsinki: HEUNI. HESTER, MARIANNE (2009): Who Does What to Whom? Gender and Domestic Violence Christian Scambor in Elli Scambor | Nasilje na podlagi spola in vloga moških 125 Perpetrators. Bristol: University of Bristol in Northern Rock Foundation. HESTER, MARIANNE, EMMA WILLIAMSON, LINDA REGAN, MARK COULTER, KHATIDJA CHANTLER, GEETANJALI GANGOLI, REBECCA DAVENPORT IN LORRAINE GREEN (2012): Exploring the Service and Support Needs of Male, Lesbian, Gay, Bi-sexual and Transgendered and Black and Other Minority Ethnic Victims of Domestic and Sexual Violence (report prepared for Home Office). Bristol: University of Bristol. HINZ, ARNOLD (2001): Geschlechterstereotype bei der Wahrnehmung von Situationen als »sexueller Missbrauch«. Zeitschrift für Sexualforschung 14(3): 214–225. HOLTER, ØYSTEIN G. (2013): Masculinities, Gender Equality and Violence. Masculinities and Social Change 2(1): 51–81. JUNGNITZ, LUDGER, HANS-JOACHIM LENZ, RALF PUCHERT, HENRY PUHE IN WILLI WALTER (2007): Gewalt gegen Männer. Personale Gewaltwiderfahrnisse von Männern in Deutschland. Opladen: Barbara Budrich. KAPELLA, OLAF, ANDREAS BAIERL, CHRISTIANE RILLE-PFEIFFER, CHRISTINE GESERICK IN EVA-MARIA SCHMIDT (2011): Gewalt in der Familie und im nahen sozialen Umfeld. Österreichische Prävalenzstudie zur Gewalt an Frauen und Männern. Dunaj: Österreichisches Institut für Familienforschung an der Universität Wien (ÖIF). KASSIS, WASSILIS, PACO ABRIL, SABINE BOHNE, MART BUSCHE, MAJDA HRŽENJAK, ŽIVA HUMER, RALF PUCHERT, ALFONSO ROMERO, CHRISTIAN SCAMBOR IN ELLI SCAMBOR (2010): Eltern und Lehrpersonen als Gewalt-Risikofaktoren Jugendlicher. Psychotherapie Forum 18(2): 80–88. KAVEMANN, BARBARA IN ULRIKE KREYSSIG (UR.) (2006): Handbuch Kinder und häusliche Gewalt. Wiebaden: VS Verlag für Sozialwissenschaften. KELLY, JOAN B. IN MICHAEL P. JOHNSON (2008): Differentiation Among Types of Intimate Partner Violence: Research Update and Implications for Interventions. Family Court Review 46(3): 476–499. KIMMEL, MICHAEL (2002): Gender Symmetry in Domestic Violence. A Substantive and Methodological Research Review. Violence Against Women (11): 1332–1363. KIMMEL, MICHAEL (2009): Guyland. The Perilous World Where Boys Become Men. New York, NY: HarperCollins. KIMMEL, MICHAEL (2010): Boys and School: A Background Paper on the ‘Boy Crisis’. Dostopno na: http://www.sweden.gov.se/content/1/c6/14/91/69/04632432.pdf (9. oktober 2016). KRUG, ETIENNE G., LINDA L. DAHLBERG, JAMES A. MERCY, ANTHONY B. ZWI IN RAFAEL LOZANO (2002): World Report on violence and health. Geneva: World Health Organization. LENZ, HANS-JOACHIM (2014): Wenn der Domspatz weiblich wäre … Über den Zusammenhang der Verdeckung sexualisierter Gewalt an Männern und kulturellen Geschlechterkonstruktionen. V Sexualisierte Gewalt gegen Jungen: Prävention und Intervention. Ein Handbuch für die Praxis, P. Mosser in H.-J. Lenz (ur.), 15–40. Wiesbaden: Springer VS. MÖRCHEN, VOLKER (2014): »Ich war doch schon immer der Fußabtreter für alle …« 126 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije – Mehrfachbetroffenheit männlicher Opfer sexualisierter Gewalt. V Sexualisierte Gewalt gegen Jungen: Prävention und Intervention. Ein Handbuch für die Praxis, P. Mosser in H.-J. Lenz (ur.), 183–209. Wiesbaden: Springer VS. MOSSER, PETER (2009): Wege aus dem Dunkelfeld. Aufdeckung und Hilfesuche bei sexuellem Missbrauch an Jungen. Wiesbaden: VS Verlag. POLLACK, WILLIAM (1998): Real Boys. Rescuing Our Sons From the Myths of Boyhood. New York, NY: Henry Holt. PRIEBE, GISELA IN CARL G. SVEDIN (2008): Child Sexual Abuse is Largely Hidden From the Adult Society: An Epidemiological Study of Adolescents’ Disclosures. Child Abuse & Neglect 32(12): 1095–1108. RIESKE, THOMAS V. (2016): Junge ≠ Opfer? Zur (These der) Verleugnung männlicher Betroffenheit von sexualisierter Gewalt im pädagogischen Feld. V Erziehung – Gewalt – Sexualität. Zum Verhältnis von Geschlecht und Gewalt in Erziehung und Bildung, C. Mahs, B. Rendtorff in T. V. Rieske (ur.), 75–90. Opladen: Barbara Budrich. SCAMBOR, ELLI, KATARZYNA WOJNICKA IN NADJA BERGMANN (UR.) (2013): The Role of Men in Gender Equality – European Strategies & Insights. Luxembourg: Publications Office of the European Union. Dostopno na: http://ec.europa.eu/justice/events/ role-of-men/index_en.htm (9. oktober 2016). SCAMBOR, ELLI, MAJDA HRŽENJAK, NADJA BERGMANN IN ØYSTEIN G. HOLTER (2015): Men’s Share of Care for Children and Professional Care. Studia humanistyczne agh 14(2): 53–72. SCAMBOR, ELLI, ULLA WITTENZELLNER, RALF PUCHERT, THOMAS V. RIESKE, IN BERNARD KÖNNECKE (2016): »... dass die Leute da auch genauer hingucken«. Wie kann die Aufdeckung von sexualisierter Gewalt bei männlichen Kindern und Jugendlichen in der Jugendarbeit gefördert werden? Sozialmagazin – Die Zeitschrift für Soziale Arbeit 41(7/8): 60–67. SCAMBOR, ELLI IN MICHAEL M. KURZMANN (V TISKU): Intersektionale Zugänge in der Burschenarbeit. Anerkennungspraktiken als Maßnahmen gegen Exklusion und Gewalt. V Bildung – Intersektionalität – Geschlecht, S. Kronberger in M. Oberlechner (ur.). Innsbruck: StudienVerlag. SPINDLER, SUSANNE (2006): Corpus delicti. Männlichkeit, Rassismus und Kriminalisierung im Alltag jugendlicher Migranten. Münster: Unrast-Verlag. STUVE, OLAF (2014): »Geht es nicht eher um …?« Intersektionale Ambivalenzen in der Gewaltprävention und Antidiskriminierungspädagogik. V Jugendhilfe und Intersektionalität, N. von Langsdorff (ur.), 229–248. Opladen/Berlin/Toronto: Budrich UniPress Ltd. SORSOLI, LYNN, MARYAM KIA-KEATING IN FRANCES K. GROSSMAN (2008): “I Keep That Hush-Hush“: Male Survivors of Sexual Abuse and the Challenges of Disclosure. Journal of Counselling Psychology 55(3): 333–345. STOLTENBORGH, MARIJE, MARINUS H. VAN IJZENDOORN, EVELINE M. EUSER IN MARIAN J. BAKERMANS-KRANENBURG (2011): A Global Perspective on Child Sexual Abuse: Meta-Analysis of Prevalence Around the World. Child Maltreatment 16(2): Christian Scambor in Elli Scambor | Nasilje na podlagi spola in vloga moških 127 79–101. TOPRAK, AHMET (2015): Riskante Ideale von Männlichkeit. Tagesspiegel, 22. september (Serie Gender in der Forschung 4). Dostopno na: http://www. tagesspiegel.de/wissen/serie-gender-in-der-forschung-4-riskante-ideale-von- maennlichkeit/12349972.html (9. oktober 2016). WATSON, DOROTHY IN SARA PARSONS (2005): Domestic Abuse of Women and Men in Ireland. Report on the National Study on Domestic Abuse. Dublin, Ireland: National Crime Council in association with the Economic and Social Research Institute. 128 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije Shahin Gerami Islamistična moškost in muslimanske moškosti1 Abstract Islamist Masculinity and Muslim Masculinities The author explores the role of global hegemonic masculinity and the emergence of national forms of masculinity from the independence movements and nation-building processes in Middle East- ern/North African countries. She traces various representations of Muslim masculinities which are appearing on the national scenes of the region after the periods of independence and the Cold War, and also discusses the arrival of Islamist masculinity from Islamic and fundamentalist movements in the last three decades. While she attempts to emphasize the plurality of Muslim masculinities, she concludes the text by arguing that economic hardship is more impactful than shared ethnic and religious background when it comes to the similarities between Muslim men. Keywords: hegemonic masculinity, Islamist masculinity, Muslim masculinities, (de)colonization, cold war, class Shahin Gerami is a professor in Women’s Studies and a co-director of the Persian studies programme at San Jose State University. (shahin.gerami@sjsu.edu) Povzetek Avtorica analizira vlogo globalne hegemone moškosti in nacionalne podobe moškosti, ki so nastale iz gibanj za neodvisnost in graditve narodov v bližnjevzhodnih in severnoafriških državah. Spremlja raznolike reprezentacije muslimanskih moškosti, ki se pojavljajo na nacionalni sceni v tej regiji v ob- dobju po neodvisnosti in po hladni vojni, in obravnava nastanek islamistične moškosti iz islamskih in fundamentalističnih gibanj, ki smo jim priča v zadnjih treh desetletjih. Medtem ko si prizadeva narediti vidno mnogoterost muslimanskih moškosti, pa v sklepnem delu poudari, da muslimanske moške bolj kot njihovo skupno etnično ali versko ozadje izenačuje ekonomska stiska. Ključne besede: hegemona moškost, islamistična moškost, muslimanske moškosti, (de)kolonizaci- ja, hladna vojna, razred Shahin Gerami je profesorica ženskih študij in sodirektorica programa perzijskih študij na Državni univer- zi v San Joseju. (shahin.gerami@sjsu.edu)  1  Besedilo je prevod avtoričinega prispevka Islamist Masculinity and Muslim Masculinities, ki je prvič izšel v zborniku Handbook of Studies on Men & Masculinities (Sage Publications, 2005). Zbornik so uredili Michael S. Kimmel, Jeff Hearn in Raewyn W. Connell. Shahin Gerami | Islamistična moškost in muslimanske moškosti 129 Strahotni konflikti, zaradi katerih se ljudi tlači skupaj pod oznake, kot so »Amerika«, »Zahod« ali »islam«, za katere se na prvi pogled zdi, da združujejo in zaradi katerih se izumljajo kolektivne identitete za množi- ce dejansko zelo različnih posameznikov, ne smejo ohranjati moči, ki jo imajo, temveč jim je treba nasprotovati. Še vedno imamo na voljo spo- sobnosti razumske interpretacije, ki so dediščina humanistične izobraz- be, in to ne kot sentimentalno vero, ki bi nam velevala, da se vrnemo k tradicionalnim vrednotam ali h klasikom, temveč kot dejavno prakso vsakdanjega sekularnega racionalnega diskurza. Edward Said (2003: 23) Uvod2 Priznavanje neverjetne raznolikosti islamskih kultur in identitet ter interpre- tacij islama je že splošno razširjena mantra. Toda vsakič, ko to rečemo, še naprej ugotavljamo in analiziramo, kaj imajo skupnega, in celo ponujamo posplošitve. Sledila bom Edwardu Saidu in se zadolžila pri Bayatu, ko bom naredila razliko med islamistično identiteto kot abstraktnim konstruktom, ki ga uporabljajo drugi, na eni strani, in muslimanskimi identitetami kot »konkretnimi, nesamoumevnimi in diferenciranimi« identitetami, ki jih ustvarjata individualno oziroma skupinsko delovanje, na drugi strani. Bayat nas spomni, da termin »‘islamska družba‘ postaja totalizirajoč pojem«, ki je nediferenciran, medtem ko pojem »‘muslimanske družbe‘ kot tak nikoli ni monoliten, nikoli ni po definiciji religiozen, prav tako pa se njihovih kultur ne da preprosto omejiti zgolj na religijo« (2003: 5). Če sprejmemo to dinamiko in obotavljajoč proces konstrukcije kulture v muslimanskih družbah, tedaj laže razumemo, da si tudi spolnih identitet ne moremo predstavljati kot nekaj, kar se da preprosto omejiti na islamsko ženskost ali islamsko feministko; ali da tudi moškosti ne moremo omejiti na eno razsežnost, na islamsko moškost. V pričujočem poglavju bom raziskovala prototip islamistične moškosti in muslimanskih moškosti. Prvo je bolj kategorija, ki jo prepoznavajo drugi; zadnje bolj reprezentira konstrukcijo moškosti v samih muslimanskih državah. Diskurzi o spolu v muslimanskih državah imajo dvojno življenje. Podobno kot druge spolne dihotomije, spolne identitete predstavljajo domači (indigenous) obra- zi in zunanji stereotipi. Identitete domačih žensk so večplastne in postajajo čedalje bolj vidne in različne, medtem ko je diskurz moških viden kot standard in norma. 2 Avtoričina opomba: Rada bi se zahvalila Doris Ewing in Michaelu Kimmelu za pronicljive komen- tarje in pripombe. Veliko dolgujem Sondri Cogswell za neutrudno pomoč pri pripravljanju posamez- nih različic pričujočega besedila. 130 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije Zelo vidne in stereotipne so tudi zahodne kulturne oznake teh vlog. Raziskovanje muslimanske moškosti se ne umešča v kulturni kontekst islam- skih družb, temveč v kontekst zahodnih kultur po enajstem septembru. Popularne zahodne kulture so se srečale s svojimi demoni, in to so muslimanski moški (Ratnesar in Zabriskie, 2004). Njihovi splošno znani prototipi so moški, ki nosijo brado, puško in bandano, oblečeni so v dolgo haljo ali vojaško uniformo kakšne islamistične (teroristične) organizacije ali države. Še en nov zahodni diskurz, ki se bo morda počasi razširil v druge kulture, je analiza moškosti. Kimmel in Messner (2001) trdita, da so na študije moškosti v Združenih državah vplivale feministične študije, rasne in razredne študije, kvirovska teorija in poststrukturalizmi. Ker študije moškosti – podobno kot njihove predhodnice ženske študije – prihajajo z Zahoda, so konstruirane znotraj zahodnih spolnih dihotomij. Glavne predpostavke teh študij so, da je: a) spol družbeno konstruiran in so potemtakem spolne identitete nekaj privzetega; b) da je razlika v moči družbena in ne naravna; c) da so nekatere kategorije žensk bolj privilegirane kot druge zaradi presečišč rase, razreda, spola in drugih družbenih razlik; d) da je treba spolne privilegije moškosti narediti vidne in jih tako preveriti; e) da človeško biologijo določajo lingvistična orodja kulture, zato so biološke hierarhije rase in spola odprte za različne interpretacije; in nazadnje f) da je heteroseksualnost kulturno privilegirana seksualnost. Študije moškosti se v svojih ugotovitvah opirajo na vse zgoraj našteto in predlagajo pluralno konstrukcijo moškosti (Duroche, 1990; Edwards, 1990; Kegan Gardine, 2000; Pleck in Sawyer, 1974). Akademski in intelektualni diskurzi spola v številnih muslimanskih državah sprejemajo prve tri med zgornjimi premisami; preostale, zlasti seksualnost kot družbeno konstruirano, pa čaka še dolga pot. Na globalnem severu nastaja literatura, ki analizira resnične izkušnje mus- limanskih moških, pri čemer se osredinja na bližnjevzhodne in severnoafriške države (MENA). Med njimi nekaj avtorjev člankov v zborniku, ki sta ga uredila Ghoussoub in Sinclair-Webb (2000), raziskuje, kako na konstrukcijo moškosti v tej regiji vplivata delovanje posameznikov in skupinska konstrukcija moškosti. Dodatne poglede na moškost v tej regiji odpirajo tudi članki v posebni številki revije Man and Masculinities (2003). Vsi pa poudarjajo arabske kulture ter bližnje- vzhodne in severnoafriške družbe. Ker zahodno pojmovanje muslimanskih moških izhaja iz stereotipov o bližnjevzhodnih kulturah, se bom tudi sama osredinila na bližnjevzhodne in severnoafriške muslimanske družbe in tu pustila ob strani šte- vilne in zelo različne srednje in južnoazijske države in muslimanske kulture evrop- ske in severnoameriške družbe. Predstavila bom torej zgodovinski izvor različnih modalitet moškosti v tej regiji od kolonialne nadvlade do danes. V preostanku tega besedila bom raziskovala vlogo globalne hegemone moškos- ti in nacionalne podobe moškosti, ki so nastale iz gibanj za neodvisnost in graditve naroda v družbah držav MENA. Pozneje bom proučila obdobje po neodvisnosti in po hladni vojni, ko smo priča različnim reprezentacijam muslimanskih moškosti Shahin Gerami | Islamistična moškost in muslimanske moškosti 131 na nacionalni sceni v tej regiji. Dotaknila se bom nastanka islamistične moškosti iz islamskih in fundamentalističnih gibanj, ki smo mu priča v zadnjih treh desetletjih. Nazadnje pa bom poskušala posebej obdelati pluralne muslimanske moškosti. Globalna hegemona moškost Ali obstaja splošno priznana hegemona moškost? Ena različica neogibno nave- de do po vsem svetu razširjene medijske podobe zahodne moškosti. Ta hegemona moškost je vselej bela, krščanska, heteroseksualna in dominantna. Njene virtualne podobe polnijo filmska platna in spletne strani. Njeni predstavniki iz resničnega življenja so zahodni politični in vojaški vodje, ki nas gledajo z naslovnic časopisov in televizijskih zaslonov. V dobi CNN ima vsaka vas nekaj satelitskih krožnikov, ki prenašajo njihove podobe. Pojav globalne hegemone moškosti sega v čas kolonialistične ekspanzije. Prejšnje zasedbe oziroma posilstva in plenjenje domovine so bili bolj regionalni in so jih povzročale skupine, ki so bile kulturno in fizično nekako podobne svojim žrtvam. Nič od tega pa ni imelo razsežnosti kolonialne nadvlade, kakršno je izvajala druga rasa in kultura. Ta vdor je pomenil še hujše posilstvo domovine, ker so bili storilci tujci (Ahmed, 1992). Kakor v številnih drugih koloniziranih kulturah je bila tudi v muslimanskih družbah kolonialna nadvlada resen izziv za lokalne moškosti po vsej regiji. Ogrožena je bila čast moških, ki so se čutili poklicane, da jo zaščitijo. Njihov odziv je na nacionalno in politično sceno izstrelil žensko tančico kot simbol moške časti. Čast ženske ni bila več le stvar klana, plemena ali moškega; postala je simbol časti naroda. Ženska simbolika je zelo močno prisotna v osvobodilnih gibanjih od Egipta do indijske podceline (Abdel Kader, 1987; Gerami, 1996). Prav obrobna pozornost, ki so je deležne kolonizirane moškosti v nasprotju z zahodno hegemono moškostjo, je tisto, kar ovira priznanje študij moškosti na glo- balnem jugu. Feministične študije so to presegle tako, da so priznale tako zahodne feministične znanstvenice kot tudi bogato literaturo, ki jo uporabljajo in pišejo feministke na globalnem jugu. Nasprotno pa so kolonizirane moškosti pojmovane le kot etnični pridevnik moškosti zahodne družbe. To ni toliko napaka zahodnih študij spola, kolikor posledica kulturnega konteksta razprave o spolu na global- nem jugu. Islamske družbe se spoprijemajo z navzkrižnimi tokovi globalizacije, kulturne liberalizacije, islamskega fundamentalizma in demokracije, če jih omenim samo nekaj. V tem kontekstu se bo v bližnji prihodnosti spolni diskurz vrtel okoli ženskih pravic in vlog. Medtem ko v številnih krajih na jugu že nastajajo in celo uspevajo ženske študije, vprašanja moškosti ostajajo nepovezana. Ni treba omenjati, da privile- giran položaj spolnega diskurza na Zahodu kliče po razmisleku o koloniziranih moškostih, v upanju, da bodo, ko pride čas, v študijah spola na jugu vzniknile organizirane študije moškosti. 132 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije Nacionalna konstrukcija moškosti Nacionalne in kulturne moškosti v večini muslimanskih družb živijo v senci splošno razširjene hegemone moškosti. Ni treba posebej omenjati, da nacionalne podobe moškosti obstajajo, so vidne in v nekaterih primerih vseprisotne, denimo med drugim v Egiptu, Iraku, Pakistanu in Iranu (Saghieh, 2000). Čeprav družbe- ni prostor obvladuje nacionalna moškost, je ta sekundarna glede na globalno moškost. V obdobju graditve naroda so se pojavili močni narodni voditelji, ki so zasenčili plemenske ali etnične ideale moškosti. Junaki, kot so bili Mustafa Kemal Atatürk v Turčiji, Gamal Abdel Naser v Egiptu, šah Reza v Iranu in Džina v Pakistanu, so pos- tali ustrezniki zahodni hegemoni moškosti. Z idealom narodnosti in centralizirano državo je prišel ideal enega nacionalnega vodje, v katerega so bile zajete tudi regi- onalne oziroma etnične moškosti. Ko je vsak od teh vodij na silo skoval nacionalno državo, je skoval tudi nacionalno moškost, tako da si je podredil druge, konkurenč- ne moškosti. Na primer šah Reza v Iranu po zgledu Atatürka v Turčiji ni prepovedal le ženskam nositi burko, temveč je prepovedal tudi moškim nositi etnična, verska ali plemenska oblačila. Javna podoba moških je morala biti v obeh državah skladna z zahodnim kodeksom oblačenja v obleko in kravato. Moškosti med hladno vojno Razmeram po drugi svetovni vojni in pridobitvi neodvisnosti v muslimanskih državah je vladala hladna vojna med velesilama; tako je bil vsak nacionalni vodja podložen drugemu hegemonemu moškemu liku. Denimo, egiptovski predsednik Naser je bil pod zaščito sovjetskega voditelja Nikite Hruščova, iranski šah Reza ter družina Buto v Pakistanu pa pod pokroviteljstvom različnih ameriških pred- sednikov, od Dwighta D. Eisenhowerja do Richarda Nixona. Čim bliže je bila neka periferna država vladajočemu centru, tem bolj je bila v njej prisotna in dominan- tna hegemona moškost. Medtem ko je bilo med vrsticami iranske politike čutiti Eisenhowerjevo prisotnost, je bil Eisenhower manj viden in morda manj vpliven v turškem nacionalnem diskurzu, ker Turčija ni bila tako zelo klientna država Združenih držav kot Iran. Postkolonialno obdobje je prineslo hierarhijo nacionalnih držav, ki jih je spre- mljala hierarhija modalitet moškosti. Nacionalni liki moškosti, ki so nastali skupaj s svojimi nacionalnimi državami, so se zgledovali po globalni hegemoni moškosti. Nacionalna moškost, ki je izhajala iz gibanj za neodvisnost, je postajala vse bolj razširjena in prodorna. Hladna vojna in obdobje pomiritve sta ponujala predah, ki je omogočal širjenje kulturnih diskurzov, med njimi naracije spola, ki so prišle med osrednje diskurze zahodne kulture. Iz tega so nastale različne reprezentacije pluralnih moškosti tako v državah centra kot periferije. Shahin Gerami | Islamistična moškost in muslimanske moškosti 133 Kulturne moškosti Ko so različice zahodnih moškosti, zlasti v smislu izraza etnične pripadnosti in rasne raznoličnosti, postale bolj vidne, so tudi muslimanske moškosti dobile nekaj digresij. V obdobju po pridobitvi neodvisnosti so bili tudi muslimanski moški v regi- ji MENA deležni nekoliko več svobode izražanja, ki je bila dovoljena hegemonemu moškemu v zahodnih kulturah. Tako so moškosti v muslimanskih družbah opisale cel krog, od sprva razširjenih etničnih, plemenskih, ruralnih in urbanih moškosti iz predkolonialne dobe, prek nacionalne moškosti, ki je vzniknila iz gibanj za neod- visnost, do različnih moškosti v obdobju po pridobitvi neodvisnosti in v obdobju hladne vojne. Čeprav je pri tem dominantni prototip ostal močan nacionalistični – in ne etnični – muslimanski vodja, so množični mediji poskrbeli tudi za alternativne moškosti. Te sicer nikoli niso bile daleč od prototipa, vendar so bile manj stroge in so bolj reprezentirale razredno in etnično različnost družbe. Dovoljene so bile podobe šibkih moških ali smešnih moških likov, ki so bili predmet posmeha in so služili poduku o pravi moškosti. Nacionalni, zlasti vizualni mediji so eksperimentirali z različicami moškosti, denimo etnično, delavsko, kmečko in celo kriminalno moškostjo. Nacionalne kinematografije, denimo v Egiptu, Iranu in Turčiji, so imele stalne igralce za določene tipe vlog, ki so reprezentirale te moškosti. To so bili možati, telesno in moralno močni moški, lahko preprosti oziroma ruralni kot nasprotje pretkanemu urbanemu moškemu, ki so branili čast žensk in včasih rešili žensko pred izprijenostjo in nepoštenostjo (Armbrust, 2000; Leaman, 2001). Ti prototipi, bodisi močan vodja ali delavski junak bodisi zgodovinski lik, so bili navadno posvetni, vendar zavezani islamski morali. Vse moralne razsežnosti osebnosti in identitet, tako ženskih kot moških, je med vrsticami prevevala religija. Podobe grešne in zlobne moškosti so bili tisti, ki so zašli s prave poti islamskih moralnih kodov, tisti, ki so se jih držali, pa so bili podobe junakov in rešiteljev. Poleg tega portreta domačih islamskih moškosti so močne zglede ponujali zahodni primeri moškosti, ki so spominjali na Johna Wayna in njemu podobne. Spominjam se, da so iranska televizijska produkcija oziroma radijske oddaje posnemale številne najbolj priljubljene like ameriške televizije, denimo dr. Kildarja, kavboje divjega zahoda in celo Perryja Masona. Enako je bilo s televizijsko produk- cijo egiptovskih ali turških žanrov. Iranski prispevki lika bojevnika in lika šahida Ker so Iranci šiiti, so imeli njihovi junaki atribute moškosti, ki sta jih imela prero- kov zet Ali in njegov vnuk Husein. Šiiti verjamejo, da je prerok pred smrtjo imenoval svojega zeta Alija in njegove potomce za svoje prave naslednike. Toda po prerokovi 134 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije smrti je skupnost starih za prvega kalifa izvolila njegovega tasta, Abu Bakra. Ali je nazadnje postal četrti kalif, njegova petletna vladavina pa se je končala tako, da ga je umorila militantna skupina nasprotnikov. Leta 680 n. št. je njegov drugi sin Husein poskušal vzeti oblast kalifu Jazidu in znova vzpostaviti pravo islamsko družbo. Husein je bil skupaj s številnimi pripadniki svojega spremstva poražen in ubit v bitki pri Karbali. Ta dva ideala pravičnosti sta obarvala pojem pravice in morale in tudi spolne ideale moškosti v šiitskih skupnostih. Ali in Husein odražata dva različna tipa moškosti, kar zadeva konstrukcijo moškosti med šiiti. Alijevo možato osebnost »bojevnika« so reproducirali v šiitskih kulturah od Pakistana do Libanona, od poe- zije do filma. Husein reprezentira drug tip moškosti, »šahida«, mučenika. Huseinov model v iranski zavesti uteleša krivico in kratene pravice (Hegland, 1995). Šiitske skupnosti v regiji ga vsako leto častijo in objokujejo v dramatičnih uličnih uprizori- tvah bitke (tazieh). Medtem ko je mit o Aliju uporabila iranska kinematografija, da bi prikazala nove ljudske junake, je Huseinova osebnost šahida postala osrednji lik pouličnih uprizoritev in pozneje del konstrukcije islamistične moškosti. Islamistična moškost Tu ločim med islamistično moškostjo in mnoštvom muslimanskih moškosti. Prva je proizvod fundamentalističnih odporniških gibanj in zahodnih medijev. Druge pa so spolne identitete resničnih moških, ki prestopajo meje nacionalne, etnične in razredne pripadnosti. V sedemdesetih letih 20. stoletja so se počasi začele kazati razpoke v bližnje- vzhodnih eksperimentiranjih z zahodnimi razvojnimi modeli, to je s kapitalizmom, socializmom ali celo mešanim gospodarstvom. Izraz prve reakcije na spodletele eksperimente in, gledano nazaj, na prihodnost hladnovojnih politik, je islamska revolucija v Iranu. Iranska revolucija označuje začetek islamskega fundamenta- lizma kot rešitve problemov muslimanskih narodov in kot političnega temelja za državo. Ob koncu 20. stoletja so se po vsej regiji razširila fundamentalistična gibanja in pripomogla k temu, da je v ospredje prišla določena podoba moškosti kot odziv na hegemono globalno moškost in njene različne nacionalne dvojni- ke. Fundamentalističnim gibanjem v številnih muslimanskih družbah so skupni elementi retroaktivne ideologije o ponovni vzpostavitvi prvotne »čiste« islamske družbe. Njihove spolne ideologije tako narekujejo, kakšno je religiozno posvečeno ustrezno mesto za vsak spol. Zahteve doktrine islamskih fundamentalizmov in politik za ženske so bogato dokumentirane v literaturi (Afshar, 1998; Gerami in Safiri, 2009; Mir-Hosseini, 1999; Shehadeh, 2003). Nekaj pozornosti pa so v teh ide- ologijah deležni tudi ideali moškega (Gerami, 2003a). Strnjen povzetek značilnosti islamskega fundamentalizma in družbenoekonomskega ozadja nekaterih slavnih Shahin Gerami | Islamistična moškost in muslimanske moškosti 135 islamistov predstavi Kurzman (2002), medtem ko Peteet (2000) pripomore k razu- mevanju konstrukcije islamistične moškosti na okupiranih ozemljih. Posredno diskurz o muslimanski identiteti in muslimanskih moških popelje dlje vse večji korpus del o islamskih predpisih, džihadu in hermenevtiki Korana (Esposito, 2003; Lawrence, 1998; Soroush, 2000). Islamska moškost je produkt naše dobe. Prototip diskurza islamistične moškos- ti po vsem svetu navdihujeta dve veliki pripovedi: džihad in šahadat. Večina muslimanov ne glede na svoje prepričanje loči med »velikim džihadom, osebnim, duhovnim bojem, in malim džihadom, vojaško obliko džihada« (Esposito, 2003b: 38). Podobno tudi pripoved šahadata (mučeništva) vključuje osebno in javno raven delovanja. Ko muslimani izpričujejo, da »ni boga, razen Alaha in Mohamed je nje- gov prerok«, izpričujejo, da si bodo prizadevali proti mesenemu poželenju, politeiz- mu in skrbi za zemeljsko imetje. Javni vidik šahadata je dejanje posameznikovega žrtvovanja svojega življenja v džihadu, da zaščiti islam oziroma določen islamski narod. Ni treba poudarjati, da se današnja islamistična moškost poraja s teh oseb- nih ravni, zajetih v javnih vidikih obeh pripovedi. Ko so leta 1980 Iran napadle iraške sile, so ustvarile popoln kontekst za sovpad obeh zgoraj omenjenih narativov. Islamska ideologija revolucije in karizmatična moč ajatole Homeinija je že ustvarila plodna tla za premik onstran osebnih vidi- kov džihada in šahadata v javno areno družbenega gibanja. Obe pripovedi sta se naprej razvijali v kontekstu iraške invazije in osemletne vojne, ki ji je sledila. Tako je nastal moderni mit o šahidu. Čeprav so ideal šahadata uporabljali že afganis- tanski mudžahidi v boju proti Sovjetski zvezi in palestinski uporniki proti okupaciji, v nobenem primeru ni imel take moči in bil tako opazen kot v iransko-iraški vojni. Iranski odpor je institucionaliziral in internacionaliziral šahadat in njegove pro- totipe moškosti. Šahidi so paradni moški (fantje) islamske moškosti. To so mladi fantje, čisti in nedolžni, ki se bojujejo proti silam nevernikov, medtem ko izpričujejo svojo vero. Scenarij te moškosti ima več kulturnih različic, vendar nobena zelo ne odstopa od tega bistva moškosti, čistosti in vere. Moški, ki v resničnem življenju morda nimajo nobene od zgoraj naštetih značilnosti islamistične moškosti, vseeno trdijo, da spadajo v vrste šohada (množina od šahid), ker se žrtvujejo. V iransko-iraški vojni je oboževanost junakov spodbudila veliko dečkov, da so se pridružili vrstam prostovoljcev (bosiji). Za zunanji svet so to bili otroci vojaki ali hrana za topove. V islamističnem diskurzu so bili mučeniki. Ideal mučeništva je pozneje zajel vso regijo. V Egiptu so različne vstaje pripisali Muslimanski bratovščini (Al-ikvans al muslimun). Med njihovimi junaki je morilec predsednika Anvarja Sadata. Vsi ugra- bitelji v napadu 11. septembra 2001 imajo značilnosti tega prototipa in po mnenju številnih ljudi v regiji ustrezajo liku šahida. Kakor bojevniške iniciacije v preteklosti tako vojaški obredi v sodobnih vojskah označujejo prehod moškega iz dečka v moža. V obleganih kulturah so vojaški vidiki 136 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije moškosti znak prihoda in vključitve »moškega« med častivredne državljane (Arkin in Dobrofsky, 1978; Sinclair-Webb, 2000). Kaplan (2000) in Peteet (2000) prikažeta, kako se moškosti kujejo v vsakodnevnih nasilnih spopadih med izraelskimi vojaki in palestinskimi mladeniči, ki vanje mečejo kamenje. Tako vojaki kot mladi fantje si pridobijo častivredno moškost z dejanji žrtvovanja v imenu vere, domovine in časti. Kaplan trdi, da moškim v Izraelu vojaška služba v okviru sionističnih prizade- vanj podeljuje »priznane in legitimne vsebine, povezane s hegemono moškostjo« (2000: 136). Ta moškost je nato pripravljena na boj s sovražnikovo moškostjo. Kakor potemtakem ritualizirane bitke podeljujejo hegemono moškost mladim Izraelcem, tako ti vojaki s pretepanjem in zapiranjem podeljujejo bojevito moškost palestinskim dečkom (Peteet, 2000). Po Sahmmasu (v Peetet, 2000: 106) izraelska vojska, kadar govori o palestinskih dečkih, ne uporablja hebrejske besede za »otro- ka«, temveč poroča na primer, da so vojaki ustrelili mladega desetletnega moža. Vojaška iniciacija, ki iz mladih Izraelcev naredi hegemone moške, s pretepanjem iz mladih Palestincev naredi borce za svobodo in morda mučenike. Palestinski mladeniči so tako, potem ko jih spustijo iz zapora, deležni časti in spoštovanja skupnosti. Mladim fantom ti vsakodnevni primeri nasilja, ki ga doživljajo, podelijo status in pomenijo priznanje njihove moškosti. Islamistična moškost je eden od igralcev v globalnem gverilskem boju med hegemonimi moškostmi. Šahid kot kategorija je abstrakten in ne more zajeti vse različnosti tistih, na katere se nanaša, vključno z ženskami (BBC News, 2004). Kimmel poudarja, da je tisto, kar imajo skupnega Timothy McVeigh, Adolf Hitler in Mohamed Atta, »njihova moškost, njihov občutek moške upravičenosti in njihova izkrivljena stremljenja« (2004: 82). Kimmel skupaj z nekaterimi drugimi poudarja, da je nosilcem tega tipa moškosti skupno to, da prihajajo iz srednjega oziroma nižjega srednjega razreda (Gerami, 2003b; Wickham, 2002; Wiktorowicz, 2001). Muslimanske moškosti Večina moških v državah MENA so mladi urbani moški, stari manj kot 30 let, rojeni mestnim staršem iz srednjega ali nižjega razreda. Večinski del te populacije ima srednješolsko izobrazbo in nekateri imajo nekaj let višje izobrazbe. Ne glede na to so vsi premalo izobraženi, da bi lahko dostopali do maloštevilnih najbolj zaželenih delovnih mest v tehnologiji. Za pričakovanja njihovih družin je fizično delo nezaželeno, kar še dodatno omeji njihove zaposlitvene možnosti. Ta velika skupina moških se nahaja na presečišču dveh največjih nasprotujočih si tokov: islamskega fundamentalizma in kulturne liberalizacije. Za večino pripadnikov te skupine je ideal premožne jedrne družine nedosegljiv. Določenemu segmentu te populacije ponuja odgovor islamski fundamentalizem, ki pa zaradi svojih strogih zahtev asketskega življenja v nasprotju s tem, kar prikazujejo zahodni mediji, ni Shahin Gerami | Islamistična moškost in muslimanske moškosti 137 široko priljubljen. Starejše generacije urbanih moških iz srednjega razreda se spopadajo z lastni- mi trdovratnimi težavami. Te skupine, ki so se bodisi priselile v mesta bodisi so bile tam rojene, imajo nekaj srednješolske izobrazbe. Večinoma gre za majhne trgovce ali javne uslužbence. Ker morajo vzdrževati družino, se spopadajo z oderuškimi stroški bivanja in zahtevami, da vzdržujejo veliko družino, ki po navadi šteje več kot štiri člane. Inflacija, neodzivne vlade, korupcija in obveznosti razširjene družine ustvarjajo nasprotne pritiske (Salehi Esfahani in Taheripour, 2002). Ta skupina ver- jetno pozdravlja omejitve, ki jih za ženske predpisuje islamski fundamentalizem, saj lahko tako bolje nadzorujejo svoje ženske v mestih, čeprav potem plačujejo za ženo in hčere, ki so zaprte v hiši in ne morejo prispevati k družinskim prihodkom. Vrh tega se morajo spopadati z zahtevami svojih mladostniških otrok po novih potrošniških dobrinah. Zgoraj omenjene pritiske še toliko teže prenašajo moški tako iz mest kot s podeželja, ki so v nižjem plačilnem razredu. Razočarani zaradi slabih možnosti v zaposlovanju na podeželju in v manjših mestih so prvi med tistimi, ki se priseljujejo v večja mesta v regiji. Tam se pridružijo armadi podzaposlenih in brezposelnih, ki prispeva svoj delež k večanju kriminala. Potrebe po fizičnem delu v mestih so ome- jene na gradbeništvo in delno storitveni sektor. Ta delovna mesta, če so na voljo, pa ponujajo malo možnosti za prihranek, ki bi ga lahko pošiljali domov družini ali privarčevali za stroške poroke. Tudi nekaterim od teh mladih moških ponujajo odgovor islamistične organizacije, vendar jim ne morejo ponuditi zaposlitve oziro- ma niso kos stroškom večjega števila nabornikov. Poklicno izobraženi moški iz zgornjega srednjega razreda lahko uživajo v pred- nostih potrošniškega življenja in opravljanja smiselnega dela. So finančno varnejši in lahko podpirajo sanje svojih otrok. Vendar čeprav prispevajo v sistem, v večini vlad ostajajo zgolj kot tehnokrati in so jim poti v politično participacijo zaprte. Nenehno jih skrbi za prihodnost njihovih otrok. Večina univerz ne more zadostiti povpraševanju velikega bazena mladih kandidatov, zato morajo moški iz tega razreda in njihove družine iskati boljšo prihodnost za svoje otroke; številni med njimi v dolgih vrstah prosilcev za vizume na zahodnih veleposlaništvih (Gerami, 2003a). Zanimivo je, da je podobno kot v Združenih državah v številnih muslimanskih državah visoko izobraženih več žensk kot moških. V Egiptu, Iranu in Turčiji, denimo, poročajo, da izjemno težke sprejemne izpite na univerzi opravi več študentk kot študentov (Sachs, 2000; UNESCO, 2000–2001). K tej obrnjeni spolni sliki je pripo- moglo več dejavnikov, med njimi povečano število mater, ki živijo v mestih, imajo srednješolsko izobrazbo in odobravajo želje svojih hčera po visokošolski izobrazbi. Ker pa je bolj sprejemljivo, da se gredo v tujino izobraževat mladi moški, ne pa samske ženske, je več štipendij za študij v tujini podeljenih moškim. V nekaterih državah, denimo v Savdski Arabiji, zahtevajo, da mlada ženska v tujino vedno potuje v spremstvu odrasle osebe. Zaradi visokih življenjskih stroškov prihaja 138 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije do odlašanja s poroko pri obeh spolih, prav tako pa mlade družine potrebujejo dohodek, ki ga prinese ženska, da vzdržujejo standard srednjega razreda oziroma za to, da ga sploh dosežejo. Mladi moški si ne morejo več pomagati z visoko izobrazbo kot sredstvom, ki bi jim omogočalo, da bi »na splošno dobro živeli«. Zaradi bolje izobraženih žensk so nekateri moški negotovi in preverjajo svoj občutek prednosti kot moških. Vrh tega je odgovornost, da kot moški preživljajo družino, pripomogla k temu, da so začeli zaničevati visoko izobrazbo, ker ne zagotavlja prihodkov. Tako nekateri mladi moški iščejo inovativne pristope (Merton, 1968), da bi sebi in svoji družini zagotovili dobro življenje. V teh strukturnih in kulturnih tokovih nastajajo muslimanske moškosti (Lubeck, 2000). Na eni strani islamski fundamentalizmi s svojim samovoljnim varuštvom pred zahodno hegemonijo, na drugi nelagodje zaradi sproščanja tradicionalnih spolnih vlog in močne želje po kulturni avtentičnosti zahtevajo konservativni pri- stop. Medtem ko sta se zaradi ekonomske globalizacije zmanjšala mikrokmetijska proizvodnja in povpraševanje po kmečkem delu, se ni povečalo število rokodelskih delovnih mest za zajamčeno plačo v mestih (Coes, 1995; Onis in Webb, 1994). Na drugi strani pa so neodzivne vlade, ki jih vodi ena sama družina ali sloj in ki niso dovolj prožne, da bi se lahko odzvale na vse te silnice. Vrh tega večina muslimanov ne glede na svojo etnično identiteto (kurdsko, arabsko ali iransko) ali versko usmeritev (Armenci, druzi itn.) nenehno občuti krivdo in sram zaradi trpljenja Palestincev. Bližnjevzhodna islamska psiha trpi zaradi bolečin in ponižanja Palestincev, kar včasih pripelje do ukrepov iz obupa. Opozoriti velja tudi na druge tokove, denimo pritok informacij po spletu, mednarodne migracije in globlje zavedanje o Zahodu kot obljubljeni deželi ter različno močna ženska gibanja. Vrh tega je muslimanska populacija po vsem svetu zelo mlada, njena povprečna starost v regiji MENA je okoli 21 let (United Nations Population Division, 2002). Že sama demografija obljublja rekonstrukcijo spolnih vlog v novem tisočletju. Ta velika populacija bo bolj kot kdaj koli prej oblikovala svojo moško identiteto pod vplivom gospodarskih in kulturnih silnic hegemonega globalnega sistema. Njihovi odzivi se razlikujejo glede na njihovo družbeno-eko- nomsko ozadje in njihovo dojemanje možnosti, ki so jim na voljo. Tako se na primer urbana mladež v getih Capetowna v Južni Afriki z mešanico mačizma in vigilantstva v imenu islama spopada s preprodajalci drog za svoje soseske (Bangstad, 2002: 10). V Franciji islam širi »znova spreobrnjena« druga generacija mladih v mestih ali zunaj njih. »Stari so od 18 do 36 let in večinoma živijo na obrobju francoskih mest, kjer vladajo številne nakopičene težave, od brezposel- nosti do izključenosti in rasizma.« (Khedimellah, 2002: 20) Liberalne moškosti Muslimanske moškosti se odzivajo tudi na pozitivne vidike globalizacije, kot sta kulturna strpnost in politična liberalizacija. Prav medtem ko pišem zaključek priču- Shahin Gerami | Islamistična moškost in muslimanske moškosti 139 jočega besedila, se iranski poskus, da bi demokracijo prilagodili islamu, spoprije- ma z liberalizacijo. Iranski volivci se februarja 2004 pripravljajo na parlamentarne volitve v majlis (iranski parlament). Svèt varuhov je kot konstitutivno telo večinoma konservativnih klerikov odgovoren za to, da ustavi vsak predlog zakona in vsak zakon, ki ne bi bil združljiv z zapovedmi islama. Odgovoren je tudi za varnostno preverjanje kandidatov za parlament oziroma predsedstvo, kar pomeni, da prever- ja, ali ustrezajo islamu in ali so ga vredni. V okviru trenutnih volitev je svèt zavrnil okoli tri tisoč kandidatov, med njimi večino trenutnih predstavnikov. Islamska republika je poskusni model pogajanja med islamom in modernostjo. Razpravlja se o individualnih državljanskih svoboščinah, sekularizmu, organizacij- ski ločitvi vere in državnega aparata, univerzalni opredelitvi državljanstva ne glede na spol, omejitvah zaradi etnične ali verske pripadnosti. V prvih vrstah te razprave so otroci revolucije, ki so bili rojeni ob koncu vojne in ki sebe imenujejo »generacija tri«. Njihovi starši iz urbanega srednjega razreda so verjeli v majhne družine in so svoje otroke zasipali s tistim, kar so si želeli zase, zlasti kar zadeva izobrazbo. Zdaj je ta generacija tu; to so nestrpni, mladi, tehnolo- ško zelo pismeni otroci, ki imajo globalna pričakovanja. Soočajo se z drugo skupino otrok revolucije iz iste generacije, ki večinoma prihajajo iz urbanih nižjih slojev, so bolj privrženi islamskim organizacijam, zvesti režimu in revoluciji. Tudi družine so na strani svojih otrok. Družine šahidov ali družine vojnih vete- ranov skrbno pazijo, da ohranjajo duha revolucije in islama živega in navzočega. Te družine lahko tako psihološko kot finančno veliko izgubijo. Bolečina, da si dal sina za stvar, je znosnejša, ko se časti spomin nanj, kakor pa če je sin pozabljen ali spomin nanj zbledi. Tem družinam velikanska ustanova Shahid Foundation daje materialna nadomestila v obliki pokojnin, materialnih dobrin, ugodnih kvot pri zaposlovanju in sprejemu na univerzo. Nasprotni trend šahidom so univerzitetni študenti. Ti gladko obriti, urbani mladi moški se zavzemajo za liberalizirano izobrazbo, prost dostop do drža- vljanskih svoboščin in privatizacijo verskih institucij in praks. Želijo se svobodno sestajati in družiti z nasprotnim spolom, zapovedana oblačila in vedenjski kodi pa se jim zdijo ponižujoči in zatiralski. Svoje mnenje pogosto izražajo v organiziranih študentskih protestih, sedečih protestih in medijskih dogodkih, da bi izrazili svoje mnenje o stvareh. V nasprotju z islamisti, ki večinoma obtožujejo tujce, imperialiste oziroma globalizacijo, ta skupina krivdo pripisuje nacionalnim voditeljem. Liberalne iranske moškosti se ujemajo s porajajočim se gibanjem mladih v musli- manskih družbah. To protiislamistično in protišahidsko gibanje je produkt novega diskurza o modernosti, h kateremu tudi prispeva svoj delež in ki sega onstran stare dihotomije the West and the Rest (Zahod in preostali svet). Ne gre za poskus modernizacije islama, temveč za poskus snovanja islamiziranega modernizma, ki bi bil združljiv s pluralizmom, reformacijo (idžtihad) in odpravo verskega prava. Pionirji te pripovedi so liberalni muslimani, pisatelji, kot so Soroush, Mujtahid- Shabastari, Kadviar ali alžirski vodja opozicije Abbasi Madani. Ti možje novega kova 140 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije in njihovi ideološki vodje so proti »ideologizaciji religije, njenemu spreminjanju v orodje fanatizma in sovraštva« (Soroush, 2000: 21). Enake občutke povzema na Zahodu rojena druga generacija mladih oziroma tistih, ki so se v Evropi spreobrnili v muslimansko vero. Napredni muslimanski moški tega kova si za reinterpretacijo Korana svoje prepričanje sposojajo iz okoljskih in ženskih gibanj in se zavzemajo za nove konstrukcije muslimanske identitete (Esack, 2003). Ti moški nasprotujejo izključujočim fundamentalističnim in vahabističnim ideologijam in si prizadevajo za diskurz strpnosti in redefinicije spola. Zlasti za muslimanske moške na Zahodu je meja med obojim zelo tenka. Medtem ko si prizadevajo, da bi bili sprejeti, so javno izpostavljeni in pod nadzorom oblasti. V očeh konservativnih muslimanov jim manjka etnične pripadnosti in so prodali svojo pravo vero za ceno sprejetosti na Zahodu. V očeh večinske skupine v njihovih zahodnih domovinah so osumljenci, ki jih je treba imeti na očeh. Postscript Po mojih osebnih izkušnjah moške med seboj bolj druži njihov razredni polo- žaj kot etnično ali versko ozadje. Ko sem bila prvi dve leti na kolidžu, sem najela stanovanje v starem delu Teherana v neki soseski nižjega srednjega razreda pri neki Armenki. Moja stanodajalka je bila poslovna ženska in si je pokrivala lase, tako kot njene muslimanske sosede, čeprav nekoliko drugače. Večina trgovin in lokalov je pripadala etničnim Irancem. Najbolj izstopajoča značilnost te skupnosti ni bila njena verska pluralnost, temveč bogata jezikovna raznolikost. Moški so si bili na pogled podobni, vedli so se zelo podobno in so na podoben način vodili svoje posle in družine. Njihovo versko ozadje je bilo razvidno zgolj iz njihovega jezika. Drug z drugim so govorili farsi, s pripadniki svojih etničnih skupin pa armensko, turško in kurdsko, s pridihom asirščine. Kot bi bilo pričakovati, so poznali izvor svojih strank in z njimi govorili v ustreznih jezikih. Razred je povezoval moške iz moje soseske starega mestnega jedra, kjer je živel nižji srednji razred, z moškimi iz predmestnega srednjega razreda in pozneje z japiji iz lastniških stanovanj. Njihove ideološke razlike med suniti in šiiti, krščanskimi Armenci, iranskimi Judi in pozneje marksističnimi leninisti so bile drugotnega pomena. Primarna dejavnika v konstrukciji identitete teh moških sta bila njihov druž- beni razred in z njim povezane življenjske možnosti. Njihova etnična pripadnost, ruralni oziroma urbani izvor in verska usmeritev pripomorejo k njihovi konstrukciji moškosti zaradi nasprotujočih si trendov in pritiskov. Feministični moški naspro- tujejo širjenju šeriata, ker ta lahko omeji državljanske pravice žensk. V nasprotju s pričakovanji, da se bodo v islamskih državah povečale prednosti moških, se v deže- lah, ki so vpeljale šeriatsko pravo, moškim ne godi bolje, kar zadeva gospodarske pridobitve ali življenjske možnosti glede zdravja, izobrazbe oziroma izboljšanega življenjskega standarda. Če bi fundamentalistične vlade res izboljšale priložnosti Shahin Gerami | Islamistična moškost in muslimanske moškosti 141 za moške, bi morali biti afganistanski moški najbolj viden zgled muslimanskih moškosti. Scacht in Ewing (1998: 14) nas opozarjata na feministični program »ustvarjanja nezatiralskih realnosti«, tako da preverjamo »nevidne načine, kako patriarhalne in njim ustrezne spolne predpostavke obvladujejo naše mišljenje«. Trenutno demoni- ziranje rjavopoltih moških v zahodnih, zlasti ameriških medijih, je škodljivo za vse. Vseprisotnost in prodorna moč ameriških medijev kar kličeta po tem, da naj izzo- vemo njihovo nenehno kriminaliziranje muslimanskih in bližnjevzhodnih moških. Potrebujemo študije muslimanskih moškosti, ki bodo skupaj z ženskimi študijami in študijami spola v muslimanskih družbah pomagale muslimanskim moškim razumeti in izpogajati hitre družbene spremembe, zahodnim študijam moškosti pa bodo pomagale premagati zaverovanost v lastno seksualnost, da bodo bolj upoštevale prisotnost diskurza imperializma v osrednjem diskurzu spola in morda tudi v popularni kulturi. In končno, pomagale bodo narediti dejanske muslimanske moškosti vidne. Prevod: Polona Mesec Literatura ADBEL KADER, SOHA (1987): Egyptian women in a changing society, 1899–1987. Boulder, CO: Lynne Rienner. AFSHAR, HALEH (1998): Islam and feminisms: An Iranian case study. New York: St. Martin’s. AHMED, LEILA (1992): Women and gender in Islam: Historical roots of the modern debate. New Haven, CT: Yale University Press. ALLIEVI, STEFANO (2002): Converts and the making of European Islam. International Institute for the Study of Islam in the Modern World Newsletter 11. Dostopno na: www. isim.nl/files/newsl_11.pdf (10. februar 2004). ARKIN, WILLIAM IN LYNNE R. DOBROFSKY (1978): Military socialization and masculinity. Journal of Social Issues 34(1): 151–168. ARMBRUST, WALTER (2000): Farid Shauqi: Tough guy, family man, and cinema star. V Imagined masculinities: Male identity and culture in the modern Middle East, M. Ghoussoub in E. Sinclair-Webb (ur.), 199–226. London: Saqi. BANGSTAD, SINDRE (2002): Revisiting the PAGAD Phenomenon: Machoism or Islamism? International Institute for the Study of Islam in the Modern World Newsletter 11: 10. BAYAT, ASEF (2003): The use and abuse of ˝Muslim Societies˝. International Institute for the Study of Islam in the Modern World Newsletter 13. Dostopno na: www.isim.nl/ files/Newsl_13.pdf (10. februar 2004). COES, DONALD V. (1995): Macroeconomic crises, policies, and growth in Brazil, 1964– 142 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije 1990. Washington, DC: World Bank. DUROCHE, LEONARD (1990): Male perception as social construction. V Men, masculinities and social theory, J. Hearn in D. Morgan (ur.), 170–185. London: Unwin Hyman. EDWARDS, TIM (1990): Beyond sex and gender: Masculinity, homosexuality and social theory. V Men, masculinities and social theory, J. Hearn in D. Morgan (ur.), 110–123. London: Unwin Hyman. ESACK, FARID (2003): In search of progressive Islam beyond 9/11. V Progressive Muslims: On Justice, Gender, and Pluralism, O. Safi (ur.), 78–97. Oxford, UK: Oneworld. ESPOSITO, JOHN L. (2003): Unholy war. New York: Oxford University Press. GERAMI, SHAHIN (1996): Women and fundamentalism: Islam and Christianity. New York: Garland. GERAMI, SHAHIN (2003a): Immigration. Geselski sestavek. V Men and masculinities: A social, cultural, and historical encyclopedia, M. Kimmel in A. Aronson (ur.), 421–424. Santa Barbara, CA: ABC-CLIO. GERAMI, SHAHIN (2003b): Mullahs, martyrs and men: Conceptualizing masculinity in the Islamic Republic of Iran. Men and Masculinities 5(3): 257–295. GERAMI, SHAHIN IN KHADIJEH SAFIRI (2009): Qur’an: Modern interpretations: Persian. V Encyclopedia of women and Islamic cultures, S. Joseph (ur.). BrillOnline Reference Works. Dostopno na: http://dx.doi.org/10.1163/1872-5309_ewic_EWICCOM_0608c (25. januar 2017). BBC NEWS (2004): Hamas woman bomber kills Israelis. BBC News World Edition, 14. januar. Dostopno na: http://news.bbc.co.uk/2/hi/middle_east/3395973.stm (25. januar 2017). HEGLAND, MARY (1995): Shi’a women of Northwest Pakistan and agency through practice: Ritual, resistance, resilience. Political and Legal Anthropology Review 18: 65–79. KAPLAN, DANNY (2000): The military as a second bar mitzvah: Combat service as initiation to Zionist masculinity. V Imagined masculinities: Male identity and culture in the modern Middle East, M. Ghoussoub in E. Sinclair-Webb (ur.), 127–144. London: Al-Saqi. KEGAN GARDINER, JUDITH (2000): Introduction. V Masculinity studies and feminist theory, J. Kegan Gardiner (ur.), 1–29. New York: Columbia University Press. KHADIMELLAH, MOUSSA (2002): Aesthetics and poetics of apostolic Islam in France. International Institute for the Study of Islam in the Modern World Newsletter 11: 20. KIMMEL, MICHAEL S. (2004): Gender, class and terrorism. V Men’s lives, M. Kimmel in M. Messner (ur.). Boston: Allyn and Bacon. KIMMEL, MICHAEL S. IN MICHAEL MESSNER (2001): Men’s lives. Boston: Allyn and Bacon. KURZMAN, CHARLES (2002): Bin Laden and other thoroughly modern Muslims. Contexts 1(4): 13–20. Shahin Gerami | Islamistična moškost in muslimanske moškosti 143 LAWRENCE, BRUCE B. (1998): Shattering the myth: Islam beyond violence. Princeton, NJ: Princeton University Press. LEAMAN, OLIVER (2001): Companion encyclopedia of Middle Eastern and North African film. London: Routledge. LUBECK, PAUL (2000): The Islamic revival: Antinomies of Islamic movements under globalization. V Global social movements, R. Cohen in S. M. Rai (ur.), 146–164. New Brunswick, NJ: Athlone. MERTON, ROBERT (1968): Social theory and social structure. New York: Free Press. MIR-HOSSEINI, ZIBA (1999): Islam and gender: The religious debate in contemporary Iran. Princeton, NJ: Princeton University Press. ÖNIŞ, ZIYA IN STEVEN B. WEBB (1994): Turkey: Democratization and adjustment from above. V Voting for reform, S. Haggard in S. B. Webb (ur.), 128–184. Oxford, UK: Oxford University Press. PETEET, JULIE (2000): Male gender and rituals of resistance in the Palestinian Intifada: A cultural politics of violence. V Imagined masculinities: Male identity and culture in the modern Middle East, M. Ghoussoub in E. Sinclair-Webb (ur.), 103–126. London: Al-Saqi. PLECK, JOSEPH H. IN JACK SAWYER (UR.) (1974): Men and masculinity. Englewood Cliffs, NJ: Prentice Hall. RATNESAR, ROMESH IN PHIL ZABRISKIE (2004): The rise of the Jihadists. Time, 26. januar, 30–31. SACHS, SUSAN (2000): In Iran, more women leaving the nest for university. New York Times, 22. julij. Dostopno na: www.library.cornell.edu/colldev/mideast/irnwmnz. htm (10. februar 2004). SAGHIEH, HAZIM (2000): ˝That’s how I am, world!˝ Saddam, manhood and monolithic image. V Imagined masculinities: Male identity and culture in the modern Middle East, M. Ghoussoub in E. Sinclair-Webb (ur.), 236–248. London: Saqi. SAID, EDWARD (2003): Orientalism 25 years later. CounterPunch, 4. avgust. Dostopno na: www.counterpunch.org/said08052003.html (10. februar 2004). SALEHI ESFAHANI, HADI IN FARZAD TAHERIPOUR (2002): Hidden public expenditures and the economy in Iran. International Journal of Middle East Studies 34: 691–718. SCHACHT, STEVEN P. IN DORIS W. EWING (UR.) (1998): Feminism and men: Reconstructing gender relations. New York: New York University Press. SHEHADEH, LAMIA RUSTUM (2003): The idea of women in fundamentalist Islam. Gainesville: University Press of Florida. SINCLAIR-WEBB, EMMA (2000): ˝Our bulent is now a comando˝: Military service and manhood in Turkey. V Imagined masculinities: Male identity and culture in the modern Middle East, M. Ghoussoub in E. Sinclair-Webb (ur.), 65–91. London: Saqi. SOROUSH, ABDOLKARIM (2000): Reason, freedom and democracy in Islam. Oxford, UK: Oxford University Press. UNESCO – INSTITUTE OF STATISTICS (2000–2001): Statistical tables. Dostopno na: www. uis.unesco.org/TEMPLATE/html/Exceltables/education/ger_tertiary.xls (10. februar 144 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije 2004). UNITED NATIONS POPULATION DIVISION (2002): Annex tables. Dostopno na: www. un.org/esa/population/publications/wpp2002/wpp2002annextables.PDF (10. februar 2004). WICKHAM, CARRY R. (2002): Mobilizing Islam: Religion, activism and political change in Egypt. New York: Columbia University Press. WIKTOTOWICZ, QUINTAN (2001): The management of Islamic activism: Salafis, the Muslim brotherhood and state power in Jordan. Albany: State University of New York Press. Julia Franz | Unsettling and Stabilizing Social Order 145 Julia Franz Unsettling and Stabilizing Social Order: Educational Discourse Targeting Young Muslim Males Povzetek Preizpraševanje in utrjevanje družbenega reda: izobraževalni diskurzi, usmerjeni proti mladim muslimanom Avtorica v članku reflektira evropska, še zlasti nemška politična izhodišča, ki določajo izobraževalne diskurze o mladih muslimanih in ki se osredinjajo na ospoljeno nasilje in islamski fundamentalizem. Izobraževalni diskurzi so družbena arena, v kateri se v nacionalnem kontekstu tako preizprašuje kot utrjuje družbeni red, kar velja tudi za spolne režime in etnično-kulturne demarkacije. V tem dominantnem diskurzu so mladi muslimani (moški) obravnavani kot grožnja. Članek se osredinja na mehanizma, po katerih deluje ta diskurz: neupoštevanje koncepta hegemonih moškosti (R. W. Connell) in splošno pomanjkanje védenja o drugih. Avtorica tako kritično reflektira dojemanje inte- gracije, migracij in religijsko-kulturnih razlik. Pozornost in nadzor, ki sta posvečena (muslimanske- mu) drugemu, avtorica razume kot način izogibanja družbenim spremembam, h katerim pripomore tudi izobraževanje. Kritični pogled na ospoljeno nasilje in družbeno (dez-)integracijo razkriva, da je ekspertiza o muslimanih, ki prehaja v izobraževanje, nereflektirana. Ključne besede: izobraževalni diskurzi, mladi muslimani (moški), ospoljeno nasilje, družbena (dez-) integracija Julia Franz je profesorica pedagogike, zaposlena na Fakulteti za ekonomijo in družbene vede Univerze v Tübingenu. (Julia.Franz@uni-bamberg.de) Abstract Taking a closer look at the educational discourse on young Muslim males with its focus on gender- -based violence and Islamic fundamentalism, this article reflects on the European and especially the German political background of educational tasks and educational research. With regard to gen- der regimes and ethnic-cultural demarcations within the national context, educational discourse is described as an arena in which social order is both unsettled and stabilized. In this dominant disco- urse young Muslim males are considered a menace. The article highlights its mechanisms: the disre- garding of hegemonic masculinities (Connell) and the definition of a general lack of education on the part of the others. Hence, the framework of integration, migration, and religious-cultural diffe- rence is critically reflected. Focusing and controlling the Muslim other is discussed as an evasion of societal change to which education contributes. A critical perspective on gender-based violence and social disintegration unveils the unreflected production of educational expertise about Muslims. Keywords: educational discourse, young Muslim males, gender-based violence, social (dis-)inte- gration Julia Franz is a Professor of Pedagogy, teaching at the Wirtschafts- und Sozialwissenschaftliche Fakultät, Universität Tübingen. (Julia.Franz@uni-bamberg.de) 146 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije Introduction The indissolubly ambivalent character of education1 is manifest in the peda- gogical discourse on young Muslim males2. Education is ambivalent as it faces extended demands of society, such as ensuring productivity and efficiency as well as providing integration and upward mobility for marginalized groups and even- tually prevention of youth violence, extremism, and fundamentalism. In this inter- pretation education proves susceptible to the interests of the dominant regimes. As Bernhard (2015: 81) notes, it seems that today there is not even an awareness of the problem posed by serving sectional power interests in educational science. Educational processes are always characterized in societal and political respects as they are integrated in actual social living conditions and social reproduction. Critical pedagogy is committed to investigating the conditions of subjectification, to a critical reflection of societal demands and ideological constraints in order to foster autonomy (Bernhard, 2017: 89f). This inherent ambivalence of education becomes apparent with regard to gender relations and national-cultural demar- cations: young Muslim males are being targeted, assuming a general lack of edu- cation and a persisting patriarchal culture. There is a growing interest in Muslim migrants in social science, not only since the European ‘summer of migration’ in 2015. Muslim identity has been a matter of interest for centuries, and it draws on a gender narrative that is traceable to the late 18th century, when the Oriental- despotic myth3 served to neatly arrange Western monarchy as opposed to Oriental despotism, to legitimize colonial interventions (cf. Krämer, 2007: 115ff). Today’s public discourse on migration, integration, and cultural-religious difference conti- nues to draw on elements of Oriental despotism when characterizing Muslims as patriarchal, violent-tempered savages. This has especially been the case since the sexual attacks against women in Cologne on New Year’s Eve 2015, which created an international stir. In this ’post-colognial’ debate, sexual harassment and immi- gration are hardly distinguishable (Weissenburger, 2016). With this far-reaching event a process of constructing the Muslim other continues; driven by political discourse, mass media, social science and education (cf. Spielhaus, 2013). Education provides an arena of unsettling and stabilizing social order. In Germany, but also in other European societies, gender regimes and ethnic-cultu- ral demarcations in the national context have become unsettled throughout the 1  In German academic terminology, ’Erziehungswissenschaft’ (pedagogy) as academic discipline entails several fields of action, e.g. schooling, social work (e.g. youth work, working with families, residential education), and early childhood education. 2  Italicizing indicates that these notions are treated as coined terms, rather than descriptions. 3  Krämer describes it more precisely as legend according to which the ensemble of cruel, inept, above all Muslim Oriental despots, corrupt officials, bloody warlords, greedy landlords, and apathe- tic retarded peasants unalterably characterizes a culture stuck in its past (Krämer, 2007: 114f). Julia Franz | Unsettling and Stabilizing Social Order 147 past decades. Pedagogical discourse and practice strive for an understanding of boyhood and girlhood, of family roles and gender relations, of cultural milieus and transnationality. Social regimes are also stabilized in educational discourse, when perpetuating patterns of hegemonic masculinity (in the sense of Connell: cf. Connell and Messerschmidt, 2005; Connell, 2015) or ethnic-cultural categorization (cf. Mecheril, 2010). This becomes evident when researching current constructions of Muslim males. Therefore, the focus of this paper is not Islamic masculinities4, but rather an immanent critique of categorizations in educational discourse. This means reflecting on the cultural frame in which young Muslim males emerge as a target group of education. Instead of examining contrasting Islamic and Western masculinities, the article criticizes the discursive order in which gender regimes remain unchallenged as far as they serve as a supposedly neutral background against which the others are held as patriarchal. This dichotomy takes, for instance, the shape of authorities versus endangerers (’Gefährder’)5, of protective nationals versus molesting strangers. Critique and deconstruction of the West versus Islam dichotomy in reference to gender relations have been undertaken before (e.g. Amir-Moazami, 2007; Attia, 2007; 2009; Rommelspacher, 2010), often considering the example of the head scarf conflict in Germany. Recently Muslim males in parti- cular are eyed as a threat to the public. In the text to follow, the discursive framework of the educational preoccupati- on with young Muslim males is reflected. There are two symptomatic topoi which I will illustrate by examples of different scope: a local publication by German teachers, and the European research and innovation program Horizon 2020. They are exemplary for the dominant educational discourse, its claims and controversi- es. Subsequently, emphasis is directed at the contradictory reference to gender regimes made in educational discourse. Vindications of masculine traits and of Western civilization converge in a neoliberal understanding of education. The paper concludes with a critical reflection on educational knowledge about Muslims. 4  Fedele (2013) states that there is only little analysis of Islamic masculinity in sociology and gen- der studies; she investigated Maghreb Islamic masculinity and negotiations of gender experience in diaspora in Europe. Archer (2001) explored British Muslims’ construction of racialized gendered identities; both authors refer to the concept of hegemonic masculinity. Also see the essay collecti- ons by Ouzgane (2006), Ghoussoub and Sinclair-Webb (2000) on Islamic masculinities in diverse national and cultural contexts. 5  The German term Gefährder has been coined by public safety authorities for persons (especially Islamists) who are considered capable of threatening public safety by terrorist attacks. There is an ongoing debate about how to treat them, because people who fall in this category are innocent as such. Not only security authorities but also youth welfare offices are in the focus of this debate, be- cause young unaccompanied migrants might make false statements about their identity and age. 148 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije German migration society and education In early January 2016, when it was reported that on New Year’s Eve groups of North Africans had sexually attacked women in Cologne6, it was not only the expected anti-Islamic movements who spoke out against the menace of letting in Muslim males. The cover of German Focus magazine7 showed a black-white photo of a naked, white female model whose body is full of handprints in black color, her head cut off above the slightly opened mouth, headline: “Women accuse – after sex attacks by migrants: are we still tolerant or already blind?” As usual in Focus, the model’s bare body is displayed in an appealing manner. Sexist itself, it blames the migrant others – those dirty paws symbolize sexual assault by brazen strangers. Even though this and other media representations of the Cologne attacks were denounced, they conveyed their point. What explains the vehemence in public speaking about ‘North African’ and ‘Arab’ males? Bearing in mind that sexual attacks against women do not in general spark outrage8, the motive is less of solidarity with the victims. Rather, there is an Orientalistic projection at work: the Oriental, animalistic male (Mecheril and Messerschmidt, 2016: 154f). The issue of sexual assault becomes an issue of strangers who molest, disregarding sexist phenomena within families and public institutions. Othering in terms of culture and religion is taking place in a crisis of global capitalism that affects groups of EU citizens, migrants, and refugees differently. The diverse groups’ everyday experiences in relation to the state are decoupling: while citizens of the EU core countries are facing challenges, but not an emer- gency situation, thousands of immigrants fall victim to the ‘security policy’ at the European borders (cf. Demirović et al., 2016: 529). Nonetheless, migrants crossing the Mediterranean are identified as a menace to EU citizens. Origin does not really matter, because Muslim serves as a cipher. It indicates not only religion but migration, ethnicity, and culture, all at once (cf. Spielhaus, 2013). The perception of menace draws on topoi originating in the tradition of academic and popular Orientalism (cf. Attia, 2007; 2009; Krämer, 2007; Schulze, 2007) and in the context 6  On New Year’s Eve 2015 groups of men were assaulting women in a central square in Cologne – in a crowd of people, they grabbed and massively harassed women, and stole handbags and mobile phones. It turned out that those groups consisted of young, male immigrants from Morocco and Iraq. A year later, groups of North African looking men were stopped at the same site and many sent off by police. German police used the abbreviation ’Nafris’ for North African criminals (NordAFRika- nische IntensivStraftäter) in a tweet (31st December 2016), implying hundreds of North Africans had come to Cologne in order to commit crimes. Later in January, it turned out that only a minority of the men stopped were from Northern African countries, and they were not criminals. 7  Focus, Heft 2, 9th January 2016. 8  In a recent survey of perceptions of EU citizens regarding gender-based violence, around one in six respondents (15%) across the EU consider domestic violence to be a private matter that should be handled within the family (European Commission, 2016a: 17). Julia Franz | Unsettling and Stabilizing Social Order 149 of current EU security policy, as well as in the context of national family and edu- cational policies. The topos ’sexually offending Muslim immigrant’ This topos posits cultural backwardness and a lack of education on the part of Muslim males, based on an oversimplified understanding of masculinity. Assaults committed by individuals are considered an expression of the very nature of the Muslim others. The menace of sexual assaults equals the menace of letting in Muslims. After victims and witnesses of the Cologne sexual attacks had described the perpetrators as looking ‘North African’, which the authorities shared only a cou- ple of days later, this category was stressed throughout the debate and became a synonym for offender. “The ‘North African’, in fact merely looking ‘North African’, is likewise foreigner, Muslim, and refugee.” (Sander, 2016) This topos of Muslim males threatening our girls reveals a perspective in which their cultural identity makes for harassment and violation, or more specifically: their Muslim identity includes a culture-specific masculinity resulting in harassment and violation. The issue of sexual assaults becomes an issue of molesting strangers, disregarding the reality of gender-based violence (including domestic violence, sexual harassment and violence, harmful practices and cyber harassment) which happens “in every country, across the full spectrum of society” (European Commission, 2016a: 1). Just weeks before the Cologne incident, the chairpersons of the union of gym- nasium teachers in Saxony-Anhalt9 published an editorial article in their trade magazine (Seltmann-Kuke and Mannke, 2015; own translation). The article, titled Debate on refugees: Adaptation to our core values required warns against Muslim immigrants. This one-pager serves as a lesson: depicting menace is a matter of wording, and the article starts with an “immigrant invasion slopping over Germany”. The authors come to the point of “young, sturdy, mostly Muslim men” who ask for asylum not necessarily for political reasons but for mere economic or even criminal motives. Those who often come without their families or women “certainly don’t always come with pure intentions”. That seems to insinuate phi- landering and really, the authors assert a sexual desire of those “young and often uneducated men”, which is “just natural”. They connect this to the role of women “in their Muslim cultures” and wonder how these young men could live their sexu- ality and strive for partnership without coming into conflict with “our society’s norms”. According to Seltmann-Kuke and Mannke: not at all, because they have heard “from several places”, “from talks with acquaintances” that sexual hara- ssment in public already occurs – implying it gets much worse. The authors claim to just share the view of mothers with adolescent daughters who have “plenty 9  Philologenverband Sachsen-Anhalt. 150 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije of sorrows” watching the “nearly uninhibited streams of immigration”. They also claim to be responsible-minded pedagogues, warning: “our young girls from 12 years onwards” need to be told the facts of life so “they will not engage with those surely often quite appealing Muslim men for a superficial erotic adventure”. That is, their sexuality does not meet our standard of profoundness and reproduction. This implication ties sexual desire together with “Muslim families’ values”; the latter should be prevented from being taught in German schools (ibid.). In their one-page editorial, Seltmann-Kuke and Mannke have exemplarily expressed an understanding of education aimed at maintaining the status quo while suggesting a specific regime of national culture10. According to this quite prevalent view education caters to the successful adaptation of educands instead of fostering maturity and autonomy. The insistence on conformity could be inter- preted as an expression of prevalent uneasy feelings concerning unsettled notions of national-cultural identities. E.g. men and women of Turkish origin, mostly recru- ited since the 1960s as so-called ’Gastarbeiter’, and their German-born children and grandchildren pose a challenge to national-cultural demarcations, and so do refugees and transnational migrants. In 2000, a reformed German citizenship law was adopted which at least partially provides for birthright citizenship11 (cf. Storz and Wilmes, 2007). This may have increased Muslimization: otherness referred no longer to nationality; as Muslims, naturalized persons stay others (cf. Spielhaus, 2011). The topos prevention of radicalization Another important context for constructing Muslim others consists in European research funding. The EU research and innovation program Horizon 2020 has a focus on societal challenges with a security-political intervention primacy (“preven- ting radicalization leading to violent extremism in the form of terrorism”, European Commission, 2016b: 4). Social research is commissioned to prevent radicalization; however, this topos suspends analyses of societal dominance as a whole. The current Horizon 2020 work programs address “Contemporary radicalization tren- ds and their implications for Europe” (Horizon 2020, WP 2016-2017, Reflective Societies: 35f) and “Developing a comprehensive approach to violent radicalization in the EU from early understanding to improving protection“ (Horizon 2020, WP 10  The clearly racist implications have been disapproved and in the end Mannke resigned from the chair of the teachers’ union. He and Seltmann-Kuke regretted phrases that could be mistaken for xenophobic while they stood by their warning message. Contrarily, the cited phrases were es- sential to the construction of menace posed by Muslims. 11  Migrants who were considered foreigners for decades could now become Germans. However, only a minority applied for German citizenship, as Storz and Wilmes (2007) assess. Julia Franz | Unsettling and Stabilizing Social Order 151 2016-2017, Secure Societies: 22f). They call for investigations of cognitive and emo- tional dynamics of radicalization and of fundamentalism in the context of migra- tion societies. It is implied that Muslim identity is mired in such dynamics. Horizon 2020 aims at the complex interplay of diverse dimensions of radicalization, such as societal integration, religious-cultural difference, and global migration. Indeed, this nexus framing research and innovation is well established. Accordingly, Muslims are being targeted in funded projects. The framework of integration, migration, and religious-cultural difference holds true for the German context as well. Government authorities and political foundations commission research and practice development in the field of education, partly with a direct focus on fundamentalism, but also going beyond: research objects such as family relations, adolescence, gender roles, and religiosity apply to this framework. In educational and social work practice, publicly funded model projects with mothers and fathers emerged, new concepts of youth work and informal education, networking with mosques and organizations of migrants. These concepts rarely speak of Islamism or radicalization but of socio-cultural integration, support of adolescents’ quest for identity and assistance of democratic development. Strategies of preventing radicalization count on self-representation and address Muslim community mem- bers as auxiliaries. Increasingly, social workers, policemen and teachers with a Muslim migration background are being involved. Whether intended or not, at least implicitly intercultural and interreligious projects are conceived within the topos of preventing radicalization as this legitimizes their public funding. Focusing and controlling the Muslim other can be interpreted as an evasion of societal change towards social justice. Education contributes considerably to this evasion by tar- geting Muslim youth and Muslim families as regards their integration. But how to integrate the others is not a meaningful question if it lags behind a critical analysis of society. Disregarding hegemonic masculinity Condemning Muslim patriarchal culture is set against the background of gender equality in European societies, which, however, is an illusion. But gender regimes are at stake, likewise national-cultural identities have been unsettled. In general, the dissolution of boundaries between the public and the private due to globali- zation, the deregulation of the job market and digitalization make for upheaval in gender relations (Meuser, 2012). Constructions of masculinity and femininity in upbringing and teaching children are challenged by gender reflecting approaches. This has enhanced a focus on empowering girls and women in several areas of youth work and further education. Gender studies affect educational research on masculinity as well as pedagogical practice with boys and men; realizing gender dynamics within seemingly gender neutral institutions of youth work and educati- 152 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije on and analyzing risks of predominantly male forms to cope with life (cf. Böhnisch, 2015). Yet heteronormativity does not disappear, even though traditional forms of gender regimes have been unsettled and become precarious (Woltersdorff, 2013). Rather than juxtaposing traditional patriarchal gender relations in opposition to new, emancipatory gender arrangements, Woltersdorff speaks of ’neo-traditiona- lity’ and describes precarious heteronormativity as an obsessive and passionately performed imperative to deal with gender and sex norms, to exhaust them, to desperately strive for compromise and not least to acquiesce in blaming ourselves for how successfully we accomplish that. (Woltersdorff, 2013: 613; own translation) It is all about privilege: although changes in gender regimes allow better access to social positions for some women, class inequality and prerogatives of the well-established remain essential. Moreover, privileges are being stabilized. Some educationalists emphatically essentialize male-female differences, defen- ding homogenous natural masculinity against feminism and gender mainstreaming (e.g. Tischner, 2008). More or less candidly evoking an eroded gender regime, the mission of education is to foster gender traits, especially in boys. In this understan- ding no reflexivity is needed, neither on the part of pedagogues nor that of edu- cands. The latter are expected to acquire skills and competencies: functioning, not emancipation is the relevant point of reference. The social construction of mascu- linity and femininity are disregarded, and so is hegemony (Connell, 2015; Connell and Messerschmidt, 2005). Using the terms masculinity and femininity in a biolo- gistic way, educational practice is divided into opposite qualities. Consequently, the fact that female educators outnumber male ones appears as discrimination against boys and men, who are rendered effeminate. The concept of hegemonic masculinity is rejected by those who consider it a threat to boys and men. Besides, this understanding draws on the pedagogue as a mere warden, a managerial autocrat. In that respect, the vindications of Western civilization and of masculine traits converge. The public discourse on Islam with its focus on menace by Muslim others sugge- sts internal homogeneity of civilization and decency in gender relations. Thereby relations of hegemony and complicity are disregarded, and so is the complexity of masculinities on a global, regional and local level (cf. Connell and Messerschmidt, 2005: 847ff). Targeting Muslims legitimizes dominance over them in the guise of integration, whether declaring educational deficits regarding common decency and education, or racist remarks debasing Muslim men by ascribing a kind of moral depravity. Women are taken as a symbol of national purity being contaminated by strangers. Essentializing religious-cultural difference serves separation: They represent violation and submission, while our masculinity is reasonable. Thus, the dialectic of changing and persistent gender regimes is dissolved, resulting in an Julia Franz | Unsettling and Stabilizing Social Order 153 imaginary group identity and a group of others. Those benefiting from the ’patriarchal dividend’ easily condemn harassment (Connell, 2015: 133), and this can be observed in the ’post-colognial’ debate, too. Rape is verbally condemned, but at the same time embellished and aestheticized (e.g. on the cover of a magazine with a naked white woman). While rape culture is a setting within European societies, it is alleged to the others. Locally specific hege- monic masculinities constructed in interaction and in institutions can be found in several milieus; so an analysis would have to take account of “the interplay of gender dynamics with race, class, and region” (Connell and Messerschmidt, 2005: 839; ’region’ refers to culture or nation-state: ibid.: 849). Then again it is not about understanding and criticizing gender regimes in Islamic countries or in diaspora, but all about patronizing. Defining a general lack of education In the above-quoted gymnasium teachers’ editorial there are several referen- ces to education (Seltmann-Kuke and Mannke, 2015). First, sexual harassment and philandering are ascribed to a general lack of education among Muslim migrants. Second, immigration of young skilled personnel is affirmed: “yes, we need them”, the authors state, with insisting they have to be willing to integrate themselves, to adopt to our values. Then “actual integration” requires German language acquisi- tion to which “our profession can make a positive contribution” (ibid.). That is to say: Islam as an obstacle to integration must be overcome, education equals adap- tation and employability, and teachers are trainers for eligible young migrants. This understanding refers to claims to authority, it dismisses subjectivation in terms of emancipation from what is set. Consequently, there is only one way of teaching and being taught. Facing global migration, it is not just the teachers trying to draw up a frontier by declaring a general lack of education on the part of the others: Monolingualistic conceptions of society ideologically connect people– language–territory, particularly in the German context (Mecheril, 2014: 201). Such conceptions are pressurized by a new migration-political rationality that calls for regulated immigration, considering human capital to improve national compe- titiveness (ibid.: 209f). Within the dominant paradigm of usability, adolescents are expected to acquire requested skills and competencies (cf. Rühle, 2015). The neoliberal background of social disintegration and its many ramifications are gra- vely neglected in current expertise on Muslim males and radicalization. There are manifold educational recommendations on Muslim youth culture, radicalization and Islamism, gender roles and male honor, homophobia, and educational styles in Muslim families. However, “democratic development” and “prevention of violen- ce” are coated ideologically when applied to backlog demand of immigrants and not to society as a whole. 