List 17. O zavarovanji živine. Spisal Ivan Arh. „Laibacherica" prinesla je v št. 71. in 72. članek o tem predmetu. Pisatelj povdarja važnost zavarovanja živine, in pride do sklepa, da bi svrhi, ki jo ima doseči zavarovanje, najolje služila zavarovalnica, raztezajoča se čez vse kronovine zatočnega dela našega cesarstva. On nam tudi pove, da nameravajo merodajni krogi s pripomočjo visoke vlade tak zavod ustanoviti 130 ter priporoča za-nj sisteuao vzajemnosti. Ako pisatelj govori o potrebi zavarovanja, mu bode vsakdo pritrjeval; če pa on priporoča za zavarovanje živine ono ustrojo, ki je navadna pri zavarovalnicah zoper ogenj, za življenje itd., in meni, da bode ta ustroja tukaj enake neprecenljive vrednosti, bode mu vendar marsikdo opo rekal, da se brž ko ne moti. Zavarovanje živine ima namen , da se ohrani v živini naloženi denar, če se tudi živini primeri kaka nesreča. Zavarovanje torej loči vrednost od tvarine; vrednost se toraj ohrani, Če se tudi tvarina pogubi. Po zavarovanji se škoda, ki bi jo imel trpeti posamezen posestnik, razdeli med veče število posestnikov. Vsak gospodar ve, da mu bode krava le nekoliko let mleka dajala, da bode s konjem le nekoliko let mogel delati. Njegova skrb mora biti, da si med tem časom toliko prihrani, kolikor je živina vredna, da si more drugo kupiti, kedar je ona uže prestara ali preslaba. Tako prihranjenje živinske vrednosti mu pa ne bode mogoče, če živina uže preje hudo zboli ali če celo pogine. V tem slučaji bi gospodar veliko škodo trpel, tem večo, čim preje ga je taka nesreča zadela. Posebno se to pozna, ako ima gospodar mnogo živine. Tu je uže blizo znano, koliko glavd, bode gospodar med letom zgubil. Ce pogledamo številke, katere nam kažejo, koliko živine je v enem letu v celi državi na boleznih poginilo, videli bodemo, da so številke različnih let močno enake; v tako velikem krogu ne vidimo več vpliva sreče in nesreče, kajti številka letne izgube je kakor po naravnem zakonu določena. Skoda je, kakor smo uže rekli, enakomerno razdeljena med posestnike, nekateri je trp6 več, drugi manj. Ako se pa zguba v enaki meri razdeli med posestnike, to je, ako plačuje vsak gospodar za vsako glavo na leto neko svoto , katera je odvisna od števila glavd in od letne škode, potem je mogoče, da se onim gospodarjem, ki so po živinskih boleznih ali po drugačni nesreči škodo trpeli, povrne vrednost poškodovane živine. To so glavne misli vsacega zavarovanja. Glavno vprašanje je: Katera osnova je najboljša za zavarovalnice zoper živinske bolezni? Razločevati moramo dve vrsti živinskih bolezni, kužue ali nalezljive od nekužnih. Prve se v kratkem času razširijo daleč okrog po deželi, one so nevarnejše od nekužnih, in škoda, po njih povzročena, je dosti veča od one, katero napravijo nekužne. Ker ste si te dve vrsti bolezni tako različni, lahko sklepamo, da bode tudi treba take zavarovalne zavode različno osnovati. Kako se imajo toraj osnovati zavarovalnice zoper nekužne bolezni? Cisto naravno je, da bode zavarovalnica le tedaj gospodarja mogla odškodovati, ako se je nesreča slučajno prigodila ter je ni zakrivil gospodar. Zato je v vsakem slučaji treba natančno znati, kako da je bolezen ali druga nesreča nastala. Ako je bolezni vzrok slabo krmljenje, nesnažnost ali kaj enacega, zavarovalnica ne more izplačati odškodnine, ona bi s tem le slabega gospodarja podpirala v neredu in nemarnosti. Ona mora tem strogejše postopati, ker je v obče dosti znano, da postanejo redni marljivi, za svojo živino dobro skrbeči gospodarji neredni, kedar so zavarovani, kajti potem mislijo, da nered in neskrbljivost ne pojde njim, ampak zavarovalnici na kvar. Nobena vrata zavarovalnic se ne d& tako lahko zlorabiti, kakor ravno one zoperživinske bolezni. Znano je tudi, da so prvi, ki pristopijo velikim takim zavodom, veči, premožnejši posestniki, kateri so imeli priliko, si v šoli ia v življenji svojo vednost razširiti, ali pa oni slabi gospodarji, ki se nadejajo od zavarovalnice do- bička. Ti se vpišejo v zavarovalnico le, da bi jim zavarovalno društvo živino, katero zanemarjajo, in pri kateri zaradi tega tudi nikdar ne manjka bolezni, drago plačevalo. Koliko truda ne stane, dokler se začnć tudi manjši, pošteni kmetje udeleževati zavarovanja! Ti nimajo nikakoršnega zaupanja do velikih društev, katerih ustroja ne umejejo in od katerih najslabše mislijo, ker od njih zastopnikov — potujočih agentov — navadno malo dobrega čujejo. (Dal. prih.) List 18. Gospodarske stvari. 