LJUDSKI GLAS. 2 Vi Izhaja na mesce dvakrat. — Velja za colo leto TT T ' 1 o J •• _ . stev. 8^,xMJrS8>opr,v' v Ljubljani 16. januvanja. Insorati: Potit-vrsta, ako so lkrat tiska 5 kr., Žkrat 4 kr. in ako so Škrat ali večkrat tiska 8 kr. — Rokopisi se ne vračajo. Nefrank. in anom. pisma retour. m. L 1884. Izjava. i. Gledč na to, da so slovenski poslanci zdanjo vlado, odkar je nastopila, v vseh zastopih zvesto in lojalno podpirali ter brez ugovora glasovali za vse vladne predloge; gledč na to, da so vse to storili, ker je vlada pri svojem nastopu n&rodno ravnopravnost proglasila za svoj program in so toraj slovenski poslanci za trdno nadejali se, da bode vlada načela narodne ravnopravnosti dejansko izvršila nasproti vsem Slovencem; glede dalje na to, da vladnih namenov v tej smeri ni soditi samo po tem, kar vlada stori za Kranjsko, ampak tudi po tem, kakor ona postopa v drugih deželah, kjer se Slovenci še vedno brezvspešno potezajo za svoje narodne pravice in v tem jim usiljenem boji svoje moči troše sebi, vsemu slovenskemu narodu in državi na škodo, — gledč na vse to in zlasti z ozirom na poslednje zasedanje kranjskega deželnega zbora, v katerem je slovenska večina s svojim zmernim postopanjem dejansko dokazala svojo pravičnost in spravljivost: klub slovenskih poslancev kranjskega ueželnega zbora za gotovo pričakuje, da bode visoka vlada resno in brez odloga izvršila narodno ruvnoprav-nost za vse Slovence. II. Gledč na to, da je vlada obljubila, svojo posebno skrb obračati v zboljšanje materijalnih razmer dežel in v povzdigo poljedelstva, obrtništva in trgovine; da je v tem oziru res uže mnogo koristnega storila za vso državo, kakor tudi za posamezne dežele, zlasti z gradnjo raznih železnic, zboljšanjem cest, uravnavanjem rek, pospeševanjem obrtniškega in poljedelskega pouka; — da se je pa v vseh teh ozirih za Kranjsko doslej primeroma premalo storilo: klub slovenskih poslancev kranjskega deželnega zbora nujno prosi, visoka vlada naj se blagovoljno ozira tudi na raznovrstne potrebe in opravičene želje dežele Kranjske. Klub slovenskih poslancev kranjskega deželnega zbora: Grasselli, dr. vitez Bleivveis, dr. Vošnjak, J. Murnik, dr. Poklukar, Klun, prof. Fr. Šuklje, doktor Alf. Moschč, dr. Papež, dr. Makso Samec, Luka Svetec, Jožef vitez Schneid-Treuenfeldski, Blaž Mohar, Janko Krsnik, Edvard Dev, Matej Lavrenčič, Primož Pakiž, dr. Jurij Šterbenc, Oton Detela, dr. Dolenec, Luka Robič, V. Pfeifer, Karol Rudež. To izjavo je klub slovenskih poslancev kranjskega deželnega zbora poslal prevzvišenemu gospodu c. kr. ministerskemu predsedniku, tistim svojim članom pa, ki so ob enem državni poslanci, naj ustno visocemu ministerstvu podrobneje raz-ložč potrebe slovenskega naroda in kranjske dežele. Vseh 23 slovenskih poslancev kranjskega deželnega zbora je podpisalo izjavo. To je dokaz, da ni nobenega razpora niti razkola med njimi, nego da so v političnih načelih po polnem složni med seboj in solidarni, in da se vsi verno držč starega narodnega programa, katerega dejansko uresničiti je vsem enaka skrb, čeravno so v posameznih slučajih kedaj različnega mnenja. Zatoraj klub slovenskih poslancev kranjskega deželnega zbora po pravici sme pričakovati, da bode slovensko in pošteno misleče nemško novinarstvo opustilo vse očitanje in hujskanje zoper klubove člane, pa skupno s poslanci delalo za blagost slovenskega naroda in mile domovine. Le v slogi je moč! V Ljubljani 31. dan decembra 1883. Stalni eksekutivni komite klubu slovenskih poslancev kranjskega deželnega zbora. Iz predstoječe prevzvišenemu gospodu ministerskemu predsedniku vposlane izjave je raz-vidljivo, da se hočejo naši slovenski deželno-zborski poslanci vendar enkrat z važnejšimi stvarmi pečati in želje svojih volilcev izpolnjevati. Pač skrajni čas je, da se za narod, t. j. za ljudstvo nekaj zgodi, in v prvej vrsti so k izvrševanji narodu potrebnih in koristnih reči poklicani od ljudstva izvoljeni poslanci. Z veseljem prečitali smo to nam došlo izjavo in