184                                                                  Listek,
Vsaj do konca tega meseca pa ne pozabite, mili Slovenci! pristopiti k družbi sv. Mohorja, da nam bodo mogli čč. gg. poverjeniki točuo pošiljati vpisovalne pole do dne  5. sušca,  česar jih prosimo  najuljudneje.
V   Celovcu, dne 5. svečana   1895.
Odbor družbe sv. Mohorja.t.
Uasi so objavili zgoraj ponatisnjeno vabilo že drugi slovenski listi, tudi duevniki, veiider smo srčno radi ustregli tudi mi častite družbe pozivu, tem rajše, ker smo se že večkrat imeli priliko uveriti, da zlasti med intelegentnejšimi našimi krogovi, med katerimi ima glavne podpornike naš list, najimenitnejše naše slovstveno in prosvetno društvo nima nikakor toliko dejanjskih prijateljev (udov), kolikor bi se jih bilo po pravici nadejati. Žalostno je, pa je res, da smo naleteli na izobražence, sicer poštene narodnjake, ki niti niso vedeli, kako in kje se pristopi k družbi sv. Mohorja. Naproti takim zvršuje »Zvon« s temi vrsticami svojo narodno dolžnost. Oni narodnjaki-razumniki pa, ki si do-mišljujejo v svoji duševni preširnosti, da je družba sv. Mohorja dobra dovolj za našega — kmeta, naj uvažijo te-le naše besede: proizvodi Mohorjeve družbe so se povzdignili v zadnjih letih po vsebini in obliki toliko (primeri lepe ilustracije v »Koledarju« in .»Zgodbah svetega pisma«), da se more o njih zmrdavati samo kak prenasičenec; komur pa dušna hrana, ki nam jo podaja Mohorjeva družba, nikakor neče v slast, naj podari knjige družbi sv. Cirila in Metoda; ta bode že vedela, kam z njimi. — Smatrajmo za sveto svojo dolžnost, delati vsaki v svojem področju in po svoji moči v prospeh in za razširjanje častite družbe; saj je število nje udov ne le merilo narodne naobraženosti, ampak tudi narodne probujenosti. Ne mirujmo dotlej, dokler ne bode prejemala vsaka slovenska družina vsaj po jeden izvod Mohorjevih letnih knjig; to pa bi dalo družbi več ko 100.000 (reci stotisoč) udov. Naše geslo »lin de siecle« bodi torej : pridobimo družbi sv. Mohorja do  konca tega stoletja  — stotisoč udov.
Da se nihče ne bo mogel izgovarjati z zamujenim obrokom, pooblastilo nas, je upravništvo Mohorjevo do izjave, da se bodo vzprejemali nekaj časa tudi še zakesneli pristopniki.
Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja Spisal dr. Fr. Kos, c. kr. profesor. Založila »Matica Slovenska«. Tisk J. Blasnikovih naslednikov.  Str. VI-l-368.
Že v drugem letniku »Izvestij muzejskega društva« je priobčen g. pisatelja spis: »Zgodovinski pabirki iz loškega okraja«. Sedaj pa imamo pred sabo veliko zbirko zanimivih regestov in listin, tičočih se večinoma Škofje Loke in njenega okraja. Večina listin je v zvezi z brizinskimi skoti na Bavarskem. Mnogo let so namreč gospodovali brizinski škofje z Bavarskega v Škofji Loki in okolici. V monakovski knjižnici so našli leta 1807. najstarejše ostanke uovoslovenskega jezika, »brizinske spomenike«, kateri so tja prišli iz cerkvenega arhiva bavarskega mesta Freisingen. V Mouakovem hrani kapiteljski arhiv še bogato zbirko listin, imenovano »Heckenstallers Frisingeiisia«, katera ima gotovo še mnogo gradiva za zgodovino Škofje Loke in sosednjih  krajev.
V   predgovoru navaja g. pisatelj različne že tiskane vire za zgodovino Škofje Loke. Na čuden način so se pa ohranile mnoge še doslej nenatisnjene listine, katere so dobili v roke goriški trgovci, ki so potem zavijali različno blago v tisti popir. G. pisatelj je našel pri nekem trgovcu mnogo listin in od njega nakupil nad ho kg popirja; jeden zaboj pa je dobil kranjski deželni muzej v last. Mnogo omenjenih listin priobčujii g. dr. Kos v tej  knjigi.
Priobčenih je listin 703, med katerimi je tudi nekaj takih, ki sicer niso v zvezi z zgodovino Škofje Loke, vendar pa so velike važnosti za nekatera kranjska in primorska mesta in z'a  kranjsko deželo sploh.     Knjiga   nam   podaje  vire iz   16.,   17.  in   18.  stoletja.
