• » ASl^ Katedra Politična kultura, demagogija in boj za oblast | Past demokracije | Demokracija in volilni plakati | Kdo se boji civilne družbe? | Pokojninska reforma brez reforme OTROŠKE BOLEZNI DEMOKRACIJE ') letnik 5 številka 11 november 2010 cena 2 EUR 7 70 0 2 2 9 2 0 0 0 0 NAROČILNICA KOLOFON Peticija za umik pripadnikov Slovenske vojske iz Afganistana Peticijo lahko podpišete na spletni strani Katedre (www.katedra-on.net). C/> »Stanje je kritično, razmišljaj kritično!« Naroči Katedro na www.katedra-on.net Študenti imajo pri naročnini 30 popusta. Beri Katedro že za ceno ene kave na mesec. ZAKAJ BI JO ISKALI? NAJ ONA NAJDE VAŠ NABIRALNIK. "Ime in priimek: *Ulica in hišna številka: *Poštna številka in kraj: E-pošta: Telefon: Podatki označeni z * so obvezni. Katedra izhaja drugo sredo v mesecu. Izpolnjeno naročilnico pošljite v kuverti na naslov založnika; Društvo študentov in podiplomcev Slovenije, Slomškov trg 15, SI-2000 Maribor. Splošni pogoji: Izvod časopisa se na naslov naročnika dostavi na dan izida. Rok za plačilo naročnine je najkasneje 14 dni po prejemu prve Številke. Društvo študentov in podiplomcev Slovenije se zavezuje, da bo vse naročniške podatke varovalo v skladu z veljavnimi zakonskimi določili. Naročam se na mesečni časopis Katedra. □ 5 številk - 8,5€ □ 10 številk - 15€ Študenti imajo 30 % popusta pri naročnini. ^Sem študent/ka. Za upoštevanje popusta morajo študentje z naročilnico poslati tudi potrdilo o vpisu. Upoštevamo tudi skenirane študentske izkaznice, ki bodo poslane na info@katedra-on.net Poštnina in DDV sta vključena v ceno. KATEDRA, MOC BESED Slovenski akademski in študentski časopis Katedra Založnik in izdajatelj Društvo študentov in podiplomcev Slovenije, Slomškov trg 15, 2000 Maribor Uredništvo GSM: 031 731 192 info@katedra-on.net Odgovorni urednik Aleš Kustec ales.kustec@katedra-on.net Glavna urednica Daša Purgaj Sodelavci Samo Bohak, Gregor Kuhar, Anej Korsika, Andrej Adam, dr. Boris Vezjak, Karolina Babič, dr. Dušan Radonjič, Rok Kralj, Jasmina Godec, Igor Mekina, Dario Svetej, Sami Al-Daghistani, Samir Osmančevič, Darinko Kores Jacks, Milan Lazarevič, Lior Volnejc, Špela Gašparič, Kristijan Jejčič, Igor Bašin, Jasmina Založnik, Monika Horvat, Peter Kumer in Gregor Lozar Fotografije Matic Štojs Ilustracije Urban Breznik, Jernej Žumer, Dejan Kralj in Zoran Smiljanič Lektoriranje Barbara Ojsteršek, Tina Sovič Marketing Peter Virtič GSM: 064 116 740 info@katedra-on.net Naklada: 8.000 izvodov Prispevki avtorjev vedno ne odražajo stališč uredništva. Slovenski akademski in študentski časopis KATEDRA je vpisan v razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo pod zaporedno številko 1027. Katedra je sofinancirana s strani Študentskega sveta Univerze v Mariboru in Ministrstva za Kulturo RS. Naslovnica in ilustracija pri peticiji: Zoran Smiljanič UVODNIK Slovenska strankokracija KAZALO POLITIKA Politična kultura, demagogija in boj za oblast Je sploh mogoča politika na idealističnih načelih, ki ne podlega logiki lastnih koristi in dela le za skupno dobro, politika, ki lahko obstoji brez podpore močnih lobijev iz ozadja? Imamo potemtakem zgolj izbiro med različnimi slabimi možnostmi (med različnimi centri moči)? PROMETEJEV DNEVNIK Kdo se boji civilne družbe? Ob bliskovitem razvoju potrošništva in vseprisotnosti reklam se lahko vprašamo, kako naj avtonomen kritičen posameznik, ki želi delovati v javnem interesu, poskuša ohraniti kritično miselnost, ko pa je volilna kampanja veliko bolj kot izbiranju voditelja podobna razprodaji v supermarketu. DRŽAVLJANSKA VZGOJA 6 Past demokracije POLITIČNO OGLAŠEVANJE 7 Demokracija in volilni plakati INTERVJU 10 dr. Igor Pribac: Politika ne more biti samo stvar politikov POLITIČNI KOMPAS 12 Da bo levica spet živa, mora najprej umreti KOMENTAR 13 dr. Boris Vezjak: Hipohipokrizija POKOJNINSKI SISTEM 14 Pokojninska reforma brez reforme INTERVJU 16 dr. Marko Marhl: Vse dobre ideje morajo stati na trdnih tleh ŠTUDENTSKA (A)POLITIČNOST 19 Problem ni politika, ampak politiki REFLEKSIJA 20 Ni lahko biti danes univerza niti študent KONCEPTI 21 Obubožanje in diskurz enotnosti ZAPISI IZ MRTVEGA DOMA 22 Ali you can eat VOJNI ZLOČINI 24 S komisijo do resnice 26 AFGANISTAN Milijoni razlogov za odhod 28 MJANMAR Farsa pred volitvami 30 D(N)0 DNA Dario Svetej: Prodajalci megle 30 DIAGNOZA Kristijan Jejčič: Prvi med enakimi 31 UNIVERZA Na pragu rektorskih volitev 32 ŠPORT Margareth in Pavle, kje sta? 33 POTOPIS Izgubljena v čarih neverjetnega Nepala 34 INTERVJU Gal Gjurin: 360 stopinj 36 KULTURNI BRLOG Igor Bašin: Barantanje3 36 RECENZIJE 37 GLEDALIŠČE Radikalne spremembe v Mariboru 38 LITERARNE PISANKE Maribor metropola 38 SATIRIČNE IZPOVEDI Politična (ne)kultura Volivci so na zadnjih lokalnih volitvah vnovič podelili nezaupnico političnim strankam, saj so »nestrankarske« liste skupaj dosegle boljši rezultat kot katerakoli politična stranka. Prav tako se zdi, da postaja politična stranka breme za županskega kandidata in ne prednost. Tako je ponovno izvoljeni župan Maribora imel svojo Županovo listo, pa čeprav je dolgoletni član SLS-a. Seveda omenjene liste