154 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije Conclusion: Educational knowledge about Muslims Muslim identity is dealt with within a framework of integration, migration, reli- gious-cultural difference and conflict. Many educational research works, although starting from diverse perspectives and methodologies, result in constructing the cultural others. But the knowledge produced unveils more truth about its producti- on than about Muslims, as the assurance of the cultural-religious other is enmeshed with reassuring oneself. There is no mere detection of pre-existing, endogenous properties. To set the object of research is to set obscuring premises, and produ- cing knowledge means to reaffirm them. Already in the early 1980s some educationalists articulated a profound critique of the approach educating foreigners (’Ausländerpädagogik’) (cf. Griese, 1984a; 1984b; Hamburger, 1984). Their criticism, aimed at the paternalistic manner and incapacitating construction of target groups, still applies, even though the per- ception of target groups underwent a considerable change. During the 1970s, migrant women and youths were treated as victims of patriarchal culture. Today, Muslims are considered agents perpetuating a fundamentalist regime. In the early 1990s scientific research focused on fundamentalism (cf. Tezcan, 2003: 241); espe- cially among Turkish youths. Those mostly German-born youths were no longer regarded as merely disoriented adolescents, but actors with religious-cultural views and attitudes towards nation and culture who were likely to profess Islam instead of the German state. The hypothesis of cultural conflict survived with an added note of endangered public safety from fundamentalism (Heitmeyer et al., 1997; critically: Inowlocki, 1998; Auernheimer, 1999). In this hypothesis premi- se and conclusion coincide. Culturalization remains vivid not only in a common sense but also in educational studies, nowadays specifically referring to Muslim identity, targeting cultural-religious families and youths. These studies benefit from a societal atmosphere in which Muslim males are considered menacing and uneducated. Such research fails to analyze heteronormativity, social inequality and authoritarianism; it fails to focus on education as involved in the unsettling and stabilization of social order. Research either remains within the well-established framework, or the frame itself is considered an object of research; the latter results in a critique of education processes reifying categories of identity and foreignness. A pedagogical examination of gender regimes and masculinities must not give up a self-critical stance by culturalizing gender relations through a simple dichotomy of Islam versus West. Julia Franz | Unsettling and Stabilizing Social Order 155 Bibliography AMIR-MOAZAMI, SCHIRIN (2007): Politisierte Religion. Der Kopftuchstreit in Deutschland und Frankreich. Bielefeld: transcript. ARCHER, LOUISE (2001): ‘Muslim Brothers, Black Lads, Traditional Asians’: British Muslim Young Men’s Constructions of Race, Religion and Masculinity. Feminism & Psychology (11): 79–105. ATTIA, IMAN (2007): Kulturrassismus und Gesellschaftskritik. In Orient- und IslamBilder. Interdisziplinäre Beiträge zu Orientalismus und antimuslimischem Rassismus, I. Attia (ed.), 5–28. Münster: Unrast. ATTIA, IMAN (2009): Die „westliche Kultur“ und ihr Anderes. Zur Dekonstruktion von anti- muslimischem Rassismus. Bielefeld: transcript. AUERNHEIMER, GEORG (1999): „Verlockender Fundamentalismus“ – ein problematischer Beitrag zum Diskurs über „ausländische Jugendliche“. In Der Fundamentalismusverdacht. Plädoyer für eine Neuorientierung der Forschung im Umgang mit allochthonen Jugendlichen, W.-D. Bukow (ed.), 119–133. Opladen: Leske & Budrich. BERNHARD, ARMIN (2015): Über die Notwendigkeit permanenter Ideologiekritik im erziehungswissenschaftlich-pädagogischen Anwendungsbereich. Kritische Pädagogik. Eingriffe und Perspektiven (1): 81–107. BERNHARD, ARMIN (2017): Pädagogisches Denken. Einführung in allgemeine Grundlagen der Erziehungs- und Bildungswissenschaft. 8th ed. Baltmannsweiler: Schneider Verlag Hohengehren. BÖHNISCH, LOTHAR (2015): Pädagogik und Männlichkeit. Eine Einführung. Weinheim, Basel: BeltzJuventa. CONNELL, RAEWYN (2015): Der gemachte Mann: Konstruktion und Krise von Männlichkeiten. 4th ed. Wiesbaden: Springer VS. CONNELL, RAEWYN, AND JAMES MESSERSCHMIDT (2005): Hegemonic Masculinity. Rethinking the Concept. Gender & Society (19): 829–859. DEMIROVIC, ALEX, JULIA DÜCK, JAKOB GRAF, HENRIK LEBUHN, THOMAS SABLOWSKI, DOROTHEA SCHMIDT, ETIENNE SCHNEIDER, AND MARKUS WISSEN (2016): Globaler Kapitalismus im Ausnahmezustand. PROKLA Zeitschrift für kritische Sozialwissenschaft (46): 507–542. EUROPEAN COMMISSION (2016a): Gender-based Violence (Special Eurobarometer 449). Survey requested by the European Commission, Directorate-General for Justice and Consumers and co-ordinated by the Directorate-General for Communication. Summary available at: http://ec.europa.eu/COMMFrontOffice/PublicOpinion (3 January 2017). EUROPEAN COMMISSION (2016b): Communication from the commission to the European parliament, the council, the European economic and social committee and the committee of the regions supporting the prevention of radicalisation leading to violent extremism. Available at: http://ec.europa.eu/education/library/publications/2016/ communication-preventing-radicalisation_en.pdf (14 October 2016). 156 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije FEDELE, VALENTINA (2013): The Diasporic Islamic Masculinity and the Reformulation of European Islam: Theoretical Approaches and Interpretative Perspectives. Nomadas. Revista Critica de Ciencias Sociales y Juridicas (40). Available at: https://revistas.ucm.es/ index.php/NOMA/article/view/48341 (2 January 2017). GHOUSSOUB, MAI, AND EMMA SINCLAIR-WEBB (EDS.) (2000): Imagined masculinities. Male identity and culture in the modern Middle East. London: Saqi. GRIESE, HARTMUT (1984a): Vorwort und Einleitung: Zur Entstehung des Bandes, „Ausländerpädagogik”, Inhalt und Fragen, Wem nützt das Ganze? In Der gläserne Fremde. Bilanz und Kritik der Gastarbeiterforschung und der Ausländerpädagogik, H. Griese (ed.), 5–16. Opladen: Leske + Budrich. GRIESE, HARTMUT (1984b): Kritisch-exemplarische Überlegungen zur Situation und Funktion der Ausländerforschung und einer verstehenden Ausländerpädagogik. In Der gläserne Fremde. Bilanz und Kritik der Gastarbeiterforschung und der Ausländerpädagogik, H. Griese (ed.): 43–58. Opladen: Leske + Budrich. HAMBURGER, FRANZ (1984): Erziehung in der Einwanderungsgesellschaft. In Der gläserne Fremde. Bilanz und Kritik der Gastarbeiterforschung und der Ausländerpädagogik, H. Griese (ed.): 59–70. Opladen: Leske + Budrich. HEITMEYER, WILHELM, JOACHIM MÜLLER, AND HELMUT SCHRÖDER (EDS.) (1997): Verlockender Fundamentalismus. Türkische Jugendliche in Deutschland. Frankfurt/Main: Suhrkamp. HORIZON 2020 (WP 2016–2017a): Europe in a changing world – inclusive, innovative and reflective Societies. Available at: http://ec.europa.eu/research/participants/data/ ref/h2020/wp/2016_2017/main/h2020-wp1617-societies_en.pdf vom (8 September 2016). HORIZON 2020 (WP 2016–2017b): Secure societies – Protecting freedom and security of Europe and its citizens. Available at: http://ec.europa.eu/research/participants/data/ ref/h2020/wp/2016_2017/main/h2020-wp1617-security_en.pdf (8 September 2016). INOWLOCKI, LENA (1998): Verlockender Erhebungs-Fundamentalismus. Zur Problemkonstruktion „türkische Jugendliche“. Babylon – Beiträge zur jüdischen Gegenwart (13): 51–69. KRÄMER, JÜRGEN (2007): Orientalismus macht Geschichte. Zum Beispiel die Entstehung des Orientaldespoten im Deutschland der Spätaufklärung aus dem Geiste europäischer Expansion in Indien. In Orient- und IslamBilder. Interdisziplinäre Beiträge zu Orientalismus und antimuslimischem Rassismus, I. Attia (ed.), 111–134. Münster: Unrast. MECHERIL, PAUL (2010): Die Ordnung des erziehungswissenschaftlichen Diskurses in der Migrationsgesellschaft. In Migrationspädagogik, P. Mecheril, M. Castro Varela, I. Dirim, A. Kalpaka, and C. Melter (eds.), 54–76. Weinheim/Basel: Beltz. MECHERIL, PAUL (2014): Die Illusion der Inklusion: Bildung und die Migrationsgesellschaft. In Vielfältiges Deutschland. Bausteine für eine zukunftsfähige Gesellschaft, Bertelsmann Stiftung (ed.), 200–216. Gütersloh: Verlag Bertelsmann Stiftung. Julia Franz | Unsettling and Stabilizing Social Order 157 MECHERIL, PAUL, AND ASTRID MESSERSCHMIDT (2016): Die Sexualisierung der Anderen – globale Kontexte und Perspektiven solidarischer Bildung. Widersprüche – Zeitschrift für sozialistische Politik im Bildungs-, Gesundheits- und Sozialbereich (36): 147–158. MEUSER, MICHAEL (2012): Entgrenzungsdynamiken: Geschlechterverhältnisse im Umbruch. Aus Politik und Zeitgeschichte (62): 17–24. ROMMELSPACHER, BIRGIT (2010): Emanzipation als Konversion. Das Bild von der Muslima im christlich-säkularen Diskurs. Ethik und Gesellschaft (4). Available at: http:// www.ethik-und-gesellschaft.de/mm/EuG-2-2010_Rommelspacher.pdf (27 December 2016). RÜHLE, MANUEL (2015): Pädagogik als praktische Kritik. Anforderungen an ein (un-) zeitgemäßes Konzept pädagogischer Urteilskraft. Kritische Pädagogik. Eingriffe und Perspektiven (1): 33–57. SANDER, LALON (2016): Die Erfindung des Nordafrikaners. Kommentar Rassismus nach Köln. taz – die Tageszeitung, 19th January. Available at: http://www.taz.de/!5269221/ (30 November 2016). SCHULZE, REINHARD (2007): Orientalism. Zum Diskurs zwischen Orient und Okzident. In Orient- und IslamBilder. Interdisziplinäre Beiträge zu Orientalismus und antimuslimischem Rassismus, I. Attia (ed.), 45–70. Münster: Unrast. SELTMANN-KUKE, IRIS, AND JÜRGEN MANNKE (2015): Flüchtlingsdebatte – Anpassung an unsere Grundwerte erforderlich. Gymnasium in Sachsen-Anhalt 3/2015: 2. SPIELHAUS, RIEM (2011): Wer ist hier Muslim? Die Entwicklung eines islamischen Bewusstseins in Deutschland zwischen Selbstidentifikation und Fremdzuschreibung. Würzburg: Ergon. SPIELHAUS, RIEM (2013): Vom Migranten zum Muslim und wieder zurück. Die Vermengung von Integrations- und Islamthemen in Medien, Politik und Forschung. In Islam und die deutsche Gesellschaft, D. Halm, and H. Meyer (eds.): 169–194. Wiesbaden: Springer. STORZ, HENNING, AND BERNHARD WILMES (2007): Die Reform des Staatsangehörigkeitsrechts und das neue Einbürgerungsrecht. In Grundlagendossier Migration, Bundeszentrale für politische Bildung (ed.). Available at: http://www.bpb. de/gesellschaft/migration/dossier-migration/56483/einbuergerung (2 January 2017). TEZCAN, LEVENT (2003): Das Islamische in den Studien zu Muslimen in Deutschland. Zeitschrift für Soziologie (32): 237–261. TISCHNER, WOLFGANG (2008): Bildungsbenachteiligung von Jungen im Zeichen von Gender-Mainstreaming. In Handbuch Jungen-Pädagogik, M. Matzner, and W. Tischner (eds.), 343–363. Weinheim/Basel: Beltz. WEISSENBURGER (2016): Deutschland postcolognial. taz – die Tageszeitung, 19th January. Available at: http://www.taz.de/!5369967/ (2 January 2017). WOLTERSDORFF, VOLKER (2013): „Wandel, Persistenz, Paradoxie“. Normalisierung und Prekarisierung von Sexualität und Geschlecht im Neoliberalismus. PROKLA Zeitschrift für kritische Sozialwissenschaft (43): 607–614. 158 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije Živa Humer Sodobno očetovstvo med plačanim delom in skrbjo za otroke Abstract Contemporary Fatherhood between Paid Work and Care for Children The article tackles contemporary fatherhood in the context of changing masculinities and the relati- on between care work and paid work . The main thesis is that the labour market and the position of the individual within it influence the care work of fathers in their private lives. Using the qualitative research of the project Fathers and Employers in Action, we show the influence of paid work on two groups of fathers; those in precarious forms of employment and those in leading and managerial positions. In the group of fathers that are in precarious forms of employment, changes in caring fatherhood and variations in the relation between paid work and parenting practices can be ob- served. Fathers in precarious forms of employment also face the lack of social and workers’ rights and are thus in disadvantaged positions when attempting to establish a balance between their work and their personal life. The group of fathers in leading and managerial positions exhibits the prevailing hegemonic masculinity and the breadwinner model with limited participation in the care for children, which can be described as ’weekend fatherhood’. Keywords: fatherhood, fathering, changes, labour market, Slovenia Živa Humer is a researcher at the Peace Institute in the field of gender studies. (ziva.humer@mirovni-institut.si) Povzetek Članek tematizira sodobno očetovstvo v kontekstu spreminjanja moškosti in skrbstvenega dela v navezavi na plačano delo. Izhajamo iz teze, da trg dela in posameznikov položaj v njem pomembno vplivata na skrbstveno delo moških kot očetov v zasebnem življenju. Na podlagi kvalitativne razi- skave v okviru projekta Očetje in delodajalci v akciji prikažemo vpliv zaposlitve na spremembe oče- tovstva pri prekarno zaposlenih očetih in očetih na vodstvenih in vodilnih položajih, ki se soočajo z različnimi pogoji dela. Pri prekarno zaposlenih se kažejo večji premiki v smeri skrbnega očetovstva in variacije razmerij med plačanim delom in praksami očetovanja. Predvsem pa se kot problem kaže odsotnost nekaterih socialnih in delavskih pravic, ki onemogočajo usklajevanje teh dveh področij življenja. Pri očetih v vodstvih delovnih organizacij se izkazujeta prevladujoča hegemona moškost in model hranitelja z izrazito omejeno udeležbo pri skrbi za otroke, ki se udejanja v »vikend oče- tovstvu«. Ključne besede: očetovstvo, očetovanje, spremembe, trg dela, Slovenija Živa Humer je raziskovalka na Mirovnem inštitutu na področju študij spolov. (ziva.humer@mirovni-institut.si) 159 Živa Humer | Sodobno očetovstvo med plačanim delom in skrbjo za otroke Uvod: Spremembe očetovstva kot del širših sprememb moškosti Spremembe očetovstva, družbena pričakovanja in norme o vključenosti sodob- nih moških v skrb za otroke ter reprezentacije čustvene povezanosti očetov in otrok vključno s praksami skrbstvenega dela moških v zasebnem življenju zazna- mujejo eno od področij spreminjanja moškosti. Skrbstveno delo sodobnih moških kot očetov je obširno raziskano predvsem v študijah o aktivnem, novem, skrbnem očetovstvu, ki so v zadnjih desetletjih prinesla spoznanja o percepcijah, trendih in praksah očetovanja (Brannen in Nilsen, 2006; Marks in Palkovitz, 2004; van Dongen in dr., 1995; Rener in dr., 2008) in ki jih je treba razumeti, kot ugotavljajo številni avtorji in avtorice s področja študij spolov in študij moškosti, v kontekstu širših sprememb moškosti (Hanlon, 2012; Scambor in dr., 2015). Skrbstveno delo moških (skrb za otroke, za starejše, za partnerje in partnerke, ipd.) pomembno vpliva na rahljanje meja tradicionalnih moškosti in vzpostavljanje »skrbnih moškosti«, temelječih na prepoznanju čustev, medsebojne odvisnosti in odnosnosti (ang. caring masculinities) (Elliott, 2015; Hanlon, 2012). Spremembe očetovstva in skrbstvenih praks moških je treba razumeti širše od individualnih, identitetnih pozicij v družbenem, političnem in kulturnem kontekstu, zlasti plača- nega dela kot ene ključnih dimenzij (hegemone) moškosti ter sprememb na trgu dela, ki gredo v smeri vse večje intenzifikacije, prekarizacije in individualizacije dela (Kanjuo Mrčela in Ignjatović, 2015). Moški se soočajo z nasprotujočimi si pričako- vanji, saj so na eni strani soočeni s prevladujočimi kulturnimi in organizacijskimi pritiski o popolni razpoložljivosti delodajalcu in predanosti plačanemu delu kot delavci, razbremenjeni skrbi za druge, kar pa je na drugi strani v nasprotju z druž- benimi pričakovanji in normami skrbnega očetovstva ter individualnimi prizadeva- nji moških za večjo vključenost pri skrbi za otroke (Hanlon, 2012: 122; Kaufman, 2013). Medtem ko je bilo področje usklajevanja med plačanim delom in zasebnim življenjem do nedavnega prepoznano izključno kot problem žensk in so se prizade- vanja za lažje usklajevanje teh dveh področij nanašala predvsem na ženske, posta- ja vse bolj očitno, da se s težavami in ovirami pri usklajevanju soočajo tudi moški. Z vključevanjem moških v skrbstveno delo se spreminja tudi zaznava ospoljenega (ang. gendered) skrbstvenega dela kot dela, ki ga opravljajo ženske kot primarne skrbnice v družini, kar je na eni strani vplivalo na neenakost žensk na trgu dela, na drugi pa je imelo negativne posledice tudi za moške, ki so »osvobojeni« skrbstve- nega dela doma prevzeli vlogo hraniteljev, odtujenih od zasebnega in družinskega življenja (Kaufman, 2013; Roth, 2006). Na podlagi kvalitativne raziskave, ki je bila izvedena v okviru projekta Očetje in delodajalci v akciji,1 v članku analiziramo spremembe sodobnega očetovstva v 1  Projekt Očetje in delodajalci v akciji – ODA (program Norveški finančni mehanizem 2009‒2014) so izvajali Mirovni inštitut (koordinator), Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani, Zveza 160 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije razmerjih do plačanega dela. Izhajamo iz teze, da trg dela in posameznikov zapo- slitveni položaj pomembno vplivata na sodobno očetovstvo in prakse očetovanja. Vendar je ta vpliv na posameznike zelo različen, kar obravnavamo na primeru prekarno zaposlenih očetov in očetov, ki zasedajo vodilne in vodstvene položaje v delovnih organizacijah. Z analizo razmerij med plačanim delom in skrbjo za otro- ke pri teh dveh skupinah očetov prikažemo spremembe sodobnega očetovstva v Sloveniji, ki gredo tudi v smeri skrbnega očetovstva, kar razumemo kot proces emancipacije moških in hkrati eno pomembnih področij spreminjanja neenakih razmerij spolov. S tematizacijo skrbstvenega dela in sprememb očetovstva je čla- nek prispevek k študijam moškosti, ki so v Sloveniji v nastajanju, in k politikam ena- kosti spolov, ki šele v zadnjem času prepoznavajo vlogo moških in njihove spolno specifične probleme kot del teh politik. V prvem delu članka najprej tematiziramo spremembe in pluralizacije oče- tovstva, kar obravnavamo skupaj s spremembami na trgu dela. Na podlagi kva- litativne raziskave projekta Očetje in delodajalci v akciji v drugem, osrednjem delu analiziramo vpliv plačanega dela na očetovstvo in prakse očetovanja v Sloveniji pri očetih v prekarnih zaposlitvah in očetih, ki zasedajo vodstvene in vodilne položaje. V sklepnem delu povzamemo ključne ugotovitve in opozorimo na potreben sis- temski pristop pri reševanju strukturnih neenakosti v družbi. Od skrbnih do odsotnih očetov V zadnjih nekaj desetletjih so nacionalne in mednarodne študije o očetovstvu enotne v tem, da je prišlo do sprememb in pluralizacije očetovstva (Brannen in Nilsen, 2006; van Dongen in dr., 1995; Holter, 2007; Kaufman, 2013; Rener in dr., 2008). Spremembe očetovstva se v zahodnih družbah kažejo predvsem v premiku v spolnih normah moškosti od hranitelja družine s ključno vlogo pri zagotavljanju finančne preskrbljenosti družine k alternativnim identitetam moškosti, ki se udeja- njajo v skrbnem očetovstvu. Holter (2007) je trend skrbnega očetovstva tematiziral skozi nove, odnosne in tradicionalne, organizacijske moškosti, pri čemer so prve vezane na partnerski odnos in skrb za otroke, zadnje pa na plačano delo in karier- no napredovanje. Pogosteje prihaja do tenzij med tema dvema vidikoma moškosti, zlasti pri mladih očetih, ki si želijo preživeti več časa z družino in se posvetiti skrbi za otroke, hkrati pa ne uskladijo skrbstvenih obveznosti s plačanim delom. Spolni stereotipi, družbena pričakovanja in mehanizmi politik usklajevanja prej zavirajo kot pa spodbujajo skrbno očetovstvo, zlasti tradicionalna pričakovanja o moških hraniteljih družine, politike starševskih dopustov in ukrepi usklajevanja, ki se pri svobodnih sindikatov Slovenije, Nicha, d.o.o. in norveški partner Reform. Več informacij o projektu je dostopnih na spletni strani: http://www.mirovni-institut.si/projekti/ocetje-in-delodajalci-v-akciji- -oda/. 161 Živa Humer | Sodobno očetovstvo med plačanim delom in skrbjo za otroke skrbi za otroke v pretežni meri nanašajo na ženske (Puchert in dr., 2005). Ob številnih ugotovitvah o zmanjševanju patriarhalne očetovske avtoritete in zatonu modela hranitelja družine ter vzponu modela dveh odraslih zaposlenih, ki si delita skrbstveno delo v zasebni sferi, trendu naraščanja emocionalnega dela očetov in skrbnega očetovstva, so tudi ugotovitve o legitimizaciji odsotnih očetov (Dermott, 2008; Pleck, 2010; Švab, 2001)2. V Sloveniji, kjer model hranitelja družine nikoli ni bil izrazit, študije zaznavajo premik k skrbnemu očetovstvu zlasti na iden- titetni ravni prepričanj in vrednot o aktivni starševski vlogi ter večjega vključevanja v skrb za otroke v primerjavi s prejšnjimi generacijami moških (Hrženjak, 2016a; Humer, 2009; Rener in dr., 2005; 2008; Švab, 2001). Večji kvantitativni in kvalitativni delež moških pri skrbi za otroke vpliva na rah- ljanje tradicionalnih spolnih norm in pomeni upor hegemoni moškosti (Scambor in dr., 2015)3. Skrb za otroke omogoča čustvovanje in povezuje moške s sposob- nostmi poskrbeti za drugega. Seidler (1997: 127) na podlagi večdesetletnega raziskovanja različnih področij moškosti poudari, da naučiti se poskrbeti za dru- gega ne pomeni »naučiti se materinjenja«, temveč pomeni »naučiti se moškosti«, temelječih na čustvovanju in etiki skrbi za druge. Z industrializacijo je kot posledica ločitve sfere produkcije in reprodukcije ter umeščanja žensk v družino in moških v javno sfero prišlo tudi do odtujitve čustev in odnosnosti od moških. Mlajše gene- racije moških so pogosto čustveno bolj povezane z otroki, kot so bili njihovi očetje, in si prizadevajo biti del družinskega življenja ne zgolj kot odsotni hranitelji, temveč kot skrbni očetje, ki otroka negujejo in skrbijo zanj (ibid.).4 Hkrati tudi iščejo mož- nosti, ki bi jim omogočile več časa za skrb za otroka, kar je skladno z družbenimi pričakovanji o večji vključenosti moških v družinsko življenje, pri čemer pa se druž- bena pričakovanja glede njihove vloge na trgu dela potem, ko postanejo očetje, ne spremenijo. Ob tem pa umanjka tudi sistemska in organizacijska podpora moškim, kot ugotavlja Kaufman (2013), zlasti pri delodajalcih glede možnosti usklajevanja plačanega dela in skrbi za otroke. 2  Švab (2001: 132‒133) opredeli koncept novega očetovstva kot legitimne izbirnosti v razmerju do materinstva kot obveznega pogoja starševstva. Dermott (2008) opozarja na odsotnost očetov zlasti v kontekstu nevključevanja očetov v skrb za otroke po razvezi. 3  Moška dominacija vzpostavlja hierarhije tako med ženskami in moškimi, kot tudi med moškimi, kar Connell (2012: 119–124) utemelji s hegemono moškostjo kot idealom moškosti, ki so jim druge moškosti in ženskosti podrejene. 4  Sodobni očetje ne »nasedajo« več mitu tradicionalnega očetovstva, da bodo imeli čas za otroke v starejših letih. Namreč, odtujenost, ki so jo mlajši moški doživeli v odnosu s svojimi očeti, Seidler (2016) opredeli kot ključen razlog za premik k skrbni moškosti. 162 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije Naraščajoča prekarnost in menedžerske moškosti Sodobni trg dela temelji na normi idealnega delavca, neodvisnega in razbre- menjenega skrbstvenih obveznosti, ki je popolnoma predan plačanemu delu in razpoložljiv delodajalcu. Norma idealnega delavca utrjuje tradicionalna razmerja v delitvi plačanega in neplačanega dela med spoloma, v katerih moški dajejo prednost plačanemu delu, profesionalni karieri pred starševstvom in skrbstvenim delom v zasebni sferi, ženske pa ravno narobe (Hrženjak, 2016b: 12). Moški, ki se ne podredijo normi idealnega delavca in ne ustrezajo hegemoni moškosti ter prevzemajo skrb za otroka, vzamejo starševski, očetovski dopust, dopust za nego bolnega otroka, so podobno kot ženske izpostavljeni številnim diskriminacijam in neenakostim v delovnem okolju, npr. pri dohodku, napredovanju ipd. (Hanlon, 2012). Individualizirani model idealnega delavca ne vključuje razumevanja skrbi kot nujnosti za človekovo eksistenco; nasprotno, produkcija in reprodukcija sta v razmerah neoliberalne ekonomije čedalje bolj ločeni sferi posameznikovega življenja (Hrženjak, 2016b: 12–13). Radikalno se spreminjajo delovne razmere in poglabljajo vrzeli med tistimi, ki so vključeni na trg dela, drugimi, ki so v marginali- ziranih položajih ali izključeni s trga dela. Prekarnost se manifestira kot negotovost zaposlitve ob odsotnosti delavskih pravic, ki veljajo za standardne zaposlitve, kot so npr. plačan dopust, materinski, očetovski in starševski dopust, socialni prispevki ipd. Tovrstne zaposlitve imajo številne ugodnosti za delovne organizacije zaradi fle- ksibilnosti in nižanja stroškov dela, hkrati pa izrazito negativne vplive na prekarno zaposlene (Kanjuo Mrčela in Ignjatović, 2015; Murgia in Poggio, 2015). V Sloveniji so najpogostejše oblike prekarnosti zaposlitve za določen čas, samozaposlenost in zaposlovanje za skrajšan delovni čas, naraščajo pa tudi dela prek avtorskih in podjemnih pogodb ter študentsko delo (Kanjuo Mrčela in Ignjatović, 2015). Zlasti med mladimi so prve zaposlitve prekarne v dobrih dveh tretjinah primerov. Med delovno aktivnimi je delež žensk (22,7 %) in moških (11,9 %), ki so zaposleni za določen čas, tako rekoč izenačen; pri zaposlenih s skrajšanim delovnim časom je 40,3 % moških in 59,7 % žensk, medtem ko je delež samozaposlenih med delovno aktivnimi že 13,3 % (ibid.). V razmerah neoliberalne ekonomije se vzpostavljajo nove oblike hegemone moškosti, kjer Connell (2012) med menedžerskimi moškostmi navaja »transnaci- onalne poslovne moškosti«, ki so vpete v globalno ekonomijo in trg ter povsem odtujene od intimnih, zasebnih in skrbstvenih odnosov. Moški na vodstvenih polo- žajih menedžerske moškosti udejanjajo v izrazito maskuliniziranem svetu moči in medsebojnega nadzora, kjer se poslovna uspešnost izkazuje v karieri, plačilu in bonitetah (Connell, 2012: 24–25). Zaradi popolne predanosti plačanemu delu in karieri so največkrat v vlogi hraniteljev in hkrati čustveno izolirani ter odmaknjeni iz zasebne sfere, v katero vstopajo kot »vikend očetje«. V razmerah neoliberalne ekonomije je etika dela nadrejena etiki skrbi, pri čemer postajajo starševstvo, materinstvo in očetovstvo, obveznosti ter odgovor- 163 Živa Humer | Sodobno očetovstvo med plačanim delom in skrbjo za otroke nosti skrbi za druge v zasebnih življenjih nezdružljive s področjem plačanega dela. Neoliberalni trg dela različno vpliva na različne skupine moških, kar se odraža tudi v spremembah očetovstva. Na eni strani je naraščajoča skupina prekarno zapo- slenih moških, kjer negotovost zaposlitve diktira vsa področja posameznikovega življenja, na drugi strani pa je skupina moških na vodstvenih položajih s popolno avtonomijo v sferi plačanega dela, ki je hkrati odsotna iz zasebne sfere in skrbstve- nih odnosov. V nadaljevanju na podlagi intervjujev z očeti na vodstvenih, vodilnih položajih in z očeti v prekarnih zaposlitvah analiziramo vpliv plačanega dela na očetovstvo. Vpliv plačanega dela na očetovstvo Značilnosti raziskave in vzorec Analiza temelji na izsledkih polstrukturiranih intervjujev, ki so bili izvedeni leta 2015 v okviru projekta Očetje in delodajalci v akciji. Vzorec zajema 23 očetov: 11 oče- tov na vodilnih in vodstvenih položajih in 12 očetov v prekarnih oblikah zaposlitev.5 Med intervjuvanimi očeti na vodilnih položajih jih devet zaseda najvišji vodilni položaj na ravni delovne organizacije, dva pa vodstveni položaj na ravni delovne enote. V času izvajanja intervjujev je bil najstarejši intervjuvanec star 59 let, naj- mlajši pa 35 let; povprečna starost je bila 43,8 leta. Vzorec očetov na najvišjih polo- žajih je homogen glede na zakonski stan, izobrazbo in tip gospodinjstva s prevla- dujočim načinom bivanja s partnerko in otroki iz sedanje zveze. Med intervjuvani- mi je 10 poročenih, eden izmed očetov je razvezan in si s partnerko deli skrbništvo nad otrokoma, kar pomeni, da nekajkrat na teden otroka živita pri njem. Glede na stopnjo izobrazbe prevladujejo očetje (7) z univerzitetno izobrazbo, prav tako tudi partnerke (7). Najnižja stopnja izobrazbe pri očetih (1) je 4-letna srednja šola, pri partnerkah (1) pa 2–3-letna strokovna šola. V 12 intervjujih z očeti v prekarnih oblikah zaposlitve prevladujejo samozapos- leni (7), sledijo zaposleni za določen čas (2) in v svobodnem poklicu (2), medtem ko en intervjuvanec opravlja delo prek študentskega servisa. Najmlajši intervjuvanec je bil v času intervjuja star 26 let, najstarejši 51 let; povprečna starost očetov v prekarnih zaposlitvah je bila 39,9 leta. V primerjavi z očeti na najvišjih položajih je vzorec očetov v prekarnih zaposlitvah bolj heterogen, saj je polovica intervjuvan- cev poročenih, polovica pa v zunajzakonski partnerski skupnosti. Heterogenost 5  Vzorec smo oblikovali na podlagi sodelovanja projektne skupine in posvetovalnega telesa ODA, ki so poziv k sodelovanju pri intervjujih razširili po različnih formalnih mrežah (npr. sindikalna zdru- ženja, delodajalska združenja, društva ipd.). Vsi intervjuji so bili posneti in za namen analize tran- skribirani. 164 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije vzorca je razvidna tudi v stopnji izobrazbe, pri čemer prevladujejo očetje s 4-letno srednjo šolo (6), sledijo očetje z univerzitetno izobrazbo (3), očetje z 2–3-letno stro- kovno šolo (2) in z doktoratom (1). Medtem ko pri intervjuvanih na najvišjih polo- žajih zasledimo, da je njihova stopnja izobrazbe v vseh primerih višja od stopnje partnerkine izobrazbe, pa je pri prekarno zaposlenih večja raznolikost. Pri polovici intervjujev z očeti v prekarnih zaposlitvah imajo partnerke višjo izobrazbo. Rezultati kvalitativne raziskave omogočajo uvid v razumevanje očetovstva in očetovskih praks v neoliberalnih razmerah dela, pripomorejo k razumevanju pod- ročja usklajevanja plačanega dela in skrbi za otroke v delovnih organizacijah ter nakazujejo trende sprememb moškosti v Sloveniji. V nadaljevanju najprej analizi- ramo doživljanje očetovstva pri obeh skupinah intervjuvanih, čemur sledijo posa- mezni izsledki za skupino na vodilnih, vodstvenih položajih in skupino v prekarnih zaposlitvah. Očetje o očetovstvu Intervjuji z očeti so pokazali, da doživljanje očetovske vloge in očetovstva presega tradicionalna pričakovanja o moški hraniteljski vlogi. Očetje razumejo svojo vlogo celostno in kot enakovredno starševsko vlogo, predvsem pa izkušnjo očetovstva doživljajo kot najpomembnejšo v svojem življenju, opisujejo jo takole: »Nekaj najlepšega, samo bistvo življenja.« (Franc, 38 let, dva otroka); »Veselje, odgovornost, izpolnitev – ne bom rekel mladostne, ampak – življenjske želje, vedno sem želel imeti družino in biti oče ...« (Marjetica, 39 let, dva otroka) Zlasti za mlajše očete, kar velja pri obeh skupinah intervjuvanih, so ključni čustvena povezanost z otrokom, tesen odnos in dajanje opore otroku, kar naka- zuje oddaljevanje od tradicionalnih predstav moškosti in očetovstva. Pogosto očetovsko vlogo opredelijo tudi v odnosu z njihovimi očeti in prizadevanji po vzpostavljanju odnosov z otroki, ki temeljijo na medsebojnem zaupanju, skrbi in izkazovanju čustev: » ... hočem biti boljši oče, kot je bil moj oče. Pa ne v smislu, da je bil slab, ampak v smislu tiste stvari, ki sem jih jaz pogrešal od njega, jih jaz hočem svojim otrokom dati. To, da, ko se spomnim, da jim povem, da jih imam rad, jim to rečem ... « (Marjetica, 39 let, dva otroka) Premik k skrbnemu očetovstvu se kaže v tem, da si očetje prizadevajo biti del družinskega življenja in skrbi za otroke od začetka, ter aktivno iščejo načine, da bi preživeli čas z otroki. Hkrati premik nakazuje tudi zaznavanje gospodinjskih in skrbstvenih opravil kot del identitet sodobnih moških, kar poudarja eden od oče- tov: »Jaz mislim, da kot moški moraš znati tudi to narediti, skuhati, urediti otroke. Meni se to zdi pomemben pogoj za moško samozavest in samostojnost.« (Duh, 40 let, dva otroka) Očetje poudarjajo, da se je z rojstvom otroka, bistveno spremenilo njihovo živ- ljenje tako z vidika potreb po reorganizaciji časa kot z vidika vrednotne orientacije s postavljanjem otrokovih potreb in skrbi za otroka na prvo mesto. 165 Živa Humer | Sodobno očetovstvo med plačanim delom in skrbjo za otroke Očetje na vodstvenih in vodilnih položajih Za skupino očetov na vodilnih in vodstvenih položajih sta značilni popolna vključenost in predanost sferi plačanega dela z nenehno razpoložljivostjo, kar vpli- va na omejeno prevzemanje skrbstvenih obveznosti v družinskem življenju. Delo razumejo kot »hobi«, »užitek«, »izziv«, kateremu namenjajo tudi do 80 ur na teden. Imajo popolno avtonomijo pri delu in nadzor nad delom, ki ga opravljajo zaposleni v njihovih delovnih organizacijah, pri čemer je razumevanje lastnih skrbstvenih potreb in potreb zaposlenih podrejeno delovnim procesom in uspešnosti delovne organizacije. Tradicionalna prepričanja in asimetrična delitev dela in vlog med partnerjema pri skrbi za otroke se v intervjujih kažejo v tem, da pripisujejo par- tnerkam ključno vlogo in delež pri vzgoji in skrbi za otroke. V nekaterih primerih so partnerke po rojstvu otrok začele delati s skrajšanim delovnim časom, kar jim je omogočilo neprekinjeno karierno pot. Graditev kariere in popolna razpoložljivost delovni organizaciji pomeni vsakodnevno daljšo odsotnost od doma, kar vodi v to, da so intervjuvani očetje v večji meri izključeni iz vsakdanjih skrbstvenih rutin: »Večina obveznosti, ker pač jaz sem ves dan v službi, je na partnerki. Kar si jaz poskušam rezervirati, je ta prosti čas, to so vikendi, šolske počitnice in tako naprej, da sem tam z družino. Sicer pa večina obveznosti, tekoče šole, krožki in tako nap- rej, je to na partnerki … « (Viktor, 54 let, dva otroka) Pri očetih na vodilnih in vodstvenih položajih smo zaznali vzorec nenadomestlji- vega delavca v organizaciji in nadomestljivega starša pri skrbi za otroke (Halrynjo, 2015). Kljub percepcijam o enakovredni starševski vlogi pri skrbi za otroke se oče- tovske prakse udejanjajo najpogosteje v »vikend očetovstvu« in hraniteljski vlogi z zagotavljanjem finančne preskrbljenosti družine. Očetovske prakse tako pogosteje vključujejo npr. skupne večerje, udeležbo na dogodkih, na katerih nastopajo otro- ci, ipd., torej aktivnosti, ki jih Dermott (2008) označi kot »sekundarne aktivnosti«. Večinoma se ne vključujejo v vsakdanje skrbstvene obveznosti, kar je v domeni partnerk, ki so svojo poklicno kariero podredile partnerjevi karieri in skrbstvenim obveznostim v družinskem življenju. Poleg prevladujočega modela hranitelja pa je v nekaterih intervjujih z mlajšimi generacijami vodstvenih in vodilnih delavcev, rojenih po letu 1970, zaznati prakse, ki nakazujejo na model enakovrednejše delitve plačanega in skrbstvenega dela med partnerjema. Premik k skrbnemu očetovstvu se kaže v večji vpetosti v vsakdanjo skrb za otroka in bolj enakopravni delitvi družinskih obveznosti s partnerkami ter usklajevanju teh dveh področij življenja. Najpogosteje so očetje prevzeli več skrbstvenih obveznosti v družinskem življenju, zgolj v dveh primerih sta intervjuvana na vodstvenem položaju omejila oziroma prilagodila delovnik skrbstvenim obveznostim doma. Poleg partnerk s ključno vlogo pri skrbi za otroke je pogosta tudi pomoč sta- rih staršev, ki z varstvom vnukov in vnukinj omogočajo intervjuvanim nemoteno opravljanje plačanega dela, kar poudarja eden od očetov: » … bolniške za otroke ne (vzamem, op. a.), ker imamo možnost babice servisa. Da delo ne trpi, jih damo 166 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije v oskrbo babici.« (Uroš, 40 let, dva otroka) Očetje na vodstvenih in vodilnih položajih večinoma ne zaznavajo težav pri usklajevanju plačnega dela in skrbi za otroke. Ocenjujejo, da so obstoječi ukrepi, kot je očetovski dopust in dopust za nego bolnega otroka, ki sta sistemska ukrepa in ki ju zagotavlja država, ter možnost dela od doma in prožen delovnik, zadostni ukrepi na ravni delovnih organizacij. Med redkimi predlogi intervjuvani navajajo konkreten predlog sklicevanja sestankov do določene ure, da se ne zavlečejo v poznopopoldanske in večerne ure, in oblikovanje posamezniku prijazne orga- nizacijske kulture, ki temelji na razumevanju vodstva za skrbstvene obveznosti zaposlenih. Očetje v prekarnih zaposlitvah V skupini prekarno zaposlenih očetov so razmerja med plačanim delom in očetovanjem bolj raznolika kot pri očetih na vodstvenih in vodilnih položajih, in zajemajo širok razpon od popolne podrejenosti zasebnega življenja plačanemu delu z ničelno avtonomijo do delne avtonomije pri organizaciji plačanega dela in zasebnega življenja. Na primer: »Služba je pač taka, da dejansko nimaš dosti za izbirat. Se pravi takrat, ko je potrebno, je potrebno. Moraš iti in narediti … « (Bojan, 43 let, dva otroka); »… ko sem začenjal to službo, sem postavil pogoj – ne zato, ker bi si izmišljeval, ampak ker ni druge možnosti, saj partnerka hodi domov ob 18ih –, da lahko delam samo dopoldanski čas, najkasneje do 15.30, da otroka vzamem iz vrtca. In mi ta služba to omogoča. Rekli so mi, da sem poslovodja in da sam urejam urnik, da naj uredim tako, da bo prav. Služba mi gre tukaj precej na roko, zato lahko zjutraj normalno peljem otroke v vrtec in jih grem tudi iskati.« (Nikolas, 41 let, dva otroka) Očetje v prekarnih oblikah zaposlitev poudarjajo nenehno razpoložljivost delo- dajalcem oziroma naročnikom, pogosto nepredvidljivost obsega dela in negoto- vost, ali bodo v prihodnje še imeli delo. Hrženjak (2016c) v raziskavi ugotavlja, da prekarne oblike zaposlitev očetom omogočajo vključevanje v skrb za otroka pred- vsem tedaj, ko se njihove zaposlitve približujejo standardnim zaposlitvam glede na stabilnost, predvidljivost delovnika in obseg dela. V prekarnih delovnih razmerah, kjer je posameznik izpostavljen položaju, da lahko ob zavrnitvi posameznega naro- čila oziroma dela ostane brez zaposlitve, je zasebno življenje izrazito podrejeno plačanemu delu in očetje vstopajo v skrbstvene prakse takrat, ko je dela manj ali ga sploh ni. Eden od intervjuvanih očetov, samostojnih podjetnikov, opozarja na problem podzaposlenosti in s tem povezane negotovosti: »Negativna stvar je v tem, da mi manjka dela. Zaradi tega tudi ni toliko prihodka. Posledica tega pa je tudi nesigurnost za prihodnost. Ne veš, ali boš prišel skozi mesec, ali boš šel na počitnice ali ne.« (Duh, 40 let, dva otroka) Pri proučevanju razmerij med plačanim delom in očetovanjem pri prekarno zaposlenih smo zasledili tudi primer obrnjenih vlog (Hrženjak, 2016c), kjer očetje 167 Živa Humer | Sodobno očetovstvo med plačanim delom in skrbjo za otroke skoraj v celoti prevzemajo gospodinjska opravila in skrb za otroke, partnerke s standardno zaposlitvijo in rednim prihodkom, ki omogoča preživetje družine, pa so vpete v plačano delo: »Ona ima pač redno službo in skladno s tem pade večina skrbi čez dan na mene.« (Duh, 40 let, dva otroka) V teh primerih očetje podredijo svojo kariero partnerkini redni zaposlitvi in skrbstvenim obveznostim v družini. Neoliberalne delovne razmere z normo ide- alnega delavca in neenakostmi, ki izhajajo iz zaposlitvenega položaja, ugotavlja Hrženjak (2016c), ohranjajo oz. revitalizirajo hraniteljski model, pri čemer delitev plačanega in neplačanega dela po spolu odstopa od tradicionalnih okvirov spolnih norm. Pri usklajevanja plačanega dela in skrbi za otroke so očetje v prekarnih oblikah zaposlitev omejeni tudi s pravicami do različnih oblik dopusta, plačanega dopusta, regresa, pogosto pa tudi z neinformiranostjo o zakonskih možnostih usklajevanja plačanega dela in skrbi za otroke. V primerih, ko možnosti usklajevanja imajo, jih pogosto ne izkoristijo (npr. plačana bolniška odsotnost, starševski, očetovski dopust ipd.) prav zaradi bojazni, da bi to lahko poslabšalo odnose z delodajal- cem in kolektivom ter ogrozilo njihovo zaposlitev. Očetje v intervjujih poudarjajo konkretne zahteve in predloge za izboljšanje prekarnega položaja in lažjega uskla- jevanja teh dveh področij življenja, kar vključuje izenačitev socialnih in delavskih pravic, ki veljajo za standardne zaposlitve, ter organizacijsko kulturo v delovnih okoljih, temelječe na razumevanju in spoštovanju starševstva. Sklep V članku smo obravnavali razmerja med plačanim delom in očetovstvom na primeru dveh skupin moških na vodstvenih, vodilnih položajih in v prekarnih oblikah zaposlitev ter pokazali, da so premiki v smeri skrbnega očetovstva na identitetni ravni že nastali. Očetje svojo vlogo pri skrbi za otroke razumejo kot enakovredno starševsko vlogo, ki zajema tako dajanje čustvene opore otroku, zagotavljanje finančne preskrbljenosti družine, preživljanje skupnega prostega časa kot vključenost pri vsakodnevni negi otrok. V skupini očetov na vodilnih in vodstvenih položajih se izkazujeta prevladujoča hegemona moškost in model hra- nitelja z omejeno udeležbo pri skrbi za otroke. Ni redko, da se partnerke, pogosto z visoko izobrazbo, po rojstvu otrok odpovedo karieri in začnejo delati s skrajšanim delovnim časom ter v celoti prevzamejo skrb za otroke in gospodinjstvo, kar par- tnerjem omogoča neprekinjeno kariero in nadomestljiv starševski angažma, ki se udejanja v »vikend očetovstvu«. V nekaj intervjujih z mlajšimi vodilnimi in vodstve- nimi delavci je zaznan premik v smeri modela enakovrednejše delitve plačanega in neplačanega dela med partnerjema ter večje vključenosti očetov v vsakdanjo nego in skrb za otroka. 168 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije Premik k skrbnemu očetovstvu je precej bolj izrazit pri prekarno zaposlenih očetih, pri čemer je usklajevanje oteženo zaradi negotovosti plačanega dela in odsotnosti (zakonskih) možnosti usklajevanja. V prekarnih zaposlitvah, ki se pribli- žujejo standardnim zaposlitvam glede na delovnik in obseg dela, očetje poročajo o večjem zadovoljstvu z možnostmi usklajevanja. V prekarnih razmerah dela, kjer pa je posameznik ekonomsko povsem odvisen od delodajalca in izpostavljen polo- žaju, da zavrnitev naročila oziroma dela lahko ogrozi nadaljnjo zaposlitev, očetje popolnoma podredijo vsakdanje življenje sferi plačanega dela (Hrženjak, 2016c). Neoliberalni trg dela krepi tradicionalni vzorec vpetosti moških v sfero plačanega dela, kar se kaže tudi pri obrnjenih vlogah, kjer očetje zaradi podzaposlenosti prevzemajo skrb za otroke in gospodinjstvo, partnerke z redno zaposlitvijo pa omogočajo preživetje družine (ibid.). Skupina očetov v prekarnih zaposlitvah je na sistemski in organizacijski ravni večinoma spregledana pri tradicionalnih praksah usklajevanja poklicnega in družinskega življenja, ki temeljijo na standardni zapo- slitvi. Samozaposleni so, na primer, sicer upravičeni do nadomestila za očetovski dopust, vendar zato, ker so sami sebi delodajalec, pogosto ne morejo uveljavljati te pravice, ker bi to lahko ogrozilo njihov preživitveni položaj. Moški kot očetje so v delovnih okoljih še vedno prepoznani kot delavci, raz- bremenjeni vseh skrbstvenih obveznosti v zasebnem življenju (Kaufman, 2013). Prekarizacija, individualizacija dela in trg dela z normo idealnega delavca vključ- no z organizacijsko kulturo, ki vrednoti prezentizem, dolge delovnike in temelji na nenadomestljivosti ter delovni učinkovitosti, prej zavirajo kot pa spodbujajo skrbno očetovstvo. Hkrati pa tudi naraščanje neenakosti med različnimi vrstami zaposlitev, ki izhajajo iz krčenja in odsotnosti socialnih ter delavskih pravic, ustvar- jajo razmere, v katerih je intimno, zasebno in družinsko življenje podrejeno plača- nemu delu. Zato so zelo pomembna individualna prizadevanja moških v vodstvih delovnih organizacij, ki že živijo skrbno očetovstvo, kar rahlja tradicionalne spolne norme in v delovnih okoljih krepi prepoznanje o pomenu usklajevanja plačanega dela in skrbi za druge (Humer, 2016). Namreč, očetje na vodstvenih in vodilnih položajih so tudi v vlogi tistih, ki sprejemajo politike usklajevanja v delovnih organi- zacijah, zato je pomembna ne le ozaveščenost o skrbstvenih obveznostih moških, temveč tudi uveljavljanje praks usklajevanja v delovnih organizacijah za ženske in moške ne glede na vrsto zaposlitve. Zaposlitveni položaj moških, njihov položaj na delovnem mestu, delovno okolje ter zaposlitveni položaj partnerk so pomembni dejavniki, ki vplivajo na očetovstvo. V sodobnih družbah, ki delujejo 24/7 in kjer tehnologije omogočajo raztegljiv delovnik, ločnica med plačanim delom in zasebnim življenjem izginja, kar diktira dinamiko vsakdanjega življenja in omejuje spremembe v smeri skrbnih moškosti ter krepi neenakost spolov. Zato je poleg individualnih prizadevanj moških v raz- ličnih oblikah zaposlitev in na različnih položajih na delovnih mestih potreben sis- temski pristop s ključno vlogo države, delodajalcev in sindikatov pri premagovanju strukturnih neenakosti, ki presegajo prisilne izbire med plačanim delom in skrbjo za otroke, podpirajo skrbne moškosti in vodijo v večjo enakost spolov. 169 Živa Humer | Sodobno očetovstvo med plačanim delom in skrbjo za otroke Literatura BRANNEN, JULIA IN ANN NILSEN (2006): From Fatherhood to Fathering: Transmission and Change among British Fathers in Four-Generation Families. Sociology 40(2): 335‒352. CONNELL, RAEWYN (2012): Moškosti. Ljubljana: Krtina. DERMOTT, ESTHER (2008): Intimate fatherhood. A sociological analysis. London, New York: Routledge. VAN DONGEN, MIRJAM, GERARD FRINKING IN MENNO JACOBS (UR.) (1995): Changing Fatherhood: An Interdisciplinary Perspective. Amsterdam: Thesis Publishers. ELLIOTT, KARLA (2015): Caring Masculinities: Theorizing an Emerging Concept. Men and Masculinities, prvič objavljeno 12. marca 2015. Dostopno na: doi:10.1177/1097184X15576203. HALRYNJO, SIGTONA (2015): Father’s Parental Leave and Career in Norwegian Elite Professions. Predavanje na mednarodni konferenci Fathers and Work Organizations: Inequalities and Capabilities, Rationatilies and Politics. ZiF, Bielefeld University, Nemčija, 12.–14. marec 2015. HANLON, NIALL (2012): Masculinities, Care and Equality: Identity and Nurture in Men‘s Lives. Basingstoke, UK: Palgrave Macmillan. HOLTER, ØYSTEIN GULVÅG (2007): Men’s Work and Family Reconciliation in Europe. Men and Masculinities 9(4): 425‒456. HRŽENJAK, MAJDA (UR.) (2016a): Spremembe očetovstva: moški med delom in starševstvom. Ljubljana: Mirovni inštitut. HRŽENJAK, MAJDA (2016b): Transformacije in pluralizacije očetovstva. V Spremembe očetovstva: moški med delom in starševstvom, M. Hrženjak (ur.), 7‒21. Ljubljana: Mirovni inštitut. HRŽENJAK, MAJDA (2016c): Očetovanje na marginah dela. V Spremembe očetovstva: moški med delom in starševstvom, M. Hrženjak (ur.), 63‒78. Ljubljana: Mirovni inštitut. HUMER, ŽIVA (2016): Moški na vodstvenih in vodilnih položajih: očetje in delodajalci. V Spremembe očetovstva: moški med delom in starševstvom, M. Hrženjak (ur.), 79‒95. Ljubljana: Mirovni inštitut. HUMER, ŽIVA (2009): Etika skrbi, spol in družina: procesi relokacije skrbi med zasebno in javno sfero. Doktorska disertacija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. KANJUO MRČELA, ALEKSANDRA IN MIROLJUB IGNJATOVIĆ (2015): Od prožnosti do prekarnosti dela: stopnjevanje negativnih sprememb v začetku 21. stoletja. Teorija in praksa 52/3: 350–381. KAUFMAN, GAYLE (2013): Superdads: How Fathers Balance Work and Family in the 21st Century. New York, London: New York University Press. MARKS, LOREN IN ROB PALKOVITZ (2004): American Fatherhood Types: The Good, the Bad, and the Unintersted. Fathering 2(2): 113–129. MURGIA, ANNALISA IN BARBARA POGGIO (2015): Symbolic gender orders in organizations. Persistence and change. Predavanje na mednarodni konferenci 170 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije Fathers and Work Organizations: Inequalities and Capabilities, Rationatilies and Politics. ZiF, Bielefeld University, Nemčija, 12.–14. marec 2015. PLECK, JOSEPH H. (2010): Paternal Involvement: Revised Conceptualization and Theoretical Linkages with Child Out-Comes. V The Role of the Father in Child Development (5th ed.), M. E. Lamb (ur.), 67–107. New York, NY: Wiley. PUCHERT, RALF, MARC GÄRTNER IN STEPHAN HÖYNG (UR.) (2005): Work Changes Gender. Men and Equality in the Transition of Labour Forms. Opladen: Barbara Budrich Publishers. RENER, TANJA, ŽIVA HUMER, TJAŠA ŽAKELJ, ANDREJA VEZOVNIK IN ALENKA ŠVAB (2008): Novo očetovstvo v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. RENER, TANJA, ALENKA ŠVAB, TJAŠA ŽAKELJ IN ŽIVA HUMER (2005): Perspektive novega očetovstva v Sloveniji: vpliv mehanizma očetovskega dopusta na aktivno očetovanje. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. ROTH, LOUISE MARIE (2006): Selling Women Short: Gender Inequality in Wall Street. Princeton: Princeton University Press. SCAMBOR, ELLI, MAJDA HRŽENJAK, NADJA BERGAMNN IN ØYSTEIN GULVÅG HOLTER (2015): Men’s share of care for children and professional care. Studia Humanistyczne AGH 14(2): 53‒71. SEIDLER JELENIEWSKI, VICTOR (1997): Man Enough: Embodying Masculinities. London, Thousand Oaks, New Delhi: Sage Publications. SEIDLER JELENIEWSKI, VICTOR (2016): Fathering, Masculinities and Generations. Otvoritveno predavanje na konferenci projekta Očetje in delodajalci v akciji. Ljubljana, 31. maj 2016. ŠVAB, ALENKA (2001): Družina: od modernosti k postmodernosti. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Aleksandra Kanjuo Mrčela in Jasmina Revinšek | Moški, ki opravljajo »žensko delo« 171 Aleksandra Kanjuo Mrčela in Jasmina Revinšek Moški, ki opravljajo »žensko delo«: Počasna defeminizacija vzgojiteljskega dela Abstract Men Who do “Women‘s Work‘‘: The Slow Defeminization of Kindergarten Teaching One of the important characteristics of the modern labor market is gender segregation. Women find it hard to enter male-dominated professions, and most men see feminized professions as unattractive because they are not associated with high wages and desirable social status. The men who do decide to enter such professions face both positive and negative responses from their work and social environment. Child care and preschool education is a highly feminized field of work. This article aims to contribute to the analysis of gender segregation in the labor market by analyzing the situation of men who are working in the female-dominated profession of preschool teaching. We are presenting an overview of the literature and the results of recent empirical research done in Slo- venia (101 surveys among parents of children attending kindergartens, 68 surveys among male pri- mary school students and 18 interviews with female and male preschool teachers and kindergarten principals). We found that parents, teachers and principals express a positive attitude towards the increase in the number of male preschool teachers in Slovenian kindergartens. On the other hand, young boys are not interested in care professions because they consider them more appropriate for women. Based on the analysis, we estimate the possibilities for the defeminization of teaching professions and present possible incentives that could contribute to a greater presence of men in early childcare and education. We would like to contribute to the discussion on the possibilities and means of reducing horizontal gender segregation. Keywords: horizontal gender segregation of work, care work, men, male preschool teachers Aleksandra Kanjuo Mrčela is a professor at the Faculty for Social Sciences, University of Ljubljana. Her research and lecturing is focused on gender and economy, industrial relations, changes in ownership structures, and privatization. (aleksanda.kanjuo-mrcela@fdv.uni-lj.si) Jasmina Revinšek holds a master’s degree in sociology. She works as a kindergarten teacher. (jasmina.revinsek@gmail.com) Povzetek Ena pomembnih značilnosti sodobnega trga delovne sile je spolna segregacija. Področja, na katerih dominirajo moški, so ženskam težko dostopna, feminizirani poklici pa za številne moške manj zani- mivi, saj ne prinašajo visokih plač in statusa v družbi. Moški, ki se za takšne poklice vseeno odločijo, so deležni tako pozitivnih kot negativnih odzivov delovnega in družbenega okolja. Vzgoja predšol- skih otrok je izrazito feminizirano področje dela. Namen članka je prispevati svoj delež k analizi spolne segregacije na trgu delovne sile z analizo položaja moških, ki so pri vstopu in delu v femi- niziranem poklicu vzgojitelja/ce obravnavani drugače kot ženske. V članku predstavljamo pregled domače in tuje literature ter izsledke novejšega empiričnega raziskovanja v Sloveniji (stoene ankete med starši otrok, ki obiskujejo vrtce in 68 devetošolcev ter 18 intervjujev med vzgojiteljicami, vzgo- 172 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije jitelji in vodjami vrtcev). Ugotovili smo, da starši, vzgojiteljice in vodje vrtcev izražajo naklonjenost povečanju števila moških vzgojiteljev v slovenskih vrtcih. Mladi fantje pa za skrbstvene poklice niso zainteresirani, ker menijo, da so zanje primernejše ženske. Na podlagi opravljene analize ocenjuje- mo, kakšne so možnosti defeminizacije vzgojiteljskega poklica, na podlagi katerih argumentov se defeminizacija dogaja in kakšne spodbude bi pripomogle k večji prisotnosti moških v izobraževanju in zaposlovanju v predšolski vzgoji. S tem želimo prispevati svoj delež k razpravi o možnostih in načinih odpravljanja horizontalne spolne segregacije. Ključne besede: horizontalna segregacija po spolu, skrbstveno delo, moški, vzgojitelj Aleksandra Kanjuo Mrčela, redna profesorica na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Njeno pedagoško delo, raziskovanje in svetovanje so na področjih spola in gospodarstva, industrijskih odnosov, lastniških in postprivatizacijskih sprememb. (aleksanda.kanjuo-mrcela@fdv.uni-lj.si) Jasmina Revinšek, mag. sociologije, po poklicu vzgojiteljica predšolskih otrok. (jasmina.revinsek@gmail.com) Uvod Do nedavnega se je spolna segregacija na področju dela raziskovala in proble- matizirala v glavnem s stališča žensk, ki se soočajo s »steklenimi stenami« in »ste- klenimi stropi«, torej z nevidnimi ovirami horizontalne in vertikalne mobilnosti na maskulinizirana delovna področja ali položaje moči. Konceptualni okvir teh analiz je bila feministična sociološka in ekonomska literatura (Cockburn, 1981; Beechey, 1983; 1987; Pollert, 1981; Walby, 1986; 1988; Pateman, 1988; England, 1993). Namen tega članka je prispevati delež k novejši analizi poklicne segregacije moških, ki se srečujejo z ovirami pri vstopu v feminizirane poklice in imajo v njih zaradi spola specifičen položaj. Vzgoja predšolskih otrok je izrazito feminizira- no delovno področje. Delež moških, ki so zaposleni kot vzgojitelji ali pomočniki vzgojiteljev v Sloveniji, se je v zadnjih desetih letih povečal za eno odstotno točko, vendar še vedno ni dosegel 3 % zaposlenih (SURS, 2016). Podobno je tudi drugod po Evropi (Peeters, 2007). Feminiziranost poklicev na področju vzgoje predšolskih otrok je posledica še vedno togo določenih družbenih in delovnih vlog po spolu ter s tem povezane neenakosti med spoloma. Raziskav položaja moških v feminizira- nih poklicih (v skrbstvenem delu) v Sloveniji ni veliko. Poleg raziskave Sabine Vlašić (2010) so bile na tem področju opravljene raziskave v glavnem v okviru diplomskih in magistrskih nalog. Gre za tematiko, ki je pomembna in vredna obravnave tako s stališča razumevanja odnosov med spoloma v zasebni in javni sferi kot tudi z odnosi med spoloma povezanim spreminjajočim se položajem skrbstvenega dela, še zlasti skrbi za otroke. V industrijski družbi prevladujoča pričakovanja (do) moš- kih predvsem kot v sferi plačanega dela aktivnih finančnih preskrbovalcev družine se na koncu 20. stoletja spreminjajo spričo novih kulturnih reprezentacij in praks v skrb za otroke aktivnejše vključenih moških. Kljub temu pa ima v razmerah neo- liberalne ekonomije največjo veljavo še vedno model, v katerem je idealni delavec osredinjen na delo, kompetitiven, mobilen, prožen in brez obveznosti zunaj dela (Hanlon in Lynch, 2011). V teh razmerah moške, ki se poslužujejo alternativnih Aleksandra Kanjuo Mrčela in Jasmina Revinšek | Moški, ki opravljajo »žensko delo« 173 oblik moškosti, doletijo ekonomske sankcije in statusno razvrednotenje, podobno temu, ki so ga deležne ženske zaradi predvidenega ali dejanskega materinstva in/ ali opravljanja »ženskega« dela. V članku bomo upoštevali dosedanje izsledke in teoretski okvir raziskovanj, ki so del razvijajočega se področja študij spolov, del katerih se eksplicitno nanaša na položaj moških v feminiziranih poklicih (Williams, 1992; 1993; Budig, 2002; Cognard Black, 2012). K razumevanju položaja moških na feminiziranem področju skrbstvenega dela želimo prispevati z analizo rezultatov raziskovalnega dela, opra- vljenega v letih 2014, 2015 in 2016 v slovenskem okolju. Na podlagi anketnih vpra- šalnikov za starše, katerih otroci so v času anketiranja obiskovali vrtec, intervjujev z vzgojitelji, vzgojiteljicami in vodjami vrtcev ter anketnih vprašalnikov za devetošol- ce smo ugotavljali, koliko so moški vzgojitelji zaželeni in kako jih sprejemajo starši, delodajalci in sodelavke, poskušali poiskati vzroke za to, da se za poklic vzgojitelja odloča tako majhen delež mladih moških, ter razmisliti o spodbudah za povečanje števila moških vzgojiteljev. Predstavili bomo nekatere že obstoječe poskuse defe- minizacije skrbstvenih poklicev in področja predšolske vzgoje. Na podlagi predstavljene analize bomo v zaključnem delu prispevali k teoret- sko-konceptualni razpravi o smernicah poklicne (de)segregacije na trgu delovne sile. Namen članka je opozoriti na podobnosti in razlike pri analizi feminiziranih in maskuliniziranih delovnih področij, ki imajo posledice tudi pri oblikovanju politik, usmerjenih k defeminizaciji oz. demaskulinizaciji po spolu segregiranih delovnih področij. Medtem ko je v nekaterih vidikih položaj podreprezentiranega spola v maskuliniziranih in feminiziranih poklicih oziroma področjih enak, je treba poseb- no pozornost nameniti posebnostim, ki izhajajo iz hierarhične strukture odnosov med spoloma v družbi. Na podlagi empirične raziskave bomo ocenili ustreznost teze o slabih možnostih za horizontalno poklicno desegregacijo, ki naj bi bile pos- ledica vztrajnosti esencialističnega videnja vlog in lastnosti moških in žensk in s tem povezane delitve dela med njimi (Charles in Grusky, 2004). Segregacija dela po spolu Kljub desetletjem prizadevanj za enake pravice spolov, zakonodajnim spod- budam in kulturnim spremembam je na trgu delovne sile še veliko razlik med spoloma. Ženske in moški so koncentrirani v različnih poklicih in dejavnostih, za katere so značilne razlike v statusu, razmerah pri delu, plačilu. Mnoge, čeprav ne vse razlike, so v prid moškim. Del razlik na področju plačanega dela je povezan z delitvijo neplačanega – skrbstvenega in gospodinjskega dela v zasebni sferi, v gos- podinjstvih in v družinah. Številne študije o ovirah, s katerimi se srečujejo ženske, so pokazale, da spol ženskam otežuje poklicno napredovanje in doseganje višjih položajev. Ženske se soočajo z nevidnimi ovirami, s tako imenovanimi steklenimi stropi in stenami, ki jim otežujejo poklicno mobilnost, medtem ko so moški deležni 174 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije privilegijev, saj jim spol pomaga do višjih položajev tudi v feminiziranih poklicih. Spolna segregacija na trgu delovne sile in v organizacijah je eden najpomemb- nejših razlogov za plačno vrzel med ženskami in moškimi, ki ostaja kljub zakonski zavezi enakega plačila za enako ali podobno delo ne glede na spol. S pojmom spolne segregacije na trgu delovne sile označujemo koncentracijo moških in žensk v različnih dejavnostih in poklicih, na različnih delovnih mestih. Wharton (2012) opozarja, da zelo razširjeno spolno segregacijo na ravni delovnega mesta pogosto spregledamo – kaže se v tem, da moški in ženske zelo redko delajo skupaj, tudi ko opravljajo poklice ali dejavnosti, ki po spolu niso visoko segregirani. Segregacijo po spolu merimo z indeksi, ki kažejo, kolikšen del delovne populacije bi moral zamenjati dejavnost, poklic ali delovno mesto, da bi se dosegla uravno- težena udeležba po spolu. Pri spremljanju uresničevanja politik Evropske unije na področju zaposlovanja se uporablja Karmel in MacLachenov indeks (IP, z vrednost- jo od 0 do 50 %), ki kaže, da je bila leta 2014 v EU-28 poklicna segregacija po spolu v povprečju 24,4-odstotna (v Sloveniji 25-odstotna), v dejavnostih pa 18,9-odstotna (v Sloveniji 18,7-odstotna).1 Analiza spolne strukture poklicev kaže, da v nekaterih poklicih dominira en spol (na primer, vojaški poklici so maskulinizirani, poklic vzgojiteljice v vrtcu pa izrazito feminiziran), v nekaterih poklicih je delež moških ali žensk večji kot v vsej populaciji, nekateri poklici pa so mešani. Moški v EU imajo na voljo več poklicne izbire kot ženske, ki so koncentrirane v manjšem številu pokli- cev, predvsem v treh dejavnostih – izobraževanju, zdravstvu in socialnih storitvah. Razlike med spoloma obstajajo tudi v poklicih – npr. med zdravniki in zdravnicami je več pediatrinj kot pediatrov in več kirurgov kot kirurginj. S feminizacijo poklicev ali dejavnosti se njihov status in plačilo znižata (zgodovinski primeri tega so urad- niški ali učiteljski poklic), velja pa tudi nasprotno – z maskulinizacijo poklicev ali dejavnosti njihov ugled in plačilo naraščata (takšen primer je računalništvo; prve ameriške računalnike so v štiridesetih letih 20. stoletja sprogramirale ženske, t. i. ENIAC2 girls, zdaj pa je to področje izrazito maskulinizirano). Pri razumevanju razlogov spolne segregacije so dosedanje analize opozorile po eni strani na individualne izbire moških in žensk, ki so določene s socializacijo in strukturno, tj. z obstojem spolno določene ureditve delovnih mest in z vzdrževan- jem spolne segregacije kot instrumenta kapitalističnega nadzora nad delavci in po drugi strani obnašanja delodajalcev, kjer neposredno spolno diskriminacijo nado- mešča statistična diskriminacija, tj. ocenjevanje posameznic in posameznikov na podlagi lastnosti, ki veljajo v povprečju za skupino, ki ji pripadajo. Charles in Grusky (2004) pri analizi napovedi glede odpravljanja spolne segregacije upoštevata dve dimenziji segregacijskih režimov: prednosti moških, ki so ključne za vertikalno 1  Vsi podatki o EU-28 in primerljivi za Slovenijo so iz Eurostata. 2  ENIAC (Electronic Numerical Integrator and Computer) je bil eden prvih elektronskih računalnikov. O šestih mladih pionirkah računalniškega programiranja govori nagrajen dokumentarni film The Computers iz leta 2014 (dostopen na: http://eniacprogrammers.org/). Aleksandra Kanjuo Mrčela in Jasmina Revinšek | Moški, ki opravljajo »žensko delo« 175 segregacijo, in spolni esencializem, ki je ključen za horizontalno segregacijo. Po njunem mnenju lahko pričakujemo, da bo vertikalna segregacija odpravljena zara- di prevladujoče egalitarne miselnosti, horizontalna (poklicna) segregacija po spolu pa ne bo odpravljena tako kmalu, čeprav so izpolnjeni pogoji, tj. želja po doseganju enakosti spolov, odpravljene razlike v izobrazbi moških in žensk ter visoka stopnja zaposlenosti žensk. Avtorja tudi menita, da je delitev dela po spolu organska ses- tavina modernih ekonomij in da je ideološko združljiva z egalitarizmom, saj temelji na razširjenih prepričanjih o ključnih razlikah med spoloma (spolni esencializem), ki legitimirajo umeščanje žensk in moških v različne poklice. V nadaljevanju bomo predstavili podatke o spremembah, vezanih na delitev skrbstvenega dela med spoloma, in ocenili, koliko trditev Charlesa in Gruskyja drži na primeru desegrega- cije plačanega skrbstvenega dela. Moški, ki opravljajo »žensko delo« Ženske, ki so zaposlene v maskuliniziranih poklicih, se pogosto soočajo z diskriminacijo. Ali je tako tudi z moškimi, ki so zaposleni v feminiziranem poklicu? Za ženske je zaposlitev na vodilnih mestih, kjer prevladujejo moški in kamor je ženskam dostop oviran, uspeh. Ali to pomeni, da zaposlitev moškega v feminiziranem poklicu velja za neuspeh oziroma izhod v sili? Moški, ki so zaposleni v netipičnih poklicih, ki opravljajo feminizirano delo, so v zapletenem položaju – v še vedno androarhalni3 družbi so pripadniki dominantnega spola, a opravljajo delo oziroma poklic, ki ga, ker je feminiziran, družba vrednoti nizko. Po eni strani se zaradi tega soočajo z obtožbami, da niso »pravi moški«, vendar po drugi strani kot maloštevilni moški med ženskami uživajo tudi prednosti. V 70. letih prejšnjega stoletja so raziskave pokazale, da so določena delovna mesta maskulinizirana in druga feminizirana ter da se pri prijavi za spolno atipič- no delovno mesto moški in ženske soočajo z diskriminacijo. Analize kažejo, da se moški za vstop v feminizirane poklice odločijo teže kot ženske za vstop v maskulini- zirane poklice. H. Bradley (1993) to razlaga s pomenom, ki ga ima delo za moškega: spolna in delovna identiteta moškega sta bistveno bolj povezani in manj prožni kot pri ženskah. Medtem ko se ženske zaposlujejo v maskuliniziranih poklicih in se jim osebno prilagajajo, je za vključevanje moških v feminizirane poklice najprej potrebna redefinicija poklica kot primernega za moške, šele nato se moški vključijo v feminiziran poklic (Williams, 1992: 264). Zato so redki poklici, ki se spremenijo iz tipično feminiziranega v tipično maskuliniziranega. Ovire pri vstopu moških na feminizirana skrbstvena področja dela so predvsem: • izpostavljenost moških spolnim stereotipom od zgodnjega otroštva; 3  Androarhalnost pomeni dominacijo moških in tradicionalne moškosti. 176 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije • kulturne predstave o »pravi« vlogi moškega kot oskrbovalca družine in dis- kriminacija moških kot nesposobnih za skrbstveno in emocionalno delo; da bi odpravili neskladja s predstavami o moškosti svojega dela, moški pogos- to preimenujejo svoje delo, predstavljajo njegove »moške lastnosti« in se distancirajo od »ženskih«; • slabo plačilo in slaba kakovost feminiziranih služb, za katere so značilni negotovost zaposlitve, prožnost delovnega časa, slabe možnosti za napre- dovanje; moški po navadi ustvarijo »moške« niše v feminiziranih poklicih (skrbijo za fizična ali tehnična opravila); • socialna izolacija moških v dominantno ženskem okolju (Fagan, 2010). Moške k vključevanju v feminizirane poklice spodbudijo predvsem ekonomski dejavniki, kot so zmanjševanje možnosti za zaposlovanje v maskuliniziranih pokli- cih ali hitre organizacijske spremembe (Fagan, 2010: 30). Analize udejstvovanja moških na feminiziranih delovnih področjih kažejo tudi prednosti, ki jih imajo pri tem moški. Rosabeth M. Kanter (v Williams, 1992) je s teorijo o simbolični prisotnosti predvidela, da bodo pripadniki spolne, rasne ali sta- rostne skupine, ki pomeni manj kot 15 % vseh članov v določenem okolju, posebej vidni, in da bo njihov položaj strukturno negativno določen ne glede na njihove osebnostne lastnosti. Zaradi izrazite maloštevilnosti jih bo večinska skupina bolj kritično obravnavala, jim pripisovala stereotipne negativne lastnosti, zato bodo imeli slabše delovne razmere in manj možnosti za napredovanje. Poznejše analize so pokazale, da lahko ima maloštevilnost pozitivne ali negativne posledice – to je odvisno od spola simbolično prisotnih. Proučevanje položaja moških v femi- niziranih poklicih je pokazalo, da se moški v teh poklicih v nasprotju z ženskami v maskuliniziranih poklicih ne soočajo z enako vrsto in obsegom diskriminacije. Zimmer (1988) in Martin (1988) ugotavljata, da je v tem primeru učinek seksizma močnejši od učinka, ki ga opisuje Kanter v teoriji o simbolični prisotnosti (Williams, 1992). Tudi Cognard Black (2012) je na vzorcu 5734 ameriških učiteljev preverjal, ali so moški, ki so zaposleni v spolno netipičnem poklicu, bolj izpostavljeni pozitivni ali negativni diskriminaciji. V nasprotju s teorijo Rosabeth M. Kanter in v skladu z domnevo Christine Williams o »steklenem dvigalu«, ki opisuje prednosti, ki jih uživajo moški v feminiziranih poklicih in jim olajšajo pot na vodilne položaje, Black ugotavlja, da so zaradi siceršnjega privilegiranega družbenega statusa moški v feminiziranih poklicih pogosto nagrajeni in so njihove prednosti večje kot pa ovire, ki so jih deležni kot pripadniki manjšinske skupine v organizaciji. Ugotavlja, podobno kot nekateri drugi (na primer Coventry, 1999), da se ne kaže, da bi moški prej zapustili feminiziran poklic kot ženske. Vendar pa omeni tudi potencialno nezadovoljstvo z delom zaradi diskriminacije moških, predvsem v okolju, ki dvomi o njihovi »pravi moškosti«, kar lahko privede tudi do zapustitve delovnega mesta. Dosedanje raziskave ne kažejo, da bi bili moški tako kot ženske v maskuliniziranih poklicih od sodelavk deležni neformalne diskriminacije, na primer spolnega nadle- Aleksandra Kanjuo Mrčela in Jasmina Revinšek | Moški, ki opravljajo »žensko delo« 177 govanja, sabotiranja ali drugih oblik nasilja oziroma stigmatiziranja pri strankah, ki na delovnem mestu pričakujejo žensko. Ovire in prednosti, s katerimi se sooča- jo moški v spolno netipičnih poklicih, je raziskovala tudi C. Williams (1992) in na podlagi 99 poglobljenih intervjujev ugotovila, da se moški v teh poklicih ne soočajo z diskriminacijo pri delu ali napredovanju, so pa deležni kritik in predsodkov iz okolice. Okolica jim zaradi poklica pogosto pripiše nižji status in podvomi o njihovi moškosti, tudi o spolni usmerjenosti. Zanimivo pa je, da lahko te kritike moške tudi spodbujajo k hitrejšemu napredovanju na vodilne položaje, da bi se tako potrdili kot »pravi« moški. Williams analizira izkušnje moških, ki so bili zaposleni na spolno netipičnem delovnem mestu, in pravi, da so poročali o pozitivnem vplivu njihovega spola na zaposlovanje in napredovanje, kar je v nasprotju z izkušnjami žensk. Moški v predšolski vzgoji v Sloveniji V Sloveniji je delež moških, ki so zaposleni na delovnem mestu vzgojitelja in pomočnika vzgojitelja predšolskih otrok v šolskem letu 2015/2016 znašal 2,35 % (SURS, 2016), je pa delež v prejšnjih letih ves čas rahlo naraščal (od 1,25 % leta 2006; SURS). Tak položaj je za ta poklic značilen tudi drugod v EU. Nekoliko večji delež moških na teh delovnih mestih zaznavajo na Portugalskem, v Islandiji in Turčiji, kjer se giblje med 5 in 7 %. Na Norveškem delež dosega približno 10 %, na Danskem pa 23 % moških v predšolski vzgoji, predvsem na delovnem mestu pomočnika vzgojitelja (ECEC, 2014). Drugod po Evropi pa ta delež praviloma ne presega 3 %. V slovenskih vrtcih želijo več vzgojiteljev »Mislim, da sodelavke moškega vzgojitelja sprejmejo brez problemov, ravnatelji pa si tudi zelo želijo več moških v vrtcu. Otroci pa jih dobesedno obožujejo.« (Ravnateljica v vrtcu) V raziskavi, opravljeni v okviru dela za magistrsko nalogo Moški v feminiziranem poklicu v predšolski vzgoji (Revinšek, 2015) smo želeli ugotoviti, kako so sprejeti moški vzgojitelji v slovenskih vrtcih in kako se počutijo v izrazito feminiziranem poklicu. Raziskavo smo opravili spomladi 2014 v slovenskih javnih vrtcih. Na podla- gi stoene ankete med starši v štirih vrtcih (73 mater in 28 očetov)4 in 18 intervjujev 4  V štirih vrtcih smo razdelili 130 anket in naleteli na odličen odziv (stoena vrnjena anketa pomeni 78-odstotno odzivnost), ker starše tematika zanima. Večina anketiranih (62 %) so bili starši otrok, starih od tri do šest let, skoraj tretjina (30 %) starši mlajših otrok (od enega do treh let), manjši del 178 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije z vzgojitelji, vzgojiteljicami in vodjami vrtcev5 smo ugotovili, da obstaja pozitiven odnos staršev, vzgojiteljic in vodij do zaposlovanja moških vzgojiteljev. Nekaj več kot polovica anketiranih staršev (55 %)6 je do zdaj imelo izkušnjo z moškim vzgojiteljem. Velika večina staršev (83 %) meni, da je vzgojiteljev v slovenskih vrtcih premalo. To meni več mater (89 %) kot očetov (64 %). Večina staršev (70 %) bi za svojega otroka izbrala spolno mešan vzgojiteljski par, medtem ko bi samo 10 % staršev izbralo dve vzgojiteljici in še to le tisti, ki nimajo izkušenj z moškimi vzgojitelji. Nihče od vprašanih ni izbral vzgojiteljskega para dveh vzgojiteljev, za petino staršev pa spol vzgojiteljev ni pomemben. Na odgovor na to vprašanje so vplivale dotedanje izkušnje staršev z moškimi v vzgojiteljski vlogi – starši, ki so to izkušnjo imeli, so bistveno bolj (88 %) naklonjeni spolno mešanemu paru kot tisti, ki te izkušnje še niso imeli (med temi bi spolno mešan par izbralo 49 % staršev). Zanimivo je, da nobeden od staršev, ki ima izkušnjo z moškimi vzgojitelji, za najbol- jši vzgojiteljski par za svojega otroka ni izbral dveh vzgojiteljic. Tudi Sabina Vlašić je v raziskavi (2010) ugotovila, da si večina staršev želi prisotnosti moških vzgojiteljev in da bi, če bi lahko izbirali, izbrali spolno mešan vzgojiteljski par, ali pa se jim spol vzgojitelja ne zdi pomemben. Največ anketiranih staršev (46 %) meni, da je glavni razlog za majhen delež moških v vzgojiteljskem poklicu premalo spodbud za mlade fante, ki se odločajo za poklicno pot, da bi se usposobili za vzgojiteljsko delo. Temu sledijo naslednji razlogi: ker poklic ni dovolj cenjen (17 %); ker si starši bolj želijo vzgojiteljice kot vzgojitelje (15 %); ker je to delo premalo plačano (11 %); ker je to ženski poklic (6 %); in ker moški vzgojitelji niso pravi moški (4 %). Poklicna pot in izkušnja moških v vzgojiteljskem poklicu Anketirani vzgojitelji so bili stari od 23 do 35 let (povprečno 28) in so imeli od enega do štirih let izkušenj na področju predšolske vzgoje. En intervjuvanec je zaposlen kot vzgojitelj, za ta poklic pa se je odločil po končani srednji šoli ter izobrazbo pridobil na pedagoški fakulteti. Štirje intervjuvanci so zaposleni kot pomočniki vzgojitelja, izobrazbo pa so pridobili s prekvalifikacijo oz. so opravili večerno šolo. Vzgojiteljstvo torej ni bila prva poklicna izbira nobenega od intervju- vanih. Med razlogi za izbiro poklica so navedli ljubezen do otrok in do dela z njimi. (8 %) pa starši otrok v obeh starostnih skupinah. 5  Zaradi pomanjkanja časa dve ravnateljici nista sodelovali, so se pa vabilu na intervju odzvali prav vsi vzgojitelji in vzgojiteljice. Med intervjuvanci je bilo pet vzgojiteljev, štiri vzgojiteljice, ki so že sodelovale z vzgojitelji, štiri vzgojiteljice, ki te izkušnje še nimajo, ter štiri ravnateljice in en ravnatelj. 6  Visok odstotek je posledica vzorčenja. Približno polovica anket je bila razdeljena med starše tistih otrok, ki so bili v času anketiranja del skupine z moškim vzgojiteljem. Aleksandra Kanjuo Mrčela in Jasmina Revinšek | Moški, ki opravljajo »žensko delo« 179 Eden od intervjuvancev je najprej obiskoval športno gimnazijo, za prekvalifikacijo in zaposlitev v predšolski vzgoji pa se je odločil po izkušnji z delom z otroki. Drugi se je za prekvalifikacijo odločil, ker je čutil veselje ob preživljanju časa s tremi nečaki, prav tako pa se mu je prek Zavoda za zaposlovanje ponudila priložnost za šolanje za ta poklic. Intervjuvanci so med razlogi za poklicno izbiro navajali tudi ugoden delovni čas – njegovo predvidljivost in proste vikende. Pravijo, da so bili odzivi družinskega in širšega okolja na njihovo poklicno odločitev pozitivni in da so imeli podporo. Menijo, da je majhno število moških v poklicu predvsem posledica razširjenega prepričanja, da gre za »ženski poklic«, zato ga fantje ne prepoznavajo kot mogočo poklicno izbiro. Pravijo: »V 9. razredu fantje niti ne pomislijo, da bi se vpisali na to smer, je premalo spodbud.« In še: » … veliko moških misli, da nisi ‚pravi‘ moški, če opravljaš ta poklic.« Intervjuvanci menijo tudi, da na zanimanje za poklic negativno vplivajo informacije o nizkih plačah, na vpis v ustrezne šole pa njihova oddaljenost. Po drugi strani pa intervjuvanci menijo, da je spol za tiste, ki se za ta poklic vendarle odločijo, prednost – tako pri zaposlovanju kot pri opravljanju dela, komu- nikaciji s starši in sodelavkami. Eden od njih pravi: »Moški vzgojitelji so v zadnjem času zelo zaželeni.« Opisujejo, kako njihov spol vpliva na različne segmente dela, na primer na reakcije staršev: »Kakšna mama rajši zjutraj odda otroka sodelavki, da ga potolaži, predvsem starši, ki me ne poznajo.« Spol vpliva tudi na delitev in količino dela vzgojiteljev: moški prevzame »gibalne dejavnosti« in »sodelavka včasih opravi tudi kakšno delo, ki bi ga moral opraviti sam«. Odgovori intervjuvancev so razkrili, da se vzgojitelji zavedajo vpliva spola na delo, svojo vlogo v vrtcu oziroma pri vzgoji pa pogosto vidijo kot komplementar- no in ne enako vlogi vzgojiteljic. Eden pravi, da imajo »moški morda močnejšo avtoriteto kot ženske /…/; jaz manj kompliciram in prej postavim meje,« drugi pa, da »imamo moški manko pri občutku za estetiko in ženske lažje potolažijo otro- ka, imamo pa tudi prednosti.« Vseh pet intervjuvancev bi za delo v timu izbralo sodelavko in ne sodelavca. Pravijo: »Izbral bi si žensko, saj se v takšnem tandemu pojavlja vzorec očeta in matere.« In pa: »Žensko, ker bi bilo škoda, da bi bila dva moška v eni igralnici, bolje bi bilo, da bi bila v dveh skupinah in bi imeli obe skupini kaj od tega.« Vzgojiteljice cenijo moške lastnosti vzgojiteljev Intervjuvane vzgojiteljice se glede motivov za izbiro poklica niso razlikovale od moških kolegov. Tudi one so ta poklic izbrale zaradi ljubezni do otrok in dela z njimi. Ne glede na to, ali že imajo izkušnje z moškimi kolegi, so delu z njimi naklon- jene. Pravijo: »Delo z moškim vzgojiteljem je lažje. /…/ Moški imajo bolj racionalen pristop, več odločnosti kot ženske in vidijo stvari bolj v celoti, je pa odvisno od osebnostnih lastnosti.«; »Tudi otroci potrebujejo moško vlogo pri vzgoji, njihov 180 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije način razmišljanja in moško racionalnost.«; »Prinesejo pozitivno vzdušje, na stvari gledajo drugače.«; »Smo enakopravni, prinesejo energijo v kolektiv in umirijo kakšno stvar, ko je to potrebno.«; »So bolj iskreni, direktni, moraš se razumeti med seboj, drugače ne moreš delati.« Dve vzgojiteljici menita, da bi mešani vzgojiteljski par pozitivno vplival na otroke, »ker bi tako dobili različne poglede na svet, če sta ob njih moški in ženska, tako kot doma oče in mati.« In: »Otroci so že od doma naučeni, da moški pomeni večjo avtoriteto kot ženska, zato mu otroci bolj sledijo in ga poslušajo.« Tudi tretja pravi, da bi si v vzgojiteljskem paru želela moškega, saj »navadno moški manj komplicirajo, so bolj praktični. Predvidevam, da bi v takem paru tudi otroci začutili moško-ženski način vzgoje in bi bilo zanje zelo pozitivno.« Po mnenju vzgojiteljic so starši moškega vzgojitelja v skupini sprejeli zelo dobro, so ga veseli in nanj ne gledajo nič drugače kot na žensko strokovno delavko. Ena vzgojiteljica meni, da ima sodelavec, ker je moški, privilegije pri nadrejenih, druge pa bistvenih razlik ne opažajo, predvsem pa ne negativnih. Vodje bi izbrale vzgojitelja Vseh pet intervjuvanih vodij se je strinjalo, da je v slovenskih vrtcih zaposlenih premalo moških. Med glavnimi razlogi za to naštevajo tradicijo in stereotipno prepričanje, da je to poklic, ki naj bi ga opravljale ženske, in zato ni primeren za moške, ter dejstvo, da je vzgojiteljsko delo slabo plačano. V hipotetični situaciji, v kateri bi se na delovno mesto prijavila moški in ženska, ki bi enakovredno izpoln- jevala zahtevane pogoje, samo ena ravnateljica pri sprejemanju odločitve o tem, koga zaposliti, ne bi upoštevala spola. Preostali štirje (en ravnatelj in tri ravnatel- jice) so povedali, da bi se, če bi izpolnjeval vse zahtevane pogoje in imel potrebne kvalitete, raje odločili za moškega. Pri tem pojasnjujejo: »Gotovo je eden izmed razlogov tudi ta, da nimamo moških vzgojiteljev, a bi si jih želeli imeti, že zaradi drugačnega pristopa moškega k vzgoji in izobraževanju.« Vsi intervjuvani v raziskavi so se strinjali, da bi morali mladostnike bolj spodbujati k poklicni poti vzgojitelja. Analize (na primer Spain in Bianchi, 1996; Employment Research Institute v Rolfe, 2006) kažejo, da so za fante celo bolj kot za dekleta značilne spolno stereotipne predstave o poklicih, zato bomo v nadalje- vanju predstavili mnenja tistih, katerim bi naj bile spodbude namenjene. Aleksandra Kanjuo Mrčela in Jasmina Revinšek | Moški, ki opravljajo »žensko delo« 181 Zakaj fantje ne izbirajo vzgojiteljskega poklica? »Hočem biti bolj popularen kot pa varuška, brez zamere.