KRIZANTEME
GUSTAV STRNIŠA
Mali Metki je umrla mati. Sirota je bila zelo žaJostna. Osamljena je hodila po zapuščenem, domačem vrtu in milo plakala. Svoje svetle solzice si je brisala z zlatimi lasmi.
Okoli nje pa je vladala pozna jesen. Listje je že popadalo z drevja. ki je golo strmelo v žalostno deklico. Veje so šklepetale v vetru, da je je bilo kar strah. Zazdclo se ji je, da jo umirajoča drevesa vabijo v svoj koščeni objera. Kar umrla bi same groze!
Vrnila se je v sobo, kjer je sedel njen očka, ves nesrečen in otožen. Obje! jo je in pritisnil na srce.
Metka ga je pobožala po licu in ga vprašala:
»Kajne. da bo zdaj kmalu praznik vernih duš?«
»Seveda! Zakaj to vprašaš?« je odvrnil očka.
»Rožice bova morala nesti na grob!« je odvrnilo dekletce.
Spet je odbrzela na vrt. Pogledala je, ali raste kje še kakšna za« puščena rožica, da bi jo prihodnje dni odnesla na materin grob.
Nobene cvetke ni bilo. Spomnila se je na lepe, ponosne dalije. Še pred dvema dnevoma so živo cvetele in prijazno vabilc deklico:
»Natrgaj nas! Veseli se nas!«
Pa jih jc poljubila mrzla slana s svojim smrtnim poljubom. Kakor ožgane so povesile glavice in mrtve popadale na gredice. Krasni cveti so bili zdaj kakor gnile gobe.
»O ti hudobna slana! Zakaj si mi vzela moje rožice? Kaj naj zdaj nesem svoji mamici na grob? A[i Tiaj ga pustim. da ostanc žalosten in zapuščen?« je tarnala deklica.
Zamišljena se je vrnila v sobo.
Zunaj je zavladal jesenski hlad. Metke ni zeblo. Še toplo ji je bilo. Njene oči so vročično sijale. Ubožica se je nekoliko prehladila in kuhala jo je vročica.
Oče je odšel iskat službo. Tako je hodil dan za dnem, teden za tednom in se vedno vračal truden in žalo<5ten. Hudo mu je bilo. Mu» čila ga je skrb. Dolg na njegovi hifici je rastel in bal se jc, da ne bi zapel boben in bi mu upniki hišice ne prodali.
Mctka jc odprla okno in sc naslonila nanj. Sonca ni bilo nikjer. Lahne mcglice so plavale v daljavi. Nebo je bilo nekam oblačno. Deklici je postalo dolgočasno.
Lahen mraz ji je stresel šibko telesce. Hotela je zapreti okno.
Pa je zagledala v zraku prvo snežinko. Lepa, bela kakor nežno peresce se je spuščala k nji na zemljo.
Metka jo je opazovala.
Snežinka je zaplesala nad njo. Spustila sc je prav k nji. Dcklica je stegnila roko in odprla dlan. Začutila je snežinko. Ni se raztopila.
Na Metkini dlani je nekaj zatrepetalo. Že je stala na roki drobna
34
mala vila, velika kakor njen kazalec. Vila je bila popolnoma bela. Njes nega prosojnega telesca se je ovijal bel pajčolan.
»O, kako si lepa! Kje si se vendar vzela, ti ljubka, mila punčka?« se je začudilo dekletce. Hotela je vilo poljubiti.
»Ne poljubi me!« je zaprosila vila. »Ce me poljubiš, se takoj spet spremenim v snežinko in moram splavati dalje.«
Metka jo je slušala in se zamaknila v šepetajoče pripovedovanje iepe vile, ki je nadaljevala:
»Ko sem plavala visoko v zraku, sem začula tvoj vzdih. Hudo ti je, ker nimaš rožic, da bi okrasila grob svoje matere. Nesi me na vrt!«
Deklica jo je odnesla na gredico. Vila je pripovedovala:
»Jaz sem vila Snežinka! Vsako leto splavam na krilih prve snežinke na zemljo. Tedaj je na zemlji še vedno nekaj življenja. A borno je to življenjel Samo najbolj žilave rastline me še dočakajo in se bore s poslednji* mi silami prirode.
Jaz pa pridem, da ugasnem Iuč življenja tudi njim. Samo zaplešem nad njimi, pa že zasanjajo svoje zim--ske sanje.
Tudi danes sem priplavala s prvo snežinko na zemljo. Čula sem te. Za= smilila si se mi.
Tvoj vrtec je že prazen in hrez rož. Pa ti bom jaz podarila zadnje jesenske rože, ki me bodo vedno do» čckale.   Te   moje   rože   bodo   vedno
cvele na praznik Vseh svetnikov. Snežec jim ne bo škodil. Pazi pa, da jih ne poljubi njegova sestra, sovražna slana. Če jih ona objame, morajo umreti. Zakrivaj jih in pazi nanje v teh mrzlih nočeh! Pestro« bojne so moje cvetke. Nekatere so živordeče kakor tvoja otroška. goreča ljubezen. Med njimi so bele. čiste kakor tvoja nedolžna du« šica. Pa tudi take so, ki so temne in mračne kakor tvoja žalost,« je rekla vila. Splavala je in zaplesala nad gredicami.
Dekliea je videla, da je vila izginila.  Mesto nje je zazrla  spet drobno belo snežinko, ki jo je vetrc dvignil kvišku.
»Dobro se imej, deklica mila!«  je  začula poslednji  pozdrav  iz višave. vile pa ni bilo nikjer.
Zdaj se je ozrla na svoje gredice in zastrmela.
Povsod so brstele rožice. Preden je odšla Metka v hišo, so rasle povsod okoli same pestrobojne krizanteme. Vedno več jih je bilo.
Zvečer jih je deklica pokrila s papirjem. Res je prihitela slana na zemljo, pa ni mogla do njih.
35
Metka je na dan vernih duš okrasila grob svoje mamice. Imela je pa toliko cvetov, da sta jih z očetom še drago prodala, pa so še vedno po^anjali novi.
Vsi ljudje so želeli tega cvetja. Metka in očka sta pri tem precej zaslužila. Opomogla sta si za nekaj dni. Očetu se je zasmejala sreča, dobil je službo.
Izmed vseh krizantem najlepre je Metka odnesla na materin grob. Bile so tako krasne, da so se vsi čudili, ki so jih videli. Nihče pač ni slutil, da jih je okrasila s svojim čarom prelestna vila Snežinka.