nova nada napolnila je naše srce, ko smo zvedeli, da so naši zastopniki, nad katerimi smo uže obupali, drugo pot ukrenili in da hočejo gmotno blagostanje naroda povzdigniti. Ako bi naši deželnozborski poslanci novo si stavljeno nalogo res vedno vestno izvrševali, izpolnile bi se vse one naše tirjatve, katere smo dosledni našemu programu vedno v imenu ljudstva v nje stavili, in z veseljem bi jih potem tudi mi zmerom podpirali. Jako potrebno bi bilo, da bi skrbeli naši zastopniki za vpeljavo v našem listu vže mnogo-krati poudarjane obrtniške šole v Kropi, vino-gradne in poljedelske šole v Rudolfovem, prepotrebne železnice na Dolenjskem, dalje za boljše deželne in okrajne ceste, posebno pa za olajšavo mnogovrstnih v naših člankih uže obilokrati omenjenih kmetiških bremen. To bi bile glavne točke, katere bi nikakor naši poslanci prezreti ne smeli. Naših zastopnikov prva naloga naj bi bila, za zboljšanje materijalnih razmer vstopiti in ne vedno le edino jezik zastopati. Res je sicer, da moramo za ravnopravnost in povzdigo našega jezika skrbeti, da ne smemo tujega jezika v škodo domačega v našej deželi gospodariti pustiti, toda pomisliti moramo tudi, da nam je nemški jezik pri sedanjih razmerah neobhodno potreben, da brez njega naš rod niti živeti ne more. Vsak pameten mož bode priznal, da smo le s pomočjo nemškega jezika do izobraženosti in veljave pri- i Zabavni del. Prva brzda na literarnem tiru. Humoreska, polski spisal J. Bližinski. O spomini čarodejnih let mladosti! ne vi vsi se vpisujete z rožnatimi črkami v knjigo poznejšega predočevanja. So med vami nekateri, ki pri v minulost zagreznjeni misli vzbujate raje rudečico osramotenja na licu, kakor nemili obraz bolestnega doživenja. Enega od podobnih spominov hočem pred-očiti vam čitateljem in izpovedati dogodek stvarno ter vzbuditi v vas sočutje k človeku, kateri sem bil jaz sam v svojej lastnej osebi. Zgodilo se je to nekoliko pred dvajsetimi leti. Bil sem tisti čas četrtorazrednik z ene varšavskih šol, da ne povem katere, to lahko sami razumete. Imel sem pa od najmlajših let v sebi klico pisatelja. V sredi svojih sovrstnikov nisem improvizoval samo enkrat glediške igre, sam pi-sajoč komedije in drame, katere, nikdar tiskane, niso doživele sedanjih časov, če tudi so bile od nas igrane ter vživale odobrenje, ker sploh razen igralcev gledalcev ni bilo. Pisal sem tudi verze in povesti v stilu, ki je vzbujal veliko začudenje od sovrstnikov, katere sem pa vsled urojene skromnosti skrival pred starejšimi, misleč celo, da bi bilo mi bolje v zemljo zakopanemu biti, kakor doživeti, da bi to emancipovanje došlo v javnost. Toraj lahko zapopadete, koliko me je veljal dogodek, katerega vam povem. Bilo je ob času prednašanja vero nauka in morale (nrava). Profesor, ki nam je razlagal ta predmet, držal nas je vrlo strogo in šale ni poznal, toraj je bilo tiho, kakor bi po maku zaspal. Poklican od njega že v tem tednu, sem bil gotov, da me ne vpraša, vzel sem toraj ob času prednašanja in izpraševanja sovrstnikov pred se „bruljon“ in prelistoval ga po svojej šegi. Gotovo je že vsacemu znano, kaj je to: dijaški Mbruljon“; namreč neka sorta zapisnika, v katerem najdeš vse, kakor v Babilonskem stolpu zmešane jezike in umetnije, tu basen poleg figur geometričnih, tam splošno zgodovino s kemijo in algebro in povsodi nosove, usta, roke in različne ude v sredi psov, maček, ptičev in take vrste zverin, kakor bi bile iz skrivnega raz-odenja vzete. Vsak dijak je umetnik v povojah, skoro nisem poznal nobenega, ki bi ne bil imel veselja k risariji predmetov iz nature. Tega ni manjkalo tudi v mojem „bruljonu“, ki je bil še vrh tega napolnen z plodovi pisateljske nadarjenosti. Ta toraj bruljon položivši pred sabo in skrit za hrbtom tovariša, ki je sedel pred menoj, pisal sem članek, namenjen za časopis, izdavan od pobratimcev četrtorazrednikov, čegar urednik sem bil jaz. Ta časopis (v resnici le pismo, ker ni bil tiskan) izdajali smo v obsegu pol pole dvakrat na teden in čitati so ga smeli le samo naročniki. Pisal sem članek le brzo, kajti danes popoludne bi imela nova številka iziti, a vsebine je manjkalo še za četrtino. Zatopljen v delo pozabil sem na prednašanje in gospoda prefekta, ko me v takem stanu zdrami glasno, skozi nos izgovorjeno vprašanje: „Kaj on tam piše?