y. :  Nagajiva ptica.
29I
in na svoje uho sem slišal, kako se je poznejši metropolit Sava, tedaj še arhimandrit, glasno rogal v cerkvi metropolitu Antimu, ko je pro-povedoval o svečani priliki, in mu srbščina ni gladko tekla iz ust. Mladega Srba, ki se je samouk naučil citati, pisati in opravljati molitve, hotel je grški vladika zapopiti, toda mladič se je branil. Vladika reče rojakom njegovim: »Kail beh, da zopopam vase covek — ama kad neke, sto da mu cinim? Sam ke se kaje!« To naj bi slulo srbski: »Hteo bi, da zapopim vašega čoveka, ama kad neče, šta da mu činim ? Sam če se kajati (bode mu še žal).«                           (Dalje prihodnjič.)
Nagajiva ptica.
I   od oknom mi deldica šiva, In v prstek igla podleti; Iz žile ji kapljica živa Privrela je rdeče krvi.
A ptica krilata na zidi Obrača na dekle oko,
Nesrečo dekletovo vidi, Poredna zapoje glasnd:
»Že mislila zdaj si na njega, Nevesta preljuba, se ve"?
A kaj li ti moreš  do tega, Da misli od dela hite" ?!«
To čuje in de"klica v lice Nedolžno se živo zardi,
Ne upa si, da bi do ptice Povzdignila plahe oči.
A ptica od hiše izgine,
Leti že pod nebom  naprej ;
Lehk67  da ljubezen mladine Premišlja na poti mi tej!
Strte gosli.
6
b skali je godec raztreščil gosli, Imetek jedin,  življenja slaj. Vselcdar naj milejši so glasi mu vreli Iz srca v strune,  iz strun nazaj . . .
Nedavno  —  v ljubezni živem ognji Nezvesti je deklici pel na nje.
A zdaj   —  zamrla je v srci ljubezen, Zamrlo petje, zamrle solze!
Bistran.
19*