niso vedno tako neodvisne, kot se predstavljajo. Velikokrat se za njihovo neodvisnostjo skriva podpora ene izmed strank, v tem primeru SLS-a. Tudi v Ljubljani je bilo na listi Zorana Jankoviča kar nekaj kandidatov iz stranke Zares. Očitno pa to volivcev ne moti preveč ali pa v svoji naivnosti tega preprosto ne opazijo. Imajo pa takšne liste eno veliko prednost pred strankami. Na njih se velikokrat pojavijo novi »zanimivi« obrazi. Gre za ljudi, ki se doslej niso ukvarjali s politiko v strankarskem smislu, vendar so si zaupanje ljudi pridobili z delom na drugih področjih. Prav prisotnost teh ljudi daje listam določeno mero kredibilnosti in jim zagotavlja glasove volivcev. Ljudje so očitno siti strankarskih politikov, ki jim je zob časa v politiki načel kredibilnost in načelnost. To velja tudi za nekatere predsednike strank. Politika potrebuje nove ljudi, je sporočilo volivcev. Vendar se ni lahko uveljaviti v politični stranki. Na tej poti je potrebno sklepati mnogo kompromisov in slednji počasi, a vztrajno načenjajo posameznikovo lastno presojo, načelnost in tudi moralnost. Kdor ni pripravljen sklepati kompromisov, se mu stranka preprosto zahvali in ga odslovi. Po navadi je dovolj, da mu ne omogoči napredovanja ali da ga potisne v ozadje. V medijski senci pa politični sij vsakega posameznika hitro zbledi. Zdaj že bivši član poslanske skupine SD Andrej Magajna je dejal, da se stranka ne poslužuje nekih velikih groženj, da bi pri svojih poslancih (v tem primeru pri njem) uveljavila svojo strankarsko politiko, ampak se preprosto, če nisi poslušen, na naslednjih volitvah ne znajdeš na volilni listi stranke. Na ta način se te izloči iz politike, vendar pozor, ne izločijo te volivci, ampak stranka. France Bučar je že dolgo nazaj imenoval sistem, v katerem vladajo stranke, namesto da bi v korist državljanov odločali njihovi predstavniki (poslanci), strankokracija. Kot je še dejal Bučar 8. junija letos na posvetu z naslovom Veliko nam imajo povedati v Državnem svetu, demokracija predpostavlja ljudi, »ki imajo hrbtenico, ki so sposobni formirati svoje mišljenje in za svojim mišljenjem stati; ki so se sposobni tudi žrtvovati za svoje prepričanje«. Glede na ravnanje naših poslancev, smo lahko dokaj skeptični do demokracije pri nas. Vendar k sreči za demokracijo niso pomembne zgolj politične stranke, temveč tudi civilna družba in v slednji ne manjka posameznikov, ki so sposobni za svojim mišljenjem stati. Prihodnost slovenske demokracije je odvisna prav od njih. Politična kultura, demagogija in boj za oblast 21. novembra bosta minili dve leti od pričetka dela vlade Boruta Pahorja - dve leti, polni političnih, gospodarskih in socialnih pretresov, dve leti, ki ju je ključno zaznamovala gospodarska kriza. Morda ne bo odveč, če pogledamo nekatere izstopajoče značilnosti politične klime tega obdobja in se vprašamo, kaj lahko na političnem prizorišču pričakujemo v prihodnje. Ob pogledu na prvo polovico mandata pade v oči nemirnost političnega ozračja, občutek, da bo vsak trenutek vse skupaj razpadlo. Če se je ob začetnih ostrih napadih opozicije, ob aferah in nesoglasjih znotraj koalicije zdelo, da vlada ne bo preživela celotnega mandata - Janševa SDS je pozivala k predčasnim volitvam in protestom zoper vlado -, se sedaj zdi, da je vlada relativno »trdno v sedlu«. Lahko bi rekli, daje ujela nekaj malega ravnotežja in ob vsaki malo večji aferi ali nesoglasju v koaliciji se ne zdi več, da je zgolj vprašanje časa, kdaj bo vlada padla. Koalicija je pokazala, da zmore prebroditi krize, Pahor pa, da mu nekako uspeva glajenje sporov in iskanje kompromisov Gregor Kuhar pa nepriljubljene ukrepe, ki so v kontekstu evropske mainstream politike prikazani kot nujni in neizbežni, njihova hrbtna stran pa je ukinjanje socialne države, izvaja kar levica (oz. bolje leva sredina, če uporabimo pomenljivo poimenovanje Jožeta Vogrinca). Pri tem so se koalicijske stranke znašle v zanki - medtem ko desnica iz varnega opozicijskega zavetja kritizira ignoriranje socialnega dialoga (ki ga je v gospodarsko bolj ugodnih časih ignorirala tudi sama), bo t. i. levi trojček obveljal kot rabelj socialne države in bo - če špekuliramo še naprej - zaradi tega iz opozicijskih vrst še težje preprečeval nadaljnjo razgradnjo socialne države. da bi sam odstopil ali nosil materialne posledice povzročene škode. Ob pogostih aferah v politiki in gospodarstvu (in v povezavah med njima), ob nesankcioniranju le-teh in ob političnem obstanku posameznikov s »sumljivimi posli na grbi« se krepi predstava o politiki kot zgolj prido-bitniški dejavnosti, boju za moč, kjer oblast pomeni »plen«, posledično pa se ljudje od politike odmikajo, v njej vidijo del problema in ne rešitve. Dodatna dimenzija te zgodbe je, da ravnanje oblastnikov posredno postavlja norme sprejemljivega in zaželenega vedenja: »Zakaj tudi mi, mali ljudje, ne bi kradli in goljufali države, če pa to delajo tudi naši oblastniki in to za velike denarje?