0 zavarovanji živine. Spisal Ivan Arh. (Dalje.) Zavarovalnica skuša, da poizve — in to je njena dolžnost — kdo da je kriv nesreči; ako ona ni trdno prepričana, da gospodar sam ni po katerem koli potu bolezni pouzročil, tedaj mu ne more izplačati odškodnine. Težko je pa društvu, ki ima svoje zastopnike le v večih mestih, zvedeti vedno prave vzroke nesreče in še težavneje je društvu se prepričati, je li gospodar vedno spolnoval svoje dolžnosti ali ne! kajti vsak dvomljivi slučaj razsojuje se navadno pred sodnijo. To pa napravi zopet slab vtis na kmeta, ki se tožeb z gosposko kolikor mogoče ogiba. Take tožbe so kmetu tudi gmotno škodljive, zavarovalnice zaradi njih ne rode tacega sadii, kakoršnega bi smeli pričakovati. Kmet je tedaj, kedar ga je nesreča zadela, najbolj denarja potreben; če je tudi tako srečen, da se pravda za njega ugodno reši, preteklo je morda uže več mesecev, in odškodnina nima potem take vrednosti, kakor takoj po nesreči. V teh mesecih je morda gospodarstvo zelo trpelo, in sedaj mu ni mogoče, vso to škodo poravnati. Take izkušnje bi gotovo zavirale razširjenje zavarovanja med kmečkimi posestniki. Kmetu bi se pri takih velikih zavodih godilo, kakor nemškim delavcem pri tako zvani „Unfallsversicherung". Te zavarovalnice na Nemškem niti 20°/0 svojih risk ne izplačajo brez pravde; torej več ko 80% ponesrečenih zavarovancev mora iskati pravico svojo pri sodniji, kar je tem žalost-neje, ker navadno po nesreči vsakemu za to denarja primanjkuje. Velike zavarovalnice, naj so osnovane na podlagi vzajemnosti ali na akcije, nikakor ne zadostujejo vsem potrebam. Za nekužne bolezni so le pripravni taki zavodi, pri katerih se vodstvo lahko prepriča, kdo da je kriv bolezni ali nesreči, ali je bila živina dobro preskrbljena ali ne. Ta namen bi se dal najbolje doseči po malih zavarovalnicah, osnovanih na podlagi vzajemnosti. Pri zavarovanji živine ni, kakor pri drugih vrstah zavarovanja, najvažnejša stvar samo poravnanje škode, temveč tudi nadzorovanje. Zaradi tega naj obsezajo take zavarovalnice samo tako velik krog, da je v njem še mogoče, vsacega uda nadzorovati. V tako majhnem krogu se poznajo vsi posestniki, V3ak ve od druzega , kako da ta se živino ravna; ker morajo vsi vzajemno vsako škodo trpeti, bode tudi vsak vodstvu — sestavljenemu iz odličnih zavarovancev — naznanil, če je pri sosedu kaj napačnega zapazil. Na tak način bili bi kmetje prisiljeni, za svojo živino dobro skrbeti. Za nekužne bolezni, ki so pri dobrih gospodarjih dosti redke, bi se potrebna poravnava nesreče in sreče uže dosegla, ako je okoli 1000 glav zavarovanih. Pri taki številki se uže ni bati, da bi se svote, katere se morajo onesrečenim gospodarjem izplačati, preveč spreminjale v različnih letih. Natančno določiti se številka ne da, kajti ona je odvisna od števila zavarovanih gospodarjev, od podnebja zemlje, od krme itd. Kmet bode takim zavarovalnicam več zaupal, one bi se vsled tega hitreje ukoreninile med kmeti, kakor velikanski zavodi. Vodstvo teh okrajnih ali občinskih zavarovalnic, kakor jih hočemo imenovati, bilo bi sestavljeno samo iz zavarovancev, premožnejših ali bolj izobraženih posestnikov; tem bi kmet gotovo zaupal, ker bi mu bili skoraj vsi znani. Vodstvo bi svoja opravila vestno in natančno izvrševalo, ker se vsak živahno zanima za prospeh zavarovalnice. Pri takih zavodih odpada tudi najtemnejša stran velikih zavarovalnic, namreč agenti ; treba tudi ni plačanih uradnikov , ker je malo pisarij. Potrebna pismena opravila lahko opravlja za majhno plačo kak učitelj ali drugi, ki ima veselje, ob nedeljah kako urico pisati. Zel6 verjetno je, da bi se pridobile osebe, ki bi radovoljno zastonj prevzele tako netežavna opravila. Ker je cela uprava dosti cenejša, bodo tudi