« (Devetošolec) Spomladi 2016 smo izvedli anketo med devetošolci, ki obiskujejo šest osnovnih šol v različnih regijah Slovenije, dve šoli sta v urbanem okolju, štiri pa v ruralnem. Locirane so v Osrednji Sloveniji, Zasavju, Posavju in Dolenjski. Na anonimni anketni vprašalnik je odgovorilo 68 fantov. Rezultati so pokazali, da ne razmišljajo o šola- nju za skrbstvene poklice. Velika večina devetošolcev (87 %) ni niti pomislila, da bi opravljala katerega od skrbstvenih poklicev, saj jih večina (58,8 %) nima veselja do tovrstnega dela oziroma jim ni všeč. Nekateri učenci pravijo, da to delo ni dovolj plačano, da je to poklic za ženske, da na tem področju niso dobri, da ne marajo delati z ljudmi, da nimajo dovolj potrpljenja, da imajo »boljše načrte v življenju«. O tem, da bi opravljali katerega od skrbstvenih poklicev, je razmišljalo devet anketi- rancev (13 %). Najpogosteje so anketiranci odgovorili, da še ne vedo, kateri poklic si želijo opravljati (25 %), 13 % jih je navedlo, da si želijo opravljati poklice s področja raču- nalništva in programiranja, 9 % anketiranih si želi vodstvenega položaja (direktor, samostojni podjetnik). Med preostalimi so prevladovali tehnični poklici, na primer strojni tehnik in elektrotehnik. Anketirani učenci so med želenimi navedli tudi pok- lice poštar, inženir gradbeništva, avtoserviser, grafični oblikovalec, tesar, kmet, trener, poklicni športnik. Le eden je navedel, da bi rad postal medicinski tehnik, dva pa sta si želita opravljati poklic veterinarja. Vsi drugi učenci so izbrali poklice, ki po stereotipnem prepričanju veljajo za poklice, ki naj bi jih opravljali moški. Za 61,7 % vprašanih je bila najpomembnejši dejavnik za izbiro poklica višina plače. Za 36,8 % anketiranih je pomemben delovni čas, za 25 % pa je pomembno, da jim je poklic všeč, da je delo zanimivo in da imajo veselje do takšnega dela. Timskega dela si želi 13 % učencev, 7,4 % pa si želi opravljati individualno delo. Med vprašanimi jih je 7,4 % navedlo, da je zanje pomembno, da delo poteka zunaj. Večina anketirancev je kot ključne lastnosti poklica vzgojitelja navedla skrb za otroke, menijo pa tudi, da je to delo naporno, stresno in da prinaša veliko odgo- vornost ter da morajo imeti vzgojitelji radi delo z otroki. Nekaj učencev je delo vzgojitelja opisalo precej negativno, na primer: » … prenašanje razvajencev, jokic, biti moraš otročji in ne sme ti zmanjkati energije«; »sploh ni treba delati, poslušajo otroke, ki jočejo«; »gleda, sedi, čuva in je«. Drugi so ta poklic opisali bolj pozitivno, in sicer: »vzgojitelj mora imeti veliko potrpljenja, razumeti in imeti rad otroke«; »raznoliko, zanimivo, vsak dan drugačno, veselo«; »vzgojitelji so zelo prijazni ljud- je, ki se trudijo za otroke in prirejajo prireditve«. Na splošno so pri opredeljevanju poklica poudarjali osebnostne lastnosti, ki jih po njihovem mnenju mora imeti vzgojitelj, kot so odgovornost, prijaznost, odločnost in ljubeznivost, poklic pa so v 182 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije veliki meri povezovali »le« z varovanjem otrok. Več kot četrtina, tj. 26,5 % vprašanih učencev, meni, da je v slovenskih vrtcih dovolj moških vzgojiteljev, prav tako več kot četrtina, tj. 25,5 %, pa, da vzgojiteljev ni dovolj; preostali se do tega vprašanja niso opredelili. Kot glavni razlog, da se tako malo moških odloči za ta poklic, so navedli, da je to poklic, ki ga naj bi opravl- jale ženske (36,8 %), ker naj bi bile »ženske boljše za to delo, so jim kot mame, bolj prijazne, potrpežljive in so jim bolj naklonjene«. Drugi so navedli, da moški na splošno »ne marajo dela z otroki, nimajo potrpljenja, ne znajo z otroki, rajši opravljajo bolj fizična dela, imajo druge ambicije, merijo više – na boljšo plačo, raje počnejo kaj drugega, kot da skrbijo za otroke«. Kot najpomembnejši ukrep za spodbujanje mladih fantov, da bi se v večji meri odločali za ta poklic, je 75 % učencev navedlo višjo plačo. Kar 60,3 % vprašanih meni, da bi pomagalo, če poklic v družbi ne bi bil prepoznan kot poklic za ženske. Več kot četrtina, 28 % anketiranih, meni, da poklic potrebuje višji ugled, 25 % res- pondentov pravi, da bi se morale srednje šole in fakultete bolj potruditi pri svojih predstavitvah, 19 % vprašanih pravi, da ni dovolj spodbude prijateljev in družine, 10,3 % pa jih opozarja na pomanjkanje spodbude kariernih in šolskih svetovalcev. Rezultati nakazujejo, da je tudi med mladostniki razširjeno prepričanje, da naj bi skrbstveno in emocionalno delo opravljale ženske, saj naj bi to obvladale že »po naravi«; fantje pa kažejo drugačna, bolj »moška« zanimanja in poklicno kariero načrtujejo skladno s tem. Velik del odgovorov torej kaže na slabo poznavanje poklica vzgojitelja predšolskih otrok in posledično nižje vrednotenje tega dela. Rezultati empirične raziskave prav tako sugerirajo, da učencem, ki se odločajo za poklicno pot, poklici, na katere morda sprva niti na pomislijo – med njimi je prav poklic vzgojitelja –, niso ustrezno predstavljeni. Pri njihovih predstavitvah bi lahko sodelovali že zaposleni vzgojitelji, ki bi učencem pokazali, da je delo drugačno od tistega, kar si prestavljajo. Defeminizacija vzgojiteljskega poklica temelji na spolnem esencializmu Na podlagi analize lahko sklepamo, da se na ravni stališč v slovenskem okolju vstop moških v vzgojiteljski poklic ocenjuje kot pozitivna in zaželena sprememba. Velik del staršev, zaposlenih in vodilnih v vrtcih, izkazuje željo po večjem številu moških pri vzgoji najmlajših otrok. Vendar pa je analiza pokazala tudi, da motivi za to spremembo temeljijo na spolnem esencializmu – zaželeno stanje, tj. uravno- teženo število moških in žensk, je namreč utemeljeno s tem, da bi mešani vzgo- jiteljski pari pri delu z otroki opravljali komplementarne tradicionalno razumljene vloge »matere« in »očeta«. Tako vzgojiteljice kot tudi vzgojitelji si sodelovanja z nasprotnim spolom želijo zato, ker naj bi se mešani pari dopolnjevali; vzgojitelji naj bi že obstoječim »ženskim« in »materinskim« sposobnostim vzgojiteljic dodali Aleksandra Kanjuo Mrčela in Jasmina Revinšek | Moški, ki opravljajo »žensko delo« 183 manjkajoče »moške« lastnosti. Med njimi so intervjuvanke in intervjuvanci navajali racionalnost, odločnost, fizično spretnost, iskrenost, umirjenost, neposrednost, avtoritativnost. Zanimivo je, da je v poklicu, kjer je po navadi poudarjena potre- ba po lastnostih, ki se pripisujejo ženskam, pot moškim omogočena natanko na podlagi temu nasprotnih lastnosti; tako se reproducirajo obstoječi spolni stereo- tipi. Čeprav se v naši raziskavi med zaposlenimi v vrtcih in starši ni izkazal dvom o »pravi moškosti« vzgojiteljev, so vzgojitelji poudarjali »moške« vidike svojega dela in se distancirali od »ženskih« opravil oziroma lastnosti, kar lahko razumemo kot poskus usklajevanja dveh (še) ne povsem usklajenih identitet, tj. moške in vzgojiteljske. Tako kot nekatere prejšnje analize je tudi naša pokazala, da moški spol v pri- meru vzgojiteljskega poklica prinaša več prednosti kot slabosti, predvsem zaradi maloštevilnosti vzgojiteljev in posledične opaznosti. Moški se v delovnem okolju ne počutijo izolirane, diskriminirane ali nezaželene. Zavedajo se prednosti svoje »drugačnosti«, o čemer poročajo tudi njihove sodelavke in nadrejeni. V naši raziskavi so se spremembam spolne sestave vzgojiteljskega poklica za najmanj naklonjene izkazali devetošolci. Večina fantov, ki so pred izbiro poklica, daje prednost poklicem, ki niso označeni kot feminizirani in so po njihovem mnen- ju bolj cenjeni in plačani. Med fanti je tudi bilo zaznati, da vzgojiteljskega dela ne dojemajo kot temelječega na znanju in strokovnih kompetencah, temveč kot neza- htevno (za nekatere tudi dolgočasno) »čuvanje otrok«. Spodbujanje spolne poklicne desegregacije Spodbujanje enakosti med spoloma je ena pomembnih političnih zavez Evropske unije in posameznih držav članic, tudi Slovenije. V dokumentih Evropske komisije in v slovenskih strateških dokumentih na področju enakosti spolov (na primer Resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2015–2020 – ReNPEMŽM15–20) so obravnavani cilji in načini doseganja večje ena- kosti spolov na ekonomskem področju. Resolucija med cilje med drugim uvršča »odpravo vrzeli med spoloma in spolne segregacije v izobraževanju« in »odpravo neravnovesij med spoloma ter spolne segregacije na področju zaposlovanja«. Resolucija med drugim predvideva dejavnosti za odpravo spolnih stereotipov pri odločanju za poklic ter izvajanje projektov in programov za spodbujanje žensk in moških k izbiri netradicional- nih poklicev in zaposlovanju, spodbujanje dejavnosti in projektov za sezna- njanje in usmerjanje učenk in učencev ter dijakov in dijakinj v vzgojno-izobra- ževalne programe ter šolske in obšolske dejavnosti, kjer izrazito prevladuje nasprotni spol. 184 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije Tem in komplementarnim ciljem je namenjeno tudi veliko različnih pobud, projektov, dejavnosti in ukrepov. Med programi in ukrepi, usmerjenimi k pove- čanju enakosti spolov na trgu delovne sile v svetu in Sloveniji, najdemo številne spodbude za večji delež žensk v maskuliniziranih poklicih; takšna primera sta »Dan za punce«, ko podjetja povabijo dekleta iz zadnje triade osnovne šole in jim predstavijo poklice, ki stereotipno veljajo za maskulinizirane, ter nacionalni program »Za ženske v znanosti«, tj. program štipendiranja raziskovalk, ki ga izva- jajo Slovenska nacionalna komisija za UNESCO, Slovenska znanstvena fundacija in L‘Oreal Slovenija. Podobne spodbude za moške bi veljalo uvesti tudi na podro- čju doseganja spolne enakosti v feminiziranih poklicih. Evropska komisija si je leta 1996 zadala, da naj bo delež moških v predšolski vzgoji 20-odstoten (Vlašić, 2010: 143), vendar ta cilj še vedno ni dosežen. Predvidevamo lahko, da bi ena- kopravnejša zastopanost obeh spolov v predšolski vzgoji pripomogla k višjemu statusu vzgojiteljskega poklica, kar bi po eni strani prineslo neposredne pozitivne posledice za ženske in moške v tem poklicu, po drugi pa širše pozitivne družbene učinke pri vrednotenju skrbstvenega dela. Defeminizacija vzgojiteljskega dela bi lahko pripomogla k odpravljanju stereotipov o moškem in ženskem delu in po spolu različnih (komplementarnih) lastnostih. Vrtec je prostor, kjer lahko začnemo odpravljati stereotipe, saj so otroci na različnost zelo občutljivi in pozorni (Vlašić, 2010: 151). Otrokom bi ob večji prisotnosti moških v predšolski vzgoji vsak dan postavili zgled po spolu enakovredne delitve dela. Ti otroci bi lahko ponotranjili načine delovanja, ki bi pripomogli k odpravi dominantnih stereotipov o spolnih vlogah, ki se zdaj zaradi feminizacije vzgoje in skrbi zgolj reproducirajo. Več moških vzgojiteljev bi pomenilo tudi spodbudo staršem, predvsem očetom, da bi tudi v zasebnem življenju prevzeli enakovrednejšo delitev gospodinjskega in skrbstvenega dela. Dosedanje raziskave (Rolfe, 2005) so pokazale, da delo meša- nih vzgojiteljskih parov pozitivno vpliva na rahljanje stereotipov. Torej poleg tega, da bi spodbujanje zaposlovanja moških v vzgojiteljski poklic in njegova defemi- nizacija pripomogla k višjemu statusu in boljšemu ekonomskemu vrednotenju poklica, bi te spremembe vplivale tudi na delitev in vrednotenje skrbstvenega dela v zasebnosti. Nekatere države, na primer Nemčija, Avstrija in Norveška, so si zas- tavile posebne cilje in določile načine za dosego večje raznolikosti delovne sile v predšolski vzgoji. Na Norveškem so tako pri zaposlovanju dajali prednost moškim kandidatom, da bi dosegli večjo spolno enakost (OECD, 2015). Tudi Evropski sklad financira nekatere projekte, ki so namenjeni spodbujanju moških, da bi se v večji meri zaposlili na področju vzgoje in izobraževanja otrok (npr. »Moški v skrbi za otroke« v Belgiji). Zelo uspešne so bile javne kampanje na Danskem, v Združenem kraljestvu, Belgiji in na Norveškem (Vlašić, 2010: 148–150). Na Danskem so v zad- njih letih povečali delež moških, ki se izobražujejo za vzgojitelje v predšolski vzgoji – ta delež je v šolskem letu 2013/2014 dosegel 30 %. Analiza konkretnih projektov na Danskem (Gerner Wohlgemuth, 2015; Kanjuo Mrčela, 2015) je pokazala, da je izkušnja v veliki meri prenosljiva v slovensko okolje, še zlasti glede: Aleksandra Kanjuo Mrčela in Jasmina Revinšek | Moški, ki opravljajo »žensko delo« 185 • odprave povezovanja vzgojiteljskega poklica z »naravnimi« ženskimi oziro- ma materinskimi lastnostmi in poudarjanje njegove profesionalne dimenzi- je (utemeljenosti na specifičnem znanju); • vzpostavljanja učinkovitih moškim prijaznih načinov rekrutiranja; • skrbi za ustrezno rabo neseksističnega jezika, ker je jezik formativen dejav- nik oblikovanja socialne identitete in družbenih odnosov. Sklep Rezultati naše analize so v skladu z ugotovitvami nekaterih prejšnjih analiz, ki opozarjajo na pomen socializacije in dinamike na trgu delovne sile za razvrščanje moških in žensk v maskulinizirane oz. feminizirane poklice. Potrdili smo tudi ocene, temelječe na dosedanjih raziskavah v Sloveniji (Vlašič, 2010), ki govorijo o tem, da je položaj moških v vzgojiteljskem poklicu v Sloveniji še vedno odraz prevladujo- čega modela vzgoje z močno zakoreninjenimi predstavami o vlogah, ki naj bi bile primerne za posamezni spol. Medtem ko je (pričakovana) diskriminacija v delovnem okolju glavna ovira za odločitev žensk, da bi se zaposlile v poklicih, v katerih prevladujejo moški, se zdi, da na (ne)odločanje moških za poklice, v katerih prevladujejo ženske, pomembno vplivajo finančni in statusni razlogi, kot tudi družbena stigmatizacija netradicio- nalne moškosti. Kot smo omenili, imajo feminizirani poklici navadno nižji status in so slabše plačani kot maskulinizirani ali mešani poklici. Tako tudi poklic vzgojitelja predšolskih otrok v družbi ne uživa visokega ugleda, saj je izrazito feminiziran in se povezuje z materinstvom, torej z »naravnimi« lastnostmi in spretnostmi žensk, ne glede na to, da temelji na znanju in kompetencah, ki so povsem neodvisne od spola. To, da se vzgoja otrok in skrb zanje v zasebni sferi še vedno povezujeta pred- vsem z materinstvom, je pomembno tudi za profesionalno skrb in vzgojo otrok. Naša raziskava in podatki raziskav drugih avtorjev so pokazali, da se spreminja odnos do moških v skrbstvenem delu, tako v zasebni kot javni sferi. Moški vzgoji- telji so danes zaželeni med sodelavkami in vodjami v slovenskih vrtcih in izkušnje staršev z moškimi vzgojitelji pozitivno vplivajo na njihovo visoko sprejetost. V veliki meri moški vzgojitelji, njihove sodelavke in vodje definirajo njihovo vlogo in argu- mentirajo potrebo po njihovi večji prisotnosti v predšolski vzgoji z njihovimi speci- fičnimi »moškimi« lastnostmi in načinom dela, ki je komplementarno lastnostim in načinu dela vzgojiteljic. Najpomembnejši rezultat naše analize je prispevek k razpravi o možnosti in načinih odpravljanja horizontalne spolne segregacije. Na podlagi rezultatov naše raziskave kot tudi na podlagi pregleda praktičnih pobud za povečevanje števila moških v vzgojiteljskem poklicu se je pokazalo, da v nasprotju s trditvijo Charlesa in Gruskyja (2004) o tem, da zaradi prevlade spolnega esencializma ne moremo pričakovati odprave horizontalne spolne segregacije, ugotavljamo, da njeno 186 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije odpravljanje v vzgojiteljskem poklicu lahko temelji prav na pričakovanju različnega (spolno esencialistično utemeljenega), a komplementarnega prispevka moških in žensk. Ker je naša analiza pokazala, da lahko spolna desegregacija poklicev temelji na spolnem esencializmu in ga ne pomaga odpraviti, ugotavljamo tudi, da potencial, ki ga nosi glede doseganja večje enakosti spolov na trgu delovne sile, ni samoumeven. Spodbujanje vključevanja več moških v vzgojiteljski poklic na podlagi poudarjanja »moških« lastnosti/spretnosti/vrednot, lahko samo še poglobi esencialistično razlikovanje med spoloma in spolno stereotipiziranje. Drugačen učinek pa bi lahko imela uporaba argumentov emancipacije moških pri skrbi za otroke (tako v zasebni kot javni sferi) in dvigovanja statusa vzgojiteljskega poklica, temelječega na znanju in kompetencah ter upiranju deprofesionalizaciji in defi- niranju poklica na podlagi osebnostnih lastnosti, ki jih stereotipno pripisujemo ženskam oziroma materam. Nadaljnje analize bodo pokazale, ali je večje število moških predstavnikov pok- lica, ki je doseženo na argumentih spolnega esencializma, prvi korak, kateremu lahko, ko in če vzgojiteljski poklic postane mešan, sledi faza, v kateri bodo vzgo- jitelji in vzgojiteljice lahko opravljali delo na podlagi svojih najboljših osebnostnih lastnosti brez pričakovanj, da so te po spolu specifične. Mogoče pa je tudi, da se bo delo razdelilo po spolu in da se bodo s tem spolni stereotipi in spolne neenakosti perpetuirali. V prihodnjih analizah defeminizacije vzgojiteljskega poklica bo treba obdelati tudi vidike problematike, ki jih v tem članku nismo obravnavali. Med posledicami pričakovane defeminizacije vzgojiteljskega poklica je tudi zmanjševanje zapo- slitvenih možnosti žensk, ki zdaj predstavljajo večino med zaposlenimi v vrtcih. Zato bo ob skrbi za odpravljanje številčne prevlade žensk v vzgojiteljskem poklicu hkrati treba enako pozornost nameniti odpravljanju številčne prevlade moških v zdaj maskuliniziranih poklicih in odpiranju zaposlitvenih možnosti ženskam v teh poklicih (npr. računalništvo, tehnični poklici). Zato je potrebna ponovna analiza spolno določenih konceptov spretnosti in kompetenc, ki se povezujejo z različnimi (tradicionalno feminiziranimi in maskuliniziranimi) profesijami in poklici. Takšna analiza bi lahko pripomogla k temu, da se profesionalno delovanje povezuje s specifičnim znanjem, ne pa s prirojenimi lastnostmi posameznikov in posameznic (Kanjuo Mrčela, 2015). Literatura in drugi viri ATWATER, LEANNE E. IN DAVID VAN FLEET (1997): Another Ceiling? Can Males Compete for Traditionally Female Jobs? Journal of Management 23(5): 603–626. BEECHEY, VERONICA (1983): Studies of Women‘s Employment. Feminist Review 15: 23–45. BEECHEY, VERONICA (1987): Unequal Work. London: Verso. BRADLEY, HARRIET (1989): Men‘s work, women‘s work: a sociological history of the sexual Aleksandra Kanjuo Mrčela in Jasmina Revinšek | Moški, ki opravljajo »žensko delo« 187 division of labour in employment. Cambridge: Polity. BRADLEY, HARRIET (1993): Across the great divide: The entry of men into “women’s jobs”. V Doing “women’s work”: Men in nontraditional occupations, C. Williams (ur.), 10–27. Newbury Park, CA: Sage. CHARLES, MARIA IN DAVID B. GRUSKY (2004): Occupational Ghettos: The Worldwide Segregation of Women and Men. Standford: Standford University Press. COCKBURN, CYNTHIA (1981): The material of Male Power. Feminist Review 9: 41–58. COGNARD BLACK, ANDREW (2012): Riding the Glass Escalator to the Principal‘s office. Teorija in praksa 49(6): 878–900. ENGLAND, PAULA (1993): The separative self: androcentric bias in neoclassical assumptions. V Beyond economic man feminist theory and economics, J. A. Nelson in M. Ferber (ur.), 37–53. Chicago: University of Chicago Press. EUROPEAN COMMISSION/EACEA/EURYDICE/EUROSTAT (2014): Key Data on Early Childhood Education and Care in Europe. 2014 Edition. Eurydice and Eurostat Report. Luxembourg: Publications Office of the European Union. EUROPEAN COMMISSION (2015): The EU Mutual Learning Programme in Gender Equality. Dostopno na: http://ec.europa.eu/justice/gender-equality/other-institutions/ good-practices/review-seminars/seminars_2015/gender_segregation_en.htm (23. oktober 2016). FAGAN, COLETTE (2010): Men and Gender Equality: Tackling gender segregated family roles and social care jobs. European Commission. GERNER WOHLGEMUTH, ULLA (2015): Initiatives to promote more male kindergarten pedagogues. Kolding: University College South Denmark. HRŽENJAK, MAJDA (UR.) (2016): Spremembe očetovstva: moški med delom in starševstvom. Ljubljana: Mirovni inštitut. KANJUO MRČELA, ALEKSANDRA (2015): Gender segregation in the labour market and education in Slovenia. Ljubljana: FDV. MINISTRSTVO ZA DELO, DRUŽINO, SOCIALNE ZADEVE IN ENAKE MOŽNOSTI (2015): Posvet: »Enakost spolov – Kaj imajo moški s tem?« 12. maj 2015. Dostopno na: http:// www.mddsz.gov.si/nc/si/medijsko_sredisce/novica/article/1966/7658/ (25. maj 2015). OECD (2015): Early childhood education and care policy review. Norway. Dostopno na: https://www.regjeringen.no/contentassets/6372d4f3c219436e990a5b980447192e/ oecd_norway_ecec_review_final_web.pdf (25. november 2016). PATEMAN, CAROLE (1988): The Sexual Contract. Oxford: Polity Press. POLLERT, ANNE (1981): Girls, Wives, Factory lives. London: Macmillan. PEETERS, JAN (2007): Including Men in Early Childhood Education: Insights from the European Experience. New Zealand Research in Early Childhood Education 10: 15–24. RESOLUCIJA O NACIONALNEM PROGRAMU ZA ENAKE MOŽNOSTI ŽENSK IN MOŠKIH 2015– 2020 (RENPEMŽM15–2). Uradni list RS, št. 84/15. Dostopno na: http://www.pisrs.si/ Pis.web/pregledPredpisa?id=RESO108# (23. oktober 2016). REVINŠEK, JASMINA (2015): Moški v feminiziranem poklicu v predšolski vzgoji. Magistrsko 188 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije delo. Ljubljana: FDV. ROBNIK, SONJA (2012): Enakost spolov v družinskem življenju in partnerskih odnosih. Dostopno na: http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/ dokumenti__pdf/enake_moznosti/RaziskavaEnakostSpolovPartnerstvo.pdf (13. maj 2016). ROLFE, HEATHER (2005): Men in childcare. Working Papers No. 35. London: Equal Opportunities Commission. Dostopno na: http://www.koordination- maennerinkitas.de/uploads/media/Rolfe-Heather.pdf (7. marec 2014). SURS (2016): Predšolska vzgoja in izobraževanje v vrtcih, šolsko leto 2015/2016. Dostopno na: http://www.stat.si/StatWeb/prikazi-novico?id=5916&idp=9&headerbar=7 (11. maj 2016). STATISTIC NORWAY (2015): Kindergarten, 2015, Final Report. Dostopno na: https://www. ssb.no/en/utdanning/statistikker/barnehager (25. november 2016). THOMAS COVENTRY, BARBARA (1999): Do men leave feminizing occupations? The Social Science Journal 36(1): 47–64. VLAŠIĆ, SABINA (2010): Moški in zaposlovanje v predšolski vzgoji. Uprava VII(4): 143– 167. WALBY, SYLVIA (UR.) (1988): Gender segregation at work. Milton Keynes: Open university press. WALBY, SYLVIA (UR.) (1986): Patriarhcy at Work. Oxford: Polity Press. WHARTON, AMY S. (2012): The Sociology of Gender. Oxford: Wiley-Blackwell. WILLIAMS, CHRISTINE L. (1992): The Glass Escalator: Hidden Advantages for Men in the »Female« Professions. Social Problems 39(3): 253–267. Katarzyna Wojnicka | Men’s Pro-Gender Equality Initiatives in Europe 189 Katarzyna Wojnicka Men’s Pro-Gender Equality Initiatives in Europe Povzetek Evropski aktivizem moških za enakost spolov Glavni cilj prispevka je predstavitev nekaterih trenutno obstoječih evropskih pobud, ki so usmerjene k poglabljanju enakosti spolov in ki jih vodijo moški. Pojav bomo analizirali skozi njegove tri pogla- vitne dimenzije: transnacionalne mreže, nacionalne krovne mreže ter skupine in organizacije na nacionalni ravni. Večina izsledkov, ki jih predstavljamo, temelji na rezultatih evropskega raziskoval- nega projekta z naslovom Vloga moških pri enakosti spolov, ki smo ga ob podpori Evropske komisije izvedli v letih 2011 in 2012, pri njem pa je sodelovalo 31 evropskih držav. V prispevku uporabljamo tipologijo MA’AM, ki se je za analizo sodobnih moških družbenih gibanj razvila v kritičnih študijah moških in moškosti. Ključne besede: antimaskulizem, altermaskulizem, moški, enakost spolov, Evropa Dr. Katarzyna Wojnicka je postdoktorska raziskovalka na Oddelku za sociologijo in delo Univerze v Gothenburgu. (katarzyna.wojnicka@gu.se) Abstract The main goal of this paper is to present contemporary men’s initiatives aimed at increasing gender equality in Europe. The particular phenomena will be analyzed in three main dimensions: transnational networks, national umbrella networks and national groups and organizations. The vast majority of the paper’s findings are based on the results of the European research project “Role of men in gender equality” (EC PROGRESS Programmed) conducted in 2011 and 2012 in 31 European countries and framed with the usage of the MA’AM typology of contemporary men’s social movements developed within the critical men and masculinities studies approach. Keywords: anti-masculism, alter-masculism, men, gender equality, Europe Katarzyna Wojnicka, PhD, postdoctoral researcher at the Centre for European Research and in the De- partment of Sociology and Work Science at the University of Gothenburg. (katarzyna.wojnicka@gu.se) 190 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije Introduction For more than 20 years, Europe has been a terrain of growing activity of men’s initiatives aimed at increasing gender equality and tackling discrimination against women (and men), with a special emphasis on combating gender-based violence. Such initiatives belong to a larger group of men’s social movements that emer- ged in the 1960s and 1970s, first in North America, shortly after in Western and Northern Europe, later in Central and Southern Europe, and recently in Eastern European countries (Wojnicka, 2012). These particular initiatives can, to a large extent, be framed as men’s answer to the emergence of the second wave feminist movement. Men’s movements consist of a variety of social phenomena, gathering men (and women as well as transgender persons) with different ideologies, values, goals and methods of acting, but all of them play an important role in influencing politics and discourses on men, masculinities, fatherhood and gender equality. One of the most significant types of these initiatives is that which gathers men interested in acting for increasing gender equality, challenging existing power relations and deconstructing hegemonic (Connell, 2005) and toxic1 forms of masculinities, usually linked to violence perpetration. Moreover, the engagement of men in the quest for gender equality recently started to be acknowledged by European Union policymakers and stakeholders. In 2001, the first EU Conference on Men and Equality was held in Örebro, and the need to reach out to men in developing gender equality was stressed (Hearn, 2001). The issue has been raised since then by the Advisory Committee on Equal Opportunities between Women and Men, and expressed in the Roadmap for equality between women and men 2006–2010 (EC, 2006), in the European Commission Strategy for Equality between Women and Men (2010–2015), and in the recent Strategic Engagement for Gender Equality (2016–2019). In the above-mentioned documents, specific areas where men’s issues are crucial have been identified and these include: struggling against gender-based violence, the role of men and fathers in the reconciliation of work and private life, men’s health issues, boys as the majority of early school leavers and, last but not least, men as fathers in relation to problems such as gaining custody rights. Therefore, the main aim of this paper is to map the most significant European men’s initiatives that aim to increase the level of gender equality in the region. The analysis is primarily based on the findings from the European research project “Role of men in gender equality” (2011–2012) and is supplemented by extensive literature research. Moreover, pro-gender equality men’s initiatives are defined 1 Toxic masculinity is a form of hegemonic masculinity that “(…) delineates those aspects of hege- monic masculinity that are socially destructive, such as misogyny, homophobia, greed, and violent domination; and those that are culturally accepted and valued” (Kupers, 2005). Katarzyna Wojnicka | Men’s Pro-Gender Equality Initiatives in Europe 191 within the theoretical framework of contemporary men’s social movements called MA’AM and are analyzed in three main dimensions: transnational networks, natio- nal umbrella networks and national (in)formal groups and organizations. Since an analysis of all national groups, organizations and networks exceeds this paper’s capabilities, I will limit myself to the presentation of several groups, organizations and networks characteristic of each of the European gender regimes (Sümer, 2009). Theoretical and methodological framework Among men’s social movements and initiatives in Europe and beyond, one can find a variety of informal and formal groups, organizations and networks. Therefore, in order to analyze the character, goals, values and methods of activity of these movements and initiatives in contemporary societies, it is necessary to apply a coherent and detailed framework or typology. One of the most popular typologies of men’s initiatives is based on Kimmel’s framework of historical men’s discourses on feminism (2005), which includes anti-feminist, masculinist and pro-feminist male responses. His proposal has become a foundation for the fra- mework that divides men’s social initiatives into the three above-mentioned types. In a nutshell, the members of anti-feminist social movements claim that men, not women, are victims of gender-based discrimination. Pro-feminist movement acti- vists, on the contrary, are allies of the feminist movement and their primary aims are fighting for women’s rights and struggling against gender-based discrimina- tion. Finally, masculinist men’s groups and initiatives gather men who claim that contemporary society is feminized and there is a need for its re-masculinization. However, a Kimmel-based typology is not the only way of framing men’s social activism. In fact, attempts to develop such a typology have been undertaken since 1980. Astrachan (1986) conducted a study on American men’s social movements and grouped men’s social movements into three main categories: pro-feminist, the “non-guilt wing” movement, and the divorced men’s movement. Clatterbaugh (1997) divided American men’s social initiatives into eight different perspectives, namely conservative, pro-feminist, socialist, men’s rights perspective, mythopo- etic, homosexual, Afro-American men’s perspective and Christian evangelicals. Similar approaches can be found in the frameworks introduced by Flood (1998) and Newton (2005), who divided American and Australian men’s initiatives into four main categories: the anti-sexist movement, the men’s liberation movement, the men’s spirituality movement (mythopoetic movement) and the men’s and father’s rights movement (1998); and the black men’s movement, the homosexual men’s movement, the pro-feminist movement, the mythopoetic movement, the fathers’ movement and the Christian men’s movement, represented mostly by the Promise Keepers activists, respectively (2005). 192 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije Nevertheless, all the above-mentioned typologies draw on research on American and Australian men’s social movements and, therefore, this particular cultural and societal context seems to dominate the field. The first European attempt to frame contemporary men’s social movements was undertaken in 2013 (Scambor et al., 2013; Bergman et al., 2014), when the wide range of men’s groups, organizations and networks were framed as either balanced or unbalanced men’s politics. The European typology draws on the theoretical model of the politics of masculinities introduced by Messner (2000). The model is shaped by three main categories, namely, costs of masculinities, men’s privileges and differences among men and, according to Messner, men’s social initiatives can be defined on the basis of their approach to each of these categories. The model specifies the location of particular types of male initiatives in relati- on to the political ideologies promoted by their actors, while the particular location of a given phenomenon indicates the intensity of sharing a certain ideology or approach. The smaller the distance from a given vertex of the triangle, the higher its intensity and vice versa – the closer the location is to the center, the lower the connection of the given phenomenon with a particular approach. Furthermore, groups located closest to the center of the figure present higher inclinations for entering into coalitions, which may increase their political possibilities (Messner, 2000). In this context, actors from balanced men’s initiatives: (…) focus on gender disparities and men’s privileges and try to minimize cost and disadvantages for men (e.g. concerning health) at the same time (…) The differences between men become clear by specifying subgroups according to other social categories (e.g. men’s health is strongly influenced by education Figure 1: Terrain of male politics (Messner, 2000) Institutionalized privileges costs of differences/ masculinity inequalities among men Katarzyna Wojnicka | Men’s Pro-Gender Equality Initiatives in Europe 193 and social class). In this view, it may be in the interest of not all, but of many men to change the existing gender regimes and the dominating masculinity concepts. (Bergmann et al., 2014: 66) Unbalanced politics on the other hand are dominated by discourses and social activism that underline costs of masculinity and neglect the existence of men’s privileges as well as differences among men. The most recent attempt to frame (European) men’s social initiatives draws on research conducted on contemporary Polish social movements (Wojnicka, forthcoming). This typology can be seen as a synthesis and follow-up of both the Kimmel-based framework (2005) and Messner’s model of male politics (2000). The MA’AM typology consists of four different groups of men’s social movements, namely, masculist, alter-masculist, anti-masculist and masculinist movements. While masculist, anti-masculist and masculinist initiatives can be seen as equiva- lents of anti-feminist, pro-feminist and masculinist perspectives respectively, the alter-masculist category is new and can be seen as a unique, (Eastern) European contribution to existing knowledge. The main focus of alter-masculist actors are costs of masculinities, but at the same time, unlike members of masculist groups and organizations, they do not deny the existence of men’s privileges and they admit that women are also victims of gender-based discrimination. However, they tend to limit their activity mostly to the struggle with the costs of masculinity and are not willing to resign from reproducing the less hegemonic, complicit forms of masculinity (Connell, 2005). However, unlike masculist actors they are rather flexi- ble in terms of gender role definitions and are willing to (re)negotiate the gender contract. Last but not least, they are open to cooperation with other social move- ments and, depending on the situation, they are able to ally both with feminist/ anti-masculist movements and also masculist/masculinist ones. To sum up, contemporary men’s initiatives consist of a large number of groups, organizations and networks with different gender equality ideologies, masculini- ties politics, values, goals and methods of acting and can be framed as balanced or unbalanced in general (Bergmann et al., 2014), and masculist, alter-masculist, anti-masculist or masculinist (Wojnicka, forthcoming) in particular. For the purpo- ses of this particular paper, however, I will focus only on alter- and anti-masculist initiatives, as together with the feminist movement they play an important role in achieving gender equality in contemporary European societies. In terms of methodology, this paper draws primarily on the results of the European research project entitled “The role of men in gender equality” (2011– 2012) (Scambor et al., 2013) founded within the EC PROGRESS Programme. Over two years, an international team of researchers conducted both quantitative and qualitative analyses of the role of men in achieving gender equality in EU and EFTA countries. In the first stage of the project, country reports (n = 31) were written by national gender and policy experts. Furthermore, this body of national data (both 194 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije qualitative and quantitative in character) was supplemented by centralized data on the European level (Eurostat, European Working Conditions Survey, etc.) as well as by findings from the CATI interviews conducted with a group (n=4) of internati- onal experts from non-European countries (Australia, Brazil, Canada, USA), which enabled a broadening of the European perspective and a comparison of the situa- tion in other regions. Last but not least, three workshops with gender researchers and stakeholders and a final conference were organized in 2012, which enriched the heuristic basis of the study and allowed important feedback to be received from the group of international experts (Scambor et al., 2014). Men’s initiatives for gender equality in Europe Since the beginning of the 21st century there has been an observable increase in men’s social activism aimed at fostering gender equality at the transnational, national and local levels. In almost all European countries, anti-masculist and alter- -masculist informal and formal groups, organizations and networks can be identi- fied. Among their most popular activities are anti-violence work (both prevention and work with perpetrators), pro-gender equality awareness campaigning, and educational projects, fostering engagement of men in childcare and care work as well as work with boys and youngsters. Transnational networks One of the most recognizable global initiatives aimed at engaging men and boys in the struggle against male violence against women is the White Ribbon Campaign (WRC). The campaign was initiated in 1991 in Canada as a reaction to the mass shooting of 14 female students from the University of Montreal (Kaufman, 2001). Over the years WRC has spread to over a dozen countries, and is now the most powerful initiative of men who actively oppose gender-based violence. The main goal of the network is to stop any kind of violence against women. Members of the network educate young men and boys and try to raise public awa- reness of the problem. The campaign is conducted in cooperation with women’s movements, the corporate sector, the media and social partners who are interes- ted in making an end to violence against women (Scambor et al., 2013: 143). In Europe the campaign has been present since the late 1990s. In 1998 it was initiated in the UK, in 2000 in Austria and in 2005 in Poland, and over the years it has become a semi-institutionalized action as many governments and tran- snational institutions actively support the campaign and its goals. Among them, the European Institute for Gender Equality, which encourages European politi- cians to officially support the campaign, can be singled out. According to EIGE data, more than 20 European countries actively participate in WRC actions (EIGE, Katarzyna Wojnicka | Men’s Pro-Gender Equality Initiatives in Europe 195 2016). Another significant transnational men’s network that operates in Europe is MenEngage Europe, the regional branch of the (…) growing MenEngage global alliance, gathering nongovernmental orga- nizations (NGOs) from all over the world with the support of international agencies such as UN-Women, and connecting initiatives, campaigns, and grassroots groups involved in engaging boys and men in gender justice. (Nardini, 2016: 244) The European network was initiated in 2009 during a meeting between the representatives of 25 men’s groups from the continent and started to grow rapi- dly after two subsequent meetings organized in 2013 and 2014 in Amsterdam and Zagreb. At the moment MenEngage Europe gathers over 40 members from more than 23 European countries. Among them, the most prominent and active groups such as Man for Change and White Ribbon (the United Kingdom), Män för Jämställdhet (Sweden), eMANcipator (the Netherlands), Männer Gegen Männer- Gewalt (Germany), StatusM (Croatia), Asociación de Hombres por la Igualdad de Genero (Spain), Centar E8 (Serbia), Men’s Development Network (Ireland), and Promudo (Portugal) stand out (Nardini, 2016: 244). Moreover, Europe is an arena where not only preventive but also post-factum work with men who perpetrate gender-based violence is being conducted. In 2009 in Berlin, Work with Perpetrators – European Network (WWP-EN) was established. The network gathers organizations and professionals working with (male) perpe- trators of domestic violence, and among its main goals is the promotion of the gender perspective in work with perpetrators. At the moment, WWP-EN gathers over 40 members from more than 20 European countries. Among them Dissnes – Institut für Forschung und Bildung e. V. (Germany), Conexus (Spain), RESPECT (UK), Association for Men’s and Gender Issues (Austria), WAVE (Europe), AtV (Norway) and many others can be named. Last but not least, one can identify a number of European research networks organized by scholars and practitioners working on widely defined men and masculinities issues. The first research network CROME: Critical Research on Men in Europe was established in 2002 and its main goal was “to provide data resources and other information about critical research on men and masculinities as well as to develop theoretical and empirical outcomes on men” (Bergmann et al., 2014: 74). A handful of researchers who have been active in CROME since 2010 have continued their work in the informal, multidisciplinary, multi-agency network Men and Gender Equality in Europe, in which the main aim is supporting the development of research on men, masculinities and gender equality in Europe. 196 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije National umbrella networks Besides transnational activism, in several European countries national umbrel- la networks that gather other (smaller) local groups and organizations can be identified. One of the most significant is the German initiative Bundersforum Männer, which has been active since the late 1990s. The forum is based in Berlin and officially is part of the Heinrich–Böll Stiftung. It gathers male initiatives that seek gender equality. The main aim of the network is to “(…) sensitize for a plurality of masculinities, to call attention to male problems with patriarchal costs and privi- leges, and to change gender relations” (Kastein, 2016: 2). Similar national networks also exist in other European countries. In Austria, for instance, (…) some of the relevant actors in the field of men and gender equality can be found in counseling centers and men’s initiatives that emerged in the mid-80s. AMOE, a working platform of men’s counseling centers and men’s centers in Austria is a non-formal umbrella organization and a country-wide network of centers that offer counseling, personal development/education and contact/communication. (Bergman et al., 2014: 75) Among other national umbrella networks working on men and masculinity (and gender equality issues) is alter-masculist Männer.ch from Switzerland, which (…) refers to itself as an “umbrella association” and lobby for nationwide men’s and father’s organizations; it tries to influence political decision-ma- king processes, specifically on the federal level (…), is strongly reminiscent of the feminist slogan “the private is political” or “the personal is political” [but] includes victimizations of men, a typical and frequent strategy of rather anti- -feminist discourses. Männer.ch demands appropriate political framework conditions, so that the man can be more than a wallet and a ‘Sunday father’ at home. (Kastein, 2016: 5, 11) In general, the main areas of interest characteristic for the regional national umbrella networks are male roles in family and work, fatherhood and grandfatherhood, (male) violence (against women), custody issues, health and sexual diversity among men and so-called “men’s politics” (Kastein, 2016). Another country in which national umbrella organizations can be found is the United Kingdom, where in 2007 the Coalition on Men and Boys was formally established. The coalition consists of several NGOs and groups such as Action for Children, Bradford University’s Research Unit on Men and Masculinities, the Fatherhood Institute, Men’s Advice Line, Men’s Health Forum, Relate and Respect, and it actively participates in the White Ribbon Campaign. Among the networks’ main goals are: fostering public discourse on men and boys’ issues, acting for Katarzyna Wojnicka | Men’s Pro-Gender Equality Initiatives in Europe 197 increased gender equality and providing support for increasing gender-sensitivi- ty and responsibility among boys and men, especially with regard to combating gender-based violence and tackling gender-based discrimination (Scambor et al., 2013: 214). Last but not least, the Southern gender regime is represented by the Spanish umbrella organization Movimiento de Hombres por la Igualdad (MHE), which connects actors engaged in different forms of pro-gender equality initiati- ves from the whole country. Among them are (…) nonprofit organizations such as AHIGE (Asociación de Hombres por la Igualdad de Genero) with delegations in almost every Spanish city; the Men for Equality Forum from Seville; communities such as Heterodoxia: Comunidad de Hombres por la Igualdad; government-led projects to involve men in gender justice initiatives such as the Gizonduz project from Basque Country; and locally based men’s collectives and smaller groups (such as Aliats del Feminisme and Homes en Dialeg from Barcelona). (Nardini, 2016: 246) The main fields of the Spanish movements’ activities include the promotion of gender justice, advocacy, educational actions, awareness-raising public cam- paigns, combating gender-based violence and the promotion of so called “new masculinities” (Nardini, 2016). Besides Central, Western and Southern gender regimes, another region, namely Northern Europe, is an arena where other specific networks, which at the same time can be defined as semi-transnational and semi-national, can be found. Nordisk forening for forskning om menn og maskuliniteter (NORMAS) is a research network founded in 2009 that gathers scholars working on men and masculinity issues primarily, but not exclusively, from Scandinavian universities and research centers. The main goal of the network (…) is to strengthen networking, research and collaboration across the Nordic countries. Among the active members of the association there are both fema- le and male scientists who promote and spread scientifically based research on men and masculinities, which again contributes to progressive social and cultural change, equality and diversity. (Scambor et al., 2013: 213) At the moment, however, NORMAS limits its activities to two, namely, organi- zing scholarly conferences on men and masculinities issues and publishing the scientific journal NORMA: International Journal for Masculinity Studies. 198 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije National groups and organizations Last but not least, in almost all European countries one can find formal and informal groups, foundations, associations and independent male actors who act for (broadly understood) gender equality. However, in a paper of this length it is impossible to describe and name them all. According to the authors of the most recent report on European men’s pro-gender activism, one can identify “(…) 241 organizations2 and 67 individuals includ[ing] academics, trainers, consultants, jou- rnalists and politicians involved directly or indirectly in work on men and gender equality in Europe” (Ruxton and van der Gaag, 2012: 26). Moreover, the highest number of such initiatives has been found in the United Kingdom, Sweden and Finland, while the lowest number has been found in the countries from Eastern Europe. The majority of them work broadly on gender equality, with a sub-focus on men and masculinities issues, violence prevention, fatherhood/caregiving issues, men’s health, LGBTQ issues and education and learning. Their methods of activity include: (…) individual counselling; group work with men; group work with men and women; men as allies to women/women’s issues; research; policy/political engagement; campaigns; networking; media work; publications, information/ awareness raising, law/rights, training. (Ruxtonand van der Gaag, 2012: 29) Therefore, in this sub-section I will present some examples of men’s initiatives that can be found in the remaining European gender regimes, namely, in selected Northern, Eastern, and Southern-Eastern countries. As already mentioned, among the countries most abundant in men’s pro-gen- der equality initiatives, Sweden and Finland can be singled out. One of the most recognizable Swedish anti-masculist organizations, and one of the most active members of MenEngage Europe, is Män för Jämställdhet (MfJ). The group was fou- nded in 1993 and to this day their four local branches can be found in Stockholm, Malmö, Gothenburg and Umeå. According to its members, MfJ “(…) is a non-profit, feminist organization working for equality and against male violence. We want to break the link between masculinity and violence and change the prevailing norms of masculinity.”3 The activity of these Swedish actors concentrates on violence pre- vention, transforming toxic and hegemonic forms of masculinities, training men in order to increase the level of gender equality in Sweden and beyond, boys work and work with young fathers, among others (Ruxton and van der Gaag, 2012: 31). 2 It should be noted that in the study not only social movements and social initiatives but also offi- cial governmental groups and bodies dealing with men and masculinities issues, as well as research centers, were included. 3  See Män för Jämställdhet. Available at: http://www.mfj.se. Katarzyna Wojnicka | Men’s Pro-Gender Equality Initiatives in Europe 199 Another representative of pro-gender equality initiatives in the Nordic region is Kriisikeskus Mobile, a Finnish organization focused on counseling men who expe- rience emotional difficulties such as feeling alone and unsupported, dealing with life crises or complicated personal situations or who are willing to be advised by a professional advisor (Ruxton and van der Gaag, 2012: 28). In the Eastern European countries, the number of male initiatives focused on pro-gender activism is much lower, although since mid-2000 this type of activism has systematically grown. In Poland, for instance, one can find a num- ber of informal groups and independent actors, but also the formal organization Glosy przeciw przemocy (founded in 2016), that can be defined as anti-and alter- masculist. The first Polish informal men’s group, Mezczyzni na Rzecz Rownosci, was established in 2005 and gathered members from several Polish cities interested in activism aimed at combating gender-based violence and tackling discrimination against women. The group was active for several years, and after its disintegration members shifted their activism into different forms in other organizations or as individuals. Today, among Polish anti-masculist and alter-masculist actors several types can be identified: (…) the first type are men who are active in feminist organizations such as Fundacja Kobieca “eFKa” or Feminoteka (both organizations regularly publish articles and essays written by pro-feminist men). Others work in foundations and associations which act against discrimination of LGBTQ people, such as KPH or the Miłość bez granic group. Many pro-feminists cooperate with NGOs dealing with social inequality and exclusion, or promote human rights and civil society (Towarzystwo Interwencji Kryzysowej, Amnesty International, Fundacja Krytyki Politycznej). Last but not least, a large group of pro-feminists are men who are not active in any social organizations. For them feminism is an important element of everyday life and helps them to create their individual identities. These men try to spread gender equality ideas and values in everyday life and in interpersonal relations in private and public life. (Wojnicka, 2012: 31) Another example of Eastern European men’s initiatives can be found in a few other countries in the region. In the Czech Republic there is Liga Otevrenych Muzu, a formal men’s organization whose main aims are: promotion of quality of men’s lives through support of gender equality from a men’s perspective, preventing gender-based violence, and work with male perpetrators of violence.4 In Hungary there is a group called Stop Ferfieroszak “(…) whose main target is awareness rai- sing about domestic violence and other types of male violence with publications, books, flyers or film club etc. The project runs a hotline to support also men who 4 See LOM – Liga Otevřených Mužů. Available at: http://ilom.cz/. 200 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije wish to change the violent behavior in their own lives.” (Kutrovátz 2013: 1) Last but not least, Southern and Eastern Europe is a terrain where a number of pro-gender equality (male) groups have grown on a regular basis. The majority of groups from the region belong to the MenEngage network. Among them Albanian Counseling Line, Counseling Line for Men and Boys, Association XY (Bosnia and Herzegovina) and the already mentioned Status M from Croatia can be singled out. Conclusions Men’s initiatives aimed at increasing the level of gender equality exist in almost all EU member states as well as other European countries and take a variety of forms – from informal, detached and unstructured groups to the large and glo- bally recognized networks and campaigns. A growing number of European men are engaged in the quest to achieve gender justice and act to end (male) violence against women, children and other men, tackle discrimination of women, try to deconstruct toxic forms of masculinities and search for new ways of being men, including those which go beyond gender binary. One of the most significant successes of such groups is the growing interest in the issues connected to the role of men in gender equality. Within the last ten years the number of male pro- -gender initiatives in Europe has doubled, and the main actors have managed to gain the attention of European policymakers. Today their efforts are supported by EU officials who recognize the role of men in achieving these important goals, which is expressed in the growing numbers of social and research initiatives directed at men and gender equality. Nevertheless, such support is not sufficient and there is still a lot to do in terms of institutional support on the transnational, national and local levels. Moreover, to this day a critical mass of men actively enga- ged in this type of social activism has not been reached, and Europe (as much as other regions) is still a terrain where gender equality activism has a mostly female face. Additionally, in spite of the existence of MenEngage Europe and WWP-EN, as well as a few national networks, the majority of the groups work in isolation and do not collaborate with each other. This situation results in a lack of knowledge and experience transfer, as some initiatives that are repeatedly duplicated do not significantly influence social change. Therefore, increasing this (trans)national cooperation is one of the most important tasks to carry out. Another weakness characterizing many of the presented initiatives is the lack of the intersectional approach (Hill Collins and Bilge, 2016) in their everyday acti- vism. The majority of the European actors are young/middle-aged white men from the social middle class (Wojnicka, 2012; Kastein, 2016; Nardini, 2016), who do not put enough effort into engaging men with different social backgrounds in their activism. Hence, another task is to strengthen the intersectional perspective in their social activism. This can be achieved not only by expanding the movements’ Katarzyna Wojnicka | Men’s Pro-Gender Equality Initiatives in Europe 201 recruitment territories, but also by strengthening the cooperation between acti- vists and researchers from the field of critical men and masculinities studies and feminist scholars. Last but not least, many European actors have a tendency to focus on a rather narrow but ’safe’ spectrum and concentrate their work on men’s violence prevention, challenging masculinity patterns or promoting new forms of fatherhood. As much as these types of initiatives are still greatly needed, there are a large number of social problems that are caused by and affect men, but are not dealt with by the anti-masculist activists. As a consequence, these problems are often taken over by masculist and masculinist groups and initiatives, whose understanding of gender equality is far from that expected. Therefore, not only alter-masculist but, most of all, anti-masculist actors should not avoid so-called controversial topics such as custody issues, violence against men, and men’s health, and should bring these topics into a reasonable discourse (Scambor et al., 2013). This task should go along with increasing cooperation between anti-mascu- list and alter-masculist actors, who tend to discuss such issues on a more regular basis and in this way make the latter more gender-aware, thus strengthening cooperation among actors from both types of men’s movements. Bibliography ASTRACHAN, ANTHONY (1986): How Men Feel. Their Response to Women’s Demands for Equality and Power. New York: Anchor Press. BERGMANN, NADJA, ELLI SCAMBOR, AND KATARZYNA WOJNICKA (2014): Framing the Involvement of Men in Gender Equality in Europe: Between Institutionalized and Non-Institutionalized Politics. Masculinities and Social Change 3(1): 62–82. CLATTERBAUGHT, KENNETH (1997): Contemporary Perspectives on Masculinity. Men, Women, and Politics in Modern Society. Boulder, Colorado: Westview Press. CONNELL, RAEWYN (2005): Masculinities. Cambridge: Polity Press. FLOOD, MICHAEL (1998): Men’s Movements. Community Quarterly 46: 63–71. HEARN, JEFF (2001): Men and Gender Equality Policy. In Men and gender equality: Towards Progressive Policies, J. Varanka, A. Närhinen, and R. Siukola (eds.), 24–31. Helsinki: Ministry of Social Affairs and Health. HILL COLLINS, PATRICIA, AND SIRMA BILGE (2016): Intersectionality. Cambridge: Polity Press. KASTEIN, MARA (2016): Self-Representations of Gender-Equality-Oriented Men’s Organizations in Austria, Germany, and Switzerland. A Website Analysis. The Journal of Men’s Studies 24(3). Available at DOI: 10.1177/1060826516661321. KAUFMAN, MICHAEL (2000): The White Ribbon Campaign. Involving Men and Boys in Ending Global Violence against Women. In A Men’s World? Changing Men’s Practices in a Globalized World, B. Pease, and K. Pringle (eds.), 38–61. London: Zed Books. KIMMEL, MICHAEL (2005): The History of Men. Essays on the History of American and 202 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Prvi spol: Kritične študije British Masculinities. Albany: State University of New York Press. KUPERS, A. TERRY (2005): Toxic Masculinity as a Barrier to Mental Health Treatment in Prison. Journal of Clinical Psychology 61(6): 713–724. KURTOVATZ, KITTI (2013): Work with Perpetrators – European Network. National Report Hungary. Berlin: Work with Perpetrators – European Network. Available at: http:// wwp.webseiten.cc/fileadmin/ (30 April 2015). MESSNER, MICHAEL (2000): Politics of Masculinities. Men in Movements. Thousand Oaks: Sage Publications Inc. NARDINI, KRIZIA (2016): Men’s Networking for Gender Justice: Thinking Through Global/Local Strategies Starting from the Italian and Spanish Cases. Journal of Men’s Studies 24(3): 241–258. NEWTON, JUDITH (2005): From Panthers to Promise Keepers. Rethinking the Men’s Movement. Lanham: Rowman & Littlefield Publishers, Inc. RUXTON, SANDY, AND NIKKI VAN DER GAAG (2012): The Involvement of Men in Gender Equality Initiatives in the European Union. Available at: http://eige.europa.eu/ content/document/the-involvement-of-men-in-gender-equality-initiatives-in-the- european-union (13 October 2016). SCAMBOR, ELLI, KATARZYNA WOJNICKA, AND NADJA BERGMANN (2013): The Role of Men in Gender Equality – European Strategies & Insights. Brussels: European Union Programme for Employment and Social Solidarity. Available at: https:// www.academia.edu/25844091/The_Role_of_Men_in_Gender_Equality_-European_ strategies_and_insights_EUROPEAN_COMMISSION_REPORT (13 October 2016). SCAMBOR, ELLI, NADJA BERGMANN, KATARZYNA WOJNICKA, SOPHIA BELGHITI- MAHUT, JEFF HEARN, ØYSTEIN GULLVÅG HOLTER, MARK GÄRTNER, MAJDA HRŽENJAK, CHRISTIAN SCAMBOR, AND ALAN WHITE (2014): Men and Gender Equality: European Insights. Men and Masculinities (17/5): 552–577. SÜMER, SEVIL (2009): European gender regimes and policies. Comparative perspectives. London: Routledge. WOJNICKA, KATARZYNA (2012): The Polish Profeminist Movement. Gender. Zeitschrift für Geschlecht, Kultur und Gesellschaft (3/2012): 25–40. Katarzyna Wojnicka | Men’s Pro-Gender Equality Initiatives in Europe 203 PRIVLAČNOSTI SPOLOV 206 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Uvodnik Katarina Majerhold | Privlačnosti spolov 207 Katarina Majerhold Privlačnosti spolov Izhodišče pričujočega bloka je moje opažanje, da se o temah, kot so spolnost in spoli, različne oblike spolne usmerjenosti, spol- ne identitete, ali pa na primer spolnost in državljanstvo, občutno premalo piše, govori in razpravlja. Poglobljene obravnave spolnosti se pri nas izogibamo, čeprav je po drugi strani vseprisotna, na pri- mer v filmih, reklamah in revijah. O enem od mogočih razlogov za to sem pisala v knjigi Živeti, v eseju z naslovom Seksualnost (2012, 61–91): človeška spolnost je povezana predvsem z vplivom užitka na nas, ko spolnost udejanjamo, mislimo in razmišljamo o njej. Povezana je z (izjemno) močjo in avtonomijo užitka, o katerem je veliko razpravljal že Platon. Pravim: Za Platona je ključni, moteči element seksa močan vpliv in suvere- nost seksualnega užitka, ki ga ima ta nad človeškimi dejanji in na sploh nad življenjem. Zaradi užitka, ki nam ga ponuja seks, lahko postanemo sužnji svojih strasti in podložniki drugih, to pa je očitno nevarnost za svobodno in srečno življenje. V Simpoziju Pavzanij opozori, da lahko ljubimec pri prizadevanju za ljubezen počne čudne stvari. Lahko moli, grozi … preklinja in leži na predpražniku pred vrati, preživlja hujše suženjstvo kot pravi suženj … Podoben odlomek zasle- dimo v Fajdrosu: »Zato duša ne odneha, kolikor je odvisno od njene volje in nobenega više ne ceni kakor tistega lepega /…/ Ne meni se za navade in za spodobnost, s čimer se je prej ponašala; vse to pre- zira in je samo pripravljena služiti in ležati pred nogami tistemu, ki je predmet njenega hrepenenja. /…/ To stanje /…/ imenujejo ljudje eros.« (Platon v Majerhold, 2012: 64) 208 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Uvodnik Podobno miselnost širi tudi krščanstvo, ki spolnost označi kot sramotno, spolne organe pa za »sramne dele«, predvsem zato, ker niso poslušni naši volji, razumu in duhu, kar naj bi bil razlog, da se jih sramujemo. Tako je Avguštin, podobno kot pred njim Platon, neukrotljivo seksualno željo opredelil kot motnjo posameznikove- ga miru in vir izgube oblasti nad seboj. V Izpovedih piše, da lahko svojo seksualnost nadzorujemo le po Božji milosti: »Ko sem vedel, pravi nekdo, da ne more biti nihče vzdržljiv, razen komur Bog da, je bila že to samo modrost, da sem vedel, čigav je ta dar.« (Avguštin v Majerhold, 2012: 67) Negativno dojemanje spolnosti širi tudi v Zakonskem stanu in poželenju: Po tem zlu poželenja torej sega človek in mu ne podleže, ko ga v raz- brzdanem in na nespodobnem kipenju zadrži in mu zategne vajeti, izpreže, uporabi pa samo z namenom, da bi ustvaril potomstvo, da bi tako otroke, ki se bodo prerodili duhovno, rodil telesno, ne pa da bi duha v sramotni sužnosti podvrgel mesu. (ibid.) Avguštin je tudi tisti, ki v zakonski seksualni aktivnosti, name- njeni užitku, ženo oblati s prostitutko, moža pa označi za ženinega prešuštnega ljubimca. Michel Foucault je v knjigi Zgodovina seksualnosti (2000) opozoril na razsežnosti vpliva človeške spolnosti na zahodno družbo, kultu- ro in znanost od antičnih Grkov naprej: na krščansko doktrino in prakso izpovedovanja, od razsvetljenstva naprej na medicino, na arhitekturo in organizacijo vojske. Analiziral je tudi, kako si Zahodni svet ves čas na različnih ravneh in stratosferah človeške družbe pri- zadeva za obvladovanje in nadzorovanje spolnosti. Še več, s svojimi tremi knjigami je spodbudil genealoške študije, ki razkrivajo, da družbeno konstruirani niso le vzorci poželenja in spolnega vedenja, kakor je predvidela že Simone de Beauvoir in oznanjala Adrienne Rich, ampak da so taki tudi koncepti in diskurz o seksu. Foucaultovo pisanje je po eni strani odziv na ideje o n(a)ravnosti seksualnosti, kakor so jo prikazovali Freud, Reich in Marcuse, po drugi strani pa njegova družbenokonstruktivistična analiza ponuja izhodišče za argument, da so različne spolne prakse, usmerjenosti in identitete nekaj povsem običajnega. Skratka, Foucault je pokazal, da obstajajo različne konceptualizacije in razumevanja spola, spolnosti, spolnih praks in tako naprej. To je tudi izhodišče ameriškega filozofa Alana Sobla, ki v poglav- ju Seksualni koncepti iz knjige Filozofija seksa in ljubezni razgrinja različne poglede na razumevanje tega, kaj (sploh) je spolnost; Katarina Majerhold | Privlačnosti spolov 209 pod kakšnimi pogoji je lahko nekaj seksualno, kaj in kdaj je per- verzno, kdaj (lahko) nekaj razumemo kot spolni napad, kakšen je pomen družbeno konstruirane spolnosti (v okviru tega vprašanja obravnava tudi homoseksualnost, biseksualnost in transspolnost oziroma transseksualnost), kdaj je spolnost oblika komunikacije, in, ne nazadnje, kako razumeti spolnost, ki jo plačujemo. Zastavi si vprašanje, ali je spolnost že to, da se vzburimo ob pogledu na nekoga, ali se ga moramo dotakniti; ali je lahko seksualen kateriko- li dotik ali mora biti to dotik določenih organov in delov telesa; ali mora ta dotik, da bi bil seksualen, voditi v spolni odnos? Poda tudi argumente, zakaj je na primer homoseksualni spolni odnos enak heteroseksualnemu spolnemu odnosu, čeprav ne more producirati otrok. Kdaj je neprimerni dotik spolni napad? Zakaj ginekološkega pregleda ne moremo šteti za nekaj spolnega, čeprav gre za doti- kanje spolnih organov? Kako naj razumemo dotikanje, poljubljanje in spolne odnose s spolnimi delavci in delavkami? Ali je za spolni odnos potrebna ljubezen ali zgolj spolna vzburjenost in kakšna je povezava med spolnostjo in reprodukcijo? To so vprašanja, ki jih odpira v tem bloku objavljeno poglavje Alana Sobla, ki pa ne ponuja dokončnih odgovorov, ampak prej deluje kot spodbuda za razmi- šljanje. Foucaultova Zgodovina spolnosti je pomembno vplivala na študije spolov, feminizem, queer teorijo in razprave o homoseksualnosti. Razpravo o tem, ali je homoseksualnost usmerjenost ali ne, je sprožil že madžarski seksolog Károly Mária Benkert, ki je leta 1869 izumil samo besedo homoseksualnost, ki je – kot nas opozori tudi Foucault – v antiki niso poznali. Blok ponuja zanimive prispevke na temo homoseksualnosti, homoseksualnosti in državljanstva, homoseksualnosti in filma. Članek Bogdana Lešnika Spol in seksu- alnost predstavi širok razpon različnih pogledov na homoseksu- alnost s stališča evolucije in zgodovine. Avtor nas opomni, da je homoseksualnost ne glede na mnenja tistih, ki dokazujejo njeno »nenaravnost«, opisana pri 450 in prepoznana pri 1500 vrstah. Homoseksualnost obstaja in je trdno zasidrana v evoluciji: tako obstajajo živalske vrste, ki oblikujejo dolgotrajna ali kratkotrajna istospolna partnerstva, pa tudi »rastline, ki ne obsegajo samo nena- vadnih spolnih kombinacij, kakor so dvospolni in enospolni cvetovi na eni in isti rastlini, temveč je ženska rastlina, ki proizvaja moške cvetove, tudi učinkovitejša v reprodukciji.« (Lešnik, v tej številki) In če homoseksualnost obstaja tako v naravi kot v človeški druž- bi, potem gotovo obstajajo tudi racionalne in evolucijske razlage za to. Ena pravi, da homoseksualnost le pripomore k reprodukciji, 210 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Uvodnik saj istospolne osebe čas, skrb in denar investirajo v otroke sorod- nikov, oziroma, ker je bila vzgoja pogosto domena širše skupnos- ti, v potomce drugih. Homoseksualni moški prav tako pogosto postanejo šamani ali duhovniki, kar jim prinaša socialni prestiž, od katerega imajo korist sorodniki. Poznamo pa tudi epigenetsko razlago, ki trdi, da za »homoseksualnost niso zaslužni sami geni ali genetske konfiguracije kot take, ampak razvoj zarodka v maternici, ki s hormoni aktivira določene genetske dispozicije, drugih pa ne. Učinki prizadenejo spolne organe, spolno identiteto in seksualne preference.« (Lešnik, v tej številki) Pa vendar zgolj evolucija in genetika ne ponujata zadovoljive razlage – obstajati mora tudi nekaj družbenega in zgodovinskega, kar pridodaja k raznovrstnosti človeške spolnosti in spolnim iden- titetam. Avtor besedila meni, da je zgodovina človeški prispevek k evoluciji, v kateri je človek svoje seksualne nagibe discipliniral, jih uredil ter jim dodal nove. Predstavi podatke, ki pravijo, da homose- ksualnost med moškimi skozi zgodovino ni bila tabu ter da obstaja dolga zgodovina lezbištva, ki pa je bila zaradi patriarhalnih razmerij moči dosti bolj skrita – vidnost pridobi šele v 20. stoletju. Odnos družbe do homoseksualnosti je bil v različnih obdobjih različen in odvisen od ideoloških dispozitivov. Za antične Grke in Rimljane homo- in biseksualnost nista imeli nikakršne negativne konotacije, negativno pa sta bili dojeti nezmernost in pasivna pozi- cija, ki jo je posameznik prevzel glede na družbeni status. Vsakršno podrejanje, tudi v spolnosti s komer koli, je pomenilo nesvobodo in neprimernost za opravljanje javnih funkcij. Krščanstvo je glede seksualnosti črpalo bolj iz judovske kakor iz grško-rimske tradicije. Iz zadnje je pobralo greh nezmernosti, iz prve pa prepoved istospolne seksualnosti. Položaj pri seksu je bil demonstracija drža- vljanskih pravic in dolžnosti, še več, njihova konkretna uresničitev. Ženska je podrejena možu, otroci očetu in sužnji gospodarju. Pasivni moški je bil torej kaznovan že v grško-rimski tradiciji, a le, če je bil svobodni državljan; krščanski dodatek je kaznovanje (in s tem podre- ditev) tudi aktivnega udeleženca. (Lešnik, v tej številki) Aktivni ali pasivni udeleženci homoseksualnega odnosa so bili v krščanski Evropi najprej kaznovani s smrtjo, pozneje z zaporom, koncentracijskimi taborišči in gulagi, nekateri, npr. Allan Turing, so bili deležni kemične kastracije, še danes pa je v uporabi konverza- cijska terapija, čeprav je že Freud v opombah k prvi od Treh razprav o seksualni teoriji, kjer obravnava spolno usmerjenost, zapisal, »da Katarina Majerhold | Privlačnosti spolov 211 nič manj kot ekskluzivna homoseksualnost zahteva pojasnilo tudi ekskluzivna heteroseksualnost«, in da »popravljanje spolne usmer- jenosti ni ne smiselno ne mogoče« (ibid.). Že Freud in pozneje Kinsey sta dokazala, da večina ljudi ni ekskluzivno spolno usmer- jenih, ampak smo večinoma že od zgodnjega otroštva naklonjeni obema spoloma. Tisto, kar usmerja in ekskluzivira spolno aktivnost, je disciplina, ki pa ni povezana s spolom, spolno usmerjenostjo ali spolno identiteto. Vprašanja, kako so moški disciplinirali (zlasti) žensko spolnost in telo, se loti Maca Jogan v članku Upravljanje spolnosti in družbena neenakost spolov. Avtorica analizira krščansko razumevanje ženske spolnosti, ki ni usmerjena v prokreacijo kot nečesa slabega, sramot- nega, grešnega in zavajajočega. Če heteroseksualni spolni odnos vodita sla in gola animaličnost, če njen vzrok ni ljubezen in spočetje otrok v zakonu, potem je to odmik od božje volje, ki jo določa rek iz Stare zaveze (1 Mojzes 1), »plodite in množite se«. »Dobro in čisto« spolnost določa v (nerazvezljivi) zakonski zvezi ljubezen: Zaradi tega spolnost, po kateri se mož in žena podarjata drug dru- gemu z dejanji, ki so lastna in pridržana zakoncem, nikakor ni nekaj zgolj biološkega, temveč prizadeva najbolj notranje jedro človeške osebe kot take. Spolnost se na resnično človeški način uresničuje le, če je vključena v tisto ljubezen, s katero se mož in žena brezpogojno do smrti zavežeta drug drugemu. (Janez Pavel II. v Jogan, 1982: 15) Toda kaj je glavni vzrok za tako močno regulacijo in nadzor ženske spolnosti? In zakaj ženska pomeni negativni pol, zakaj je dojeta kot slabotna, neuka in šibke nravi? Čemu prepričanje, da pot- rebuje vodenje močnega, razumnega, moralnega in posvečenega moškega? Od kod takšna mizogonija in sovraštvo do žensk? Temelj tega odgovora leži v izjemnem pomenu žensk za obnavljanje druž- be: ker obnavlja prebivalstvo, jo je treba nadzorovati, tudi s prepri- čevanjem, da je slabotna in nestanovitna ter da potrebuje vodstvo močnejšega in razumnejšega. M. Jogan tako pravi: Pogoj za obstoj katere koli družbe in sploh človeštva je nenehno obnavljanje prebivalstva – torej rojevanje, nega, skrb za razvoj oseb- nosti človeškega bitja. Ključne »producentke« ljudi pa so ženske. Kdor razpolaga z reproduktivnimi zmogljivostmi žensk, ta lahko raz- polaga tudi z večino pripadnikov družbene skupnosti. /.../ »Recepti« za vsakdanjo rabo te institucionalne vzgojiteljice tudi na področju spolnosti koreninijo v sovražnosti do telesnosti, posebej do spol- 212 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Uvodnik ne sle, na čemer potem (upravičeno) temeljijo izjemno stroge in natančne zapovedi spolnega obnašanja glede na njegov glavni cilj: rojevanje »božjih« otrok. /.../ Strogo upravljanje človeške spolnosti se je po drugem vatikanskem koncilu nekoliko omehčalo, tako da je »uporaba zakona« (kar je »božji dar«), ki je bila izključno prokreativno funkcionalna, dovoljena tudi zakoncema brez otrok, če sicer izpolnju- jeta druga dva pogoja zakonske zveze (veljavnost in nerazvezljivost). (Jogan, v tej številki) Krščanstvo je med še posebej nevarne protinaravne spolne prak- se uvrstilo tudi preprečevanje zanositve oziroma splav. Vsi poskusi upravljanja spolnosti na človeku, predvsem pa ženskam prijazen način, so imeli oznako »nenaravnosti«, »nenravnosti«, »nemoral- nosti«, ali kar »zločinov zoper človeštvo«. Avtorica predstavi stanje na tem področju pred osamosvojitvijo Slovenije in po njej. Pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok je bila leta 1974 sprejeta za ustavno pravico; njeno uresničevanje je zagotavljala zakonodaja. Temeljni predpostavki celostnega urejanja zasebnega in javnega življenja sta bili samostojnost in neodvisnost ženske. Po osamo- svojitvi pa je na tem področju narasel vpliv Katoliške cerkve, ki je postala glas nasprotnikov posvetnega upravljanja spolnosti, tega pomembnega elementa v boju proti diskriminaciji žensk. »To pa gotovo ni naključje, kajti večja avtonomnost, samourejevalnost žensk, ki temelji na povečevanju njihove neodvisnosti, je nevarna, ker ogroža monopol cerkve kot ključne družbeno-vezivne institucije v upravljanju največje ‚industrije‘ na svetu, to je ‚narejanja ljudi‘.« (ibid.) Vprašanja reproduktivnih pravic se loteva tudi Donna L. Dickenson v svojem prispevku Feministična bioetika: utelešenje, odtujitev in iden- titeta. Avtorica v tem prevodnem članku razpravlja o feministični bioetiki, ženskih pravicah in avtonomiji pri odločanju o lastnem telesu. Sprašuje se, na podlagi raziskav s področja prodaje jajčec in matičnih celic, o etiki sodobnih tehnologij in vitro fertilizacije ter raziskav matičnih celic: Kdo, kje, kako, za koliko in od koga se bodo kupovala ženska jajčeca? Ali bodo jajčeca uporabljena za pomoč neplodnim ženskam ali kot donacije za biotehnološke raziskave? D. Dickenson opozori na vpliv, ki ga je imela feministična kritika na praktično bioetiko. Feministke so pozitivno prispevale k razvoju temeljnih konceptov bioetike. Iz njihove kritike in obravnavanja tega vprašanja so izšla tri temeljna področja feministične bioetike, in sicer: 1. premoženje v telesu, njegova odtujitev in izkoriščanje; 2. avtonomija in svobodna izbira; 3. utelešenost. Avtorica pokaže, Katarina Majerhold | Privlačnosti spolov 213 kako pomemben je pojem utelešenosti za razumevanje ženske spolnosti in reprodukcije, ki ne sme temeljiti na abstraktnem kognitivnem pojmovanju subjekta in objekta. Utelešenost mora biti izhodišče tudi pri analizi vzrokov za prodajo ter postavljanje cene jajčecem; tudi če želimo razumeti, zakaj se ženske odločijo za in vitro fertilizacijo, moramo upoštevati temeljne življenjske razmere in okoliščine, iz katerih izhajajo. Avtorica žensko spolnost, reprodukcijo, nosečnost, rojstvo in vzgojo otrok analizira skozi marksistično prizmo. Čeprav je to delo nadvse pomembno, je v zahodni patriarhalni družbi skozi vso zgo- dovino podrejeno – gospodinjenje, reprodukcija in vzgoja otrok so, v marksističnem pogledu, odtujeni, saj ženska za to delo sploh ni plačana, je zgolj izkoriščana. In prav zato je treba vztrajati, da so ženske pravice človekove pravice ter da morajo imeti ženske pravi- co, svobodo in moč avtonomnega odločanja o lastnem telesu. To nas napelje na naslednji članek tega bloka, ki govori o pravici istospolno usmerjenih posameznikov, da se odločijo, s kom bodo stopili v partnersko in zakonsko skupnost. Simon Maljevac in Lana Gobec v članku Neokonservativni populizem na pohodu: Elitizem zakonske zveze pišeta o vlogi Katoliške cerkve in konservativne poli- tične opcije pri regulaciji istospolnih partnerstev. Opisujeta, kako je v zadnjih letih v Sloveniji potekalo ustanavljanje društev, zavodov in drugih organizacij, ki so vodile aktivno kampanjo proti sprejetju nove zakonodaje, ki bi odpravljala diskriminacijo istospolnih oseb na področju sklenitve zakonske zveze. Opozarjata tudi: Nasprotniki Družinskega zakonika in Novele ZZZDR geje in lezbijke ves čas definirajo in opisujejo zgolj na podlagi njihove spolne usmer- jenosti, ki v celoti definira subjektiviteto teh oseb. Foucault ugotavlja, da je (medicinski) diskurz konec 19. stoletja homoseksualca konstitui- ral kot subjekt primarno skozi seksualnost: »Nič na njem in v njem ne uhaja njegovi seksualnosti. Povsod v njem je prisotna: skrita je pod vsemi njegovimi dejanji.