« Je Zdi se, da se (tudi) pri nas kot zamenjava za »centre moči, ki obvladujejo državo«, ponujajo le drugi »centri moči«. Ker brezmadežnih posameznikov, ki bi hkrati imeli politično moč kaj spremeniti, ni, moramo dopustiti manjše »kikse« in tudi delo v lastno korist, če posameznik delo opravlja dobro in imamo od tega korist vsi (ali lahko to rečemo za delo sedanje vlade, je drugo vprašanje)? Taka vprašanja so pogosta ob uspehu Zorana Jankoviča (predstava o njem ustreza zgornjemu opisu), ki so mu Ljubljančani tudi v drugo namenili veliko podporo. Če že pristanemo na logiko učinka in manjšega zla pred politično (pravno-demokratič-no) kulturo, je naslednje pomembno Ob pogostih aferah v politiki in gospodarstvu (in v povezavah med njima), ob nesankcioniranju le-teh in ob političnem obstanku posameznikov s »sumljivimi posli na grbi« se krepi predstava o politiki kot zgolj pridobitniški dejavnosti, boju za moč, kjer oblast pomeni »plen«, posledično pa se ljudje od politike odmikajo, v njej vidijo del problema in ne rešitve. med različnimi pogledi in različnimi interesi, tako med koalicijskimi partnerji kot tudi širše - kljub nepotrebnim retoričnim telovadbam, ki se jih ob tem poslužuje. Ljudje pa smo se, kot kaže, navadili na njegov nekoliko klovnovski način vladanja in občutek, da ni nič pod kontrolo. Toda, to je le del zgodbe. Videz stabilnosti vlade in nekoliko mirnejšega političnega ozračja je tudi posledica tega, da opozicija ne poziva več k predčasnim volitvam in protestom, ki naj bi zrušili vlado. Nekateri analitiki opozarjajo, da je razlog za to preprost - nihče si ne želi voditi države v teh nehvaležnih časih. Zakaj bi si desnica želela na oblast - če zanemarimo ugodnosti časti in moči, ki pa jih bo, kot kaže, dobila čez dve leti, torej v razmerah, za katere se (naivno) predpostavlja, da bodo bolj ugodne -, ko Politična kultura Naslednja točka, ki se je moremo dotakniti ob pregledu prvih dveh let Pahorjeve vlade, je politična kultura, saj so bile - z različnimi frazami, kot je npr. »nova paradigma« - obljubljene spremembe na tem področju. Seveda politična kultura (še ena izmed besednih zvez, ki je zaradi svoje ohlapnosti priročna za nič kaj politično kulturne manipulacije) ne pomeni zgolj bolj kulturnih, kultiviranih politikov - ob primerjavi z nekaterimi šovinističnimi, nestrpnimi in avtoritarnimi ekscesi prejšnje vlade bi morda kdo na podlagi takih kriterijev hitro kupil tezo o novi kulturi -, temveč predstavlja širše norme političnega delovanja. Največkrat se kot problem slovenske politične kulture omenja dejstvo, da za svoje »grehe« redko kdo odgovarja, da zaradi tega ni vsaj odstavljen s položaja, kaj šele, na tem področju Pahorjeva vlada zadostila kriterijem drugačne politične kulture? Nekaj »glav je sicer padlo« (večinoma takrat, ko so bili »grehi« prehudi), država se trudi s preganjanjem gospodarskega kriminala, toda še vedno obstaja občutek, da gre zgolj za majhne ribe, družbo pa še vedno obvladujejo gospodarsko-politične naveze, ki jih lovke pravne države ne dosežejo. Imamo morda prestroge kriterije in previsoka pričakovanja? Je sploh mogoča politika na idealističnih načelih, ki ne podlega logiki lastnih koristi in dela le za skupno dobro, politika, ki lahko obstoji brez podpore močnih lobijev iz ozadja? Imamo potemtakem zgolj izbiro med različnimi slabimi možnostmi (med različnimi centri moči), kjer volivci lahko le izberemo tistega, ki največ prispeva v skupno dobro (»najmanj krade«)? vprašanje, do katere meje je pri tem še dopustno (varno) iti - v današnjih časih ekonomske krize so spet oživele zahteve po močni, avtoritarni oblasti, ki pa se lahko, kot vemo iz izkušenj, hitro izrodi v mračne oblike. Na okopih Prevladuje prepričanje, da slovensko politično sceno obvladujejo posamezniki, »kontaminirani z lastnimi grehi«, ki jih le-ti poskušajo nevtralizirati z ostrimi napadi na politične nasprotnike, ti napadi pa gredo tudi onstran meje legitimne politične kritike in nadzora zakonitosti v pravni državi (npr. neresnične, zavajajoče obtožbe). Posledica je zastrupljeno politično ozračje z ostro blokovsko (strankarsko) delitvijo, torej spet dejavnik, ki ljudi odtujuje od politike, obenem pa otežuje konstruktivno sodelovanje. Tudi v tej luči lahko razumemo Janševe zadnje (po kraj- šem zatišju spet ojačane) napade na vlado (trdi, da bi on na Pahorjevem mestu odstopil, kriza bi bila manjša, če bi upoštevali vsaj nekaj predlogov SDS ...), saj je, ob aferi Patria, »potisnjen v kot«. Enako lahko razumemo marsikateri spopad in agresivno nastopanje med akterji, kijih bremenijo odmevne afere (npr. najnovejši Jelinčičevi nacionalistični izpadi o narodnem izdajstvu ob nizkih rejtingih SNS in njihovih aferah). Tako lahko o problematični politični kulturi govorimo tudi v kontekstu verige političnih napadov in protinapadov. Zdi metode sredstvo za odvračanje pozornosti, tako od lastnih afer kot od nemoči soočanja z aktualnimi soci-alno-ekonomskimi problemi. Glede na to, da tudi svetovna mainstream politika, za katero slovenska že od nekdaj slepo caplja, nima odgovora na izzive modernega časa, lahko pričakujemo, da bo politična tekma v prihodnje še bolj groba in še bolj vulgarna, saj politika drugega ne bo imela ponuditi. Populizem Slovenski politični prostorje zaznamoval tudi razrast