“ — kateremu sta sledila dva sunljeja v bok od mojih tovarišev, v znamenje, da naj se čuvam. Vstrašil sem se; a ko položivši bruljon brezobzirno še na mokro pisanje, dvignem oči a vgle-dam tudi pred sabo g. prefekta; nisem vedel, kedaj je stopil s katedre. Surov in ironičen njegov pogled dozdeval se mi je v tem času sličen Meduzi. »Pokaži no, ljubej, nad čem si se takd po-naglil, he, namestu da bi pazil, kaj jaz pred-našam ?“ je rekel, vzemši iz mojih rok bruljon, katerega shraniti nisem imel časa, niti moči. — „V kot!“ je dodal, grede z snopičem na katedro. Stati v kotu, bila je najnižejša kazen v šolskem kodeksu; a mehanično, ne da bi zamogel razmišljati, kaj bo iz tega nastalo, izlezem s klopi ter stopim k peči. Gospod prefekt vsedši se na katedri, začel je pregledovati bruljon, glasno izrekaje v njem svoje mnenje. šli in da bi brez njega nikoli ne bi to dosegli bili, kar smo. Toraj spoštujmo nemški jezik in bodimo edini vsi narodi, ker je to ne samo državi, temuč tudi vsakemu posameznemu v prid. Še miren naš kmet, kateri ne pride toliko v dotiko s6 sosednimi deželami, ne želi kitajskega zidu okolo naše dežele, ker je istina, da moramo, hočemo in smemo se sosedi občevati. Sicer pa je samo ob sebi razumljivo, da v Avstriji le edin državni jezik biti mora in da mi sč svojo slovenščino še nismo na istej stopinji, da bi zahtevati smeli, naj bo naš jezik državni jezik. To je misel vsacega poštenega Slovenca, kdor pa ni tega mnenja, je zoper Avstrijo in — državi nevaren človek. Toraj naj se naši poslanci potezajo bolj za gmotni, kakor jezikovni napredek naroda, in ljudstvo jim bo hvaležno. H kroniki zločincev. Strašanski roparji in morilci, katerim je dunajska policija z veliko natančnostjo na sled prišla, izročeni so uže postavi, da človeški družbi za zmerom neškodljivi postanejo. Ljudstvo modernega našega časa je sicer oddaljeno od vsacega maščevanja, toda razžaljeni čut osobne svobode se postavi in ljudstvo zahteva strogo kazen onim, kateri so se na človeški družbi tako nečloveški pregrešili. Roparska banda, katere glavar je bil Hugo Šenk, in deležniki hudega zločinstva v Eisertovej banki ne bodo in ne smejo svoji osodi oditi. Mi bodemo, kadar bodo velikanska zločinstva po polnem znana in dokazana, vse natančno poročali, danes pa hočemo v kratkem našim čita-teljem živinsko početje zločincev, kateri so v najnovejšem času vse dežele vznemirili, opisati. Kakor je bilo vže v drugih časnikih čitati, izginilo je več ženskih oseb na dolgo neznan način. Policiji se je posrečilo, to zastavico rešiti in z gotovostjo se sme reči, da so bile te osebe šiloma umorjene. Kakor se je dalje razodelo, je morilec teh nesrečnih žensk bivši vojak in pozneje kaznenec Hugo Šenk, kateri je vedel z vsakovrstnimi sleparijami žrtve svoje hudobije tako daleč oslepiti, da se mu je priložnost vdala, jih na posameznih krajih umoriti in oropati. Pri tem zločinstvu bili so deležni tudi njegov brat Karol Šenk in ključarski pomagač Šlosarek, katera sta se v kaznici v Kamniku seznanila. Hugo Šenk je bil rojen 11. marca 1849 v čechu. „Bedarija nekaka namesto nauka, he! Kaj je to? ,Razdelek naukov. — Nedelja: prazniško opravljenje, cerkev, ples, sprehod ali kaj podobnega. Popoludne sprehajanje, agitacija ecetera (in druge) tem podobne". — Kake so tč ecetera tem podobne? he!... znabiti cel6 pasje maše!... hebes!" Treba je vedeti, da je g. prefekt imel navado imenovati nas hebese. Prevrnil je nekoliko listov. „Ha, ha, ha! Improvizacija." Pod tem zasebnim naslovom nahajal se je opis necega balu, podprtega z okom petnajstletnega samovidca. „Kaj te to? Romane piše, ali bolje bedarije, a naloge nikdar ne zna, he? počakaj!" in prevrnil je dalje liste. — „Aha! vnovič roman ... a kakšna pisava! kaj sem hotel reči, praska kakor kokoš." In bolje se posadivši je čital počasi zlog za zlogom, ker v resnici nisem pisal posebno razločno in zraven še ni manjkalo pre-črtovanja in popravkov: — „V teh dnevih zgodil se je dogodljaj, kateri ne razločuje le razbrzdano spohotnost z ničemno podlostjo, marveč spoliotno razbrzdanost s podlo ničemnostjo." — ^Nerazumno je, kdo ga je učil tdke razbrzdanosti pojmiti? he!