POEZIJA
Cveta Zalokar Oražem
Tri pesmi Krik
tvoja tiha skala ždi v miru. levo nič. desno nič. spredaj modro presenečenje preliva, zadaj vsi. odriv še dlje od njih. pot k zlatemu srcu. veriga vsevednih, ki jih še ne moreš srečati, zdavnaj prisotna
prihodnost, ki se vsak dan uresničuje, v njej se je vse že zgodilo, predniki, ki so čutili kot ti. in stara mama, ki je na koncu vse vedela, nekdo, ki sluti, kaj se bo dogajalo tebi. vse je načrtovano.
ti. samo neskončna varianta sestavin, odvijajočih se po nekem zdavnaj zapisanem zakonu, do svetlobe je tako daleč, včasih pa si blizu, a kaj, ko ne moreš prestopiti nevidne črte. bojiš se prepada in slutiš blagodejno
modrino, otroci se ti zde lepi. premagali so pratemo, zgoščeno na materinem ustju, morali so priti sem. morda imajo sveto poslanstvo, kajti njihove oči so vsevedne in tople, v rokah imajo svetle kamne.
postajajo podobni ostalim, račun se ni izšel, preveč je želja, ki ne bi smele oživeti, vse preveč je hrepenenj, zmedenih od zrelih let. prekletstvo umikanja v smdljivo mlakužo.
krik zavedajoče groze, napetost, ki se zaje v telo. grize, gloda, grebe, gnjavi, goltanjc za odgovori in beračenje v sanjah, motna voda me vedno prelije, nisem tisto, kar me obletava.
10	LITERATURA
POEZIJA
Angeli
krožijo okoli nas, poviti v mehko svilo nevidnosti, dotikajo se nas kot kaplje rose, ko v drugačni resničnosti potujemo po robovih noči, drzni in lepi. spet polni žarečih prvotnih moči.
izmikajo se v svoji vsevednosti, prosečim nam kot slutnje osvetljujejo preteklosti, pozabljen kraj. oko že znano, trpljenje prestano. presrečni v svojem nevračanju, ste sli, ki govorite v jezikih večnosti.
Glasovi
spet me vabijo glasovi neznani, priliznjeni se plazijo okrog ušes. prikazni, zvite kot mrčes, ki je zavohal glad po smrti, prijazni in le moji. zlo, presladko za grenčino samote.
ljubim vas, o večne tihote. naj izgine čas, naj se umakne hipni strah, tako potopljena v hlad, zabrisana v prah, naj spim svoj nič. in končno sanjam brez teh strašnih prič.
LITERATURA
11