populistične re- tuacije in predstave o skorumpirani politiki brez rešitev idealna situacija za vzpon populističnih skrajnežev, čeprav morda, kot opozarjajo nekateri teoretiki, populizem sam po sebi ni nujno negativen pojav in ima lahko emancipatoren učinek. Odmik od politike? Ob vseh aferah in neuspehih politike je zaznati nasičenost ljudi z (etabilirano strankarsko) politiko in nezanimanje zanjo. Na to naj bi kazale tudi lokalne volitve s svojo nizko udeležbo in zmago neodvisnih list (morda gre za prenagljeno sodbo, predvidevanja? Bo prihodnost bolj vedra, bodo novi rodovi prinesli svež veter na zatohlo politično prizorišče? Morda. Toda pogled na politične podmladke, prihodnost slovenske politike, ne daje tega upanja - vsi v procesu politične socializacije kopirajo svoje matične stranke in lahko pričakujemo reprodukcijo sedanjih političnih razmer v prihodnost. Nas lahko odrešijo novi politični akterji? Pojavljala so se namigovanja tako o novi stranki na levici (sedanje leve stranke na ekonomskem področju vse po vrsti prakticirajo neolibe- Tako stanje bi seveda zgolj še utrdilo politiko kot izključno pridobitniško dejavnost, kot borbo za moč, saj bi volitve postale domena »političnih vernikov«, institut »nagrajevanja/kaznovanja« z demokratičnimi volitvami na podlagi uspešnosti, ki je še vedno najučinkovitejši način politične refleksije in omejevanja moči oblasti, bi izgubil vsak pomen. Demokracija bi bila mrtva. se, da je protinapad ob očrnjenem lastnem imenu nuja - molk v očeh javnosti pomeni priznanje krivde, nenapad na tistega, ki obtožuje, pa le-tega postavlja v moralno večvreden položaj. Se neagresivna, spravljiva politika (v slovenskem prostoru) ne obnese? Pahor, ki želi s spravljivim tonom tako logiko prekiniti - kar mu mnogi očitajo kot taktično napako -, je pri tem dokaj neuspešen. Da spravljivejši ton še zdaleč ni nujno neuspešen, pa spet dokazuje Zoran Jankovič, ki se kljub prejetim nizkim udarcem ni spustil v medsebojno obračunavanje. Ko govorimo o političnem obračunavanju, moramo omeniti še pogrevanje starih sovraštev, strahov in predsodkov iz polpretekle zgodovine, ki so še vedno priročno sredstvo za politično obračunavanje. Ni treba poudarjati, da so omenjene torike. Pojav (v njegovem izvornem pomenu) komentatorji pripisujejo predvsem politikom desnega pola - mojstra izrabljanja čustev ob stiski prebivalstva, pogrevanja predsodkov do manjšin in prikazovanja institucij države kot sredstev zlobnih političnih elit (natančneje »tranzicijske levice«), problema, ki naj bi bil rešen z odstranitvijo teh elit, sta še vedno predvsem Jelinčič in Janša. Pojav pa ni omejen na desnico - veliko je govora o populizmu Jankoviča in tudi o Pahorjevem govoričenju (ki, tehnično gledano, ni populizem, ampak včasih ravno nasprotno - retorika z lepo zvenečimi, pomena izpraznjenimi frazami, včasih pa zgolj evforično nerealne napovedi). Ob ekonomsko-socialno nejasni in neo-betajoči prihodnosti nas lahko skrbi tudi ta pojav - niso redka mnenja, da je zmes omenjene nezavidljive si- saj se zanemarja specifiko lokalnih volitev, raziskava časopisne hišo Delo’ pa priča o povečani podpori vsem strankam). Se nam obeta stanje, ko bo ljudem, zaradi razočaranja nad vsemi v aferah utapljajočimi se strankami, postalo (dokončno) vseeno, kdo je na oblasti, in bo prevladalo prepričanje, da z volitvami ne morejo doseči nobene spremembe (»vsi so isti«)? Tako stanje bi seveda zgolj še utrdilo politiko kot izključno pridobitniško dejavnost, kot borbo za moč, saj bi volitve postale domena »političnih vernikov«, institut »nagrajevanja/kaznovanja« z demokratičnimi volitvami na podlagi uspešnosti, ki je še vedno najučinkovitejši način politične refleksije in omejevanja moči oblasti, bi izgubil vsak pomen. Demokracija bi bila mrtva. Nas morajo omenjeni pomisleki skrbeti? Ali gre zgolj za paranoična ralno politiko2) kot na desnici (dominacija avtoritativne figure Janeza Janše, ki radikalizira politiko). Seveda pa morebitne nove stranke ali stare stranke z novim načinom dela, z novo politično kulturo, lahko pomenijo le del rešitve. Brez novih vsebinskih rešitev, ki bi.odgovarjale na. vprašanja in protislovja modernega časa, ne bo šlo. Ob tem pa bi bilo za razmisliti, ali ni morda politična kultura »boja za čast, oblast in denar« mnogo bolj radikalno povezana z neoli-beralno logiko in diktaturo dobička, kot se običajno predpostavlja. 'Raziskava časopisa Delo, objavljena 17. oktobra 2010. 