Listek.
Konci knjige nahajamo dva imenika in sicer i.) imenik oseb in krajev in 2.) imenik rečij. V prvem imeniku nahajamo imena različnih plemenitih rodbin in krajev po abecednem redu s številkami dotičnih regestov, kateri poročajo o njih. Drugi imenik pa opozarja na raznovrstne kulturnozgodovinske podatke v naštetih regestih. Gotovo bode olajševal ta razločni pregled zgodovinarju in lajiku zavedanje in iskanje potrebnih regestov ; s tem imenikom je knjiga šele postala prav rabljiva. Sestavljanje pregleda zahteva izvanredno marljivost in ljubezen do predmeta. Vzemimo, da se kdo zanima za davščine, denar, pravne razmere, vojaške zadeve itd. v tej dobi, brž najde v pregledu sestavljeno vse, kar pripovedujejo viri iz te dobe o dotičnem predmetu. Na ta način lahko najdemo  vse, kar nam  posamezni  regesti poročajo o  kakem  predmetu.
Domači zgodovini in nje prihodnjim pragmatiškim spisovateljem je »Matica Slo venska« prav močno ustregla z izdajo »doneskov«, knjigi se pa pozna, da jo je sestavil spreten in vesten zgodovinar.                                                                            Fr.  Orožen.
Audiatur et altera pars! Kajti več očij več vidi. Zato damo prostor za onim hvalilnim oznanilom takoj drugi oceni, ki smo jo tudi prejeli od strokovnjaške strani, ki pa zavzema  proti   »Doneskom«   malce drugačno stališče. — Prijateljstrokovnjak nam piše ¦
»Takoj na prvih straneh Kosovih »doneskov« smo zapazili nekatere stvari, s katerimi se ne strinjamo,  in katere tu navajamo.
V pristopu pripoveduje g. pisatelj na VI. strani, da je bil leta 1888. politiški mučenik. Stvar sploh ne sodi semkaj in je toliko bolj čudna ker se je znal g. dr. Kos vedno prilagoditi politiški stroji, vsaj kolikor poznamo njegovo učiteljsko karijero v Ljubljani.
Številke regestov zavzemajo toliko prostora, da bi se bilo precej prostora (okoli 30 stran i j) prihranilo, ako bi se bile  pristavile pred  vsaki   regest,   namesto   nad   njim.
Ker prvih deset regestov nima z Loko prav nič opraviti, bi se bili objavili lehko, kakor drugi slični, kje drugje,  n. pr. v   »Izvestjih  muzejskega društva.«
Mnogo stvarij se ponavlja. N. pr. ,Sigmund von der Durr, kranjski vicedom' se ponavlja v treh regestih. ,A. von Lamberg iz Crnelega (Rotenpuchel) deželni upravitelj kranjski', se ponavlja štirikrat zapored, vedno tudi z razlago, da je Crnelo = Roteupiichel. ,Lenart pl. Sigei-sdorff, žitničar loškega gospostva', se ponavlja osemnajstkrat, pristavek ,zu Grossvvinkhlern'  pa sedemkrat.
.Oberstein' (str. 8.) se ni imenoval nikdar Karnek; to pomoto je že Valvazor popravil. ,Kraljevski svetovalec' (ibid.) ni cesarski svetovalec. ,Zue Egkh' ni kranjsko ,Brdo', (str 9.) in se ne sme tako sloveniti. ,Ysgori' ni ,Ižgorje', nego ,Izgorje' (str. 11.) — str. 57. Jakob Schreiber. Poslednja beseda ni lastno ime, nego appellativum in  pomeuja  pisarja.
Mnogi regesti so preobširni in bi se bili lehko zdatno skrčili. N. pr. »Kako je oskrbnik kupoval konja za škofa «
Pohvaliti tudi ne moremo besed te-le vrste: ,četrtglavar' n ,glavar jedne četrtine' ali ,četrtinski glavar',  ,četveroskrbnik'  i. dr.«                                                              —k.
Biblijografija slovenska. Slovensko kujištvo od 1. januarja 1893. leta do I. januarja 1894. leta. Sestavil R, Perušek. V Letopisu »Slov. Matice« za 1. 1894. na str. 3! 8—345. Obradostila nas je vest, da je »Matica« poverila sestavo biblijografije slovenske veščaku, kakor je prof. Perušek. Gotovo je bil rajnji Tomšič priden in vesten biblijograf, vender pa se ni' pobrinil, da bi se bil poučil, kako je treba sestavljati biblijografijo. Šele znana ocena v »Zvonu« — bila je morebiti uokoliko   preostra — ga je vzpodbudila, da je predrugačil   biblijografski svoj sistem.  —