“ G. prefekt je začel pregledovati opis škandalozne, brutalne historije iz vrste teh, o katerih dijaku vedeti se ne spodobi. Toda po nekolikih Njegov oče bil je deželne sodnije svetovalec, dva brata bila sta vojaška zdravnika in tretji brat je zdaj višji uradnik. Druzega nezaslišanega zločinstva v gori omenjeni Eisertovi banki na Dunaji je pa neki Pon-gratz jako sumljiv. Pongratz je bil uže večkrat zarad tatvine, sleparije, goljufije, razžaljenja straže i. t. d. v zaporu in je ne davno iz neke ogerske jetnišnice pobegnil. Pretekle dni vstopil je Pongratz z drugim človekom v Eisertovo banko ter navzočega Eiserta povprašal, mu li hoče ruske rublje zamenjati. Eisert reče, da je zadovoljen in Pongratz seže v žep, toda mesto denarja vrže Eisertu peska v oči in ga hudo z kladivom po črepinji udari. Eisert naglo hiti na dvor, a drug zločinec za njim in ga nevarno rani. Med tem časom umoril je Pongratz v sosednji sobi navzočega majhnega sina Rudolfa in mlajšega brata je smrtno ranil. Usmrtenega Rudolfa so minole dni uže pokopali, toda oče in mlajši sin sta še zmerom v smrtni nevarnosti. Pri omenjenej priliki odnesel je Pongratz 3000 gold., od katerih so pa pri ujemi iu njegovih pomagačih le še par krajcarjev našli. Mislijo, da so denarje zakopali. Kako žalosten je začetek tega leta pričajo še sledeča zločinstva: Delavec Fran Rosler v Beču naznanil je 12. t. m., da ga je neznan, kakih 25 let star mož, sč sivim klobukom in gospodsko obleko na cesti napadel in ga vsote 4 gold. oropal. Ko je Rosler na pomoč klicati pričel, zažvižgal je neznan ropar in takoj prihiteli so še štirji drugi roparji svojemu tovarišu na pomoč. To se je pripetilo popoludan ob 3. uri na javni cesti. Pred kratkem umoril je tudi nek Menhart svojo ženo v spanji s tem, da ji je razbeljeni žrebelj v prsi porinil. Tudi v Lvovu se je nekaj strašnega pripetilo. Nek mož vstopi v stanovanje železniškega uradnika ter se sekiro edino doma navzočo hčer uradnikovo po glavi vdari, da se je takoj zgrudila. Potem je vse vrednosti pobral in jo popihal. O njem ni duha ne sluha. Ranjena hči uradnika je uže umrla. Žalostno je sicer, da moramo tako strašne in neprijetne reči poročati, a dobrega se dandanes že nič več ne zgodi. Toda upajmo, da se take prikazni v socijalnem življenji ne bodo „Hebes! take reči bode opisoval! ... in ,Očenaš‘ zna? he!" Dozdevalo se mi je, da stojim na iglah, niti nisem vedel, kam oči obrniti; iz vseh kotov sobane gledale so ndme oči tovarišev, brezobčutno se posmehujočih, ter kazali se jeziki in „osli.“ G. prefekt je čital dalje: „Komet. Časopis romantično-klasičen, izhajal bo periodično dvakrat na teden; članki bodo zanimivi. Naročnina za naprej za vsaki mesec I gl. Glavni vrednik ..." in čital je moje imč. „Gratuliram gospodu glavnemu vredniku! v lice mu tje pod peč, ali bolje na kolenah . . . prosim klečč! . . . Hebes! . . • članki zanimivi; počakaj! prospekt bo skorigiral (popravil) g. inšpektor." In vnovič je prevrnil nekoliko listov. „Kaj je to, verzi?.. „Za štambuh kolegov;...“ najprej ti je treba vedeti, da se ne govori „štam-buh", marveč imčnik ... hotel sem reči ... imenik, razumeš" — in čital je en zlog za drugim: O koliko spominov in mile pOmnitko! 'Razvozlajo dalje jaz klobčiča nitke, "Nahajam prijaznost a bratovsko ljubje, „In trajno vzajemnost, ljubljeno ganutje . ..