2Ob vse boljših dosežkih stranke Desus, zanimivo, nihče ne pomisli, da gre morda tudi za upiranje neoliberalni logiki krčenja socialne države, čeprav zgolj na področju pravic upokojencev in čeprav gre morda za populistični pristop. Foto: Stanko Gruden/STA, vir: UKOM DRŽAVLJANSKA VZGOJA Past demokracije Po opravljenih lokalnih volitvah samo lahko slišali, kako izvoljeni in neizvoljeni kandidati za župane, izvoljeni in neizvoljeni predstavniki občinskih svetov in politični analitiki meljejo oguljeno frazo - volivci imajo vedno prav. Izvoljenim se morda res zdi, da imajo (so imeli) volivci prav, toda poraženci in zlasti politični analitiki bi se morali vendarle popraskati za ušesi. Zakaj neki bi naj imeli volivci vedno prav? Ali imajo prav volivci Ljubljane, Maribora, Celja? Ali si v teh mestih izvoljeni župani v resnici zaslužijo svoje funkcije? Kaj pa, če so si jih ohranili - v vseh treh naštetih mestih smo dobili stare nove župane - zgolj zaradi cenenega populizma, uspeha ene same (pri volivcih) nikoli zares premišljene volilne krilatice ali pa preprosto zaradi nizke volilne udeležbe in popolne nekompetentnosti večine tistih, ki jih je obkrožila? Seveda boste rekli, pa saj to je demokracija - vsakdo lahko pride ali ne pride na volitve in glas vsakogar šteje enako. Če demokracijo imamo in če je volja ljudstva takšna, kot se je izkazala na volitvah, potem nam ne preostane drugega, kakor to voljo sprejeti. Toda, če to voljo sprejmemo, ali to pomeni tudi, da ima taista večina tudi prav. Politični teoretiki bi dejali, da je vprašanje, ali imajo volivci prav oziroma ali lahko zaupamo njihovi, večinski odločitvi, povezano s tem, ali so se sploh sposobni politično odločati - pa čeprav samo na volitvah. Zato je dobro vedeti, iz česa sestoji politično odločanje (torej tudi izbira kandidatov na volitvah). Teoretiki bi navedli troje: (1) poznavanje dejstev in predvidevanje posledic posameznih odločitev; (2) poznavanje in upoštevanje želja posameznih segmentov volilnega telesa in (3) moralno odločanje. Glede na to, se pojavi naslednje vprašanje: ali bi naši volivci, denimo volivci v zgoraj naštetih mestih, opravili preizkus ob vsakem izmed teh elementov? Taisti teoretiki bi gotovo dejali, da bi večina - vsaj v načelu - takšen izpit opravila. Toda bodite pozorni, rečeno je bilo - načeloma. To implicira, da morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, med katerimi so gotovo določene izkušnje Andrej Adam, foto Matic Štojs pri odločanju. Ali lahko rečemo, da so volivci, od katerih se ne pričakuje drugega, kakor da vsaki dve leti (na državnozborskih in lokalnih volitvah) oddajo glas in tu in tam še na kakšnem priložnostnem referendumu, kompetentni? Mislim, da ne. Ali lahko rečemo, da so volivci, ki jih vsake toliko (v času predvolilnih kampanj) politične klike zasujejo z obljubami, propagandnim gradivom in napolnijo s ceneno hrano, kompetentni? Mislim, da ne. Če bi bili, takšnih neumnosti ne bi potrebovali in tudi ne bi dopuščali, da jim vsak klovn pod nosom maha s sončnicami. Skratka, čeprav so volivci bržkone načeloma res sposobni političnega odločanja, to nikakor ne pomeni, da so v danem trenutku temu dejansko kos in da imajo vedno prav. Daleč od tega. Ker nimajo skoraj nobenih praktičnih izkušenj, ker se o kandidatih odločajo po kar najbolj sumljivih merilih - recimo s trkanjem kandidata po lastnih prsih, kako rad ima kraj, v katerem kandidira, in kako nesramni so tisti iz drugega kraja je veliko verjetneje celo to, da imajo zelo redko prav; še več, da tudi ko morda imajo prav, imajo po golem naključju. Če smo, preden strnemo, kar se da neposredni. Volivci - in rezultati zadnjih občinskih volitev to kar se da nazorno kažejo - so idioti, idioti v izvornem, starogrškem pomenu te besede. Teoretiki bi vam namreč znali povedati, da je beseda idiot v antičnih časih označevala človeka, ki seje umaknil v zasebnost (morda zaradi številnih razočaranj v javnem življenju) in se prenehal zanimati za zadeve skupnosti. In sedaj povejte? Ali ni povprečen državljan Republike Slovenije natanko nekdo, ki se je umaknil v zasebnost, iz katere pomoli nos le ob redkih priložnostih (ko zavoha predvolilno klobaso in dva decilitra rujnega), sicer pa zadovoljno životari, bodisi visi za šankom bodisi izčrpuje svoje žleze v adrenalinskih športih, se igra priložnostnega esteta, modreca in učitelja drugih; nato pa, na vsem lepem, nenadoma zbere vse tri grahe, ki jim pravi pamet, se odpravi na volitve, kjer - bog ve po kakšnem ključu - obkroži neko ime, ki ga potem zalije (ali pa tudi ne) s čim domačim in predomačim. Ali bi torej temu lahko rekli kompetentna, za javno dobro dobra odločitev? Ali bi lahko rekli, da imajo volivci, rekli smo idioti, prav? Če strnemo. Reči, da imajo volivci vedno prav, je ob vseh spremljajočih dejstvih samo še en idiotizem, samo še ena krilatica tistih, ki štiri leta medlijo v zasebnem občudovanju samega sebe, v ljubečem negovanju osebnih problemov, medtem ko jih po levi in po desni prehitevajo natanko tisti, ki sploh nikdar ne bi smeli sesti za volan. Ali lahko rečemo, da so volivci, ki jih vsake toliko (v času predvolilnih kampanj) politične klike zasujejo z obljubami, propagandnim gradivom in napolnijo s ceneno hrano, kompetentni? Demokracija in volilni plakati Kapitalizem in oglaševanje gresta skupaj z roko v roki. Oglaševanje spodbuja nakupovanje in s tem povpraševanje, to dviguje ponudbo in viša gospodarsko rast. Po drugi strani je politično oglaševanje postalo sestavni del demokracije. Tako se politiki in stranke tudi z oglaševanjem v času volilnih kampanj borijo za glas volivcev na volitvah. Aleš Kustec, fotomontaža Matic Štojs Demokracija ni odvisna od dragega političnega oglaševanja. Cenejše volilne kampanje bi ravno tako informirale volivce, hkrati pa bi od politikov in