191
Iz govorniških vaj.
O časništvu slovenskem.
Tretji večer govorniških vaj, kterim predmet je bilo časništvo (časnikarstvo) slovensko, je gosp. Fr. Potočnik pričel z blizo sledečim govorom:
Časništvo je zrcalo politične zrelosti vsakega naroda. Cem politično zrelši, čem bolj omikan je narod, tem bolje in tem bolj  razširjeno je njegovo časništvo.
Časništvo je znamenje političnega gibanja; ono je zna-menje političnega življenja narodovega; ono je spoznanje potrebe splošne in vspešne omike. Narod, kteri ima živo časništvo, kaže s tem, da čuti v sebi zrelost in pravico, gibati se na političnem polji. Politično nezreli narodi nimajo časnikov.
Neupravičeno je dandanes tisto puhlo besedovanje, da slovenski narod ni še politično zrel, — da je surov, — da nima še tiste omike, ktera bi mu pravico dala, se ponosno vstopiti na stran drugih narodov, — da nima še terminologije za znanstva in uradovanje, — da se mora še zmirom ponižno vklanjati drugim narodom, kteri so morebiti v omiki dva tri korake dalje kakor mi, — da nima zmožnosti za posebne svoje potrebščine sam skrbeti, ampak da je treba voditi ga kakor malo dete. Naš lepi slovenski jezik, v kterem se pišejo izvrstne knjige in Časniki različnih vrst, in zrele misli in ideje, ktere se v njih razodevajo, so temu priče. Od nekdaj je slovenski narod bil drugemu naroda suženj, kajti jezik njegov bil je sistematično zatiran v javnem življenji, — a vendar ni bilo mogoče zatreti v njem narodne zavesti. Tudi tega priča je sedanje gibanje našega časništva. Kdo neki bi bil mislil, da bode pod teškim jarmom trpinčeno truplo mile naše matere Slovenijo še kdaj oživelo? In vendar oživelo je, da, že Vodniku je bila prilika dana zapeti: „Ilirija vstani!" Vstala je, — al pravi časi, časi krepkega razvitka za-njo še niso bili prišli; še enkrat je zdihajoča omedlela, še enkrat je zamrla. — 1843. leta pa je naš častiti predsednik z „Novicami" izbudil omedlelo našo mater, da nikdar več ne zamrje. Gospoda! to djanje pred blizo 30 leti, ob času, ko je on skor samec stal, podpiran le od male množice rodoljubov, na polji narodnega delovanja, je pravo zgodovinsko djanje v povestnici Slovencev, ktero posebno le tisti ceniti moremo, ki smo v onem Času živeli in opazovali ovire in težave, s kterimi se je on moral boriti. Po pravici tedaj imenujemo „Novice" pomladansko solnce, ki je narodu našemu zasijalo po dolgi dolgi zimi, in očeta „Novic" očeta slovenskega naroda.
Gosp. dr. Razlag nam je dokazal, kaj so nam viharji 1848. leta prinesli, in res je, da so oni viharni časi zasejali plodno seme našemu časništvu, tako, da danes že imamo veliko vrsto časnikov, kteri nam kažejo, da slovenski narod resnično živi, da politično živi. Naj po vsem tem zdaj odgovorim na prvo vprašanje dr. Razlaga: koliko in kakošnih časnikov je Slovencem treba?
Ako bi mi tako materijalno podporo imeli, kakor je nimamo, — ako bi bogatih mecenov imeli kakor jih nimamo, rekel bi: naj izhaja toliko slovenskih časnikov, kolikor je listja in trave, kajti vsak slovensk listek je pripomoček našemu napredku. Ker pa naš mali narod ni bogataš, ker nimamo mnogo mecenov, in ker našim časnikom noben „dispositionsfond" ne siplje podpore, zato pa več slovenskih časnikov izhajati ne more, kar toliko, kolikor jih revni naš narod sam plačati more. V tem odgovoru leži tudi odgovor na misel, naj bi se časniki izdajali ne samo po podpori naročnikov, temuč tudi po denarni podpori narodnjakov, to je, po podpori narodne subvencije. — Gospodje! če je časnik kakoršne koli vrste res narodu koristen in potreben, bode ga narodno občinstvo rado samo podpiralo z naročnino; če pa časnik nima naročnikov, s tem narod kaže, da ne mara za-nj. Pa tudi je pomisliti, da čas* nik, kteri je subvencijoniran od ktere stranke koli, je odvisen  in mora plesati po pišalki svojih gospodov.
Po vsem tem pridem do sklepa, v kterem sem edinih misli z gosp. dr. Razlagom, da je za nas mali in revni narod dosti en včlik političen slovensk časnik,
kakoršnega v „Slov. Narodu" že imamo. Al od mnogih strani sem slišal željo, naj bi se ta časnik v Ljubljano — v središče Slovenije — preselil; morebiti bo tudi mogoče sčasoma stroške tega časnika znižati, če bo Matica svojo tiskarnieo imela. O tem pa se ne skladam z gosp. dr. Razlagom, da bi nam dnevnik ne bil potreben. Po mojih mislih bi nam dnevnik bil jako koristen; druga pa je: ali bi se mogel vzdržati, in iz tega ozira ne morem podirati mnenja dr. Razlagovega.
Dalje mislim, naj za vsaki del naših slovenskih krajev izhaja tednik, Jn sicer „Novice" za Kranjsko, „Slov. Gospodar" za Stajarsko, „Primorec" za Primorsko" in „Besednik" za Koroško. Zraven njih bi še izhajali stanovski listi: „Danica", „Učit. Tovarš", „Pravnik" in za mladost „ Vrtec". Želeti je slednjič še dobrega šaljivega lista. Gradivo „Brenceljnovo" je po mojem mnenji premalo objektivno in preveč osobno. Ako bi drugo pot nastopil in bi za vodilo imel „utile dulci", koristen bi bil narodu.
Konečno še malo besedic o nemškem časniku.
O tem predmetu se je že veliko govorilo; nekteri skozi in skozi nepotrebnost in celo škodljivost nemškega časnika trdijo; drugi pa ravno tako dosledno dokazujejo potrebo in korist nemškega lista. Jaz danes o tem ne bom obširno govoril; mogoče, da drugi pot kaj več povem. Danes tedaj le par besedi. — Gotovo, gospodje moji, nemški časnik za večino našega naroda, ki nemški ne ume in tedaj takega lista ne bo bral, ni treba; tudi za čitalnice, za sokola itd. ni potreben, — al potreben nam je za brambo naših pravic, naših svetinj, poštenja našega naroda nasproti veliki cedi nasprotnikov na zemlji domači. (Govornik našteva zdaj te vrste nasprotnikov in konČ& z očitno polivalo sprejeti govor svoj tako-le:) Takim ljudem se mora „tajč" povedati, kaj je pravica, kaj hudobija, kaj resnica, kaj laž. In v ta cilj in konec bil bi koristen nemšk časnik.
192