“ »Ljubje in ganutje, prežali rimi in tudi „sens", hotel sem reči nesklad. A kaj je to? pomnik!'" Zganil sem se, ko je začel čitati počasi, be- ...Ja «»* L OriA/ln « dostikrat ponavljale, ker si morajo policije prizadevati, da takim nevarnim ljudem pravočasno še rokodelstvo ustavijo. Izvirna dopisa. Iz Ljubljane, 14. januvarja. V Vašem časniku razpravljajo se večkrat važne zadeve, katere so vredne občne pozornosti. Tako sem bral v enej zadnjih številk „Ljudskega Glasu", da bi bilo potrebno pri sedanjem vremenu mestne ulice z peskom ali žaganjem posipavati, kar se pa ne zgodi povsod. Tudi ste predlagali, da bi se mladini napravljanje drsalnic i. t. d. prepovedati moralo, ker se drugače lahko velike nesreče pripetijo. Ravno danes izdrsnilo je na Starem trgu na takej drsalnici nekej gospej tako hudo, da si je roko zlomila. Žalibog morajo pri nas vselej nesreče povod k odstranjenji nepristojnost dajati. Velika neprilika v Ljubljani je tudi v Vašem glasilu uže omenjeno prekupovanje na trg pripeljanih reči. To prekupovanje ni samo kupo-valcem v škodo, temuč tudi kmetiškemu stanu, ker bi svoje blago lahko dražje prodajali. Pri vsem prekupovauji ima le branjevec lep svoj zaslužek, ker ceno kupljene stvari mestjanom drago prodaja. Vzrok, da se prekupovanje ne odpravi, je ta, ker bogatini škodo, oziroma dra-gino ne čutijo in za reveža se pa nihče ne briga. Ljubljanski gospodje peki kaj dobro napredujejo, kar se iz tega sklepati sme, da zidajo ali kupujejo velike hiše in pečejo — majhen kruh. P rij /sem tem so pa še ošabni in vsakemu, kdor jim čez majhne žemlje potoži, ironično od-govorč: „Žemlje niso nikoli premajhne, in vsak se ž njimi lahko nasiti, komur pa ena ne zadosti, temu zadosti šesta ali sedma". Ti srečni obrtniki bi za ta slučaj, ako bi se tarif za kruh vpeljal, uže nekoliko bolj pohlevni postali. Mnogo se v našem mestu tudi čez slab petrolej toži. Posebno slab je iz Reke pripeljani. Naši trgovci morali bi pri naročilu tega blaga jako paziti, da ne spravijo sebe in kupovalce v škodo. Na Glavnem trgu je še zmerom slaba navada, da se korbe s zeliščem i. t. d. na tla postavljajo. Vsled tega se prerado pripeti, da se blago oskruni in kedar je deževno vreme, z blatom onesnaži. Tudi ta neprilika znala bi se odpraviti, „Po vrnitvi od počitnic, zapoznil sem se prvi dan. Prvo uro od 8 do 9 imel je P. (imč je bilo izpisano) profesor arytmetike, dostojen človek od vsake strani, počasen, verujoč vsem dijaškim izgovorom in namislom ..." — „Hebes! profesorje bo opisoval!. . . hotel sem reči vrednik ..." in ozrši se po klopčh je zaklical: „Primos! idi in poišči gospoda inšpektorja." Primos je odšel, a g. prefekt je čital tiho zase „pomnik“ močno me potlačivši, ker naslikal sem v njem z dosti živimi barvami dva ali tri profesorje. Med čitanjem je pogledal parbarti grozno n&-me izpod čela, nekaj zase mrmraje. Skončavši, prevrnil je zopet par strani in našel nov predmet h kritiko vanju: BVnovič: „Verzi za štambuh"... stihot-vorstvo!.. gotovo tako modro, kakor prejšnji:" „Mesci za mosoci teko, „Komaj so nastopili, že daljo grodo, „Le jaz še zmir’ beden, ubogi, „Obhodil brezvspošno sem stezo okoli, „Ne da bi si iskal tam krone.” „Oslovo krono, hebes!" „Ker prijatelji taki bole so vrano, *Od čednosti, ki 'meli bi srca navdane, „Ki duh jih moj že od davna išče.“ No, veste kaj!. -. vrednik . .. hotel sem reči, hebes! po dvanajstej boš skladal verze z g. in- ^ špektorjem." (Konec prih.) ako bi prodajalke svoje korbe — kakor je to v drugih mestih navadno — vsaj na klopi postavljale. Še mnogo imam na srcu, pa nehčem in ne-morem vsega danes povedati. Znabiti se oglasim prihodnjič. Z Bogom! K. P. Iz Horjul. Do zdaj niste še menda nobenega dopisa iz Horjul v Vašem cenjenem listu priobčili, premda je »Ljudski Glas“ pri nas jako priljubljen, ker nam zmerom jedernate in resnične stvari prinaša. Da pa tudi od nas kaj izveste, namenil sem se, Vam sem ter tja kaj poročati. Za danes sicer nimam nič posebnega, ker se pri nas prav malokdaj kaj novega pripeti. Mi živimo tukaj v miru in se ne brigamo dosti za politiko, ker vemo, da je ona le za gospode koristna, za kmeta pa pogubonosna. V naših krajih se mnogo pečamo z izvažanjem bukovega in