strank zahtevale, da ne zapravljajo denarja za plehko oglaševanje, npr. v obliki plakatov. Glede na raziskovalno agencijo Ze-nithOptimedia bo svet leta 2010 za oglaševanje zapravil okoli 450 milijard ameriških dolarjev. Kapitalizem očitno potrebuje veliko spodbudo za svoje uspešno delovanje, čeprav je tudi to sedaj vprašljivo. V Ameriki, zibelki demokracije, kot jo nekateri imenujejo, je tudi demokracija draga stvar. Glede na poročilo Centra za dovzetno politiko so zadnje predsedniške volitve v Ameriki stale 2,4 milijarde ameriških dolarjev, skupaj z kongresnimi volitvami, ki so potekale isti dan, pa je strošek volitev znašal 5,3 milijarde dolarjev. Toliko denarja so namreč zbrali kandidati za svoje politične kampanje. Največ denarja je zbral (in seveda porabil) sedanji ameriški predsednik Barack Obama, in sicer blizu 745 milijonov dolarjev. V Sloveniji seveda politični kandidati in stranke ne zberejo tako veliko denarja, vendar stroški njihovih volilnih kampanj vseeno niso zanemarljivi. Na zadnjih parlamentarnih volitvah so tako stranke, ki so se prebile v parlament, z Novo Slovenijo, ki ji to ni uspelo, za volilno kampanjo porabile nekaj več kot 4 milijone evrov. Morda bi bil ta strošek še večji, če zakon o volilni kampanji ne bi omejeval višine sredstev, ki jih sme politična stranka porabiti za volilno kampanjo. Stranka, ki ima kandidate v vseh volilnih okrajih, lahko za financiranje kampanje porabi največ 680.000 evrov. Tudi na lokalnih volitvah veljajo omejitve, in sicer glede na število volilnih upravičencev v občini. Tako je v Ljubljani županski kandidat v prvem krogu lahko porabil dobrih 55.000 evrov, v Mariboru pa slabih 24.000 evrov. Če za Ameriko praktično velja, da zmaga tisti, ki zbere več denarja, tega za Slovenijo k sreči ne moremo reči. Čeprav je LDS za parlamentarne volitve porabila največ denarja, skoraj 740.000 evrov in s tem presegla omejitev zakona, na volitvah ni bila najbolj uspešna, saj je dobila zgolj 5 poslancev. Za enega poslanca je »zapravila« 148.000 evrov, SD (skupno 29 poslancev) pa le 23.000 evrov. Oglaševanje je dandanes zajelo vse pore našega življenja. V skoraj vsakem trenutku našega življenja smo bombardirani z različnimi oglasi: na televiziji, na internetu, na cesti, na WC-ju v gostilni ..., skorajda ni že več javnega prostora, kamor oglaševanje še ni prodrlo. Tako je Ameriško združenje oglaševalcev zunaj doma leta 2007 navedlo, da je povprečen Američan izpostavljen približno 600 oglasom na dan. Logika oglaševanje je seveda, da večkrat, kot so oglasi določenega izdelka prikazani, večja je možnost, da bodo ljudje kupili ta izdelek. Podobno lahko opažamo v volilnih kampanjah. Kandidati ali stranke med sabo dobesedno tekmujejo, kateri bo imel večje število plakatov. Tako so bile v času zadnjih lokalnih volitev v nekaterih (manj- ših) mestih cele ulice dobesedno polepljene s plakati županskih kandidatov oziroma kandidatk. Ponekod bi skorajda že lahko govorili o »estetskem« onesnaževanju okolja. Si predstavljate, da bi bile ulice vsak dan »zasmetene« z oglasi na lesenih podstavkih. Tudi zato je oglaševanje z odloki občin praviloma dovoljeno le na za to določenih mestih. Ne vem, zakaj bi v času volilne kampanje morali dovoliti izjemo. Poleg tega volilni plakati s svojimi suhoparnimi slogani in nasmeški politikov ne pripomorejo k večji informiranosti volivcev. Omenjeni plakati sledijo oglaševalskim trendom, pri katerih ni toliko pomemben izdelek, ki se oglašuje, ampak izvirnost in dopadljivost samega oglasa. Forma je torej pred vsebino. Enako lahko ugotavljamo za politično oglaševanje, le da sta izvirnost in dopadljivost na veliko nižjem nivoju.Tako so slogani volilnih plakatov večinoma tako klišejski, da bi jih lahko pripisali tudi drugim politikom ali strankam. Politiki na plakatih se med sabo razlikujejo glede na bolj ali manj posrečene nasmeške. Na podlagi plakata tako lahko volivec odda svoj glas zgolj glede na simpatičnost politika in slogana. Takšno odločanje seveda ni dobra popotnica za demokracijo. Če bi ljudje prenehali »ubogati« reklame in na veliko zapravljati, bi resno ogrozili kapitalizem. Hkrati velja, da če bi ljudje prenehali voliti, bi resno ogrozili demokracijo. Vendar demokracija ni odvisna od dragega političnega oglaševanja. Cenejše volilne kampanje bi ravno tako informirale volivce, hkrati pa bi od politikov in strank zahtevale, da ne zapravljajo denarja za plehko oglaševanje, npr. v obliki plakatov. Takšno kampanjo bi si hkrati lažje privoščile vse stranke, ne samo tiste »najbogatejše«. Če varčujemo, dajmo varčevati tudi pri takšnih stvareh in še bolj omejimo sredstva, ki se jih lahko zapravi v volilnih kampanjah. |0tt Kdo se boji civilne družbe? »Pravičnost predstavlja bistvo politike civilne družbe; v kolikor se civilna družba pod kakršnimi koli okoliščinami odmakne od pravičnosti, obvelja za njo sum, da sploh nima svoje politike.« Edmund Burke »Ne obstaja nič takšnega kot družba.