« /.../ Nasprotniki Družinskega zakonika oz. Novele ZZZDR gradijo diskurz, ki počne enako. (Maljevac in Gobec, v tej številki) Še več, pravita avtorja, nasprotniki sprememb istospolno usmerjenih oseb ne interpretirajo več kot subjekte, temveč zgolj še kot objekte družbe. Dojema se jih zgolj skozi njihove spolne prakse, ali če se opreva na Hegla (1998): prek abstrakcije postane subjekt (geji in lezbijke) le še 214 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Uvodnik lastno konkretno vedenje. /.../ Tovrstno abstraktno mišljenje omogo- ča ločitev od subjekta in posledično ponuja družbeno opravičilo za kaznovanje, teroriziranje in poniževanje drugih (Hegel, 1998). Prav to se je zgodilo med razpravo o Družinskem zakoniku in noveli ZZZDR, saj istospolno usmerjene osebe niso bile več ljudje s svojo subjek- tiviteto, temveč zgolj nekdo, ki se predaja (grešni, jalovi, perverzni) istospolni seksualnosti. (Maljevac in Gobec, v tej številki). Maca Jogan podobno dokazuje za tisto žensko spolnost in repro- duktivnost, ki ni namenjena točno določeni ideološki perspektivi in uporabnosti. Oba prispevka opozarjata na nove oblike neokonser- vativizma, ki imajo korenine v izključujočih vzorcih družine, spola, spolnosti in reproduktivnih pravic, pri čemer spolno usmerjenost in spolne identitete stigmatizirajo kot nekaj nemoralnega in dege- neriranega. Prav kot takšna je lezbična spolnost prikazana v filmih, o čemer govori Suzana Tratnik v svojem prispevku »Najglasnejši šepet« – lezbična seksualnost v filmu. Avtorica analizira znane filme z lezbično tematiko, pri čemer ugotovi, da je bila lezbična spolnost v filmih do 21. stoletja večinoma omejena na namigovanja in preoblačenje ter poljube in objeme, ni pa smela biti konzumirana ali prikazana kot takšna (na primer Dekleta v uniformi, Maroko). Pogosto se je zgodba končala tragično ali pa je bila lezbična spolnost označena za predrzno, temačno, destruktivno in sprevrženo, kot denimo vidi- mo v filmih Ubijanje sestre George, Lisjak, Ura otrok, pa tudi Persona in Grenke solze Petre von Kant. Skratka, do konca 70. let so lezbično spolnost pretežno zatajevali, preoblačili, potlačili, uničili ali ubili. To se nekoliko sprosti šele proti koncu 80. in 90. let prejšnjega stoletja s filmi, kot je bil na primer Vez, vrhunec pa nastopi s filmom Modra je najtoplejša barva, nagrajenem z zlato palmo, v katerem režiser Kechiche končno pokaže vsebino lezbičnega seksa. Občinstvo prizora skorajda ni moglo prenesti, mnogi so zgroženi ali pa v neznosni zadregi zapuščali projekcije, pretreseni od spoznanja, da pravzaprav nikoli niso hoteli zares vedeti, kaj počnejo lezbijke v pos- telji, kajti to je bistvo freudovskega nelagodja. Po premieri filma se je slišalo tudi pritoževanje glavnih igralk, da sta neznosno trpeli ob ponižujočem, dolgotrajnem snemanju strastnih seksualnih prizorov. A tudi glasovi lezbične skupnosti do teh prizorov nikakor niso bili le pozitivni – mnoge so filmu očitale navaden voajerizem, namenjen naslajanju, češ da so seksualne tehnikalije povozile emocionalno plat lezbične ljubezni. (Tratnik, v tej številki) Katarina Majerhold | Privlačnosti spolov 215 Vprašanje različnih oblik spolnosti, tudi transspolnosti, je stvar različnih pogledov in področij. V to kompleksno področje se uvr- šča tudi vprašanje prostitucije. Žal se avtorji oziroma avtorice, ki bi lahko predstavili osnovne dileme na teh področjih, na vabilo k pisanju niso odzvali, zato bom sama poskušala orisati zgodovinski vidik in nekatere temeljne koncepte. V 19. in 20. stoletju so prvič nastale ideje in gibanja, ki bi jih danes lahko poimenovali za feministična; ženskam so začela priz- navati avtonomijo, svobodo in (človekove) pravice. Številni misleci so začeli razpravljati o ženski spolnosti, predvsem v povezavi z eko- nomsko močjo in izpostavljenostjo specifičnim oblikam izkoriščanja (zlasti v zakonski zvezi). Bertrand Russell je na primer zagovarjal, da bi morali seksualni odnosi vključevati obojestranski užitek, vanje pa bi morali moški in ženske vstopati svobodno in spontano. Russellov povod za takšno pisanje je bil upor proti spolnosti iz ekonomskih motivov, saj je menil, da ekonomski motivi vedno negativno vpli- vajo na spolni odnos. Tako Russell ni obsojal le prostitucije, ampak tudi spolni odnos med možem in ženo, v katerega je žena prisiljena zaradi ekonomske odvisnosti. Russellova misel se deloma sklada z mislijo nekaterih feminističnih struj, saj je trdil, da je skupna koli- čina neželene spolnosti, ki jo morajo prenašati ženske, verjetno večja v zakonski zvezi kot v prostituciji. To nam tudi kaže, kako marksističen je bil Russell oziroma kako liberalna sta bila Marx in Engels, ki sta trdila, da se zaradi ekonomskih razmer, ki so pogosto temelj zakonske zveze, žena v spolnem odnosu z možem počuti kot (nekakšna) prostitutka. Del sodobnega feminizma izhaja prav iz te postavke – da prostitucija in zakonska zveza pravzaprav nista tako različni. Engels (v Majerhold, 2012: 79) zapiše: Ta zakon iz računa se v obeh primerih zelo pogosto sprevrže v najbolj surovo prostitucijo – včasih obeh zakoncev, veliko pogosteje pa žene, ki se razlikuje od navadne kurtizane samo v tem, da svojega telesa ne daje v najem kot mezdna delavka /…/, ampak ga enkrat za vselej proda v suženjstvo. Marx in Engels sta menila, da bi odprava zasebne lastnine pro- dukcijskih sredstev osvobodila ženske njihove zasebne in javne prostitucije, ki izvira iz ekonomske nujnosti. Prostitucija je bila za Marxa model tega, kar naj bi bilo narobe s kapi- talizmom: prostitucija naj bi bila le določen izraz univerzalne prostitu- cije delavca! Poleg tega je trdil, da je denar, če omogoča nakup česar 216 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Uvodnik koli, objekt, ki si ga vsi želimo imeti. Na primer, če sem grd, vendar si lahko kupim najlepšo žensko, to pomeni, da nisem grd, saj se uči- nek grdosti izniči z denarjem. V menjavi, s katero buržuj dobi svojo trofejo – ženo, je denar zvodnik med potrebo in objektom. Marxovo in Engelsovo zavračanje klasične (idealistične) filozofije in viktorijan- skega pristopa do seksualnosti je razkrilo očitne podobnosti, saj sta trdila, da sta filozofija in proučevanje dejanskega sveta med seboj v istem odnosu kot masturbacija in seksualna ljubezen, kakor pravita v Nemški ideologiji. (ibid.) Danes niso redki glasovi, ki pravijo, da je treba prostitucijo lega- lizirati, saj s tem spolne delavce in delavke zavarujemo pred izkori- ščanjem zvodnikov in zvodnic, delodajalcev in delodajalk. Eden teh glasov je Martha Nussbaum, ki o tej temi piše v knjigi Sex and Social Justice in članku ’’Whether from reason or prejudice’’: taking money for bodily services. Avtorica tako kot številni drugi meni, da bi legaliza- cija tiste, ki se prostituirajo, zavarovala tudi pred nasiljem klientov, zmanjšala bi tveganje za spolno prenosljive bolezni, zagotovila bi dostojno plačilo in urejeno socialno, pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Na splošno bi legalizacija destigmatizirala prostitucijo ter omogočala vsaj minimalni ugled in spoštovanje. Navsezadnje, meni M. Nussbaum, v sodobni družbi le redkim za preživetje ni treba služiti denarja, kar pomeni, da se do neke mere vsi tako ali drugače »prostituiramo« za denar. Razlika med poklici je v tem, da so nekateri spoštovani, dojeti za častivredne in moralne, medtem ko so drugi, na primer prostitucija, označeni za sramotne in nemoral- ne. »Stigmatizacija določenih poklicev morda temelji na prepričljivih argumentih. Lahko pa temelji tudi na razrednih predsodkih ali ras- nih in spolnih stereotipih. Vendar se lahko stigma hitro spremeni, če se spremenijo temeljna prepričanja in predsodki.« (Nussbaum, 1998: 694) Ženskam, ki živijo v težkih socialnih in družbenih raz- merah, je treba zagotoviti dostop do izobrazbe in usposabljanja za boljša delovna mesta, ki jim bodo prinesla več spoštovanja; vendar pa moramo tudi tiste, ki jim tega ne moremo zagotoviti, obravna- vati spoštljivo in jim priznati dostojanstvo. Podobno poudarja tudi Eva Gračanin v zapisu Prisluhnimo seksu- alnim delavkam/cem, podprimo dekriminalizacijo seksualnega dela. In sicer zapiše, da so se v izjavi za javnost pri TGEU (Transgender Europe, op. u.) pokazale ocene, da je na globalni ravni verjetnost, da bo seksualna/i delavka/ec izku- sil/a nasilje na delovnem mestu, od 45- do 75-odstotna, kar pripisu- Katarina Majerhold | Privlačnosti spolov 217 jejo predvsem visoki ravni stigme in kriminalizaciji seksualnega dela. /.../ V sporočilu za javnost so pri TGEU zapisale/i še, da so v letu 2016 pravice seksualnih delavk/cev nazadovale. V Franciji so npr. uveljavi- le/i kriminalizacijo klientk/ov (tistih, ki plačajo za seksualne storitve) kljub leta dolgim protestom skupin seksualnih delavk/cev ter nevla- dnih organizacij s področja zmanjševanja škode in človekovih pravic. (Gračanin, 2016) Anja Koletnik, Ana Grm in Martin Gramc v publikaciji Vsi spoli so resnični: Transspolnost, transseksualnost in cisspolna nenormativnost (2016) zapišejo: »Do nastanka monoteističnih religij so transspolne osebe živele razkrito in v sobivanju s svojimi lokalnimi skupnostmi širom sveta ter bile poznane pod raznimi imeni: berdache, bade/ bote, nadleeh, gallea, hijra, bicha, mukhannathun, fa’afafine, two-spirit itd.« (ibid.: 16) Kot kažejo evidence, vsaka kultura pozna primere transspolnosti, ki se lahko kažejo v obliki ritualnega preoblačenja (v Mehiki je preoblačenje v drug spol v navadi za dan mrtvih), pre- oblačenja, ki simbolizira prehod iz otroštva v odraslost (v antični Grčiji so se dečki, preden so postali moški, preoblekli v dekleta), ali pa spiritualnega preoblačenja (da bi upodobili transspolna ali dvo- spolna božanstva). Pa vendar je termin transspolnost relativno nov; močno je pove- zan s terminom cisspolnost (ang. cisgender), ki označuje ujemanje spolne identitete osebe s spolom, pripisanim ob rojstvu. Avtorji opozarjajo, da nekatere osebe doživljajo močno neujemanje in neusklajenost med spolom, ki jim je bil pripisan ob rojstvu, in lastnim doživljanjem svoje spolne iden- titete. To so transspolne osebe. Transspolne osebe delno ali v celoti presegajo/negirajo in/ali zavračajo družbeno določene normative in pričakovanja, vezana na spole, spolne identitete in/ali spolne izraze. (ibid.: 9) Med transspolne identitete uvrščamo: transseksualno za osebe, ki izkušajo ali želijo izkusiti tranzicije oz. telesne potrditve spola; nebinarno za osebe, ki se ne identificirajo kot ženske ali moški oz. je njihova identiteta onkraj binarnega spolnega sistema; in kvirspolno za osebe, ki se ne identificirajo izključno kot ženske ali moški (ibid.: 14). Sočasno se moramo zavedati, da sta spolna usmerjenost in samoidentifikacija spola dve različni stvari – tako cis kot transspol- ne osebe se lahko na primer identificirajo kot LGBT-osebe. Zadevo še dodatno zapleta interseksualnost, ki jo moramo razlikovati od 218 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Uvodnik transspolnosti. Pri interseksualnih osebah ni mogoče natančno določiti spola v skladu z medicinskimi merili. Povedano drugače: »Gre za atipičen razvoj spolov glede na spolne hormone, gonade, reproduktivne kanale in genitalije. Pogostnost interseksualnosti se razlikuje, povprečno se eden/a od 2000 dojenčic/kov rodi z interse- ksualnim stanjem.« (ibid.: 18) Pričujoči blok naj bo torej izhodišče za tematizacijo različnih oblik privlačnosti spolov, ki s sabo prinašajo različne oblike spolnosti in njenega urejanja, različne spolne usmerjenosti in identitete. Spol, spolnost, spolna usmerjenost in identiteta so po eni strani tarča zatiranja in cenzure, nadzorovanja in kaznovanja, na drugi pa tudi užitka, kreativnosti, svobode in pravic. Literatura FOUCAULT, MICHEL (1991/2000): Zgodovina seksualnosti. Ljubljana: Škuc. KOLETNIK, ANJA, ANA GRM IN MARTIN GRAMC (2016): Vsi spoli so resnični: Transspolnost, transseksualnost in cisspolna nenormativnost. Ljubljana: Legebitra. GRAČANIN, EVA (2016): Prisluhnimo seksualnim delavkam_cem, podprimo dekriminalizacijo seksualnega dela. Narobe, 19. december. Dostopno na: http:// narobe.si/prisluhnimo-seksualnim-delavkam_cem-podprimo-dekriminalizacijo- seksualnega-dela/ (15. februar 2017). MAJERHOLD, KATARINA (2012): Živeti. Ljubljana: Koda. MAJERHOLD, KATARINA (2016): Transspolnost. Narobe, 7. september. Dostopno na: http://narobe.si/transspolnost/ (15. februar 2017). PRVA MOJZESOVA KNJIGA. SVETO PISMO NA INTERNETU. Dostopno na: http://www. biblija.net/biblija.cgi?m=1+Mz+1-2&id13=1&pos=0&set=2&l=sl (15. februar 2017). NUSSBAUM, MARTHA (1999): Sex and Social Justice. Oxford University Press: Oxford. NUSSBAUM, MARTHA (1998): ’’Whether from reason or prejudice’’: taking money for bodily services. Journal of Legal Studies XXVII: 693–724. PRISPEVKI IZ TEGA TEMATSKEGA BLOKA. Katarina Majerhold | Privlačnosti spolov 219 220 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov Alan Soble | Seksualni koncepti 221 Alan Soble Seksualni koncepti1 Abstract Sexual Concepts In the chapter Sexual concepts from the book Philosophy of Sex and Love the author presents di- fferent views and attitudes on how we can understand what is sexual and under what conditions something can be called sexuality; can a mere touch be called sexual or must we have sexual inter- course; is love necessary for the sexual act or can we be aroused and have sexual intercourse witho- ut love? Is sexuality connected solely to reproduction? He explains why homosexual intercourse is on the same sexuality scale as heterosexual even though it can‘t produce children. The author also explores the concept of sexuality being socially constructed and not existing per se, and argues that sexuality has a stronger connection to touch as a form of communication between partners that stimulates the enrichment of sensations than to the act of sexual intercourse itself. Keywords: sexuality, concepts, touch, taste, smell, communication Alan Soble is an American philosopher and author of several books on the philosophy of sex. He has been teaching at the University of New Orleans and Drexel University in Philadelphia. (ags38@drexel.edu) Povzetek V pričujočem poglavju Seksualni koncepti iz knjige Filozofija seksa in ljubezni avtor razgrinja različne poglede na to, kako razumeti, kaj je seksualnost oziroma kaj je seksualno ter pod kakšnimi pogoji je nekaj lahko seksualno: Je lahko seksualen zgolj že dotik ali mora priti do spolnega odnosa? Je za spolni odnos potrebna ljubezen ali smo lahko smo seksualno vzburjeni tudi brez nje? Ali je seksu- alnost zgolj stvar reprodukcije? Razpravlja tudi o tem, da je homoseksualni spolni odnos prav tako seksualen kot heteroseksualni, čeprav ne more ustvariti otrok; da seksualnost po sebi ne obstaja, temveč je družbeno konstruirana. Razpravlja tudi o tem, da je spolnost morda bolj kot s spolnim aktom povezana s tem, da je telesni dotik oblika komunikacije med partnerjema, ki spodbuja obo- gatitev vonjev, okusov, dotikov. Ključne besede: spolnost, koncept, dotik, okus, vonj, komunikacija Alan Soble je ameriški filozof in avtor knjig o filozofiji spolnosti. Učil je na Univerzi v New Orleansu in Filadelfiji. (ags38@drexel.edu) 1  Pričujoče besedilo je prevod poglavja Sexual Concepts iz knjige Alana Sobla The Philosophy of Sex and Love (2. izdaja). Knjiga je izšla leta 2008 v St. Paulu, Minnesota, pri založbi Paragon House. Poglavje je na straneh 47–69. Za dovoljenje za prevod in objavo se najlepše zahvaljujemo avtorju in predstavnikom založniške hiše. 222 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov Filozofija: »(x)(y) [x ljubi y ----> (E w) w je reprezentacija, ki ... )))))]« Ljubezen: ♥ kako naj bom zaljubljen vate ... ♥ Arthur Danto. Predgovor. V Filozofija (erotične) ljubezni Analitična vprašanja Konceptualna filozofija spolnosti se osredinja na seksualno željo, seksualni užitek, seksualno aktivnost, seksualno perverznost, seksualno vzburjenje, seksu- alno namero, seksualne telesne dele, seksualni dotik in seksualno zadovoljitev. Temeljna naloga tega poglavja je pojasniti, kaj sploh so seksualni užitek, seksualna dejavnost, seksualna želja in podobno. Ali pa kako dotik postane del seksualnega užitka? To je zanimivo vprašanje, saj nekatere vrste seksualnega užitka sploh niso povezane z genitalijami, nekatere zadovoljitve, povezane z genitalijami, pa sploh niso seksualne (npr. uriniranje). Tako je naša nadaljnja naloga osvetliti razliko med seksualnimi in neseksualnimi dotiki ter seksualnimi in neseksualnimi občutki. In naprej, kakšna je razlika med seksualno željo in drugimi željami? Če med spolnim odnosom začutimo željo, da bi partnerja/ko ugriznili, se postavlja vprašanje, ali je to še seksualno ali že agresivno dejanje (ali celo oboje)? Katere lastnosti spolnega akta definiramo kot seksualne in ali jih lahko razlikujemo od neseksualnih? Dobra razdelava seksualnih konceptov pojasni logične povezave med različ- nimi pojmovanji. Kateri koncept je logično pred drugimi, ki se nanašajo nanj? Na primer, ali naj razumemo spolno aktivnost kot seksualno željo, ki sproži seksualno aktivnost, ali kot seksualni užitek, ki je posledica seksualne aktivnosti? Da bi razu- meli seksualno perverzijo, moramo najprej razumeti, kdaj je določen akt seksualen in kaj je tisto, kar ga naredi perverznega (gl. Gray, 2002). Naslednja analitična naloga konceptualne filozofije seksa je definirati izpeljave seksualnih konceptov. Na primer, prešuštvo se pogosto dojema kot seksualna dejavnost, v katero so vpletene poročene osebe, ki pa niso poročene druga z drugo. Vendar pa prešuštva ne moremo razumeti, dokler ne razumemo ideje spolne aktivnosti. Postavljajo se tudi vprašanja v zvezi z vlogo spolnih fantazij in spolnih želja, ko ne pride do fizičnega stika. Ali so lahko prešuštne tudi misli? (Matej, 5: 27–30) Naslednji izpeljan koncept, pornografija, je pogosto definiran kot upodobi- tev, ki je tudi ne moremo razumeti brez predhodnega razumevanja seksualne aktivnosti. Če sprejmemo funkcionalistični pristop, po katerem pornografijo doje- mamo kot podobe, ki spodbujajo spolno vzburjenje, potem pornografija temelji na konceptu spolnega vzburjenja. Izpeljani seksualni koncept »prostitucija« je pogosto definiran kot prodaja spolnih storitev, njihova izmenjava za denar ali drugačno kompenzacijo. Ali so po tej logiki ženske, ki se poročijo iz ekonomskih Alan Soble | Seksualni koncepti 223 razlogov, tudi prostitutke? Ali so ženske, ki prodajajo »seks po telefonu«, vključene v seksualno aktivnost? Zaradi omenjenih dilem potrebujemo zakonsko definicijo »spolnega akta«2 in definicije, ki so namenjene potrebam raziskovanja spolnega vedenja. Kako pogosto ljudje seksajo? Kdo je vpleten v homoseksualno spolnost? Ali je zadnje povezano z genetiko? Naš interes za definiranje spolnega akta je tako filozofski kot praktičen. Nekoč sem bil prepričan, da je filozofinja Alison Jaggar v naslednjem odstavku zagovarjala tezo, da dotikanje intimnih delov ni niti nujen niti zadosten razlog za to, da je neki akt seksualen; neki akt je lahko seksualen, ne da bi se pri tem dotikali intimnih delov, dotikanje intimnih delov pa še ne pomeni, da je akt seksualen: … filozofska teorija seksualnosti ... nam mora pomagati začrtati konceptualne meje seksualne aktivnosti, pri čemer nam mora odgovoriti tako na to, kako je lahko negenitalna aktivnost še vedno seksualna, in kako genitalna aktivnost morda ni seksualna. Glede na naše običajno razmišljanje se nam to morda zdi paradoksalno. (Jaggar, 1991: 275) Bodite pozorni: A. Jaggar ne uporablja besede »dotik«, temveč »aktivnost«. Negenitalna aktivnost je zanjo očitno lahko seksualna: ljubkovanje dojk, masaža podplatov in podobno. Toda zakaj Alison Jaggar poudarja možnost, da bi se nam neseksualne genitalne »aktivnosti« zdele paradoksne? Genitalna »aktivnost« (ali dotikanje) je lahko prav tako očitno neseksualna. A. Jaggar tako razloži, zakaj geni- talna aktivnost ni nujno seksualna: »Morda se, glede na običajen lok razmišljanja, zdi to nenavadno, vendar pa, na primer, feminizem posilstva ne definira kot oblike spolnega izraza, ampak kot fizičen napad.« (ibid.) Pravi, da heteroseksualni spolni akt sploh ni nujno spolni akt. To je paradoksal- no, vendar pa ne smemo samo zato sklepati, da je tudi napačno. Prav tako morda ni pravilno, čeprav je postalo običajno. Zdaj vidimo, zakaj Alison Jaggar za vzpo- stavitev argumenta ni navedla ginekološkega pregleda. V citatu uporabi pojem »aktivnosti« na dva načina: ko trdi, da genitalna »aktivnost« morda ni seksualna, pri tem misli le na spolni akt; ko pravi, da je negenitalna »aktivnost« lahko seksu- alna, misli na nekaj širšega. Paradoksalni pogled na posilstvo je nujen zato, da ovržemo trditev, da je vključitev genitalij zadosten pogoj za to, da je akt seksualen, kar kaže tudi primer ginekološkega pregleda. Prav tako je nenavadna napaka omejevanje besede »aktivnost« na koitus; feminizem vztraja, da je seksualnost več kot zgolj penetracija (penisa v vagino), kar je prevladujoč pogled v patriarhalnih kulturah.3 Trditev, da 2  Za zakonske definicije »spolnega akta« in izpeljanke seksualnih konceptov gl. Posner in Silbau- gh, 1996. 3  Nekatere viktorijanske lezbijke, ki so prakticirale kunilingus, »so se počutile popolnoma nedolž- ne«, ko so jih obtožili, da so seksualne partnerice, saj sebe niso opredeljevale kot lezbijke, ker so 224 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov lahko posilstvo definiramo ne kot spolni akt, ampak kot fizični napad, pa je prav tako premalo natančna: to redefinicijo so predlagali predvsem v pravnem kontek- stu. V filozofskem kontekstu, kakor ga predlaga A. Jaggar, je morda bolje reči, da je posilstvo opisljivo kot fizični napad, ki bolj kot neseksualne (npr. pretep s pestmi) primarno vključuje seksualne elemente. Seksualna aktivnost Filozofinja Janice Moulton je opozorila: »Nekatero poljubljanje je seksualno, drugo ne. Včasih je seksualen že pogled, drugič je seksualna prav odsotnost pogle- da.« (Moulton, 2007: 46) Z namenom, da bi opravili svojo konceptualno nalogo, poskušajmo analizirati »seksualno aktivnost«.4 Morda bo to razrešilo Moultonino uganko. 1. Spolno aktivnost lahko definiramo kot aktivnost, ki vključuje stik s telesnimi deli – na primer dotikanje intimnih delov z roko. V tej analizi najprej katalogiziramo intimne telesne dele; akte pa opredeljujemo kot seksualne le, če vključujejo stik s temi deli. Toda seksualno je lahko tudi flirtanje, pogovarjanje po telefonu, ali pošiljanje elektronske pošte, čeprav nimamo opravka z intimnimi deli. Zdi se torej, da telesni stik ni nujen. (Spolni akt s kondomom je še vedno spolni akt.) In naprej, masiranje prsi je (lahko) seksualno, če to počne ljubimec ali ljubimka, ne velja pa to v primeru preventivnega zdravniškega pregleda za raka dojk; omenili smo tudi že ginekološki pregled in uriniranje. Skratka, zgolj stik z intimnimi deli ni dovolj, da bi bil neki akt seksualen. Ta pogled »spolni akt« logično povezuje z »intimnimi deli«. Vendar, ali sploh razumemo, kaj naj bi bili »intimni deli«? Dve osebi se lahko na hitro rokujeta, pa to ni nič seksualnega; vendar pa bi si lahko tudi toplo stisnili roki in začutili potrebo po seksualnem užitku. Roke včasih uporabljamo seksualno, drugič neseksualno. Ali so potem roke intimni del telesa? To je odvisno od dejavnosti, v katere so vpletene. Zato ne moremo reči, da je neki akt seksualen, ker vključuje intimne dele; prej je del telesa seksualen, ker je seksualen njegov način uporabe. »Intimni telesni deli« so logično odvisni od »seksualne aktivnosti«, in ne nasprotno (znova pomislite na ginekološki pregled). 2. Nekateri filozofi in teologi so vprašanja moralnosti seksualnosti obravnavali v okviru prokreativne funkcije. Toda k prokreativni naravi seksualne aktivnosti lahko pristopamo bolj analitično kot normativno. S tem mislimo, da lahko seksualno (tako kot patriarhalna družba) definirale spolnost kot penetracijo penisa v vagino (Jay, 1983: 9). Sodobni feminizem se izogiba takšnemu stališču in trdi, da je lezbična seksualnost avtentična in se je ne smemo sramovati. Gl. Frye, 1992. 4  Humorni prikaz težav pri definiranju »spolnega akta« nam ponudi Christina Greta: »Ali bova seksala ali ne?« Nanaša se na Portmanovo pojmovanje (2002: 231), da mora seksualni akt vključe- vati dotik kože druge(ga). Alan Soble | Seksualni koncepti 225 dejavnost analiziramo kot tisto, ki nosi v sebi prokreativni potencial v biološkem pomenu. Glavni primer tega je seveda heteroseksualni spolni odnos. Toda taka analiza je preozka, da bi jo uporabili za definicijo seksualnosti aktov, saj veliko dejanj, ki jih po navadi štejemo za seksualne, ni prokreativne narave (na primer poljubljanje). Bolj prepričljiva bi bila formulacija, da so (I) seksualni akti tisti, ki so prokreativni po svoji strukturi in (II) tisti, ki so fiziološki ali psihološki predhod- niki ali dejavniki, ki vodijo k aktom pod točko (I). Ta definicija »spolnih aktov« dopol- njuje pogled na to, kaj je spolni akt. Toda ali je dovolj široka? Samozadovoljevanje ni niti prokreativno niti ne predhodnica koitusa, zato je pravšnji nasprotni primer doslej predstavljeni analizi. Tomaž Akvinski, na primer, samozadovoljevanje celo obsodi kot seksualno nenaravno; zanj prokreativni potencial ni nujni pogoj za to, da bi bil neki akt seksualen. Kljub temu izpolnjevanje pogojev iz točk (I) in (II) zadostuje, da neki akt imenujemo seksualen, čeprav to ni nujno. Ponuja se še en popravek: točka (III), akti, ki so fizično podobni aktom, ki so opredeljeni kot seksualni glede na točko (I) ali (II), so prav tako seksualni. Samozadovoljevanje je lahko prav tako seksualni akt: penis, ki se ga oklepajo prsti, je dovolj podoben penisu, ki ga objema vagina. Vendar pa ta nejasni tretji pogoj ne pripomore k predlagani analizi, saj so lahko nekatere seksualne perverzije (npr. fetiš do čevljev) seksualne, ne da bi – če moški penisa ravno ne vtakne v čevelj – bile podobne koitusu ali spremljevalnim dejavnostim. Ta analiza tudi implicira, da so istospolni akti, ki niso prokreativni, seksualni, ker ali ko so podobni oz. posnemajo heteroseksualne akte.5 Vendar se to zdi napačen razlog za pravilen sklep. Tako homoseksualne kot heteroseksualne spolne akte bi namreč bilo bolje razumeti kot seksualne v smislu užitka, ki ga dajejo. Morda so potemtakem predstavljeni trije pogoji prej analiza moralne seksualnosti (podobno kot pri Akvinskem), ne pa analiza seksualnosti per se. 3. Problem prvih dveh analiz je namreč v tem, da napeljujeta k domnevi, da so seksualni tisti akti, ki dajejo seksualni užitek: držanje za roke je seksualno, ko povzroči seksualni užitek; prokreativni (in neprokreativni) akti so seksualni, ko dajejo seksualni užitek. Robert Gray (1978) meni, da »smo zato prisiljeni k sklepu«, da je ustvarjanje spolnega užitka tako nujni kot tudi zadovoljivi pogoj za definiranje nekega akta kot seksualnega: »vsakršna aktivnost lahko postane seksualna«, če nam nudi seksualni užitek, in »nobena aktivnost, ki ne daje seksualnega užitka, ni seksualna«. »Seksualni akt« je tako odvisen od definicije seksualnega užitka (Gray, 1978: 61). Seksualna aktivnost in seksualni užitek sta tesno povezana, saj je seksualna aktivnost pogosto vzrok spolnega užitka. Toda če je užitek merilo seksualne aktiv- nosti, potem ta ne more biti tudi mera za njeno kakovost. Torej, ta analiza zameša kakovost spolnega akta (to, da nam spolni akt daje užitek) z definicijo spolnega 5  Zillmann meni, da so homoseksualni spolni akti v »tekmovalnem odnosu« s heteroseksualnimi (1984: 19). 226 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov akta. Nekateri seksualni akti ne dajejo nikakršnega užitka, pa so še vedno razuml- jeni kot seksualni.6 Predstavljajte si partnerja v dolgotrajni zakonski zvezi, ki sta izgubila seksualno zanimanje drug za drugega. Rutinsko še vedno seksata oz. sta vpletena v spolni akt, čeprav jima to ne daje užitka. Zgornja analiza nam onemogoča, da bi njun seks označili kot slab (brez užitka). Namesto tega moramo reči, da sta vpletena v seksu- alni akt, vendar se jima je ta ponesrečil. In ker je »seksualni akt« logično odvisen od »seksualnega užitka« in ne nasprotno, ne moremo reči, da je seksualni užitek le tip užitka, ki je posledica spolnega akta. Kako naj potemtakem seksualne užitke razlikujemo od drugih vrst užitkov? Filozofa Deborah Rosen in John Christman sta predlagala analizo, ki je podobna Grayevi: Seksualna aktivnost ... je razpon tistih aktivnosti, pri katerih je občutek seksu- alnega ... bistveni subjektivni element ... Seksualna aktivnost je tista, ki bistve- no vključuje takšno čustvo; je aktivnost, pri kateri je takšen občutek temeljna komponenta. (Rosen in Christman, 1997: 203) Rosen in Christman definirata seksualni akt v smislu seksualnega občutka in ne seksualnega užitka zato, ker nekateri ljudje poročajo, da so njihovi seksualni občut- ki boleči, intenzivni in podobni pritisku (hkrati pa to ne izključuje izkušnje užitka). Toda številni seksualni akti ne vključujejo seksualnih občutkov. Pomislimo na per- spektivo prostitutke, ki ima vsak dan več spolnih odnosov, ob katerih ne doživlja niti seksualnih občutkov niti seksualnega užitka; ali pa na drugi strani moškega, ki se med spolnim odnosom s svojim užitka željnim dekletom dolgočasi, saj ga bolj zanima gledanje nogometa ali košarke. Rosen in Christman v svoji analizi pove- zujeta seksualno aktivnost z odzivnostjo na seksualno aktivnost. A podobno kot Gray zamenjata ontološko kategorijo akta (kot seksualnega ali neseksualnega) z njegovimi kontingentnimi naključnimi posledicami (ali ustvarja užitek ali občutek). 4. Videli smo, da je fizično gibanje »polisemantično« (ima več pomenov): dotik rok ima lahko prijateljski ali seksualni pomen. Ali se lahko zanesemo na to, da nam namen gibanja sporoči, ali gre za seksualni in neseksualni akt? Jerome Neu, filozof psihologije, pravi, da oseba, ki si petnajstkrat na dan umije roke, ni nujno obsesivno-kompulzivna, saj gre lahko za kirurga. Prav tako ima uriniranje po drugi osebi povsem dru- gačen pomen, če je izvedeno kot akt spolne predigre, ali kot akt zdravljenja rane, ki jo je povzročil morski ježek. (Neu, 1991: 207–208) 6  Primorac se v knjigi Etika in seks (47–49) strinja z Grayem. Gl. Hamilton, 2001: 125–141; Soble, 2006: 20–22 in 785–786. Alan Soble | Seksualni koncepti 227 Stisk roke, ki povzroča seksualno ugodje, je kljub temu, da je bil morda storjen pod pretvezo običajnega prijateljskega stiska roke, še vedno seksualni akt – vsaj za tega, ki ga dojema kot takega. Ideja, da moramo seksualne akte analizirati v okviru seksualnega namena, izhaja iz zakonskih določil. Ena od legalističnih defini- cij »seksualnega dotika« je, da gre za »vsakršno zavestno dotikanje intimnih delov bodisi žrtve bodisi storilca ali tudi oblačil, ki te dele prekrivajo, če lahko to zavestno dotikanje upravičeno razumemo kot dotikanje, namenjeno seksualnemu vzburje- nju ali užitku« (Estrich, 1987: 83). A tudi predlog analize »seksualnega akta« v okviru namere odpira vrsto vpra- šanj. Par, ki ima spolni odnos le z namenom reprodukcije, sebi odreka spolni užitek (v skladu z Avguštinovim napotkom), hkrati naj bi bil to visokoduhovni akt, ker nje- gov namen ni izzvati ali okusiti seksualni užitek. Ali pa primer šivilj, ki so ugotovile, da lahko, zaradi konstrukcije šivalnih strojev, med delom spontano masturbirajo (Gray v Reuben, 1978: 61); na neki točki so ugotovile, da so seksualno vznemirjene. Morda so bile trenutek pred tem povsem nenamerno seksualno vznemirjene in so nehote masturbirale ter bile seksualno aktivne. Skratka, namen ustvariti ali dožive- ti seksualno izkušnjo ni nujni pogoj za to, da je neki akt seksualen. Morda seksualni užitek ni namen seksualne aktivnosti, vendar pa prav tako namen seksualne aktivnosti ni vedno prokreacija. Lezbijke in geji doživljajo sek- sualno željo in vzburjenje, čeprav njihov seks nima prokreativnega namena; in pogosto tudi heteroseksualni spolni odnosi niso prokreacijski. Uporaba kontra- cepcije namenoma preprečuje zanositev in zavestno ukinja prokreacijo. Zato je morda uporaba pojma »namen« nepomembna za definicijo seksualnosti akta. Posiljevalec denimo prisili žrtev v spolni odnos morda zato, da bi občutil seksualni užitek, morda je njegov namen ponižanje žrtve, morda izkazovanje moškosti in nadvlade (kar se pogosto dogaja v zaporih), v nekaterih primerih pa hoče doseči vse to. To, da želijo nekateri posiljevalci namenoma ponižati svoje žrtve in nad njimi uveljaviti svoj premoč, ne pomeni, da ti akti niso seksualni, saj je namen pri tem nepomemben. Namreč, posiljevalec je uporabil posilstvo kot učinkovito meto- do za degradacijo svoje žrtve, ki bo na ta način občutila vseprevladujoči sram nad spolnim aktom, v katerega je bila prisiljena. Številni razlogi, ki botrujejo spolnim odnosom, močno nasprotujejo razumevanju seksualnega akta v luči njegovega namena. Seksualna želja Naslednji pristop definira seksualno aktivnost kot seksualno željo. Nasproti Hobbesovemu dualističnemu pristopu, po katerem je seksualna želja želja po užit- ku in zadovoljitvi seksualnega užitka druge/ga, filozof Alan Goldman (2007) ponudi naslednjo definicijo: »Seksualna želja je želja po stiku s telesom druge osebe in po užitku, ki ga takšen stik prinese; seksualna aktivnost je aktivnost, ki teži k zadovol- 228 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov jitvi takšne želje.« (Goldman, 2007: 56) Kakšni so užitki seksualnega stika? Nekateri užitki stika z drugimi so seksualni, drugi so aseksualni. Medsebojno razlikovanje ni vedno najlažja naloga, saj ni vsak užitek, ki izhaja iz fizičnih stikov, seksualen. Zato moramo Goldmanovo definicijo modificirati: seksualna želja je želja po stiku, ki ustvarja seksualni užitek. Analiza seksualne želje in seksualne aktivnosti je odvisna od predhodne logične definicije seksualnega užitka. Je seksualna želja primerno opisana kot želja po fizičnem stiku in užitkih, ki jih daje? James Giles (1994), še en filozof, definira seksualno željo kot »željo po golih telesih in vzajemnih telesnih stikih« (Giles, 1994: 353). Zadnji del Gilesove definicije je podoben Goldmanovi. Toda ali je želja po stiku oziroma želja po dotiku nujna za seksualno željo? Včasih je seksualna želja le želja po goloti telesa. Ali pa si oseba morda želi le vonjati spolne organe druge osebe (brez »neposrednega« fizičnega dotika). Iz Goldmanovega razmišljanja bi lahko sklepali, da želja ni seksualna, če si oseba želi užitek brez spolnega ali telesnega stika (npr. če si želi užitka, ki izvira iz gledanja telesa drugega). To se zdi napačno (ali nenavadno) sklepanje, kar pome- ni, da želja po telesnem stiku ni nujen element seksualne želje. Lahko bi trdili, da vonjanje in gledanje že vsebujeta nadomestni (»posredni«) stik in zatorej sta seksualna. Ali je to ekstrapolacija želje? Podobno nekateri parafili (oznaka, ki v psihologiji označuje »perverznost«) izražajo željo po dotikanju čevljev in vonjanju spodnjega perila brez fizičnega stika. Nekateri to imenujejo posebne vrste prošnje oz. želje, drugi tak način opisujejo kot nekaj briljantnega, saj feti- šizem seksualno željo po telesnem stiku na varen način psihološko nadomesti z uporabo fetišističnega objekta (božanje čevljev naj bi bil namreč nadomestek za materin penis ali prsi7). Pravzaprav Giles predlaga, da naj bi bili fetišistični objekti »neživi telesni podaljški«, ki naj bi »simbolizirali telo« ali bili celo »umislek nekega telesa«. Ta nenavadno zapleteni pogled nam daje resnično veliko misliti. A vznemi- rjujoč je tudi Goldmanov predlog. Tako na primer trdi, da voajerizem ni seksualen ali pa je zgolj psevdoseksualen, saj mu manjka želje po zadovoljitvi, ki bi izhajala iz fizičnega stika. Obenem trdi tudi, da je seksualen, vendar da gre za perverzijo želje, saj odstopa od statistično standardizirane norme želje (Goldman, 2007: 58, 69). Toda če je voajeristična želja seksualna, si mora voajer v skladu z Goldmanovo definicijo vsaj v nekem smislu želeti določenega stika. A tukaj nastane naslednji zaplet. Mlad človek, ki se seksualno šele prebuja, lahko izkuša seksualno željo, vendar še nima ideje, kaj natančno početi z drugo osebo, da bi prišlo do izpolnitve želje, ali pa nima ideje, da je fizični stik oziroma da so gola telesa naslednji (vendar ne nujen) korak k izpolnitvi želje. Nekaterih vidikov seksualnosti se moramo naučiti (glej naslednje podpoglavje o družbenem kon- struktivizmu), nekateri pa so tudi moralno »obremenjeni«: denimo, oseba X si želi 7  Ta Freudova tema je vseskozi prisotna v Kaite, 1995. Alan Soble | Seksualni koncepti 229 osebe A, vendar pa si ne želi dotika s to osebo, ker ve, da je poročen/a. Težavnost določanja nekaterih dogodkov kot cilja seksualne želje implicira, kakor trdi filozof Jerome Shaffer (1997), da seksualna želja ni želja za nekaj ali po doživetju nekega dogodka (Shaffer, 1997: 2–3). Torej je stališče Goldmana, ki je željo identificiral kot seksualno glede na njen cilj, napačno. Po Goldmanovem mnenju seksualna želja ni navadna želja, ali sploh želja, ampak prej »stanje«. Seksualna želja je bolj podob- na čustvu (ki vključuje prepričanja, občutke in dejanja), in obstajajo razlike med čustvom in stanjem, zato seksualna želja ni enaka žeji in lakoti, ker žeja in lakota nista čustvi. V nasprotju s tem Shaffer opredeljuje pohotnost (Avguštin za pohot- nost uporabi izraz »poželenje«) za počutje, podobno zdolgočasenosti ali žalosti8. Katere so potemtakem značilnosti seksualne želje? Shaffer meni, da lahko seksu- alno željo opredelimo kot seksualno, ko jo spremljata seksualno vznemirjenje in vzburjenost. To se zdi smiselno, saj seksualna želja pogosto vodi v seksualno vzbu- rjenje. Toda kaj sta seksualna vznemirjenost in vzburjenje v primerjavi z drugimi vrstami vzburjenja? Seksualno vzburjenje je za Shafferja »seksualno, če vključuje seksualne oz. intimne dele«. Če to velja, potem so lahko negenitalne aktivnosti (kot so poljubljanje, božanje rektuma) seksualne le, če sprožijo genitalno vznemirjenost kot dopolnilo njihovemu lastnemu tipu užitka, kar pa se ne zgodi vedno.9 Dodatni pogled pa je lahko najpomembnejši. Za Goldmana niso vsi fizični dotiki seksualni: če je želja po pestovanju otroka zgolj želja po izkazovanju naklonjenosti in ne želja po užitku fizičnega stika, potem tega dejanja starša ne moremo opre- deliti kot seksualno (Goldman, 2007: 57–58). V skladu z njegovim pogledom akt ni seksualen, če ni seksualna želja, ki vodi v ta akt. Iz tega sledi tudi, da dejanja ženske, ki spolno storitev opravi za denar, ne moremo opredeliti kot seksualni akt, saj pri tem (npr. oralnem seksu) ne pride do zadovoljitve njene seksualne želje, podobno kot seksualne želje ne vsebuje pestovanje dojenčka. Prostitutka opravi določeno spolno storitev zato, da plača najemnino in kupi živila, da torej zadovolji svojo potrebo po bivališču in hrani.10 Če naj bi bila Goldmanova analiza pravilna, potem moramo resno vzeti »antiesencializem« oziroma »družbeni konstruktivi- zem«. Spolna storitev prostitutke nima nikakršnega seksualnega pomena zanjo, 8  Tudi Scruton (1986) podobno razlikuje med seksualno željo in poželenjem. 9  Jacobsen (1993: 630) o analizi seksualne želje (njegovo stališče se prav tako nanaša na Shafferja) trdi, »da so naši koncepti o seksualni želji odvisni od našega pojmovanja seksualnega vzburjenja. Vendar pa lahko izvor te teme izsledimo ..., saj je seksualno vzburjenje primarno vzburjenje naših organov, ki so seveda tudi reproduktivni organi ... Zardelost, potenje in srbenje ušesnih mešičkov svoj status znakov seksualne vzburjenosti dolgujejo znani, vendar kontingentni povezavi z vzburjen- jem seksualnih reproduktivnih delov.« Pa vendar, če je povezava med spolno vzburjenostjo in željo zgolj kontingentna, ali je Jacobsen pravilno analiziral seksualno željo? Gl. tudi Soble, 2006: 222–228. 10  Nekatere spolne delavke se strinjajo, da lahko spolne akte razumemo kot ponudbo storitev (Shrage, 1999: 259–261). Študenti ameriških in kanadskih fakultet priznavajo, da zanje oralni seks ni spolni odnos, čeprav menijo, da gre za spolno aktivnost (Randall in Byers, 2003; Sanders in Rei- nisch, 1999). Študenti so v tem smislu podpirali Billa Clintona, ko je zanikal, da bi imel spolni odnos z Monico Levinsky. 230 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov četudi ima pomen za njenega klienta. Sociološki in psihološki kontekst, v katerem opravi akt, preprečuje, da bi ga imenovali seksualni. Družbeni konstruktivizem Morda pa akti, ki jih imenujemo seksualni, nimajo esence ali skupnega ime- novalca in je zato naš konceptualni projekt obsojen na propad.11 Akti, v katere je vključen le en telesni del, so včasih seksualni, drugič ne. Nekateri dotiki in gibi so v neki kulturi prepoznani kot seksualni, v drugi ne. Seksualno vzburjajoči vonji, gibi in oblačila se spreminjajo od okolja do okolja in iz obdobja v obdobje. Zato so kot seksualni prepoznani le določeni gibi v določeni kulturi, saj jim okolje pripiše družbeno in seksualno definicijo. Zgodovina človeške seksualnosti je, če sledimo Michelu Foucaultu, predvsem zgodovina naših navad in diskurzov o seksualnosti.12 Družbeno ustvarjamo z besedami. Ne obstaja nekaj takšnega, kot je »masturba- cijska norost« (Engelhardt, 1974; Gay, 1986) ali »nimfomanija«; to niso medicinske ali psihološke osebnostne motnje, patologije. No, obstajajo, vendar samo zato, ker smo nekatera dejanja in vedenja ločili od drugih in njih tako poimenovali, ne pa zato, ker bi nimfomanija ali masturbacijska norost, tako kot recimo luna, obstajale neodvisne same po sebi, neodvisno od našega jezika, opažanj in ocen- jevanja. Na imenovanju družbenih skupin, kot so »kmetje«, »čarovnice« in »japiji«, je nekaj nenaravnega13; prav tako kot pri imenovanju nečesa za »perverzijo«, »priložnostni seks« ali »homoseksualnost« (gl. Foucault, 2010; Davidson, 2002; Edwards, 1981: 80–81). Prav zato lahko rečemo, da homoseksualnost ni obstajala, dokler ni Benkert14 leta 1869 izumil besede zanjo. Poveden je naslov knjige Davida Halperina, Sto let homoseksualnosti. Tak pogled na stvari imenujemo »družbeni konstruktivizem«. Kakor je povedal eden njegovih zagovornikov (Padgug v Stein, 1992: 54), »sam pojem in konteksti seksualnega vzburjenja« se tako zelo razlikujejo glede na spole, razrede in kulture, da »ne obstaja abstraktna in univerzalna kategorija erotičnega ali seksualnega, ki ne bi zahtevala sprememb v vseh družbah.« Nancy Hartsock je to pojasnila s trditvijo: Seksualnosti ne bi smeli razumeti kot esenco ali sklop lastnosti, ki definira 11  Za Wittgensteinovo podobno stališče o človeški seksualnosti gl. Hamilton, 2001: 125–141. 12  Gl. Foucaultovo Zgodovino seksualnosti (2010), ki se pogosto citira kot bogat vir družbenega konstruktivizma (Rose, 1996). Družbeni konstruktivizem (zlasti glede homoseksualnosti) so zago- varjali in razvijali Halperin, 1990; Katz, 1995; Murphy, 1994. Temu pogledu so nasprotovali Boswell, 1980; Mohr, 1992: 221–242; Paglia, 1992: 170–248; Posner, 1992: 23–30 in Soble, 1996: 122–127. Steinova antologija esejev Forms of Desire (1987) pa obravnava obe plati. 13  Primeri so povzeti po Steinu, 1987. 14  O Benkartu gl. Gay, 1986: 224. Alan Soble | Seksualni koncepti 231 posameznika/ico, niti ne kot sklop želja in (zlasti genitalnih) potreb posame- znika/ice. Namesto tega moramo seksualnost razumeti kot zgodovinsko in kulturno konstrukcijo. Erotizirano lahko postane karkoli. (Hartsock, 1983: 156) Zato se strinjamo z Atkinsonovo (2006), da lahko tudi heteroseksualnost in njen »glavni dogodek«, tj. spolni akt, postane erotiziran, ali pa neerotiziran, to je odvis- no od družbenih potreb. V tem smislu tudi standardnega prokreativnega akta ne moremo razumeti za naravnega ali seksualnega. Ni nujno, da je seksualna želja usmerjena na določen cilj ali objekt; z izkušnjo seksualne želje lahko povežemo karkoli. In koliko spolov sploh obstaja? To vprašanje zastavljam, ker nam pomaga razumeti družbeni konstruktivizem. Odgovor, ki se ga nauči vsak otrok, je »dva«. Ženska ima vagino, moški penis. Obstajajo pa seveda tudi manj jasni primeri, na primer, ko oseba nima genitalij ali pa ima genitalije obeh spolov in je zato pred- stavnik obeh spolov ali pa nobenega (gl. Fausto Sterling, 1993: 20–24). Kljub temu pa so biološke kategorije »ženske« in »moškega« trdne, v nasprotju s kategorijami »družbenega spola«, »spolne identitete« in »spolne usmerjenosti«. In čeprav so si moški in ženske intelektualno bolj podobni kot različni in se nam zdijo morda transspolne osebe in transseksualci nenavadni (gl. Hirschfeld, 1991; Bullough in Bullough, 1994), pa v vsakdanjem življenju nimamo težav s tem, kako prepoznati oba spola pri ljudeh, živalih in celo rastlinah. Oziroma vsaj tako se zdi. Število spolov v človeški družbi je namreč odprto za analizo družbenega konstruktivizma. Predstavljajte si fotografijo dveh oseb, ki sta genetsko moškega spola. Ena od njiju je videti kot ženska. Ljudje, ki ne vedo, da je genetsko moški, ga ocenijo za privlač- no žensko in morda začutijo seksualno zanimanje ob pogledu nanjo. Pri tem lahko rečemo, da se ta oseba zanaša na družbeni konstrukt ženskosti, pri čemer pa ni nujno, da je njena spolna orientacija homoseksualna. V zgodovinskem pregledu biomedicinske znanosti spola, delu z naslovom Ustvarjanje spola, je zgodovinar Thomas Laqueur (1990) podal bolj pisano zgodbo o spolu. Laqueur trdi, da v biomedicinski znanosti obstajata dva modela spola: enospolni, ki izvira iz antike (vštevši Grke) in je ponekod še prisoten, in dvospolni model, ki je sodoben način razlikovanja med spoloma ter izvira iz 18. stoletja. Pri enospolnem modelu obstaja le en spol: moški. Ne glede na očitno drugačnost ženske (nosečnost, rojstvo otroka), ali pa morda prav zato (psihološka obramba) so antični učenjaki – večinoma moški – gledali na žensko večinoma kot na modifika- cijo moškega. Na primer, vagino so definirali kot navznoter obrnjeni penis; mater- nico so dojemali kot interna moda. Grško besedo kaulos so uporabljali tako za vagino kot za penis. Enospolni model vztraja v angleščini: »ženska« in »moški« sta »male« in »fe-male«, »man« in »wo-man«. Ženska je, slovnično gledano, modifikacija moškega. V skladu z Laquerjevim stališčem število spolov ni temeljilo na bioloških in znan- stvenih opazovanjih. V antiki in srednjem veku pri enospolnem modelu niso vztra- 232 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov jali iz empiričnih razlogov, temveč zato, da so zadovoljili svojim ideološkim, filozof- skim in kulturnim prepričanjem, četudi so ta nasprotovala empiričnim dejstvom. Biološki spol namreč razumemo drugače kot družbenega. Biološki spol dojemamo kot nespremenljivo podstat, medtem ko je družbeni spol kulturna superstruktura, ki prevzema številne oblike. Vendar pa tudi biološki spol ni bil vedno razumljen kot ultimativna naravna podstat, ki je v interakciji z družbenimi, kulturnimi in etničnimi dejavniki, ki tvorijo družbeni spol. Za antične Grke je bil spol (moški, kot prednostni v razmerju do ženskega, ki je imel nižji status) nekaj prvenstvenega in naravnega (Laquer, 1990: 8, 134). Starogrške kulturne vrednote družbenega spola so zato igrale pomembno vlogo pri oblikovanju ideje o biološkem spolu, po kateri je obsta- jalo le eno »kanonsko telo«, moško (ibid.: 63). A pojav modernega, dvospolnega modela ni sovpadal z napredkom ugotovitev anatomske vivisekcije, medicinskih ilustracij in eksperimentiranja na področju biomedicinske znanosti (ibid.: 67–69; 148–150); pravzaprav je bil njegov predhodnik. Zedinjenje v znanstveni skupnosti glede današnjega, za nas navadnega modela dveh spolov, je obstajalo še pred zadostnimi empiričnimi dokazi o tem (podobno kot je med znanstveniki – ne pa tudi duhovščino – heliocentrizem izrinil geocentrizem veliko pred obstojem empi- ričnih dokazov zato) (gl. Kuhn, 1959). Empirične dokaze so retroaktivno uporabili za upravičevanje bodisi enospolnega bodisi dvospolnega modela, o katerem pa so že imeli soglasje, doseženo na drugi podlagi. Torej, spol je, trdi Laqueur, »narejen« oziroma družbeno konstruiran na podlagi kulturnih dejavnikov: družbenih, politič- nih, metafizičnih in filozofskih. Temu bi lahko oporekali: amebe se reproducirajo aseksualno in obstajajo zgolj kot en spol. Vendar pa smo ljudje drugačni. Ne reproduciramo se (še?, morda smo se kdaj?) s partenogenezo; če bi se, bi bili moški neuporabni, človeštvo pa bi bilo enospolno (gl. Concar, 1996). Zato lahko pravilno sklepamo, da sta od nekdaj obstajala dva biološka spola. In če to drži, potem so konstruirane naše ideje o spolu, ne pa sam spol. Morda ima Laqueur prav, ko pravi, da »ni znanstvene podlage«, ki bi bila temelj izbire med enospolnim ali dvospolnim modelom pri človeku (Laquer, 1990: viii). Ni trdnih dejstev, ki naj jih odkrije znanost; pri konstruiranju tistega, kar želimo, smo prepuščeni lastni iznajdljivosti in virom (vključno z makiavelijsko politično manipulacijo). In če ima jezik – dejanja imenovanja in uvajanja neologizmov – moč ustvarjanja, če označevanje določa družbeno realnost označenega, potem se zdi spraševanje o tem, koliko spolov obstaja v resnici, brezplodno. Ne glede na ta pogled na anatomski spol je družbeni konstruktivizem o člo- veški seksualnosti drugačna zgodba15. Spomnimo se Hartsockove izjave, da v tem »primeru lahko postane erotizirano vse«. Če je to res, potem vse naše želje, pre- ference glede spolnih partnerjev, seksualnih položajev in aktivnosti, določajo sile 15  Sam mislim, da se Laqueur moti. Gl. Soble, 2003. Alan Soble | Seksualni koncepti 233 kulture. To implicira, da je lahko vir našega seksualnega vzburjenja in želje karkoli; ne nazadnje, nekaterim seksualni užitek prinašajo resnično nenavadni predmeti. Vendar pa kljub temu obstaja neki skupni imenovalec naše seksualnosti, morda minimalen, vendar temeljni: kulturno nespremenljiva subjektivna izkušnja seksu- alnega vzburjenja in užitka – univerzalna kategorija seksualnosti, ki pa jo Hartsocks zanika. In čeprav se zdi, da je analiziranje subjektivne izkušnje seksualnega vzburjenja in užitka filozofsko brezplodno, to še ne pomeni, da nam ostane zgolj družbeni konstruktivizem. Ne verjamem, da lahko uspešno argumentiramo, da se seksualni užitek radikalno razlikuje od kulture do kulture ali da nima esence16. Seksualni uži- tek je namreč preveč vezan na organsko telo, tako kot užitek pri hranjenju. Polisemičnost (polisemija) Podobe, jezikovni elementi (besede, stavki) in telesni gibi so lahko polisemični, tj. imajo več pomenov. Predstavljajte si fotografijo, na kateri sedi gola ženska z razprtimi nogami. Interpretiramo jo lahko na več načinov: da se pripravlja na sek- sualni akt; da gledamo nekoga ranljivega; nekoga, ki od nas zahteva pozornost; ali, ne nazadnje, nakoga, ki gleda televizijo. Zdaj pa si zamislite fotografijo, na kateri ženska oralno zadovoljuje moškega. Fotografijo lahko interpretiramo kot izraz ženskega obvladovanja situacije: ona daje užitek, lahko za trenutek zastane, spremeni gibanje, početje prekine s kašljanjem. Ona ima izbiro in moč, ona dolo- ča dolžino moškega užitka. Morda pa ima nadzor on: njena usta, ustnice in jezik uporabi za doseganje užitka. Kaj pa če eksperimentirata? Če njo zanima okus nje- govega penisa, njega pa občutek topline, ki ga dajejo njega usta? Fotografiji lahko interpretiramo na več načinov, vsebina teh interpretacij pa ni zasidrana. Prav tako njunega pomena ne določa zunanji družbeni kontekst, v katerem sta nastali in v katerem ju opazujemo; družbena konstrukcija seksualnosti ni dovolj močna, da bi nas prepričala v en sam način interpretacije omenjenih fotografij in aktov. Polisemični pa nista le fotografiji seksualnih aktov, ampak tudi sama akta. »Kaj pomeni, če ženska moškemu reče: ‚Pofukaj me?‘ Ali je to prošnja ali ukaz? Ali se podreja ali nadzoruje?« (Strossen v Hunter, 1995: 162) Naše kulturno okolje nas pogosto sili, da neki seksualni akt interpretiramo na določen način. Na primer, ženske (ali njihove fotografije), ki moškega oralnega zadovoljujejo, po navadi razu- memo kot ponižane. Hkrati se morda zavedamo, da je takšna predstava posledica avguštinskega negativnega pogleda na seksualnost in da bo naša interpretaci- 16  In naprej: če seksualnost radikalno variira od kulture do kulture, če ni nobene univerzalna zna- čilnost seksualnih aktov, ki bi povezovala eno kulturo z drugo, potem aktov iz različnih kultur sploh ne moremo identificirati kot seksualne in zato tudi ne moremo odkriti, da kultur ne prečka neka seksualna esenca (Diorio, 1989: 23–31). Gl. Giles, 2006. 234 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov ja dejanja (ali njegovega posnetka) drugačna, če prihajamo iz bolj liberalnega okolja. Izrazi seksualnih aktov in sami seksualni akti so polisemični in se upirajo enoznačnemu razumevanju, ki bi ga znotraj omejenega števila mogočih inter- pretacij določal en družbeni kontekst. Fluidnost in pluralizem kontekstov pa nam omogočata alternativna razumevanja.17 Družbena konstrukcija pomena se zdi v tem primeru precej šibka. Dober primer je razvpita naslovnica revije Hustler iz junija 1978. Prikazuje žensko telo v mesoreznici, iz katere gledajo noge in zadnjica, glava in trup pa sta že zmleta v meso za hamburger. Feministična filozofinja Eva Kittay (1984) je naslovnico vključila na svoj seznam pornografskih motivov, ki jih ima še za posebej problematične in jih uvršča med degradirajoče: bičanje, vezanje in posilstvo (Kittay, 1984: 146–147). Po njenem mnenju je naslovnica Hustlerja izraz brutalnosti moških nad ženskami, vendar pa naslovnica v svoji očitni surrealističnosti sporoča več kot to – pri branju te nenavadne in kompleksne podobe bi morali iti korak dlje kot E. Kittay. Hustler je s takšno naslovnico priznal, da so ženske, katerih podobe na straneh revije so namenjene mastrubacijskim potrebam moških, zanje kos mesa. Še več, Hustler je s to naslovnico sporočil, da takšne podobe celo slavi, in kritikom pornografije zabrusil: »Pa kaj?!« Ko prepoznamo to politično sporočilo na naslovnici, se odprejo možnosti za drugačne načine branja. Naslovnica nenadoma pridobi razsežnosti sarkazma; posmehuje se tako konservativnim kot tudi določenim feminističnim predstavam o pornografiji (Carol, 1993: 126–127): »Pravite, da ženske obravnavamo kot meso. No, takole je videti, ko obravnavamo ženske kot meso. Poglejte v revijo: tega ne počnemo.« Ali pa se naslovnica nanaša na »moško željo, da bi eliminirali ‚žensko glavo‘, da bi ostal samo seksualni užitek« in tako »razkriva moški strah pred pamet- no, razmišljajočo žensko« (Barrowclough, 1982: 29). Ne nazadnje pa tudi ne more- mo spregledati faličnosti upodobljenega ženskega telesa in strašljivih interpretacij, ki jo zbudi v moškem nezavednem, in sicer, da je glava upodobljene ženske v res- nici glavica moškega penisa, ki bo zmleta v meso za hamburger. Seksualni občutki Nadaljujmo z Goldmanovo analizo. Goldman pravi, da želimo s seksualnim aktom izpolniti željo po stiku s telesom druge osebe.18 Zakaj si želimo dotika ali se dotakniti druge osebe in ne samega sebe? Če se svoje roke dotaknem sam ali če se 17  To je skladno s Fishevim mnenjem, da »stavek ni nikoli zunaj konteksta« (1980: 284). Noben stravek nima intrinzičnega pomena. Ni jasno, ali to pomeni tudi, da ne obstaja stavek, ki bi imel enak pomen v vseh kontekstih, in da lahko ima naključni stavek pomen v vsaj enem kontekstu. 18  Goldmanova analiza bi lahko pomenila tudi, da masturbacija v samoti ni seksualna, gl. Soble, 1996: 67–71. Alan Soble | Seksualni koncepti 235 je dotakne nekdo drug, gre vendar, s fizičnega vidika, za enako stvar, saj vključuje iste telesne gibe. Filozof Robert Solomon (1942–2007) poda interpretacijo (1975; 2002), da si oseba X želi dotakniti osebe Y in da si želi, da bi ji oseba Y dotik vrnila, ker je seksualnost neke vrste komunikacija; seksualna interakcija po njegovem mnenju ni toliko sama izkušnja seksualnega užitka19 kot izražanje stališč, mnenj in čustev. Russell Vannoy, še en filozof, poda malo drugačen odgovor: Dotiki druge osebe me seksualno vznemirjajo zato, ker me ta oseba seksu- alno privlači in si tudi sam želim dotakniti se njenega telesa. Želja se ne stopnjuje in sporočila telesne govorice seksualno nič ne pomenijo, če mesa druge osebe ne spoznamo za utelešenje seksualne želje. (Vannoy, 1994: 448) Vannoy (1994) ima morda prav, ko trdi, da seksualna interakcija ne more biti zgolj medij za prenos stališč in čustev, ne da bi pri tem ustvarjala tudi seksualni užitek. (Ali je oblika komunikacije le dober seks? Je to primeren povzetek njegove kritike Solomonove misli?) Vendar pa se zdi tudi njegov odgovor napačen, saj »sek- sualna privlačnost« ni niti nujen niti zadosten pogoj za željo po seksualnem dotiku, ki bi vodil v užitek. V prvem poglavju smo obravnavali pogled Ti-Grace Atkinson (1974), ki pravi, da bo takrat, ko bo umetna reprodukcija vrst – učinkovitejša in manj barbarska metoda prokreacije, kot je heteroseksualni spolni odnos – nadomestila telesni spolni odnos, družbena potreba po seksualnosti izginila, spolnost pa bo počasi ugasnila. Natančneje, avtorica meni, da bo izginila seksualnost, kakršno poznamo. Vendar pa bo verjetno ostal opomnik senzualnosti preprostega karnalnega stika kože s kožo, ki bo pripadal posamezniku in bo imel družbeno funkcijo, neodvisno od spolnega odnosa (Atkinson, 1974: 20). T.-G. Atkinson se sprašuje, kakšna bo čista oblika tega opomnika, odvezanega od družbenega pritiska in potreb. In že se ji odpre naslednje vprašanje, ki smo si ga zastavili že zgoraj: Če bo užitek dotika ostal, zakaj mora biti to dotik druge osebe? Zakaj naj ne bi zadoščal dotik same/ga sebe? Mogoči odgovor, ki se razlikuje od Solomonovega in Vannoyjevega, je, da spolnost med dvema ali več osebami omogoča nove užitke, ki jih lahko izkusimo le z dotikanjem drugih oseb. T.-G. Atkinson se temu odgovoru upre: Tisto, kar dobivamo skozi dotik drugega, ne more biti zgolj tehnično in fizično izboljšanje v primerjavi z dotikanjem samih sebe ali lastnih telesnih delov. Vsako izboljšanje, ki ga prinese nekaj zunanjega, mora biti psihološko ... Kajti noben posameznik ne more česa dodati k fizični izkušnji drugega, zato mora biti ta dodatek umski. (ibid.: 22) 19  Gl. njegovi deli Sex and Perversion (1978) in Sexual Paradigms (2002). 236 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov Ta ideja seksualnosti je podobna Solomonovi, namreč, da je seksualnost v veliki meri komunikacijska aktivnost, ki ni primarno namenjena telesnemu užitku, temveč osebnostni potrditvi. Vendar pa argument pade, če se predpostavka, da telo druge osebe ne prinese nič novega, izkaže za napačno. Bodite pozorni na to, kje se konča argument Atkinsonove: da je psihološka komponenta spolnosti v partnerskem odnosu tisto, zaradi česar X sprejme dotik druge osebe Y. Prenos pozitivnega čustva sprejemanja naj bi bil razlog našega dotikanja drugega (ibid.: 23). Ko reproduktivna funkcija spolnosti izgine, dotikanje dobi predvsem funkcijo izražanja čustev naklonjenosti, skrbi in podpore. Torej niti Atkinsonova, kljub vsej svoji radikalnosti, ne more onkraj običajnega pogleda, ki seksualnost povezuje s pretanjenimi čustvi. Vendar pa lastne ideje produktivno preverja: »Zakaj moramo občutke sprejemanja izraziti telesno in ne verbalno ali celo prek neseksualne aktivnosti?« Natanko tako. Če lahko čustva, ki izražajo naklonjenost, izrazimo drugače kot z erotiko, potem, kot pravi tudi sama, seksual- nost izgubi svoj pomen. Vseeno pa ostaja vprašanje, zakaj bi se sploh želeli dotakniti druge(ga) ali si želeli dotika druge(ga), zakaj ni dovolj dotikanje samega sebe? Odgovor, ki smo ga že omenili, je, da nam dotikanje druge(ga) zbuja nove občutke. Druge ljudi išče- mo, ker nam omogočajo nove občutke: vonjave, okuse, zvoke, dotike, poglede. In zakaj si želimo dotikov, vonjav, okusov, zvokov drugih, zakaj niso dovolj lastni? Ker ne moremo vonjati, videti ali okušati samih sebe, če pa že, potem ti čuti niso tako izraziti in pestri, saj še preveč dobro poznamo lasten vonj, glas in okus lastnega telesa.20 Moč dotika druge(ga) in čar dotikanja druge(ga) se namreč skrivata prav v tem, da prinašata nekaj novega. Čutiti kožo telesa druge(ga) ob svoji koži, okusiti kožo druge(ga) ali se prepustiti okušanju, pomeni občutiti nekaj drugačnega in žgečkljivega. Novosti igrajo pomembno vlogo tako pri iskanju seksualnega užitka kot pri drugih aktivnostih: branju, igranju, vožnji in tako naprej. Ali je potreba po novostih in pestrosti v seksualnosti izrazito moška? In ali se domačnost – recimo v dolgotrajnem partnerskem odnosu – zdi pomembnejša ženskam? V naši razpravi o seksualnih občutkih in čustvih pa se pojavlja še eno vprašanje: Če obstaja razlika med tem, da se osebe X dotakne X in da se je dotakne Y, kakšna je potem razlika med tem, da se osebe X dotakne oseba Y in da se je dotakne neka druga oseba, npr. oseba Z? Vzemimo Vannoyjev miselni preizkus: ste v temnici ali pa imate prevezane oči in ne veste ali vam oralni užitek dajejo ženska, moški ali mehanska naprava. (Privzemimo, da vsi uporabljajo enake dotike in tehniko.) Kakšen učinek ima ta nevednost na vaš užitek? Kaj bi se zgodilo, če bi pozneje izvedeli za vir svojega užitka? Ta primer nam odpira uvid v psihološke in družbene vplive na našo seksualnost. Eno od variacij na to temo lahko najdemo tudi v Stari zavezi: 20  To je osrednja tema Suskindovega romana Parfum (2008). Alan Soble | Seksualni koncepti 237 Jakob je sedem let služil Labanu, da bi dobil Rebeko, in zdelo se mu je, da dela le nekaj dni, saj je to počel iz ljubezni do nje. Nato je rekel Labanu: »Daj mi mojo ženo. Zaključil sem in čas je, da ležem z njo.« Tako je Laban zbral vse ljudi iz kraja in poskrbel za slavje. Toda zvečer je Laban Jakobu izročil hčer Leo in Jakob je legel z njo. Ko je prišlo jutro, je ob sebi zagledal Leo! Jakob je rekel Labanu: »Kaj si mi storil? Služil sem ti za Rebeko. Zakaj si me pretental?«21 (Geneza 29: 20–25) Podobne stvari se dogajajo: neka ženska je obtožila posilstva moškega, ki se je v temi noči vtihotapil v njeno posteljo – uspelo mu jo je pretentati in ker je mislila, da je njen partner, sta se ljubila.22 Vpliv spoznanja, družbenih pričakovanj in norm na naš seksualni užitek (ali našo retroaktivno sodbo o tem, kar smo izkusili) kaže, da ima kultura gotovo zelo pomembno vlogo pri izkušanju seksualnega užitka. Sprememba izkušnje naše seksualnosti, od užitka do gnusa, nam daje namig, da ima kultura velik vpliv na oblikovanje preferenc; zakaj ima X raje dotik Y kot dotik Z, četudi sta ta dotika nerazločljiva. Seveda v tem besedilu nismo v celoti analizirali »seksualne želje« ali »seksu- alne aktivnosti«. Prav tako drži, da nismo predstavili popolnih definicij. Filozofija postavlja veliko vprašanj, da bi ljudi spodbudila k razmišljanju in raziskovanju, k razvijanju lastnih idej. Bodite pripravljeni na to, da ne boste našli povsem zado- voljivih odgovorov, prej izzive vašemu razumevanju seksualnosti. In če naletite na kaj nerazumljivega, upočasnite, odložite misel na stran, potem pa jo preberite še enkrat ali dvakrat. Razodetje bo prišlo. Prevod: Katarina Majerhold Literatura ATKINSON, KATE (2006): One Good Turn. New York: Little, Brown. ATKINSON, TI-GRACE (1974): Amazon Odyssey. New York: Links. BARROWCLOUGH, SUSAN (1982): Review of ’’Not a Love Story’’. Screen 23(5): 26–36. BOSWELL, JOHN (1980): Christianity, Social Tolerance, and Homosexuality. Chicago: University of Chicago Press. CAROL, AVEDON (1993): Snuff: Believing the Worst. V Bad Girls and Dirty Pictures, A. Assiter in A. Carol (ur.), 126–130. London: Pluto Press. 21  Jakob je ljubil Rebeko, ne Lee, ki jo je poznal vrsto let. Vseeno so ga tiste noči pretentali, da je mislil, da lega z Rebeko. Ali ni Lea niti enkrat spregovorila? Ali je morda celo spodbudila prevaro? Morda je bil Jakob pijan, Lea pa zakrita? 22  Gre za primer Matthews proti Vrhovnemu sodišču (Schulhofer, 1995: 308–309). Gl. tudi Doni- ger, 1999. 238 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov CHRISTINA, GRETA (1992/2007): ’’Are We Having Sex Now or What?’’ V The Erotic Impulse, D. Steinberg (ur.), 24–29. New York: Jeremy P. Tracher/Perigee. CONCAR, DAVID (1996): Sisters Are Doing It For Themselves. New Scientist (17. avgust): 32–36. DAVIDSON, ARNOLDS (2002): Sex and the Emergance of Sexuality. Critical Inquiry 14(1): 16–48. DIORIO, JOSPEH, A. (1989): Feminist Constructionist Theories of Sexuality and the Definition of Sex Education. Educational Philosophy and Theory 21(2): 23–31. DONIGER, WENDY (1999): Splitting the Difference. Gender and Myth in Ancient Greece and India. Chicago: Chicago University Press. EDWARDS, SUSAN (1981): Female Sexuality and Law. Oxford: Martin Robertson. ESTRICH, SUSAN (1987): Real Rape. Cambridge: Cambridge University Press. ENGELHARDT, TRISTRAM H. (1974): The disease of Masturbation; Values and the Concept of Disease. Bulletin of History of Medicine 48 (poletje): 234–248. FAUSTO-STERLING, ANNE (1993): The Five Sexes. The Sciences (marec/april): 20–24. FISH, STANLEY (1980): Is There a Text in This Class? The Authority of Interpretive Communities. Cambridge, MA: Harvard University Press. FOUCAULT, MICHEL (2010): Zgodovina seksualnosti. Ljubljana: Škuc. FRYE, MARILYN (1992): Lesbian Sex. Poglavje v Willful Virgin: Essays in Feminism, 109– 119. Freedom, CA: Crossing-Press. GAY, PETER (1984): The Tender Passion. Oxford: Oxford University Press. GAY, PETER (1986): The Bourgeois Experience: Education of the Senses. Oxford: Oxford University Press. GILES, JAMES (1994): Social Constructionism and Sexual Desire. Journal For the Theory of Social Behavior 24(4): 339–357. GOLDMAN, ALAN (2007): Plain Sex. V Philosophy of Sex, A. Soble in N. Power (ur.), 55– 73. Lanham, MD: Rowman and Littlefield. GRAY, ROBERT (2002): Sex and Sexual Perversion. V Philosophy of Sex, A. Soble, (ur.), 259–280. Savage, MD: Rowman and Littlefield. HALPERIN, DAVID M. (1990): One Hundred Years of Homosexuality. New York: Routledge. HALPERIN, DAVID M., JOHN J. WINKLER IN FROMMA I. ZEITLIN (UR.) (1990): Before Sexuality. The Construction of Erotic Experience in the Ancient Greek World. Princeton, NJ.: Princeton University Press. HAMILTON, CHRISTOPHER (2001): Living Philosophy: Reflections on Life, Meaning, and Morality. Edinburgh: Edinburgh University Press. SOBLE, ALAN IN NICHOLAS P. POWER (2008): Philosophy of Sex. 5. izdaja. Lanham, MD: Rowman and Littlefield. HARTSOCK, NANCY C. M (1983): Money, Sex, and Power: Toward A Historical Materialism. New York: Longman. HERDT, GILBERT H. (UR.) (1994): Third Sex. Third Gender: Beyond Sexual Dimporphism in Culture and History. New York: Zone Books. HIRSCHFELD, MAGNUS (1991): Transvestites: The Erotic Drive to Cross-Dress. Buffalo, NY: Alan Soble | Seksualni koncepti 239 Prometheus. HUNTER, NAN IN SYLVIA LAW (1993): Brief Amici Curiae of Feminist Anti-Censorship Taskforce et al., in the case of American Booksellers Association v. Hudnut. V Feminist Jurisprudence, P. Smith (ur.). 467–481. New York: Oxford University Press. JACOBSEN, ROCKNEY (1993): Arousal and the Ends of Desire. Philosophy and Phenomenolgical Research 53(3): 617–632. JAGGAR, ALISON (1989): Love and Knowledge; Emotions in Feminist Epistemology. V Gender/Body/Knowledge: Feminist Perspective of Being and Knowing, A. Jaggar in S. Bordo (ur.), 145–171. New Brunnswick, NJ: Rutgers Universtiy Press. JAGGAR, ALISON (1991): Prostitution. V Philosophy of Sex, A. Soble, (ur.), 259–280. Savage, MD: Rowman and Littlefield. JAY, KARLA (1983): School for Scandal. Women Review of Books 1(3): 9–10. KATZ, JOHNATAN NED (1995): The Invention of Heterosexuality. New York: Dutton. KAITE, BERKLEY, (1995): Pornography and Difference. Bloomington: Indiana University Press. KITTY, EVA FEDER (1984): Pornography and the Erotics of Domination. V Beyond Domination, C. Gould (ur.), 145–174. Totowa, NJ: Rowman and Allanheld. KUHN, THOMAS (1959): The Copernican Revolution. New York: Vintage. LAQUEUR, THOMAS (1990): Making Sex: Body and Gender from the Greeks to Freud. Cambridge: MA: Harward University Press. MATTHEWS VS. SUPERIOR COURT (1981): 119 Cal. App. 3d 309; 173 Cal. Rptr. 820. MOHR, RICHARD D. (1992): Gay Ideas. Boston: Beacon Press. MOULTON, JANICE (2007): Sexual Position: Another Position. V Philosophy of Sex, A. Soble in N. Power (ur.), 45–54. Lanham, MD: Rowman and Littlefield. MURPHY, TIMOTHY F. (1994): Homosex/Ethics. V Gay Ethics: Controversies in Outing, Civil Rights and Sexual Science, T. Murphy (ur.), 9–25. Binghamton, N.Y. Haworth. NEU, JEROME (1991): Freud and Perversion. V The Cambridge Companion to Freud, J. Neu (ur.), 175–208. Cambridge: Cambridge University Press. NEU, JEROME (2007): Sexual Identity and Sexual Justice. V Philosophy of Sex, A. Soble in N. Power (ur.), 213–225. Lanham, MD: Rowman and Littlefield. PADGUG, ROBERT (1992): Sexual Matters: On Conceptualizating Sexuality in History. V Forms of Desire, E. Stein (ur.), 43–69. New York: Routledge. PORTMAN, JOHN (2002): Chatting is not Cheating. V In Defense of Sin, J. Portman (ur.), 223–241. New York: Palgrave. PAGLIA, CAMILLE (1992): Sex, Art, American Culture. New York: Vintage Books. POSNER, RICHARD A. IN KATHARINE B. SILBAUGH (1996): A Guide to America‘s Sex Laws. Chicago: University of Chicago Press. RANDALL, HILLARY IN SANDRA E. BYERS (2003): What is sex? Students’ Definitions of Having Sex, Sexual Partner, and Unfaithful Sexual Behaviour. Canadian Journal of Human Sexuality 12(2): 87–96. ROSE, HILLARY (1996): Gay Brains, Gay Genes and Feminist Science Theory. V Sexual Cultures Sexual Cultures, J. Weeks in J. Holland (ur.), 53–72. New York: St. Martin 240 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov Press. ROSEN, DEBORAH IN JOHN CHRISTMAN (1997): Toward A New Model of Sexualiy. V Sex, Love and Friendship, A. Soble (ur.), 199–213. Amesterdam: Rodopi. RUBIN, LILLIAN (1983): Intimate Strangers. New York: Harper and Row. SANDERS, STEPHANIE IN JUNE REINISCH (1999): What Would You Say You Had Sex If...? Journal of the American Medical Association 281(3): 275–277. SCHULHOFER, STEPHEN J. (1995): The Gender Question in Criminal Law. V Punishment and Rehabilitation, J. Murphy (ur.), 274–311. Belmont, CA: Wadsworth. SCRUTON, ROGER (1986): Sexual Desire: A Moral Philosophy of The Erotic. New York: Free Press. SHAFFER, JEROME A. (1997): Sexual Desire. V Sex, Love and Friendship, A. Soble, (ur.), 1–12. Amesterdam: Rodopi. SHRAGE, LAURIE (1999): Do Lesbian Prostitutes Have Sex with Their Clients? A Clintonesque Reply. Sexualites 2(2): 259–261. SOBLE, ALAN (UR.) (2006): Sex from Plato to Paliga. A Philosophical Encyclopedia. Westport, CT: Greenwood. SOBLE, ALAN (2003): The History of Sexual Anatomy and Self-Referential Philosophy of Science. Metaphilosophy 34(33): 229–249. SOBLE, ALAN (1996): Sexual Investigations. New York: New York University Press. SOBLE, ALAN IN NICHOLAS POWER (UR.) (2007): Philosophy of Sex. Lanham, MD: Rowman and Littlefield. SOLOMON, ROBERT (1975): Sex and Perversion. V Philosophy of Sex Philosophy of Sex, R. Baker in F. Elliston (ur.), 268–287. Buffalo, NY: Prometheus. SOLOMON, ROBERT (2002): Sexual Paradigms. V Philosophy of Sex, A. Soble (ur.), 21–29. Lanham, MD: Rowman and Littlefield. STEIN, EDWARD (1994): The Relevance of Scientific Research about Sexual Orientation to Lesbian and Gay Rights. Journal of Homosexuality 27(3/4): 269–308. STEIN, EDWARD (UR.) (1987): Forms of Desire. New York: Routledge. STROSSEN, NADINE (1995): Defending Pornography. New York: Scribner. SUSKIND, PATRICK (2008): Parfum. Ljubljana: Sanje. VANNOY, RUSSEL (1994): Philosophy and Sex. V Human Sexuality. An Encyclopedia, V. L. Bullough in B. Bullough (ur.), 442–449. New York: Garland. ZILLMANN, DOLF (1984): Connections between Sex and Aggression. Hillsdale, NJ: Erlbaum. 241 Bogdan Lešnik | Spol in seksualnost Bogdan Lešnik Spol in seksualnost Abstract Gender and Sexuality There is hardly a weaker connection between the titular signifiers and natural reproduction than in same-sex sexuality. Though seemingly non-functional for natural reproduction, it has a firm place in evolution, having been described in 450 and noted in 1500 animal species. Some genetic theo- ries that have attempted to explain the mechanism in humans are briefly outlined and annotated. Same-sex sexuality (between men more visibly than between women) is present throughout writ- ten history, marked by varying forms and degrees of sexual discipline. The paper includes historical review, epistemological consideration, and clinical experience. The vicissitude of same-sex sexuality is interesting per se, but it also corroborates the initial premise that it is a biologically supported mechanism, as it survived even the most unfavourable regimes. The author argues that the gender of the subject and the object are two sides of the same function that benefits reproduction by vary- ing and combining gender-related properties. Sexual activities are more susceptible to discipline, but in an unexpected sense. Keywords: same-sex sexuality, genetics, social reproduction, history, epistemology Bogdan Lešnik is a professor at the Faculty of Social Work, University of Ljubljana. (bogdan.lesnik@guest. arnes.si) Povzetek Naslovna označevalca nikjer nista manj samoumevno povezana z naravno reprodukcijo kakor pri istospolni seksualnosti. Čeprav je s tega stališča na videz nefunkcionalna, ima trdno mesto v evolu- ciji: opisana je pri 450 in opažena pri 1500 živalskih vrstah. Mehanizem pri ljudeh poskušajo poja- sniti številne genetske teorije; najbolj razširjene so na kratko povzete in komentirane. Istospolna se- ksualnost (med moškimi vidneje kakor med ženskami) je navzoča tudi skozi vso pisno zgodovino, ki jo zaznamujejo različne vrste in stopnje seksualnega discipliniranja. Prispevek vključuje zgodovinski pregled, epistemološki razmislek in klinične izkušnje. Usoda istospolne seksualnosti je zanimiva sama po sebi; v skladu z izhodiščno predpostavko, da gre za biološko podprt mehanizem, pa je to, da je preživela tudi najbolj nenaklonjene režime. Avtor sklepa, da sta spol subjekta in spol objekta dve plati ene in iste funkcije, ki koristi reprodukciji tako, da variira in kombinira spolne značilnosti. Dovzetnejše za discipliniranje so seksualne aktivnosti, vendar v nepričakovanem smislu. Ključne besede: istospolna seksualnost, genetika, družbena reprodukcija, zgodovina, epistemologija Bogdan Lešnik je izredni profesor na Fakulteti za socialno delo. (bogdan.lesnik@guest.arnes.si) 242 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov Nobena variacija na področju spola in seksualnosti ni videti manj uporabna za naravno reprodukcijo kot istospolna seksualnost, pa vendar je opisana pri več kot štiristo petdesetih živalskih vrstah, od kačjih pastirjev do človekovih bližnjih sorodnikov bonobov (Baghemihl, 1999; Levay, 2011). Norveška raziskovalna skupi- na je odkrila istospolno seksualnost pri tisoč petsto vrstah in pravijo, da je to šele začetek (Naturhistorisk museum, 2009a). Živali stopajo v kratkotrajne in dolgo- trajne (vseživljenjske) istospolne zveze. Za izključno istospolno zvezo se – v obup živinorejcev – odloči do deset odstotkov ovnov (Levay, 2011). Pri albatrosih samice pogosto oblikujejo istospolna partnerstva in skupaj skrbijo za mladiče (Baghemihl, 1999). Celo pri rastlinah srečamo nenavadne spolne kombinacije, kot so dvospolni in enospolni cvetovi na eni in isti rastlini, in za povrh je ženska rastlina, ki proizvaja moške cvetove, tudi učinkovitejša v reprodukciji (Vallejo-Marin in Rausher, 2006). To ni poglavitna tema družboslovnega zanimanja za spol in seksualnost, ven- dar tudi ni zanemarljiva. Narava spola in seksualnosti nikjer ni manj samoumevna kakor pri istospolni seksualnosti, prav zato je zadnja odlično izhodišče za razume- vanje prve. Specialističnih raziskav je veliko; tukaj jim ne bomo pridružili še ene, temveč bomo poskusili povezati opažanja iz različnih virov – tudi s priložnostnim epistemološkim razmislekom – v smiselno zgodbo. Izhodišče je razločno: istospol- na seksualnost ima korenine v biologiji. Temu pritrjuje tudi njeno konstantno poja- vljanje v zgodovini in antropologiji.1 Kjer jo preganjajo, je pod plaščem skrivnosti še vedno vidna (gl. npr. Murray in Roscoe, 1997; Plant, 1991), kjer je ne, pa je ni nič več, kot bi pričakovali glede na statistično povprečje. Tu je nekaj, kar se ne pusti krojiti, to pa je prav značilnost »narave« – vztrajnost, ki je, kot razumemo narav- no selekcijo, ne moremo pripisati ničemur drugemu kakor koristi za obstanek in razvoj vrste. Kakšna je evolucijska korist od homoseksualnosti pri človeku? Oprl se bom na shematski pregled teorij, ki pripenjajo to korist na socialne funkcije (Barash, 2012). • Pomoč pri reprodukciji. Homoseksualni ljudje ne investirajo v svoje raz- množevanje, temveč so v pomoč sorodnikom pri njihovem, zato je narav- na selekcija ohranila ta »altruistični« genetski moment. Tako vedenje na Zahodu ni običajno, ponekod pa obstaja (fa‘afafine na Samoi so povsem sprejeti v samoansko družbo, kjer skrbijo za nečake in nečakinje) in je bilo nemara v prazgodovini pogostejše. Poznamo vsaj še dva analogna zgleda, kjer je družbeni status obredno povezan s skrbjo za otroke: indijski hidžra in ameriški staroselski dvoduh. Toda to niso dobri zgledi za homoseksualnost, saj opisujejo (vsak v svojem 1  Neka metaraziskava (Broude in Greene, 1976) med starejšimi opisi 42 (nepovezanih) družb naj- de samo pet takih, ki nimajo koncepta homoseksualnosti, med opisi 70 družb pa je kar za 41 teh rečeno, da je homoseksualnost odsotna ali redka. To bi pomenilo, da koncept iz določenega razloga poznajo vsaj še nekatere družbe iz zadnje skupine. Bolj verjetna značilnost zadnje skupine je, da o tem iz določenega razloga niso hoteli govoriti (vsaj s tujci ne), ni pa niti izključeno, da raziskovalci niso hoteli slišati. To priznavata tudi avtorici metaraziskave. 243 Bogdan Lešnik | Spol in seksualnost kontekstu) poseben spol, ki se sicer nanaša na spolno usmerjenost, a se z njo ne prekriva. Če njim rečemo »homoseksualni moški«, kaj so potem moški, ki seksajo z njimi? • Socialni prestiž. Antropološke raziskave kažejo, da homoseksualni moški pogosteje kot naključno postanejo šamani ali duhovniki. Prestiž, ki so ga deležni njihovi sorodniki, daje tem več reproduktivnih priložnosti in s tem podpira tudi tiste skupne gene, ki prenašajo homoseksualnost. Teorija se nanaša samo na moške, kar je sicer samo po sebi ne spodbija – ženska seksualnost ima morda drugačno genetsko podlago kot moška (Northwestern University, 2003) in zato bo tudi selekcija sledila drugač- nemu modelu –, vendar je videti še bolj obrobna kot prejšnja. Tu je prav- zaprav zanimivejše vprašanje, zakaj homoseksualni moški »pogosteje kot naključno« stopajo v duhovniški stan, odgovora pa seveda ne bomo iskali v genetiki. • Skupinska selekcija. Kot dokazuje antropologinja Sarah B. Hrdy (1999), vzreja otrok v velikem delu človeške evolucijske zgodovine ni bila domena mater ali staršev, temveč družbenih skupin (ne le sorodniških). Navzočnost članov, ki se niso razmnoževali, je koristila skupini. Podobno kot prva tudi ta teorija vidi korist v tem, da se del populacije ne razmnožuje, le da korist tukaj ni pomoč drugim pri reprodukciji, temveč socialna kohezija (ki koristi reprodukciji). Tudi Freud pogosto poudari pri- spevek homoseksualnih ljudi h »kulturnemu razvoju«, se pravi, družbeni reprodukciji (npr. v 1995b). Omenjeni norveški raziskovalci (Northwestern University, 2003) poleg tega opozarjajo, da je bila istospolna seksualnost opažena pri številnih inteligentnih živalih s kompleksno socialno strukturo, npr. pri volkovih, levih, kitih in primatih. • Uravnoteženi polimorfizem. Geni, ki podpirajo homoseksualnost, so lahko povezani s kakšno drugačno koristjo, podobno kot je gen, ki povzroča bole- zen srpastih celic, med epidemijo pomagal proti malariji. Prejšnje teorije jemljejo homoseksualnost kot nekakšno funkcionalno disfunkcijo (disfunkcijo, ki je preživela, ker je dobila neko drugo funkcijo). Toda perspektiva disfunkcije je morda predsodek. Poglejmo tole možnost. Istospolna seksualnost očitno ne pelje v razmnoževanje, podpira pa nekaj zanj bistvenega. Seksa je v naravi (in med ljudmi) veliko več, kot bi bilo potrebno za naravno reprodukcijo (če je sklic za to trditev sploh potreben, vzemimo najbližjega: Naturhistorisk Museum, 2009b), saj seks meri na zadovoljitev, ne na reprodukcijo, to pa poveča tudi reproduktivni potencial. Istospolna seksualnost podpira seksualno zadovoljitev v »čisti«, »nefunkci- onalni« obliki, s tem pa njen genetski vir, distribuiran v populaciji, koristi reprodukciji. • Nasprotna spolna selekcija. V neki raziskavi (Campero Ciani in dr., 2004) so opazili, da imajo sorodnice homoseksualnih moških več 244 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov otrok kot tiste, ki imajo samo heteroseksualne sorodnike. Povsem mogoče je, da ista genetska konfiguracija, zaradi katere se pri moš- kih razvije homoseksualnost, ženskam doda reproduktivne prednosti. To opažanje je zanimivo, vendar je »genetsko podprta androfilija« slišati nekoliko bizarno pojasnilo in zagotovo tudi ni vsa zgodba. • Neadaptivni stranski produkt. Ni nujno, da selekcija neposred- no podpira istospolno seksualnost; ta je lahko stranski produkt dru- gih značilnosti, npr. težnje k tvorbi parov, potrebe po čustve- ni in telesni gratifikaciji itn., torej značilnosti, ki koristijo reprodukciji. Ljudje pogosto oblikujejo istospolne pare, ki nimajo seksualnih stikov (ali ni znano, da bi jih imeli, kakor Anna Freud in Dorothy Burlingham, o njunem razmerju gl. Burlingham, 1991). Če ni seksa, je tvorba istospolnih parov prav lahko posledica omenjenih teženj in potreb. Zadovoljitev je nadomestne vrste. Sem bi spadalo prijateljstvo, tovarištvo ipd., ne pa tvorba parov, ki imajo seksualne stike, in še manj seks brez tvorbe parov. Še veliko teorij poskuša odgovoriti na »vprašanje, kako se je ta biološki mehanizem razvijal v evolucijskem času«, pravi Barash (2012) in dodaja: »Drugo vprašanje (prav tako še brez odgovora) je, zakaj bi nas to moralo zanimati.« Te teorije korektno izhajajo iz prepoznane značilnosti naravne selekcije, da pod- pira fenotipe, ki v kompleksni, včasih paradoksni igri vzrokov in posledic koristijo reprodukciji. Izjemo povzemam iz drugega vira (Rice in dr., 2012): • Epigenetski produkt. Za homoseksualnost niso zaslužni kakšni posebni geni ali genetska konfiguracija, temveč razvoj zarodka v maternici, ki prek hor- monov aktivira določene genetske dispozicije, drugih pa ne. Učinki priza- denejo spolne organe, spolno identiteto in seksualne preference. O tej teoriji lahko rečemo, da vrača vprašanje na začetek. Zakaj naravna selekcija dopušča tako aktiviranje? Če od nje ne bi bilo koristi, bi pričako- vali, da bo ali izginila ali se vključila v reproduktivne interese. Epigenetska teorija, tudi če drži, ne pojasni ne dispozicije za istospolno seksualnost ne njene vztrajnosti. To ne pomeni, da v prihodnosti ne bo poskusov na tem področju in da ne bodo dali tudi kakšnih zaradi kompleksnosti genetskih konfiguracij zlasti nepričakovanih rezultatov. Največ priložnosti za konkretne poskuse daje epigenetska teorija, vendar lahko, če gornji pomislek velja, proizvedejo le protislovja. Pri oblikovanju naravoslovne teorije o predmetu posebnega družbenega pome- na se je težko izogniti projekcijam družbenih procesov, še zlasti če je relevantna vednost večinoma hipotetična. Nadomestijo jo ideološka stališča, ki napihnejo poznane delce v balon dozdevne vednosti. Vseeno bi bila odprava znanstvenih 245 Bogdan Lešnik | Spol in seksualnost ugotovitev kot irelevantnih zgolj zato, ker so nepopolne, preveč arogantna. Nekaj vendarle vemo, med drugim to, da je stvar bolj zapletena, kot si lahko predstavl- jamo; navsezadnje je nastajala dobro milijardo evolucijskih let (če štejemo od začetkov spolne reprodukcije). Težava je tudi pri zastavljanju pravih vprašanj, ki hitro zdrsnejo k »praktičnim«. Res, zakaj bi nas moralo zanimati, kakšen je biološki mehanizem homoseksualnosti? Razlog bi lahko bili kakšni evgenični projekti, ki bi hoteli odpraviti »družbeno škodljive elemente«, če parafraziram nacionalizme devetnajstega in dvajsetega stoletja (Mosse, 2005), o takih zamislih pa vemo, da koristijo le utrditvi določenih družbenih razmerij. Drugi razlog, zakaj bi nas to moralo zanimati, je neoporečen: zato, da bolje razumemo svoj zgodovinski položaj. Pri tem seveda ne enačim evolucije in zgo- dovine, ki je družbeni proces. Za zgodovinsko znanost (in za nas) se je zgodovina začela s pisavo, ki jo znamo brati (četrto tisočletje pred našim štetjem; Robinson, 2003), vendar je družbena reprodukcija ali reprodukcija družbenih razmerij veliko starejša (od dvesto tisoč do dva milijona let, odvisno, kaj gledamo), njeni izviri pa razpršeni (to področje raziskujejo arheologija, paleoantropologija, paleosociolo- gija itn.). Prav tako ne mislim, da je evolucija fikcija, razen v pomenu, ki ga ima ta izraz pri Freudu (2001a): teorija je model, »stavbni oder, ne sama stavba«, in v tem smislu fikcija. Bližja mi je predstava, da je zgodovina nedavni človeški prispevek k evoluciji – v temelju nezaveden prispevek, jo je pa po njenih derivatih, med katere spada znanost, omogočila misliti in morda (nekoč) manipulirati. Če na kratko povzamemo enega številnih vidikov Freudove teorije, človeštvo dolguje svoj evolucijski uspeh temu, da je discipliniralo seksualne nagibe (Freud, 1987a; 2001b; 2004), s tem pa pridobilo nadomestne aktivnosti in nadomestne zadovoljitve – prav tiste, zaradi katerih človeštvo nima le evolucije, temveč tudi zgodovino. To teorijo je močno podprl Lévi-Strauss (1948), ko je opazil, da temeljna družbena pravila na različne načine, a prav povsod obsegajo prepoved incesta in z njo povezana poročna pravila. Kako je kotirala istospolna seksualnost v času pred pisavo, ne vemo. Najstarejši ohranjeni daljši zapisi so iz Mezopotamije. Babilonski Ep o Gilgamešu (verzija iz okoli 1800 pr. n. št. je nastajala celo tisočletje in pol od domnevno zgodovinskega lika) povzdiguje junakovo ljubezen do sprva nasprotnika, potem prijatelja Engiduja (tako kot zgodba o Davidu in Jonatanu v Stari zavezi, 1 Sam, 18). Ne vemo, ali je ta ljubezen vključevala seks, o njeni čutnosti pa ne moremo dvomiti, kakor tudi ne o tem, da istospolna seksualnost (med moškimi) ni bila nikakršen tabu. Hamurabijev zakonik (okoli 1750 pr. n. št.) v zvezi z istospolno seksualnostjo prepoveduje obre- kovanje, incest in posilstvo. Kot omeni marijska kraljica v nekem pismu, sta imela ljubimce tako njen mož kakor Hamurabi (Gerig, 2005). Istospolno posilstvo je bilo strogo kaznovano, ker je imelo pomembno konotacijo: za uglednega moškega (seignior je videti eden konceptualnih prednikov svobodnega državljana) je sramot- no, če privzame penetrirani, podrejeni položaj (zato je prepovedano obrekovanje), pač pa je častno, če je dominanten in penetrira. Babilonski priročnik za napovedo- 246 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov vanje prihodnosti Summa alu pravi: »Če seignior kopulira s sebi enakim od zadaj, bo postal voditelj med vrstniki in brati.