smerekovega lesa, kar nam tudi nekoliko zaslužka prinaša, tako sicer, da nam naši dohodki zadostujejo k vsakdanjemu življenji in da nam ni treba posojila iskati pri tistej Vrhniškej posojilnici. Mi tukaj v gospodarskem oziru v primeri k drugim krajem še precej dobro napredujemo, ker imamo spretnega, poštenega župana, kateri nas dobro vodi. Ta naš župan gospod Šušteršič je uže šest let občinski predstojnik in bode menda, ako bode težaven svoj posel še naprej prevzeti hotel, zmerom naš voditelj, ker ga občani uže poznamo in ker je njegov oče, kateri je nad petindvajset let pri nas županoval, svoji rodbini simpatije vseh tukajšnjih posestnikov pridobil. Naša občina je velika, ker tudi nekatere vasi Vrhniške in Polhovgradske fare pod njo spadajo. Toraj nam je tembolj potreba pametnega župana, da vse v redu napredava. Sploh je pa vsacemu županu gledč vnajnih stvari potreba duševne spretnosti in natančnega znanja občinskih razmer, ker se pri uradnijah čestokrat le na podlagi županovega poročila potrebno ukreniti more. Tako n. pr. pri odmerjenji vojaške takse. Kakor župan imetje dotičnika presodi, tako se taksa odmeri in ako bi župan ne vedel in znal natančno poročati, postala bi škoda državi ali plačevalcu. V tej zadevi sme se pač na našega g. župana vsaka uradnija zanašati, ker njemu je vsak posamezni občan dobro znan. S tem sklenem svoj dopis z obljubo, da hočem v kratkem kaj več poročati. Domače zadeve. — (Premilostivi naš knezoškof) so, kakor iz zanesljivega vira poizvemo, jako nevarno oboleli. Pričakuje se vsak čas njih smrt. Čudno, da slovenski časniki o bolezni knezoškofovej nič ne poročajo. — (Deželni poslanec.) Nedavno prišel je od zborovanja nek deželni poslanec (pa ne kranjski) domov in kmetje ga vprašajo: »Zakaj se v časnikih nikoli ne čita, da ste tudi Vi kaj govorili?" On odgovori: »Možje, Vi ne razumite tega. Ne berete li večkrat v časnikih: »Splošno mrmranje." Vidite, mej temi sem tudi jaz." — (Laibacherica) izhajala bode, kakor aek tukajšnji list poroča, trikrat na teden v slovenskem jeziku. Ker je poročevalec tega jako Nezanesljiv, mu ne moremo verovati. — (Zavratna bolezen ali difteritis) V Ljubljani, posebno pavLjubljanskej okolici, zopet razsaja. Nedavno obolelo je nekemu tukajšnjemu višjemu uradniku šest otrok na zavratnici, katerih je eden tudi uže umrl. Treba je toraj na otroke dobro paziti, ker je ta letni čas najnevarnejši za to bolezen. — (Pogreb gosp6 Baumgartner-Ter-pinčeve) včeraj popoludan ob 3. uri bil je jako sijajen. Pred rakvo peljal se je voz, na katerem so bili mnogovrstni krasni venci v piramidni podobi nukupičeni. Med drugimi odličnimi gospodi zapazili smo |pri pogrebu tudi gosp. deželnega predsednika barona Winklerja, župana gosp. Grassellija in deželne vlade svetnika gosp. barona Wurzbacha itd. Pogreba udeležilo seje mnogo ljudstva, kar nam priča, da je bila pokojnica jako priljubljena. Raznovrstni zavodi, mej temi tudi sirotišnica, katerej je bila velika dobrotnica ranjka, izkazali so ji zadnjo čast. Vsi delavci in delavke iz Terpinčeve tovarne so svetili. Kakor se čuje, je bila ranjka zmerom pripravljena, revežem pomagati in obžalovati je, da je blaga žena tako rano svet morala zapustiti. — (Ustrelil) se je včeraj zvečer v svoji sobi pri „Slonu" topničarski nadčastnik Hribar. V zadnjem času bile so finančne njegove razmere jako neredne. Samomorilec občeval je predvče-rajšnem še v veselej družbi in nihče ne bi bil mislil, da ga vest tako hudo teži. — (Konj splašil) se je danes zjutraj ob x/i9 uri na Fran Jožefovem trgu ter od kme-tiškega z lesom naloženega voza štango odtrgal, s katero je po Glavnem trgu dirjal. Dolgo ga niso mogli ustaviti. Podrl je majhno deklico, katero so hudo ranjeno domov prenesli. Ker je danes tržni dan in mnogo ljudi na trgu, utegnila bi se še večja nesreča pripetiti. — (Policaji prijeli so) predvčerajšnem več oseb na Šentjakobskem trgu in jih oblastniji izročili. Kaj so zakrivili, je do zdaj še tajnost. — (Dienstmann ali postrešček), o