324
Dopisi.
Iz Maribora 2. okt. Nek gospod — ? — se v časniku 55Tagespost" 28. kimovca ljuti, da se mi podravski in pomurski Slovenci domačega vladika radujemo ter vesele čustva svetu naznanjamo. Misli v dopisu iz Maribora 24. kimovca razgrnjene niso samo moje in R. B-ve, temoč misli slovenskega naroda sploh, ki je toliko let hrepenel po domačem pastirji; tega se lehko prepriča vsaka blaga duša ne v Gradcu, ampak med našim narodom. Tudi še Vam povem, da je dosti ljudi pri onoj svetečnosti solze samega veselja točilo, Boga slavilo in hvalilo za tolik dar. Prekuhane otrobe nam oponašate vele, da še za take radosti ni doba; menda mislite, da še le tedaj naj bi se radovali, kadar bi nas železna roka sovsema obinola ter narodnost zadušila. Take opomembe si ohranite za koga druga! Dopisnik pravi: ^Res je, da sekovski škofje niso vsele umeli slovenščine, vendar nikdo ne more tajiti, da ne bi vedno bili skrbeli za dušno in telesno blagost našo'4. Od leta 1219 — 1853 sta med 50 škofi morebiti znala eden ali dva slovenski (le poglejte imenik); tedaj je povse krivo Vaše ;,ne vsele", bolje bi se reklo, skoro nikdar, ali pa — nikdar. Kaj pa bi Gračani bili rekli dobivaje od postanka sekovske škofije same škofe, ki bi ne bili črke nemški razumeli? Ali menda ne imamo mi pod milim nebom ravno tistih pravic zato, ker smo Slovenci? Drugo je na sredi kolača sedeti in si kruh rezati, drugo umeven pastir narodu biti in za njegovo omiko skrbeti. Pastirstva, ki je ljudem nerazumljivo, še nikoli poštena duša ni zagovarjala. Mladi duhovniki so se res nabirali po našem kraji, vsaj drugih bi ne bili mogli potrebovati, pa dostikrat ste pošiljali radi najboljše našince kamo za Sokol ali na druge pretežke župe izgovarjaje se, da vsi nimajo na Slovenskem prostora. Za bistrejše bi ga že vsekdar bilo, zakaj pa bi vi ne bili zonimi zadovoljni? Vem, niso naši ljudje dajali sinov v učilnice, da bi se po nemških planinah in gorah plazili, temoč da bi svoje ljudstvo podučevali in uglajevali. Od leta 1849 je bila druga, pa za najnovejše dobe se je vzpet sprevrglo. Velite, da se je skrbelo za dušno pastirstvo. Dajmo! kako pa more kdo vreden dušen pastir biti, ki samo toliko svoj govor zna, kolikor ga je mati kakih 12 let naučila? Komur
je mar, da uspešno deluje v Gospodovi gorici, mu je treba narodni jezik dobro znati. Kdo pa je na to gledal? Branilo se je v semenišču slovenski golčati, in v rednih postavah se nam je bralo, da ne govorimo po našem, izvlasti pri mizi ne 55propter urban it atera!" Součenci (tudi včasih kdo drugi) so nas slovenski govoreče posmehovali, psovali: „die
vvindischen L......   reden   schon vvieder in ihrer Hundes-
sprache". To je živa resnica kakor je Bog v nebesih. Kdo nas je branil, kdo zagovarjal? Smo li imeli našince med kanoniki? Odtod prihaja, da še dan današnji imamo duhovnikov, ki namič prav po domače brati ne vedo, ne da bi pridige pravilno spisovati in govoriti znali, kakor se Reš-nikovi besedi spodobi; jihove pridige se mi zdijo kor prav tečna hrana v zamazani, gnjusni in nesnažni skledi. Kdo je tega največ kriv? Ne li oni, ki so je pošiljali. Poznam nekega na pol slovenskega duhovnika, ki prišedši iz semi-nišča na Slovensko je spisaval pridige po nemškem, in prihajal vsak teden v mesto k svoji materi pralji, da mu je poslovenjevala, kar je on nemški spisal; odtod toliko smešnic v pridigah in oznanilih. Se le leta 1849 so si bogoslovci sami sprosili urico vsak teden, da se vadijo v slovenščini. Čigava zasluga je to? Pastirske liste ste nam pošiljali do leta 1849 nemške. Ali tako oče dela s sinovi? Ne, nikdar ne — le očuh s pasterki! — Kako pa se je za učilnice skrbelo? Res jih imamo obilo, pa kako so osnovane (kruto malo jih iznemši)? Kakor se je od zgori ukazovalo. Učenci dovršivši vsakdanjo školo ne znajo pisati nemški ne slovenski, ne razumejo knižice najložejšega ob-sežka. Je li to naloga narodnih učilnic? Kdo je tega kriv? Ali ne ogledstvo in oni, ki je postavljajo? Toliko se je odonod gledalo na našo omiko. Kakošno je pripravišče v Mariboru? Piškovega oreha ni vredno? Kako je bila uredjena v Gradcu skušnja za naše učnike? O naši slovnici nišče ni čmrgnil; vsaki škorenj se ne da obuti na vsako nogo. Veste li, kak ukaz je slavno ministerstvo dalo pred nekimi leti za glavne narodne učilnice glede na slovenščino? Koliko se ga je spolnilo? Kdo je tega kriv? Se to li pravi za učilnice skrbeti? Tedaj je živa in sveta resnica, kar sem ono pisal, — res res smo v narodnih rečeh pasterki bili! — Ako so slovenski učeni možje sekovskega dela toliko za narodnost delali, da se labodski ne morejo ž njimi meriti, sledi li odtod, da je to zasluga seminiške vzgaje ali višjega vodstva? Nikdar! Zahvaliti se imajo Onemu, od kterega vsa modrost prihaja, in svoji samouki ter neopešani marljivosti. V seminišču so se drugi večkrat jim norca delali oponašaje, da se jim možgani vrtijo, ko so se brez vodnika in učnika trudili, da bi nekda svetemu svanju za-dovolili in narodu koristili.                                Sekolovski.
Iz  Ljubljane. Ker se živinozdravilska šola v Ljubljani   vsako leto konča še le mesca oktobra,  bode tudi letos konecletno izpraševanje ali preskus nj a v ti šoli prihodnji  pondeljek,   torek in sredo,   to je, 17., 18. in 19. dan tega mesca  in  sicer dopoldne od 9. do 12. ure,  popoldne  pa   od   3. do 5.    Pervi   dan   bo izpraševal vodja in učnik te šole dr. Bleivveis: iz živinoreje, poro-doslovja,  ozdravljanja notranjih bolezi n,  sodniškega živinoznanstva in ogledovanja mesa in klavne živine, — drugi dan   gospod   učnik Skale:   iz raztelesovanja  in  telesnih  opravil   v  zdravem stanji,  iz  ozdravljanja  unanjih bolezin  in operacij, — tretji dan dopoldne pa gosp. Fleišman: iz rast-linoznanstva, ki je živinozdravnikom potrebno. Izpraševanje je očitno in v domačem jeziku. Komur je mar zvediti, koliko se  učenci  živinozdravilstva  izučijo, je   prijazno povabljen priti h preskušnjam. — Novo šolsko   leto  za šolo kovaško in živinozdravniškose začne po vseh Svetih; kdor želi v to šolo vzet biti, naj se oglasi o vseh Svetih, kakor bo drugo pot v „Oglasniku" povedano.