« Margaret Thatcher Samo Bohak, ilustracija Jernej Žumer Civilna družba je sintagma, ki jo pogosto slišimo. Posamezniki in društva trdijo, da jo zastopajo, politiki priznavajo njeno pomembnost, jo hvalijo v svojih govorih in novinarji ter kolumnisti pogosto tarnamo nad njeno odsotnostjo, zdi se, da je civilna družba sveti gral, okrog katerega se spletajo legende in miti. Postavljata se nam dve vprašanji. Kaj imamo v mislih, ko govorimo o civilni družbi? In drugič, kako naj bo ta civilna družba organizirana? Konzervativni angleški zgodovinar Edmund Burke, kije sicer nasprotoval francoski revoluciji, ker je menil, da prehitre družbene spremembe vodijo v nasilje, ki se ne konča v bolj pravični družbi, ampak v tiraniji, je verjel, da je osnovna naloga civilne družbe borba za (socialno) pravičnost. Na drugi strani slavna železna lady Margaret Thatcher meni, daje družba iluzija in da je država le bergla, ki jo moramo odvreči, da bi lahko kot svobodni posamezniki s prostovoljnimi izmenjavami na trgu zgradili boljši svet in trdne može in žene. Pot do pravičnosti ne pelje skozi državo, ampak mimo države. Moj namen tukaj ni le razpravljati o prednostih enega ali drugega pogleda, ampak premisliti o tem, kaj se zgodi, če poskušamo odnose v civilni družbi organizirati na podoben način, kot deluje prosti trg. Preden pa se lotimo tega vprašanja, poglejmo, kaj civilna družba sploh pomeni. Pentagram civilne družbe Filozof Michael VValzer v svojem delu The civil society argument našteje 5 tipov civilne družbe. Pri naštevanju ne bom upošteval VValzerjeva vrstnega reda. Prvi tip VValzer poimenuje republikanski, s tem ima v mislih tradicijo, ki izhaja iz stare Grčije. Svobodni posamezniki v javnem prostoru skozi razumno debato poskušajo najti najboljšo rešitev za njihovo skupnost. Debata je popolnoma ločena od ekonomskih premislekov, saj moramo pri iskanju dobrega zatajiti naše ekonomske interese. Podoben pogled zastopa Hannah Arendth. Naslednji pogled je prvemu nasproten, lahko bi ga poimenovali neoliberalni pristop. Gre za idejo, da avtonomni posamezniki na prostem trgu izmenjavajo dobrine iz sebičnih interesov, kar pa vodi k splošni blaginji. Civilna družba tukaj ni potrebna, saj izmenjave dobrin in distribucijo dobrin ureja trg. Tudi tretji tip, ki ga VValzer označi za marksističnega, na dolgi rok ne potrebuje civilne družbe. V tem pogledu je civilna družba le sredstvo za mobilizacijo razrednega boja, ki bo vodil do brezrazredne družbe. V tej bodo ustvarjalni posamezniki, ki ne bodo več odtujeni od svojega dela, ustvarjali produkte in bodo na ta način svojo izpopolnitev našli v delu. Pri zadnjem tipu gre za nacionalistično razumevanje civilne družbe Neoliberalni pogled je verjetno blizu društvom, ki zbirajo denar pri bogatih dobrotnikih. Ti se prostovoljno odločijo donirati del svojih sredstev za razvoj določenega dela družbe ali za filantropijo, vendar so negativne posledice lahko na eni strani društva, ki obstajajo samo zaradi denarja in so v svojem trudu za ljubi kruhek pozabila na svoja načela, na drugi pa samozadostni tajkuni, ki si perejo vest z mesečnimi položnicami temu ali onemu društvu. Marksistični pogled je uporaben pri boju za socialno pravičnost in mobilizaciji nižjih slojev delavstva, vendar je danes vsaj v slovenskem okolju iz zgodovinskih razlogov nezaželen. Poleg tega pa utopične ideje z »zgodovino naši strani« danes upravičeno vzbujajo pomisleke. Zadnji nacionalistični pogled zelo dobro deluje pri mobilizaciji posameznikov, ki se identificirajo z določenim narodom, vendar lahko dolgoročno pripelje do etničnega nasilja ali celo vojne zaradi svoje ekskluzivnosti. ali poskuša delovati brez sredstev. Če pridobiva sredstva od države, je od njih odvisna, če jih dobiva od privatnih posameznikov, je odvisna od njih, če sredstev nima, je njeno delovanje omejeno. Kaj torej storiti? Ena izmed opcij je razmišljanje v smeri (političnega) realizma. Civilno družbo razglasimo za utopično in idealistično in se soočimo s kruto resničnostjo, da v borbi za oblast pač ni in ne more biti transparentnosti, ter posledično sprejmemo neoliberalno paradigmo, po kateri je v politiki treba delovati tako kot v ekonomiji. Dva razumevanju demokracije Ideja, da bi morali demokracijo razumeti kot borbo posameznikov za prevlado v boju za oblast, ni nova. Ena izmed njenih artikulacij pripada nemškemu ekonomistu Schumpe-tru, ki je iz svoje kritike demokracije izpeljal zanimive sklepe. Schumpe-ter ni verjel v racionalnost posameznika in zmožnost množice, da, kot nas uči klasična teorija demokracije, posamezniki z izvolitvijo svojih predstavnikov izrazijo občo voljo. Če parafraziram političnega teoretika Antona Pelinko: »Demokracija so svobodne svobodne volitve, demokracija je reprezentacija demosa, a ne samo reprezentacija tudi pravičnost postopkov, a ne samo pravičnost postopkov.