katerem se je po Ljubljani minole dni toliko govorilo, da se je po izneverjenji večje vsote denarja ustrelil, se je — kakor slišimo — zopet prikazal. Izročili so ga takoj sodniji. Še enkrat opazimo, da se nam je tako poročalo, toraj ne moremo za resnico biti porok. — (Pobegnila) je včeraj soproga nekega tukajšnjega obrtnika ter precejšno svoto denarja soboj na pot vzela. Ker je stvar jako delikatna, nehčemo dalje to zadevo razpravljati. — (Pogovori.) Jaka: „Kje pa je ono jezero, katero se po »Slovanovem" mnenji v veliko slavjansko morje izteka?" — Tone: »No, to je vender našadomovina »Slovenija." - Jaka: »Motiš se, to je le banka »Slovenija", katera je uže davno po vodi splavala." — Tone: »Prav imaš, a ubogi akcijonarji so se pa menda potopili." — Jaka: »To je naravno, ker niso bili pri banki »Slaviji" zavarovani." — (»Pravnika") vredništvo prevzel bode gosp. dr. J. Tavčar. — (»Slovana") druga številka izšla je 10 t. m. Mej vsem, kar prinaša je najbolj zanimiva njegova trditev, da je nemški jezik za Kranjsko popolnem nepotreben. Mi smo pa prepričani, da je nemški jezik za našo deželo potrebnejši, nego od nekaterih gospodov tako čislani in zaželjeni češki ali celo blaženi ruski jezik. Oj tužna domovina, ki imaš take, vsakemu napredku sovražne može! — (»Edinost"), znani pošteni v Trstu vre-dovani časnik, stresel je zopet v svoji 4. številki »ljubljanskega zavijača" ali »Slov. Narod" v priobčenem dopisu iz Notranjskega. »Narod" spre-vidivši, da se je uže pri vseh slovenskih časnikih zasovražil, ker le napade, surove, grde laži prinaša, hlini se toraj v svojej 11. številki »Edinosti", češ da so njegove kritike »dobrohoteče." Dalje toži čez to, da mu hočejo gospodje od »Edinosti" imponirati z »Ljudskim Glasom." No, pritožuj se zavijač, kolikor hočeš, k svoji nekdanji gloriji ne boš nikdar več prišel, ker te uže vsi, posebno pa vrli Notranjci, predobro poznajo. O tebi velja: Ipsc se interfec.it! Jeli? Drobtinice. — (Samomor.) V Beču obesil se je neznan mož. Pri nesrečnežu našli so se svinčnikom napisani listek, v katerem se poslavlja °d svojih otroc ter uzrok samomora imenuje proveliko revščino, v kateri mu ni moč sebe in otrok preživiti. Pač žalostno znamenje naših časov. — (Iz Mostara) se nam piše, da so zunaj mesta našli zaklad. Zakopan je bil kaka dva čevlja globoko. Zaklad obstoji iz zlatnine in srebrnine in je vreden kakih 20 000 gold. V katerem času in od katerega je bil ta zaklad zakopan, do zdaj še nij znano, mislijo pa, da ga je kak bogat beg v času zadnje vojske skril, ne da bi mu bila priložnost dana, ga zopet vzdigniti. Denar so deponirali v državnej bla-gajnici. — (Odvetnikova tožba.) Necega odvetnika, kateri je malo dela imel, sreča star znanec ter ga pozdravi in vpraša: »No, kako se imate?" — »Hvala/ odgovori mu ta, »ne morem tožiti!" — (Ostanke umrlega laškega kralja Viktor Emanuela) prenesli so 9. t. m. v Panteon. Sprevoda vdeležilo se je 25000 osob. Pri pogrebu igralo je 85 band, ves grob je bil pokrit z venci. — (Milijonarj ova oporoka.) V Bello- vi 11 e (Illinois) umrl je trgovec Julij Kee ter zapustil pet milijonov goldinarjev. To velikansko premoženje namenil je ubogim družinam, katerim naj bi se brez razločka vere prosta stanovanja podelila. V to svrho zidali bodo mnogo hiš. Kako srečna bila bi naša dežela, ako bi tacega dobrotnika našla, toda primanjkuje ji takih dobrosrčnih bogatinov. — (Nunski samostan pogorel) je pred nekoliko dni v gori imenovanem Bellevillu. V četrtem nadstropji, kjer 'je dvajset sester in šestdeset deklic spalo, nastal je ogenj in spavajoči prebudili so so še le vsled velicega dima in žarečega plemena. Obupnost ubogih žrtev bila je tom večja, ker so bile po hišnom redu vse duri zaprte in ključi vunajnih vrat pri samostanski prodstojnici spravljeni. Rešitve ni bilo od nikoder pričakovati, in nekatere deklice so skočile skozi okno na cesto, kjer so mrtve obležale. Ostalo dohitela je pa tudi smrt po ognju. Predstojnica ležala jo mrtva na tleh tor obdana od petnajst deklic držala je v rokah sedemletnega otroka. — (V rakvi prebudila) se je pred par dnevi šostnajstletna Ema Weitoker, hči bogatega trgovca v Lon 2-10 po noči 5-27 » 5-45 zjutraj Gradec » 11-59 po noči 12-58 popold. 