« Analni spolni odnos je pogost likovni motiv in vse kaže, da je bil vključen v verske obrede (Gerig, 2005; Bullough, 1980). Ni nemogoče, da je judovski zakon prepovedal istospolno seksualnost (med moškimi) v okviru prizadevanj, da bi se distanciral od »malikovalskih« verskih praks. Pentatevh (Torah) je začel nastajati v šestem ali sedmem, današnjo obliko pa je dobil v petem ali četrtem stoletju pr. n. št. (Grabbe, 1998). V Levitiku (3 Mz, 20, 13) izrecno zahteva smrt obeh storilcev. Ob sicer znatnih regionalnih razlikah je v antičnem svetu tako splošna prepoved vse do krščanstva osamljen primer. Reguliran je bil samo seks med moškimi, domnevno zaradi nizkega družbene- ga statusa žensk. Sapfo (6. stol. pr. n. št.), grške vazne poslikave in številne ane- kdote pozneje (gl. npr. Bennet, 2000) nakazujejo, da obstaja tudi veliko tišja tradi- cija lezbične seksualnosti, ki je stopila v javnost šele v dvajsetem stoletju (beseda »lezbištvo« je v rabi od leta 1870; Zimmerman, 2003). Zgodovino lezbištva moramo skoraj vedno razbirati iz pisanja moških, v devetnajstem stoletju zlasti seksologov (Havelock Ellis, Krafft-Ebing in drugi), in njihovih fantazij na to temo. Torej moramo vzeti Foucaultevo (2010) tezo, da homoseksualnost ni samo nov koncept, temveč tudi nova praksa, cum grano salis. Istospolne seksualne aktivnosti očitno niso nič novega, družbeni odziv nanje pa se je spreminjal, kar vključuje njihovo pojmovanje, obravnavanje in tudi samorazumevanje udeležencev. Če se je spreminjalo tudi, kako se je istospolna seksualnost prakticirala, to ne pomeni, da je bila kdaj kaj drugega kot istospolna seksualnost, temveč se nanaša na njeno mesto v institucionalnem dispozitivu, in ni presenetljivo, da je to mesto v različnih epistemoloških obzorjih različno. Bolj pade v oči, da jo najdemo tako rekoč povsod. Foucault je problematiziral zahodno »odkritje« seksualnosti kot diskurzivnega objekta, ki od sedemnajstega stoletja naprej v vse bolj pretanjenih oblikah služi institucionalnemu nadzoru in obvladovanju ljudi na individualni in kolektivni ravni. Težko pa bi rekli, da seksualne kategorije v starejših družbenih modelih nimajo enake ali analogne funkcije. Kaj drugega pomeni »nagnusni buzerant« (kakor je anahronistično, a slikovito prevedel Iztok Simoniti), iz katerega se na nekem mestu v Petronijevem Satirikonu norčuje Enkolpij (ki seksa, kot se spodobi, v glavnem s svojim mladim sužnjem Gitonom in prijateljem Asciltom)? Da je to satira, ne spre- meni poante, da so se seksualne nalepke prebile skoz vse »epistemološke dobe« v evropskem prostoru, pogosto prav v šalah in zbadljivkah, ki jih razumemo brez težav. Res pa se nam ne zdijo nujno enako smešne. Odkar je Rousseau v Izpovedih opisal (pri nekem znancu) to, kar bi danes ime- novali homoseksualnost, je minilo okroglo stoletje, preden je bila definirana in za njo še heteroseksualnost, biseksualnost itn. Le prva kategorija je bila praktična (s posledicami v pravu, medicini itn.), preostale logično izhajajo iz nje. O heterosek- sualnosti ne bi govorili, če ne bi bilo istospolne seksualnosti, in biseksualnost kot »usmerjenost k obema spoloma« se je tu znašla zaradi istospolne komponente. Magnus Hirschfeld je leta 1923 oblikoval pojem »transseksualizem«, ki se ne nana- 247 Bogdan Lešnik | Spol in seksualnost ša na spol objekta, temveč na spol subjekta, in ima podobne praktične posledice kakor spol objekta. Čeprav se te besede končajo na -seksualnost, kar ima v vsakdanji slovenščini konotacijo seksualnih aktivnosti, ne govorijo o seksu, temveč o spolu. Sestavljene so po vzoru homo (grško isti) in sexus (latinsko spol, tudi slovnični). Besedo »homoseksualnost« prvič najdemo v pamfletu, ki ga je spisal Karl-Maria Benkert (»Kertbeny«) leta 1869 (Takács, 2004). Lahko da je avtor oblikoval jezikovni hibrid, ker ni znal bolje (vendar ni kakšna izjema: enako hibridnih je veliko utečenih besed, ki se končajo na λόγος, npr. sociologija, komunikologija, defektologija, kriminolo- gija itn. – same družbene znanosti, plus astrologija). Mogoče pa je hotel s svojo skovanko povezati obe družbi, grško in rimsko, ki veljata za zibelko »evropske civi- lizacije« in v katerih so bile homoseksualne aktivnosti (med moškimi) v vsakdanjem življenju ustaljena praksa. Toda kot argumentira Foucault (pridružujeta pa se mu tudi Dover, 1995, in Veyne, 1983), se sami Grki in Rimljani v teh konceptih ne bi prepoznali. Niso se delili po spolni usmerjenosti, ta pojem zanje sploh ne bi imel smisla. Posmeha vredna je bila nezmernost in maščevalo se je kršiti pravila, navade in običaje, ki so veljali za družbeni status. Zato Sula ni živel s svojim glumačem, dokler je bil dikta- tor; šele ko je po opravljenih nalogah odložil funkcijo, se mu je lahko spet posvetil (Plutarh, 1981). Pri teh pravilih, navadah in običajih opazimo kontinuiteto, ki opozarja na pove- zave med seksualnimi in družbenimi aktivnostmi. Kakor v Babiloniji in preostalem antičnem svetu je bilo tudi v Grčiji in Rimu sramotno, če je bil svobodni državljan (ni veljalo za sužnje, tujce in pod določenimi pogoji mladoletne, še ne svobodne državljane) penetrirani udeleženec v spolnem aktu. Sam je lahko penetriral kogar koli. Ni smel biti penetriran, ker to pomeni podrejen (kakor je ženska podreje- na očetu in možu, suženj gospodarju itn.), torej nesvoboden in neprimeren za opravljanje javnih funkcij (Dover, 1995; Foucault, 2010; Veyne, 1983). To ni bilo vprašanje seksualne morale, temveč cena svobode; enako pravilo – prepoved podrejanja – je namreč veljalo v vseh socialnih stikih (Veyne, 1983). Položaj pri seksu je bil družbeni položaj. Svobodni državljan, ki je bil pri seksu penetriran, je bil kaznovan že v antični tradiciji (vsaj z izgubo ugleda). Krščanska inovacija je kaznovanje, torej podreditev prej svobodnega državljana. Istospolna seksualnost v krščanstvu sledi bolj judov- ski kakor babilonsko-grško-rimski tradiciji. Prepoved seksa med moškimi prevla- duje od predortodoksnega Tertulijana iz prvega in drugega stoletja našega štetja (Roberts in Donaldson, 1885–1896) tako v zahodnih in vzhodnih cerkvah kakor v protestantizmu in drugih ločinah, in se gladko nadaljuje v kronološko naslednji abrahamski religiji, islamu. Pri oblikovanju te prepovedi opazimo niz premestitev. Ko apostol Pavel našteva, kdo vse je izključen iz občestva (1 Kor, 6, 9; upoštevajoč, da je avtorstvo sporno, tudi 1 Tim, 1, 9-10), imenuje (med drugim) dve skupini ljudi. To ni odrekanje zadovoljitvi. Pavel ne nalaga vernikom, naj tega ne počno, temveč 248 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov zapira vrata pred ljudmi iz teh skupin. Eno so μαλακοί (v uradnem prevodu »moške vlačuge«, po Dalmatinu »ty mehki«), kar je bila žaljivka, ki je zajemala zaničevane »penetrirance« in nasploh pasivne moške. Za druge pa Pavel od neznano kod vpelje besedo ἀρσενοκοίται (Johansson, 2003, dokazuje, da iz astrološke karakterologije). Beseda je opisna in nedvoumna (v Chráskovem prevodu: »moželežniki«). Današnji uradni prevod je »homoseksualci«, kar je v nebo vpijoč anahronizem, ni pa netočen, saj je prav ta Pavlova intervencija ustvarila »homoseksualca«, moškega, ki leže k moškemu, kakor se leže k ženski. Istospolna seksualnost je bila s tem poosebljena in pre- meščena v posebno skupino ljudi. Položaj pri istospolnem odnosu je prej zastopal statusno razliko med svobod- nim in podrejenim moškim; v novem režimu postane sinekdoha za zavrženo sek- sualnost. Potem ko je v enajstem stoletju analni spolni odnos med moškimi dobil ime iz judovske tradicije: sodomija (Jordan, 1997), se je izraz po potrebi uporabljal tudi za analni odnos z žensko, masturbacijo, koitus a tergo in še zlasti bestializem (Lever, 1985). In nazadnje, nekdanje statusno razlikovanje med moškimi se je pre- mestilo v predpisano razmerje med spoloma, prevedeno v abstraktno (kvazibiolo- ško) razliko med aktivno in pasivno »vlogo«. Z epistemološkega stališča se tukaj nakazujeta dva sklepa. Prvič, ob diskonti- nuitetah, ki jih Foucault (1984) bere v vzvratni smeri kot »genealogijo koncepta«, teče tudi proces, ki ga lahko opišemo z besedo, sposojeno iz evolucijske teorije: koncept »mutira«, postane uporaben v čisto drugačnem kontekstu, in tudi če spotoma izgubi prvotne reference, neka zveza ostane. Drugič, vpliv institucionalno podprtega koncepta seže daleč onstran njegovih podpornih institucij, ker postane samoumeven in se vključi v splošni pojmovnik tako kot beseda v slovar. Krščanska Evropa je grozila istospolni seksualnosti (med moškimi) najprej z grmado (Lever, 1985), po razsvetljenski sekularizaciji (se pravi po intervenciji znanosti v sedemnajstem in osemnajstem stoletju) pa najprej s smrtno kaznijo in potem z zaporom, ki je v dvajsetem stoletju v Nemčiji in Rusiji vključeval koncen- tracijsko taborišče (prvi uničevalno, drugi prevzgojno, Plant, 1991; Klejn, 2001), v Angliji pa z opcijsko kemično kastracijo, kakršna je doletela matematika Alana Turinga. Vse zaman. Res se je istospolna seksualnost premestila iz središča druž- benega življenja na obrobje (in čez rob), toda namesto da bi izumrla, se je zgodilo le to, da se je demografsko povsem naključna množica konsolidirala v skupnost in tako rekoč od zunaj vrnila istospolno seksualnost v središče družbenega življenja. Freudovo opažanje strukturne povezave med zavračanjem homoseksualnosti in paranojo (1995b) presenetljivo sovpada z opažanjem, da se »homoseksualec« pojavi v krščanstvu kot blodnja, ki »popravlja realnost«, tako da preuredi ali na novo oblikuje svoje predstave. Znanost je to blodnjo materializirala, jo naredila za kategorijo »seksualne psihopatije« (Krafft-Ebing) in prevedla teološke utemel- jitve njene zavrženosti v psihološke značilnosti (npr. k hudodelski konspirativnosti nagnjeni značaj, ki ga najdemo v Hitchcockovih filmih Tujca na vlaku in Vrv). Tako 249 Bogdan Lešnik | Spol in seksualnost je nastal prvi izmed konceptov, ki so še danes namenjeni razvrščanju in celo samo- razvrščanju ljudi v skupine. Besedo homoseksualnost je Benkert skoval v podporo skupini »seksualnih ekscentrikov«, če uporabimo najblažji pojem iz sorodne blod- nje, diskurza o normalni seksualnosti. Okrepijo se oblike nadzora in obvladovanja na podlagi seksualnosti (kakor je opazil Foucault), med drugim s tem, če nadalju- jem z dobro znanimi Althusserjevimi besedami, da jih izvaja kar sam subjekt nad seboj. Vendar je treba dodati, da ima samorazvrščanje v ogrožajočih okoliščinah najprej in zlasti obrambno funkcijo; druge funkcije bi mirno preživele tudi brez posebnih, ločenih skupnosti. V paranoidno družbeno strukturo je subjekt zapleten po sili, saj je njen proizvod in jo nujno tudi reproducira. Klinična izkušnja pokaže, da je zahteva po transparentni seksualnosti postala psihološka past. Ljudje občutijo notranji pritisk in krivdo, dokler ne priznajo ali razkrijejo svoje homoseksualnosti; takrat notranji boji zvečine potihnejo (se pa marsikdaj začnejo zunanji). Podobni notranji pritiski nastajajo tudi pri ljudeh, ki mislijo, da so morda homoseksualni, tudi če ne prakticirajo istospolne seksualnos- ti, ker so kdaj imeli kakšno izkušnjo (ali fantazijo, kar je po učinku isto) in so doživeli vzburjenje, zdaj pa sumijo, da jih to v celoti določa. Njim je teže doseči pomiritev, ker jim tisto vzburjenje ostaja nepojasnjen, nepovabljen tujek. Še ne tako davno so strokovnjaki domnevali, da je homoseksualnost nekako nalezljiva (npr. Kobal in Bavcon, 1969). Izhajali so iz opažanja, da marsikdo odkrije to obliko zadovoljitve z izkušnjo. Opažanje ni bilo novo. Ker lahko vzburi že beseda, spovedniki vernikom niso omenjali istospolnih seksualnih aktivnosti, da ne bi koga poučili (gl. Lešnik, 1991; najbrž se nikoli ne bom nehal opravičevati zaradi lapsusa, da se mi je tam srednje ime Antona Martina Slomška zapisalo »Tomaž«). Kako sta taki »socialna nalezljivost« in »okužba z besedo« mogoči? Zakaj lahko ljudje kar zdrsnejo v istospolno seksualnost, če je priložnost ustrezna? Da je pri človeku ekskluzivna spolna usmerjenost le mejna možnost, je prvi pokazal Freud; naše seksualne aktivnosti poganjajo objekti obeh spolov (in sicer štirje, je napol v šali napisal Fließu 1. 8. 1899). Zlasti pa je opazil nadomestke, ki jih uresniči simptom, včasih manj opazno, včasih povsem očitno, a subjektu samemu prikrito (kakor Schreberjeva blodnja). Freudovo teorijo je podprl Kinsey (in dr., 1948; 1953): večina ljudi ni ekskluzivno spolno usmerjenih, temveč se nahaja nekje na lestvici od enega do drugega roba in se po tej lestvici celo pomikajo (glede na starost in druge okoliščine). Kinseyjevo delo je doživelo številne kritike, ni pa bilo nikoli ovrženo. Freudova teza je znana: človek je biseksualno bitje, se pravi, ima dispozicijo za seksualne aktivnosti z obema spoloma. To je doslej tudi edini odgovor, ki pojasni vsa opažanja. Zakaj so nekateri ljudje ekskluzivno usmerjeni? Zadovoljiti se mora- mo z odgovorom, da je to statistična nujnost. Verjetnost, da bomo zasedli to ali ono mesto na Kinseyjevi lestvici, je enaka kot pri metanju kock – manjša pri mejnih vrednostih, večja pri srednjih. Prav lahko da je ta odgovor tudi dokončen. Razlogov za to, da je seks z obema spoloma danes morda redkejši, kot bi pri- 250 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov čakovali glede na to verjetnost, je več. Ko so istospolno seksualnost zadele sank- cije, so najbolj neposredno prizadele tistega od obeh robov distribucije, ki najde zadovoljitev samo v istospolnem seksu. Ta skupina je postala družbeni izolat, ki mu ni bilo lahko pripadati in so se mu še »člani«, kaj šele drugi zainteresirani raje izogibali (se je pa lahko vsakdo ujel v past, ki so jih radi nastavljali varuhi reda). Za izogibanje – ne seksualnosti, temveč temu, da bi se izdali, nazadnje tudi pred seboj – so razvili psihološke mehanizme, kakršni so potlačitev, zanikanje, utajitev in zavrnitev (gl. Lešnik, 2005). Z izjemo zadnjega se konceptualno ne navezujejo na istospolno seksualnost, klinična izkušnja pa pokaže, da so zelo pogosto uporablje- ni prav v tej povezavi. Z vprašanjem, od kod izvira homoseksualnost, se je Freud dolgo ukvarjal. Mislil je že, da je odkril formativne družinske vzorce (najbolj znanega je opisal pri Leonardu, 2000a), toda pokazalo se je, da enaki vzorci niso nič redkejši v hetero- seksualnih primerih. Leta pozneje (1915) je v opombah k prvi od Treh razprav o seksualni teoriji (1995a), v kateri obravnava spolno usmerjenost, dodal, da nič manj kot ekskluzivna homoseksualnost zahteva pojasnilo tudi ekskluzivna heteroseksu- alnost in da »popravljanje« spolne usmerjenosti ni ne smiselno ne mogoče. Te pripombe so bile dolgo preslišane. Druga od Treh razprav obravnava seksualne aktivnosti, ki so načeloma mogoče v kateri koli spolni kombinaciji ali pa spola kombinirajo kar same (kakor fetišizem, ki mu je Freud posvetil spis pozneje, 1987b). Njena osrednja ugotovitev je, da seksualne aktivnosti izvirajo iz polimorfne dispozicije, kot se kaže pri otrocih; tam je v »predgenitalni« obliki že nastavljeno vse (navzoče in virtu), kar se pozneje raz- vije v seksualno aktivnost. Imamo torej dve dispoziciji, eno za spolno usmerjenost in drugo za seksualno aktivnost? To je slišati precej akademsko, bolj stvar klasifikacije kakor izkušnje – dokler ne primerjamo, kako preneseta discipliniranje, ki ga vsakič znova opravi vzgoja otrok. Biseksualnost ga prestane praktično brez praske; izrazi se (v nadome- stnih in latentnih oblikah) tudi pri ekskluzivni spolni usmerjenosti. Kaj pa polimor- fizem? O discipliniranju vemo, da ima erogene učinke (gl. npr. Freud, 1989), nikjer očitneje kot pri de Sadu. Vpliv discipliniranja v otroštvu na seksualne aktivnosti v odraslosti je opazen. Disciplinirani subjekt namesto široke palete aktivnosti, za katere ima potencial, razvije ozke, specifične seksualne cilje, vse do tega, da spol postane nebistven in prevlada nekaj, čemur bi lahko rekli »spolna neusmerjenost«. Najboljši zgled najdemo pri samem de Sadu. Njegovi protagonisti niso izbirčni glede objekta, njihove aktivnosti pa so vedno le variacije na spolni odnos, ki mu je markiz dal pol imena. Za seksualno zadovoljitev vedno znova uprizorijo podrejanje in obnovijo nekaj, v čemer ni preveč videti izvirnih pogojev civilizacije: disciplinira- nja in krivde (kaznovanja). Da je objekt postranski v primerjavi z aktivnostjo, piše tudi Freud v Treh raz- pravah. Njegova funkcija je, da vzburi, kar pripelje k seksualni aktivnosti (in repro- dukciji). Na objekt tako ali drugače naletimo, odvisno od okoliščin in naključij, in je 251 Bogdan Lešnik | Spol in seksualnost načeloma nadomestljiv. Seksualne aktivnosti, na drugi strani, nerade spreminjajo svoje temeljne značilnosti, kakršnekoli te so. Številni nagibi se izrazijo v nadome- stnih oblikah (npr. sadizem, ki se izrazi v socialnih, ne pa v spolnih odnosih) in te se prav tako nerade spreminjajo. Kaže torej, da discipliniranje glede objekta zaradi njegove aleatorne narave sploh ni mogoče, medtem ko se discipliniranje aktivnosti praviloma posreči. Kar tukaj imenujemo »discipliniranje«, se pogosto ne ujema s cilji in nameni vzgojnih instanc (danes bi se marsikdo uprl že tej besedi), je pa prav skupni uči- nek vzgojnih praks in vzburjenj, ki jih spremljajo. Če drži, kar smo razvili doslej, ta učinek ni – ne more biti – spolna usmerjenost, ampak je le preferenčna seksualna aktivnost ali, če pogledamo iz drugega zornega kota, specifična seksualna zavrtost. Pozorni bralci so opazili, da tukaj obravnavamo zlasti spol objekta. Spol subjekta je v prostoru, ki ga zavzemajo abrahamske družbe, vse do ženskega in homose- ksualnega gibanja dokaj samoumevna kategorija. Je najprej opisni pojem: vsak subjekt ima spol, tako v slovnici kakor v družbi. Hkrati pa je tudi družbeni status, ki določa, kaj komu pritiče, in odstopanja se praviloma maščujejo. Gibanji – ki sta sočasni, ker izhajata iz istih pogojev, nista pa vedno zaveznika – sta vpeljali nekaj novega: spregovorili sta s stališča drugega (de Beauvoir) in celo tretjega (Hirschfeld) spola od tistega, ki ima statusno pravico do izjavljanja, še zlasti izjavlja- nja o njiju. Tako se je rodil »spolni subjekt«; spol sam je postal subjekt. To je – vsaj v teoriji – odprlo vrata nove vrste subjektivnosti, ki je odtlej iznašla še druge izraze. Sčasoma je Freud (1998) podvomil, da je spol kaj bistveno več kot označevalec aktivne ali pasivne drže, se pravi, stvar identifikacije. Ni verjel v »transseksualizem« in je bil tudi sicer – morda ne docela upravičeno – skeptičen do Hirschfeldovih teorij (gibanje za dekriminalizacijo homoseksualnosti je podpiral »iz humanitarnih razlogov«, gl. 2000a), vendar je spol tudi po zaslugi njegove teorije izgubil samo- umevno navezavo na anatomski spol. Če moški zavzame pasivno držo, ni potem, psihološko gledano, ženska, in vice versa? Kaj reči o tem, da moški (neizogibno) zapade kastracijskemu kompleksu, ženska pa ne? Nimata posledično nekako »zamenjanih vlog«? Splošna implikacija je, da je človek ne le biseksualno, temveč tudi dvospolno bitje. Psihološka značilnost, da v razmerju zavzame eno ali drugo ali obojno ali mešano ali vmesno držo, ima konstitucijsko, biološko podlago, doka- zuje Freud (1998). Pojma »biseksualnost« in »dvospolnost« sta enako nesrečna, ker predvidevata vsak po dve možnosti (plus samega sebe kot tretjo); to so pač bolj preference dis- kurza. Spol in spolna usmerjenost sta dve plati iste funkcije, ki variira in kombinira spolne značilnosti. Odgovor na vprašanje, zakaj nekateri ljudje zavračajo svoj ana- tomski spol, bi bil potem enak kot pri vprašanju, zakaj nekateri postanejo izključno homoseksualni: ker je to statistična nujnost. Kakor smo videli, je tudi sam Freud izenačil spolno razliko z nasprotjem aktiv- nost/pasivnost (izrecno v 1998) in glede tega sprejel judovsko-krščansko tradicijo, ne da bi analiziral njene predpostavke, kakor jih je znal analizirati drugje (npr. 252 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov 2000b ali 2004). Istospolna seksualnost je pri njem v domeni odklonov kratko malo zato, ker odstopa od družbene norme. Družbena norma pa ni nič drugega kot kon- vencija. Ker konvencije ohranjajo statusni red in pristojnosti, kršitve nujno naletijo na odpor, ki se v kliničnih in forenzičnih znanostih izrazi kot patologizacija. Kakor vse zgodovinske tvorbe se tudi konvencija spreminja; ta proces lahko spremljamo, še zdaleč pa nismo zmožni napovedati njegovega izida, saj je – tudi tu moramo brez obotavljanja dati prav Foucaultu – hkrati učinek in generator oblastnih razme- rij (svoboda/podrejanje) na vseh ravneh občevanja. Literatura BAGEMIHL, BRUCE (1999): Biological exuberance: animal homosexuality and natural diversity. New York: St. Martin’s Press. BARASH, DAVID P. (2012): The Chronicle Review: The evolutionary mystery of homosexuality. The Chronicle of Higher Education, 19. november. Dostopno na: www.chronicle.com/article/the-evolutionary-mystery-of/135762 (3. oktober 2016). BENNETT, JUDITH M. (2000): “Lesbian-like” and the social history of lesbianisms. Journal of the History of Sexuality 9(1): 1–24. BROUDE, GWEN J. IN SARAH J. GREENE (1976): Cross-cultural codes on twenty sexual attitudes and practices. Ethnology 15(4): 409–429. BULLOUGH, VERN L. (1980): Sexual variance in society and history. Chicago: University of Chicago Press. BURLINGHAM, MICHAEL J. (1991): The relationship of Anna Freud and Dorothy Burlingham. Journal of the American Academy of Psychoanalysis 19: 612–619. CAMPERIO-CIANI, ANDREA, FRANCESCA CORNA IN CLAUDIO CAPILUPPI (2004): Evidence for maternally inherited factors favouring male homosexuality and promoting female fecundity. Proceedings of the Royal Society B 271: 2217–2221. DOVER, KENNETH JAMES (1995): Grška homoseksualnost. Ljubljana: KRT. FOUCAULT, MICHEL (1984): Nietzsche, genealogy, history. V The Foucault reader, P. Rabinow (ur.), 87–90. Harmondsworth: Penguin. FOUCAULT, MICHEL (2010): Zgodovina seksualnosti. Ljubljana: ŠKUC. FREUD, SIGMUND (1987a): Nagoni in njihove usode. V Metapsihološki spisi, 71–100. Ljubljana: ŠKUC & Znanstveni institut filozofske fakultete. FREUD, SIGMUND (1987b): Fetišizem. V Metapsihološki spisi, 413–424. Ljubljana: ŠKUC & Znanstveni institut filozofske fakultete. FREUD, SIGMUND (1989): »Otrok je tepen«: Prispevek k poznavanju nastanka seksualnih perverzij. Problemi / Razprave 27(5): 324–345. FREUD, SIGMUND (1995a): Tri razprave o teoriji seksualnosti. Ljubljana: ŠKUC, Znanstveni institut filozofske fakultete. FREUD, SIGMUND (1995b): Psihoanalitične pripombe k avtobiografskemu opisu primera paranoje (dementia paranoides). V Primer Schreber, M. Dolar (ur.), 7–69. 253 Bogdan Lešnik | Spol in seksualnost Ljubljana: Analecta. FREUD, SIGMUND (1998): O psihogenezi primera ženske homoseksualnosti. Delta 4(1–2): 163–188. FREUD, SIGMUND (2000a): Spomin iz otroštva Leonarda da Vinci. V Spisi o umetnosti, 107–190. Ljubljana: *Cf. FREUD, SIGMUND (2000b): Michelangelov Mojzes. V Spisi o umetnosti, 207–239. Ljubljana: *Cf. FREUD, SIGMUND (2001a): Interpretacija sanj. Ljubljana: Studia humanitatis. FREUD, SIGMUND (2001b): Nelagodje v kulturi. Ljubljana: Gyrus. FREUD, SIGMUND (2004): Mož Mojzes in monoteistična religija: Tri razprave. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo. GERIG, BRUCE L. (2005): Homosexuality in the Ancient Near East, beyond Egypt. The Epistle: a web magazine for Christian gay, lesbian, bisexual and transgender people. Dostopno na: epistle.us/hbarticles/neareast.html (3. oktober 2016). GRABBE, LESTER (1998): Leviticus. V Oxford Bible commentary, J. Barton (ur.), 91–110. Oxford: Oxford University Press. HIRSCHFELD, MAGNUS (1923): Die intersexuelle Konstitution. Jahrbuch für sexuelle Zwischenstufen 23: 3–27. HRDY, SARAH B. (1999): Mother Nature: a history of mothers, infants and natural selection. New York: Pantheon. JOHANSSON, WARREN (2003): Ex parte themis: the historical guilt of the Christian Church. The Pink Triangle Trust. Dostopno na: http://www.pinktriangle.org.uk/lib/ hic/johansson.html (3. oktober 2016). JORDAN, MARK D. (1997): The invention of sodomy in Christian theology. Chicago, London: The University of Chicago Press. KINSEY, ALFRED C., WARDELL BAXTER POMEROY IN CLYDE E. MARTIN (1948): Sexual behavior in the human male. Philadelphia: Saunders. KINSEY, ALFRED C., WARDELL BAXTER POMEROY, CLYDE E. MARTIN IN PAUL GEBHARD (1953): Sexual behavior in the human female. Philadelphia: Saunders. KLEJN, LEV S. (2001): Sprevrnjeni svet. Ljubljana: *Cf. KOBAL, MILOŠ IN LJUBO BAVCON (1969): Homoseksualnost. V Socialna patologija, L. Bavcon, M. Kobal, L. Milčinski, K. Vodopivec in B. Uderman (ur.), 123–136. Ljubljana: Mladinska knjiga. LEŠNIK, BOGDAN (1991): Raba morale. V Rožnati trikotnik: nacistična vojna proti homoseksualcem. R. Plant (ur.), VII–XVI. Ljubljana: KRT. LEŠNIK, BOGDAN (2005): Temelji psihoanalize: opombe h konceptom. Ljubljana: *Cf. LEVAY, SIMON (2011): Gay, straight, and the reason why: the science of sexual orientation. Cambridge, Massachusetts: Oxford University Press. LEVER, MAURICE (1985): Les bûchers de Sodome. Pariz: Fayard. LÉVI-STRAUSS, CLAUDE C. (1948): Les structures élémentaires de la parenté. Pariz: Presses universitaires de France. MOSSE, GEORGE L. (2005): Nacionalizem in seksualnost: Morala srednjih razredov in 254 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov seksualne norme v moderni Evropi. Ljubljana: *Cf. MURRAY, STEPHEN O. IN WILL ROSCOE (1997): Islamic homosexualities: culture, history and literature. New York: New York University Press. NATURHISTORISK MUSEUM (2009a): Against nature? An exhibition on animal homosexuality. Dostopno na: www.nhm.uio.no/besok-oss/utstillinger/skiftende/ againstnature/index-eng.html (3. oktober 2016). NATURHISTORISK MUSEUM (2009b): Homosexuality, evolution and humans. Dostopno na: www.nhm.uio.no/besok-oss/utstillinger/skiftende/againstnature/animal_ human.html (3. oktober 2016). NORTHWESTERN UNIVERSITY (2003): Study suggests difference between female and male sexuality. Dostopno na: www.sciencedaily.com/releases/2003/06/030613075252. htm (3. oktober 2016). PLANT, RICHARD (1991): Rožnati trikotnik: nacistična vojna proti homoseksualcem. Ljubljana: KRT. PLUTARH (1981): Življenje velikih Rimljanov. Ljubljana: DZS. RICE, WILLIAM R., URBAN FRIBERG IN SERGEY GAVRILETS (2012): Homosexuality as a consequence of epigenetically canalized sexual development. The Quarterly Review of Biology 87(4): 343–368. ROBERTS, ALEXANDER IN JAMES DONALDSON (UR.) (1885–1896): Ante-Nicene fathers. The Writings of the Fathers down to A. D. 325. 3. zvezek. Buffalo: Christian Literature. Dostopno na: http://oll.libertyfund.org/titles/coxe-ante-nicene-fathers-the- writings-of-the-fathers-down-to-a-d-325-10-vols (5. januar 2017). ROBINSON, ANDREW (2003): The origins of writing. V Communication in history: technology, culture, society, D. Crowley in P. Heyer (ur.), 5. poglavje. Boston: Allyn and Bacon. TAKÁCS, JUDIT (2004): The double life of Kertbeny. V Past and present of radical sexual politics, G. Hekma (ur.), 26–40. Amsterdam: UvA – Mosse Foundation. VALLEJO-MARIN, MARIO IN MARK D. RAUSHER (2006): Selection through female fitness helps to explain the maintenance of male flowers. The American Naturalist 169(5): 563–568. VEGA-FRUTIS, ROCÍO, ROGELIO MACÍAS-ORDÓÑEZ, ROGER GUEVARA IN LUTZ FROMHAGE (2014): Sex change in plants and animals: a unified perspective. Journal of Evolutionary Biology 27(4): 667–675. VEYNE, PAUL (1983): Homoseksualnost v Rimu. Problemi 6-8: 127–130. ZIMMERMAN, BONNIE (UR.) (2003): Lesbian histories and cultures: an encyclopedia. New York: Garland Publishing. 255 Maca Jogan | Upravljanje spolnosti in družbena neenakost spolov Maca Jogan Upravljanje spolnosti in družbena neenakost spolov Abstract Sexuality Management and Gender Inequality Why was women‘s sexuality always the one that was strictly controlled throughout history? The article bases its answer on the fact that the reproduction of the population is a necessary condition for the existence of any society. In this context, the main “producers“ of people are women. Their natural reproductive abilities are used as an excuse to reduce their societal role to childbearing and also function as the basis of their subordination in an androcentric social order. The author focuses on functional heterosexual sexuality, a field that has been strictly managed for centuries on an institutional level. She analyzes the main factors that enabled the (connected) reproduction of the sexual and class order on the micro- and macro-levels. History shows that this reproduction was based on the premise that the woman “belongs to the man“. This premise has its origins in the 1st millenium BC and was later reinforced in Western civilization through Christianity and the Catholic Church. Despite the slow erosion of androcentrism and the advancement of secularization proces- ses, repressive patterns of regulating (“fruitful“) sexuality still persist in the 21st century, mainly because of the erosion of the welfare state. Keywords: androcentric order, discrimination of women, Catholic Church, love, marriage, reprodu- ctive behaviour, abortion Maca Jogan is a professor emeritus at the University of Ljubljana currently in retirement, a winner of several national prizes and an honourary member of the Slovenian Sociological Association. Her resear- ch, pedagogical and publicistic work has been focused on the development of sociological theories, the history of sociology in Slovenija and the sociology of gender. In the last three decades, she has dedicated herself to researching various aspects of the social (re-)costruction of gender hierarchies. She is an author of numerous articles and books. (maca.jogan@fdv.uni-lj.si) Povzetek Odgovor na vprašanje, zakaj so (bile) v tisočletjih glavna tarča urejanja spolnosti ženske, se v pri- spevku izhodiščno opira na dejstvo, da je nujni pogoj za obstoj katere koli družbe in sploh človeštva nenehno obnavljanje prebivalstva. Ključne »producentke« ljudi pa so ženske, katerih naravne zmo- gljivosti (in na to dimenzijo skrčena družbena vloga) v androcentričnem družbenem redu nastopajo kot podlaga in opravičilo za njihovo družbeno podrejenost. V prispevku je osrednja pozornost na- menjena pozitivno funkcionalni heteroseksualni spolnosti kot področju strogega in institucionalno celovito varovanega družbenega urejanja skozi stoletja in glavnim dejavnikom, ki so od makro- do mikrodružbene ravni zagotavljali (povezano) reproduciranje spolnega in razrednega reda. Zgodo- vinske izkušnje kažejo, da je to reproduciranje v glavnem potekalo na predpostavki, da je ženska »njegova«, kot je bilo (nereligijsko) strogo določeno že v prvem tisočletju pred našim štetjem in kar je v zahodni civilizaciji pozneje na podlagi krščanskih razlag utrjevala zlasti katoliška cerkev. Kljub postopni eroziji androcentrizma in kljub sekularizacijskim procesom so prisilni vzorci regula- cije (»rodovitne«) spolnosti navzoči tudi v začetku 21. stoletja, k čemur prispeva zlasti razkrajanje socialne države. Ključne besede: androcentrični red, diskriminacija žensk, katoliška cerkev, ljubezen, zakonska zve- za, reproduktivno vedenje, splav Maca Jogan je zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani, upokojena redna profesorica na Fakulteti za družbene vede, prejemnica več državnih priznanj in častna članica Slovenskega sociološkega društva. Težišča njenega raziskovalnega, pedagoškega in publicističnega dela so (bila): razvoj socioloških teorij, zgodovina sociologije na Slovenskem in sociologija spolov. V zadnjih treh desetletjih je največ spoznavne- ga zanimanja usmerila v raziskovanje različnih vidikov družbene re/konstrukcije hierarhije med spoloma. Je avtorica številnih člankov in knjig. (maca.jogan@fdv.uni-lj.si) 256 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov Udomačene živali so po naravi več vredne kot divje, za vse pa je bolje, da se podrejajo, ker si tako pridobijo varstvo. Poleg tega je moški po naravi boljši kot ženska, ona pa je slabša; zato on vlada, ona pa se podre- ja. Ta zakon naj velja za vse ljudi. (Aristotel, Politika, par. 1254b, točka 12) Uvod Od nastanka naprej večina ljudi nikoli ni brala Aristotelovih del, vendar je živela in morala živeti v skladu z razlago o »naravni« neenakosti žensk in moških. Zato nas ne sme presenečati, če v sodobnosti srečujemo najrazličnejše negativne pred- sodke o ženskah, stereotipi o »pravem« mestu žensk pa so pogosto resna ovira za uresničevanje načela enakih možnosti. Celovito in vsestransko določanje posebne- ga, podrejenega mesta žensk, njihovih vrlin, ki so bile povsem nasprotne moškim, je bilo vsaj tri tisoč let doslej tako učinkovito, da posledic ni mogoče odpraviti v nekaj desetletjih. Glede na dolgotrajno zgodovinsko dediščino so za uresničevanje uravnotežene družbe – brez spolno določenih bipolarnih osebnostnih lastnosti1 in zmogljivosti – potrebna daljša obdobja usklajenega delovanja vseh za družbeno sožitje nujnih urejevalnih ustanov. Da pa bi lahko prišli do ustreznih sprememb, je potrebno tudi poznavanje načinov, kako se je v preteklosti »cementiralo« mesto žensk in moških ter kako in zakaj je (bilo) upravljanje spolnosti eno ključnih vpra- šanj vzpostavljanja in ohranjanja družbenega reda. Najprej je treba pojasniti, zakaj so (bile) glavna tarča urejanja spolnosti ženske. Odgovor je preprost. Pogoj za obstoj katere koli družbe in sploh človeštva je nenehno obnavljanje prebivalstva – torej rojevanje, nega, skrb za razvoj osebno- sti človeškega bitja. Ključne »producentke« ljudi pa so ženske. Kdor razpolaga z reproduktivnimi zmogljivostmi žensk, ta lahko razpolaga tudi z večino pripadnikov družbene skupnosti. Enostranska določenost žensk kot primarno rodilnih bitij in s tem nujno povezana njihova odvisnost od moških je namreč tudi neločljiva sestavina večje ranljivosti (večine) moških in večjih možnosti gospodovanja nad njimi.2 H gospodovanju spada tudi nenehno zbujanje strahu, ki ga omogoča 1  Aristotel npr. v Politiki (par. 1270a/7) poudarja, da morajo imeti moralne vrline vsi, vendar funkcionalno različne, glede na to, »za kakšen smoter so ustvarjeni. Zato morajo tisti, ki vladajo, raz- polagati s popolnimi vrlinami (kot graditelj ...). Drugi pa morajo imeti vrline glede na svoje naloge. ...«. Vrline morajo biti spolno različne: »Pogum moškega je v skladu z njegovo nalogo gospodovanja, pogum ženske pa mora biti skladen z njeno podrejeno vlogo.« (Ženska mora imeti tudi sposobnosti vodenja in opravljanja domačih opravil.) 2  Pripomniti je treba, da so tudi moški (identitete in družbene vloge) enostransko definirani, ven- dar je pripadnost moškemu spolu v vseh razrednih položajih (tudi v podrejenem) vselej višje vred- 257 Maca Jogan | Upravljanje spolnosti in družbena neenakost spolov (moško določena) nezamenljiva spolna neenakost identitet in vlog (po načelu stro- gega ločevanja kulture od narave, razuma od čustva ter javnega od zasebnega). Preprosto – v moškosrediščnem (androcentričnem) redu je tanki plasti (v glavnem moških), ki zaseda monopolne položaje moči in oblasti, lažje razpolagati z ljudmi, če ti živijo v nenehnem strahu in v revščini; ženske (v rodni dobi) primarno v strahu, da ne bi zanosile (če si tega ne želijo, ker nimajo obetov za resnično človekovemu dostojanstvu vredno življenje otrok) in moški (da bodo kot edini »pravi« skrbniki za družino ob svoj posel). Zato je za vse oblastnike tako pomembno urejanje reprodukcije. Zgodovinske izkušnje kažejo, da je to v glavnem potekalo na predpostavki, da je ženska njegova, kot je bilo strogo določeno že v 1. tisočletju pred našim štetjem in kar so pozneje utrjevale in širile različne religijske razlage. Neločljiva sestavina vseh svetovnih reli- gij, ki jo vsebujejo že temeljna »sveta« besedila, je namreč mizoginija, ženskosovra- žnost (Jogan, 2013).3 Podobno kot v drugih religijah je tudi v krščanskih razlagah (zlasti v delovanju katoliške cerkve) sklicevanje na Boga služilo za instrumentaliza- cijo žensk: naravna razlika med spoloma, ki je conditio sine qua non obstoja človeš- ke družbe sploh, je (bila) v teh razlagah podaljšana v družbeni prostor, to pomeni, da ima družbeno določena neenakost med spoloma lastnosti (božje in) naravne stalnice. Takšen religijsko določen spolni red deluje samourejevalno in z izključitvi- jo dvoma o pravilnosti in pravičnosti tudi samopotrjevalno ter samoutrjevalno. Upoštevati je treba, da so temeljne svete nauke ustvarjali moški (kot posredniki med bogom in človekom) »po svoji podobi« in meri, na kar v zadnjih desetletjih opozarja zlasti veliko raziskovalk,4 pa tudi raziskovalci.5 Katoliška cerkev (KC) kot zgodovinsko pomembna usmerjevalna in nadzorna institucija zlasti v zahodni civilizaciji (tudi v slovenski družbi) pravzaprav nadaljuje tradicionalno mizogino usmeritev, po kateri so ženske kot zadnji člen v verigi (moškega) gospodovanja zaradi svoje koristnosti (ustvarjanje »človeškega kapita- la«) posebej strogo nadzorovane. Učinkov dolgotrajnega monopolnega in družbe- notena in obdana z določeno količino moči: če ne v javnem pa vsaj v zasebnem življenju (Jogan, 1990: 97–101), kar je zelo pomembno tudi pri obravnavi spolnosti. 3  Po oceni E. Sorge (1987: 29) je teologija tri tisoč let govorila s »seksističnim jezikom in moškimi podobami ter simboli«, zato se sprašuje, kako so se sploh lahko takšne ženske dejavnosti, kot so spočetje, rojstvo, nosečnost, hranjenje in ustvarjalna telesnost tako razvrednotile, da so bile (zlo) razumljene kot kazen božja za človeške grehe. 4  Tako Margaret Jackson (1994: 185) na podlagi podrobnega proučevanja feministične kritike (moško določene) konstrukcije spolnosti med letoma 1850 in 1940 sklepa, da je »izzivanje patriar- halnih definicij ‚naravnega‘ v številnih pogledih zdaj tako težko in nevarno, kakor je bilo v 19. sto- letju«, kajti »moč za opredelitev tega, kaj je ‚naravno‘, ostaja ključna za ohranitev moške moči in strukture odnosov med spoloma«. Avtorica tudi poudarja, da tedaj, ko se pojavijo grožnje sistemu moči, se oblikujejo in širijo teorije, ki opravičujejo to moč in/ali pa dokazujejo, da sprememba ni mogoča, ali pa obračajo spremembe v smer, ki zagotavlja ohranjanje strukture moči. 5  Vrh utemeljene kritične presoje Biblije je verjetno prispevek D. Clinesa (2015): The Scandal of a Male Bible. 258 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov no strukturno podprtega vplivanja KC na oblikovanje identitete žensk in njihove družbene vloge ni mogoče odpraviti v kratkem času, tudi zato, ker se na splošno večja religioznost žensk (v primerjavi z moškimi) ohranja kljub sekularizacijskemu procesu,6 ki v zadnjih desetletjih poteka v večini evropskih (pretežno katoliških) držav. Sekularizacija je povezana z egalitarizacijo družbenega položaja in vloge spolov, kar ogroža učinkovitost religijskih seksističnih vzorcev spolnega reda. Namen tega prispevka je orisati nekatere ključne značilnosti krščanske in katoliške konstrukcije ženske identitete in vloge s posebnim poudarkom na (rodovitni) spol- nosti, postopno odpravljanje podrejenega položaja žensk z različnimi posvetnimi ukrepi ter težnje po retradicionalizaciji in repatriarhalizaciji družbenega reda. Božja ljubezen in grešna telesnost Na eni strani je kasta vojakov, ki se ne smejo poročiti, vsi ostali pa imajo vrednost le zaradi rojevanja. Zato sama vedno znova ugotavljam, da je krščanstvo militaristična religija, ki uporablja rojstvo za krepitev svoje moči, celibat pa za koncentracijo premoženja. (U. Ranke Heinemann, 2012a: 33) Urejanje človeške spolnosti je osrednje področje za večino krščanskih pojmo- vanj, zato npr. za večino sodobnih Američanov krščanstvo ne pomeni nič drugega kot »zakonik spolnega obnašanja« (Jordan v Kalbian, 2005). Podobno trdi tudi U. Ranke Heinemann, ena najtemeljitejših poznavalk krščanske doktrine in prakse katoliške cerkve (1992: 277), da je katoliška spolna morala »pretežno moška mora- la in neusmiljeno spolno izkoriščanje ženske«. Tudi več kot štiri petine grehov je spolne narave, tri četrtine tistih, ki se izpovedujejo, pa je žensk (Valentini in Di Meglio, 1976: 14, 16). Brez spolnosti ni »narejanja ljudi«, najpomembnejše (za zdaj nenadomestljive) »producentke človeškega kapitala« pa so prav ženske. Poleg tega so ženske tudi v sodobnosti pomembne prenašalke in utrjevalke religioznos- ti.7 Ni torej naključje, da so ženske v središču pozornosti cerkve kot dolgožive insti- tucije, vendar ženske, skrčene na svojo pozitivno funkcionalnost, na »rodilni stroj«. Roditeljska funkcija žensk je tudi izhodišče za razlage o večji bližini z Bogom, ki je po religijski definiciji stvarnik vsega, zato bi morale biti ženske še toliko bolj spoštljive do Boga in njegovih namestnikov na zemlji, torej pokorne moški volji in 6  Odpadništvo od cerkve je pri ženskah nekoliko močnejše kot pri moških, o čemer lahko sklepa- mo na podlagi zanesljivih podatkov empiričnih raziskav v evropskem in tudi slovenskem prostoru (Jogan, 2005: 598). 7  G. Davie (2005:225) pripisuje ženskam pomembno vlogo pri »zastopniškem spominu na krš- čanstvo«. 259 Maca Jogan | Upravljanje spolnosti in družbena neenakost spolov »pozabljive« glede svojih izkušenj. S takšno razlago je upravičena tudi hierarhič- na moška organizacija, katere glavni cilj je nasilno obvladovanje sveta tudi (ali predvsem) s pomočjo militaristične (krščanske) religije. Zaradi vedno večje ogroženosti moškosrediščnega reda z vključenimi večkrat- nimi neenakostmi se mizoginija v sodobnosti kaže tudi povsem odkrito, zlasti v nekaterih fundamentalističnih praksah. Ker je težnja po odpravi diskriminacije žensk svetovni pojav in ker je družina v pristojnosti žensk, naj bi bile pravzaprav ženske povzročiteljice različnih vrst zla v sodobnosti, zahteve za enake pravice in možnosti pa skrajno nevarne za človeštvo sploh.8 Ob vseh očitkih ženskam se zastavi vprašanje, ki je za nekatere tudi paradoksalno, zakaj so ženske bolj religiozne in zakaj kažejo višjo pripadnost cerkvi in cerkvenemu občestvu. Primerjalne raziskave v Evropi v devetdesetih letih 20. stoletja namreč kažejo, da so ženske bolj religiozne in da predstavljajo večino vernikov, ob tem, ko se v pro- cesih sekularizacije skupno število vernikov zmanjšuje. Če želimo pojasniti večjo religioznost žensk, ne moremo mimo dejstva, da je eden pomembnih producentov njihove osebnostne identitete (bila) ravno cerkev. Razloge za žensko večjo in vsebinsko posebno religioznost in cerkvenost je brez dvoma treba iskati v resničnem kompleksnem (tuzemskem) produciranju (skrčene, enostranske) osebnostne identitete, družbenega položaja in vloge (večine) žensk (oziroma obeh spolov) z vključenimi specifičnimi prefinjenimi prijemi cerkve v duhovnem in moralnem oblikovanju in nadzorovanju (ustrahovanju) žensk (in ljudi na splošno). Ker prostor ne dopušča podrobnejše obravnave9 različnih vidikov strukturne re/konstrukcije družbene neenakosti po spolu, naj orišem le ključne značilnosti položaja žensk, ki so (bile) sicer tudi statusno prilagojene oziroma različne. Za veči- no žensk v preteklosti in sedanjosti je v primerjavi z moškimi značilen slabši polo- žaj, v katerem so bile večkratno prikrajšane (diskriminirane) – ne le kot pripadnice ženskega spola, ampak hkrati kot pripadnice družbene plasti, ki je bila ekonomsko in politično nemočna. Za to, da so takšen položaj sprejemale kot smiseln, je bilo potrebno posebno resno in trajno duhovno predelovanje njihovih lastnih zaznav in razlaganje njihovih negativnih izkušenj tako, da je prikrajšanost v njihovih pred- stavah postala prednost, dejavnik samoponosa in zavedanja o osebnem dosto- janstvu. Vcepljanje sprevrnjenih pomenov je bilo mogoče samo v okoliščinah, ko je bil moralni in duhovni razvoj vsake osebe – predvsem ženskega spola – strogo nadzorovan in voden, ko ni bilo možnosti izbiranja. V tem okviru je mogoče iskati začetek odgovora na vprašanje, zakaj so ravno ženske tiste, na katere je (bila) usmerjena posebna pozornost »Matere Cerkve«. »Recepti« za vsakdanjo rabo te 8  Za predsednika fundamentalistične krščanske moške organizacije v ZDA (Focus on the Family) je npr. Četrta svetovna konferenca OZN o ženskah (Peking, 1995) »najbolj radikalen, ateističen, proti- družinski križarski pohod v zgodovini človeštva« (Rose, 2001). 9  Več o tej temi gl. Jogan 1990, 2001. 260 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov institucionalne vzgojiteljice tudi na področju spolnosti imajo korenine v sovraž- nosti do telesnosti, še zlasti do spolne sle, na čemer potem (upravičeno) temeljijo izjemno stroge in natančne zapovedi spolnega obnašanja glede na njegov glavni cilj: rojevanje »božjih« otrok. Ta cilj je neločljiva sestavina katoliške socialne doktri- ne, podrobneje izražene v vrsti dokumentov (zlasti v drugi polovici 20. stoletja), ki so površinsko prilagojeni spremembam v širšem družbenem okolju.10 »Krščanstvo je nenehno poudarjalo, da mora biti spolni odnos v zakonu dejanje zaploditve, sicer spada pod negativni vidik sle in ne npr. pod vidik ljubezni,« ugotavlja Uta Ranke Heinemann (1992: 13). Je pa ljubezen neločljiva sestavina pojasnjevanja zakonske zveze (»zakona«), vendar samo takšna, v kateri je človeku odvzeta sposobnost avtonomnega čustva (Jogan, 1986: 51) in h kateri je človeško bitje poklicano; edino prava je iz Boga izvirajoča človeška ljubezen. Bog je ljubezen in živi sam v sebi skrivnost ljubezenskega občestva. Z ustvarit- vijo človeka po svoji podobi in z neprestanim vzdrževanjem v bivanju vpisuje v človeško naravo moža in žene poklicanost in s tem tudi sposobnost ter odgovornost za ljubezen in za občestvo. Ljubezen je torej temeljna in naravna poklicanost vsakega človeka. Kot utelešen duh, to se pravi kot duša, ki se izra- ža v telesu, in kot telo, ki ga oživlja in oblikuje nesmrtni duh, je človek v vsej tej zedinjeni celoti poklican k ljubezni. Ljubezen vključuje tudi človeško telo in telo je soudeleženo pri duhovni ljubezni. (Janez Pavel II., 1982: 15) Človeška duša in telo sta torej le posrednika božje ljubezni, ki je opredmetena v zakonski zvezi in devištvu. Povezanost ljubezni in zakonske zveze je sklenjeno enodimenzionalno: Bog – človek – Bog. Prav zaradi tega zunajčloveškega izvora (ki pa je po definiciji nadrejen človeškemu snovnemu bivanju) mora uresničevanje prave (čiste) ljubezni – s človekom kot božjim pomočnikom – potekati po strogo določenih merilih in pravilih, ki ustvarjajo videz avtonomnosti (kar je nedvoumno izraženo v okrožnici Humanae vitae). Zakonska ljubezen je predvsem polno človeška, to se pravi, da je čutna in duhovna. Pri njej torej ne gre za goli naval nagonov in čustev, temveč tudi in predvsem za dejanje svobodne volje. Kot taka hoče ta ljubezen ne le vztrajati, ampak tudi rasti v veselju in v bridkosti vsakdanjega življenja. Tako zakonca po vsem tem postajata eno srce in ena duša in skupaj dosegata svojo človeš- 10  V drugi polovici 20. stoletja so zlasti pomembni naslednji dokumenti: Pavel VI.: Okrožnica o pravilnem uravnavanju rojstev, »Humanae vitae«, 1968; Janez Pavel II.: Apostolsko pismo o družini, »Fa- miliaris consortio«, 1981 (slov. 1982); Janez Pavel II.: Apostolsko pismo o dostojanstvu žene, »Mulieris dignitatem«, 1988 (slov. 1989); Janez Pavel II.: Okrožnica Sijaj resnice, »Veritatis splendor«, 1993 (slov. 1994); Janez Pavel II.: Okrožnica Evangelij življenja, »Evangelium vitae«, 1995; Benedikt XVI.: Pismo o sodelovanju med moškimi in ženskami v cerkvi in svetu, 31. 7. 2004 (kot kardinal Ratzinger je papež Benedikt XVI. močno vplival na prejšnje okrožnice). 261 Maca Jogan | Upravljanje spolnosti in družbena neenakost spolov ko popolnost. … Ta ljubezen je končno rodovitna ljubezen, ki se ne izčrpa v sožitju zakoncev, temveč je naravnana na to, da se nadaljuje v obujanju novih življenj. (V Jogan, 1986: 53) Glede na funkcijo ljubezni v (nerazvezljivi) zakonski zvezi je opredeljena tudi »dobra in čista« spolnost, ki presega naravno raven. Zaradi tega spolnost, po kateri se mož in žena podarjata drug drugemu z dejanji, ki so lastna in pridržana zakoncem, nikakor ni nekaj zgolj biološkega, temveč prizadeva najbolj notranje jedro človeške osebe kot take. Spolnost se na resnično človeški način uresničuje le, če je vključena v tisto ljubezen, s katero se mož in žena brezpogojno do smrti zavežeta drug drugemu. (Janez Pavel II., 1982: 15) Strogo upravljanje človeške spolnosti se je po drugem vatikanskem koncilu nekoliko omehčalo, tako da je »uporaba zakona« (kar je »božji dar«), ki je bila izključno prokreativno funkcionalna, dovoljena tudi zakoncema brez otrok, če sicer izpolnjujeta druga dva pogoja zakonske zveze (veljavnost in nerazvezljivost). Kljub temu je prva in edina bogu všečna zakonska spolna združitev tista, ki da ustreza božjemu načrtu.11 Kdor torej uporablja ta božji dar tako, da mu odvzema, četudi delno, njegov pomen in namen, nasprotuje tako moški kakor ženski naravi in njunim najbolj intimnim odnosom; nasprotuje pa tudi božjemu načrtu in božji volji. Kdor pa uporablja dar zakonske ljubezni v spoštovanju zakonov rodnosti, priznava, da ljudje nismo gospodarji virov človeškega življenja, temveč le izvrševalci Stvarnikovih načrtov. (Humanae vitae v Jogan, 1986: 55–56) V bistvenih potezah enake razlage srečamo že pri A. Avguštinu (354–430) in T. Akvinskem (+ 1274), ki sta se kot ključna »producenta« spolne morale oprla na Platona in Aristotela tako, da sta hierarhični odnos med moškim in žensko upra- vičila s krščansko razlago nastanka človeka, sovražnost do spolnosti pa utemeljila z izvirnim grehom. A. Avguštin, »veliki tvorec v precejšnji meri do danes veljavne krščanske podobe Boga« (Ranke Heinemann, 1992: 76), je dotedanje zaničevanje spolnosti dopolnil s strahom pred spolnostjo, saj je ta neločljivo povezana s pre- nosom izvirnega greha, ki se ga da popraviti le z božjo milostjo.12 Prav zaradi tega prvega dejanja nepokorščine Bogu je človekova narava pokvarjena, kar se izraža 11  Več o izjemno sofisticiranem obravnavanju spolnosti v okviru zakonske ljubezni v Jogan, 1986: 51–69. 12  A. Avguštin (1993: 64) ves človeški rod primerja z divjo oljko, ker je nastal iz telesnega poželen- ja, samo božja milost pa spreminja divjo oljko v pravo. 262 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov v spolnem poželenju oziroma v »nepokorščini teh organov, po katerih se v zapo- redju generacij ohranja človekova narava« (Avguštin, 1993: 40). Spolna sla je nekaj slabega, je bolezen,13 zlo, vendar pa ravno zakonska zveza celo iz tega zla naredi nekaj dobrega. … Po tem zlu poželenja torej sega člo- vek in mu ne podleže, ko ga v razbrzdanem in nespodobnem kipenju zadrži in mu zategne vajeti, izpreže in uporabi pa samo z namenom, da bi ustvaril potomstvo, da bi tako otroke, ki se bodo prerodili duhovno, rodil telesno, ne pa da bi duha v sramotni sužnosti podvrgel mesu. (Avguštin, 1993: 40–41)14 Spolna združitev zaradi čutnega ugodja – brez vključenega dobrega namena (spočenjanja potomstva) – je celo v okviru zakona nekaj nespodobnega,15 vendar je krivda odpustljiva. Neodpustljivo, razvratniško in morilsko pa je zaradi »poltenosti« posegati po »strupih za neplodnost, če pa so ti neučinkoviti, že spočeti plod v dro- bovju tako ali drugače uničiti …« (ibid., 48) U. Ranke Heinemann (1992: 76) upravičeno ugotavlja, da je prav »največji cerkveni oče, sveti Avguštin … sovraštvo do sle in spolnosti združil s krščanstvom v sistematično celoto. … Bil je teološki mislec, ki ni utrl miselne poti le prihodnjim stoletjem, ampak tisočletjem. Zgodovino krščanske seksualne etike je oblikoval on.« Avguštin je z izvirnim grehom kot temeljnim vzrokom pokvarjenosti človeštva zaradi nujnosti razplojevanja vrste zagotovil po eni strani dolgoživost svojih razlag moralno neoporečnega, dobrega delovanja, hkrati s tem pa tudi (večno) nadreje- nost krščanskih razlag spolnosti v odnosu do vseh mogočih »krivoverskih«, saj ima lahko samo Bog,16 ker je izvzet iz izvirnega greha, vlogo razsodnika med dobrim in zlim. Sovraštvo do spolne sle in poniževanje žensk je doseglo vrh v »zlati dobi teolo- gije« v 13. stoletju, ko sta Avguštinove razlage razširila in jih dopolnila s številnimi podrobnostmi A. Magnus in T. Akvinski, ki sta celotno spolnost potisnila v območje animaličnosti (Ranke Heinemann, 1992: 179). V njunih razlagah spolnosti imajo korenine številni negativni predsodki o ženskah in (androcentrični negativni) ste- 13  Spolna sla naj bi tudi ubijala duha, zato se A. Avguštin (1993: 44) zavzema za vzdržnost; glede na sovraštvo do spolne sle je tudi izoblikoval hierarhijo spolnih odnosov tako, da je deviškost (popol- na vzdržnost) na najvišjem mestu, temu pa sledita zakon brez spolnega odnosa (kot Jožefov zakon z Marijo) in končno zakon s spolnim odnosom (strogo reguliranim). 14  »Tako je zveza moža in žene, katere cilj je spočenjanje potomcev, naravno dobro zakonskega stanu. … K naravi zakonskega stanu torej spada: da se moški in ženska združita v skupnost z name- nom, da imata otroke. … Kajti njihov namen je roditi otroke, ki se bodo prerodili, in to na način, da se bodo otroci, ki se jim bodo rodili kot otroci tega sveta, ponovno rodili kot božji otroci.« (Avguštin, 1993: 36–37) 15  V tem primeru zakonska partnerja več nista »zakonca«, temveč ona »hotnica« in on »priležnik« (Avguštin, 1993: 49). 16  »Vsak človek je namreč varljiv in nihče ni brez greha razen Boga.« (Avguštin, 1993: 66) 263 Maca Jogan | Upravljanje spolnosti in družbena neenakost spolov reotipi, s katerimi se srečujemo še v začetku 21. stoletja. T. Akvinski – »cerkvena luč«, ki je poleg A. Avguština glavna avtoriteta na področju spolne morale, je brez dvoma našel veliko spodbudo za svoje »razsvetljevanje« v razlagah svojega učitelja A. Magnusa,17 avtorja trditev, kot so naslednje. Ženska se manj (kot moški) nagiba k nravnosti, kajti v ženi je več tekočine, in lastnost tekočine je, da hitro sprejme, a težko obdrži. Tekočina je fluidna. Zato so žene nestanovitne in radovedne.18 Kadar ženska občuje z moškim, bi najraje ležala še pod drugim moškim. Žena ne pozna zvestobe. … Ženska je ponesrečen moški in v primerjavi z moško je njena narava defektna in pomanjkljiva. Zaradi tega je negotova. Česar sama ne more dobiti, skuša doseči z zlaganostjo in s hudičevimi ukanami. … Enako kot spodbuja razum moškega k dobrim dejanjem, sili njo njeno čustvo v zlobo. (Magnus v Ranke Heinemann, 1992: 180.) T. Akvinski, ki žensko definira kot za moškega »nadomestno tvorbo narave, … v razvoju zavrtega moškega, … določeno za rojevanje otrok«, z »defektnim razu- mom«, kakršnega je najti tudi »pri otrocih in duševnih bolnikih«, nosilko slabega v spolnem odnosu (moškemu pa pripada »plemenitejši del«), je prepričan, da ženska potrebuje moža tudi kot zapovednika (ne le kot nosilca pravega semena), kajti on ima »popolnejši razum« in »krepkejšo krepostnost« (v Ranke Heinemann, 1993: 190–191). Sam zakonski spolni odnos, ki ga T. Akvinski po A. Avguštinu postavl- ja na najnižje mesto in razume kot »nečisto« dejanje (glede na deviško čistost), tudi ustrezno označuje z različnimi slabšalnimi oznakami, kot npr. »nagnusnost«, »omadeževanje«, »sramota«, »onečaščenje« (v Ranke Heinemann, 1992: 195–196). To »nečisto« spolno združevanje med zakoncema pa T. Akvinski dopušča samo, če je v naravnem »normalnem položaju« (da seme zagotovo doseže cilj, da se zaplodi otrok), vse druge oblike pa so odklonske in pregrešne (ibid., 199–200) ter »contra naturam«, protinaravne.19 Med protinaravne načine spolnega združevanja, ki so 17  Doprsni kip tega ustvarjalca za žensko sovražnih trditev je mogoče videti tudi v Sloveniji, na Ptuju na pročelju Dominikanskega samostana. 18  Konec 19. stoletja je bil Magnusov »duh« zelo pogosto navzoč (vidno tudi na terminološki ravni) tudi na Slovenskem med takratnimi »lučenosci« prave morale, ki so nastopali zoper prizadevanja žensk za zmanjševanje vsestranske diskriminacije. A. Mahnič na primer leta 1894 priporoča: »Ne delajmo pač žensk vsegavednih! Vže tako so podedovale od matere Eve prevelik kos radovednosti: vse hočejo videti, vse ovohati, ob vsem jezik brusiti! Marveč brzdajmo njih lahkomiselnost, in zved- čavost, postrižimo krila njih oholosti, … vcepljajmo jim v mehko srce ljubezen do boga in bližnjega, … in žena bo blagoslov našemu društvu!« (Mahnič v Jogan, 2001: 31) 19  V tem prispevku se omejujem samo na tisto obliko spolnosti oz. spolnega združevanja, brez ka- tere dejansko ni mogoč obstoj človeštva, to je heteroseksualno spolno združevanje. To ni povezano z izključevanjem vseh drugih oblik spolnega združevanja z območja spoznavnega zanimanja, ven- dar te oblike ne zajemajo večine človeštva in so tudi z vidika nadaljevanja vrste stranskega pomena, niso pa drugotnega pomena z vidika spoštovanja človekovega dostojanstva in svobode. Ta opomba 264 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov posebej nevarni, spada preprečevanje zanositve,20 s katerim se katoliška cerkev intenzivno spoprijema od 11. stoletja naprej. Nadzor nad spoštovanjem cerkveno določenih načinov spolnega akta je pote- kal v spovednicah, posebej odločno od leta 1215 naprej, ko je veljala stroga zapo- ved o redni spovedi, s katero so na podlagi natančnih navodil duhovniki preverjali spoštovanje zapovedanih načinov. Pri pridobivanju informacij o morebitnem »pro- tinaravnem« »uporabljanju zakona« je T. Akvinski spovednike (spraševalce) dobro in natančno poučeval, kako lahko sprašujejo vernika (kot kaže naslednji primer). Ti natanko veš, katera je naravna pot. Si kdaj izlil seme na kak drug način? Če odgovori: ne, tedaj ne sprašuj dalje. Če reče: da, tedaj morda lahko vprašaš naslednje: v spanju ali buden? Če odvrne, da v budnem stanju, lahko vprašaš: ali z žensko? Če pove, da z žensko, imaš možnost, da ga vprašaš: zunaj posode ali v njej in kako? (Summa 5, Pokora in odpuščanje 49, v Ranke Heinemann, 1992: 211). Nosilce preprečevanja zanositve (bodisi s »strupi«, bodisi s prekinjenim aktom – coituss interruptus) so čakale stroge kazni (usmerjene predvsem na ženske), ki so se v teku stoletij stopnjevale21 in v začetku 20. stoletja prišle do vrhunca, ko je bilo takšno delovanje z vrsto papeških dekretov izenačeno z umorom (Ranke Heinemann, 1992: 213). Takšna označitev preprečevanja zanositve je pomembno vplivala na delovanje katoliške cerkve v 20. in v začetku 21. stoletja. Vsi posvetni poskusi upravljanja spolnosti na človeku (predvsem ženskam) prijazen način so imeli oznake »nenaravnosti«, »nenravnosti«, »nemoralnosti«, ali kar »zločinov zoper človeštvo«. V nadaljevanju bomo skopo orisali nekatere družbene okoliščine, ki so v tem obdobju (»modernega časa«) pripomogle k oživitvi diskurza srednje- veških cerkvenih »lučenoscev« na področju spolne morale. Glede na to, da je KC svetovno pomembna, bo tudi oris zajel najprej prizadevanja OZN za vzpostavljanje družbene enakosti spolov na vseh področjih in ravneh po vsem svetu. je potrebna glede na ne tako redka sodobna popolna izenačevanja spolne različnosti (kot naravne danosti in pogoja za razmnoževanje) s spolno usmerjenostjo; ta dva pojava imata sicer določene skupne lastnosti, ki izhajajo iz družbeno priznanih definicij »normalnosti«, razlikujeta pa se glede na funkcionalnost (zlasti z makrodružbenega vidika). 20  T. Akvinski uvršča uporabo različnih »strupov« zoper zanositev med hude grehe, vendar to še ni umor; o umoru je mogoče govoriti, ko je zarodek že oblikovan (v Ranke Heinemann, 1992: 213). 21  Eden od vrhov kaznovanja (zlasti) nosilk znanja o prekinjanju nosečnosti je bil v evropskem prostoru dosežen z množičnim iztrebljanjem »čarovnic« (od konca 15. stoletja do sredine 18. sto- letja). 265 Maca Jogan | Upravljanje spolnosti in družbena neenakost spolov Erozija androcentrizma in ogrožanje »naravnega« spolnega reda Odpravljanje podrejenosti žensk se je zlasti v drugi polovici 20. stoletja izrazilo v pridobivanju ekonomskih, socialnih in političnih pravic. Kljub čedalje močnej- šemu vstopanju žensk v območje javnega delovanja pa je na začetku 21. stoletja dovolj znakov, ki kažejo na neuravnoteženo (in nepravično) vključenost spolov v vsa za človeški obstoj potrebna in pomembna delovanja. Tako je splošna značil- nost položaja žensk v sodobnem svetu, da so v primerjavi z moškimi v slabšem položaju, saj so bistveno bolj obremenjene z družinskimi in gospodinjskimi deli kot moški, čeprav je tudi večina žensk pridobitno dejavna zunaj doma. V družinski nadobremenjenosti žensk so sicer razlike glede na njihov socialni položaj, vendar tudi ženske višjih plasti niso docela izvzete iz posebne neposredne skrbi za družino in gospodinjstvo; pogosto so tudi okrivljene kot glavne ali celo edine odgovorne osebe, če je kaj narobe. Čeprav slojno (rasno, generacijsko) neenako razporejene so prednosti moških večinoma še zagotovljene s prevladujočim institucionalnim redom v družbi. Torej se kot pereče postavlja vprašanje spreminjanja moškosrediščnega reda in moške identitete. Ameriški sociolog Michael Messner, ki je »prepričan, da je huma- nizacija moških neločljivo prepletena s povečanjem moči žensk« (1997), ugotavlja, da se moški v sodobnosti spreminjajo, vendar pa spremembe niso le takšne in ne nujno v smeri, ki bi jo želeli tisti moški in ženske, ki se trudijo za več pravičnosti in enakosti v sodobni družbi, za večjo humanizacijo medčloveških odnosov. Takšni oceni pritrjuje tudi švicarski sociolog A. Godenzi (2000: 35–51), ki na podlagi mednarodne statistike potrjuje večdimenzionalno neenakost spolov in ugotavlja, da ob koncu 20. stoletja še obstaja množičen sistem materialnih prednosti ter da moško nasilje ni individualni patološki pojav, temveč logična posledica kolektivne prednosti moških. Podobno nasprotuje moški prevladi in nasilju moških nad ženskami tudi R. W. Connell (2005). Diskriminacija žensk je bila sredi 20. stoletja pripoznana kot svetovni pojav, pri čemer je poglavitno vlogo odigrala Organizacija združenih narodov, ki je že v Ustanovni listini (1945) postavila temelj za odpravljanje diskriminacije žensk s ciljem: … uresničiti mednarodno sodelovanje s tem, da se rešujejo mednarodni pro- blemi ekonomske, socialne ali človekoljubne narave, kakor tudi s tem, da se razvija in spodbuja spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse ljudi, ne glede na raso spol, jezik ali vero … (I. pogl., 1. člen) Dolgotrajno aktivno prizadevanje Komisije za status žensk, da bi se zmanjšala diskriminacija žensk in da bi ženske lahko uresničevale svoje človekove pravice, je bilo podlaga za sistematično delovanje OZN v svetovnem okviru z začetkom v letu 266 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov 1975, ki ga je generalna skupščina razglasila za Mednarodno leto žensk. V tem letu je bilo na dnevni red postavljeno kompleksno »žensko vprašanje« skupaj z zahtevo, da se izkoreninijo vzroki za diskriminacijo žensk. Razkrivanje dejanskega položaja žensk in možnosti za njihovo vključevanje v procese odločanja na vseh ravneh je bil glavni cilj Desetletja OZN za ženske pod naslovom »Enakopravnost, razvoj in mir« (1976–1985). Na koncu tega desetletja je bil na konferenci v Nairobiju, na kateri so oce- nili dosežke desetletnih prizadevanj, sprejet izjemno pomemben dokument Nairobijske dolgoročne strategije za izboljšanje položaja žensk do leta 2000. Te strate- gije temeljijo na spoznanju, da je treba razvojna prizadevanja za izenačitev pravic žensk in moških povezati z bojem za drugačen položaj vseh ljudi (odpravljanje izkoriščanja, revščine itd.). »Vse bolj so iskali razvoj, v katerem bi se usklajeval materialni, družbeni, kulturni, zdravstveni in socialni napredek ljudi. To pa je mogoče predvsem ob aktivni, demokratični udeležbi ljudi samih v teh procesih,« je poudarila ena nosilnih oseb vsebinske zasnove nairobijske konference V. Tomšič (1987: 19).22 V tej strategiji je tudi jasna usmeritev glede spolnosti in uravnavanja rojstev, ki poudarja žensko svobodno razpolaganje z lastnim telesom,23 kar izraža že temeljni (156.) člen, ki se na začetku glasi: »Možnost nadzorovati lastno rodnost je pomembna osnova za to, da lahko ženske uživajo tudi druge pravice,« 157. člen pa določa: Za zagotovitev svobodnega in prostovoljnega odločanja morajo informaci- je o načrtovanju družine ter izobraževanje na tem področju vsebovati vse medicinsko priznane in ustrezne metode načrtovanja družine (Nairobijske …, 1987: 89). Posebna pozornost in podrobnejša obdelava okoliščin, ki omogočajo samostoj- no odločanje žensk na področju spolnosti, je izražena tudi v strateških ciljih Četrte svetovne konference o ženskah (1995, Peking). Temeljno zahtevo, da so človekove pravice tudi ženske pravice, in da to velja za vsa področja življenja in delovanja, na področju spolnosti utemeljuje in razčlenjuje več členov, med njimi npr. 96. člen ali med drugim 97. člen: Človekove pravice žensk vključujejo njihovo pravico do nadzora in svobodnega odločanja o zadevah, povezanih z njihovo spolnostjo, vključno s spolnim in reproduktivnim zdravjem, brez omejitev, diskriminacije in nasilja. Enakopravni 22  V. Tomšič je bila na tej konferenci predstavnica Socialistične federativne republike Jugoslavije (prej FLRJ); od začetka dalje pa je bila zelo aktivna članica Komisije za status žensk, ki je bila ustanovl- jena (1946) kot del Komisije za človekove pravice v okviru Ekonomskega in socialnega sveta OZN. 23  Gotovo ni naključje, da Katoliška cerkev (Vatikan) ni podprla takšne usmeritve in ciljev niti v tem, niti v poznejših dokumentih OZN. 267 Maca Jogan | Upravljanje spolnosti in družbena neenakost spolov odnosi med ženskami in moškimi v zadevah spolnih odnosov in reprodukcije, vključno s polnim spoštovanjem osebne integritete, zahtevajo medsebojno spoštovanje, privolitev in deljeno odgovornost za spolno vedenje in njegove posledice. (Poročilo …, 1996: 65) V večini držav zanemarjanje ženskih reproduktivnih pravic resno omejuje njihove možnosti za izobraževanje ter gospodarsko in politično krepitev moči. (Poročilo …, 1996: 66) Egalitaristična usmeritev OZN je spodbudila prizadevanja za odpravljanje dis- kriminacije žensk na vseh koncih sveta, hkrati pa je z določitvijo držav kot odgo- vornih za učinkovitost mnogoterih institucionalnih ukrepov dosegla, da se počasi in postopno vzpostavljajo razmere za doseganje enakih možnosti.24 Uresničevanje zahtev OZN na različnih ravneh in področjih družbenega (in osebnega) življenja, k čemur države pogosto silijo zlasti organizirana gibanja žensk, je že nekoliko zrahljalo moškosrediščni red, zato se njegovi nosilci in zagovorniki čutijo ogrožene in poskušajo ta razvoj zaustaviti,25 k čemur pripomore tudi globalni kapitalistični (neoliberalistični) gospodarski red. Ne glede na stopnjo razvoja in ustrezno ozna- ko je glavna značilnost kapitalizma racionalna organizacija družbene delitve dela, katere glavni cilj je ustvarjanje dobička in v kateri je produkcija dobrin nadrejena biosocialni (re)produkciji.26 S tem pa je tudi določeno mesto žensk, ki z uresni- čevanjem »naravne vloge« in s tem povezanim neplačanim skrbstvenim delom prispevajo svoj delež k ustvarjanju dodatnega dobička. Takšna praksa upravičuje ugotovitve, da sta kapitalistični produkcijski način in partiarhalizem povezana kot »siamska dvojčka« (Jogan, 1990: 123–125). Z vzpostavljanjem socialne države po koncu druge svetovne vojne (z različnimi sistemi blaginje, ki so neločljivo povezani s povečevanjem samostojnosti žensk na podlagi vključevanja v plačano delo) se je ta povezava začela krhati. Vendar pa kriza tega tipa države v kapitalizmu, ki se od sredine sedemdesetih let 20. stoletja izraža v povečevanju razredne neenakosti in krčenju javnih sistemov za zagotavljanje socialnih pravic, v temeljih ogroža že vzpostavljeno enako(prav)nost žensk in moških. Na tej podlagi se razvijajo težnje po (ponovnem) nadzorovanju ženskega spolnega in reproduktivnega vedenja. Tako je bilo tudi v resoluciji Evropskega parlamenta (2013) ugotovljeno, da so 24  O sistematičnih prizadevanjih Evropske unije za zagotavljanje enakosti med spoloma gl. Jogan, 2014: 118–124. 25  V potrebi po oviranju se navdihujejo različna fundamentalistična gibanja in organizacije, ki so nastali kot odgovor na spoznanje, da »imajo ženske že preveč pravic«, med njimi npr. moška fundamentalistična organizacija Promise Keepers (ustanovljena 1990) v ZDA; skrajno mizogina je kr- ščanska organizacija Focus on the Family (več v Rose, 2001). Vsem fundamentalizmom je skupen boj zoper uresničevanje Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (1979), zavračanje člove- kovih pravic žensk in boj za vrnitev vladajočega položaja moških pod geslom za »ohranitev družine«. 26  S. Rowbotham (1983: 204) poudarja, da kapitalizem ni organiziran na proizvodnji ljudi, temveč na potrebi po čim večjem dobičku. Več v Jogan, 1990: 117–145. 268 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov sedanje politične in gospodarske razmere velika grožnja za spoštovanje spolnega in reproduktivnega zdravja ter pravic žensk. Zaradi trenutne finančne krize, gos- podarskega upada in krčenja javnih proračunov se v državah članicah porajajo težnje po privatizaciji zdravstvenih storitev in omejevanju dostopa do zdravstve- nih storitev in njihove kakovosti.27 Očitno je, da se v začetku 21. stoletja v večini evropskih držav krepi težnja po retradicionalizaciji, ki se je v postsocialističnih državah po padcu berlinskega zidu in z uvajanjem »demokracije« začela z vso silovitostjo uresničevati prav na področju regulacije reproduktivnega delovanja, z omejevanjem pravice do svobodne izbire glede rojevanja otrok, pogosto skrčene na splav.28 Vendar pa pravica do prekinitve nosečnosti (splava) sama po sebi še ni zadosten kazalec demokracije sploh, temveč je treba to pravico umestiti v konkreten zgodovinski prostor in jo vrednotiti glede na druge značilnosti demokracije. Naj to ponazorim s primerom iz bližnje evropske preteklosti. Do padca berlinskega zidu in združitve obeh nemških držav je veljala Zvezna republika Nemčija (BRD) kot demokratična razvita država, pa so se ženske borile za pravico do splava in zoper označevanje, da so morilke. V Nemški demokratični republiki (DDR) pa je bila ta pravica popolnoma samoumevna in uresničljiva, čeprav o kakšni posebni demokraciji (v smislu političnega sistema) v tej državi ni bilo mogoče govo- riti. To pomeni, da se moramo vselej ob vprašanju splava vprašati tudi, za kakšno demokracijo gre oziroma po čigavi meri je predvsem oblikovan demokratični (več- strankarski) politični sistem, bolj natančno: ali se vsebinsko polni demokracija (kot politični sistem) z vključenostjo vseh pripadnikov in pripadnic družbene skupnosti, ali pa prevladujejo pripadniki enega spola, privilegiranih plasti (če zanemarimo druge dimenzije). V nadaljevanju sledi kratek oris spreminjanja politike upravljan- ja spolnosti in reproduktivnega vedenja v slovenski družbi v obdobju zgodnjega socializma in po uvedbi večstrankarske demokracije ter kapitalistične racionalnosti v samostojni državi. 27  Resolucija EP z dne 12. marca 2013 o vplivu gospodarske krize na enakost spolov in pravice žensk. 28  V imenu vračanja žensk k svoji »naravni« vlogi so npr. na Poljskem v začetku 90. let zelo omejili pravico do splava, ki so jo leta 2016 nameravali v celoti odpraviti. Ko je npr. Španija leta 2013 hotela drastično omejiti pravico do splava, so se uprle ženske organizacije v EU in tudi Ženski lobi Slovenije je poslal Veleposlaništvu Kraljevine Španije (1. 2. 2014) peticijo proti omejevanju legalnega splava v Španiji, v kateri je zahteval, da EU uzakoni in vse njene države članice priznajo in omogočijo: vključitev reproduktivnih in spolnih pravic žensk kot ključnih človekovih pravic žensk, vključno s pravico do legalnega, varnega, brezplačnega splava, v Listino o temeljnih človekovih pravicah in v Lizbonsko pogodbo; ter prost dostop do legalnega, varnega, brezplačnega splava za vse ženske v Evropski uniji. 269 Maca Jogan | Upravljanje spolnosti in družbena neenakost spolov Slovenija: spolno in reproduktivno obnašanje med svobodo in prisilo Pred socialističnimi spremembami je urejanje vsega javnega in zasebnega življenja temeljilo na predpostavki, da je ženska nesamostojna in odvisna od moškega vzdrževalca in da je njena »naravna« vloga biti žena, mati, gospodinja. Takšen položaj žensk je bil strogo reguliran z (nerazvezljivo) zakonsko zvezo. S prvo socialistično ustavo (1946) je bila zagotovljena enakopravnost moškega in ženske v javnem življenju ter v zakonski zvezi in družini, dana je bila možnost razveze, izenačen je bil položaj zakonskih in nezakonskih otrok. Organizirana in naporna prizadevanja v petdesetih in šestdesetih letih tako v zakonodajnih telesih (skupš- činah) na ravni federativne države Jugoslavije kot v republiki Sloveniji in ob močni podpori Zveze komunistov ter zlasti Socialistične zveze delovnega ljudstva29 so pripomogla k temu, da je bila pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok leta 1974 potrjena kot ustavna pravica; njeno uresničevanje pa je kompleksno zagota- vljala poznejša zakonodaja. Pri tej ustavni pravici nikakor ni šlo le za »pravico do splava«, temveč za pravico do dostopa do vseh sredstev za načrtovanje družine, še posebno pred spo- četjem, ko se človek lahko resnično svobodno odloča. Zato se tudi ne bi mogli bojevati – kakor se bojujejo v nekaterih zahodnih državah, kjer je pritisk cerkve posebno močan – za »pravico do splava«, še posebno zato ne, ker je glede na samo objektivno stanje stvari ta pravica zelo omejena. (Tomšič, 1976: 338) Temeljna predpostavka celostnega urejanja zasebnega in javnega življenja, katerega bistveni cilj je bila humanizacija odnosov med spoloma, je bila samostoj- nost in neodvisnost ženske, ki skupaj z moškimi kot subjekti celotne družbene in svoje biološke reprodukcije skupno, družbe- no in solidarno ustvarjajo možnosti, da bi mogli imeti zaželeno število otrok in da bi imel vsak rojeni otrok kar najboljše možnosti za svoj psihofizični razvoj v družini in družbi. (Tomšič, 1976: 372) Sprememba enostrankarskega političnega sistema v večstrankarskega (leta 1990) in sistematično uvajanje tržnega gospodarstva nista pomenila nadaljevanja prizadevanj za odpravljanje spolne neenakosti in za utrjevanje egalitarizma oziro- 29  Zelo pomembno vlogo je imel Zvezni svet za načrtovanje družine (in ustrezni odbori v republi- kah). O raznolikosti ovir, s katerimi so se srečevali zagovorniki in zagovornice odpravljanja komplek- sne diskriminacije žensk, posebej na področju spolnosti in reproduktivnega delovanja, gl. Tomšič, 1976: 313–407. 270 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov ma za večjo pravičnost v razdelitvi ustvarjenih dobrin na splošno. Nasprotno, insti- tucionalno vzpostavljeni temelji za usklajevanje poklicnega (plačanega) dela žensk z družinskimi obveznostmi (vrtci, domovi za ostarele itd.) so postali predmet zelo ostrega kritiziranja. Vsakokrat znova pa je različno sestavljenim velikim zvezam (koalicijam) staršev in naprednih ženskih skupin uspelo ubraniti sistem javnega, posvetnega (sekularnega) otroškega varstva. Splošna težnja po ponovnem udomačevanju (redomestifikaciji) žensk v post- socialističnih družbah se je v Sloveniji pokazala tako na duhovni kot na čisto predmetni ravni. Na prvi ravni se je najbolj očitno izražala v povezavi s težnjami po rekatolizaciji, najpogosteje v zahtevah po »moralni prenovi družbe«. Družba naj bi bila pod vplivom (nemoralnega) marksizma v samoupravno socialistični pretek- losti prišla do moralnega razsula, ki da ga lahko odpravi le vrnitev prave morale v javno življenje, to pa je edinole sklop moralnih zapovedi, ki izhajajo iz družbenega nauka katoliške cerkve. Zelo očitno je prišla redomestikacijska težnja do izraza v več poskusih strank, ki se navdihujejo v katoliški socialni doktrini, da bi z zakonom podaljšali porodniški dopust, začenši s predlogom skupine poslancev Slovenskih krščanskih demokratov (24. 12. 1994), da bi ta dopust z enega podaljšali na tri leta. Vendar je bil ta (in podobno poznejši) v parlamentu kot tudi v javnosti zavrnjen. »Vračanje prave morale« je neločljivo povezano tudi z vračanjem »pravega dostojanstva« ženskam, takšnega, ki ne bi bilo v nasprotju z njihovo »pravo« naravo in ki bi zaustavilo »pomoženje« žensk. To svarilo je univerzalna stalnica v mizoginem teoretiziranju in javnem razpravljanju katoliške cerkve (ki je v novem političnem sistemu postala močna urejevalna institucija), ki spremlja prizadevanja žensk, da bi se odpravili očitni znaki seksizma in diskriminacije po spolu.30 Tako so (bila) opravičena – kot edino prava in ženskam prijazna – prizadevanja za odpravo (nemoralne in po teh razlagah ženskam neprijazne) socialistične prakse, ki da je ženskam dala preveč svobode. To se je najprej pokazalo v jasno izraženi težnji po kontroli ženskih reprodukti- vnih zmogljivosti v času priprave ustave samostojne države Slovenije (med letoma 1990 in 1991), v zahtevah po odpravi (leta 1974) ustavno določene pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Katoliška cerkev je bila ključna ustanova, ki je neprekinjeno nasprotovala tej pravici. Njen boj zoper »pravico do splava« temelji na redukcionistični predpostavki, po kateri so vse umetne kontracepcijske metode za uravnavanje rojstev izenačene s splavom,31 ki ima v javnem diskurzu dodatne slabšalne oznake, kot npr. »hudo moralno zlo«, »zločin proti življenju«, »huda kršitev 30  Takšno sredstvo »duhovne kolonizacije« so denimo uporabljali tudi slovenski katoliško usmer- jeni sociologi v prvi polovici 20. stoletja (Jogan, 1990: 151–189). 31  S takšnim prepričanjem je KC obsojala vse ukrepe za zdravo spolnost in uravnavanje rodnosti v času samoupravnega socializma (Jogan, 1986: 93–103). Tako je na primer KC v »obrambi plodu« napadla 140. člen Kazenskega zakonika iz leta 1951, ki je sicer prepovedoval splav, dopuščal pa ga je zaradi zdravstvenih razlogov (Tomšič, 1976: 317). 271 Maca Jogan | Upravljanje spolnosti in družbena neenakost spolov nravnega reda«. Na tej podlagi pa temelji še problematična praksa zagovornikov »prave« morale, ki se kaže v napihovanju obsega pojava,32 da bi bilo stanje videti čim bolj katastrofično, v pritiskih na žensko zavest z enačenjem prekinitve noseč- nosti z umorom in s poudarjanjem primarne odgovornosti žensk za obstoj naroda. Spoštovanje katoliške spolne morale naj bi pripomoglo k dvigu rodnosti.33 Vendar pa najnovejše raziskave različno sekulariziranih evropskih družb kažejo, da je višja rodnost v tistih državah, v katerih velja egalitaristična družinska politika z javnim sistemom zagotavljanja skrbstvenih dejavnosti (npr. otroškega varstva) in z ena- kopravno delitvijo domačega dela (Guetto in dr., 2015: 168). Odločna javna nasprotovanja takšni praksi odvzemanja pravic so bila prisotna v Sloveniji že v šestdesetih in sedemdesetih letih, v začetku devetdesetih pa so se – ob neposredni grožnji s posegom v temeljne človekove pravice ženske – še okre- pila in pomnožila. Boj za ohranitev ustavne pravice do svobode v reproduktivnem obnašanju, ki je združil (tudi politično strankarsko) različne ženske organizacije in skupine, je bil uspešen – temeljna pravica (in možnost njenega uresničevanja) je ostala v Ustavi RS. Vendar se prizadevanja za posredno odpravo te pravice oziroma za onemogočanje njenega uresničevanja nadaljujejo tudi v 21. stoletju, pri čemer imajo posebej aktivno vlogo različne iniciative. Ena od »svežih« zelo bojevitih je »Zavod Božji otroci«,34 ki je v letu 2016 pripravila tudi seznam članov in članic »abortivnega lobija« na Slovenskem. Poleg različnih molilnih akcij (v organizaciji civilnih pobud, »podaljšanih rok« KC) zoper pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok v sedanjosti ne manjka opozoril, da je to »tragedija za Domovino«. 32  Pri napihovanju števila splavov so bili nekateri slovenski nosilci politične moči pravi mojstri (in več kot dosledni uresničevalci »božjega načrta«), kot je bilo mogoče prebrati npr. v intervjuju mi- nistra mag. J. Drobniča v Večeru (junija 2006), v katerem je opozoril, da je v Sloveniji 7500 rojstev in 9000 splavov. V parlamentarni razpravi ga je poslanka M. Širca opozorila na podatke o dejanskem stanju, ki so kazali, da so (bili tedaj) v »Sloveniji trenutno 6403 registrirani splavi, in to je celih 40 % manj, kot jih je bilo v začetku 80. let, ali 7 % manj, kot jih je bilo v prejšnjem letu, in rojstev je skoraj 18.000«. Takrat še nadškof Rode pa je javno npr. govoril o ubijanju na ginekoloških klinikah. 