premije manjše kakor pri velikih zavarovalnicah. Z veseljem bi morali toraj pozdraviti, če bi se pri nas tudi taki zavodi osnovali, kakor obstoji uže dalj časa na Stajarskem in na Ceskem. Kmet ne sme samo zaupati na pomoč države, sam pa držati roke križem; pri kmetu in delavcu mora veljati v prvi vrsti: Pomagaj si sam, in Bog ti bode pomagal! (Konee prihodnjič.) List 19. O zavarovanji živine. Spisal Ivan Arh. (Konec.) Pogledimo si še v kratkem, kako se morajo ustrojiti zavarovalnice zoper kužne bolezni. Skoro ni treba še posebe omeniti, da tukaj ne morejo veljati načela, ki so za zavode zoper nekužne bolezni praktična in dobra. Take bolezni, vsled katerih pogine dostikrat skoro vsa živina vse okolice, zahtevajo tudi veliko zavarovalnico. Na vprašanje, kakošno načelo bi se mu imelo podložiti, ono vzajemnosti ali ono akcij, moramo odgovarjati, da bi se težko našla družba na akcije osnovana, katera bi prevzemala riske le za kužne bolezni, in katera bi vendar ne zahtevala tako visokih premij, da bi se sploh na razširjenje med kmeti misliti dalo. Delničarji riskirali bi svoje v akcijah naloženo premoženje, in zato bi zahtevali tako visoke obresti, da bi se zavarovanje vsled tega zel6 podražilo. Posestnik bi rajši zaupal svoji sreči, kakor da bi plačeval neprimerno visoko premijo. Zavarovalnica na delnice tudi ne more dati zavarovancu zadostno gotovosti, kajti tudi največi akcijski kapital ne zadostuje, če se huda kuga mahoma razširi. Ako bi država garantirala tako družbo, bil bi posestnik sicer zagotovljen, da se mu škoda povrne, a premije ostale bi vendar le jako visoke. Zavarovanci morajo po svojih premijah ne samo vso škodo doplačati, ampak tudi za reservni fond, to je po akci-jonarih doplačani kapital, morajo obresti plačati. Za znesek teh obresti je zavarovalnica na delnice na vsak način dražja od vzajemne. Vzajemna se da ravno tako dobro ustrojiti, kakor prva, torej bi ona bila dosti boljša, ker je cenejša. Država ima dolžnost, da nadzoruje zavarovalnice, kajti posamezna oseba iz društvenega konečnega računa ničesar razvideti ne more. Tem bolj bi pri zavarovanji kužnih bolezni trebalo državnega nadzorstva, ker smo 146 rekli, da bi taka zavarovalnica morala jako velika biti, da bi se raztezati morala čez vse dežele našega cesarstva, ker bi torej blagor velikega dela celega prebivalstva ozko zvezan bil z zavarovalnico. Očividno je , da je le mogoče, eno tako društvo ustanoviti, za dve ali več ne bilo bi prostora. Ona bi vsak druzega ovirala v svojem delovanji. Konkurenca, ki je pri zavarovalnicah sploh malo blagodejna, imela bi tu ce!6 slabe nasledke. Ker bi se tako društvo dalo le s pripomočjo vlade ustanoviti, ker bi mu bila vlada vedno močna zaslomba, * katera bi mu obstanek zagotovila, ker bi na dalje treba bilo vednega državnega nadzorstva , in ker se je treba ozirati še na druge točke, katere bodemo navedli pozneje, zdi se nam najbolje, da bi država sama ustanovila zavarovalnico. Ta misel je tem bolj umestna, ker je država uže v resnici v nekaterih slučajih prevzela odškodovanje posestnika. Važno je tudi vprašanje: ali bi bilo dobro, da bi se posestniki živine silili, da se zavarujejo zoper kužne bolezni? Sila je opravičena, če se je bati, da bi ljudstvo dobrote zavarovanja ne spoznalo, če bi se potrebni zavodi brez sile ne dali organizirati. Na Nemškem so bili vsi posestniki prisiljeni, da so svoja poslopja zavarovati dali proti ognju; sila je imela le dobre nasledke. Tudi pri zavarovanji živine se moramo bati, da bi kmetje ne prevideli koristi zavarovanja, da bi se krog zavarovanih le polagoma razširjal; nadalje moramo premisliti, da po kugi ponesrečen kmet škoduje svoji občini, in zato moramo za dobro spoznati, da bi se vsakemu posestniku naložila dolžnost, svojo živino zavarovati zoper kužne bolezni. Mi smo toraj teh misli. Za zavarovanje živine zoper nekužne bolezni so najpripravnejše male občinske ali okrajne zavarovalnice s prostovoljnim zavarovanjem. Zavarovanje zoper kužne bolezni naj pa prevzame država sama in vsak gospodar bi se moral prisiliti, da svojo živino zoper take bolezni zavaruje.