6-10 zjutraj 9-30 zvečer 10-40 dopold. — Maribor » 1-19 » 2-2:-! » 8-20 » 11-41 po noči 2-28 popold. — Celje » 2-43 » 3-51 10-29 dopold. 1-50 5-35 » 6*— zjutraj Laški trg » — 4-28 » 10-46 2-06 5-58 » 6*22 » Rimske toplice . . » — 4-20 > 10-58 » 2-17 » 6•15 zvečer 6*37 » Zidani most . . . » 3-25 zjutraj 4-43 » 11-35 » 2-43 » 6-47 » 6-58 » Ljubljana .... » 4-45 » 611 zvečer 1-28 popold. 5 • 45 zjutraj 9-55 » 9 • 21 zj. prih. Postojina » 6-03 » 7-51 » 3-36 7-52 » 1-31 po noči — Nabrežina .... » 7-44 » 9-34 > 5-48 » 10-03 dopold. 5-14 zjutraj — Trst Prihod 8-10 » 10- > 6-23 zvečer 10-38 » 6 08 * — Iz Trsta na Dunaj. Postaje Jadrni vlak Brzovlak Poštni vlak Mešani vlak Osobni vlak Trst Odhod 8 • — zvečer 6-40 zjutraj 10-05 dopold. 6-— zvečer 8-15 zvečer Nabrežina .... 8-42 » 7-14 » 10-55 » 6-47 » 9-44 » — Postojina .... » 10 13 » 9-11 dopold. 1-42 » 9-22 » 1-53 po noči — Ljubljana .... » 11-28 po noči 10-43 » 3-39 » 12 • 10 po noči 2-25 zjutraj 5-45 popold. Zidani most . . . 12-47 » 12-34 popold. 5-31 2-25 > 8-15 » 8-11 zvečer Rimske toplice . . — 12-47 » 5-43 2-39 » 8-33 » 8-28 » Laški trg > — 12-59 » 5-54 » 2-52 . 8-50 » 8-43 . Celje » 1-28 po noči 1-17 » 614 zvečer 315 . 9-19 dopold. 9-04 zv. prih. Maribor » 2-55 » 2-47 » 8-30 » 5'55 zjutraj 12-52 popold. — Gradec » 4-22 zjutraj 4-24 . 10-58 » 8-20 » 4-35 » — Miirzzuschlag . . . » 6-30 » 6•52 zvečer 2-15 po noči 11-46 dopold. 9-30 zv. prih. — Dunaj Prihod 9-40 » 10-- » 6-34 zjutraj 4-50 popold. Tržne cene v Ljubljani 12. januvarija 1884. Hektoliter banaške pšenice 8 gold. 73 kr.; domače 7 gld. 9G kr.; ječmen 4 gld. 71 kr.; rež 5 gld. 20 kr.; ajda 5 gld. 4 kr.; proso 5 gld. 20 kr.; turšica 5 gld. 40 kr.; oves 2 gld. 92 kr.; 100 kilogramov krompirja 2 gld. 86 kr. MBrez te varstvene znamke, postavno zavarovane, ima se to zdravilo po dr. Maliču smatrati kot ponarejeno. Cvet zoper trganje po \v.y.;.:.;.x.>sy.v.;.f.j.‘.y.v.;.X.v. Zahvala. Podpisani zavaroval sem svoje pohištvo pri c. Ur. priv. Grafiki vzajemni zavarovalnici za GOO gold. Ker mi je zavarovano pohištvo nedavno pogorelo, prišel je takoj škodo pogledat in cenit nadzornik te zavarovalnice, g. JrlizdoJjiun Lgg, z v okrožnim poverjenikom g. SPco/lcom, in čez par dni prejel sem vso zavarovano vsoto. Zahvaljujem se najtoplejše slav. vodstvu omenjenega zavoda v Gradcu, g. nadzorniku ter gospodu Škofiču, kateri mi je vse brezplačno storil. To društvo je tedaj izredno solidno in priporočam. je prav toplo vsacemu. V Blagovici dni 5. prosinca l. 1884. Jarnej P e stotnik, posestnik. olje, najboljše vrste, izborno zoper bramore, pljučnico, kožne izpustke in l>cz gavne otekline, 1 steklenica 60 kr. Anatomska nstna voda, najboljše za ohranjenje zob ter zobnega mesa in takoj odpravi smradljivo sapo iz ust- 1 steklenica 40 kr. Kri čistilne kroglice, c. kr. priv., ne smelo bi se v nijednem gospodinjstvu pogrešati in so se uže tisučkrat sijajno osvedoCile pri zabasanji človeškega telesa glavobolu, otrpnenih udih, skaženem želodcu, jetrnih in obislnih boleznih, v Skatuljah h. 21 kr.; jeden zavoj s ti. skatuljami 1 gold. 5 kr. Razpošilja se le jeden zavoj. Naročila iz detele izvrše se takoj v lokami pri »Samorogu" Jul. pl. TRNKOCZY-ja na Mestnem trgu v Ljubljani. C. fgg kr. privilegij za zboljšanje šivalnih strojev. Ivan Ljubljana, Marije Terezije cesta, hotel „Evropa“. Zaloga raznomtnili Srninih strip za rodovine in rokodelce, za rabo vsakršnemu potrebnemu šivanji. Izdelo-valnioa Strojevih stopal in posameznih delov. — Zaloga šivank, ovirna in olja. — Vsak pošten trgovec, šivilja in privatna oseba dobi proti prav malej doplači na mesečne obroke v znesku S grld. njegovim zahtevam primeren šivalen stroj; poroštvo dajem na pet let in zastonj poučujem. Tudi pri meni ne kupljene šivalne stroje popravljam.