33  Eden večjih predvidenih posegov v upravljanje z ženskimi reproduktivnimi zmogljivostmi je bil predlog Strategije za dvig rodnosti ministra za delo, družino in socialne zadeve J. Drobniča 2006. Ta usmeritev se nadaljuje, javno vidna nosilca sta dr. Milan Zver (v predsedniški kampanji 2012) in Lojze Peterle (v Evropskem parlamentu 2013). 34  »Kdo so ljudje, ki sestavljajo abortivni lobi, ki je odgovoren za splav 350.000 žensk!?« Ko so vsi našteti, sledi vabilo: »Pridite v Ljubljano in se udeležite molitve za nerojene otroke pred ljubljansko ginekološko kliniko. Več informacij – Zavod Božji otroci!« Poročilo o tem spornem delovanju »abor- tivnega« lobija je na: http://www.mladina.si/172531/javna-pobudazascitimo-ustavne-pravice-slo- venskih-zensk. 272 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov Sklep Katoliška cerkev je v Sloveniji glavna nasprotnica posvetnega upravljanja spolnosti in reproduktivnega delovanja kot sestavine odpravljanja diskriminaci- je žensk. Vztrajanje KC pri pronatalistični usmeritvi pa gotovo ni naključje, kajti večja avtonomnost, samourejevalnost žensk, ki temelji na povečevanju njihove neodvisnosti, je nevarna, ker ogroža monopol cerkve kot ključne družbenovezivne institucije v upravljanju največje »industrije« na svetu, to je »narejanje ljudi«. Na tem področju pa ženske niso več celostno prisiljene spoštovati cerkvenih zapovedi o tem, da so bitja-za-druge, ker imajo v prostoru zunaj cerkvenega nadzora mož- nost, da si oblikujejo (vsaj delno) tudi življenje po svoji meri. Prav ta avtonomija, ki naj bi bila posledica »brezbožnega« feminizma, spodbuja KC, da se nenehno bori zoper tak feminizem, tudi z oblikovanjem »novega« katoliškega feminizma (Jogan, 2013a: 24–25), katerega glavni vir je znamenito Apostolsko pismo o dostojanstvu žene papeža Janeza Pavla II. (1988). V njem pa je podrejenost Gospodu posledica »svobodne« odločitve; torej naj bi šlo samo za malo drugačno razumevanje svobo- de, ne pa za prikrito kršenje človekovih pravic žensk. Literatura in drugi viri AVGUŠTIN, AVRELIJ (1993): Zakonski stan in poželenje. Ljubljana: Krt. ARISTOTEL (1970): Politika. Beograd: Kultura. BENEDIKT XVI./KARDINAL JOSEPH RATZINGER (2004): Pismo o sodelovanju med moškimi in ženskami v cerkvi in svetu: škofom katoliške Cerkve. Napisano 31. maja, objavljeno 31. julija. Ljubljana: Družina, Cerkveni dokumenti 107. CLINES, DAVID J. A. (2015): The Scandal of a Male Bible. The Ethel M. Wood Lecture for 2015. Dostopno na: www.academia.edu/10977758/The_Scandal_of_a_male_Bible (14. december 2016). CONNELL, RAEWYN W. (2005): Masculinities. Cambridge UK: Polity. DAVIE, GRACE (2000/2005): Religija v sodobni Evropi: mutacija spomina. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. GODENZI, ALBERTO (2000): Determinants of culture: men and economic power. V Male Roles, Masculinities and Violence, I. Breines, R. Connell in I. Eide (ur.), 35–51. Pariz: Unesco. GUETTO, RAFFAELE, RUUD LUIJKX IN STEFANI SCHERER (2015): Religiosity, gender attitudes and women‘s labour market participation and fertility decisions in Europe. Acta Sociologica 58(2): 155–172. JACKSON, MARGARET (1994): The Real Facts of Life. Feminism and the Politics of Sexuality c. 1850–1940. London: Taylor&Francis Ltd. JANEZ PAVEL II. (1982): Apostolsko pismo o družini. Ljubljana: Družina, Cerkveni dokumenti 16. 273 Maca Jogan | Upravljanje spolnosti in družbena neenakost spolov JANEZ PAVEL II. (1989): Apostolsko pismo o dostojanstvu žene. Ljubljana: Družina, Cerkveni dokumenti 40. JANEZ PAVEL II. (1994): Okrožnica Sijaj resnice. Ljubljana: Družina, Cerkveni dokumenti 52. JANEZ PAVEL II. (1995): Evangelij življenja. Ljubljana: Družina, Cerkveni dokumenti 60. JANEZ PAVEL II. (2001): Apostolsko pismo ob začetku novega tisočletja. Ljubljana: Družina, cerkveni dokumenti 131. JOGAN, MACA (1986): Ženska, cerkev in družina. Ljubljana: Delavska enotnost. JOGAN, MACA (1990): Družbena konstrukcija hierarhije med spoloma. Ljubljana: Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo. JOGAN, MACA (2001): Seksizem v vsakdanjem življenju. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. JOGAN, MACA (2004): Slovenska (postmoderna) družba in spolna neenakost. Teorija in praksa 41(1/2): 361–376. JOGAN, MACA (2005): Katoliška cerkev in diskriminacija žensk. Teorija in praksa 42(4/6): 594–605. JOGAN, MACA (2008): Rekatolizacija slovenske družbe. Teorija in praksa 45(1/2): 28–52. JOGAN, MACA (2013): Družbena (ne)enakost spolov v slovenski postsocialistični zavesti. Teorija in praksa 50(1): 5–38. JOGAN, MACA (2013a): Mulieris dignitatem in božja previdnost. Družboslovne razprave XXIX(72): 7–30. JOGAN, MACA (2014): Sociologija in seksizem. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. KALBIAN, ALINE H. (2005): Sexing the Church. Gender, Power and Ethics in Contemporary Catholicism. Bloomington & Indianopolis: Indiana University Press. MESSNER, MICHAEL (1997): Politics of Masculinities. Men in Movement. Thousand Oaks, London, New Delhi: Sage Publications. NAIROBIJSKE DOLGOROČNE STRATEGIJE ZA NAPREDOVANJE POLOŽAJA ŽENSK DO LETA 2000. Ljubljana: Delavska enotnost, 1987. RANKE HEINEMANN, UTA (1988/1992): Katoliška cerkev in spolnost. Ljubljana: Državna založba Slovenije. RANKE HEINEMANN, UTA (2005): Cerkev se ne bo spremenila. Delo, Sobotna priloga, 30. april: 22–23. RANKE HEINEMANN, UTA (2012): Evnuhi za nebeško kraljestvo: katoliška cerkev in spolnost od Jezusa do Benedikta XVI. Ljubljana: Modrijan. RANKE HEINEMANN, UTA (2012a): Ali za Vatikan sploh še obstaja kakšna odrešitev? Intervju. Mladina, 7. september: 33–37. ROSE, SUSAN D. (2001): Christian Fundamentalism: Patriarchy, Sexuality and Human Rights. V Religious fundamentalisms and the human rights of women, C. W. Howland (ur.), 9–20. New York: St. Martin‘s Press. SORGE, ELGA (1987): Religion und Frau. Weibliche Spiritualität im Christentum. Stuttgart. NEUBAUER, VIOLETA (UR.) (1996): Poročilo o četrti svetovni konferenci o ženskah, Peking, 4. – 15. september 1995. Ljubljana: Vlada republike Slovenije, Urad za žensko 274 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov politiko. TOMŠIČ, VIDA (1976): Ženska, delo, družina. Ljubljana: Komunist. TOMŠIČ, VIDA (1987): Enakopravnost, razvoj in mir – enotni in nedeljivi cilji uresničevanja Nairobijskih strategij za napredovanje položaja žensk do leta 2000. V Nairobijske dolgoročne strategije za napredovanje položaja žensk do leta 2000, 17–37. Ljubljana: Delavska enotnost. VALENTINI, NORBERTO IN CLARA DI MEGLIO (1976): Seks u ispovjedaonici. Zagreb: Alfa. 275 Donna L. Dickenson | Feministična bioetika: utelešenje, odtujitev in identiteta Donna L. Dickenson Feministična bioetika: utelešenje, odtujitev in identiteta1 Abstract Feminist Bioethics: Embodiment, Alienation and Identity In her article, Dickenson discusses the meaning and impact of the feminist critique regarding women’s sexuality in the context of modern reproductive technologies, especially stem cell rese- arch, IVF and the selling of human eggs on the market. The author shows how feminist thought influenced the field of practical bioethics and how feminists approached the interesting and often complex challenges that stem from the fundamental concepts of bioethics. Feminist scholars in the field of bioethics have used praxis to inform theory and theory to inform praxis in a dialectic manner. Three principal foci of this theoretical re-examination of canonical concepts have develo- ped: 1) property in the body, including its alienation, and exploitation; 2) autonomy and freedom of choice; and 3) embodiment. Keywords: stem cell research, reproduction, surrogacy, feminism, bioethics, autonomy, freedom, embodiment, alienation Donna L. Dickenson is an American philosopher specialized in medical ethics. She is Emeritus Professor of Medical Ethics and Humanities at the University of London, fellow of the Ethox and HeLEX Centres at the University of Oxford, and visiting fellow at the Centre for Ethics in Medicine, University of Bristol. She is the author of more than 20 books on medical bioethics. (D.Dickenson@bristol.ac.uk) Povzetek Donna L. Dickenson v članku razpravlja o pomenu in vplivu feministične kritike na razumevanje ženske spolnosti v kontekstu sodobnih reproduktivnih tehnologij, predvsem raziskav matičnih celic, in vitro fertalizacije in prodaje ženskih jajčec na trgu. Pokaže, kako je feministična kritika vplivala na področje praktične bioetike in kako so feministke zasnovale razvoj zanimivih in pogosto globokih izzivov, ki jih ponujajo temeljni koncepti bioetike, med drugim ženska spolnost in reprodukcija, in pomagale pri njem. Feministične bioetičarke so v dialektični maniri skozi prakso bogatile teorijo in skozi teorijo bogatile prakso, iz njihovega prespraševanja in kritike pa so izšla tri temeljna področja feministične bioetike, in sicer: 1. premoženje znotraj telesa, njegova odtujitev in izkoriščanje; 2. avtonomija in svobodna izbira; 3. utelešenost. Ključne besede: matične celice, reprodukcija, nadomestno materinstvo, feminizem, bioetika, svo- boda, avtonomija, utelešenost, odtujitev Donna L. Dickenson je ameriška filozofinja, specialistka za področje medicinske etike. Je profesorica eme- ritus medicinske etike in humanistike na Univerzi v Londonu, predavateljica v centrih Ethox in HeLEX Univerze v Oxfordu, gostujoča predavateljica v Centru za etiko v medicini Univerze v Bristolu in avtorica več kot dvajset knjig s področja medicinske bioetike. (D.Dickenson@bristol.ac.uk) 1  Gre za prevod besedila Donne L. Dickenson z naslovom Feminist Bioethics: Embodiment, Aliena- tion and Identity. Besedilo je bilo prvič objavljeno 17. januarja 2014 na spletnem naslovu Implications Philosophiques (ISSN 2105-0864; http://www.implications-philosophiques.org/) in je dostopno na: http://www.implications-philosophiques.org/actualite/une/feminist-bioethics-embodiment-aliena- tion-and-identity/. Za dovoljenje za prevod in objavo se najlepše zahvaljujemo uredniku publikacije, g. Thibaudu Zuppingerju, ki nam je 12. decembra 2016 odobril avtorske pravice. 276 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov Konvencionalni bioetiki pogosto primanjkuje politična dimenzija, kar velja zlasti za individualistični angloameriški kontekst. Obstoječi prevladujoči utilitarizem, še zlasti v Veliki Britaniji, temelji na simplistični predpostavki, da je vsak predlog medicine nujno tudi dober za splošno blaginjo. Čeprav so številni pionirji bioetike sami sebe razumeli za izzivalce tega statusa quo (Callahan, 2012), pa nekateri opa- zovalci opozarjajo, da vodilnim bioetikom ni uspelo raziskati in izprašati socialnih in ekonomskih dejavnikov biomedicine (Fox in Swazey, 2008). Omenjeni nekritični vidik je pogosto podkrepljen s prav tako simplističnim stališčem, da sta pacientova avtonomija in izbira ključnega pomena, kar je posledica napačne oblike kantovske etike, ki dejansko nasprotuje utilitaristični pristranskosti. Angloameriška bioetika se je z biomedicino sicer začela bolj kritično ukvarjati že leta 1960, vendar pa nekateri opozarjajo, da to »ni več (če je sploh kdaj bilo) svobodno, opozicijsko in družbeno kritično reformistično gibanje« (Evans, 2010: 219). V nasprotju s tem je feministična bioetika nedvoumno politična. Čeprav femi- nistične bioetičarke ne nasprotujejo sodobnim znanstvenim odkritjem, ki dejansko pomagajo ženskam, pa so se bolj kot večina konvencionalnih bioetikov pripravlje- ne vprašati, ali ta odkritja pomagajo vsem enako, in še zlasti, kakšen vpliv imajo na ženske. Feministične bioetičarke kot glavne teme biomedicinske etike omen- jajo vprašanja moči, zatiranja in izkoriščanja. Prav tako so razvile relacijski pojem avtonomije, da bi raziskale meje svobodnega odločanja, v svojih analizah pa so v ospredje postavile vprašanje pravičnosti. Končno so feministične teoretičarke, vključno s feminističnimi bioetičarkami, razvile kompleksne in prefinjene analize utelešenosti, odtujitve in identitete. Feministične bioetičarke so pri preoblikovanju omenjenih konceptov, ki vsebujejo osebne izkušnje žensk, uspešno dokazale njih- ovo filozofsko globino. Preden odpremo razpravo o tem, kako je feministična bioetika temeljito pre- obrazila ključne filozofske koncepte, bomo predstavili področja praktične etike, s katerimi se je največ ukvarjala. Omenjene teme vključujejo reproduktivna vpra- šanja, vendar pa se nikakor ne omejujejo zgolj nanje, kakor napačno domnevajo nekateri kritiki (Holm, 2012). Na primer, feministične bioetičarke so s svojo kritiko močno vplivale na raziskave matičnih celic. Spodbudile so znanstvenike, da so na novo ovrednotili razvoj raziskav na tem področju, ki se je izkazalo za goljufivo in celo izkoriščevalsko do žensk. 277 Donna L. Dickenson | Feministična bioetika: utelešenje, odtujitev in identiteta Feministična bioetika, reproduktivna vprašanja in tehnologija matičnih celic Ključna ugotovitev feminizma je, da nove reproduktivne tehnologije (NRT) niso spolno nevtralne. Dejstvo je, da ženske nosijo disproporcionalno večji delež tveganja in bremen v povezavi z NRT, zato je prav, da njihovo situacijo posebej obravnavamo. Na primer, če bi se vzpostavila splošna praksa uporabe predim- plantacijske genetske diagnostike (PGD), da bi tako odkrivali in izločali zarodke z genetskimi mutacijami, ali da bi, če smo bolj špekulativni, razvili »izboljšane« posameznike/ice z višjimi kognitivnimi sposobnostmi (Buchanan, 2011), potem bi bile ženske rutinsko izpostavljene dodatnim bremenom, povezanim z in vitro fertalizacijo (IVF), ki je po navadi prvi pogoj za PGD. Ta tveganja vključujejo poten- cialno usodno hiperstimulacijo jajčnikov in druga tveganja, povezana z invazivnimi postopki. Zagovorniki »izboljšav«, ki trdijo, da bi morali proizvajati najboljše mogo- če otroke (Savulescu, 2001), pa se redko zavedajo bremena, ki ga s tem nalagajo ženskam: na to je opozorila šele feministična analiza (Dickenson, 2012). Feministična analiza je bila tako ključna pri poudarjanju načinov, kako morajo ženske nositi primarno etično in legalno odgovornost za zdravje svojih zarodkov in otrok. Na primer, v ZDA so bile nekatere ženske kazensko obravnavane na sodiščih in aretirane zaradi škode, ki so jo kot odvisnice od drog povzročile lastnim zarodkom. In čeprav obstajajo dokazi, da lahko okvarjena sperma povzroči številne genetske motnje, se razprava še vedno giba izključno v okviru ženske odgovornos- ti (Daniels, 2009). Seveda se feminizem tako v ZDA kot v Evropi močno povezuje z gibanjem proti kriminalizaciji splava. Obstaja potencialno protislovje med pro-choice ideologijo omenjenega gibanja in mojo predhodno izjavo, da je feminizem skeptičen glede »izbire« kot nečesa brezpogojnega in pristnega. Vendar pa se feministične bioeti- čarke ne zanašajo izključno na argument o navideznosti svobodne izbire ženske: uporabljajo na primer tudi argumente v zvezi s telesno integriteto in privolitvijo (McDonagh, 1997) oziroma v zvezi z dojemanjem ženskega telesa kot lastnine (Looper-Friedman, 1995). Catriona MacKenzie je odkrito kritizirala argument izbire in namesto tega ponudila feministični fenomenološki pogled na utelešenje noseč- nosti, ki poudarja »moralno partikularnost nosečnosti« (MacKenzie, 1992). Carolyn McLeod in Françoise Baylis podobno trdita, da bi celo pro-choice feministke morale upoštevati relacijski status zarodka, ne pa ga obravnavati zgolj kot objekt (McDonagh in Baylis, 2006). V odlični analizi, ki pritrjuje mojemu mnenju, da tipična feministična analiza širi področje bioetike z namenom vključevanja dimenzije moči, Melinda Cooper proučuje ameriško obsesijo s stvarjenjem in statusom življenja zarodka v luči ustvarjanja ameriškega dolga v svetovni politiki (Cooper, 2006). Toda ne glede na to, kako dragoceni so prispevki feministične bioetike v zvezi z novimi reproduktivnimi tehnologijami, te ne smemo omejiti le na omenjene teme: to bi bilo enako napačno kot definirati ženske zgolj v okviru njihove reproduktivne 278 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov vloge (Birke, 1999). Na primer, na področju raziskav o matičnih celicah je šele femi- nistična analiza razkrila prevaro korejskega znanstvenika Hwang Woo Suka. Ko je Hwang objavil članek v prestižni znanstveni reviji Science, v katerem je trdil, da je ustvaril enajst individualnih linij matičnih celic, kar velja za eldorado raziskovanja matičnih celic (Woo-Suk in dr., 2005), so se le redki vprašali, kje je pridobil tako veliko človeških jajčec, ki so potrebna za njegove tehniko, imenovano somatski celični nuklearni transfer (SCNT). Pri razkrivanju dejstva, da je Hwang veliko jajčec kupil nelegalno in pritiskal na svoje mlade raziskovalke, naj mu »donirajo« svoja, je igrala pomembno vlogo prav feministična organizacija Korean WomenLink, ki je sodelovala z raziskovalnim novinarjem Davidom Cyranoskim in korejsko televizij- sko hišo MBC (Cyranoski, 2004). Hwang je uporabil skupaj 2221 jajčec 119 žensk; ob tem se je pri 15 ženskah razvila potencialno nevarna hiperstimulacija jajčnikov (Baylis, 2009) – in vse to zaman, saj Hwang sploh ni razvil nobene linije matičnih celic. Toda serija dogodkov, ki so sčasoma pripeljali do razkritja prevare, ni bila spro- žena v recenzentskih postopkih revije Science, tudi je ni sprožila raziskovalna skup- nost, ki se ukvarja z raziskovanjem matičnih celic; sprožile so jo aktivistke iz Korean WomenLink. Feministke so se namreč tedaj že dobro zavedale, da je tehnika SCNT, različica katere je omogočila stvaritev prve klonirane živali, ovce Dolly, strašansko potratna. Medtem ko se je bioetična analiza v času rojstva Dolly večinoma ukvarja- la z vprašanjem identitete, so se feministke osredinile na veliko število jajčec – več kot 400 – in kar 267 »nadomestnih mater«, ki so bile potrebne, da je raziskoval- cem končno uspelo ustvariti en sam klon. Zato so se feministke vprašale: Če bi kadarkoli legalizirali reproduktivno kloniranje ljudi, kakšna zaščita bi bila ponujena nadomestnim materam, potrebnim za izvedbo procesa? Kako bi priskrbeli toliko jajčec? Ali bi se razvil globalni trg z jedri človeških jajčec za raziskovalne namene, na katerem bi bile najcenejše »dobaviteljice« revne Afričanke (Dickenson, 2004)? Feministke se pri analizi teh vprašanj niso osredinile le na znanstveni, temveč tudi na njihov ekonomski in politični vidik. Feministične bioetičarke so podobno poudarjale, da obstajajo tako pri razi- skovanju matičnih celic kot tudi pri delovanju mednarodnega trga z jajčeci mož- nosti, da žensko tkivo postane »biokapital«, in da ni nikakršnih etičnih varovalk, ki bi preprečevale poblagovljenje ženskega reproduktivnega dela (Ikemoto, 2009; Waldby in Cooper, 2008; Schneider in Schumann, 2001; Dickenson, 2009). Skladno s tem odkrito političnim pristopom so tudi pokazale, kako je tovrstno trgovanje naraščalo sočasno z uveljavljanjem neoliberalnega, laissez-faire pristopa k regula- ciji v anglo-saksonskih državah, čeprav v izrazito manjši meri v Franciji in Nemčiji (Dickenson, 2013). Francija prodajo jajčec konsistentno prepoveduje že od prvih zakonodajnih aktov s področja bioetike, prepoved tovrstnega trgovanja pa je ostala tudi po najnovejši reviziji teh zakonov, končani junija 2011. Čeprav koncepti v ozadju francoskega modela regulacije prav tako izvirajo iz zahodne politične filo- zofije, iz laissez-faire liberalizma in utilitarizma, ki prevladujeta v razpravah v ZDA in 279 Donna L. Dickenson | Feministična bioetika: utelešenje, odtujitev in identiteta Veliki Britaniji, pa je francoski pristop utelešenje zelo drugačnega niza družbenih prepričanj o prodaji jajčec in komercialni naravi nadomestnega materinstva. Toda celo v Franciji obstaja močno gibanje, ki favorizira regulirano obliko nadomestne nosečnosti, ki jo podpirajo tudi številne vodilne feministke (Merchant, 2012). Zavajajoče bi bilo tudi namigovati, da komercializaciji človeških jajčec nasprotujejo vse feministične bioetičarke. S kritiziranjem odločitve prodajalk, da poblagovijo svoja jajčeca, imajo še največji problem feministike v ZDA, saj tovrstna kritika izpade kot paternalistično prespraševanje ženske izbire in kompetentnosti. Namreč, borke za reforme v zvezi s splavom se že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja združujejo pod zaščitnim znakom »ženske pravice do izbire« (Merchant, 2005). V tem kontekstu se lahko pojavi nezaupanje v vsakršen poskus reguliranja neomejene ženske »svobode« pri prodaji svojih jajčec. Na primer, avgusta 2013 je kalifornijski guverner Jerry Brown doživel kritike iz vrst nekaterih feministk, ker je vložil veto na osnutek zakona, s katerim bi bila odpravljena prepoved prodaje jajčec za raziskovanje matičnih celic. Te feministke so svoje zagovarjanje poblagovljenja argumentirale s pravico žensk, da se odločijo same. Nasprotnice poblagovljenja so predlog zakona sicer podpirale, vendar pa so svoje stališče utemeljevale s tem, da še niso raziskani dolgoročni učinki ovarij- ske hiperstimulacije, zato prodajalke jajčec ne morejo podati soglasja na podlagi popolne obveščenosti o morebitnih tveganjih. Ta dihotomija med tistimi femi- nistkami, ki podpirajo prosti trg, in tistimi, ki pozivajo k regulaciji, se razširi med same zagovornice regulacije, ki se delijo na tiste, ki regulacijo vidijo kot sredstvo preprečevanja poblagovljenja telesa, in druge, ki menijo, da mora biti regulacija zamejena na preprečevanje najhujših ekscesov, ki jih lahko povzroči prosto trgo- vanje z ženskim tkivom (Spar, 2006). Na vseh omenjenih področjih praktične bioetike so feministke tako zasnovale nadaljnji razvoj zanimivih in pogosto globokih izzivov temeljnim konceptom bioeti- ke in tudi pomagale pri njem. V dialektični maniri so uporabile praxis za obogatitev teorije in teorijo za obogatitev praxisa. Iz omenjene ponovne proučitve osnovnih teoretskih konceptov so izšla tri temeljna področja raziskovanja, in sicer: 1. lastnina znotraj telesa, njena odtujitev in izkoriščanje; 2. avtonomija in izbira; 3. utelešenje. Lastnina znotraj telesa, njena odtujitev in izkoriščanje Predstavljeni praktični primeri so pokazali, da vloge žensk pri ustvarjanju »bio- kapitala«, tj. bogastva, ki nastaja skozi nove biotehnologije, pogosto ne pripozna- mo dovolj. Še posebej redko je žensko delo prepoznano kot načrtna dejavnost neodvisnega subjekta. Žensko delo, še zlasti delo, vloženo v rojstvo otroka, se redko sploh pripozna kot delo. Denimo, nadomestno materinstvo se obravnava zgolj kot »posojanje maternice«, pri čemer se povsem spregledajo tveganja in 280 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov bolečine, povezane s celotnim obdobjem nosečnosti, prav tako pa se drastično reducira dejavna vloga matere. V okviru liberalne politične teorije, še zlasti Lockove, je delo temelj pravice do lastnine. V tem smislu glavni tok liberalne teorije praviloma pripoznava žensko delo pri ustvarjanju izdelkov v okviru novih reproduktivnih tehnologij (Dickenson, 1997a). Pričakovali bi, da bo feministični analizi več ponujal marksizem, vendar pa ima tudi ta svoje meje uporabnosti. Številne feministične teoretičarke so prevzele psihološke vidike marksističnega koncepta odtujitve (Bartky, 1979; Foreman, 1977; Barrett, 1980), vendar so ga le redke aplicirale na ekonomijo in tehnologijo. Vendar pa pri Marxu odtujitev ni toliko povezana s psihološkim kot s pojmom zunanjega, vsiljenega dela. V Grundrisse Marx piše, da se delo v kapitalističnem sistemu, ki proizvaja odtujitev, »vedno kaže kot nekaj odbijajočega, kot od zunaj vsiljeno delo, in ne kot delo, ki bi nas, nasprotno, osvobajalo in osrečevalo« (Marx, 1973: 611). Niti Marx niti Engels zatiranja poročene ženske ne dojemata kot obliko odtujitve, ki je značilna za odnose v kapitalizmu; gospodinjsko delo je zanju le nekapitalistična anomalija. Vendar pa so feministke od samega začetka »ženskega vprašanja«, začenši z avtoricama, kot sta Mary Wollstonecraft in Margaret Fuller, vztrajale, da je gospo- dinjsko delo ženskam dejansko zunanje in vsiljeno in da to velja celo za ustvarjanje najbolj intimnega »izdelka«, otrok. Trdile so, da se ženske spodbuja k mišljenju, da je njihovo družinsko delo nekaj, kar jih »osvobaja in osrečuje«. Tako so feministke prenesle logiko odtujitve na zakonsko zvezo in še posebej na to, kar Marx imenuje reprodukcija: obnavljanje delovne zmožnosti obstoječih delavcev z zagotavljanjem hrane in udobja ter priskrbovanje prihodnjega rodu delavcev prek rojevanja otrok in njihove vzgoje. Feministične bioetičarke so pojem reprodukcije še razširile, tako da so vanj zajele tudi nove reproduktivne tehnologije in bioetiko (Dickenson, 2001; Ferguson, 1991). Francoska feministična teoretičarka Christine Delphy pa Marxov pojem repro- duktivnega dela nadomesti s tem, kar imenuje »gospodinjski način produkcije«. Takole piše: Daleč od tega, da bi lahko narava dela, ki ga opravijo ženske, razložila njihov odnos do produkcije, temveč so njihovi (ženski) produkcijski odnosi tisti, ki pojasnijo, zakaj je njihovo delo izključeno iz sveta vrednosti. Iz tržne menjave so izključene ženske kot ekonomski subjekt, ne pa tisto, kar ustvarijo. (Delphy, 1984) Njen pristop k temi je veliko bolj obetaven od Marxovega: avtorica definira odtujitev v terminih ekonomske aktivnosti in pomanjkanja moči. Ponudi razlago, zakaj si ženske ne lastijo dela, ki ga opravijo doma, zakaj je primerno, da to delo štejemo za odtujeno, ter zakaj je prav, da dom razumemo kot produkcijski način, na katerega lahko apliciramo Marxovo analizo odtujitve. Meni, da gospodinjsko 281 Donna L. Dickenson | Feministična bioetika: utelešenje, odtujitev in identiteta delo ni izključeno iz tržne menjave zaradi narave samega dela, tako kot menita Marx in Engels, ampak preprosto zato, ker ga opravljajo ženske. To analizo lahko, na primer, razširimo na preskrbo z jajčeci za potrebe razis- kav na področju matičnih celic, na fenomen, ki ga imenujem »izginula ženska« (Dickenson, 2006a). V Hwangovem primeru so bili le redki komentatorji pozorni na dejstvo, da je za SCNT-tehniko nujna »žetev« človeških jajčec, še manj pa se jih je vprašalo, od kod so ta jajčeca sploh prišla. Ženske bodo, kjer sestavne dele »biokapitala« priskrbijo one, praviloma izključene iz kritične analize, tiste, ki bodo opravile delo nadomestnega materinstva ali pa postale prodajalke jajčec, pa bodo bolj izpostavljene izkoriščanju. Nekatere ameriške komentatorke (Steinbock, 2004) opozarjajo, da je pričako- vanje, da naj se ženske izpostavijo zahtevnim in tveganim postopkom donacije jajčec iz čistega altruizma, medtem ko drugi kujejo dobiček na račun njihovih tkiv, izkoriščevalsko. Enostranski altruizem v resnici ni nič drugega kot izkoriščanje, nespretno zamaskirano v jezik darovanja. Argument enostranskega altruizma ne vključuje pripoznanja, da je zagotavljanje jajčec oblika načrtnega dela, ki prinaša svoja tveganja, in ne zgolj naravna telesna funkcija. Nekateri zagovorniki enostranskega altruizma se morda niti ne zavedajo, da ta pojem v resnici izvira iz marksističnega pojmovanja izkoriščanja kot neskladja med vloženim delom in plačilom zanj oziroma prihodkom, ki izvira iz njega. V klasični marksistični analizi obstaja zunanje merilo za določanje tega neskladja, ki pretehta subjektivne interpretacije, vključno z interpretacijami samih delavcev. Ta standard se – kot je znano – nanaša na neravnovesje, ki ima korenine v pogojih podrejenosti, v razmerju med vrednostjo dela, vloženega v izdelavo proizvoda, in plačila, ki ga delavec za to delo prejme. (Pri Marxu gre vedno za njegovo delo; samo moški dela- vec ima, kot v posmeh, svobodo, da svoje delo prodaja, medtem ko žensko repro- duktivno delo ni prepoznano kot delo (Pateman, 1988; Dodds, 2003).) Če obstaja objektivno neskladje med dodano vrednostjo, ki jo s svojim delom proizvede delavec, in plačilom za to delo, potem lahko govorimo o izkoriščanju. Zamenjajmo »njega« z »njo«. Eden od argumentov, ki se nam ponudijo, je, da so tiste proda- jalke jajčec, ki tako ravnajo iz altruizma, izkoriščane. Enako drži za komercialno nadomestno materinstvo, kjer so etnografske študije pokazale na izkoriščevalsko neskladje med plačilom nadomestila materi, ceno, ki jo plačajo starši naročniki, in plačilom, ki ga za postopek zahtevajo klinike (Saravanan, 2013). Ena od težav, s katerimi se sooča feministična analiza izkoriščanja, je, da ni jasno, kaj reči ženskam, ki kljub očitnemu neskladju med njihovim vložkom in pla- čilom zanikajo, da bi bile kot nadomestne matere ali oskrbovalke z jajčeci izkoriš- čane. Marksizem zavračanje delavcev, da bi prepoznali lastno izkoriščanje, razlaga s pomočjo napačne zavesti delavskega razreda, vendar pa se zdi takšno stališče podcenjevalno in pokroviteljsko. Mar se ne bi morale feministke, če si prizadevajo za ponovno pripoznanje in uveljavitev žensk kot agensov delovanja, bolj potruditi v iskanju koncepta izkoriščanja, ki ne bi bil pokroviteljski? 282 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov Ženske, ki so na podlagi svoje vključenosti v program »posojanja jajčec«, da bi tako dobile dostop do IVF po znižani ceni, sodelovale v neki britanski raziskavi, so večinoma zavračale nocijo, da so izkoriščane, čeprav so se odkritosrčno opisale kot »obupane« (Haimes in Taylor, 2011). Namreč, ker se pogosto ne sledi priporočilu Nacionalnega inštituta za zdravstveno in klinično odličnost, po katerem naj bi neplodni pari imeli v nacionalnem zdravstvenem sistemu brezplačen dostop do treh ciklusov zdravljenja, si nekatere ženske IVF ne morejo privoščiti drugače kot prek posojanja jajčec. Vključene v raziskavo so se izrekle, da je bilo njihovo dejanje izraz svobodne izbire, hkrati pa so vztrajale, da se ne želijo odreči nobenemu od svojih jajčec. Nekatere so se strinjale, da so izkoriščane, vendar so svoj položaj sprejele. Morda jim je zatrjevanje, da gre za njihovo svobodno izbiro, pomagalo pri zbujanju občutka, da delujejo avtonomno, in jim vrnilo dostojanstvo, ki jim je bilo odvzeto v, objektivno gledano, izkoriščevalski situaciji (za razdelavo modela dosto- janstvenega izkoriščanja gl. Dickenson, 2013). Toda, ali te ženske zares udejanjajo svobodno izbiro? To vprašanje nas spontano vodi k drugemu sklopu temeljnih konceptov, ki so jih izzvale feministične bioetičarke. Avtonomija in izbira Feministična bioetika se je, tako kot feministična teorija na splošno, pogosto zanašala na koncepte avtonomije in izbire, vendar jih je v veliki meri tudi kritizirala. Kot smo že omenili, se je kampanja za reformo splava v Ameriki oprla na idejo svo- bodne izbire, kar pa je omejilo možnosti protesta proti praksam, kot je zakonsko neurejena prodaja jajčec, katere zagovorniki trdijo, da je doniranje jajčec svobodna izbira ženske. Nekatere druge feministke so se pri kritiziranju uspoljene pristranskosti do žensk zanašale na soroden koncept avtonomije; takšen primer je psihiatrija, kjer so empirične študije pokazale, da je posledica domneve o inherentni škodljivosti ženske avtonomije v mišljenju dvakrat pogostejša diagnoza norosti kot pri moških (Allen, 1987). Prav tako je bil pojem avtonomije ključnega pomena za razvoj femi- nistične medicinske etike v primerih, ko se je ženskam sistematično odrekala svo- boda podajanja soglasja na podlagi popolne obveščenosti o morebitnih tveganjih. Takšen primer je serija legalnih sporov, povezanih z vsiljevanjem carskih rezov kljub splošni predpostavki običajnega prava, po katerem velja, da odraslih ne smemo siliti v medicinske postopke proti njihovi volji (Savage, 2002). Vztrajanje na tem, da so ženske prav tako kot moški avtonomni subjekti, je bilo na splošno temeljno za feminizem, še zlasti v povezavi z zahtevo, da je treba človekove pravice razumeti kot univerzalne in globalne (Donchin, 2004). Medtem ko je v najpogosteje uporabljanih učbenikih s področja medicinske etike, po kateri naj bi se pri svoji praksi ravnali zdravniki (Beauchamp in Childress, 2012), avtono- mija načelo, ki je rangirano pomembneje od pravičnosti (preostali dve načeli sta 283 Donna L. Dickenson | Feministična bioetika: utelešenje, odtujitev in identiteta še dobrodelnost in neškodovanje), pa je večina feminističnih bioetičark pravičnost postavila pred avtonomijo (skeptične pa so bile tudi do samega pristopa, temel- ječega na načelih). Argumenta o avtonomiji so se posluževale tudi v razpravah o etičnosti takšnih »tradicionalnih« praks, kot je žensko obrezovanje, v katerih so se pogosto soočale z vprašanjem, katere pravice so »pomembnejše«: ali pluralistično spoštovanje multikulturnih norm ali individualna pravica žensk do telesne integri- tete in avtonomije. Feministične politične teoretičarke so to uganko poskušale reši- ti z razvijanjem naracij, ki bi avtonomijo in svobodo povezale z vprašanji zatiranja žensk (Hirschmann, 2003). Čeprav nekateri trdijo, da zahodne feministke svojih individualističnih vrednot ne bi smele vsiljevati nezahodnim kulturam, kar naj bi počele s kritiko takšnih praks, kot je žensko obrezovanje, pa jih indijska feministka Uma Narayan poziva, da naj zgolj zavoljo »strpnosti« ne opustijo kritike represivnih praks v tretjem svetu (Narayan, 1997). Na Četrti mednarodni konferenci o ženskah v Pekingu (1995) so sprejeli podobno zavezo: Medtem ko moramo upoštevati nacionalne in regionalne značilnosti ter raz- lična zgodovinska, kulturna in religijska ozadja, je dolžnost držav, da ne glede na svoje politične, ekonomske in kulturne sisteme spodbujajo in varujejo člo- vekove pravice in svoboščine … Vsakršno kršenje ženskih pravic, naj bodo del tradicionalnih običajev ali modernih praks, moramo prepovedati in odpraviti. (Beijing Forum Covenant v Dickenson, 1997b: 112) Feministična teorija je koncept avtonomije razširila in poglobila z vztrajanjem pri upoštevanju dejanskega socialnega konteksta, v katerem živijo ženske, in s spodbijanjem tega, da bi ženske avtonomno sprejemale prakse, ki so očitno zati- ralske. To so po navadi utemeljile s parafrazo Johna Donneja, da »noben moški (ali ženska) ni otok«. Nihče ne obstaja povsem avtonomno: avtonomijo udejanjamo v odnosih. Vendar pa »moralni in politični filozofi s tem, ko dajejo konceptu avto- nomije osrednjo vlogo, zanemarjajo tisto, kar je za številne ljudi (zlasti ženskam) najpomembnejše /…/, obenem s tem napačno predstavljajo naravo političnih odnosov /…/ ter posledično zagovarjajo družbene in politične ukrepe, ki ne ustre- zajo življenjskim realnostim.« (Mendus, 2010: 204) Drugi način zastavitve je argument Alasdaira MacIntyra, ki pravi, da moramo vprašanju, »kakšne vrste življenje si želim ustvariti«, v katerem se odraža koncept »čiste avtonomije«, dodati vprašanje, »del katere zgodbe sem« (MacIntyre, 1984: 216). Narativna etika, ki so jo sprejele številne feministke – čeprav še zdaleč ni ome- jena na feminizem –, se je razvila kot odgovor na preveč individualistične modele avtonomije (Lindemann Nelson in Lindemann Nelson, 1995). Nizozemska feministična bioetičarka Marian Verkerk pa je razvila relacijski model avtonomije, ki ga aplicira na psihiatrično oskrbo (Verkerk, 2001). Omejitve koncepta individualne avtonomije in potreba po relacijskem modelu se kažejo tudi 284 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov na področju diagnostike genetskih anomalij (Dickenson, 2006b), kjer »feministična etika /…/ od nas zahteva, da proučimo specifične okoliščine vključenih v testi- ranja, da upoštevamo njihove dejanske izkušnje in skrbi ter presodimo, kako bi razkrivanje genetskih informacij vplivalo na njihove osebne in družbene odnose« (D‘Agincourt-Canning, 2001). K premiku onkraj individualizma pri razvijanju novih konceptov genetske povezanosti poziva tudi britanska feministična bioetičarka Heather Widdows (Widdows, 2006). Gotovo je zelo pomembno, da se pri reproduk- ciji z medicinsko pomočjo, še zlasti, ko razmišljamo o družbenem pomenu doni- ranih spolnih celic, osredinjamo na odnose, kar predlaga tudi francosko-ameriška medicinska sociologinja Simone Bateman (Novaes, 1991). Utelešenje in subjektivnost Tretje področje, k razvoju katerega je prispevala pomemben delež feministična bioetika, je dvom v kartezijanski dualizem oziroma delitev na duha in telo; names- to te delitve so feministične bioetičarke razvile kompleksen pogled na vprašanje, ali je telo zgolj objekt ali pa bi ga morali prepoznati kot neločljivo povezanega z osebo kot subjektom. Ker pa se bioetika ukvarja s tkivi, geni in telesi na splošno, ta razprava ni »zgolj« teoretska, ampak močno vpliva tudi na praktično bioetiko. Natančneje, sodobna biotehnologija odstranjena tkiva pogosto obravnava kot mejna, saj niso več del telesa, ampak pripadajo svetu znanstvenega raziskovanja in trgovine. Tistih, ki telo dojemajo kot golo stvar med drugimi stvarmi, se bodo vprašanja poblagovljenja telesa praviloma dotaknila manj kot tistih, ki menijo, da teles ne smemo dojemati instrumentalno – ti bodo tudi želeli postaviti meje svobodne- mu trgovanju s človeškim tkivom (Satz, 2010; Dickenson, 2007). Nekateri ugledni avtorji zagovarjajo srednjo pot; dopuščajo možnost delnega ali nepopolnega pob- lagovljenja telesa (Radin, 1996) in si prizadevajo za edinstveno definicijo telesa kot hkrati subjekta in objekta. Ti pristopi so primerljivi s potjo, ki jo je začrtal Maurice Merleau-Ponty, ko je zapisal: »Če je telo le stvar med drugimi stvarmi, je to na moč- nejši in globlji način kot so one.« (Marleau-Ponty, 1968: 137) Ali kot zapiše Maria Marzano-Parisoli: »Telo ni preprost svetni objekt, ampak objekt, ki ga vsak od nas hkrati ima in je; je stvar, vendar stvar sui generis; je tisto, s čimer razpolagamo, vendar ne v absolutnem pomenu.« (Marzano-Parisoli, 2002: 124) Francoske femi- nistke pa si omenjeno vprašanje zastavljajo tudi v okviru pojmov, kot sta corps-sujet in corps-outil. Čeprav je tkivo tako v državah z običajnim pravom kot v tistih s kanonskim pravom obravnavano kot nekaj, kar lahko po odstranitvi iz telesa obravnavamo kot ločeno in odtrgano od identitete (Knoppers, 1991; Dickenson in Alkorta Idiakez, 2008), pa donatorji čutijo drugače – svoje odstranjeno tkivo še vedno dojemajo kot del svoje identitete. Tako so na primer darovalke jajčec bolj pripravljene 285 Donna L. Dickenson | Feministična bioetika: utelešenje, odtujitev in identiteta donirati, da bi pomagale zanositi drugi ženski, kot pa da bi pripomogle k abstraktni znanstveni raziskavi. Feministična teorija lahko skozi razvijanje utelešene vednosti bioetiki pomaga pri raziskovanju sledov personalnosti in odnosov v tkivu (Waldby, 2002; Carroll in Waldby, 2012). Globina kritike, ki jo ponuja feministična bioetika, je vidna v tipizaciji Jackie Leach Scully, avtorice, ki je znana po povezovanju kontinentalne in analitične filozofske tradicije. Avtorica zagovarja, da je osnova etike vprašanje utelešenosti, tj. vprašanje, kako regulirati potencialno destruktivne interakcije človeških teles. Tradicionalno si je moralna filozofija moralni subjekt predstavljala kot zavestno racionalno entiteto, ne da bi se pretirano ukvarjala s telesom kot virom moral- nega uvida. Jackie Leach Scully pravi, da ta moralna filozofija prehitro odpravi »nenormativna« telesa in vprašanja hendikepa ter pokaže na specifične primere, ko se vsakdanja morala strukturira na podlagi metafor, ki izvirajo iz naših telesnih navad. Na primer, morala lahko ceni ravnotežje zaradi otroških naporov, ki smo jih vložili v to, da bi stali pokonci in hodili (Johnson, 1994). Kot feministična bioetičarka in strokovnjakinja na področju hendikepa meni, da imajo kognitivni procesi korene v senzomotoričnem delovanju telesa, s čimer oporeka kartezijanskemu dualizmu (Leach Scully, 2004). Ponuja se misel, da so feministke pripravljene bolj kot zagovorniki »malestre- am«2 bioetike dvomiti o instrumentalnem, dualističnem pogledu na telo kot golo orodje, ker so (bila) ženska telesa v politiki in pravu opredeljena kot objekt. Ta domneva seveda preprečuje, da bi bila ženska opredeljena kot celovit subjekt. Takole zapiše Michele le Doeuff: »Biti samo takrat, ko pripadaš drugemu, ne pome- ni biti, pomeni imeti status zaznavne kvalitete, kot jo ima po Platonu sladkoba: ‚Biti sladek, vendar ne biti sladek za nekoga, je nemogoče.‘.« (Le Doeuff, 1991: 102) Podobno je pri svojem zarisu pojmovanja idealiziranega simbola ženske zapisala Luce Irigaray: »Toda kaj se zgodi, če to blago [ženska] noče na trg?« (Irigaray, 1985: 193) Vendar pa je pri tem potrebne nekaj previdnosti. Čeprav feministke mestoma trdijo, da so bila ženska telesa v zakonski zvezi obravnavana kot lastnina, pa je ta interpretacija s pravnega vidika napačna: v družbah, ki niso bile sužnjelastniške, ženske niso bile lastnina kakor govedo, je pa bila njihova svoboda posedovanja in upravljanja lastnine tipično podrejena moževi volji. Ameriška feministka Catharine MacKinnon to razliko sprejme, vendar pa preobrne njen učinek. Takole piše: Ženska seksualnost je, družbeno gledano, stvar, ki jo drugi kradejo, proda- jajo, kupujejo, z njo trgujejo in si jo izmenjujejo. Pri tem si je ženske niti ne lastijo niti je ne posedujejo, moški pa do nje ne kažejo niti takšne pravne niti takšne življenjske skrbi, kot jo kažejo do lastnine. Biti lastnina bi bil napredek. (MacKinnon, 1989: 175) 2  »Malestream« je v feministični terminologiji skovanka med »mainstream« in »male«, in pomeni gledati s stališča moškega, ne da bi upoštevali pomen spola. 286 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov Ne glede na to, ali so bile feministke bolj pripravljene dvomiti o dualističnem konceptu telesa zato, ker so bila ženska telesa skozi zgodovino obravnavana kot objekti in ne subjekti, je bila kritika, ki so jo ponudile na tem področju, vplivna in daljnosežna. To še posebej velja za feministično bioetiko. Čeprav je izšla iz nezadovoljstva nad omejitvami konvencionalne bioetike, še zlasti njene politične naivnosti, je feministična bioetika presegla golo kritiko in postala plodno področje raziskovanja sama po sebi. Prevod: Katarina Majerhold Literatura ALLEN, HILARY (1987): Justice Unbalanced: Gender, Psychiatry and Judicial Decisions. Milton Keynes: Open University Press. BARRETT, MICHELLE (1980): Women’s Oppression Today: Problems in Marxist Feminist Analysis. London: Verso. BARTKY, SANDRA L. (1979): On psychological oppression. V Philosophy and Women. Belmont, S. Bishop in M. Weinzweig (ur.), 33–41. CA: Wadsworth. BAYLIS, FRANCOISE (2009): For love or money? The saga of the Korean women who provided eggs for embryonic stem cell research. Journal of Theoretical Medicine and Bioethics 30: 385–396. BEAUCHAMP, TOM L. IN JAMES F. CHILDRESS (2012): Principles of Biomedical Ethics. New York: Oxford University Press. BIRKE, LYNDA (1999): Feminism and the Biological Body. Edinburgh: University of Edinburgh Press. BUCHANAN, A. (2011): Beyond Humanity? The Ethics of Biomedical Enhancement. Oxford: Oxford University Press. CALLAHAN, DANIELE (2012): In Search of the Good: A Life in Bioethics. Cambridge, MA: MIT Press. CARROLL, KATHERINE IN CATHERINE WALDBY (2012): Informed consent and fresh egg donation for stem cell research: incorporating embodied knowledge into ethical decision-making. Journal of Bioethical Inquiry 9: 29–39. COOPER, MELINDA (2006): The unborn born again – neo-imperialism, the evangelical right and the culture of life. Postmodern Culture 17(1). CYRANOSKI, DAVID (2004): Stem-cell research: crunch time for Korea‘s cloners. Nature 429: 12–14. Dostopno na: doi:10.1038/429012a (7. maj 2004). D’AGINCOURT-CANNING, L. (2001): Experiences of genetic risk: disclosure and the gendering of responsibility. Bioethics 15: 231–247. DANIELS, CYNTHIA (2009): Between fathers and fetuses: the social construction of male reproduction and the politics of fetal harm. V Ethical Issues in Maternal-Fetal Medicine, D. Dickenson (ur.), 113–130. Cambridge: Cambridge University Press. 287 Donna L. Dickenson | Feministična bioetika: utelešenje, odtujitev in identiteta DELPHY, CHRISTINE (1984): Close to Home: A Materialist Analysis of Women’s Oppression. London: Hutchinson, in association with the Explorations in Feminism Collective. DICKENSON, DONNA IN ITZIAR ALKORTA IDIAKEZ (2008): Ova donation for research: an international comparative perspective. International Journal of Feminist Approaches to Bioethics 1: 125–144. DICKENSON, DONNA (1997a): Property, Women and Politics: Subjects or Objects? Cambridge: Polity Prees. DICKENSON, DONNA (1997b): Counting women in: globalization, democratization and the women’s movement. V The Transformation of Democracy? Globalization and Territorial Democracy, A. McGrew (ur.), 97–120. Milton Keynes: Open University Press. DICKENSON, DONNA (2001): Property and women’s alienation from their own reproductive labour. Bioethics 15(3): 205–217. DICKENSON, DONNA (2004): The threatened trade in human ova. Nature Reviews Genetics 5(2): 86. DICKENSON, DONNA (2006a): The lady vanishes: what’s missing from the stem cell debate. Journal of Bioethical Inquiry 3: 43–54. DICKENSON, DONNA (2006b): Feminist perspectives on human genetics and reproductive technologies. V Encyclopedia of Life Sciences. Chichester: John Wiley. DICKENSON, DONNA (2007): Property in the Body: Feminist Perspectives. Cambridge: Cambridge University Press. DICKENSON, DONNA (2009): Body Shopping: Converting Body Parts to Profit. Prvo poglavje. Oxford: Oneworld. DICKENSON, DONNA (2012): All That Matters: Bioethics. Tretje poglavje: Designer babies, transhumans and lesser mortals. London: Hodder Education. DICKENSON, DONNA (2013): Exploitation and choice in the global egg trade: emotive terminology or necessary critique? V The Global Body Market: Altruism’s Limits, M. Goodwin (ur.), 21–43. New York: Cambridge University Press. DODDS, SUSAN (2003): Women, commodification and stem-cell research. V Biomedical Ethics Reviews: Stem Cell Research, J. Humber in R. F. Almeder (ur), 149–175. Totowa, NJ: Humana Press. DONCHIN, ANNE (2004): Integrating bioethics and human rights: toward a global feminist approach. V Linking Visions: Feminist Bioethics, Human Rights and the Developing World, R. Tong, A. Donchin in S. Dodds (ur.), 31–55. Totowa, NJ: Rowman and Littlefield. EVANS, J. H. (2010): Science, bioethics and religion. V Science and Religion, P. Harrison (ur.), 207–225. Cambridge: Cambridge University Press. FERGUSON, ANN (1991): Sexual Democracy: Women, Oppression and Revolution. Boulder: Westview Press. FOREMAN, ANN (1977): Femininity as Alienation: Women and the Family in Marxism and Psychoanalysis. London: Pluto Press. FOX, RENEE C. IN JUDITH P. SWAZEY (2008): Observing Bioethics. New York, Oxford: 288 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov Oxford: University Press. HAIMES, ERICA IN KEN TAYLOR (2011): An investigation of women’s experiences of an IVF egg-sharing scheme for somatic cell nuclear transfer research. Prispevek na konferenci: PEALS 12th annual symposium on The uses of human reproductive tissue in research and treatment: principles and practice. Newcastle, Velika Britanija, 23. februar. HIRSCHMANN, NANCY J. (2003): The Subject of Liberty: Toward a Feminist Theory of Freedom. Princeton: Princeton University Press. HOLM, SOREN (2012): Review of Donna Dickenson‘s Bioethics. V Times Higher Education Supplement, 16. avgust. IKEMOTO, LISA (2009): Eggs as capital: human egg procurement in the fertility industry and the stem cell research enterprise. Signs 34(4): 763–781. IRIGARAY, LUCE (1985): This Sex Which Is Not One. Ithaca: Cornell University Press. JOHNSON, MARK (1994): Moral Imagination: Impllications of Cognitive Science for Ethics. Chicago: University of Chicago Press. KNOPPERS, BARTHA M. (1991): Status, sale and patenting of human genetic material: an international survey. Nature Reviews Genetics 1: 23. LEACH SCULLY, JACKIE (2004): Normative ethics and non-normative embodiment. Prispevek na konferenci: Feminist Association of Bioethics conference. Sydney, november. LE DOEUFF, MICHELE (1991): Hipparchia’s Choice: An Essay Concerning Women, Philosophy, Etc. Oxford: Blackwell. LINDEMANN NELSON, HILDE IN JAMES LINDEMANN NELSON (1995): The Patient in the Family. London: Routledge. LOOPER-FRIEDMAN, SUSAN E. (1995): Keep your laws off my body! Abortion regulation and the takings clause. New England Law Review 29: 253. MACINTYRE, ALASDAIR (1984): After Virtue. London: Duckworth. MACKENZIE, CATRIONA (1992): Abortion and embodiment. Australian Journal of Philosophy 70: 136–155. MACKINNON, CATHERINE A. (1989): Toward a Feminist Theory of the State. Cambridge: Harvard University Press. MARLEAU-PONTY, MAURICE (1968): The Visible and the Invisible. Evanston, Illinois: Northwestern University Press. MARZANO-PARISOLI, MARIA M. (2002): Penser le corps. Paris: Presses Universitaires de France. MARX, KARL (1973): Grundrisse: Foundations of the Critique of Political Economy. New York: Vintage Books. MCDONAGH, CAROLYN IN FRANCOISE BAYLIS (2006): Feminists on the inalienability of human embryos. Hypatia 21(1): 1–24. MCDONAGH, ELAINE (1997): Breaking the Abortion Deadlock: From Choice to Consent. Oxford: Oxford University Press. MENDUS, SUSAN (2010): Out of the doll’s house. V The Cambridge Medical Ethics 289 Donna L. Dickenson | Feministična bioetika: utelešenje, odtujitev in identiteta Workbook, D. Dickenson, R. Huxable in M. Parker (ur.), 203–207. Cambridge: Cambridge University Press. MERCHANT, JENNIFER (2005): Procréation et politique aux Etats-Unis (1965-2005). Paris: Belin. MERCHANT, JENNIFER (2012): Une gestation pour autrui «éthique» est possible? Travail, Genre, Société 28: 183–189. NARAYAN, UMA (1997): Dislocating Cultures: Identities, Traditions and Third-World Feminisms. London: Routledge. NOVAES, SIMONE (1991): Don de sang, don de sperme: motivations personelles and sens social des dons biologiques. V Biomedecine et devenir de la personne, S. Novaes (ur.), 265–289. Paris: Editions du Seuil. PATEMAN, CAROLE (1988): The Sexual Contract. Cambridge: Polity Press. RADIN, MARGARET, J. (1996): Contested Commodities: The Trouble with Trade in Sex, Children, Body Parts and Other Things. Cambridge, MA: Harvard University Press. SARAVANAN, SHEELA (2013): An ethnographic approach to examine exploitation in the context of capacity, trust and experience of commercial surrogacy in India. Philosophy, Ethics and Humanities. Medicine 8: 10. SATZ, DEBORA (2010): Why Some Things Should Not Be for Sale: The Moral Limits of Markets. Oxford: Oxford University Press. SAVAGE, WENDY (2002): Caesarean section—who chooses, the woman or her doctor? V Ethical Issues in Maternal-Fetal Medicine, D. Dickenson (ur.), 263–284. Cambridge: Cambridge University Press. SAVULESCU, JULIAN (2001): Procreative beneficence: why we should select the best children. Bioethics 15: 413–426. SCHNEIDER, INGRID IN CLAUDIA SCHUMANN (2001): Stem cells, therapeutic cloning, embryo research–women as raw material providers for science and industry. V Reproductive medicine and genetic engineering: women between self-determination and societal standardisation, S. L. Herman in M. Kurmann (ur.), 70–79. Berlin: ReproKult Frauen Forum Fortpflanzungsmedizin. SPAR, DEBORA L. (2006): The Baby Business: How Money, Science and Politics Drive the Commerce of Conception. Cambridge, MA: Harvard Business School Press. STEINBOCK, BONNIE (2004): Payment for egg donation and surrogacy. Mt Sinai Journal of Medicine 71(4): 55–65. VERKERK, MARIAN A. (2001): The care perspective and autonomy. Medicine, Health Care and Philosophy 4: 289–294. WALDBY, CATHERINE (2002): Biomedicine, tissue transfer and intercorporeality. Feminist Theory 3(3): 239–254. WALDBY, CATHERINE IN MELINDA COOPER (2008): The biopolitics of reproduction: post-Fordist biotechnology and women’s clinical labour. Australian Feminist Studies 23(55): 57–73. WIDDOWS, HEATHER (2006): The impact of new reproductive technologies on concepts of genetic relatedness and non-relatedness. V Women’s Reproductive Rights, H. 290 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov Widdows, I. Alkorta Idiakez in A. Emaldi Cirion (ur.), 151–165. Basingstoke: Palgrave Macmillan. WOO-SUK, HWANG IN DR. (2005): Patient-specific embryonic stem cell lines derived from a SCNT blastocyst. Science 308(5729): 1777–1783. Simon Maljevac in Lana Gobec | Neokonservativni populizem na pohodu 291 Simon Maljevac in Lana Gobec Neokonservativni populizem na pohodu: Elitizem zakonske zveze Abstract Neo-Conservative Populism on the Rise: Elitism of Marriage The authors analyze current social and political affairs and the rise of right-wing populism in Slo- venia. They examine secondary sources to analyze the events during the parliamentary process and the referendum campaign concerning the proposed Family law in 2012, and the same is done for the referendum on the Act amending the Marriage and Family Relations Act in 2015. Both laws would have provided the equality of same-sex couples in marriage. Through the lens of current Slo- venian and global sociopolitical affairs, they draw parallels between the rise of right-wing populism in Slovenia and the rest of the world. They show that a key component of populism is the fact that it creates the impression that the movement is arising from the people themselves, in contrast to the established political elites. They explain the use and the effects of the simple rhetoric, natural truths and fear utilized by right-wing populism. Keywords: LGBT, referendum, right wing populism, Act amending the Marriage and Family Rela- tions Act, Family law Simon Maljevac is a sociologist and the president of the Association Legebitra. (simon.maljevac@legebi- tra.si) Lana Gobec, project assistant in the Association Legebitra and part of the team Čas je ZA (It’s time FOR), which ran a campaign in support of the Act amending the Marriage and Family Relations Act in 2015. (lana.gobec@legebitra.si) Povzetek Avtorja analizirata aktualno družbenopolitično dogajanje in vzpon desnega populizma v Sloveniji. Ob razčlenitvi sekundarnih virov se osredinjata na dogajanje ob sprejemanju in pozneje ob refe- rendumski kampanji o Družinskem zakoniku leta 2012 ter na postopek sprejemanja in ponovnega referenduma o noveli Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih leta 2015. Obe spremembi sta med drugim predvidevali enakopravnost istospolnih parov pri sklepanju zakonske zveze. Av- torja primerjata aktualno družbenopolitično dogajanje in vzpon desnega populizma v Sloveniji in po svetu. Glavna lastnost populizma je po njunem mnenju zbujanje občutka, da izhaja iz ljudstva samega in da ni povezan z uveljavljenimi političnimi elitami. Pojasnjujeta načine uporabe in učinke preproste retorike, naravnih resnic in strahu, ki jih izrablja desni populizem. Ključne besede: LGBT, referendum, desni populizem, Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmer- jih, Družinski zakonik Simon Maljevac je sociolog in predsednik Društva informacijski center Legebitra. (simon.maljevac@lege- bitra.si). Lana Gobec je projektna sodelavka v Društvu Legebitra in del ekipe »Čas je ZA«, ki je vodila kampanjo v podporo noveli ZZZDR. (lana.gobec@legebitra.si) 292 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov Uvod V zadnjih letih smo bili priča velikim in pomembnim premikom pri sprejeman- ju zakonodaje, ki ureja istospolna partnerstva. Vrhovno sodišče Združenih držav Amerike je leta 2015 z zgodovinsko sodbo razširilo možnost sklenitve zakonske zveze na istospolne pare v vseh zveznih državah (Tobias, 2015). Istega leta je na Irskem potekal referendum o sprejetju ustavnega zakona, ki je razširil možnost sklenitve zakonske zveze na istospolne pare. Zakon je bil na referendumu potrjen, kar je bila velika zmaga za gibanje LGBT na Irskem (Healy in dr., 2016). »Uspešen« je bil tudi referendum na Slovaškem, kjer so volivci in volivke glasovali o vpisu defi- nicije zakonske zveze kot zveze med moškim in žensko v ustavo; če bi večina gla- sovala za, bi to preprečilo sprejemanje zakona, ki bi institut zakonske zveze razširil na istospolne pare. Volilna udeležba je bila prenizka, zato rezultati referenduma niso obveljali (Smrek, 2015). Leta 2015 smo zakonodajo, ki izenačuje pravice in dolžnosti istospolnih parov s heteroseksualnimi pari, sprejeli tudi v Sloveniji. Državni zbor je 3. marca 2015 potrdil novelo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Novela ZZZDR), ki je možnost sklenitve zakonske zveze (in zunajzakonske skupnosti) razširila na istospolne pare. Slovenija bi se s tem lahko pridružila trinajstim evropskim drža- vam, ki že omogočajo poroke med istospolnimi pari: Nizozemski (od 2001), Belgiji (od 2003), Španiji (od 2005), Švedski in Norveški (od 2009), Portugalski in Islandiji (od 2010), Danski (od 2012), Franciji (od 2013), Veliki Britaniji (od 2014), Islandiji in Luksemburgu (od 2015) ter Finski (od 2017).1 Čeprav je bil sam postopek sprejemanja zakonodaje tokrat bistveno krajši kot pri sprejemanju Družinskega zakonika v letu 2012, je bila argumentacija nasprotnikov zakonodaje podobna, če že ne povsem enaka kot v obdobju med letoma 2009 in 2012. Prav tako kot v letu 2012 je tudi leta 2015 Ustavno sodišče – kljub vmesni spremembi 90. člena Ustave, ki po novem vsebuje eksplicitno dikcijo, da o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, referendum ni dopusten – referendum dovolilo. Desne politične stranke in Rimskokatoliška cerkev so pod pretvezo civilnega gibanja brez težav zbrali število podpisov, potrebno za razpis referenduma, ki je bil izveden 20. decembra 2015. V Sloveniji smo torej imeli v zadnjih petih letih dva referenduma na isto temo. Pri pravnem urejanju istospolnih partnerstev in sploh položaja gejev in lezbijk lahko govorimo o transverzalnih bojih oziroma bojih, ki niso omejeni na eno drža- vo ali na eno politično ali ekonomsko obliko vladavine. To so neposredni boji, prek katerih posamezniki in posameznice kritizirajo oblastne instance, ki so jim najbliž- 1  Ta podatek povzemava iz spletne enciklopedije Wikipedia, in sicer iz prispevka Recognition of Same-sex Unions in Europe, dostopnega na https://en.wikipedia.org/wiki/Recognition_of_same-sex_ unions_in_Europe (4. februar 2017). Simon Maljevac in Lana Gobec | Neokonservativni populizem na pohodu 293 je. Poleg tega ti boji merijo na oblastni učinek kot tak (Foucault, 2004). Govorimo torej o boju za prevlado določene (politične) skupine. Tega se (so se), kot bomo pokazali v pričujočem članku, dobro zavedali nasprotniki Družinskega zakonika in Novele ZZZDR. Na primeru referendumov, ki sta potekala v Sloveniji v letih 2012 in 2015, bomo ponazorili nekaj njihovih osnovnih vidikov argumentacije in diskurza, s katerimi smo se srečevali v času sprejemanja omenjene zakonodaje. Zanimal nas bo tudi širši učinek tovrstnega (populističnega) diskurza na politično krajino v Sloveniji. Sprejemanje zakonodaje, ki ureja pravice istospolnih parov v Sloveniji Septembra 2009 je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve slovensko javnost seznanilo z novim predlogom Družinskega zakonika. Odziv javnosti na predlog zakonika je bil buren. Takratni predlog Družinskega zakonika je izenače- val status istospolno usmerjenih posameznikov in posameznic z različnospolnimi. Najbolj buren odzivov javnosti je sprožila možnost, da bi otroke posvojili tudi istospolni partnerji, kar je bilo predvideno v prvem predlogu Družinskega zakoni- ka2 (Kogovšek, 2010; Rajgelj, 2010). V času, ko je bil Družinski zakonik obravnavan v državnem zboru, smo bili priča številnim nestrpnim izjavam, pogosto iz vrst politikov. Poslanec France Cukjati se je, na primer, ob prvi obravnavi predloga zakona v državnem zboru ob predsta- vitvi mnenja poslanske skupine SDS odločil za – kot je rekel sam – »kratek izlet v svet homoseksualnosti«. Njegov prispevek je bil usmerjen k ponovni medikalizaciji homoseksualnosti oziroma je to predstavljal kot duševno motnjo. Svoj prispevek je utemeljeval z izjavami utemeljiteljev sodobne psihoanalize z začetka prejšnjega stoletja, kot so Freud, Jung, Adler, in povzel, da je homoseksualnost duševna mot- nja, ki je posledica podzavestnih nerazrešenih konfliktov glede spola in osebnosti in je kot taka »ozdravljiva« oziroma naj bi ta skozi obdobja življenja vedno bolj »izzvenevala« (Državni zbor RS, 2010). Razprava v času sprejemanja Družinskega zakonika je pripeljala še do ene novosti za slovenski prostor: nastanka novih »ljudskih gibanj«, ki so se predstavlja- la kot civilna družba. Kot po tekočem traku so se namreč začele ustanavljati različ- ne civilne pobude, ki pa so bile bolj ali manj povezane z Rimskokatoliško cerkvijo in so v osnovi delovale kot njihove satelitske organizacije. Eno takih združenj je bil Zavod za družino in kulturo življenja KUL.si. Kmalu po ustanovitvi zavoda in v času 2  Predlog Družinskega zakonika je bil med postopkom v državnem zboru spremenjen, novi pred- log je tako predvideval ločene institucije za istospolno usmerjene partnerje in za raznospolne par- tnerje. Prepovedoval je tudi možnost obojestranske posvojitve v primeru istospolnih partnerjev, ti bi po spremenjenem predlogu zakona lahko posvojili le biološkega otroka svojega partnerja. Ta predlog je bil zavrnjen na referendumu marca 2012. 294 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov sprejemanja Družinskega zakonika so javno dostopne evidence AJPES pokazale, da je (bil) direktor Zavoda za družino in kulturo življenja KUL.si pater dr. Tadej Strehovec, takratni tajnik Komisije za pravičnost in mir, organa Slovenske škofo- vske konference (Vičič, 2014). Spletni portal, ki ga upravlja omenjeni zavod, 24kul.si, je vse od svoje ustano- vitve tisti medij, kjer so zbrani vsi »argumenti« in zabeležene akcije nasprotnikov Družinskega zakonika in pozneje, leta 2015, Novele ZZZDR. Spletni portal 24kul.si in z njim povezan zavod je na isti spletni strani opredeljen kot neprofitna organizacija, ki je leta 2009 nastala z namenom pospeševanja temeljnih vrednot: človeškega življenja, človekovih pravic, družine, solidar- nosti, demokracije, svobode in aktivnega državljanstva. Spletna stran 24kul. si je interna spletna stran zavoda, Civilne iniciative za družino in pravice otrok ter Koalicije za otroke gre!, namenjena izključno informiranju svojih članov in simpatizerjev.3 Tovrstne organizacije in z njim povezana gibanja niso fenomen, ki bi bil speci- fičen za Slovenijo, ampak so v zadnjih letih postale evropski trend. Sklicujoč se na verska prepričanja – čeprav včasih v zgolj posredni obliki ali celo prikrito – želijo mobilizirati državljane in državljanke k aktivnemu udejstvovanju pri uveljavljanju konservativnih pogledov na področju družine, spola, spolnosti in reproduktivnega zdravja (Hodžić in Bijelić, 2014; Kuhar, 2015; Anić, 2015). Temelj neokonservativnih političnih programov, ki mu tovrstna gibanja sledijo, je prepričanje, da je to boj za obrambo in zaščito »ogroženih« kategorij življenja, družine in verske svobode. Moralno paniko sprožajo s trditvami, da so ogroženi povsem običajni državljani in državljanke in še posebej njihovi otroci, ogrožajo pa jih »degenerirana, liberalna elita« in z njimi povezane skupine (npr. LGBT), katerih primarni cilj je zagotoviti ugodnosti zase in za svoje podpornike. Istospolne posameznike in posameznice nasprotniki tako uvrščajo v elito, kot tiste, ki so na pozicijah moči in imajo kot taki dostop do ugodnosti, ki jih preostali državljani in državljanke nimajo. Povedano drugače: skozi populistične interpretacije vzpostavljajo LGBT-osebe kot tiste, ki ogrožajo (heteronormativni) ustroj naroda in »naše otroke«. Razprava v času sprejemanja in referenduma o Družinskem zakoniku in pozne- je ob sprejemanju in referendumu o Noveli ZZZDR je temeljila na matrici nestrp- nosti. Ta je uokvirjala razprave o človekovih pravicah manjšin – na primer v obli- kah pro et contra – in posledično konstruirala podobe Drugih v slovenski družbi. Nasprotniki Družinskega zakonika in Novele ZZZDR so opozarjali, da bodo otroci iz istospolnih družin tudi sami postali istospolno usmerjeni in tako svarili pred homoseksualizacijo družbe. Še več. Ne samo, da bodo otroci iz istospolnih družin tudi sami homoseksualni (kar naj bi bilo v argumentacijski logiki nasprotnikov že 3  Navedek je mogoče najti na domačem naslovu 24kul.si, www.24kul.si. Simon Maljevac in Lana Gobec | Neokonservativni populizem na pohodu 295 samo po sebi nekaj slabega), temveč bodo ogroženi tudi otroci iz »tradicionalnih« družin, saj bodo prisiljeni v šoli poslušati, da obstajajo različne oblike družin in da so istospolne družine povsem enakovredne tradicionalnim. Kdo je objekt in kdo subjekt družbe? Nasprotniki Družinskega zakonika in Novele ZZZDR geje in lezbijke ves čas defi- nirajo in opisujejo zgolj na podlagi njihove spolne usmerjenosti, ki v celoti definira subjektiviteto teh oseb. Foucault ugotavlja, da je (medicinski) diskurz konec 19. stoletja homoseksualca konstituiral kot subjekt primarno skozi seksualnost: »Nič na njem in v njem ne uhaja njegovi seksualnosti. Povsod v njem je prisotna: skrita je pod vsemi njegovimi dejanji.« (Foucault, 2000: 47); ugotavljava, da nasprotniki Družinskega zakonika oz. Novele ZZZDR gradijo diskurz, ki počne enako. Še več. Zdi se, da v njihovi interpretaciji istospolno usmerjene osebe niso več razumlje- ne kot subjekti, temveč le še kot objekti družbe. Dojemani so zgolj skozi njihove spolne prakse, ali če se opreva na Hegla (1998): prek abstrakcije postane subjekt (geji in lezbijke) le še lastno konkretno vedenje. Vse, kar je v ozadju, kar je »bistvo« subjekta, ostaja nevidno. Vsaka človeška lastnost je izbrisana in nadomesti jo absoluten pogled zgolj na posamezno dejanje. Naj to ponazorimo na primeru morilca: morilec postane le še zločinec, oseba, ki je vzela življenje neki drugi osebi, vse drugo njegovo bistvo (njegov način razmišljanja, s čim se ukvarja, kaj dela itd.) pa ostaja nepomembno in nevidno. Tovrstno abstraktno mišljenje omogoča ločitev od subjekta in posledično ponuja družbeno opravičilo za kaznovanje, tero- riziranje in poniževanje drugih (Hegel, 1998). Prav to se je zgodilo med razpravo o Družinskem zakoniku in noveli ZZZDR, saj istospolno usmerjene osebe niso bile več ljudje s svojo subjektiviteto, temveč zgolj nekdo, ki se predaja (grešni, jalovi, perverzni) istospolni seksualnosti. Izključevalno logiko lahko v primerih Družinskega zakonika in Novele ZZZDR razumemo tudi skozi koncept partikularnega zaupanja. Rothstein in Ushlaner (2005) partikularno zaupanje definirata kot zaupanje v »svoje« skupine (ang. in-group), kot zaupanje v nam enake, podobne. Tovrstno zaupanje je po njunem mnenju bolj prisotno v manj egalitarnih družbah. Partikularno zaupanje torej deluje podobno kot Heglova abstraktna misel, je točka, na podlagi katere lahko določen subjekt razumemo kot objekt (»tujek«) in mu posledično ne priznamo določenih pravic, saj ni »naš«: geji in lezbijke v Sloveniji niso »naši«, nimajo enake spolne usmerjenosti kot mi, so tisti, ki ogrožajo obstoj slovenskega naroda. Prav tako naj bi bili »tujek« v istospolnih družinah otroci, saj naj v takšne skupnosti »že po naravnih zakonih« ne bi spadali, s tem pa tudi ne v slovenski pravni sistem. Pravo sicer ureja družbena razmerja, a kot je na okrogli mizi »Družinski zakonik – pravo in vrednote« dejal dr. Jože Trontelj, predsednik SAZU, naj zakonodajalec sledi 296 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov načelu Procreatio arteficialis imitetur naturam, kar pomeni, da naj posegi medicine in prava v družino in rojevanje otrok posnemajo naravo (MMCRTV, 2012). Moralna panika in ogrožanje obstoječega družbenega reda Ves čas sprejemanja in ob referendumu o Družinskem zakoniku ter pozneje ob Noveli ZZZDR v letu 2015 so se nasprotniki izogibali uporabe t. i. bibličnega diskurza oziroma sklicevanja na argument Svetega pisma, kar je bila dolgo ključ- na referenčna točka cerkvenega nasprotovanja istospolnim porokam in homo- seksualnosti sploh. Tudi v Sloveniji je bila pred letom 2009 to ustaljena praksa v vseh razpravah o pravnem urejanju pravic in dolžnosti istospolnih parov (Mencin Čeplak in Kuhar, 2010; Kuhar, 2015). Od leta 2009 naprej pa (cerkveni) nasprotniki uporabljajo diskurz, ki deluje racionalno, znanstveno, pomirjajoče in ki temelji na »zdravi pameti« – vsaj na prvi pogled. Kot ugotavlja Kuhar (2015), so namreč podatki iz znanstvenih raziskav, ki jih pri utemeljevanju uporabljajo nasprotniki, skoraj vedno prirejeni ali obrnjeni tako, da pritrjujejo njihovim argumentom in mnenju, da zakonodaja, ki izenačuje pravice istospolnih in raznospolnih parov, ne sme obveljati, čeprav rezultati raziskav podlage za tovrstno izključevanje v resnici ne dajejo. Podobno ugotavljata tudi Ana Marija Sobočan in Senja Pollak (2016), ki na podlagi analize medijskega diskurza treh medijev – Demokracije, Dnevnika in Mladine – v času sprejemanja Novele ZZZDR ugotavljata, da diskurz nasprotnikov v osnovi temelji na vzpostavljanju moralne panike in razlagah, da zakonodaja ogroža naravni red in naravno družino ter naznanja razpad vrednot v družbi. Tako so v času sprejemanja Družinskega zakonika v letih 2009 in 2012 poskušali homoseksu- alnost reducirati na vprašanje aidsa in obuditi moralno paniko iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Pater dr. Tadej Strehovec, takratni tajnik Komisije za pravičnost in mir pri Rimskokatoliški cerkvi, je v vrsti medijskih nastopov operiral z izračunom, da imajo otroci v istospolnih družinah 435-krat večjo verjetnost, da bodo izpostavl- jeni virusu HIV. Kaj taka izpostavljenost pomeni, ni pojasnil – za obuditev moralne panike je bil namig seveda dovolj. Prav tako kot je bil dovolj namig, ki si ga je pri- voščila poslanka SDS Alenka Jeraj v Odmevih na TV Slovenija, ko je govorila o šte- vilu istospolnih parov, ki so se registrirali po Zakonu o registraciji istospolnih part- nerskih skupnosti, ki ga je leta 2005 sprejela Janševa vlada. Dejala je: »Registriralo se je 24 parov, od tega sta dve registraciji prenehali zaradi smrti partnerja – pa ne bi o tem, da smo pred nekaj dnevi slišali, da so največkrat okuženi z virusom HIV ravno homoseksualni moški …« (TV Slovenija, 2009) Moralno paniko poskušajo nasprotniki vzpostavljati tudi prek konstrukcije novih terminov, ki zvenijo zastrašu- joče in namigujejo na teorije zarote (npr. teorija spola, queerseksualci ipd.). Avtorici (Sobočan in Pollak, 2016) nadalje ugotavljata, da so pri razlaganju zako- Simon Maljevac in Lana Gobec | Neokonservativni populizem na pohodu 297 nodaje zagovorniki pogosto predstavljeni kot družbena in politična elita, ki ogroža človekove pravice pravovernih heteroseksualnih posameznikov in posameznic. Zgodba je torej v tem primeru obrnjena. Družbeno manjšino (geje in lezbijke) prek vzpostavljenega diskurza konstituirajo kot družbeno elito, ki se bori proti navadnim državljanom in državljankam in si prek vzvodov moči poskuša zagotoviti privilegije, ki jih drugi nimajo. Po mnenju Jadranke Anić (2015) je tovrstni diskurz mogoč in uspešen zaradi polpretekle zgodovine in odnosa med državo in cerkvijo v času Jugoslavije. K ustvarjanju polarizirajočega odnosa naj bi pripomogel historični antagonizem med komunizmom in Rimskokatoliško cerkvijo. Ko nasprotniki skozi svoj diskurz urejanje istospolnih partnerstev prikažejo kot ideološki projekt vladajočih elit in se postavijo na mesto tistih, ki zastopajo »naravne« vrednote naroda, se vzpostavi antagonizem, podoben antagonizmu med oblastjo in cerkvijo v času socializma. Posledično je ta tema polarizirajoča, kar kažejo tudi javnomnenjske raziskave, ki so bile opravljene pred referendumom o Noveli ZZZDR. Odstotek tistih, ki so zakonodajo podpirali, in tistih, ki so ji nasprotovali, je bil namreč zelo podoben. Javnomnenjska raziskava, ki jo je za TSmedia opravil Episcenter, je pokazala, da bi za uveljavitev Novele ZZZDR glasovalo 48,5 odstotka vprašanih, medtem ko je delež tistih, ki bi uveljavitvi nasprotovali, znašal 51,5 odstotka (Kaker, 2015). Urejanje istospolnih partnerskih zvez je torej ena od tem, s katerimi je mogoče mobilizirati in angažirati številne posameznike in posameznice. Da je mobilizacija potencialnih volivcev eden glavnih motivov nasprotnikov, je zelo jasno pokazalo soočenje ob razglasitvi rezultatov referenduma o Noveli ZZZDR, na katerem je Aleš Primc, eden glavnih protagonistov koalicije Za otroke gre, napovedal ustanovitev nove politične stranke. Sprememba argumentacijskih tehnik in diskurzivnih obratov, ki jih opisujemo, je bila tisti dejavnik, ki je v času obeh referendumskih razprav tehtnico premaknil v prid neokonservativnim idejam in gibanjem, ki smo jim priča v zadnjih nekaj letih. Da je omenjeni diskurz postal stalnica v globalnem političnem prostoru, ne samo v Sloveniji, ne nazadnje dokazujejo zadnje volitve za predsednika ZDA. Za Trumpa so v večini glasovali ljudje z nižjo izobrazbo, bele rase, v večini moški (CNN, 2016). Pri tem pa je še pomembnejše, da so bile – kot je bilo poudarjeno v političnih ana- lizah medijske hiše CNN (2016) – odločilni dejavnik osebe, ki so se volitev udeležile kljub siceršnjemu dolgoletnemu političnemu neudejstvovanju. To so tisti, ki jih je Trump nagovoril z govorom, ki ne pripada etablirani politiki. Nagovoril jih je kot nekdo, ki je del njihove skupine, ki je takšen kot oni, ki je »žrtev« istih političnih elit. Pomembno je tudi, da jih je nagovoril v preprostem jeziku in z retoriko, ki je ponu- dila preproste odgovore. Načelu enostavnosti sledijo tudi nasprotniki Družinskega zakonika. Tudi njihova argumentacija temelji na sklicevanju na zdravo pamet, ki je zasnovana na esencialističnem razumevanju spolnosti in spolnih razmerij (npr. »otrok potrebuje očeta in mamo«). Zdi se, da politične glasove prinašajo obrazi, ki vsaj na prvi pogled niso del 298 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov uveljavljenih političnih elit. Pri obeh referendumih o urejanju pravnega statusa istospolno usmerjenih partnerjev v Sloveniji v letih 2012 in 2015 so nasprotniki postavili v ospredje posameznike in posameznice, ki pred tem niso bili del (desne) politične elite, ampak novi obrazi, ki so se predstavljali kot glas ljudstva. Z različ- nimi peticijami in zbiranjem podpisov, ki so jih izvedli z močno podporo celotne- ga desnega političnega pola in Rimskokatoliške cerkve, so poskušali vzpostaviti podobo množičnosti in velike podpore, torej gibanja, ki prihaja od ljudi za ljudi in v osnovi ni politično motivirano. Vendar pa napoved ustanovitve nove politične stranke tovrstno podobo postavlja na glavo in razkriva, da je bila kolateralni prese- žek zmage na obeh referendumih tudi pridobitev novih glasov za desno politično opcijo oziroma za novo stranko Glas za otroke in družine (MMCRTV, 2017). Na podlagi njene programske usmeritve lahko sklepamo, da bo šlo v osnovi za popu- listično stranko, ki bo svojo podobo gradila na ljudskosti in graditvi kulta osebnosti (Aleš Primc in Metka Zevnik). Graditev medijske podobe dveh najvidnejših akterjev stranke je še toliko pomembnejša, ker gre za populistično stranko; ugotovitve namreč kažejo, da volivci in volivke tovrstnih strank svoj glas praviloma dajejo zaradi pripadnosti in všečnosti voditelja stranke, ne pa zaradi strinjanja s politikami in ideologijami stranke (Padahzur in Brichta, 2002; Van der Brug in Mughan, 2007; Lange, 2007). Koraki naprej V prispevku sva poskušala ponazoriti razvoj in vpliv neokonservativnega dis- kurza na družbeni in politični položaj v Sloveniji. Za ponazoritev sva uporabila čas sprejemanja in referenduma o Družinskem zakoniku med letoma 2009 in 2012 ter čas sprejemanja in referenduma o Noveli ZZZDR v letu 2015. Neokonservativni diskurz, ki ga levica in leva civilna družba dolgo nista jemali resno – prav nasprotno: bil je tarča posmeha – je zagotovo pomemben premik pri delovanju na političnem področju. Postal je realnost, ki se ji ne moremo izogniti. Glede na zadnje volitve v ZDA in napovedi nekaterih volilnih rezultatov v Evropi (Francija, Nizozemska, Velika Britanija) ter glede na diskurz, ki smo mu priča med begunsko krizo, se zdi, da so družbene, politične in ekonomske okoliščine naklon- jene rasti takšnega populizma in bo ta še dolgo del (politične) realnosti. Izkušnja obeh referendumov je pokazala, da se populističnemu diskurzu ni mogoče zoper- staviti z racionalno argumentacijo. Čeprav sta referenduma pomembno premak- nila razumevanje položaja istospolno usmerjenih posameznikov in posameznic v Sloveniji in so javnomnenjske ankete v obeh primerih napovedovale podporo zakonodajnim spremembam, je dejstvo, da pomemben del političnega telesa ostaja pasiven, desnokonservativnemu polu pa je uspelo, da si je prilastil idejo o aktivnem državljanstvu, ki pa jo namesto v njenem izvornem pomenu razume v obliki aktivnega izključevanja in nestrpnosti. Simon Maljevac in Lana Gobec | Neokonservativni populizem na pohodu 299 Literatura in drugi viri ANIĆ, JADRANKA REBEKA (2015): Gender, Gender ’’Ideology’’ and Cultural War: Local Consequences of a Global Idea – Croatian Example. Feminist Theology 24(1): 7–22. CNN (2016): Exit Polls. 23. november. Dostopno na: http://edition.cnn.com/election/ results/exit-polls/national/president (3. februar 2017). DRŽAVNI ZBOR RS (2010): Evidenca zapisa seje, 14. seja, 2. marec. Dostopno na: https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/ evidenca?mandat=V&type=sz&uid=74A51F3F6CEAA0FFC125794B0038F9A3 (31. januar 2017). FOUCAULT, MICHEL (2000): Zgodovina seksualnosti. Ljubljana: Škuc-Lambda. FOUCAULT, MICHEL (2004): Življenje in prakse svobode, poglavje Politična tehnologija posameznikov, 139–153. Ljubljana: ZRC SAZU. HEALY, GRAINNE, BRIAN SHEENAN IN NOEL WHELAN (2016): Ireland Says Yes: The Inside story of how the vote for marriage equality was won. Sallins: Merrison Press. HEGEL, GEORG WILHELM FRIEDERICH (1998): Kdo razmišlja abstraktno? Problemi 36(7/8): 43–47. HODŽIČ, AMIR IN NATAŠA BIJELIĆ (2014): Neo-conservative Threats to Sexual and Reproductive Health and Rights in European Union. Zagreb: CESI. KAKER, ČRT (2015): Pred referendumom Slovenija razdeljena na pol. SIOL, 16. december. Dostopno na: http://siol.net/novice/slovenija/pred-referendumom- slovenija-razdeljena-na-pol-403417 (31. januar 2017). KOGOVŠEK, NEŽA (2010): Iskanje pravih razlogov za priznanje enakih pravic istospolnim partnerjem in njihovim družinam. Socialno delo 49(5/6): 319–330. KUHAR, ROMAN (2015): Konec je sveta, kakršnega poznamo: Populistične strategije nasprotnikov Družinskega zakonika. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo XLIII(260): 118–132. LANGE, SARAH (2007): A New Winning Formula? The Programmatic Appeal of Radical Right. Party Politics 13(4): 411–435. MENCIN ČEPLAK, METKA IN ROMAN KUHAR (2010): Boji za enakost: Od diskriminacije homoseksualnosti do redefinicije družine. Socialno delo 49(5/6): 283–298. MMCRTV (2012): Trontelj: Istospolne posvojitve široko odpirajo vrata umetnim oploditvam teh parov, 8. marec. Dostopno na: http://www.rtvslo.si/slovenija/trontelj-istospolne- posvojitve-siroko-odpirajo-vrata-umetnim-oploditvam-teh-parov/278463 (31. januar 2017). MMCRTV (2017): Zevnikova in Primc ustanavljata stranko Glas za otroke in družine, 14. januar. Dostopno na: https://www.rtvslo.si/slovenija/zevnikova-in-primc- ustanavljata-stranko-glas-za-otroke-in-druzine/412446 (13. februar 2017). PADAHZUR, AMI IN AVRAHAM BRICHTA (2002): The Institutionalization of Extreme Right-wing Charismatic Parties: a Paradox? Party Politics 8(1): 31–49. RAJGELJ, BARBARA (2010): Razmerja v istospolnih družinah – kje smo in kam gremo? Socialno delo 49(5/6): 305–318. SOBOČAN, ANA MARIJA IN SENJA POLLAK (2016): Manifestacije moralne panike v 300 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov medijskih podobah novele družinske zakonodaje. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo XLIV(266): 163–187. ROTHSTEIN, BO IN ERIC M. USLANER (2005): All for All: Equality, Corruption, and Social Trust. World Politics 58(1): 41–72. SMREK, MICHAL (2015): The Failed Slovak Referendum on ‘Family’: Voters’ Apathy and Minority Rights in Central Europe. Baltic Worlds, 4. marec. Dostopno na: http://balticworlds.com/the-failed-slovak-referendum-on- %E2%80%9Cfamily%E2%80%9D/ (31. januar 2017). TOBIAS, CARL (2015): Implementing Marriage Equality in America. Dostopno na: http:// dlj.law.duke.edu/2016/01/implementing-marriage-equality-in-america/ (31. januar 2017). TV SLOVENIJA (2009): Odmevi, 11. december. Dostopno na: http://4d.rtvslo.si/arhiv/ Odmevi&sp=qs:tvs1 (31. januar 2017). VAN DER BRUG, WOUTER IN ANTHONY MUGHAN (2007): Charisma, Leader Effects nad Support for Right-Wing Populist Parties. Party Politics 13(1): 29–51. VIČIČ, DENIS (2014): Konservativni lobi: Psevdocivilne organizacije, ki s širjenjem laži ustavljajo napredek pri spoštovanju človekovih pravic. Mladina, 4. april. Dostopno na: http://www.mladina.si/155422/konservativni-lobi/ (31. januar 2017). Suzana Tratnik | »Najglasnejši šepet« – lezbična seksualnost v filmu 301 Suzana Tratnik »Najglasnejši šepet«1 – lezbična seksualnost v filmu Abstract “The Loudest Whisper” – Lesbian Sexuality on Screen The article’s objective is to tackle the main types of the representation of lesbian sexuality in film production, particularly in mainstream classics. Whereas the first lesbian love scenes in the 1930s focused on kisses, playful masquerade, cross-dressing and innuendos, lesbian imagery during the US film censorship period remained negative until the end of the 1960s, with most sexual scenes implying a prevailing Thanatos-inclination, a death-drive bordering on horror. In the aftermath of the sinister period of lesbian dramas, the 1970s came with the liberation of lesbian film imagery in art films, women’s films and feminist films from Europe and the USA, although their imagery can prove to be problematic for a lesbian viewer. The limitations of the depiction of lesbian eroticism on screen were pushed further by diverse genres, most notably by independent lesbian shorts, in which the female directors themselves took up film acting, thereby swapping the overly predictable position of the female voyeur with the active role. In the 21st century, lesbian themes in mainstream films are represented more and more overtly. The depiction of lesbian sexuality is, however, still sometimes implemented through male characters as agents of the lesbian desire, and familiar film clichés are still being effectively combined to compose new film imagery of lesbianism. Keywords: lesbian sexuality, representations on film, film censorship, mainstream film, lesbophobia, independent film production, lesbian emancipation Suzana Tratnik is a MA of anthropology, writer, translator and LGTB activist. (suzana.tratnik@gmail.com) Povzetek Članek opisuje glavne načine reprezentacij lezbične seksualnosti v filmski produkciji, še zlasti v mainstream klasiki. Medtem ko so bili prvi prizori lezbične ljubezni v 30. letih osredinjeni na poljube ter na zabavljivo maškarado, transvestijo in innuendo, so postale lezbične podobe v času filmske cenzure v ZDA do konca šestdesetih negativne, seksualni prizori pa so bili čedalje bolj na strani tanatosa, na tanki meji z grozljivkami. Po mračnem obdobju lezbičnih filmskih dram se v 70. letih začne osvobajanje lezbičnih filmskih podob v umetniškem, ženskem in feminističnem filmu, tako evropskem kot ameriškem, četudi so te podobe lahko za lezbično gledalko problematične. Meje prikazovanja lezbične erotike so razširili različni žanri, pomembno lezbični neodvisni kratki filmi, v katerih so režiserke predvidljivo pozicijo voajerke zamenjale s pozicijo akterke, saj so same prevzele tudi filmsko igro. V 21. stoletju je lezbična tematika v mainstream filmih zastopana čedalje bolj odkrito, a prikazovanje lezbične seksualnosti lahko še poteka skozi moške like kot zastopnike lezbič- ne želje, ravno tako pa so lahko znani filmski klišeji učinkovito sestavljeni v nove filmske podobe lezbičnosti. Ključne besede: lezbična seksualnost, filmske reprezentacije, filmska cenzura, mainstream film, lezbofobija, neodvisna filmska produkcija, lezbična emancipacija Suzana Tratnik, mag. antropologije spolov, pisateljica, prevajalka in aktivistka na področju LGBT kultur. (suzana.tratnik@gmail.com) 1  The Loudest Whisper je britanski naslov filma Children’s Hour – Ura otrok režiserja Williama Wyler- ja, ZDA, 1961. 302 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov V pričujočem besedilu želim poudariti glavne načine reprezentacij lezbične seksualnosti v filmski produkciji, v najznačilnejših lezbičnih podobah iz mainstream klasike. Prikazati želim sprva izolirane, če že ne demonizirane lezbične like, naracije in seksualne prizore v petdesetih, šestdesetih in deloma sedemdesetih letih, nakar se prikazovanje lezbištva in lezbičnega seksa začenja odpirati navzven. Z zmanjša- no družbeno represijo in vse glasnejšimi družbenimi gibanji žensk, gejev in lezbijk postane ženska homoseksualnost zanimiva tudi za (žensko) filmsko avantgardo, denimo nemškega režiserja Fassbinderja, ali za t. i. umetniški film osemdesetih francoske režiserke in igralke Diane Kurys. Z vzponom lezbične avantgardne umetnosti, zlasti filmarke Barbare Hammer, se oko kamere obrne in režiserka postane akterka, ne pa zgolj voajerka v prizorih lezbičnega seksa. Na prelomu iz 20. v 21. stoletje pride tudi do zlitja ali vsaj zabrisa meja med mainstreamovsko lezbično filmografijo in radikalnim lezbičnim umetniškim prijemom. Primer tega je ameriška scenaristka in režiserka Lisa Cholodenko, ki je prodrla s temačno, narkomansko obarvano lezbično dramo o propadajoči fotografinji v filmu Visoka umetnost (High Art, 1998), zares pa se je uveljavila z mainstreamizacijo podobe lezbičnega para v uspešnici Otroci so v redu (The Kids Are Alright, 2010). V lezbični filmski avantgardi se je kalila tudi režiserka Rose Troche, ki je leta 1994 posnela nizkoproračunski eksperimentalni film Go Fish, zatem pa se je uveljavila v ameriški TV-produkciji, med drugim je zaslužna za več epizod izjemno uspešne lezbične serije Ženske zadeve (The L Word, 2004), ki je navdušila tako lezbično kot splošno občinstvo v ZDA in drugod. Od poljuba k innuendu Za vse, ki se ukvarjajo z lezbično kulturo, še zlasti filmsko, in s prezentacijami lezbične seksualnosti, je mesto privilegiranega znaka za to področje zagotovo dobil »poljub za lahko noč« iz filma Dekleta v uniformi (Mädchen in Uniform, režija Leontine Sagan, 1931). Učiteljica Fräulein von Bernburg vsak večer opravi zname- niti obred poljubljanja v skupni spalnici dekliškega internata. V slovitem prizoru pričakujoča dekleta na posteljah poljublja na čelo, razen učenke Manuele von Meinhardis, kateri za lahko noč nakloni vroč poljub na usta. Iskra, ki preskoči med učiteljico in učenko, zaneti filmski zaplet, a konec je presenetljivo pozitiven, odprt do lezbičnosti, svobodomiseln, kritika pa ni naslovljena le na hermetično internatsko vzgojo, temveč na avtoritarnost kot tako. Dekleta v uniformi so doživela nešteto rimejkov, tudi v Mehiki, a skoraj za vse je značilno, da so bili čedalje bolj cenzurirani in vse manj lezbično eksplicitni. Prikazovanje lezbične seksualnosti se je tako v naslednjih desetletjih povrnilo k dobri tradiciji innuenda, namigovanja, ki je za dolgo postal prevladujoč slog izražanja homoseksualne želje. Pogosta sta bila heteroseksualna krinka in/ali preoblačenje junakov in junakinj, denimo, Marlene Dietrich kot kabarejska pevka Amy Jolly v slovitem filmu Maroko (Morocco, Suzana Tratnik | »Najglasnejši šepet« – lezbična seksualnost v filmu 303 režija Josef von Sternberg, 1930) poljubi na usta žensko, a sama je preoblečena v moškega, njen poljub pa je simbolno namenjen drugemu moškemu v občinstvu, kateremu sicer vrže vrtnico. Tako je ženska iz občinstva le pogojno dobila lezbični poljub, saj ima vlogo sla, erotične prenašalke med žensko in moškim. Zato pa je lezbično spogledovanje Marlene Dietrich vznemirjalo tako voajerskega gledalca kakor potencialno lezbično gledalko, a hkrati je ostalo v varnih mejah zapovedane heteroseksualnosti. Zakaj sta filmsko zapeljevanje in namigovanje tako bistven del prikazovanja lezbične seksualnosti? Mar tukaj govorimo zgolj o cenzuri eksplicitnih prizorov? Andrea Weiss v izjemni študiji o lezbičnih filmskih reprezentacijah, Vampirke in vijolice, navaja filmsko teoretičarko Mary Ann Doane, ki zatrjuje, da je kinemato- grafija gledalki pripisala pozicijo, »določeno nadprisotnost podobe – ona sama je podoba« (Weiss, 2010: 48–49). Tej poziciji po njenem mnenju manjka zadostne distance do voajerizma in fetišizma, dveh oblik gledanja, na katerih naj bi temeljilo vizualno ugodje. Teza o ženski nadprisotnosti se opira na Freudovo trditev, da ženske ne gredo skozi kastracijski scenarij, ki zahteva konstrukcijo distance med moškimi in žensko podobo. Po Doane je to distanco mogoče doseči z dvema vrstama transformaci- je: s transvestijo in z maškarado. Ženska transvestija naj bi vključevala prilastitev moške gledalske pozicije, ženska maškarada pa eksces ženskosti oziroma uporabo ženskosti kot maske. To naj bi sprožilo distanco, nujno za užitek gledanja. Vendar Andrea Weiss pozicijo gledalke poskuša pojasniti s samo lezbično željo. Zdi se, da lezbična želja nasprotuje trditvi Doanove, da ženske ne morejo prevzeti pozicije voajerja ali da lahko to storijo le tako, da si začasno nadenejo – kot obleko – moško seksualnost. Psihoanalitski okvir s poudarjanjem ojdipo- vega kompleksa polarizira razliko po spolu; zanika rasne, razredne in seksual- ne dejavnike, ki prav tako igrajo pomembno vlogo pri oblikovanju identitete. Ne glede na to, ali sprejmemo psihoanalitski model ali ne, pa ta sam po sebi ne more razložiti različnega kulturnega umeščanja lezbijk zunaj dominantnih patriarhalnih načinov identifikacije in v njih. Psihoanalitski pristop razume lezbično željo zgolj kot funkcijo prevzemanja moške heteroseksualne pozicije, zato se je treba obrniti k drugim, nepsihoanalitskim modelom identifikacije, ti lahko razložijo distanco, ki omogoča užitek, ki ga ženska podoba ponuja gledalki. (Weiss, 2010: 48–49) Kako je na filmskem platnu delovalo neposredno prikazovanje lezbične seksu- alnosti brez potrebne distance z maškarado ali s transvestijo? Sodeč po filmski klasiki Ubijanje sestre George – kot vstop v sam tanatos, ki se dogaja v spalnici, maškarada pa le na lezbičnem plesu. 304 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov Tanatos lezbične seksualnosti v »necenzuriranih« šestdesetih Ubijanje sestre George (The Killing Of Sister George, režija Robert Aldrich, 1968) je adaptacija drame Franka Marcusa iz leta 1964. Ko je bil film v Italiji leta 1969 prvič predvajan, ga je odbor za filmsko prikazovanje pri italijanskem Ministrstvu za kul- turno dediščino in dejavnosti označil kot neprimernega za mlajše od osemnajst let. Še posebej zanimivo je, da je odbor zahteval odstranitev 50-sekundnega prizora, v katerem gospa Croft ljubkuje prsi Alice/Childie, ki leži na postelji. Cenzura ome- njenega prizora bi bila danes mogoča kvečjemu iz povsem nasprotnega razloga, in sicer zaradi mučnega prikazovanja lezbične seksualnosti, ki ga je navdihnila slabo prikrita, a družbeno prevladujoča lezbofobija. Pa vendarle Ubijanje sestre George nikakor ni preprost film, ki bi ga zlahka odpravili z očitki, da lezbijke prikaže kot manipulativne, nasilne in nesrečne kreatu- re, ki so, nedvomno zaradi svojega tedaj tveganega življenjskega sloga, nagnjene k čustvenemu izsiljevanju in ekscesnemu popivanju. Prav tako mu ne moremo pre- več ploskati zaradi neposredne, odkrite obdelave lezbične ljubezni in celo skupnos- ti – eden od zgodovinskih prizorov je posnet v resničnem londonskemu lezbičnem klubu The Gateaways Club z resničnimi gostjami –, kajti lezbične odnose nedvomno tudi generalizira in demonizira. June Buckridge ali po domače George (Beryl Reid), imenovana po sestri George, glavnem liku, ki ga igra v televizijski nadaljevanki, se zaradi težkega značaja in alkoholizma bliža koncu svoje igralske kariere. Producenti se namreč odločijo, da bodo njen lik preprosto ubili, dobesedno povozili s tovor- njakom, a to počasno ubijanje na vse načine odmeva tudi v igralkinem zasebnem življenju. Hišo in posteljo si deli s frivolno mlado partnerko Alice (Susannah York), ki ima vzdevek Childie, temu primerno pa se tudi vede afektirano in infantilno in igra, da se igra s punčkami. Njuno razmerje je v procesu razkrajanja, vrtita se v začara- nem krogu približevanja in oddaljevanja, živčnih izbruhov, ljubosumja, Childiejine manipulativnosti in Georgeinega pijanskega stokanja in obtoževanja. Na svojem zadnjem skupnem izhodu se, oblečeni v komični duo Stan in Olio, odpravita na ples v maskah v omenjeni lezbični klub The Gateaways. Tam srečata Mercy Croft (Coral Browne), ki odloča o Georgeini televizijski karieri. George bremeni še obtož- ba nadlegovanja dveh nun, ki si ga je privoščila v taksiju med enim svojih pijanih stanj. Toda neizprosna in sarkastična gospa Croft se ne zadovolji le s potopom ugleda in poklicne kariere June Buckridge, ampak med njeno odsotnostjo prepriča še Childie, naj zapusti svojo postarano in propadajočo partnerko, zato se z zabave odpravita v hišo. Childie se je tudi sama naveličala June, zato se začne pakirati. Takrat Croft pride za njo v spalnico in jo poleže na posteljo. To je sloviti prizor lezbičnega seksa, eden redkih tistega časa in tudi zelo drznih. Čeprav lezbične seksualnosti ne cenzurira, jo pa demonizira in prikazuje kot nekaj neprijetnega, temačnega, sprevrženega, kot vprašanje gole družbene moči starejše in bolje situ- irane ženske nad praviloma mlajšo, ki je šibkejša, labilnejša in revnejša. Suzana Tratnik | »Najglasnejši šepet« – lezbična seksualnost v filmu 305 Mučni prizor hladnega zapeljevanja, ki ves čas spominja na spolno zlorabo, se začne tako, da Croft vzame Childiejini otroški lutki in ju vudujevsko poleže skupaj na posteljo, kar naj bi aludiralo na njuno ljubljenje. Temačna glasba, ki spremlja ta prizor, še stopnjuje napetost in neprijetne občutke, kot v grozljivki. Ko začne Croft otipavati Alice, ta nemočno pogleda stran, sprva se rahlo upira, nakar obmiruje in se vda v »nesrečo«, ki ji sicer ni tuja. Ljubimka vsiljivo otipava in ljubkuje Alicine prsi, nakar se njene roke spustijo niže po njenem telesu, česar pa ne vidimo. Ko začne Alice stokati, vemo, da se je v off-prizoru zgodilo zadovoljevanje do orgazma, ki pa mestoma bolj spominja na krike groze. Ko se ženski začneta poljubljati, glas- ba utihne, kar zbudi še večjo grozo gledalcev in gledalk, ki so zdaj neme priče tega nespodobnega dogajanja v tišini spalnice. Neprijeten seksualni prizor, poudarjeno brez ljubezni in naklonjenosti, končno prekine George, ki se predčasno vrne z lezbične maškarade in ju zaloti skupaj. Ko jima poočita, zakaj sta to morali narediti tukaj, v njeni hiši, jo Croft ozmerja z »you pathetic old dyke«, patetično staro lezbačo. Od leta 1934 do leta 1968 je v ZDA vladala cenzura lezbištva po zakonu o hollywoodski filmski produkciji, ki ga je uveljavil Haysov urad. V času produkcije filmov, o katerih govorimo v tem razdelku, je namesto cenzorskih zakonov že veljal milejši ocenjevalni sistem, ki je Ubijanju sestre George pripisal oceno X (Weiss, 2010: 61–62), marsikje pa so posamezne prizore rezali in filma niso vedno predvajali v celoti. Film ni bil pogodu niti nacionalni ameriški lezbični organizaciji Daughters of Bilitis, ustanovljeni leta 1955, ki je svoje članstvo nagovarjala k bojkotu. V ozadju bojkota je bilo tiho razredno dejstvo, ker je šlo za organizacijo pretežno srednjeslojnih belih lezbijk, ki je nasprotovala barski scenski kulturi, se zavzemala za integracijo v večinsko družbo in zavračala javno deklariranje lezbištva, tako pa tudi osebno in politično osvoboditev (DiCaprio, 1984: 46). Filmski prizor, poln podobne zadrege glede lezbičnega seksa, je tudi tisti iz filma Lisjak (The Fox, režija Mark Rydell, 1967), posnetega po istoimenski noveli D. H. Lawrencea iz leta 1923. To je zgodba o mladih ženskah Jill Banford (Sandy Dennis) in Ellen March (Anne Heywood), ki živita na samotni kmetiji v ruralni Kanadi in poskušata preživeti z vzrejo kokoši. Jill se ukvarja bolj z gospodinjstvom in s financami, neodvisna March pa se loteva tršega, bolj »moškega« dela, denimo sekanja drv in popravil na kmetiji, ter s puško sredi trde zime preganja lisjaka, ki jima dela veliko škodo pri kokoših, vendar ga v odločilnem trenutku ne more ustre- liti. Lisjak, ki vdira v njuno idilo, napoveduje tudi poznejši simbolni vdor moškega. Jill je zadovoljna z njunim samotarskim življenjem, March pa je tista, ki si želi še nekaj več – na kar na začetku filma namiguje tudi prizor v kopalnici, ko se med tuširanjem samozadovoljuje. Sredi zime ju preseneti nenapovedan prihod Paula Grenfla (Keir Dullea), ki išče starega očeta, nekdanjega, že umrlega lastnika kmetije, na kateri zdaj živita Jill in March. Ker Paul nima drugega bivališča, prepriča ženski, da mu dovolita ostati na kmetiji, v zameno za pomoč pri delu. V trojki nastane napetost, saj Jill šele zdaj spoznava, kako veliko ji March pomeni, in v prišleku ne zazna le tekmeca, ampak 306 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov tudi grožnjo. Paul najde in ubije lisjaka, simbolnega sla, ki je napovedoval njegov prihod, in tako sam zavzame mesto vsiljivca, ki se ne da zlahka odpraviti. Ko nape- tost v odnosih doseže vrhunec, Paul in March spita skupaj. Zatem Paul začasno zapusti kmetijo, vendar March noče z njim, saj čuti dolžnost ostati z Jill na kmetiji. Po odhodu moškega počasi iščeta nekdanjo medsebojno harmonijo in si končno izkažeta zatajevano hrepenenje, kar vidimo v eksplicitnem ljubezenskem prizoru, ki pa ga v Lawrenceovi noveli ni. Ko Jill že dva dni potolčena leži na postelji in odklanja hrano, jo pride March tolažit in bodrit. Takrat jo Jill vpraša, ali je ta moški res to, kar si želi, na to pa March (še) nima pravega odgovora – kakor pravi, se v Paulovem telesu utaplja, ko sta skupaj, a če ga ni, ga ne pogreša oziroma se počuti »zmedeno«. Ko si izpovesta ljubezen, se začneta poljubljati v senzibilnem prizoru, ki ga spremlja nežna glasba, prekriva pa se s prizori narave in z vedrimi odlomki njunega skupnega življenja. Hkrati slišimo Marchin glas, ki v pismu Paulu razlaga, da je spoznala, da se ne bi mogla nikoli poročiti z njim, ker sama že »ve, kaj je lju- bezen«, in ker ji Jill neznansko veliko pomeni, ne glede na to, kako dolgo bo trajalo. Ko nekdaj tesni prijateljici zaživita uigrano kot partnerki, se Paul nepričakovano vrne ravno v trenutku, ko sekata veliki, umirajoči hrast. Sam se »možato« ponudi dokončati to zahtevno delo, vzame sekiro in veli Jill, naj se umakne s prostora, kamor bi lahko padlo drevo. Jill noče popustiti in ostane na mestu, kar pa jo stane življenja – ko drevo pade, jo pokoplje pod seboj. Njena smrt tako razreši zagato tro- jice, ponudi pa tudi možnost izhoda za March, ki proda kmetijo in odide s Paulom v novo, heteroseksualno življenje. Tako odgovor na Marchino »zmedenost« ni le eros njene lezbične ljubezni, temveč tudi tanatos Jilline. Da je lezbična seksualnost lahko zgolj na strani tanatosa, je bilo še očitneje prikazano v temačni (anti)lezbični filmski klasiki Ura otrok (The Children’s Hour, reži- ja William Wyler, 1968) po istoimenski ameriški dramski predlogi avtorice Lillian Hellman iz leta 1934. V Veliki Britaniji je bil naslov filma preveden v The Loudest Whisper – Najglasnejši šepet. Martha Dobie (Shirley MacLaine) in Karen Wright (Audrey Hepburn) odpreta uspešno dekliško šolo z internatom. Zlovešči zaplet sproži razvajena učenka Mary, ki se učiteljicama za vzgojni ukrep maščuje z nečim, kar vidimo le kot neslišni šepet na ušesa drugih učenk. Vsi starši nemudoma odpe- ljejo hčere iz internata, učiteljici in prijateljici pa ostaneta v hiši sami, zalezovani in nadlegovani, saj je učenka Mary o njima razširila najhujše govorice – da ju je videla skozi ključavnico, kako sta se poljubljali. V nekem trenutku Martha nepriča- kovano izpove svojo ljubezen Karen in da jo je ljubila že ves čas, ko sta se še skupaj šolali. Pretresena Karen odide na sprehod, Martha pa očitno z razkritjem svoje lezbične ljubezni ne more živeti in se v hiši obesi. V tem filmu, ki izrecno obrav- nava vprašanje lezbične eksistence in se tudi postavi na stran žrtev ter obsodi skrajno družbeno nestrpnost,2 sicer ne vidimo nobenega ljubezenskega ali kakor- 2  Režiser William Wyler je sicer zagovarjal povsem drugačno interpretacijo, češ da ne gre lezbično vsebino, ker naj bi bila Karen heteroseksualna, glede obtožbe lezbištva pa ni nič manj nedolžna Suzana Tratnik | »Najglasnejši šepet« – lezbična seksualnost v filmu 307 koli romantičnega prizora med junakinjama. Marthin eros je zgolj in dobesedno tanatos, ki ga pospremi Karenin krik agonije, ko najde mrtvo prijateljico viseti na vrvi. Ravno takrat mala Mary svoji babici prizna, da se je zlagala, saj svojih učiteljic ni videla v lezbičnem odnosu, a za Martho, ki si je ravno zato, ker je bila v resnici lezbijka, v zanjo neznosnem svetu raje vzela življenje, je bilo že (vselej) prepozno. Po Marthinem pogrebu pa se Karen presenetljivo odloči, da zapusti svojega zaro- čenca in odide novemu življenju naproti. V filmu, še bolj pa v odrski uprizoritvi, so bolj ali manj prikriti elementi iz lezbičnega življenja pisateljice in dramatičarke Lillian Hellman, ki se je opirala na lastne izkušnje in jih tudi nujno kodirala. Na to, da so producenti sploh lahko kakorkoli vključili temo lezbištva, je vplivalo tudi to, da je bil cenzorski zakon 3. oktobra 1961 revidiran, kar je pomenilo, da so bili odtlej dovoljeni »okusni« prikazi homoseksualnih tem. Odličen komentar v zvezi s tem je pripomba Andree Weiss, da je bil samomor v filmu Ura otrok verjetno to, kar so cenzorji mislili z dobrim okusom (Weiss, 2010: 48). Žanrski odkloni – od voajerke do akterke Zelo značilen lezbični film, ki sicer spada v ženski umetniški ali celo femini- stični film, čeprav ga odlikuje visoka produkcija, je Kot strela z jasnega, ki se je pri nas prikazoval na televiziji. Leta 1983 ga je v francoski produkciji posnela Diane Kurys, z izvirnim naslovom Entre nous, na britanskem trgu je preveden v Coup de foudre. Poročeni prijateljici, ki se nepričakovano, »kot strela z jasnega«, zaljubita in izzoveta velik pretres v svojih heteroseksualnih zakonih oziroma družinah, igrata tedanji veliki zvezdi francoskega filma Miou Miou in Isabelle Huppert. Madeleine (Miou) je premožna umetnica, poročena z neuspešnim tretjerazrednim igralcem, Lena Weber (Huppert) pa se je kot Judinja poročila z vojakom, kar jo je rešilo pred deportacijo v Nemčijo. Ženski se srečata leta 1952 v Lyonu, na šolski prireditvi svo- jih otrok, in postaneta nerazdružljivi prijateljici, ki načrtujeta, da bi skupaj odprli modni butik. Odnese ju tok ljubezni, ki je sicer prej nista poznali in se ji ne moreta upreti, dasiravno to slednjič za obe pomeni ločitev od možev. Zaživita skupaj kot lezbični par z otroki – Lenina hči je tista, ki bo postala režiserka in posnela ta ume- tniški in subtilni film o lezbični ljubezni svoje matere. Morda je to tudi razlog, da v filmu ni niti enega lezbičnega seksualnega prizora, ne dotika ne poljuba. Le ob njunem prvem srečanju v šoli smo priča globokemu, daljšemu pogledu, ki nam da vedeti, da gre tukaj za nekaj več. Filmu se vendarle posreči pričarati lezbično ljubezen in strast brez eksplicitnega prikazovanja – največ, kar vidimo, je Lenina srednješolska avantura na vlaku, kjer se zaplete v petting z mladim vojakom. Lena tudi Martha: »Ne bi delal filma le o lezbištvu. To me preprosto ne bi pritegnilo. Nismo tu zato, da bi snemali umazane ali senzacionalistične filme ... Menim, da gre za zgodbo, ki kaže posledice zlona- mernih govoric za nedolžne ljudi.« (Weiss, 2010: 81) 308 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov je namreč na poti na modno revijo v Pariz, kjer prijateljici Madeleine navdušeno zaupa svojo avanturo, ta pa ugotovi, da je Lena na vlaku doživela svoj prvi orga- zem. Njun pariški večer se konča s popivanjem, z veseljačenjem in s pristankom v postelji, vendar pa kamera ne spremlja njunega seksa – to izvemo iz njunih pisem, besed, zaljubljenosti in sumničavosti Leninega moža. Njuna seksualnost je premeščena oziroma kanalizirana v heteroseksualne okvire spodobnosti in pri- mernosti. Kljub temu je umetniški film, kot ugotavlja teoretičarka Andrea Weiss, oblika, ki razume seksualnost kot resno temo, zato je lezbična vsebina zanj legiti- men prostor raziskovanja. A veliko umetniških filmov ostaja problematičnih ali celo motečih za lezbične gledalke,3 saj poskušajo z motečo ali s seksualizirano podobo izraziti to, kar hollywoodski film izraža z odsotnostjo (Weiss, 2010: 120). V tem besedilu se sicer bolj ukvarjamo z mainstream filmskimi podobami, vendar so t. i. odklonski žanri širili prostor in sprevračali koncepte prikazovanja lezbične seksualnosti v filmu ter vedno tudi oplajali in pomlajevali hollywoodsko in drugo mainstream filmsko produkcijo. Že vampirski lezbični filmi so prikazovali seksualno aktivne lezbijke, čeprav so bile te vedno kodirane povsem feminilno, njihova strast po krvi in mesu istega spola pa je bila priljubljen poligon moške heteroseksualne želje. Šele lezbični neodvisni film je poskušal radikalno pretresti temelje – v Združenih državah je nastal v zgodnjih sedemdesetih in sovpada z začetkom modernega lezbičnega in gejevskega gibanja. Pomembni akterki sta bili pionirski lezbični režiserki Jan Oxenberg in Barbara Hammer. Obe sta snemali kratke filme, v katerih sta govorili o svojih osebnih (seksualnih) izkušnjah, ki sta jih postavljali v širši kontekst družbene in politične emancipacije. Lezbični avantgardni filmi so bili pogosto ustvarjeni kot korektivi prevladujo- čih reprezentacij lezbične seksualnosti. Eksperimentirali so z nevoajerističnimi pristopi k lezbični seksualnosti: v filmih Barbare Hammer – Lezbotaktike in Ženske, ki jih ljubim – je režiserka akterka, ne pa voajerka lezbičnega ljubljenja, medtem ko imajo besede, vpisane v filmsko emulzijo dela Su Friedrich Nežno s tokom (Gently Down the Stream), prednost pred podobami, ki zasedajo le vogal kadra. Medtem ko v prizoru lezbičnega ljubljenja v filmu Chantal Akerman Jaz, ti, on, ona igra režiserka, da bi deestetizirala lezbično podobo, pa je upo- raba lastnega telesa pri Hammerjevi del lezbične čutnosti, ki jo razvija. (Weiss, 2010: 157) 3  Med art filmi s problematičnimi lezbičnimi reprezentacijami so med drugimi omenjeni tudi: Rim, odprto mesto (režija Roberto Rossellini, Italija, 1946), Persona (režija Ingmar Bergman, Švedska, 1965), Konformist (režija Bernardo Bertolucci, Italija, 1970), Grenke solze Petre von Kant (režija Rainer Werner Fassbinder, Zvezna republika Nemčija, 1972), Jubilej (režija Derek Jarman, Velika Britanija, 1973), Berlinska afera (režija Lilliana Cavani, Italija, 1987). Suzana Tratnik | »Najglasnejši šepet« – lezbična seksualnost v filmu 309 Jan Oxenberg je leta 1975 posnela humorno kritični film Komedija v šestih nena- ravnih dejanjih (A Comedy in Six Unnatural Acts), v katerem je duhovito sprevračala klišejske (seksualizirane) podobe »grdih žensk«, ki iz obupa postanejo lezbijke; lez- bijk, ki se osvajajo in živijo izključno v vlogah bučarke ali femice; predatorskih lez- bijk, ki naj bi zapeljevale deklice; nenaravno močnih in vražjih lezbijk, pred katerimi se še morje odpre. Tudi Jan Oxenberg se je po neodvisnem filmu kot scenaristka in svetovalka produkcije preizkusila v mainstreamovski ameriški TV-produkciji, v katero pa je vnesla več odličnih in doslednih prikazov lezbijk, gejev in transspolnih oseb, denimo v seriji Pod lupo pravice (Cold Case, 2003–2004). Na okopih avantgardnega in eksperimentalnega filma pa ostaja režiser- ka Barbara Hammer, tudi kadar ne snema lezbičnih filmov. Čeprav rojena v Hollywoodu, se ne bi mogla bolj »izneveriti« njegovemu filmskemu slovesu: Rodila sem se v glavnem mestu kapitalističnega filmskega ustvarjanja, a da bi se lahko sama izrazila, sem izbrala vrsto osebnega filma, tistega filma, ki raziskuje obliko in funkcijo ter je partikularen in enkraten za vsakega film- skega ustvarjalca ali ustvarjalko. Zakaj? Zato, ker sem kot lezbijka izbrala eksperimentalen življenjski slog in raba redundantne, predpisane filmske oblike, kakršna je bila hollywoodska naracija, bi bila popolnoma nerealna za vzpenjajočo se lezbično umetnico. Rada delam mimo vzorcev in z vsakim novim filmom poiščem lasten način dela. Hollywood je filmarjem dobavljal scenarije tako rekoč po naročilu. Kakor kroje za obleke ali srajce. Četudi bi nastali preobrati ali nova tematika, je bil osnovni namen vedno isti: gledalcem povedati zgodbo, ki jih bo tako prevzela, da bodo pozabili, da so v kinu, izko- ristiti njihova čustva in film zmontirati z nevidnimi šivi. Moj cilj je bil prebuditi gledalstvo, ne pa se norčevati iz njih s skrivanjem filma in prav tako ne skrivati sebe za zgodbo. (Tratnik, 2011: 30) Legendarna lezbična režiserka, rojena leta 1939, je že v sedemdesetih posnela neposredne in drzne kratke film o lezbični seksualnosti, pri čemer je pred kamero postavila svojo izkušnjo, prepričana, da je ta unikatna, o čemer ne nazadnje priča- jo že naslovi: Lezbotaktika – Dyketactics, 1974; Menstra – Menses, 1974; Superlezba – Superdyke, 1975; Ženski klozet – The Female Closet, 1998; ali novejši Odtok Maye Deren – Maya Deren‘s Sink, 2011. Sama se opira na tradicijo neodvisnih filmskih pionirk, kot je bila Maya Deren. Ravno tako pa kot filmska pedagoginja v Združenih državah in Evropi meni, da se morajo pri filmskem študiju ženske ali lezbijke oziro- ma queerovski ljudje učiti, da so nekaj posebnega, in sicer prav to, da so sami posebni. Imam ta privilegij, da jim pomagam graditi samozavest, če jim je primanjkuje, največkrat pa jih spodbujam pri osebni in edinstveni usmeritvi, ki si jo sami izberejo. Ne smem se opirati na lastne predpostavke o tem, kaj naj bi počeli ljudje – moški ali ženske, heteroseksualni, queerovski ali nedoločeni – pač pa jim moram dati smisel in jih podpreti pri raziskovanju in zahtevnem delu. (Tratnik, 2011: 31) 310 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov V krilu meščanstva ali na robu zakona? Otroci so v redu (The Kids Are Alright, režija Lisa Cholodenko, 2010) je film, ki je v tem stoletju poskušal združiti nezdružljivo: komercialni uspeh in odkrito prikazo- vanje lezbištva. Nic (Annette Bening) in Jules (Julianne Moore) sta poročen lezbični par, ki živi v Los Angelesu. Nic je porodničarka, Jules pa si po dolgih letih življenja za štedilnikom želi samostojno kariero kot krajinska arhitektka. Imata dva otroka, ki ga je vsaka od njiju rodila s pomočjo neznanega, a istega semenodajalca. Starejša hči je dopolnila osemnajst let in ima tako pravico do vpogleda v podatke o svojem biološkem očetu, česar si še posebej želi mlajši brat. Otroka spoznata semenoda- jalca Paula (Mark Ruffalo) in ga predstavita tudi svojima materama, ki sprva nista navdušeni nad vdorom neznanca v njihovo družinsko življenje. Paul ponudi Jules, da mu uredi njegov vrt, kar se konča z njuno posteljno afero. Po resni partnerski krizi ženi le ostaneta skupaj in Julesino avanturo odpišeta kot spodrsljaj, ki ni nena- vaden za dolgoletno zakonsko zvezo. Otroci so v redu, ki se opisuje kot drama/komedija, je bil gotovo eden najuspešnejših lezbičnih filmov. Med drugim je pobral dva zlata globusa za najbolj- šo glavno vlogo (Annette Benning) in najboljši film – oboje v kategoriji muzikala oziroma komedije. Kritike so bile izjemno pozitivne, veliko nominacij in pohval si je prislužila tudi scenaristka in režiserka Lisa Cholodenko. To je gotovo film, ki se v nasprotju s prej omenjenimi mainstream filmi preteklosti ne ukvarja več z izme- ničnim postavljanjem lezbične ljubezni na stran erosa ali tanatosa. Ta zgodba je na strani humorja, življenjskega optimizma, dasiravno ne zgolj lahkotnosti, lezbične »normalnosti« v smislu neodstopanja od heteroseksualne večine in seveda rojeva- nja novega življenja. Toda kaj se je zgodilo s prikazovanjem same lezbične seksualnosti v tem filmu? Nic in Jules sta materi, lastnici skupne hiše, bolj malo pa lezbijki oziroma prej nekakšni družabnici, sprijeti v malomeščanskem družinskem paktu. In kakor je pričakovati, smo gledalke in gledalci najboljše obdobje njune spolnosti že zamudili, saj se jima pridružimo v trenutku, ko imata končno čas ugotavljati, da si ne name- njata več dovolj pozornosti in da se včasih kar ne vidita več. Edini lezbični seksualni prizor v filmu se začne z njunim ogrevanjem s pomočjo gejevskega porniča, pri čemer je oralni seks primerno prekrit z blazino, a do orgazma ne pride, kajti Nic, ki gleda pornič, zmotijo moški, ki so preveč obriti po telesu, Jules se začne dušiti pod blazino, za nameček pa je televizor preglasen. Malce ju zaskrbi, da bi moške vzdihe strasti slišali sosedje, ne vesta pa, da jih je slišala začudena hči, ki je med tem v sosednjem prostoru skrivaj brskala po posvojitveni dokumentaciji. Ker pa gledamo komedijo, omenjeni prizori delujejo simpatično in zabavno. Kljub ali pa ravno zaradi nepričakovanega vložka gejevskega seksa je treba režiserki priznati, da je pritaknila zanimiv kamen spotike, češ, le kaj imajo lezbijke skupnega s sek- som med samimi moškimi, in tako ne le pretresla, ampak hkrati prestavila lezbično seksualnost v širši kontekst, kakor je povedala tudi za spletno stran salon.com (gl. Suzana Tratnik | »Najglasnejši šepet« – lezbična seksualnost v filmu 311 O‘Hehir, 2010).4 O tem je pisala seksologinja Pat Califia, zdaj Patrick Califia, ko je proučevala lezbično erotično domišljijo in na podlagi intervjujev z lezbijkami ugo- tavljala, da njihove seksualne fantazije niso izključno lezbične, temveč marsikdaj prepredene z biseksualnimi, heteroseksualnimi in gejevskimi primesmi, kar je posameznice nemalokrat skrbelo, češ da zaradi tega niso čisto »prave« lezbijke ali pa da je njihova domišljija na splošno »preveč bolna« (Califia, 2002: 15–24). Vsekakor pa je zanimivo ali pa za prikazovanje lezbične seksualnosti na film- skem platnu simptomatično, da lezbični seks »vidimo« prek drugega nosilca želje, tokrat je to biološki oče njunih otrok, s katerim se zaplete Jill v vlogi nepotešene in zapostavljene žene. Njuna divja seksualna srečanja so videti kot izhod v sili, ker sama kot izolirana gospodinja in mati očitno sploh ni imela več dostopa do drugih lezbijk. Junakinji že tako nimata nikakršnih stikov z drugimi lezbijkami, kaj šele s kakršnokoli sceno in kulturo. Ravno narobe – njuna najpomembnejša in tako rekoč edina trdnejša prijateljska vez je druženje s heteroseksualnim parom. Morda se je spretna, prej tudi bolj alternativna lezbična filmarka Cholodenko na »prigovarjanje« producentov odločila za vzorec »za vsakogar nekaj«, da bi film pritegnil čim širše občinstvo in ne bi bil »sam sebi namen«, kar je pogost očitek manjšinski (lezbični) umetniški produkciji. Ne bi mogli reči, da navidezno cenena formula »za vsakogar nekaj« tokrat ne bi delovala, žal pa se je vsej tej filmski mašineriji nazadnje posrečilo ustvariti predvsem simpatičen indie, pravzaprav že komercialen lezbični film za strejtovsko občinstvo – vsaj to je bilo zelo navdušeno, lezbične gledalke pa so izražale veliko bolj mešane občutke. Vsekakor so v tem filmu od seksualnosti dobile zelo malo, saj je glavna junakinja celo postavljena v dvom, ali še sploh je lezbijka, ali bo nemara zapustila lezbično družino in odšla z moškim. Kritike so bile naperjene tudi proti prikazovanju lezbične seksualnosti kot dolgočasne in nezanimive, poleg tega, da se je film uvrstil v niz tistih, ki lezbijke nazadnje ali pa vsaj enkrat spravijo v posteljo z moškim, kar se skorajda ne zgodi v gejevskih filmih – da bi namreč geji svoje težave reševali s heteroseksualnimi spolnimi izleti (Paxton, 2010). Veliki, morda pogojno lezbični uspešnici Otroci so v redu se nekako ni posre- čilo odgovoriti niti na pertinentno vprašanje: Kaj počnejo lezbijke v postelji? Da je vprašanje vredno karikiranja, je pokazala že alternativna lezbično-feministična režiserka Caroline Sheldon, ki je leta 1985 posnela komični film 17 sob (ali kaj poč- nejo lezbijke v postelji?) – 17 Rooms (Or What Lesbians Do In Bed?). V desetminutnem eksperimentalnem filmu lezbijke v postelji počnejo veliko stvari; od tega, da si brišejo nos, pletejo, pijejo čaj, se spopadajo z blazinami ali se pogovarjajo – vse, 4  »Mislim, da je seksualnost včasih mogoče ločiti od spolne usmerjenosti in je mogoč seksualni odziv do nasprotnega ali istega spola. Tega dvojega kratko malo ne vidim kot intrinzično povezanega. Nekateri vidijo spolno identiteto kot zavezujočo za vselej in sploh nobenega kontinuuma. To razmišljanje – in kritika, ki iz tega izhaja – se mi zdi zares zastarela. In to me moti. Pomanjkanje odprtosti v odnosu do te predstave zaznavam kot zares omejeno in preživeto. To je bilo moje izhodišče.« (O’Hehir, 2010) 312 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov razen seksa. Film z ironičnim komentarjem ne zadosti voajerskim apetitom, vendar pa gledalce in tudi gledalke izzove k premisleku o vizualnih reprezentacijah žensk, še posebej v filmskih posteljah, na katerih so redkeje videne brez seksualne inte- rakcije z moškimi. Ali vendarle so lezbični filmi, ki so odgovorili na vprašanje o tem, kaj počnejo lezbijke v postelji, in to prikazali tako, da se lezbične gledalke ne bi zgrozile, trpele s protagonistkami ali dolgočasile? Film, ki je prinesel pošten odmerek lezbičnega seksa, trajajočega kar sedem minut, je Adelino življenje (La Vie d‘Adèle, Francija, 2013), razvpiti canski zmagovalec. Režiser Abdellatif Kechiche je bržkone storil konec perečemu vprašanju o tem, le kaj naj bi počele lezbijke v postelji. Pokazalo se je, da namreč občinstvo prizora skorajda ni moglo prenesti, mnogi so zgroženi ali pa v neznosni zadregi zapuščali projekcije, pretreseni od spoznanja, da pravza- prav nikoli niso hoteli zares vedeti, kaj počnejo lezbijke v postelji, kajti to je bistvo freudovskega nelagodja. Po premieri filma se je slišalo tudi pritoževanje glavnih igralk, da sta neznosno trpeli ob ponižujočem, dolgotrajnem snemanju strastnih seksualnih prizorov. A tudi glasovi lezbične skupnosti do teh prizorov nikakor niso bili le pozitivni – mnoge so filmu očitale navaden voajerizem, namenjen naslajanju, češ da so seksualne tehnikalije povozile emocionalno plat lezbične ljubezni. Seksualni prizor, ki se je nedvomno zapisal v lezbično filmsko zgodovino zaradi izjemne seksapilnosti, pa je še vedno tisti iz erotičnega trilerja Bound (Vez, režija Andy Wachowski, ZDA, 1996). Nekdanja kaznjenka Corky (Gina Gershon) v nevarnih okoliščinah spozna sosedo, mafijsko ljubico Violet (Jennifer Tilly), ki se združita tako v postelji kakor v zaroti, s katero opetnajstita Violetinega fanta in pobereta denar. Njun prvi seks na kavču je prikazan neposredno, občuteno in z veliko domišljije – svetovalka prizora je bila znana ameriška lezbična aktivistka in seksualna strokovnjakinja Susie Bright oziroma Susie Sexpert, ki je poskrbela za prepričljiv šepet junakinj v postelji. Film izkorišča že dobro utrjene klišeje ženske seksapilnosti, tako bučarke Corky kot femice Jennifer, ki deluje kot nemočna žrtev vodje tolpe. Seksualno napetost med njima dobro podžigajo napete okoliščine eksistenc na robu in dejavnosti zakona – prepovedana in skrita ljubezenska strast, Corkyjina pogojna svoboda, Violetina manipulativnost, ki gledalko pušča v negoto- vosti, sla po ukradenem denarju in begu v lepše življenje ter nenehna grožnja pred razkritjem njune zarote in posledičnim maščevanjem tolpe. Preverjene sestavine, a po povsem novem receptu. Preobrazbe lezbične strasti na zgodovinskem filmskem platnu Podobe ženske homoerotike so bile v zgodnejših filmih v tridesetih letih pri- kazane s poljubi, ki so lahko bili neposredni – tako učiteljica poljubi svojo gojen- ko v Dekletih v uniformi, ali pa bolj zakrito oziroma prek moškega zastopstva in Suzana Tratnik | »Najglasnejši šepet« – lezbična seksualnost v filmu 313 maškarade, kakršen je poljub Marlene Dietrich, preoblečene v moškega v Maroku. Transvestija in maškarada sta bili vedno tudi humorna postopka, polna simpatične dvoumnosti in obe sta vključevali moške in heteroseksualno spolno privlačnost, zato sta ostajali na »varni« strani. Od leta 1934 do leta 1968 je vladala cenzura lezbištva v hollywoodski filmski produkciji, ki se je omilila šele v šestdesetih, ko so posneli lezbični klasiki Ubijanje sestre George in Uro otrok, v katerih so podobe lezbične seksualnosti prikazane z neznosno grozo ali pa še bolj na strani tanatosa, kot je recimo samomor z obešenjem v Uri otrok. Lezbične zgodbe in seksualnost je bilo torej dovoljeno upodabljati neposredno, brez innuenda, vendar kot tisto, kar je vredno moralne obsodbe, je grozljivo, komajda gledljivo, predvsem pa zelo hladno, brez čustev. Nekoliko bolj naklonjen lezbičnim odnosom in prikazovanju erotike je film Lisjak, vendar postreže s »poučnim« koncem o lezbijki, ki zaradi svoje nepopustljivosti umre pod drevesom. Veliko bolje je bila lezbična seksualnost sprejeta v umetniških in avtorskih fil- mih, ki so se pogumneje in brez zadrege lotili raziskovanja drugačnih seksualnosti, čeprav redko brez heteroseksističnih primesi. Zanimiv primer je film Kot strela z jasnega, ki je jasna in iskrena zgodba na strani lezbične ljubezni in tudi lezbične družine, vendar v samem filmu ni niti enega seksualnega prizora med glavnima junakinjama. Z vzponom lezbičnega in gejevskega gibanja v sedemdesetih letih se je zlas- ti v ZDA in Zahodni Evropi uveljavilo nekaj lezbičnih režiserk, najbolj znane so Barbara Hammer, Jan Oxenberg in Chantal Akerman, ki so bile same akterke v svojih filmih, ne pa voajerke lezbičnega ljubljenja, s čimer so izvedle prevratniško umetniško akcijo. Z eksperimentalnim filmom je začela tudi ameriška režiserka Lisa Cholodenko, ki je ustvarila verjetno enega prvih mainstrem lezbičnih filmov – Otroci so v redu poskuša zadostiti številnim tržno narekovanim okusom, ujame pa se v zanko prikaza lezbičnega zakonskega seksa kot nezanimivega, prava strast pa se zgodi med junakinjo in moškim, s katerim skoči čez plot. Tako imamo občutek, da naj bi lezbični seks že videli prej, v prejšnjih filmih, zdaj pa je čas za nekaj »dru- gačnega«, celo anatemiziranega v seksualnosti lezbijk. Največ lezbičnega seksa, strastnega in prepričljivega, je bilo mogoče videti v filmu Adelino življenje, ki je marsikje tako zgrozil občinstvo, da je zapuščalo dvora- ne. Kot da bi na filmskem platnu končno videli vse freudovsko nelagodje lezbične seksualnosti, ki je bilo v starejših filmih zamaskirano in prekrito z nežnimi poljubi, preračunljivim zapeljevanjem, transvestijo, maškarado ali pa s samodestrukcijo in samomorom. Da pa filmi o lezbični seksualnosti v sodobnosti niso samo ali alternativno (neodvisni) ali mainstream umetniški izdelki, dokazuje Vez, ki je uspešno združil kli- šeje akcijskih in erotičnih filmov in jih s sodelovanjem lezbične seksologinje ustvaril pravo lezbično atmosfero. 314 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Privlačnosti spolov Literatura in drugi viri CALIFIA, PAT (2002): Sapfinin dotik. Knjiga o lezbični spolnosti. Ljubljana: Škuc-Lambda. DICAPRIO, LISA (1984): Lianna: Liberal Lesbianism Jump Cut. Review of Contemporary Media (29): 45–47. O‘HEHIR, ANDREW (2010): “The Kids Are All Right”: The Gay-Marriage movie America needs. Salon, 8. julij. Dostopno na: http://www.salon.com/2010/07/08/kids_are_all_ right_2/ (12. januar 2016). PAXTON, TAJ (2010): Differing LGBT Views About The Kids Are Alright. Dostopno na: http:// www.glaad.org/2010/07/28/differing-lgbt-views-about-the-kids-are-all-right (28. julij 2010). TRATNIK, SUZANA (2011): Odtok Maye Deren in avantgardni film: Intervju z Barbaro Hammer. V 27. festival gejevskega in lezbičnega filma (katalog), 30–31. Ljubljana: Društvo Škuc. WEISS, ANDREA (2010): Vampirke in vijiolice. Lezbijke v filmu. Ljubljana: Škuc-Vizibilija. Filmi MOROCCO/MAROKO (1930), r. Josef von Sternberg. ZDA. MÄDCHEN IN UNIFORM/DEKLETA V UNIFORMI (1031), r. Leontine Sagan. Nemčija. CHILDREN‘S HOUR/URA OTROK (1961), r. William Wyler. ZDA. THE FOX/LISJAK (1967), r. Mark Rydell. ZDA. KILLING OF SISTER GEORGE/UBIJANJE SESTRE GEORGE (1968), r. Robert Aldrich. VB/ ZDA. ENTRE NOUS/COUP DE FOUDRE/KOT STRELA Z JASNEGA (1983), r. Diane Kurys. Francija. 17 ROOMS (OR WHAT DO LESBIANS DO IN BED?)/17 SOB (ALI KAJ POČNEJO LEZBIJKE V POSTELJI?) (1985), r. Caroline Sheldon. VB. BOUND/VEZ (1996), r. Andy Wachowski. ZDA. KIDS ARE ALRIGHT/OTROCI SO V REDU (2010), r. Lisa Cholodenko. ZDA. LA VIE D‘ADÈLE/BLUE IS THE WARMEST COLOR/ADELINO ŽIVLJENJE (2013), r. Abdellatif Kechiche. Francija. Suzana Tratnik | »Najglasnejši šepet« – lezbična seksualnost v filmu 315 318 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Predavanje Nancy Lindisfarne in Jonathan Neale | Seksizem, družbeni razred in nasilje 319 Nancy Lindisfarne in Jonathan Neale Seksizem, družbeni razred in nasilje1 Abstract  Sexism, Class, and Violence We became human by becoming equal, by sharing childcare, sharing meat and sexual joy, but with the coming of class societies and class hierarchies systematic patterns of inequality between men and women also appeared. Sexual violence – beatings, rape and abuse – were central to this new class order. So was love, but love now locks us into class hierarchies and sexism. Here, our aim is to explain why sexual experiences and images, and notions of masculinity and femininity differ in different times and places, for which neoliberalism offers a perfect laboratory for such a compara- tive project.  Keywords: sexism, class societies, sexual violence, gender, inequality, neoliberalism, ideology Nancy Lindisfarne has done extended anthropological fieldwork in the Middle East, in South Wales and the United States, and for many years taught anthropology at the School of Oriental and African Studies, University of London. Her publications include Bartered Brides: Politics, Gender and Marriage in an Afghan Tribal Society, and Dancing in Damascus and she is joint editor of Dislocating Masculinity: Comparative Ethnographies, and Masculinities under Neoliberalism. Jonathan Neale did anthropological fieldwork in Afghanistan and has a PhD in history. He has worked as an abortion counsellor, an HIV counsellor, and as a Senior Lecturer in Creative Writing at Bath Spa University. He has written novels for both adults and children, and is the author of seven nonfiction books, including Tigers of the Snow: A History of Sherpa Climbers, A People‘s History of the Vietnam War, and Stop Global Warming. Both blog about gender, politics and the Middle East at Anne Bonny Pirate (https://annebonnypirate. wordpress.com/).  1  Različice tega predavanja sva predstavila na Prvem mednarodnem simpoziju moških in mo- škosti v Izmirju (11.–13. september 2014); seriji predavanj Inštituta za razvojne študije Univerze v Sussexu (13. november 2014); Seminarju o moškostih Mednarodnega centra za študije spola v Lady Margaret Hall Univerze v Oxfordu (22. januar 2015); in kot uvodni nagovor na 5. mednarodni konferenci Neoliberalnega diskurza in enakosti spolov na Centru za ženske študije Vzhodne medite- ranske univerze v Famagusti (Severni Ciper, 26. marec 2015). Zgodnejša in daljša verzija razprave z obširnimi opombami je objavljena v Lindisfarne in Neale, 2014. Za podrobno razčlenitev številnih tu predstavljenih argumentov gl. reference na blog Sexism Class Violence na www.sexismclassviolence. wordpress.com. Pri razmisleku o predstavljenih idejah nama je pomagalo veliko ljudi, za njihovo zanimanje in podporo sva jim neizmerno hvaležna. 320 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Predavanje Povzetek  Ljudje smo postali ljudje, ko smo postali enakopravni, si začeli deliti skrb za otroke, meso in sek- sualni užitek, s prihodom razrednih družb in razrednih hierarhij pa so se pojavili tudi sistemski vzorci neenakosti med moškimi in ženskami. Spolno nasilje – pretepanje, posilstvo in zloraba – je bilo v središču novega razrednega sistema. Bila je tudi ljubezen, a ljubezen nas danes priklepa na razredno hierarhijo in seksizem. V prispevku želimo razložiti, zakaj se seksualne izkušnje in podobe ter dojemanje moškosti in ženskosti v različnih časih in krajih razlikujejo. Neoliberalizem je odličen laboratorij za takšen primerjalni projekt. Ključne besede: seksizem, razredna družba, spolno nasilje, družbeni spol, neenakost, neoliberali- zem, ideologija Nancy Lindisfarne je opravljala obsežne antropološke terenske raziskave na Bližnjem vzhodu, v Južnem Walesu in v Združenih državah Amerike. Dolga leta je poučevala antropologijo na SOAS Univerze v Lon- donu. Med njenimi deli so Bartered Brides: Politics, Gender and Marriage in an Afghan Tribal Society in Dancing in Damascus, je tudi sourednica zbornika Dislocating Masculinity: Comparative Ethno- graphiess in Masculinities under Neoliberalism. Jonathan Neale je antropološko terensko delo opravljal v Afganistanu in je doktor zgodovine. Delal je kot svetovalec za umetno prekinitev nosečnosti, kot svetovalec za okužene s HIV in kot višji predavatelj kreativnega pisanja na Univerzi Bath Spa. Piše romane za odrasle in otroke, prav tako je soavtor sedmih poljudnoznanstvenih del, med drugim Tigers of the Snow: A History of Sherpa Climbers, A People‘s History of the Vietnam War in Stop Global Warming. Avtorja pišeta tudi blog o spolu, politiki in Bližnjem vzhodu na Anne Bonny Pirate (https://annebonny- pirate.wordpress.com/). Brez teorije družbenega spola – tega, kaj družbeni spol je in kakšna je njegova vloga na tem svetu – ne moremo razložiti časovnih in prostorskih razlik v spolnih predstavah, pojmih moškosti in ženskosti, seksualnih izkušnjah in družbenospol- nih odnosih. Niti ne moremo razložiti, kako je do teh razlik prišlo, brez tega pa se ne moremo učinkovito boriti proti seksizmu, torej sistemskim vzorcem neenakosti med ženskami in moškimi, in spolnemu nasilju. V tem predavanju želiva ponuditi nekaj možnih odgovorov na tovrstna pri- merjalna vprašanja o vzročnosti in spremembah. In najboljši laboratorij za to je neoliberalizem. V 70. letih 20. stoletja so se kapitalisti v Washingtonu odločili, da bodo sistem naredili bolj dobičkonosen. Tej odločitvi brezobzirno sledijo že štiri desetletja. Neoliberalizem je ekonomski sistem našega časa. Gradiva na teoretskih vpogledih, vzpostavljenih v delu Dislocating Masculinity (Cornwall in Lindisfarne, 1994a; 1994b), da bi tako ponudila nov in morda prese- netljiv način razumevanja korenin seksizma in neenakosti med moškimi in ženska- mi v smislu seksualnega nasilja. Čeprav je najin laboratorij neoliberalizem, začenjava drugje. Začenjava s pre- prostim dejstvom: večji del zgodovine človeštva so ljudje živeli v brezrazredni druž- bi. Nihče ni bil pretirano bogatejši od drugih in nihče se ni preživljal z izkoriščanjem dela drugih ljudi. Za te družbe je bila značilna velika kulturna raznolikost. Bile so egalitarne, brez doslednih in vztrajnih vzorcev neenakosti med moškimi in ženska- mi. Nasprotno pa v vseh razrednih družbah, tako preteklih kot sedanjih, opažamo sistemsko neenakost med moškimi in ženskami. Meniva, da je razlaga preprosta. Bogati in močni posamezniki, elita vsake Nancy Lindisfarne in Jonathan Neale | Seksizem, družbeni razred in nasilje 321 neenake družbe, želijo ohranjati neenakost, zato se poslužujejo nasilja. Za njih je nujno, da vsi ostali verjamemo v naravnost in neizogibnost neenakosti. Najučinkovitejši način za dosego tega so elite našle v spodbujanju ideje, da se moški in ženske bistveno razlikujejo. Na vsakem koraku vsiljujejo idejo o neenakosti po družbenem spolu. To pomeni, da odraščamo v prepričanju o neena- kosti moških in žensk. Seksizem in grožnja seksualnega nasilja sta stalnici našega življenja. Rasizem in številne druge ideologije so sredstvo za ustvarjanje delitev in pri- kazovanje neenakosti kot nečesa naravnega, vendar družbeni spol neenakost naturalizira bolje kot rasizem. Razlog za to izjemno učinkovitost je njegova dvoj- nost: na eni strani je ljubezen, na drugi prepojenost s seksizmom. Vidika ljubezni in prijaznosti sta prisotna v odnosih z vsemi ljudmi, ki so nam blizu – našimi starši, otroki, prijatelji in hetero- ali homoseksualnimi ljubimci. Hkrati pa naše najtesnejše odnose razkrajajo razlike in neenakosti. Ljubezen nas torej priklene, seksizem pa nas prizadane in jezi. Zato smo ujeti in razdeljeni hkrati. Pričkamo se zaradi gospodinjskih opravil, prenašamo družinsko nasilje, prepiramo se glede spolne enakopravnosti na delovnem mestu, polnem seksualnih zlorab. Ko se tako bojujemo, pozabimo na razredno neenakost. Postanemo nemočni in elita nam vlada veliko, veliko lažje. Tukaj predlagava radikalen pristop k razumevanju korenin seksizma v razredni družbi. Najprej ponudiva svoj pogled na to, kako v različnih situacijah razumeti družbenospolne odnose; nato analizirava posledice, ki jih imajo te ideje in odnosi. Z razgaljanjem teh povezav želiva prispevati k porasti popularnega upora proti seksizmu, seksualnemu nasilju in prikrivanju, ki omogoča takšno zatiranje, naj bo to v Delhiju, Turčiji, Veliki Britaniji, Združenih državah ali kje drugje. Najin teoretski argument se začenja pri vrhu, tj. pri razrednih privilegijih. Začnimo pri razredni družbi Redko povemo na glas, pa vendar: naše izkušnje so zaznamovane s seksualni- mi zlorabami in nasiljem, ki ga na različne načine omogočajo močni posamezniki pri vrhu družbe. To védenje prekrivajo ideologije družbenega spola. Da bi razumeli načine in vzroke prikrivanja te resnice, moramo razumeti tudi, kako sta seksizem in nasilje vraščena v družbeni razred. Najbolje je, da začnemo z razmislekom o začetkih razredne družbe, torej o začetkih kmetijstva pred približno deset tisoč leti. Zadnje impresivne arheološke raziskave kažejo, da sta se takrat začeli tako razredna kot tudi sistemska neenakost po družbenem spolu. Razlike na ravni družbenega spola so seveda obstajale tudi pred tem. Kazale so se na zelo različne načine, ni pa bilo sistemske ali dolgotrajne neenakosti. Vendar je bila večina družb, ki so gojile žito – torej so ljudje leto za 322 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Predavanje letom obdelovali isto zemljo – razredna.2 Vzpon razredne družbe pa omogoči sis- temsko neenakost po družbenem spolu. Naj razloživa logiko tega argumenta, saj je pomembna. Patriarhat in seksizem sta precej starejša od kapitalizma. Zato seksizma ne moremo razlagati v kapitalističnem okviru. Zato razlage, ki za seksizem krivijo moške, ne zdržijo – moški so živeli tudi v nerazrednih družbah, kjer sistemske neenakosti po spolu ni bilo. Potrebujemo torej drugačno razlago; takšno, ki razišče vzroke in se osredinja na družbene spremembe. Povedano drugače, potrebujemo argument, s katerim lahko razložimo zakaj, kje in kako se odnosi med moškimi in ženskami ter odnosi med različnimi slogi moškosti in ženskosti spreminjajo skozi čas. Takšno razlago potrebujemo, ker je smiselna, pa tudi zato, ker želimo najti poti k večji enakosti. Nasilje in arbitrarna razredna moč Vzpon sistemske neenakosti glede na družbeni spol moramo povezati z vzpo- nom razredne družbe. Družba je razredna, ko obstaja vladajoča skupina, ki se hrani in večji del življenja preživi z izkoriščanjem sadov dela drugih, ta privilegij pa se deduje iz generacije v generacijo. Skoraj vso zgodovino razrednih družb je bila večina dela povezanega s pridelavo hrane. Kmetje in sužnji so jo pridelovali, graščak, posestnik ali kralj pa so tretjino ali polovico pridelka vzeli kot davek ali dajatev ter tako nahranili svojo družino, duhovščino, vojake in služinčad. Danes so odnosi med razredi nekoliko bolj zapleteni, a še vedno skoraj vsi delamo za njih. Povedano drugače, večina našega dela podpira vladajoči razred. Razredna neenakost je odnos med dvema razredoma ljudi. En razred lahko označimo kot tistega, ki živi v lagodju, drugega pa kot tistega, ki dela. Eni so vla- dajoči, drugi vladani; eni premožni, drugi revni. Ali z besedami gibanja Occupy, eni predstavljajo 1 odstotek, drugi pa 99 odstotkov prebivalstva. Bolj naključna lastnost razredne neenakosti in privilegijev je njihova arbit- rarnost. Arbitrarnost pomeni, da so vztrajno vzdrževane ločnice med vladajočim razredom in podrejenimi kmeti ali delavci izmišljene, družbeno ustvarjene in vedno vprašljive. Po žilah elit ne teče modra kri. Privilegirani niso privilegirani zaradi svetlejših las, polti ali ker se lepše vedejo pri mizi. Elite niso nezamenljive – dinastije se menjavajo, prihaja do revolucij, vladajoči razredi izgubijo nadzor in prehitijo jih drugi. Prav zaradi svoje arbitrarnosti so razredni privilegiji negotovi, lahko jih izpodbi- jamo, se jim upremo in jih strmoglavimo. To tudi pomeni, da se razredni privilegiji vedno in povsod vzdržujejo z nasiljem in ideologijo. 2  Za analizo prehoda h gojenju žit in vzpona razrednih družb in države gl. Flannery in Marcus, 2013; Jones, 2017; Scott, 2014; tudi Lindsfarne in Neale, 2015a. Nancy Lindisfarne in Jonathan Neale | Seksizem, družbeni razred in nasilje 323 Nasilje je vedno prisotno. Zakaj daje ideologija prednost moškim pred ženskami je veliko vprašanje brez jasnega odgovora. Verjetno lahko tudi seksizem razložimo z različnimi rabami nasilja za vzdrževanje razrednih privilegijev. Zdi se, da je odgovor v resnici dokaj preprost (Lindisfarne in Neale, 2014). Moški imajo zaradi velikosti in fizične moči v vsaki skupnosti majhno prednost. Zato so bili pred izumom orožij, ki ne zahtevajo surove moči, torej smodnika in pušk, v vsaki neenaki družbi vsiljevalci neenakosti prej moški (telesni stražarji, vojaki, glave družine) kot ženske. Nasilje so izvajali fevdalni pretepači in pomagači. Danes so nasilni vsiljevalci razredne ureditve policija in vojska na eni ter ukazovalni managerji, vodje v industriji in korporaci- jah, ljudje, ki vodijo zaporni sistem, sistem duševnega zdravja in šolski sistem ter upravljalci in vodje državnih institucij na drugi strani. S tem postavimo nasilje na svoje mesto – v središče razredne moči. To nam tudi omogoča analitično razmišljanje o nasilju. Uporabno izhodišče je ideja o razliko- vanju med tremi vrstami nasilja – neposrednim, anonimnim in simbolnim (Žižek, 2009). Neposredno nasilje vključuje poznane akterje, ki jih lahko poimenujemo: Tom pretepe Harryja, mlada ženska prisoli klofuto svojemu otroku. Anonimno nasilje je del sistema, vendar je odgovornost zanj težko pripisati določeni osebi: Kdo je odgovoren za drone, ki pobijajo afganistanske može in žene? Kdo je odgo- voren, ko človek umre v policijskem pridržanju? Tretja vrsta nasilja je simbolno nasilje: Vojne zvezd; podobe Kristusa na križu; ustrahovanje; manipulacija strahu. Odpor Nasilje je za arbitrarno razredno moč ključno, prav tako pa je za razumevanje meja te moči ključen odpor. Odpor je druga stran enačbe: odpor in moč moramo obravnavati v tandemu, skupaj. Sta dva vidika stalnega procesa in boja, ki je v samem bistvu razrednega prepada.3 Odpor proti neenakosti je osnova tistega, kar smo. Ljudje smo družabne živali in zato empatični. Sposobni smo razumeti razmišljanje in občutke drugih, gledati na svet z vidika drugega. Arheološke najdbe in zgodovina pričajo, da so se bili običajni ljudje od nekdaj sposobni primerjati z drugimi. V jedru vseh svetovnih verskih tradicij je ideja o »skupni človeškosti«, povsod pa so prisotne tudi ljudske ideologije poštenosti. Takšni univerzalistični diskurzi poudarjajo enakost in lahko kjerkoli in kadarkoli nagovorijo večino ljudi, zato so močna sredstva oporekanja oblasti. Ravnovesje sil med ljudsko opozicijo in močjo elite v soočenjih vpliva na volilne izide, družbena gibanja, državljanske vojne in revolucije. Osebna ocena 3  Za hiter pregled globalnega vala protestov proti seksualnim zlorabam in nasilju gl. Lindsfarne in Neale, 2015d. 324 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Predavanje izida – kot progresivnega ali konservativnega – je odvisna od strani, na kateri ste.4 Odpor nam je inherenten, zato ni nasilje, povezano z razredno neenakostjo, nikoli zgolj idejno. Vedno mora vključevati tudi resnične sankcije in včasih grozljive kazni za upor proti razrednemu kodeksu, za dvom v stereotipe, ki označujejo raz- like med razredi, ali za izpodbijanje razredne hierarhije in privilegijev. Strah pred nasiljem pa je sredstvo za discipliniranje ljudi. Za ohranjanje neenakosti morajo običajni ljudje tudi razumeti, da lahko nasilje postane takojšnje in resnično. Naučiti jih je treba, da se bo vladajoči razred na upor odzval s kaznijo – morda bo povzročil fizično in duševno pomanjkanje ali bolečino, morda se bo zatekel k sistemskemu mučenju in pobijanju. Seksizem, ultimativna ideologija »deljenja in vladanja« Vendar boja običajnih ljudi za enakost ne bo preprečilo zgolj nasilje. Vladajoči razred potrebuje za obstoj neenakosti tudi ideologije, ki naturalizirajo razlike, neenakost pa naredijo navidezno normalno in pravilno. »Naturalizacija« je uspeš- na, ko prevlada občutek, da je nekaj »od boga dano«, da »tako mora biti«, dvom ali želja po spremembi pa sta razumljena kot napačna ali nemogoča. Razredna hierarhija je naturalizirana, ko se nam zdi lepo in prav, da britanska kraljeva dru- žina živi v palačah, ne da bi se vprašali, zakaj so nekateri drugi brezdomni ali pa si streho nad glavo privoščijo le stežka. Ideologije, ki naturalizirajo neenakost, delijo in vladajo s kaznovanjem in izključevanjem ljudi napačnega spola, barve, narodnosti ali veroizpovedi. Oblikujejo in širijo jih tisti, ki imajo od tega korist: vladajoči razred. Zato moramo temeljito premisliti o tem vertikalnem procesu, ki poteka od zgoraj navzdol. Vsi vemo, kako deluje rasizem. Seveda smo si po barvi kože različni – to je kon- tinuum. Pa kaj? Pri rasizmu ne gre za melaninske odtenke, ampak za to, da nekdo iz barve polti naredi problem, pomemben podatek. Gre za označevanje razlike in njeno uporabo za zatiranje in izkoriščanje. Zavedamo se, da se rasizmi razlikujejo. V Južni Afriki so bili belci in črnci, vmes pa rasna kategorija »mešancev« (Kleurlinge). V Braziliji rasizem temelji na stopnji obarvanosti polti. Na jugu Združenih držav je bila v času suženjstva ena sama kaplja črnske krvi dovolj, da je naredila belega člo- veka črnega. Kljub različnosti teh idej so vse del iste rasistične ideologije. Temeljijo namreč na načelu, da lahko barvo kože uporabimo za označevanje in vzdrževanje razredne neenakosti. 4  Za študijo primera, ki razvija te ideje znotraj paštunske politike, gl. Lindsfarne, 2012. Nancy Lindisfarne in Jonathan Neale | Seksizem, družbeni razred in nasilje 325 Seksizem, intimnost in ljubezen Tako kot neenakost naturalizirajo rasistične ideologije, jo po najinem mnen- ju tudi seksizem in seksistične ideologije – te imajo neizmerno moč od samih začetkov razredne družbe. Vzrok za to, da je ta način naturalizacije neenakosti najučinkovitejši od vseh, je preprost – družbeni spol sega globoko in nas ločuje od ljubljenih. Takšno videnje seksizma je nekaj novega in uporabnega. Naši odnosi z bližnjimi – starši, otroki, partnerji, ljubimci – so zaznamovani z družbenim spolom. Vemo, da so s spolom zaznamovana tudi čustva, ki jih cenimo – zmožnost ljubiti in se veseliti; strast, energija in vznemirjenje seksualne želje in užitka. Vemo pa tudi, da lahko zanemarjanje na podlagi družbenega spola, bole- čina, jeza in strah naše odnose z bližnjimi in najdostojnejša čustva uničijo. Meje med seksualnim užitkom in bolečino so zabrisane, kulturno specifične, del našega vsakdanjika in stvar razprave. Tematizirajo jih veliki romani, limonade, opere in glasba – tudi groze in tragedije pesmi Kiss with a Fist5. Seksizem je za vse nas vir neskončne osebne zmede. Pomislite na dečka, ki ima rad svojega očeta in hoče biti kot odrasel čisto tak kot on. Že s to željo deček pritrdi neenakosti med moškimi in ženskami. In ne glede na skrbnost in nepristranskost njegovega očeta, sta v sistemu, ki favorizira moške, še vedno oba privilegirana. Potem pa pomislite na dečka, ki ima rad svojo mater, obožuje kuhanje in hoče biti kot odrasel čisto tak kot ona; ta deček bo imel najverjetneje nekatere težave. Vsi mi se vse življenje soočamo s protislovji med ljubeznijo in seksistično neenakostjo. Poglejmo si dva primera. Danes večina mladih parov še pred rojstvom izve za spol svojega otroka; od takrat naprej ima otrok ime in začne se režim roza in modre barve. Z dečki ravnamo bolj grobo kot z deklicami, izpostavljeni so glasnejši glasbi in več hrupa, bolj jih spodbujamo k tveganju, hitreje tečejo, splezajo na več dreves. Seveda imate hči in sina enako radi, a izkušnja neenakosti po družbenem spolu se je začela že zdavnaj, v maternici. Drugi primer je romantično ljubljenje. Ne glede na razburljivost, veličastnost in globino izkušnje je neenakost vedno blizu. Porajajo se vprašanja o seksualnem položaju, o tem, kdo je doživel orgazem. Tu so tudi druga zoprna vprašanja: Sem dovolj lep, bogat, pameten, razuzdan? Si dovolj dober zame? Kakšna so tvoja pri- čakovanja, zabava na zadnjem avtomobilskem sedežu ali svilene rjuhe in zajtrk v postelji? In najpomembneje: Kdo mora zjutraj v službo? Kdo bo peljal otroke v šolo? Seveda obstajajo razlike med ženskim in moškim telesom. Nekateri imajo peni- se, drugi vagine in prsi. Vendar so prav tako kot razlike v barvi kože tudi te skoraj nepomembne v primerjavi z vsemi podobnostmi – našimi kostmi, krvjo, metabo- lizmom, inteligenco, čustveno zgradbo. Moški in ženske smo si veliko bolj podobni 5  Besedilo te pesmi je res malo šokantno: »You hit me once / I hit you back / You gave a kick / I gave a slap / You smashed a plate / Over my head.« (Udarila si me enkrat / udaril sem te nazaj / brcnila si me / jaz sem ti primazal klofuto / razbila si krožnik / na moji glavi.) (op. prev.) 326 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Predavanje kot različni, na kar v primežu seksistične ideologije, ki nas prepričuje, da smo si povsem drugačni, da so ženske z Venere in moški z Marsa, zlahka pozabimo. O seksizmu govorimo, ko so razlike na podlagi družbenega spola – med »moškimi« in »ženskami«, pa tudi med »heteroseksualci« in »homoseksualci« – družbeno zaznamovane do te mere, da jih ne moremo ignorirati. Ko so vezane na prepričanje o večji enakosti moških. Družbeni spol se kaže vsakič, ko se zaradi nekoga ali nečesa – od bežne geste do čiste zlorabe – zaveš, da nisi le oseba, ampak tudi ženska, moški, hetero- ali homoseksualec. Označevanje spola nas kategorizira.6 Včasih se ob tem počutimo dobro: imamo lepo frizuro in elegantno obleko, nekdo nam odpre vrata, nekdo se spogleduje z nami. Takrat se počutimo kot »naravna ženska«, kvir, seksi, frajersko. Takšni tre- nutki so lahko povsem neškodljivi, a so kljub temu trenutki označitve družbenega spola. Mnogo pogosteje se ob označevanju družbenega spola počutimo slabo, celo zelo slabo. Tudi blažje oblike takega označevanja vsadijo seksizem globoko v nas; ne počutimo se dobro ob homofobnih opazkah, ob šalah o tem, da so »vsi moški prasci«, ali komentarjih, da se nekdo »obnaša kot tipična ženska«. Situacija spominja na vsem poznane trenutke, ko se nad nami izživlja službeni kolega, ki nam daje občutek, da smo grdi, neumni ali nesposobni. Označevanje spola se začne, ko želi razredna elita prikriti svoje privilegije; spod- buja nas, da se osredinimo nase in prepiramo. Seksizem nas namreč zmede, saj z neenakostjo izkrivlja našo ljubezen, vse, kar nam je všeč na nas samih in skrb, ki jo čutimo do drugih. Ob tem je težko ohraniti trezne misli, neenakosti pa se prese- netljivo dobro naturalizirajo. Seksistične zagate, pa naj gre za starševsko vzgojo ali romanco, so polne čustvenih in intelektualnih nejasnosti. So tudi izjemno bogata materija za obliko- vanje in sestavljanje različnih seksizmov za različne potrebe vladajočega razreda. To je vloga seksizma. Ni torej presenetljivo, da je večina moških relativno na boljšem kot ženske iz istega družbenega razreda. Natanko tako namreč deluje ta ideologija. Seksualno nasilje Takšen pristop do seksizma odpre tudi analitični prostor za razmišljanje o treh povsem različnih pojavih: nasilju, seksualnosti in seksualnemu nasilju. V ideologi- jah, ki so prisotne v procesu naturalizacije razredne neenakosti, so ti pojavi name- noma pomešani. Naša čustva ne stojijo vsako zase, ni jih lahko označiti ali lično pomesti pod preprogo. Naklonjenost in ljubezen vedno vsebujeta tudi elemente seksualne želje. Takšno prepletanje čustev je lahko vir ustvarjalnosti in velikega 6  Za obširnejši pregled delovanja etiket in kategorij »tradicionalnega« in »modernega« v Turčiji gl. Lindisfarne, 2015. Nancy Lindisfarne in Jonathan Neale | Seksizem, družbeni razred in nasilje 327 veselja; ljudje po vsem svetu to dvoumnost obvladujejo z obredi in pravili. V razrednih družbah pa, po drugi strani, prepletanje ljubezni, privlačnosti, vzbu- rjenja in poželjenja hkrati ogroža in ponuja še eno sredstvo za izvajanje razrednega nadzora. Elite so zavezane rigidni interpretaciji esencializiranih kategorij, saj tako vzdržujejo stereotipe in razredne meje. Zato je treba zatreti tiste, ki te kategorije zabrisujejo, saj razkrivajo laži, ki stojijo za spolno in razredno neenakostjo. Kaj se zgodi, je odvisno od kršitelja pravil in izvajalca sankcij; najpogosteje so s posme- hom, nasiljem, izobčenjem, včasih tudi s smrtjo7 kaznovani posamezniki, ki odsto- pajo od idealizirane norme – homoseksualci, transspolne osebe, ukazovalne in obilne plešaste ženske, prevarani in podredljivi možje. Seveda so tu vedno vprašanja interpretacije ter relativnih moči in upora. A premik od nedolžnosti do seksualnega nasilja je lahko neopazen, pa tudi zelo odvraten. Vsekakor pa velja, da imajo arbitrarne razlike ne glede na svojo ozna- čitev seksualni naboj. In kadar za označevanje in razlikovanje med močnimi in prepletajočimi se občutki o dovoljenem in nedovoljenem uporabimo nasilje, to postane izjemno močno orodje družbenega nadzora.8 V tem pogledu je pomemb- no, da naše razmišljanje o hierarhijah preči razredni prepad ter seže do odnosov med šefom in zaposlenimi ter gospo in njeno gospodinjsko pomočnico. Ženske in moški vladajočega razreda ognjevito in zelo skrbno upravljajo retoriko in prakse družbenospolne in razredne determinacije. Ne nazadnje je to pomemben element vzpostavljanja in vzdrževanja privilegijev. Družbeni razredi niso homogeni, zato moramo razmišljati tudi o odnosih znotraj njih. V vseh razredih moški večinoma dominirajo nad ženskami. Vendar pa imajo moški in ženske vladajočega razreda od razredne neenakosti tolikšno korist, da jih druži zelo močan interes po upravljanju seksizma za njihovo skupno prednost, daleč od oči sodrge. Včasih se pojavi kakšna izjema, nekaj gre narobe in običajni ljudje dobijo za trenutek vpogled v delovanje seksizma znotraj vladajočega razreda. To je zgodba princese Diane. Intrarazredna perspektiva je pomembna tudi za razmišljanje o kmetstvu ali delavstvu. Tudi ta razreda zaznamuje družbenospolna hierarhija, ki daje prednost heteroseksualnim moškim pred homoseksualci in večino žensk. Pozornost velja nameniti tudi niansam relativne privilegiranosti: vsak razred pozna uspešnejše, lepše in marljivejše od drugih. Neenaki odnosi med ljudmi istega razreda so 7  O odnosu iraškega režima in borcev Islamske države v Siriji in Iraku do homoseksualcev gl. Lindisfarne in Neale, 2015c. 8  Pomislite na le nekaj primerov. »Padle« ženske so zasramovali in pogosto kruto kaznovali za spočetje otroka izven zakona (skoraj nikoli pa se to ni zgodilo njihovim ljubimcem); grozljiva je bila tudi resnična usoda mladih Irk, ki so jih pregnali in zasužnjili v pralnicah sester magdalenk. Neka- teri politiki svojo legitimnost gradijo na homofobiji in sistematičnemu napadanju gejev in lezbijk. Ekstremno seksualizirano nasilje je del najgrozljivejših zaporniških režimov, med drugim Abu Graiba (gl. Lindisfarne in Neale, 2015e). V Veliki Britaniji se šele danes razkriva dolgotrajno nasilje in posilstva najranljivejših deklet in fantov, ki so jih prikrivali visoki uradniki, vladni voditelji, socialne službe in policija (gl. Lindsfarne in Neale, 2015f). 328 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Predavanje nepogrešljiv del razredne družbe. Intrarazredna neenakost tudi potrjuje in natura- lizira razredne odnose med elito in tistimi, ki delajo zanjo. Tudi tu seksizem, tj. sistemska neenakost po spolu, ni nekaj, kar bi bilo treba pojasnjevati ali zanikati. Seksizem je način delovanja sistema. Škodljive posledice neenakosti na podlagi družbenega spola, rase, veroizpove- di ali česa drugega doživljamo sočasno; zaradi kombinacije različnih metod vna- šanja zmede in distrakcij pa ne opazimo velikih sistemskih neenakosti med nami in vladajočim razredom. Oklepanje razrednih privilegijev Pri razredni neenakosti gre za moč izkoriščanja večine, običajnih ljudi, ki v vsaki razredni družbi opravljajo delo. Postavili smo domnevo, da vladajoči razredi svoje privilegije legitimirajo z uporabo nasilja, pa tudi ideologije rasizma, še posebej pa seksizma. Razlogi zato so ekonomske narave. Vladajoči razredi v vseh časovnih obdobjih stremijo k nadzorovanju ekonomije, da bi tako ostali na oblasti. Pomembne spremembe v ekonomiji – nove tehnologi- je, prevzem nadzora nad surovinami, prevzem uveljavljenih podjetij ali bank – zelo verjetno izzovejo moč elite. Takrat se vladajoči razredi nadvse hitro in učinkovito postavijo v bran. Ekonomija je gonilo družbenih sprememb in vladajoči razredi se na grožnjo konkurence odzovejo na številne načine: vlagajo v premogovnike, železniške proge in različne sklade ali pa bijejo naftne vojne na Bližnjem vzhodu – vse to za ohranitev privilegijev. Vladajoče elite nenehno iščejo nove vire bogastva in hitro zasedejo mesta, skladna z novimi oblikami moči. Vemo tudi, da je nara- va oklepanja razredne moči neprizanesljiva – jasen pokazatelj tega je popolno neupoštevanje grožnje podnebnega kaosa (Klein, 2014). Večina zgodovine, ki se je učimo v šoli, se ukvarja z odzivi vladajočega razreda na ekonomske spremembe in grožnjo njihovi ekonomski moči v posameznem časovnem obdobju. Z njihovim odzivom se spremenijo tudi medrazredni odnosi; da bi naturalizirala te nove oblike neenakih razrednih odnosov, poskuša vladajoča elita preoblikovati družbenospolne odnose tako, da bodo ti bolje ustrezali novim oblikam razredne neenakosti. Tako so se, na primer, različnim fevdalnim obdob- jem prilegali različni sistemi seksističnih idej: enim poveličevanje vitezov, dam in viteštva (kult huliganov na konjih), drugim nekaj drugega. Seksistične ideje opravi- čujejo tudi spreminjajoče se oblike kapitalistične ekonomije. Vemo, da so se vlade v času svetovnih vojn na zahteve ekonomije odzvale z vpoklicem moških na fronto in spodbujanjem žensk, da prevzamejo »moško delo« na poljih, v javnih službah in tovarnah. Glede na osrednjo vlogo plačanega dela v kapitalizmu, spreminjanje vzorcev med gospodinjskim in plačanim delom žensk ne preseneča. Z vsakim obratom pa se spremeni tudi ideologija družine in avtonomija žensk. Tako so, na primer, konec Nancy Lindisfarne in Jonathan Neale | Seksizem, družbeni razred in nasilje 329 19. stoletja »skrbne« žene mož iz novega poklicnega srednjega razreda spodbujali, naj postanejo gospodinjske menedžerke, skrbijo za otroke in spodbujajo »hranite- lje«. Površen pogled zlahka spregleda številne mlade ženske, ki so postale tovar- niške delavke ali plačane gospodinjske pomočnice na domovih novega srednjega razreda. Kako in zakaj se spreminjajo z družbenim spolom označeni medosebni odnosi, lahko razložimo s povezovanjem ekonomije in razrednih interesov, ki jim služi seksizem. V tem smislu postane zgodovina neoliberalizma vertikalen politični projekt, ki ga je vladajoči razred prevzel kot odgovor na gospodarsko krizo (Neale, 2004; Klein, 2008). Neoliberalizem jasno kaže, da se najprej zgodijo spremembe v ekonomiji, te pa skladno z novimi ekonomskimi zahtevami povzročijo preraz- poreditev odnosov med družbenima spoloma. Vse spremembe niso bile slabe. Nekaterim se je izboljšal življenjski standard in podaljšala pričakovana življenjska doba. Vendar te prednosti niso univerzalne. Druge spodbudne spremembe je vladajočemu razredu vsilil ljudski upor, na primer gibanje za pravice istospolno usmerjenih ali pa zahteva po možnosti istospolnih porok. Večina sprememb – privatizacija socialne države v zadnjih štirih desetletjih, deregulacija bančnega sistema, davčne zakonodaje in pravne zaščite pri delu, da bi naredili sistem še bolj dobičkonosen – pa je neenakost povečala. Z naraščajočo neenakostjo se je zaostrilo tudi označevanje razlik med družbeni- ma spoloma, odnosi med njima pa so pritegnili politično pozornost. Ponovno so se odprle razprave o splavu in kontracepciji – to bitko smo imeli za zdavnaj dobljeno. Zaradi zmanjšanja financiranja pravne pomoči so ženske žrtve nasilja v družini v Veliki Britaniji še ranljivejše kot prej. Britanski politiki se ponovno ukvarjajo celo z dojenjem v javnosti. Po vsej Evropi se odpirajo razprave o seksualnem delu, trgovi- ni in pornografiji, ki vzpostavljajo nove družbenospolne delitve, na novo oblikujejo seksizem in ga prilagajajo najnovejšim fazam neoliberalne globalne ekonomije. Primerljivi procesi potekajo tudi na Kitajskem, v Indiji in drugod. Nekatere neoliberalne spremembe so imele drugačne in pogosto zelo bega- joče posledice. Drži, da je spolna enakopravnost na univerzah danes večja kot pred štiridesetimi leti. Kot pripadniki profesionalnega razreda smo del dvajsetih odstotkov izobražene populacije moških in žensk, ki jih je sistem zadnjih štirideset let nagrajeval, jih pridobil na svojo stran ter približal vladajočemu razredu. Del tega procesa sta bila tudi Obamova predsedniška mandata. Toda tako kot je emanci- pacija žensk pomenila emancipacijo le nekaterih, je profesionalni razred ob svojih pridobitvah povsem pozabil na osemdeset odstotkov ostalih: na ženske in moške iz delavskega razreda, še posebej pa temnopolte ženske in moške iz delavskega razreda ter otroke iz delavskega razreda, na dečke in deklice, bele in črne, ki so jih bridko prizadeli varčevalni ukrepi, rezi socialnih nadomestil, odprodaje javnih stanovanj, ukinitev šolskih obrokov in porast zaporniške populacije. Prav tako je vse več ljudi prisiljenih v delo za nizko plačo. Neoliberalne politike napadajo in sla- bijo delavske sindikate, uvajajo se pogodbe o zaposlitvi za nič ur in tako naprej. Te 330 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Predavanje spremembe so neposredno vplivale na naraščajočo revščino delavskega razreda. Bistveno se je spremenilo tudi tradicionalno razumevanje moškosti znotraj delav- skega razreda v smislu odgovornosti za preživetje družine. Negativne posledice, ki jih zaradi revščine trpijo otroci, pripisujejo slabemu starševstvu. Številni moški iz delavskega razreda so nezaposleni ali podzaposleni. »Dobre« ženske so tiste, ki »delajo (za plačilo)«, pogosto s skrajšanim delovnim časom, na slabo plačanih delovnih mestih, da lahko njihova družina preživi iz rok v usta, medtem ko obvelja- jo ženske, ki ostanejo doma in skrbijo za majhne otroke, za neodgovorne in lene, pijavke in »izkoriščevalke sistema socialne varnosti«. Novi predlogi vlade Velike Britanije napovedujejo, da bodo »breme zamrznitve davčnih olajšav in denarnih nadomestil v glavnem nosile ženske«. Ob lastnih pridobitvah je profesionalni razred povsem pozabil na ogromno število ljudi po vsem svetu, ki živi veliko težje kot pred štiridesetimi leti. Njihova življenja so težka na drugačen način kot nekoč. Velik delež filipinskih migrantov so po novem ženske, ki pustijo može v Manili, da skrbijo za otroke, medtem ko one delajo kot služkinje v Hong Kongu in Zalivskih državah, ali pa v Združenih državah in Veliki Britaniji rešujejo bolnišnice pred razpadom. V »švicfabrikah« Dake večino- ma delajo mlade državljanke Bangladeša. Ob zrušenju tovarne Rana Plaza jih je umrlo več kot tisoč tristo, še dva tisoč petsto jih je bilo hudo poškodovanih. Družbenospolno zaznamovane ideologije in prakse je, da bi ubranila in včasih celo poglobila neenakosti, elita, ki bi to sicer zanikala, preoblikovala tudi na dru- gih področjih. Retorika »deljenja in vladanja« se je okrepila tudi pri temah, kot so rasizem, priseljevanje in islamofobija. Države so bile vedno krute, vendar se zdi zadrega trenutno vladajočih elit ob praksah mučenja in izvenlegalnega državnega terorizma veliko manjša, kot je bil zadrega vladajočih na zahodu po drugi svetovni vojni. Večja krutost in sistemsko nasilje pa sta po najinem mnenju odsev povečane neenakosti, temelja neoliberalne politične ekonomije. Moškosti in zaščita žensk Pomislite na pretkanost retorike o »zaščiti žensk«. Claire Blair in Laura Bush, ženi britanskega premierja oziroma predsednika Združenih držav, sta to besedno zvezo uporabili leta 2001, ob začetku vojne v Afganistanu. To na videz feministično, a v resnici seksistično in islamofobno formulacijo sta uporabljali docela preračunlji- vo in usklajeno, da bi z njo upravičili imperialno vojno. Uspeh afganistanskih upor- niških gverilskih enot, ki so se borile kljub ničnim vojaškim možnostim, kaže, da so tudi običajne Afganistanke – matere, sestre, žene in hčere tistih, ki so jih ubijale Natove bombe – tujo okupacijo sovražile ravno toliko kot moški. Težko bi tudi trdili, da droni niso merili in da bombe niso padale tudi na ženske (Lindisfarne, 2008). Besedno zvezo »zaščita žensk« uporabljajo tudi domači politiki v svojih govo- rih o trgovini z ljudmi in seksualnemu delu. Tudi v tem primeru je metafora del Nancy Lindisfarne in Jonathan Neale | Seksizem, družbeni razred in nasilje 331 seksistične ideologije vladajočega razreda. Te razprave, ki utrjujejo idejo o razliki med spoloma in rasistične ideje o imigrantih, so deležne velike medijske pozor- nosti. V svojem temelju pa so to razprave o (ne)legalnosti nizko plačanega dela in o izkoriščanju tistih, ki ga opravljajo (Augustin, 2007; Chin, 2013; Bernstein, 2007; Kempadoo, 2005). Pri vsem tem je morda še najpomembnejše dejstvo, da retorika »zaščite žensk« deluje kot dimna zavesa, saj preusmerja našo pozornost od ranljivih moških, žensk in otrok, ki niso bili in še vedno niso zaščiteni – pred, na primer, spolnimi zlorabami duhovnikov po vsem svetu, ali pa elito in izvrševalci oblasti, ki skupaj s papežem in nadškofi te težave raje prikrivajo kot razkrivajo. To prikrivanje je bolj kot z druž- benim spolom zaznamovano z razredom, vanj pa so vpletene redovnice, socialne delavke, učitelji, policistke, upravljavci medijev in političarke. Elita in izvrševalci razredne moči, tako ženske kot moški, so tisti, ki skrivajo resnico.9 Zloraba in odpor Seveda ljudje seksualnim režimom, ki jih odrejajo visoki uradniki in vodje, tudi oporekajo in ugovarjajo. Vendar pa se najtežje uprejo prav tisti posamezniki, ki jih sistemsko nasilje najbolj prizadene. To je logika moči: tarča so šibki, izigrava se naša potreba po tem, da bi bili ljubljeni in cenjeni. Del seksističnih institucij so vedno tudi tisti, ki videnega ne odobravajo,10 pogosto gre za posameznike na niž- jih položajih, ki morda preprosto verjamejo v upoštevanje pravil. Kakršnikoli so že njihovi motivi, pa dotedanji molk, zvestoba instituciji in strah pred izgubo službe omejujejo njihovo možnost ukrepanja. Znano je, da so žvižgači običajno diskrediti- rani, za svoja dejanja pa plačajo visoko ceno. Milejše omejitve in sankcije pa praviloma pomenijo, da se bodo ljudje seksizmu, seksualni zlorabi in nasilju zoperstavili. Boji, povezani s seksualnim nasiljem, so boji med vodjami institucij in vsemi ostalimi, lepi primeri tiste staromodne reči, ki jo imenujemo razredni boj. 9  Za analizo zlorab v katoliški cerkvi gl. Yallop, 2008; za pedofilske zlorabe Jimmyja Savila gl. Da- vies, 2014. Danczuk in Baker (2014) pa pišeta o sistemskih zlorabah, ki jo je prikrival vrh britanske družbe. 10  Za primer razprave o policijskem prikrivanju zlorab, ki so jih zakrivili moški člani političnega establišmenta gl. Lindisfarne in Neale, 2015b; za pregled konfliktov in razprav, v katere so bili v Oxfordshiru vpleteni policisti, socialni delavci in drugi strokovnjaki pa Lindisfarne in Neale, 2015f. 332 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Predavanje Bližajoča se nevihta Po prvih razkritjih o zlorabah v katoliški cerkvi (razkritja so podpirala tudi giban- ja, ki so svoj navdih našla v arabski pomladi) so vladajoče strategije odvračanja pozornosti začele izgubljati svojo moč. V Indiji, Združenih državah in Veliki Britaniji so kampanje proti seksualnemu nasilju dosegle kritično maso in popularnost. Ob branju časopisov se zdi, da so začeli novinarji zlorabe izpostavljati sami, vendar pa pozoren pogled razkrije, da za vsako omembo stoji organizirana skupina žrtev: pogosto neformalna, navadno lokalna, včasih prisotna na družbenih medijih. Najpomembnejše boje v Severni Ameriki, Evropi in Avstraliji so zaznamovali prav posamezniki, ki so jih kot otroke zlorabili katoliški duhovniki. Vztrajali so mnogo let. V Združenih državah so bili organizirani tudi manjši, a bolj razširjeni študentski protesti, predvsem na elitnih univerzah. Problem teh univerz niso bile nejasnosti glede definicije pristanka in študentske kulture posiljevanja ali pa pomanjkljivi disciplinski postopki – problem je bil v standardni politiki univerze, da ob teh dejanjih sploh ne ukrepa (Flanagan, 2014). V Veliki Britaniji je novinar, ki je govoril s skupino starejših žensk, ki so kot najstnice delale v isti ustanovi, popisal odmeven primer serijskega posiljevalca Jimmyja Savilla. Ženske so vrsto let ohranile stike in druga drugo spodbujale, naj spregovorijo. V Indiji, natančneje Utar Pradešu, je nastalo gibanje Rožnati sari, ki ga vodi Sampat Pal. Mobilizirajo se ženske, ki protestirajo proti posiljevalcem, nasilnim možem in izživljanju višjih kast in bogatih politikov (Fontanella-Khan, 2013). To kolektivno organiziranje se odraža v novih oblikah protestov, ki so se začeli po posilstvu in umoru mlade fizioterapevtke decembra 2013 (Bhattcharya, 2014). Vsi ti primeri ljudskega upora proti neenakosti spodkopavajo obstoječe razred- ne in družbenospolne odnose. Ker se za spolno neenakostjo skriva razredna neenakost, lahko boj proti prvi hitro preide v razredni boj. Vendar pa se moramo zavedati, da bo, kot naju je v nekem pogovoru nekoč opozoril Patrick Bond, vsak poskus spremembe nemudoma trčil ob mehanizme razredne moči. Zato so ti boji težki, vendar neizbežni. Postscriptum Z zgornjim prispevkom sva želela prispevati k razpravi o načinih razumevanja družbenega spola, razredne družbe in spolne neenakosti. Te ideje so povezane predvsem z ljubeznijo, kar je misel, ki utegne presenetiti, ogroziti ali osvoboditi. Če nama je uspelo, boste čutili vse troje. Prizadevava si za razumevanje povezav med razredom in družbenim spolom. Rada bi ugotovila, kako in zakaj se te povezave spreminjajo skozi čas. Morda se zdi začeti z ljubeznijo nenavadno; ne nazadnje večina avtorjev, ki pišejo o »spolu«, zelo malo povedo o ljubezni. Pa vendar so v jedru transformativne moči ljubezni deljenje hrane, teles in skrbi za otroke. To so Nancy Lindisfarne in Jonathan Neale | Seksizem, družbeni razred in nasilje 333 načini učlovečenja, ki so, ne po naključju, temelj vseh upov in sanj o pravičnosti in enakosti. Ljubezen in prijaznost sta del naših odnosov z bližnjimi – z našimi starši, otroki, prijatelji in ljubimci. Vendar je ljubezen tudi zapor, saj se vanjo vpletajo spolne razlike in neenakost, včasih tudi nasilje. Ljubezen nas priklene, seksizem prizada- ne in razjezi, včasih tudi ubija. Vladajoči spolni režim nas drži za zapahi in hkrati razdvaja. Ljudje že dolgo živijo s tem protislovjem: pravzaprav vse od začetkov kmeto- vanja in vzpona razrednih družb v Mezopotamiji pred več kot deset tisoč leti. In razredne družbe nas učijo, da smo ženske in moški temeljno različni in da je neena- kost del naravnega stanja stvari. Ta paradoks je osrednjega pomena za naš način bivanja. Vse življenje se učimo uprizarjati in sprejemati spolno neenakost: doma, v šoli, službi. Naša izkušnja ljubezni je skozi nežne besede in dotike trepetajoče želje in strasti ujeta v sistem velike neenakosti. Predstavljajte si svet, v katerem bi vsi odnosi, v postelji, ob kavi, pri delu, ob igri, temeljili na enakosti; svet, v katerem ne bi bilo nič močnejše od ljubezni. Predstavljajte si, da posameznik iz tega sveta vstopi v naš svet. Neenakost, ki bi jo videl, bi ga šokirala, sprožila bi nejevero in bes. Odprla bi možnost za revolucijo, ki pa ne pride zaradi naše ujetosti v družbeni spol. Za boj proti seksizmu in neena- kostim bomo morali začeti razmišljati drugače. Prevod: Irena Duša Literatura in drugi viri AGUSTIN, LAURA MARIA (2007): Sex at the Margins: Migration, Labour Markets and the Rescue Industry. London: Zed. BERNSTEIN, ELISABETH (2007): Temporarily Yours: Intimacy, Authenticity and the Commerce of Sex. Chicago: University of Chicago Press. BHATTACHARYA, TITHI (2014): India: Students declare ’let there be uproar!‘ Green Left Weekly. Dostopno na: https://www.greenleft.org.au/content/india-students- declare-let-there-be-uproar (11. april 2017). CHIN, CHRISTINE B. N. (2013): Cosmopolitan Sex Workers: Women and Migration in a Global City. Oxford: Oxford University Press. CORNWALL, ANDREA IN NANCY LINDISFARNE (1994a): Introduction. V Dislocating Masculinity: Comparative Ethnographies, A. Cornwall in N. Lindisfarne (ur.), 1–10. London: Routledge. CORNWALL, ANDREA IN NANCY LINDISFARNE (1994b): Dislocating Masculinity: Gender, Power and Anthropology. V Dislocating Masculinity: Comparative Ethnographies, A. Cornwall in N. Lindisfarne (ur.), 11–47. London: Routledge. DANCZUK, SIMON IN MATTHEW BAKER (2014): Smile for the Camera: the Double Life of 334 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Predavanje Cyril Smith. London: Constable. DAVIES, DAN (2014): In Plain Sight: The Life and Lies of Jimmy Savile. London: Quercus FLANAGAN, CAITLIN (2014): The Dark Power of the Fraternities. The Atlantic (marec): 72–91. FLANNERY, KENT IN JOYCE MARCUS (2013): The Creation of Inequality. Cambridge: Harvard University Press. FONTANELLA-KHAN, AMANA (2013): Pink Sari Revolution. New York: W. W. Norton. JONES, MARTIN (2007): Feast. Why Humans Share Food. Oxford: Oxford University Press. KEMPADOO, KAMALA (UR.) (2005): Trafficking and Prostitution Reconsidered: New Perspectives on Migration, Sex Work, and Human Rights. Boulder: Paradigm. KLEIN, NAOMI (2008): The Shock Doctrine: The Rise of Disaster Capitalism. London: Penguin. KLEIN, NAOMI (2014): This Changes Everything: Capitalism vs. the Climate. London: Allen Lane. LINDISFARNE, NANCY (2008): Starting from Below: Fieldwork, Gender and Imperialism Now. V Taking Sides: Ethics, Politics and Fieldwork in Anthropology, H. Armbruster in A. Laerke (ur.), 23–44. Oxford: Berghahn. LINDISFARNE, NANCY (2012): Exceptional Pashtuns?: Class Politics, Imperialism and Historiography. V Beyond Swat, B. D. Hopkins in M. Marsden (ur.), 119–134. London: Hurst. LINDISFARNE, NANCY (2015): Thinking about Feminism and Islamophobia 2: Traditional and Modern in Turkey. Sexism Class Violence. Dostopno na: https:// sexismclassviolence.wordpress.com/2015/03/10/thinking-about-feminism-and- islamophobia-2-traditional-and-modern-in-turkey/#more-210 (11. april 2017). LINDISFARNE, NANCY IN JONATHAN NEALE (2014): Class, Gender and Neoliberalism. RS21. Dostopno na: http://rs21.org.uk/2014/01/04/class-gender-and-neoliberalism (11. april 2017). LINDISFARNE, NANCY IN JONATHAN NEALE (2015a): Sexual Violence and Class Inequality. Sexism Class Violence. Dostopno na: https://sexismclassviolence. wordpress.com/2015/01/31/sexual-violence-and-class-inequality/#more-9 (11. april 2017). LINDISFARNE, NANCY IN JONATHAN NEALE (2015b): Cover Ups and Resistance inside the Police Force. Sexism Class Violence. Dostopno na: https://sexismclassviolence. wordpress.com/2015/02/06/cover-ups-and-resistance-inside-the-police- force/#more-64 (11. april 2017). LINDISFARNE, NANCY IN JONATHAN NEALE (2015c): ISIS, Sexual Violence and Killing Gay Men. Sexism Class Violence. Dostopno na: https://sexismclassviolence. wordpress.com/2015/02/10/isis-sexual-violence-and-killing-gay-men/#more-79 (11. april 2017). LINDISFARNE, NANCY IN JONATHAN NEALE (2015d): Creative Protests. Sexism Class Violence. Dostopno na: https://sexismclassviolence.wordpress.com/2015/02/17/ creative-protests/#more-91 (11. april 2017). Nancy Lindisfarne in Jonathan Neale | Seksizem, družbeni razred in nasilje 335 LINDISFARNE, NANCY IN JONATHAN NEALE (2015e): Gendering Abu Ghraib. Sexism Class Violence. Dostopno na: https://sexismclassviolence.wordpress. com/2015/03/05/gendering-abu-ghraib/#more-196 (11. april 2017). LINDISFARNE, NANCY IN JONATHAN NEALE (2015f): Gang Abuse in Oxfordshire. Sexism Class Violence. Dostopno na: https://sexismclassviolence.wordpress. com/2015/03/12/gang-abuse-in-oxford/#more-280 (11. april 2017). NEALE, JONATHAN (2004): What’s Wrong with America? How the Rich and Powerful have Changed American and Now Want to Change the World. London: Vision. SCOTT, JAMES C. (2014): How Grains Domesticated Us. Predavanje, 11. december. Food Studies Centre Distinguished Lecture Series. School of Oriental and African Studies. SEXISM CLASS VIOLENCE. Spletna stran. Nancy Lindisfarne in Jonathan Neale (ur.). Dostopno na: https://sexismclassviolence.wordpress.com (11. april 2017). YALLOP, DAVID (2008): Beyond Belief: The Catholic Church and the Child Abuse Scandal. London: Constable. ŽIŽEK, SLAVOJ (2009): Violence. London: Profile. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Čitalnica 338 Borut Brezar Ko samo boj za zgodovino ni dovolj FEBVRE, LUCIEN (2015): Boj za zgo- dovino in Civilizacija. Beseda in ideja. Ljubljana: Studia Humanitatis. Na prvi pogled bi se nam lahko zdelo, da so časi, v katerih je živel in deloval zgodovinar Lucien Febvre (1878–1956), že zdavnaj minili in da so se njegove ideje že uveljavile tudi v slo- venskem prostoru. Zgodovinopisje se namreč že dolgo ne ukvarja več samo s politično in vojaško zgodovino, obstaja- jo tematsko zelo različni časopisi in revi- je s področja zgodovinopisja, študentke in študenti lahko študirajo tudi socialno zgodovino, spodbujajo se interdiscipli- narnost in skupinske študije. Postavlja se nam torej vprašanje, kaj se lahko sploh še naučimo od soustanovitelja znamenite francoske revije Annales d‘histoire économique et sociale, ko pa se zdi, da so njegove ideje že postale del proučevanja zgodovine, in mu lahko kvečjemu namenimo posebno mesto v zgodovinskih pregledih zgodovinopis- nih teorij? Odgovor na to vprašanje je lahko njegova knjiga Boj za zgodovino in Civilizacija. Beseda in ideja, ki nam jasno pokaže, da Febvrovih idej ne moremo zavreči. V knjigi je zbranih 16 recen- zij, razprav in predavanj, dodana pa je tudi razprava Civilizacija. Beseda in ideja. Razprave so bile objavljene med letoma 1906 in 1952, torej gre za misel, ki vključuje skoraj celo obdobje njego- vega znanstvenega (ne pozabimo, da je za Febvra zgodovinopisje znanost) delovanja. Čeprav razprave obravna- vajo zelo raznolike teme, lahko v njih razberemo jasno rdečo nit, ki pomeni Febvrovo razumevanje zgodovine. Ko Febvre piše o zgodovinskih dej- stvih, se časovna razdalja med letom 1952, ko je knjiga izšla, in letom 2017 nenadoma skrajša. Vsakemu zgodovi- narju in zgodovinarki so še danes znane situacije, ko ju nezgodovinarji sprašu- jejo po letnicah, številkah, odstotkih ali imenih, saj se jim zdi samoumev- no, da bi to morala vedeti, ker sta pač zgodovinarja. Dober zgodovinar ali zgodovinarka je v tem pogledu tisti, ki pozna ali mu uspe zbrati čim več pod- robnosti iz preteklosti. Za Febvra pa kopičenje podatkov ni zgodovina. Tak pogled na zgodovino (imenuje jo zgo- dovina, ki historizira) primerja z moza- ikom, v katerem posamezni kamenčki mozaika pomenijo dejstva. Potres je sesul mozaik, kamenčke pa je zasula zemlja. Zgodovinarjeva naloga naj bi v tem primeru bila, da pobere prav vse kamenčke in med njimi ne sme izbirati, saj bi lahko bila skažena podoba celote. Zdi se torej, da sta zgodovinar in zgo- dovinarka tista, ki (naključno) zbirata podatke in podrobnosti, izbiranje dej- stev pa jima je najstrože prepovedano. Tej predstavi se Febvre na več mestih v knjigi odločno upre, saj ta metoda vodi samo h kopičenju podrobnosti, ki jih Čitalnica | Recenzije 339 potem druge znanosti, kot je na primer sociologija, organizirajo in sestavijo skupaj, zgodovinopisje pa nima mož- nosti za resno interpretacijo. Dejstva sama na sebi za Febvra ne obstajajo, saj je vsako dejstvo že obdelan podatek. Podatki, kot je na primer rast prebi- valstva v določenem obdobju, so plod natančnega in dolgotrajnega prouče- vanja različnih virov. Tudi na prvi pogled preprosta »zgodovinska dejstva«, kot je umor francoskega kralja Henrija IV. leta 1610 v Parizu, ob analizi razpadejo na kompleksna vprašanja o materialnih, verskih in drugih vzrokih in posledicah tega atentata. Vse znanosti ustvarjajo svoj objekt. Tako kakor dejstva zgodo- vinarki ali zgodovinarju nikoli niso dana že vnaprej, enako mora tudi histolo- ginja ali histolog veliko časa nameniti pripravi preparatov in njihovemu bar- vanju, preden jih lahko postavi pod svoj mikroskop. Čeprav znanstveniki vedo, kaj iščejo, je dejstva včasih težko ugo- toviti. Izbira dejstev je pri tem ključnega pomena. Vnaprejšnje postavljanje teorij in hipotez je za izvajanje znanstvenega dela nujno, saj omeji področje prouče- vanja in omogoča graditev interpretaci- je. Febvra lahko dopolnimo še s tem, da lahko nereflektirano zbiranje in urejan- je podatkov brez vpeljave teorije hitro zapade v ideološke samoumevnosti. Naslednja značilnost Febvrovega pogleda na proučevanje zgodovine je podiranje meja med znanostmi. Tega ne moremo razumeti kot preprosto dodajanje drugih strok k zgodovini. Febvre namreč zahteva delo v skupini, ki ne bi bila sestavljena samo iz zgo- dovinarjev, ki bi se specializirali tudi na področjih sorodnih znanosti, temveč zahteva, da bi zgodovinarji proučevali preteklost skupaj z znanstveniki drugih strok. Raziskovalna skupina, ki bi razis- kovala zgodovino tehnike, bi bila lahko sestavljena iz pravih tehnikov, kemikov s poznavanjem zgodovine kemije, eko- nomistov, vse skupaj pa bi vodili zgo- dovinarji. Tako bi se tudi končala doba zgodovinarjev samotarjev, ki v arhivih, kakor pravi Febvre, skrivajo dokumen- te, da bi jih prihranili samo zase in za svoje raziskovanje. Ko je Febvre še kot urednik sodeloval pri nastajanju Encyclopédie française, ki je izhajala med letoma 1935 in 1966, se je odločno boril proti »specialističnemu duhu« in zago- varjal stališče, da posameznih tema- tik ne bodo obdelovali po področjih posameznih strok, saj je Enciklopedijo razumel kot skupen dom vseh znan- stvenikov in vseh umetnikov, ki se v njej medsebojno obveščajo o svojih idejah, metodah, raziskavah in prizadevanjih ter se zavedajo, da imajo enake cilje. Želel je razdreti abstraktne ovire in se neposredno posvetiti problemom, ki si jih zastavlja človek, ne da bi se moral ozirati na pripadnost neki šoli. Vendar pa morajo biti vse raziskave, ki spadajo na področja drugih znanosti, usklajene s sodobnimi ugotovitvami, saj se je prevečkrat zgodilo, da so zgodovinarji uporabili zastarele ugotovitve. Tudi sam je zato pozorno spremljal dogajanja in premike v drugih znanostih: geografiji, psihologiji, umetnostni zgodovini, bio- logiji, fiziki in drugih. Predvsem fizika z elektrodinamiko in mikrobiologija z odkrivanjem organizmov, ki so se izmi- kali mehanskim zakonom, sta povzro- čili, da so se v njegovem času zamajali in sesuli stari znanstveni sistemi. Na Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Čitalnica 340 novo je bilo treba razmisliti o pojmo- vanju znanstvenega dejstva, znanstve- nega zakona, naključja in same znanos- ti. Febvre je bil prepričan, da morajo zaradi temeljnih sprememb v drugih znanostih tudi zgodovinarji in zgodovi- narke znova razmisliti o zgodovinopisju. Zavzemal se je tudi za to, da bi zgodo- vinarke in zgodovinarji opustili pred- stavo, po kateri se zgodovinopisje tvori bolj ali manj samo na podlagi pisnih virov, in začne bolj intenzivno prouče- vati tudi geografsko okolje, umetniško ikonografijo in druge vire, prek katerih se lahko konstruira preteklost človeških skupnosti. Proučevanje preteklosti je vedno vpeto v sedanjost. Zgodovina siste- matično zbira pretekla dejstva in jih razvršča glede na svoje sedanje potre- be. Febvre za to navede dva primera. Dokumenti, s katerimi se lahko piše ekonomska zgodovina, so bili dolga leta razvrščeni v arhivskih škatlah. Šele ko si je družba začela zastavljati eko- nomska vprašanja, so zgodovinarke in zgodovinarji začeli brisati prah s starih škatel ter začeli proučevati ekonomsko preteklost. Nasproten primer je pisan- je genealoške zgodovine. Ta je dolgo imela veliko veljavo, saj jo je podpirala sama družbena struktura. Ko pa se je družbena struktura spremenila in je posameznikov izvor izgubil svoj nekdan- ji pomen, je genealoška zgodovina sko- raj prenehala obstajati. Družbena vloga zgodovinopisja bi torej lahko bila orga- nizacija preteklosti glede na sedanjost. Vendar ne na račun natančne anali- ze. Febvre navede primer nemškega avtorja Oswalda Spenglerja, ki je leta 1922 izdal knjigo Zaton Zahoda. Knjiga je kljub pomanjkanju analize in deduk- tivnosti hitro doživela velik uspeh, saj je Spengler pisal v jasnem jeziku, kar je bilo za zgodovinopisna dela v Nemčiji takrat redkost. Njegovo prerokovanje propada je bilo blizu nemškemu malo- meščanstvu, ki je simpatiziralo z naciz- mom. Bralci so v njegovih delih našli skupne sovražnike v demokraciji, meš- čanskem liberalizmu in marksizmu. Ko so prišli na oblast nacisti, je Spenglerjev uspeh hitro ugasnil, saj je bil njegov ton preveč pesimističen za potrebe nove oblasti, ki je želela zgraditi nov svet in novega človeka. Predmet zgodovinopisja so pre- tekle človeške skupnosti. Vendar ne abstraktni ljudje, ki bi bili negibni in večni, temveč konkretni ljudje znotraj družb. Za Febvra je socialna zgodovina edina zgodovina, ki obstaja, – zgodovi- na, ki jo po njegovem učencu Fernandu Braudelu imenujemo totalna zgodovi- na. Febvre je namreč svojim študentom predaval o tem, da jih morajo zanimati vsi vidiki človeka, saj zgodovinarji nima- jo kaj početi s kosi trupel, če človeka razkosajo na različne izseke stvarnosti (npr. na ekonomsko ali politično zgo- dovino). Zanimati jih mora torej človek v celoti. Spodbujal jih je, da se pome- šajo z vso pestrostjo intelektualnega življenja in živijo tudi praktično življenje. Zgodovinar ali zgodovinarka morata biti nekdo, ki ljubi življenje in ga zna gledati. Ni naključje, da je Febvre eno od pogla- vij v knjigi naslovil Živeti zgodovino. Želel se je izogniti zgodovinopisnim delom, v katerih kmetje namesto ilovice obdelujejo cerkvene listine, prav tako pa je bil proti absolutnim formulacijam, ki osiromašijo in izsušijo tisto, kar je Čitalnica | Recenzije 341 prežeto z življenjem. Za najvišji ideal in zadnji cilj zgodovinarjev in zgodovinark je razglasil namero, da bi za vsako prou- čevano obdobje znova sestavili miselno gradivo ljudi tega obdobja in rekon- struirali fizični, umski in moralni svet vsake generacije. Delu je dodana razprava Civilizacija. Beseda in ideja, ki je izšla leta 1930. V njej je Febvre pokazal razvoj bese- de »civilizacija« in kontekst, ki je vpli- val na nastanek besede in na njene spremembe. Na začetku razprave avtor ugotavlja, da v francoščini obstajata dva skoraj protislovna pojma civilizaci- je. V prvem primeru civilizacija pomeni skupek značilnosti, ki jih opazovalec vidi v skupnem življenju neke človeške skupnosti (etnografsko pojmovanje civilizacije), v drugem primeru pa gre za vrednotno sodbo, ko neki civilizaci- ji pripisujemo moralno in materialno superiornost. Glagol »civilizirati« in pri- devnik »civiliziran« sta obstajala še pred nastankom samostalnika »civilizacija«, ki se je po Febvrovem raziskovanju prvič pojavil leta 1766. Pri analizi avtor uporablja primerjalno metodo, ko pri- merja razvoj besede v francoščini še z angleško besedo. Ob prebiranju filozo- fije tistega časa je jasno, da so razsvet- ljenski avtorji iskali besedo za zmago in razcvet razuma na ustavnem, poli- tičnem, upravnem, moralnem, verskem in intelektualnem področju – zato so sestavili novo besedo civilizacija, ki se je v času revolucije neverjetno razširila. Za Febvra ni naključje, da se je beseda pojavila v času nastajanja Enciklopedije, saj je takrat nastala tudi ideja o racio- nalni znanosti, ki je enotna v meto- dah. Revolucija in odkrivanje sveta sta povzročila kritiko pojma civilizacija, zato je najprej nastal množinski samostalnik »civilizacije«, nato pa je prišlo do razce- pa na znanstveno (etnografsko) in prag- matično pojmovanje pojma civilizacije. Lucien Febvre, ljubitelj zgodovine in življenja, je skupaj z Marcom Blochom in drugimi somišljeniki pred več kot 60 leti postavil temelje drugačnemu zgo- dovinopisju. Njegove ideje lahko zgo- dovinarkam in zgodovinarjem še vedno kažejo smer za pisanje dobrega zgodo- vinopisja. Vendar pa smo zgodovinarji in zgodovinarke danes soočeni s stvar- nostjo, ki je Febvre ne omenja: prisiljeni smo ustvarjati v razmerah, v katerih je upoštevanje njegovih načel o totalni (socialni) zgodovini močno ogroženo. Pisanje kakovostnega zgodovinopisja namreč vedno zahteva svoj čas, tega pa kratkotrajni projekti in prekarna eksis- tenca ne omogočajo. Če želimo zgodo- vinarji in zgodovinarke slediti Febvru, mora boj za zgodovino postati tudi boj za produkcijske razmere ustvarjanja vednosti o preteklosti in tudi boljše raz- mere za ustvarjanje humanistike sploh. Zgodovinopisje si mora izboriti svoje mesto ali kot pravi Febvre v poglavju K drugačni zgodovini: »Zgodovina mora začeti nadlegovati sodobnega človeka: učinkovita zgodovina, ki bo prisotna v zavesti vseh. Sprva se bodo pritoževali. Se norčevali. Nato bodo razmislili. In tedaj bomo lahko odigrali tekmo. In v njej zmagali.« (Febvre, 2015: 248) Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Čitalnica 342 Lilijana Stepančič Likovna umetnost in ideološka markacija prostora PELIKAN, EGON (2016): Tone Kralj in prostor meje. Ljubljana: Mladinska knjiga. Knjiga s številnimi reprodukcijami likovnih del pripoveduje o okolišči- nah in vsebinah cerkvene umetnos- ti Toneta Kralja (1900–1975), ki je na Primorskem pod fašizmom bičala faši- zem. Predstavlja nam izjemno likovno gradivo v kontekstu malo znanega zgo- dovinskega dogajanja in dokazuje, da se nikjer v Evropi ne morejo ponašati s tako številno antifašistično umetnostjo, povezano z antifašističnim gibanjem. Če bi se mogli, bi bila tovrstna ustvarjal- nost brez dvoma sestavni del svetovnih kurikulov umetnostne zgodovine, zgo- dovine in političnih ved. O njih bi ljudje po svetu vedeli vsaj toliko, kolikor vemo pri nas o impresionizmu in partizanskih gibanjih. Zato je knjiga, ki je prvovrstni dosežek znanosti, publicistike in založ- ništva, odličen prvi korak za uvrstitev obravnavane teme v mednarodni umet- nostni in zgodovinski prostor. Egon Pelikan ni imel lahkega dela, čeprav se je lotil mikavne teme. Trd oreh je že cerkvena umetnost per se, ki je v 20. stoletju na splošno izgubila večstoletni družbeni pomen in katere umetnostno vrednotenje je bilo pri nas še dodatno odvisno od družbenopoli- tičnih razmer. Med obema vojnama so cerkvena dela Toneta Kralja pozdravili kot primer uspešne sodobne evrop- ske revitalizacije cerkvene umetnosti, vendar niso omenjali antifašistične in slovenske nacionalne vsebine, ki so jo skrivale naslikane podobe. Po drugi svetovni vojni je bilo povsem drugače. Cerkev je izgubila moč, nova oblast pa je priznavala družbeni »iztržek« iz antifašističnega upora, enega svojih ideoloških temeljev, samo nekaterim akterjem revolucije in boja za nacional- ne pravice. Med njimi ni bilo cerkvene umetnosti in antifašističnega delovanja kroga duhovnikov na Primorskem, zato ju je zadela nekakšna demnatio memo- riae. Tako je v socializmu prva in edina velika razstava Toneta Kralja leta 1970 v Kostanjevici na Krki zanemarila umet- nikova cerkvena dela. Zamižala je tudi pri izpovedi umetnika, objavljeni v kata- logu razstave, v kateri pravi, da so ga v času »največjega zatiranja našega življa v fašistični Italiji […] primorske protifa- šistične tajne organizacije poklicale na delo.« (Kralj, 1970) Poglobljeno obravnavo vloge kato- liških duhovnikov na Primorskem in cerkvene umetnosti sploh so spodbu- dile in omogočile politične spremembe leta 1991. Avtor knjige je eden od zgo- dovinarjev, ki je vzel pod drobnogled to sivo liso naše preteklosti. Med njimi je tudi umetnostni zgodovinar Igor Kranjc, ki je leta 1998 v Moderni galeriji Čitalnica | Recenzije 343 pripravil prvo razstavo, s katero je opi- sal ves cerkveni opus Toneta Kralja in opozoril na detajle z antifašistično vse- bino (Kranjc, 1998a; 1998b). Prispevek Egona Pelikana k obravnavani temi je v tem, da je pestre zgodovinske premene cerkvene umetnosti vtkal v intertek- stualno strukturo besedila, zato knjiga ni razsodnik o krivicah, zatajitvah in ideologiji, ki so nastale, bile povzročene ali delovale v preteklosti, temveč je pri- poved o vplivih konteksta kot pomemb- nega graditelja konstrukcije zgodovine in umetnosti. Cerkveni opus Toneta Kralja naj- laže razložimo, če se opremo na tri temeljne elemente, ki zaznamujejo umetnikovo življenje in ustvarjanje – čut za družbeni razred, krščanstvo v spletu s slovenstvom in izvirna sodob- na umetnost v kontekstu kmetstva in malomeščanstva. Kot večina ustvarjal- cev prve polovice prejšnjega stoletja v Sloveniji je Tone Kralj stopil v svet umet- nosti iz neprivilegiranega in nepremož- nega kmečkega razreda ter se dvignil med kulturno elito. Po angleško bi rekli, da je bil self-made man, tako kot Egon Pelikan opredeljuje večino krščanske inteligence v Julijski krajini, s katero je Tone Kralj sodeloval v času fašistične Italije in ki za vzpon po razredni lestvici ni imela niti podedovanega bogastva niti družinskega omrežja, temveč se je opirala na lastno delo. Za Toneta Kralja je značilno, da je v ustvarjanju pretanjeno soočal razredne razlike. Za sočasne umetnostne ocenjevalce – in to se vleče vse do danes – so bile upo- dobitve značilnosti družbenih razredov odklon v primitivizem, razumljen kot umetniška degradacija. Taka ocena pa je bila bolj posledica zadrege ocenje- valcev kakor umetnostnih kriterijev, saj je prevladujoči malomeščanski pogled na umetnost v takratni Ljubljani najbolj užival v brezdelnih dekletih z rdečimi parazoli, ki se sprehajajo po promenadi, oblečene v ljubke ali elegantne z nabor- ki okrašene bele obleke. V prvi polovici 20. stoletja je bila Ljubljana majhno mesto. Leta 1910 je štela nekaj več kot štirideset tisoč prebivalcev, od katerih je bilo osem tisoč Nemcev. Za primerjavo velja omeniti, da je v večnacionalnem Trstu živelo okoli dvesto petdeset tisoč ljudi, od tega nekaj manj kot šestdeset tisoč Slovencev. Vez s kmečkim svetom je Tone Kralj ohranil vse življenje. Poleg tega, da ga je upodabljal, je zanj ustvaril obsežen cerkveni opus in z njim delil krščansko vero, ki jo je nazorsko izražal s krščan- skim socializmom, nasprotnim drugim v katoliški Cerkvi. Po pomladi narodov leta 1848 je postala katoliška vera pove- zana s slovenskim nacionalnim vpra- šanjem. Spremembe, ki jih je prinesla industrijska proizvodnja in so Slovenijo zajele šele proti koncu 19. stoletja, so sicer v mestih oslabile vpliv Cerkve, niso pa bistveno zaznamovale podežel- ja. V začetku 20. stoletja je bilo kmečko prebivalstvo še vedno vsesplošno glo- boko verno in je spoštovalo duhovnike. Duhovniški poklic je bil velikokrat izhod iz socialne stiske in je prinesel družbe- ni ugled in tako je mati Toneta Kralja videla sinovo prihodnost v duhovniški opravi. Po maturi na škofijski gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani mu je kupila črno obleko, da bi v semenišče stopil oblečen kakor gospod. Načrt se je izjalovil – sin je odšel na likovno akademijo v Prago. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Čitalnica 344 Tone Kralj je z novo likovno govori- co, drugačno od takrat protežiranega impresionizma, efemernega avantgar- dizma in drugega prevladujočega slo- govno neizrazitega ustvarjanja, priteg- nil pozornost kritike že s prvimi likovni- mi nastopi. Predvsem je navdušil enega najvplivnejših umetnostnih zgodovi- narjev, Franceta Steleta. Uspehe je žel tudi v galerijah po Evropi. Slogovno je povezal ekspresionizem, dunajsko sece- sijo in novo stvarnost. Povezava slogov ni bila nedorečeni splet več program- sko zaokroženih poetik; prav nasprot- no, bila je izvirna, prepričljiva, sodob- na in enakovredna visokim dosežkom moderne. Kot rečeno, po drugi svetovni vojni je predvojno ustvarjanje cerkvene umet- nosti za Toneta Kralja postalo breme. Ni mu pomagalo niti to, da je naslikal nekaj izvrstnih slik, posvečenih revo- luciji, industrializaciji in vojnim žrtvam v slogu socialističnega realizma ter z njimi prispeval h konstrukciji mitologije nove države. Po podatkih, ki jih knjiga sicer ne prinaša, je bil še na prehodu iz štiridesetih v petdeseta leta med ljubljanskimi umetniki, ki jih je politična oblast v Sloveniji preudarno izbrala za osebne razstave v Galeriji Škorpijon v Trstu. Galerija je bila takratno izložbeno okno slovenske likovne umetnosti in je gradila ugled Jugoslavije pri zmagoval- cih druge svetovne vojne ter posredno vplivala na pogajanja o meji med Italijo in Jugoslavijo. Egon Pelikan pojasnjuje, da Tonetu Kralju ni bilo v prid, da je ostal družbenokritičen, kakor je bil v predvoj- nih delih. Najočitnejša je ta kritičnost v cerkvi v Vrtojbi (1954–1957), v kateri je naslikal med pogubljenimi dušami Marxa, Stalina, Hitlerja in verjetno Tita, med zveličanimi pa Barago in, kakor piše Egon Pelikan, Filipa Terčelja, ki je bil ena najbolj tragičnih figur slovenske- ga katoliškega odpora proti fašizmu, saj so ga januarja 1946 zahrbtno likvidirali. Dokaz marginalizacije Toneta Kralja po drugi svetovni vojni je knjiga Franceta Steleta Umetnost v Primorju iz leta 1960, v kateri avtor ni name- nil posebne pozornosti umetniku. Tone Kralj je samo v obdobju med letoma 1921 in 1945, ki ga obravnava Egon Pelikan, poslikal ali izdelal opremo za šestnajst cerkva in eno cerkveno poslo- pje. Povprečno je torej ustvaril eno obsežno delo vsakih šestnajst mesecev oziroma v enem letu in štirih mesecih. Poleg tega je v tem času izdelal številne ilustracije za knjige, ki so izšle v Trstu in Gorici. Tako očitno zatajitev umet- nikovega ustvarjanja so vsi imeli za Steletovo klečeplaznost pred oblastjo, a razen umetnika ni nihče protestiral. Presedan se je zapisal v umetnostnoz- godovinski spomin in leta 1998 je nanj opozorila Jana Ferjan v katalogu omen- jene razstave v Moderni galeriji (Ferjan, 1998: 153). Presedan tudi razjasni okoliščine, zaradi katerih je imel Tone Kralj v socia- lizmu samo eno nekoliko obsežnejšo predstavitev, in to v Kostanjevici na Krki. Razstava je bila sicer uvod v umetniko- vo kulturnopolitično rehabilitacijo, a ta se je lahko začela le na periferiji in jo je center šele dve leti pozneje potrdil s Prešernovo nagrado. V krogih krš- čanskih intelektualcev je zbudila veliko zanimanje in bila tako prelomna, da jo najdemo v dnevniku Borisa Pahorja, v katerega je zapisal, da sta se z ženo Čitalnica | Recenzije 345 Radoslavo Premrl z velikim pričakovan- jem odpravila iz Trsta na otvoritev v Kostanjevico in da nista odšla razoča- rana. Z delom v Vrtojbi Egon Pelikan skle- ne pripoved o subverzivnem odnosu Toneta Kralja do fašizma pod fašiz- mom (in nacizma) na Primorskem. Pred tem pa popelje bralce po razburljivi poti, polni novih spoznanj, predvsem pa novega interdisciplinarnega prijema v obravnavanju umetnosti, zgodovine in kulturne krajine. Vedenje o cerkve- nem slikarstvu Toneta Kralja nadgrajuje knjiga s podatki iz raziskave, ki jo je, kot pravi avtor, spodbudil intervju leta 1970 z umetnikom, v katerem je ponovil, kar je napisal že za katalog razstave v Kostanjevici na Krki, in sicer da je delal na Primorskem po naročilu cerkvene organizacije. Pokazalo se je, da je to bila Tajna krščanskosocialistična organiza- cija (TKO), o kateri smo do zdaj vedeli malo ali nič. Poleg tega se avtor opira na teorijo o postavljanju fantomskih meja, ki je, med drugim, uporabna tudi za razlago urbanih grafitarskih bojev. Egon Pelikan tako analizira cerkveno umetnost Toneta Kralja skozi ideolo- ške interese naročnika. Dela niso več naključni in nepovezani izdelki, temveč so nacionalni in politični program kroga krščansko usmerjenih aktivistov na Primorskem pod Italijo. Njihova najpo- membnejša naloga je ideološko mar- kiranje etnične krajine oziroma prosto- ra, na katerem poteka upor katoličanov proti fašistom in slovenske nacionalne ideje proti italijanski. Program TKO pri poslikavi cerkva se izraža v detajlih, v katerih so nega- tivci upodobljeni z obrazi Mussolinija in D‘Annunzija in nosijo simbole fašizma in nacizma. Zavzema tudi velike površine, na katerih se bije boj med simboli barv nasprotnih političnih in nacionalnih predstavnikov. Egon Pelikan opozarja, da je Tone Kralj oblačil Kristusa in druge pozitivne biblične osebe v slovenske nacionalne barve, medtem ko je nega- tivne odeval v oblačila v barvah italijan- ske tribarvnice. Cerkveno slikarstvo je postalo družbeno angažirano. Poslikave cerkva so bile odgovor na družbene kri- vice tako kakor takrat aktualni mehiški murali. V Sloveniji so svetopisemske zgodbe izražale krik proti nacionalne- mu zatiranju. Tone Kralj je z njimi obudil duha prvobitnega krščanstva. V kon- servativnem umetnostnem prostoru podeželja ga je upodabljal s sodobnim likovnim izrazom. V natančni predstavitvi TKO si je Egon Pelikan pomagal tudi s podatki iz kakor po čudežu ohranjenih doku- mentov v arhivu enega njenih vodij, Engelberta Besednjaka. Če bi bila do listin prišla fašistična oblast, pravi avtor, bi dobila v roke seznam članov in ver- jetno bi bilo žrtev med Slovenci še več. Organizacija, nekakšna politična stran- ka v ilegali, je nastala na koncu dvajsetih let z združitvijo stanovskega združenja slovenskih duhovnikov Zbor svečenikov sv. Pavla in nekdanje Krščanskosocialne stranke. Takrat je Italija že odpravila ali prepovedala politične stranke in slo- venske organizacije. Veliko slovenskih intelektualcev iz Julijske krajine je odšlo v begunstvo. Med tistimi redkimi, ki so ostali, so bili slovenski duhovniki, s katerimi sta imela Cerkev in država pri romanizaciji (italijaniziranju) težave. Tone Kralj se je v krogu voditeljev Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Čitalnica 346 krščanskosocialne skupine dobro poču- til. Okoli tržaškega škofa Alojzija Fogarja so se zbrali Virgil Šček, Rado Bednařik, Engelbert Besednjak, Jože Bitežnik, Filip Terčelj in drugi. Študirali so pravo, cerkveno pravo in sociologijo na univer- zah na Dunaju, v Padovi, Gradcu, Kölnu, Zagrebu, Ljubljani in drugje. Na pri- mer, Ivo Juvančič je doktoriral na takrat izvrstni jezuitski univerzi v Innsbrucku, Filip Terčelj pa je študiral sociologijo v Kölnu. Krog okoli TKO se po letu 1918 ni mogel sprijazniti z novimi političnimi dejstvi. Prizadela ga je predvsem rapal- ska meja, ki so jo imeli za krivično. Narodnozavedni duhovniki so nacio- nalno in prosvetiteljsko delo, s kate- rim so izpolnjevali poslanstvo, prilago- dili novim razmeram. Poleg besede, pesmi itd. so videli primerno sredstvo za uveljavljanje programa tudi v likov- ni umetnosti. Avtor pravi, da je delo TKO omogočala nekakšna niša med Cerkvijo in italijansko državo. Država je namreč morala deloma upoštevati avto- nomijo katoliške Cerkve in do sloven- ske duhovščine ni mogla nastopiti tako brutalno kakor do drugih konkurenčnih entitet. Vatikan pa zaradi večinske slo- venske duhovščine tudi ni mogel hitro in radikalno urediti razmer. Po konkor- datu leta 1929 je njeno delovanje prešlo v ilegalo. Bilo je protizakonito in posta- jalo je čedalje bolj nevarno. TKO je udejanjala slovensko nacio- nalno idejo, pravzaprav slovenski ire- dentizem, prepleten s katolištvom, jugoslovanstvom in demokratskimi ele- menti. Izvajala ga je tajno po pododse- kih (zaupniški, pevski, gospodarski, dijaški, književni in propagando-časni- karski) od Svetih Višarij do Zadra, raz- deljenih na pokrajine (Tržaška, Goriška, Istra in Beneška Slovenija). Imela je statut, vodil pa jo je vrhovni svet, ki se je sestal enkrat na leto in je, na primer, novembra 1938 štel 53 čla- nov, od tega 36 duhovnikov. Financirala se je s prispevki slovenskih katoliških gospodarskih zadrug, posojilnic in pro- fitnih organizacij. Večino sredstev pa je pošiljala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev in pozneje Jugoslavija po jugoslovanskem konzulatu v Trstu. Egon Pelikan pravi, da je Jugoslavija ne glede na politično sestavo vlade ohran- jala stabilno financiranje. S podpiran- jem manjšinskih političnih organizacij je pripravljala teren za čas, ko bi prišla pri- ložnost za spremembo zahodne meje. Kot podpornika te politike v Jugoslaviji med drugim navaja dr. Antona Korošca in Ivana Hribarja, ki je posredoval pri liberalnem poslancu Gregorju Žerjavu. Ključno v povezavi z agitacijsko vlogo markiranja prostora je to, da sta za antifašistični simbolni pomen cerkve- nih del vedela le naročnik in umetnik, velikokrat pa samo umetnik. Ljudem, ki so hodili v cerkev, ga nista razlagala, in očitno ga niso razvozlali niti sami, saj bi bila sicer oblast sprožila alarm. O zadevi se je samo šušljalo, saj so Italijani dva- krat prišli pregledat nastajanje del, a niso odkrili nič nezakonitega. S podob- nim mehanizmom, v katerem se skup- nostne vezi gradijo z uganko, nerazuml- jivo širši javnosti, delujejo tudi grafiti. Tone Kralj ni na skrivno antifašistično vsebino opozoril niti Franceta Steleta, katerega je v pismih obveščal o delu. Pri vsej stvari pa je bizarno to, česar sicer knjiga ne omenja, da je nemški tržaški Čitalnica | Recenzije 347 dnevnik Deutsche Adria-Zeitung samo osemintrideset dni pred vkorakanjem jugoslovanske vojske v Trst 1. maja 1945 objavil besedilo V. Orsini o Tonetu Kralju. Pohvalil je velikonočno razgled- nico umetnika, čeprav je ta štiriindvaj- set let kritiziral fašizem in nacizem. Knjiga se bere kot detektivka in kar kliče po nadaljevanju. Zanimivo bi bilo vedeti, kakšni so bili odnosi med TKO in drugimi katoliškimi krogi v Ljubljani in krščanskimi socialisti, ki so bili v partizanih (Edvard Kocbek), med Tonetom Kraljem in Avgustom Černigojem, Zoranom Mušičem in Lojzetom Spacalom, ki so prav tako pod fašizmom slikali v cerkvah v Julijski krajini, med Tonetom Kraljem in par- tizanskimi umetniki itd. Za današnji čas pa je pomembna zato, ker religioznega slikarstva Toneta Kralja ne predstavlja kot cerkveno, politično in umetnostno rehabilitacijo, temveč ga ima za izraz antifašističnega boja. Tako primerjava s partizansko umetnostjo, ki je avtor ne odpre, saj bi zahtevala celo knjigo, kar kliče po delu. Z Egonom Pelikanom se ne strinjam samo glede tega, da je kakovost cerkvenih del postajala z leti šibkejša zaradi povečevanja števila upodobljenih družbenokritičnih vsebin. Taka interpretacija je odsev časov, v katerih je bila družbena kritika privilegij nosilcev politične moči. Literatura FERJAN, JANA (1998): Literatura o umetniku. V Tone Kralj, retrospektiva, 22. januar –22. marec 1998, I. Kranjc (ur.), 146–159. Ljubljana: Moderna galerija. KRALJ, TONE (1970): Moja življenjska pot. V Tone Kralj (katalog), L. Smrekar (ur.), brez paginacije. Kostanjevica na Krki: Dolenjski kulturni festival in Gorjupova galerija. KRANJC, IGOR (1998a): Pogled kot nema priča vertikale smisla. V Tone Kralj, retrospektiva, 22. januar–22. marec 1998, I. Kranjc (ur.), 20–28. Ljubljana: Moderna galerija. KRANJC, IGOR (1998b): Stenske poslikave, del opusa Toneta Kralja. V Tone Kralj, retrospektiva, 22. januar–22. marec 1998, I. Kranj (ur.), 105–118. Ljubljana: Moderna galerija. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Čitalnica 348 Gaber Aleš Sistem institucionalnega varstva pred preoblikovanjem ZAVIRŠEK, DARJA, GAŠPER KRSTULOVIĆ, VESNA LESKOŠEK, PETRA VIDEMŠEK, MONIKA BOHINEC, ELENA PEČARIČ, NATALIJA JESENIČNIK IN KLAUDIJA POROPAT (2015): Analiza sistema institucionalnega varstva in mož- nosti nevladnih organizacij zago- tavljati storitve v skupnosti za ures- ničevanje deinstitucionalizacije v Sloveniji. Ljubljana: YHD – Društvo za teorijo in kulturo hendikepa. Kot pove že sam naslov – tukaj bomo uporabljali njegovo okrajšavo Analiza –, gre za zahtevno in kompleksno štu- dijo več avtorjev in avtoric, ki za svoj cilj ne jemljejo zgolj opisa stanja na področju socialnega varstva, temveč poskušajo odgovoriti tudi na vprašanje, kako socialno varstvo preoblikovati pri odpravljanju javnih varstvenih institucij ob spremljajoči integraciji ljudi z ovira- mi v večinsko populacijo. Naloga je bržkone morala biti težav- na že zaradi notranje členitve pred- meta proučevanja. Avtorji in avtorice so podatke zbirali pri 132 javnih var- stvenih zavodih (posebni socialnovar- stveni zavodi, centri za usposabljanje, delo in varstvo, domovi starejših obča- nov, varstveno-delovni centri in bivalne enote), pri 36 nevladnih organizacijah (invalidske organizacije, humanitarne in druge), pri 27 uporabnikih, ki živijo v 10 institucijah, pri nevladnikih, s pre- biranjem zakonodaje in državnih doku- mentov (od delovne, socialne in antidis- kriminacijske zakonodaje do proračun- skih dokumentov), pravilnikov zavodov, letnih poročil in drugih dokumentov, dostopnih na spletnih straneh zavodov, in s pomočjo telefonskih pogovorov. Pregledali so tudi podatke Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Inštituta RS za social- no varstvo, FIHO, YHD in še nekaterih drugih organizacij. Pri tem so uporabl- jali mešano kvalitativno metodologijo: anketni vprašalnik, terensko razisko- vanje, intervjuje, fokusne skupine, opa- zovanje z udeležbo in osebno razisko- valno dokumentacijo raziskovalk. A kot da predmet proučevanja Analize ne bi bil dovolj obsežen in zah- teven že sam po sebi, so raziskoval- ci in raziskovalke pogosto naleteli na številne raziskovalne ovire, čeprav so spraševali zgolj po informacijah javne narave. V prvem tednu dni niso niti od enega od devetdesetih Domov sta- rejših občanov (DSO) prejeli odgovo- ra na zastavljena vprašanja, saj se je izkazalo, da je vmes posegla Skupnost socialnih zavodov Slovenije. Po grožnji z »molkom organa« (45. člen Zakona o medijih) in s poznejšo prijavo »molka organa« na Informacijsko pooblaščen- ko, ki je bila v vednost poslana tudi vsem DSO, je Skupnost le poslala podat- Čitalnica | Recenzije 349 ke, a napačne. Zdi se, da je šlo za naključje. A informacijska pooblaščenka je morala posredovati v 60 primerih. Oviranje raziskovanja je potekalo tudi na bolj implicitne načine. Prvi je bil v tem, da so bili ponekod ob intervjujih z uporabniki prisotni strokovni delavci, drugi pa v tem, da so uporabnike, pri- merne za intervju, ponekod izbrali sami strokovni delavci – to pa ni nič drugega kot oblika cenzure.1 Zaradi takšnih razis- kovalnih razmer sta bila ključna anket- na vprašalnika institucijam poslana po spletnem portalu Za-misli, pristojno ministrstvo (MDDSZ) pa se je od proble- mov distanciralo, saj je bilo neodzivno. Med raziskavo se je izkazalo tudi, da ministrstvo nima zanesljivih evidenc, saj se podatki, pridobljeni od posamezne institucije, ne ujemajo vedno s tistimi, ki jih hrani ministrstvo. Splošen problem je tudi neenoten format institucionalnih evidenc, kar je samo eden od znakov, da država na tem področju ne deluje. To namreč lahko bralec razbere iz številnih tabel v študiji, pri čemer bo dobil obču- tek, da so evidence nevladnih organiza- cij veliko bolj urejene kot državne. Analiza je pokazala, da je bilo v letu 2014 v starosti med 18. in 65. letom 4186 oseb, ki so živele v institucijah. Poleg tega je študija na podlagi pregle- da socialne zakonodaje (število upravi- 1  Da slednje ni naključen dogodek, temveč del institucionalne kulture nekaterih državnih varstvenih institucij, potrjuje dejstvo, da so ne- kateri uporabniki v intervjujih povedali, da jih je strah govoriti o problemih in da so strokov- ne osebe pogosto tudi njihove najbližje osebe, ki jim dajejo tudi občutek stika z realnostjo. To moramo povezati tudi z dejstvom, da večina uporabnikov ne poroča o prijateljih zunaj insti- tucije (glej Zaviršek et al., 2015: 39–40). čencev po Zakonu o družbenem vars- tvu duševno in telesno prizadetih oseb, število upravičencev do družinskega pomočnika po Zakonu o socialnem var- stvu, število upravičencev do dodatka za pomoč in postrežbo po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavaro- vanju idr.) in predpostavke, da številni, ki bi pomoč potrebovali, niso deležni nikakršne državne pomoči, sklepala, da v družinskih razmerah živi še vsaj 10.814 ljudi, ki bi potrebovali dolgotraj- no podporo skupnosti – obliko social- novarstvene storitve. To je pomemben podatek, saj vemo, da skrbstveno delo kot del reproduktivnega dela pogosto pade na ženske, v zadnjih letih pa tudi na mlade, ki se zaradi specifičnega zgo- dovinskega razvoja stanovanjske poli- tike in slabih družbenih razmer težko ekonomsko osamosvojijo. Obenem nam ta podatek daje tudi predstavo o okvirnem redu velikosti sredstev za socialne storitve, ki bi jih morala name- niti država, če bi želeli podružbiti skrb- stveno delo kot reproduktivno delo. Da bi bilo treba nameniti znatno več sred- stev, potrjujejo tudi podatki OECD, saj Slovenija za socialno varstvo namenja manjši delež sredstev, kot je povprečje držav članic OECD. Da je današnje stanje v varstvenih institucijah problematično z več vidikov, bralec ugotovi ob branju dveh ključnih poglavij, ki nista lahko branje. To sta poglavji o bivanjskih razmerah, storit- vah in dnevni rutini. V nadaljevanju navajamo nekaj citatov uporabnikov in uporabnic, ki nazorno orišejo položaj. »Izgubil sem službo, prej sem bil doma. Potem sem pa moral Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Čitalnica 350 sem. Prej sem živel doma in s prijatelji v privatni hiši.« (42 let star moški, kot mlajša oseba na vozičku živi v DSO Bežigrad že 18 let, Zaviršek et al., 2015: 27) »To, da sva šla danes na kavo, moram povedati (osebju, op. DZ), ampak hvala bogu mi ni treba kaj posebnega razlagat, saj me rešuje to, da imam opravilno sposobnost in da o ključnih stvareh, kar se bivanja v domu tiče, kljub razmeram odločam sam.« (51 let star moški, v VDC Tončke Hočevar živi 29 let, Zaviršek et al., 2015: 31) »Pogrešam neko svobodo. Da bi lahko jedel, ko bi želel, vstajal, ko bi želel itd.« (42 let star moški, kot mlajša oseba na vozičku v DSO Bežigrad živi 18 let, Zaviršek et al., 2015: 30) »Od začetka v zavodu ni bilo tako težko, zadnja leta pa se je dostikrat kakšna stvar zakomplicirala. Ravno pred dvema dnevoma smo imeli … ura je bila tri, ravno po kosilu, negovalke so rekle, da bi se kopal med pol četrto in četrto, potem bi šel pa spat. Rekel sem jim, ja pol me dajte pa kar zdaj spat, da vam potem ne bo več treba delat. Sem bil tako jezen. Osebje se daje med sabo, katera izmena bo kaj naredila.« (osebni podatki izpuščeni zaradi zagotavljan- ja anonimnosti, Zaviršek et al., 2015: 34) »Hrana ni kvalitetna, ni okusna in se preveč ponavlja. Velikokrat se skupaj z drugimi stanovalci zmenimo in naročimo hrano prek Halo Katre. Ob nedeljah je vedno suh obrok. To mi ni tako všeč.« (45 let star moški, v DSO Bežigrad živi 5 let, Zaviršek et al., 2015: 32) »Če pa slučajno zamudiš kosilo, moraš plačat, da ti ga kasneje pogrejejo. Danes ni nič zastonj. Tudi to, da imam hladilnik, moram plačat.« (53 let star moški, v DSO Bežigrad živi 33 let, Zaviršek et al., 2015: 33) »Zadnje čase je obupno, ker personal ne dojema, da smo le ljudje, ki potrebujemo čustva in korektno obnašanje. Niso dovolj spoštljivi. Opazim pri pogovoru, obnašanju, če kaj rečeš, te ne upoštevajo ali nočejo videti ambicijskih znakov pri tebi. Redki so, ki to dojamejo, večina pa ne dojame in nas smatra za predmete. Oni odločajo, kaj naj bi delali.« (osebni podatki izpuščeni zaradi zagotavljanja anonim- nosti, Zaviršek et al., 2015: 36) »Vse mi je všeč, najbolj varnost.« (48 let stara ženska, v BE v Novem mestu živi 4 leta, sobo si deli s sostanoval- ko, Zaviršek et al., 2015: 36) Seveda so nekateri uporabniki s sto- ritvami tudi zadovoljni, a kljub temu je študija odkrila veliko dokazov, ki govorijo proti obstoječim praksam na področju institucionalnega varstva ljudi z ovirami. Prvič, študija prek različnih tabel prikaže, da so cene storitev, npr. cena za en dan varstva, v zavodih iste Čitalnica | Recenzije 351 vrste dejansko različne, in to ne glede na to, da zanje velja metodologija, ki je določena na ravni države. Skrb zbuja- joči so podatki, da socialni normativ ne vključuje vedno dietne prehrane (cena te se giblje od 1,06 pa do 3,65 evra), britja brade, oblačenja, pošiljanja pošte, lupljenja, rezanja ali pasiranja sadja, celo gretja hrane. Velike razlike so tudi v kakovosti in izbiri hrane. Ponekod je dopoldanska malica le čaj z limono, drugod pa sadje, jogurt, pecivo in celo samopostrežna malica. Podobno je z zajtrkom. V nekaterih institucijah imajo ves čas belo kavo in kruh z maslom ter marmelado, v drugih pa je za zajtrk na voljo več menijev. Drugič, študija je pokazala, da dolgoletno bivanje v var- stvenih institucijah v socializacijskem pogledu na uporabnike deluje tako, da postanejo izredno skromni v svojih željah. To je dobro ubesedil eden od uporabnikov, ko je rekel, da se mu zdi velika pridobitev, da lahko v miru gleda televizijo v svoji sobi, ne da bi ga kdo od osebja spraševal, zakaj je sam. Ta socio- loški fenomen postane problematičen v kombinaciji z ugotovitvijo študije, da so navadna vsakodnevna opravila uporab- nikov in uporabnic zabeležena kot vrsta terapije, da ima tako integracija v širšo skupnost kot tudi socialno vključevanje v širšo skupnost izrazito institucionalen in organizacijski značaj in da v var- stvenih institucijah še vedno prevladuje medicinski dispozitiv. To se v praksi kaže v tem, da je v zavodih zaposlenega bistveno več medicinskega osebja kot pa strokovnih delavcev, ki bi pri uporab- nikih spodbujali razvoj socialnih veščin. Če povzamemo drugo točko zgoraj in s tem eno ključnih ugotovitev študije, gre torej za to, da več časa ko so upo- rabniki v instituciji, manjša je verjetnost, da bodo sploh imeli željo po življenju v večinski družbi. To trditev podpira tudi dejstvo, da nihče od uporabnikov ni omenjal kakršnega koli izobraževanja, ki bi bilo namenjeno integraciji nekoč v prihodnosti. Prav tako velja, da so le redki govorili o prijateljih zunaj institu- cije. Naprej, in tretjič, Analiza je pokazala, da so delovne sposobnosti številnih ljudi po VDC-jih napačno ocenjene – gre za zakonsko kategorijo »nesposoben za samostojno življenje in delo«. V dnevni obliki Varstveno delovnega centra (VDC) je v letu 2014 delalo 3200 oseb, pri čemer so prejemali simbolično nagra- do, od 5 do 20 evrov na mesec. Pozoren bralec bo takoj postal sumničav, saj je že iz samega koncepta VDC-ja razvid- no, da gre za delovno enoto, saj brez privolitve v delo v VDC-ju uporabnik ne dobi nastanitve v Bivalni enoti (BE). A ne gre le za potencialno izkoriščanje ali pa za prežitek prisilnih delavnic iz začetkov moderne dobe. Gre za to, da so znani primeri, ko okoliški kmet- je najemajo sezonsko delovno silo pri tovrstnih državnih zavodih, trenutno veljavna zakonodaja pa takšne prakse določa kot nezakonite. Da je takšna ure- ditev problematična, je bilo ugotovljeno tudi v raziskavi Inštituta za socialno var- stvo, ki je pokazala, da je po VDC-jih vsaj dvajset odstotkov ljudi, ki bi lahko dela- li za pravo plačo v navadnem okolju. Ena pomembnejših ugotovitev študije je posledično v tem, da je potrebna bolj fleksibilna socialno-varstvena zakono- daja, ki bi omogočala prehajanje med različnimi statusi (od »nesposoben za Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Čitalnica 352 samostojno življenje« do vsaj »integrira- ne zaposlitve« in po potrebi nazaj). Če združimo problem neenotnih standardov, problem socializacije v insti- tucionalno življenje in problem pravnega nepriznavanja delovne sposobnosti, pri- demo na izhodišče avtorjev in avtoric, ki se zavzemajo za proces deinstitucio- nalizacije na področju varstvenih insti- tucij. Njihovo stališče lahko povzamemo tako, da institucije same po sebi delu- jejo tako, da ohranjajo ljudi z ovirami ovirane, saj jih nujno potrebujejo za svoj obstoj. Vprašanje je torej, ali bi dru- gačne oblike storitev za ljudi z ovirami pripeljale do drugačnih rezultatov. Izkaže se pa, da je na strani zago- vornikov procesa deinstitucionalizacije več argumentov. Če začnemo s prvim, ekonomskim, se je izkazalo, da bi bili osebni paketi storitev le 84 odstotkov cene institucionalne cene. Drugi, ključni argument, je, da je Slovenija podpisala Konvencijo OZN o pravicah ljudi z ovira- mi.2 Ta pa je pravno zavezujoč akt, ki ga bo treba izpolniti. Konvencija uvaja pomembne spremembe v družbeno življenje, saj kot diskriminacijo v 2. členu prepozna tudi odklonitev primerne prila- goditve, kar pa ne pomeni nič drugega, kot da ima Republika Slovenija dolžnost na svojem ozemlju izvesti vse potrebne prilagoditve, da bodo lahko ljudje z ovirami uživali vse človekove pravice, da bodo lahko živeli v skupnosti, da bodo sami sprejemali vse odločitve v povezavi 2  Njen uradni naslov je sicer »Konvencija o pravicah invalidov«, a na tem mestu se strinja- mo s kritičnimi avtorji, ki trdijo, da se s takšnim prevodom izgublja duh konvencije (prim. ang.: Convention on the Rights of People with Disabili- ties). s to pravico, da bodo polno vključeni v skupnost, da bodo imeli tako kot drugi možnost izbrati stalno prebivališče in se odločiti, kje in s kom bodo živeli, ter da jim ni treba bivati v posebnem okolju. Država ima prav tako dolžnost poskrbe- ti za strokovno podporo ljudem z ovira- mi bodisi za namene osebne pomoči bodisi za preprečevanje osamljenosti (19. člen). Povedano preprosto, država se je procesu deinstitucionalizacije že zave- zala, vprašanje je le, kako hiter bo napredek na tem področju. Kot kažejo podatki študije za področje nevladnih organizacij, bo potrebnega še veliko dela za uresničitev načel Konvencije. V razvoj nevladnih organizacij bo treba vložiti predvsem več sredstev, ta pa bodo morala biti tudi bolj stabilna in ne odvisna od števila prostovoljcev. Trenutno proces deinstitucionaliza- cije namreč podpira le majhen delež nevladnih organizacij, hkrati pa ključni projekt – stanovanjske skupine – ne pomeni vmesne stopnje v prehajanju uporabnikov iz varstvenih institucij v večinsko okolje, temveč pomeni končno postajo. Tretji argument zagovornikov dein- stitucionalizacije je, da ponujanje sto- ritev širši skupnosti s strani institucij za komercialne namene kaže na potencial, ki ga imajo institucije v procesu deinsti- tucionalizacije. A vsi ti argumenti kažejo predvsem na potencial procesa deinstitucionalizacije, zato se zdi, da se odgovor na naše vprašanje, ali bodo drugačne oblike storitev za ljudi z ovira- mi prinesle drugačne rezultate, skriva predvsem v tem, kako interpretiramo Čitalnica | Recenzije 353 zahteve, ki jih nalaga Konvencija. Če jih namreč razumemo tako, da Konvencija zahteva odpravo razlik med ljudmi, torej kompenzacijo ovir v obliki npr. celovite osebne asistence, psihosocial- ne pomoči, uveljavitve mehanizmov za polno odločanje ljudi z ovirami, polne- ga vključevanja v izobraževalni sistem, vseživljenjsko učenje in sfero plačanega dela, potem lahko zagotovo trdimo, da so argumenti na strani zagovornikov deinstitucionalizacije, saj so pretekle segregativne institucionalne prakse že pokazale svoj doseg. Zahtevni in kompleksni študi- ji Analiza ni mogoče očitati ničesar resnega v vsebinskem pogle- du, saj so njene kritike utemeljene, spremljajo pa jih tudi številna in jasna priporočila pristojnim oblastem. Našle bi se podrobnosti, kot je boljša lektura, boljše oblikovanje, morda tudi malce bolj resen format, morda mestoma rahlo manj pristranski ton. Študiji bi še najlaže očitali, da se bere počasi. A tako je zaradi občutljivosti in težavnosti teme. Kritično ost je prej treba usmeriti v državo, ki zapostavlja svojo socialno politiko na področju socialnih stano- vanj, ki še vedno namenja denar za gradnjo novih institucij, čeprav je podpi- sala mednarodno zavezujoč dokument, ki zahteva nasprotne trende, ki ne pre- more v birokratskem pogledu niti ure- jenih evidenc in ki nevladnih organizacij ne upošteva kot strokovne partnerje, temveč jih vidi le kot prostovoljne orga- nizacije. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Čitalnica 354 Elena Pečarič Onkraj hendikepa, onkraj kapitalizma SLORACH, RODDY (2015): A very capitalist condition: A history and politics of disability. London: Bookmarks. V pričujoči monografiji Roddy Slorach ponuja zelo natančen politični in družbeni pregled obravnave hendi- kepa skozi zgodovino Velike Britanije z vidika marksistične kritike kapitalizma in nam ponuja možnosti za emancipa- toričen moment. Ta trenutek nastane zgolj s spremembo optike pogleda hen- dikepiranih na same sebe, na družbo, ki jim v vsakdanjem življenju postavlja ovire, lažne mite in vzore ter na medse- bojne odnose. Tovrstna emancipatorična perspek- tiva pa ni pomembna zgolj za same aktiviste gibanja za neodvisno življenje, ampak prav tako nudi tudi priložnos- ti, da se temu pridružijo različne tako ali drugače diskriminirane manjšine. Število različnih skupin z multiplo dis- kriminacijo ne upada, temveč se kljub navideznemu odpiranju novih možnosti neenakosti samo še povečujejo in mul- tiplicirajo, širijo, raztezajo. Takšna je pač kruta logika kapitalizma samega, ki ima že v svojem temeljnem ustroju vpisano nenehno revolucioniranje pro- dukcijskih sredstev in razmerij v družbi. Vse napreduje, vse se razvija, vse raste …, a do kod? Kapitalizem vedno računa na to, da imajo nekateri ljudje presežek finanč- nih sredstev in jih morajo zato neka- ko odvesti, oddati, porabiti. In zgodo- vina kapitalizma v Veliki Britaniji ima dejansko svojo etablirano tradicijo. Za obravnavo naše teme pa je pomembna iztočnica združitev enega in drugega: dejstvo obstoja karitativnih oz. dobro- delnih organizacij, ki so v zgodovini Velike Britanije odigrale ključno vlogo socialne skrbi. Tudi zato se nam ob prebiranju Slorachove knjige odpira vprašanje, kako in kam naprej in onkraj dosedanje zgodovine, družbe, institu- cionalizacije in raznovrstnih procesov depriviligizacije in marginalizacije? Vsi smo uporabniki nečesa in vsi smo uporabljeni za nekaj. Drug dru- gega potrebujemo, uporabljamo, se izrabljamo: vse znotraj edino mogo- čega prostora družbenosti ali družbe- nega. Tako kot smeti so za reciklažo postali prikladni tudi razni t. i. družbeni »odpadniki«, »odpisani«, skratka mar- ginalci vseh vrst. Marginalci, ki so bili nekoč obsojeni le na margino, na rob družbenega dogajanja, na ignoranco in molk, izključeni iz dominantnih diskur- zov, so zdaj postali integralni del tega dogajanja ali v dogajanju samem, kot ključno sredstvo trenda, šoka, čudenja in vzora. Zasedajo središčni položaj, ali bolje, so v središču pozornosti, so glavni in privilegiran objekt diskurzov dominacije, s katerimi se jih definira in Čitalnica | Recenzije 355 disciplinira. Vedno samo kot instrument za proizvodnjo zapovedane standardne in standardizirane drugačnosti, enako- sti istih razlikovanj ter nespremenljivih sprememb. Izkoriščeni, uporabljeni in hkrati uporabniki, izkoriščevalci v tej isti ideologiji konzumacije in integracije, ki jih najprej osvobodi, da si jih nato lahko svobodno podredi; ki jih poskuša vklju- čiti samo zato, da poudari v naravi, ali bolje, z naravo utemeljeno izključenost in torej upravičenost nenehnega priza- devanja za vključevanje; ki promovira različnost, da bi jo relativizirala in s tem dokončno uničila. Relativizem je eden najhujših in najnevarnejših sovražnikov današnjega časa. Gibanje za pravice hendikepiranih je nastalo iz upora do vseh represivnih oblik nadzora in obvladovanja; medi- kalizacije, rehabilitacije in poskusov normalizacije, ki so jim bile osebe izpo- stavljene, da bi bile bolj sprejete v samo »osrčje« družbe. Bile so očitno drugačne že na pogled, nekaj na njih je izstopalo od povprečja oz. od t. i. normalnosti. Hendikep je bil skozi zgodovino zahod- nega sveta v različnih obdobjih različno obravnavan, glede na družbeno-eko- nomski kotekst, a vedno je njegova obravnava ostajala zgolj in izključno na ravni osebnih lastnosti posameznika, ki je v sebi ali na sebi nosil temeljni prob- lem, s katerim se je bilo treba soočati oz. se z njim ukvarjati. Ne zgolj zato, ker bi bil tako zanimiv ali moteč za druž- bo, še manj za posameznika, ampak je odpiral nove možnosti in priložnosti za ustvarjanje novih delovnih mest. Na eni strani je bilo tako treba posa- meznike, definirane kot neproduktiv- ne, izločiti, izključiti iz »osrčja« družbe, jih osamiti, izolirati; predvsem zato, da ne bodo moteči elementi za družbo, nekakšni slabi vzori. Na drugi strani pa v kontekstu te segregacije različnih posebnosti in odstopanj začeti z njimi in na njih najrazličnejše procese rehabi- litacije, popravljanja, korigiranja, trenin- ga in ortopedije. Z vidika kapitalistične perspektive pa vse to daje zelo plodne možnosti za nesluten potencial razvoja na eni strani in hkrati izkoriščanja na drugi. Dejansko se je ta potencial naglo potenciral in eksponentno rastel skozi celotno kapitalistično ero, v katero smo v celoti potopljeni, če to hočemo ali ne. Samoumevno se tudi preprosto kar predvideva, da je kapitalistična uredi- tev najboljša mogoča do zdaj in da so pravzaprav alternative temu sistemu vse po vrsti klavrno propadle. Toda, ali je res tako? Neodvisnost je in se kaže najprej kot stanje duha ter je hkrati tudi odločitev za življenje; zato tu ni prostora za kompromise, stranpoti ali bližnjice. Gre pravzaprav za način mišljenja oz. razmišljanja, najprej o sebi in seveda nujno tudi o drugih, razmišljanje, ki mora biti odločno, avtonomno in jasno. Vendar trdimo, da je mogoče to izkušnjo deprivilegiranosti izkoristiti v boju za enake možnosti in doseganje enakopravnosti. Čeprav se sliši nenavadno in je skoraj paradoksno, so deprivilegirani privilegirani prav kot potencialni nosilci emancipacije in neodvisnosti, saj jih družbena razmerja, v katera so vpeti, in okviri, v kate- re so ujeti, postavljajo in neposredno napeljujejo, izzivajo in silijo k uporu ter spreminjanju, sprevračanju obstoječe- ga stanja. V tem vsesplošnem malodušju, v Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Čitalnica 356 individualnem konformizmu, kjer se zapovedujeta kopičenje in trošenje, uživanje do konca in naprej, izzival- nost, izstopanje in uspešnost, so le redka mesta, kamor se lahko zatečemo ali skrijemo pred vsemi zapovedanimi družbenimi pritiski. Tudi zato je hen- dikepirano telo idealno in celo privi- legirano izhodišče za možnost uvida, raziskovanja in spoznavanja oblastnih odnosov v družbi, saj se ne vklaplja v ideale družbenih imaginarjev in izstopa, deluje moteče, povzroča zadrego, nela- godje, strah in tesnobo. Vse, pred čimer se v sodobni družbi beži, čemur se je treba izogniti in pred čimer se je treba že preventivno zaščititi. Hendikepirano telo izziva in zahteva soočenje z lastnim hendikepom, zahte- va redefinicijo t. i. realnosti in resnice, v katerih se proizvaja in konstituira. Na tem mestu, ali bolje, na teh telesih, je mesto, kjer se politično izraža, odra- ža in definira. Zato je hendikepirano telo nekako prav privilegirano mesto za proučevanje politik, je mesto, ki daje možnost za upor in emancipacijo. V nasprotju s tem, kar se zdi in predvide- va, saj se hendikep in drugačnost prav izključujeta iz politike in političnega. Gre za to, kako je sploh mogoče v zaprtih sistemih enoumja, ki se lahko manifestira tudi kot ideologija »mul- tikulturnosti«, kjer je drugačnost celo predpisana in zapovedana, ohraniti Drugačnost in jo kot tako tudi afir- mirati ter v njej vztrajati? Ideologija multikulturnosti seveda deluje prav v nasprotni smeri, v smeri izničenja dru- gačnosti in drugačnih, v poenotenju drugačnosti, kar je že samo po sebi protislovje. Deluje v izničenju njihovih posebnosti in partikularnosti, hoče jih združiti in s tem razvrednotiti prav v njihovem drugem in drugačnem bistvu. V multikulturnosti se brišejo in zameg- ljujejo razlike, se reducirajo posebno- sti. Drugačnost se skuša asimilirati in integrirati v splošnost. Te kategorije pa določajo gospodarja. Logika totalitariz- ma, humanizma in pastorale je očitna in občutena. Za vse tiste, ki nočemo biti del velikega imperija, občestva in harmonije. Nočemo, da nas predelajo, posrkajo in konzervirajo v celofan za dolgotrajno obstojnost. Na tem področju torej hendikep razumemo kot socialni status, ki se pri- piše vsakomur, ki v nekem trenutku ali v določeni družbi izpade iz obstoječih definicij in sprejetih norm. Hendikepiran posameznik se tako znajde v določenih družbenih razmerjih, ki ga potiskajo in držijo v depriviligiranem položaju. Ravno zato mora ta položaj preseči in ravno zato so lahko oblike preseganja hendikepa povezane s potrebo po pre- seganju samega kapitalizma. Čitalnica | Recenzije 357 Sandra Bašić Hrvatin Ne dovoliti, da bi igrali demokracijo, dokler tisti, ki imajo moč, vladajo MASTNAK, TOMAŽ (2015): Liberalizem, fašizem, neoliberali- zem. Ljubljana: */cf. »Fašizem je v politični zgodovini tesno povezan z liberalizmom. To trdi- tev bom poskušal v tej knjižici uteme- ljiti. Tu na začetku, kot uvodni stavek, pa mora zveneti provokativno. Na raz- merje med liberalizmom in fašizmom smo namreč navajeni gledati kot na nasprotje. (…) Videli bomo pa tudi, da to razmerje nikdar ni bilo v načelu izključe- valno, da je liberalizem tudi takrat, ko je bil v konfliktu s fašizmom, gledal nanj kot na relativnega – in ne absolutnega – sovražnika. Vedno je bilo kaj hujšega od fašizma.« (Mastnak, 2015: 7) Tako Tomaž Mastnak začne svojo izjemno analizo odnosa med fašizmom, liberalizmom in neoliberalizmom. Za fašiste in naciste je povezava, o kateri govori Mastnak, vsaj na intuitivni ravni, razumljiva. Za liberalce pa je zadeva mučna, nesprejemljiva in je skorajda nemogoče razmišljati o njej. Ker živimo v času, v katerem vladata tiranija mne- nja in prepoved mišljenja, je to knjiga, ki zahteva razmislek. Ne samo, da bral- ka natančno ve, o čem avtor govori, ko uporabi omenjene pojme, ampak besedilo bralke hkrati pelje na počasno in argumentirano miselno pot razume- vanja tistega, kar je napovedano že v uvodnih stavkih. Pričujoča recenzija je povabilo k branju knjige – branje pa je nevarno dejanje, ker besedam daje obliko in razsežnost, jih uteleša in raz- pršuje na vse strani. Znani italijanski novinar Roberto Saviano je ob razisko- vanju delovanja narkokartelov, ki ga je, kot sam pravi, prisililo, da pogleda v brezno, je prav branju, pogumnim bral- cem namenil posebno hvalo. Sklicujoč se na besedilo iz Janezove Apokalipse je podal navodilo za branje knjig, ki so res vredne branja: »Vzel sem knjižico iz angelovih rok in jo pojedel: v ustih je bila sladka kot med, a v trebuhu je zagrenila. Mislim, da bi to morali početi bralci z besedami. Jih dati v usta, žvečiti in nazadnje pogoltniti, da bi kemija, iz katere so sestavljene, učinkovala v nas in osvetlila neznosno razburkanost noči.« V opombi k poglavju Fašizem kot reši- tev evropske civilizacije Mastnak bežno zapiše, kako se je zaprla pot v njegovi pedagoški karieri. V tistem času sem študirala na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (zdajšnja FDV), kjer smo pri enem od predmetov imeli vaje pri Janezu Kolencu. Kolenc in Mastnak sta v tistem času pripravila zbornik Delavska opozicija, ki je leta 1983 izšel pri založbi Krt. Skupina štu- dentov, ki ga je poslušala, je soočena z Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Čitalnica 358 nerazumljivo odločitvijo akademskega okolja, da takšnim ljudem onemogoči nadaljnje sodelovanje v pedagoškem procesu, nekaj dodatnih Mastnakovih predavanj prostovoljno obiskovala – v majhnem prostoru, poleg dvigala, v katerem se je zaradi cigaretnega dima komaj kaj videlo. Navdihujoče je bilo poslušati nekoga, ki je govoril o temah, ki jih je uradni pedagoški sistem obrav- naval kot eksces, kot obrobno intelek- tualno delovanje, ki ni vredno »resne« institucionalne obravnave. V vsem tem času je Mastnak s svo- jim pisanjem odpiral teme, ki so bile za druge obrobne ali pa niso sledile modnem ciklu znanstvene produkcije. Enako velja tudi za njegove kolumne: kratke in miselno zgoščene novinarske zapise, v katerih lucidno usmerja pog- led bralke k tistemu, kar je očem skrito, je pa nujno videti za razumevanje druž- benega dogajanja. Sama se ukvarjam z mediji in nji- hovo vlogo v demokraciji. Predvsem poskušam odgovoriti na vprašanje, ki je na prvi pogled preprosto: Zakaj imamo prav takšne medije, kot jih imamo? Ter razložiti, zakaj na medije, v nasprotju z večino, ne gledam kot na del rešitve, temveč kot del problema. Za izhodišče svoje analize jemljem zapise Ferdinanda Tönniesa iz knjige Javno mnenje, v kate- ri pravi: »Časnik, posebej velik, je in postaja predvsem kapitalistično pod- jetje, katerega najneposrednejši cilj je zatorej kovati iz poslovanja dobiček. Posledica je ta, da se morajo v skladu s tem ciljem ravnati tudi pisci in se mu prilagajati – izpovedovati morajo tisto, kar mu pomaga, ter zamolčevati tisto, kar ga ovira; nazor o interesih časnika usmerja ‚duha‘ njegovih sporočil.« Tönnies je te besede zapisal leta 1922 in je, kljub hiperprodukciji knjig, ki se ukvarjajo z mediji, še vedno, po skoraj sto letih, najnatančnejša analiza tistega, kar medijska industrija (pa tudi večina akademskega ukvarjanja z medi- ji) poskuša zamegliti. Postavi stvari na pravo mesto. Namesto popularnega in populističnega analiziranja medijskega delovanja skozi analizo teksta, domnev- nega ugodja, ki ga imajo bralke ob kritičnem branju medijskih sporočil, ali pa nenehnega praznega poudarjanja pomembnosti neodvisnega novinar- stva, brutalno trčimo ob najbolj banal- no dejstvo: mediji nikoli niso bili orodje demokracije, so pa v veliki meri orožje liberalizma. Na retorično vprašanje, ki si ga zastavi Serge Halimi v analizi franco- skega novinarstva: Ali je še mogoče biti novinar in izražati z neoliberalizmom kakršnokoli nestrinjanje? Moj odgovor je: »Ne.« Nikoli ni bilo, nikoli ni in nikoli ne bo. Zmaga Donalda Trumpa na ameriš- kih predsedniških volitvah je bila prava klofuta za tiste »liberalce v limuzinah« (limousine liberals), ki jih Thomas Frank neposredno obtožuje za polom demo- kratske stranke na volitvah: »Krivda demokratov, to in nič drugega. (…) Sedanji vodje demokratske stranke poz- najo samo svojo verzijo liberalizma, ki je neposredno povezana z interesi tistih zgornjih desetih odstotkov. Neenakost, z drugimi besedami, je odsev tistega, kar so. Tisto, kar zadeva samo osrčje nji- hovega lastnega razumevanja,« zapiše Frank v svoji zadnji knjigi Listen, Liberal: Or, What Ever Happened to the Party of the People. Čitalnica | Recenzije 359 »Krivdo« (zanimivo je, kako liberalci, ko jim umanjka razlaga za določene dogodke, hitro preidejo na vero) za Trumpovo zmago so liberalci naprtili odtujeni stranki in predvsem medijem in njihovi nesposobnosti, da prepoznajo nevarnost lastnega nekritičnega spre- mljanja Trumpovih predvolilnih nasto- pov. Nič o samem liberalizmu in še manj o popreproščeni enačbi, po kateri je demokratska stranka demokratična in stranka ljudi. Zato je pomembno vedeti, o kakšni demokraciji sploh govorimo, ko uporabljamo ta pojem? Če pustimo ob strani to, da je bil Trump za večino medijev molzna krava za povečevanje branosti, poslušanosti in klikanosti, je večina liberalnih medijev (tako jih imenujejo fašisti, nacisti in neoliberalci), že zdavnaj tlakovala pot za legalizacijo in legitimacijo fašizma in nacizma. Liberalni mediji so najboljši mehanizem pacifikacije in naturalizacije fašizma in nacizma v podobi domnevno razumevajočega liberalnega pogleda na svet, ki namesto razredov vidi posameznike v vsej različnosti njihovih svobodno prakticirajočih življenjskih sti- lov. Neskončno uravnoteženje in urav- novešenje sveta je tipična pogruntavšči- na liberalnih medijev. Vsaka resnica ima svoje nasprotje. Milo Yiannopoulos, kontroverzni urednik Breitbart News (izraz kontroverzni mediji uporabijo takrat, ko se hočejo izogniti, da stva- ri poimenujejo s pravim imenom), je ob odpovedi svojega predavanja na Berkleyju v samointervjuju na svoji Facebook strani povedal: »Nisem ne rasist, ne antifeminist, kot me hočejo prikazati. Pa tudi če bi bil, imam pravico svobodno izraziti svoje mnenje.« V tem duhu lahko razumemo tudi KuKluxKlan, ki je nedavno začel javno novačiti člane, da bi se postavil nasproti gibanju Black Lives Matter. To je liberalni pogled na svet: prizanesljiv in rahloču- ten do drugače mislečih. Omahljivci in neuvrščeni, kot tisti »slabiči sloveči« v Dantejevem peklu, ki na svetu niso bili ne za in ne proti. Nič pa o samem libe- ralizmu, o njegovih temeljih, njegovih zamolčanih povezavah, njegovi intelek- tualni vpetosti v fašizem. Od vseh knjig, medijskih zapisov novinarjev in številnih »analitikov« pa ponuja Mastnakova knjiga najbolj natančno razumevanje ali vsaj nastavke za razumevanje tega, kar se je zgodi- lo, in predvsem, zakaj se je zgodilo. Res je, da knjiga zahteva potrpežljivo bralko. Treba se je prebiti skozi dela in ideje avtorjev, ki so izginili iz akadem- skega diskurza, a katerih intelektualna dediščina jasno dokazuje stičišča med liberalizmom, fašizmom in neolibera- lizmom. Mastnak opozori tudi na to, da so prav levičarski akademiki reha- bilitirali določene avtorje od neprijetne fašistične in nacistične zgodovine. V mislih imam predvsem Carla Schmitta, ki je z nekakšno perverzno akademsko alkimijo očiščen svoje nacistične vse- bine, čeprav njegovih pravnih besedil ne moremo in ne smemo brati zunaj konkretnega političnega konteksta. Kot pravi Mastnak proti koncu knjige – kako se lahko zgodi, da danes naletimo na ideje nacističnega kolaboranta na stra- teških vozliščih levičarske kritike neoli- beralizma? Posebej pomembno je Mastnakovo natančno razčlenjevanje tistega, kar danes brez kakršnegakoli resnega pre- Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Čitalnica 360 misleka imenujemo neoliberalizem. Neoliberalizem je postal nekakšna eti- keta, ki jo predvsem levo usmerjeni aktivisti uporabljajo za površno ozna- čevanje tistega, kar lahko figurira kot dober slogan na protestih. Za razume- vanje neoliberalizma pa je potrebnega kaj več kot srčni odpor proti konkretnim ekonomskim praksam. Treba je upo- rabiti glavo, misliti, ga razumeti, da bi lahko učinkovito nasprotovali. Ali kot pravi Mastnak v sklepnem poglavju, ki je pomembno navodilo in razlaga tega, zakaj je bilo treba narediti dolg pohod skozi zgodovino. »Kaj nam branje nacističnih poli- tičnih teoretikov in njihovega branja moderne politične filozofije pove o naših časih totalnega liberalizma? Samo na sebi nič ali bore malo. Če bomo hote- li kaj razumeti, bomo seveda morali misliti sami. Pri tem pa so nam lahko nacistični politični teoretiki v pomoč. V nečem specifičnem so nam lahko tudi vzor: v tem, da so razmišljali politično. Z njihovo pomočjo lahko razumemo politično konstitucijo nacizma, mom- ente konstituiranja, argumente zanj, skratka: temeljno politično logiko kon- stitucije nacizma. V tistem konstitutiv- nem procesu je bil liberalizem element, konstantna referenčna točka … Vpisan je bil v fašizem in nacizem.« (Mastnak, 2015: 143) Politično »razlaščanje« in »duhovno« podrejanje ljudstva sta po Mastnaku ključna politična značilnost našega časa. Še več: živimo v času, v katerem tudi na demokracijo ni mogoče več računati. Kaj odgovoriti naivnežem, ki še danes ob popolnem propadu države v Iraku, Libiji, Somaliji, Afganistanu in Jemnu kot rešitev problema ponujajo »več demokracije«? Kaj pa, če demokra- cija nikoli ni pomenila tega, kar mislimo (tj. vladavina ljudstva)? Kje je ljudstvo, ki naj bi vladalo? Ali ni Davos prav tisti kraj, kjer neoliberalistični centri ali omrežja moči upodabljajo sami sebe kot politiko in mobilizirajo ljudstvo, da upodablja demokracijo? »Depolitizacija ljudstva ni konec politike, temveč je politični poraz ljudstva. Je zmaga politike brez ljudstva in proti ljudstvu,« pravi Mastnak (2015: 148). Zato je treba premagati gnus nad politiko, zavrniti reprezentacijo, predvsem pa ne dovoliti, da bi igrali demokracijo, dokler tisti, ki imajo moč, vladajo. Dva najboljša novinarja, o kate- rih boste redko kaj slišali na katerem koli predavanju o novinarstvu, sta bila Upton Sinclair in Pier Paolo Passolini. Sinclair zaradi svoje knjige Brasscheck in Pasolini zaradi svojih kolumn, v kate- rih je pokazal na incestno razmerje med liberalizmom in fašizmom. Cos‘e questo golpe? Io so. Oba pa sta s svojim novinarskim delovanjem pokazala, kako blizu sta si liberalizem in fašizem. Čitalnica | Recenzije 361 362 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 267 | Naročanje DRUŽBENA PSIHOPATOLOGIJA IN PARANOJA (let. XLIV, št. 266) »Razprava o psihopatologiji družbenega bistveno prej kot tista na običajni ravni individualnega trči ob številne meje,« takoj na začetku uvodnika opozori urednik številke o družbenih psihopatologijah in paranoji. In ravno to je osrednji namen številke: tematizacija naslovnih pojavov z družbenega (kulturnega, političnega, medijskega) in ne individualnega (kliničnega) vidika. Z A D N JA Š T E V IL K A POLITIČNA EKONOMIJA KOMUNICIRANJA (let. XLIII, št. 259) Avtorji in avtorice števil- ke so premlevali temeljne dileme in koncepte te pre- pogosto spregledane veje družboslovnih znanosti. V številki najdete tudi pre- vode nekaterih temeljnih besedil in intervjuje s tujimi in domačimi strokovnjaki in strokovnjakinjami s pod- ročja. RASIZEM: RAZREZANI SVET (let. XLIII, št. 260) Temeljno izhodišče števil- ke je, da rasizem nikakor ni preživet pojav. Ravno nasprotno – njegove pojav- nosti, ki so postale bolj kot na raso vezane na veliko širši koncept kulture, so del našega vsakdana. Avtorji in avtorice številke na kon- ceptualni in empirični ravni analizirajo nekatere od njih. MESTO ŽENSK / ZAMOLČANE ZGODOVINE II (let. XLIII, št. 261) Na Mestu žensk se več ti- soč obiskovalcem vsako leto predstavi od 40 do 60 umetnic in teoretičark. Prvi tematski blok so ustvarile prav one. Drugi blok je po- vezan z blokom Zamolčane zgodovine iz ene prejšnjih številk. Avtorice in avtorji obravnavajo manj znane zgodovinske perspektive in osebnosti. ZELENE POLITIKE / BEGUNCI, DOBRODOŠLI! (let. XLIII, št. 262) V okoljski številki pomemb- no mesto zavzemajo be- sedila aktivistov različnih okoljskih pobud, objavili pa smo tudi znanstvene prispevke na to temo. Šte- vilka je izšla le tri mesece po prihodu prvih skupin beguncev v Slovenijo. Zbra- li smo poročila o dogajanju na mejah, ki naj postanejo dokument časa. Blok vse- buje tudi nekaj esejev in znanstvenih besedil. GLASBA V PRIMEŽU MED FENOMENOLOGIJO IN SOCIOLOGIJO (let. XLIV, št. 263) Z glasbo nenehno stopamo v stik, njena vseprisotnost pa zahteva družbeno anali- zo. Zato ni presenetljivo, da so pri raziskovanju tega fe- nomena čedalje bolj popu- larni pristopi, ki glasbo ana- lizirajo in konceptualizirajo s fenomenološkega, socio- loškega, kulturološkega in antropološkega stališča. BALKANSKA MIGRACIJSKA POT: OD UPORA NA MEJAH DO STRIPTIZA HUMANIZMA (let. XLIV, št. 264) Številka je poglobljen odziv ČKZ-ja na dogajanje na balkanski migracijski poti. V njej so zbrani znanstveni prispevki, eseji, intervjuji in dokumenti o balkanskem koridorju, pravici do bivanja, Srbiji kot tamponski coni. Predstavljamo tudi begunske zgodbe in fotografski projekt petih beguncev fotografov. UMETNOST V ČASU NEVROZNANOSTI / ZNANOST V OBLIKOVANJU / GRAFITI (let. XLIV, št. 265) Številka je sestavljena iz treh tematskih blokov, vezanih na vizualne umetnosti. Avtorji in avtorice prvih dveh blokov predvsem analizirajo konceptualne in paradigmatske premike, ki jih sprožajo nova znanstvena dognanja in tehnologije. Prispevki iz grafitarskega bloka so vezani na vprašanja grafitarske estetike in političnih razsežnosti stenskih sporočil. 363 Naročanje NAROČITE SE NA ČASOPIS ZA KRITIKO ZNANOSTI PRIDRUŽITE SE NAŠIM ZVESTIM BRALCEM IN SE NAROČITE NA ČASOPIS ZA KRITIKO ZNANOSTI. LETNA NAROČNINA JE 30 EVROV, ZA ŠTUDENTE IN BREZPOSELNE PA 20 EVROV (40 OZ. 60 ODSTOTKOV PRIHRANKA). NAROČNI- NA VELJA OD DATUMA PLAČILA, ZA NASLEDNJE ŠTIRI ŠTEVILKE. Vsak novi naročnik prejme darilo: eno od zadnjih štirih številk (naštetih na prejšnji strani) po lastni izbiri. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo je uveljavljena družboslovna in hu- manistična znanstvena revija. Zavezani smo kritični misli in transdisciplinarnosti, osvobajajočim epistemologijam in odpiranju akademskega prostora. Govorimo o tistem, o čemer se ne govori. Brcamo proti toku in izumljamo nove sloge plavanja. Vsako leto štirikrat, že od leta 1973. Svoje naročilo nam sporočite na elektronski naslov narocnine@ckz.si. Na obvestila se lahko naročite na povezavi http://www.ckz.si/narocanje-in-nakup. NAPOVEDUJEMO: SOVRAŽNI GOVOR (let. XLV, št. 268) SPREMLJAJTE NAS: www.ckz.si FB: www.facebook.com/CKZrevija TW: www.twitter.com/CKZ_revija