« v smislu, da je osnovna naloga civil- Svoboda za vse ne družbe, da poskrbi za zaščito in razvoj naroda ter njegovega jezika in kulture. Posamezniki, ki pripadajo temu pogledu, so večinoma apatični do politike v širšem smislu in se aktivirajo le, ko so mnenja, da je njihov narod ogrožen, od zunanjega ali notranjega sovražnika. Plusi in minusi Vsak izmed pogledov ima svoje prednosti in slabosti, namesto podrobne analize jih omenimo samo nekaj. Večinoma gre za VValzerjeve kritike, ki jih dopolnjujem s svojimi primeri. Republikanski pogled je danes več kot potreben, saj nam ponuja dobro teoretsko podporo za praktično delovanje, vendar v praksi pogosto ne deluje, saj so povprečni državljani preveč zaposleni z vsakdanjimi problemi in kljub najboljši volji nimajo ne časa ne energije, da bi se ukvarjali z javnimi zadevami. To lahko vidimo kot problem, ki se ga je treba lotiti, a kljub temu ostaja resničnost, ki jo je treba vzeti na znanje. Dandanes se posredno pojavlja ideja, da bi morale nevladne organizacije delovati podobno kot akterji na prostem trgu. Društva in posamezniki se morajo tržiti, razvijati svojo prepoznavnost (branding), pokazati, da so konkurenčna, da lahko preživijo v boju za obstanek. Morda je to v določenih primerih lahko učinkovito. A ta princip postane vprašljiv, ko govorimo o tistem delu civilne družbe, ki naj bi skrbel za zdravo demokracijo, vzpodbujal kritično misel in prevpraševal odločitve oblasti. V parlamentu je to sicer naloga opozicije, ampak opozicija ponavadi tega ne počne le iz nevtralnih vzgibov, ampak iz želje po oblasti. Zdi se, da potrebujemo dodatno varovalo, ki bo vsaj nekoliko bdelo nad lokalnimi in nacionalnimi veljaki. Lahko bi rekli, da je tako definirana civilna družba peta veja oblasti. Od kod naj ta veja oblasti zbira sredstva za svoje delovanje? Ima tri možnosti. Ali jo financira država, ali išče sredstva pri privatnih veljakih, Med drugim je menil je, da povprečni državljani pod vplivom propagande in zaradi nepoznavanja in nezanimanja za javne zadeve na nacionalnem in internacionalnem nivoju zastopajo mnenja, ki niso njihova, ampak so jim vsiljena. Tehnologija seje od časov Schumpetra sicer spremenila, vendar je njegova kritika danes (morda ravno zaradi tega) še vedno aktualna. Tudi če ne delimo njegovega pesimizma, se ob bliskovitem razvoju potrošništva in vseprisotnosti reklam vprašamo, kako naj avtonomen kritičen posameznik, ki želi delovati v javnem interesu, poskuša ohraniti kritično miselnost, ko pa je volilna kampanja veliko bolj kot izbiranju voditelja podobna razprodaji v supermarketu. Če temu dodamo še ugotovitev, da je posameznik (sploh v času krize) preobremenjen z mislijo na preživetje in s splošno apatijo glede politike, postanejo predpostavke klasične teorije demokracije vprašljive. Schumpeter je predlagal, da kot bistvo demokracije razumemo svobodno tekmovanje posameznikov za položaj vodje. Zanj reprezentacija ljudstva ni bila tako pomembna kot svobodne volitve, s čimer je njegovo razumevanje (bil je ekonomist) zelo blizu tekmovanju na trgu v poslovnem svetu. Demokracija * demokracija Schumpeter je svoje ideje razvijal v zgodovinskem kontekstu druge svetovne vojne, ko liberalna demokracija ni bila videti niti kot zmagoviti tekmec, kaj šele kot edina alternativa; zato je njegov skepticizem razumljiv. Fukuyamova teza o koncu zgodovine se danes ne zdi več prepričljiva in ob vzhajanju Kitajske kot nove globalne supermoči se tudi demokracija ne zdi več zgodovinska nujnost. Gospodarska kriza zaostruje družbene konflikte in ideja razrednega boja se ponovno pojavlja v diskurzu. Pogoj za delovanje katerekoli demokratične države je vsekakor ekonomska uspešnost, vprašanje pa je, ali je to tudi zadosten pogoj. Če parafraziram političnega teoretika Antona Pelinko: »Demokracija so svobodne volitve, ampak ne samo volitve, ampak ne samo demosa, demokracija je svobodne volitve, demokracija je reprezentacija demosa, a ne samo reprezentacija demosa, demokracija je tudi pravičnost postopkov, a ne samo pravičnost postopkov.« Morda bi lahko rekli, da je demokracija več kot samo vsota svojih delov. Eden izmed pogojev za zdravo demokracijo je tudi močna civilna družba. Kaj natančno ta pojem pomeni, je, kot smo videli, stvar debate, ki mora potekati prav v civilni družbi sami. Skeptični pristop je v civilni družbi nujen in celo zaželen. Kakršenkoli bo že odgovor na vprašanje o bistvu civilne družbe, nikakor ne moremo dopustiti, da o vrednotah civilne družbe odloča prosti trg. Ali še slabše, da se civilni družbi odpovemo kot nepotrebni fantaziji sanjajočih idealistov. Odgovor na vprašanje v naslovu je sledeč: odtujene, razbite, neorganizirane in šibke civilne družbe se ne boji nihče. Živahna, močna in povezana civilna družba pa lahko marsikateremu oblastniku vsaj oteži dan, če že ne nažene strah v kosti. Politika ne more biti samo stvar politikov Dr. Igor Pribac predava socialno filozofijo in filozofijo zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V okviru sodobne politične filozofije ga zanimajo predvsem ideje pravičnosti, enakosti, svobode in tolerance v demokratičnih družbah. Aleš Kustec Na začetku krize se je zdelo, da smo doživeli katarzo ter da bo sledila neka celovita prenova obstoječega sistema. Kljub temu pa se slovenska vlada tako kot večina ostalih vlad trudi predvsem zakrpati luknje obstoječega sistema. Odgovor vlade je bil pozen. Vsekakor bi bilo bolje, če bi ukrepi, ki jih sprejema vlada danes, bili izvedeni že pred enim letom. Na ta način bi bilo veliko več možnosti za resničen uspeh izhodne strategije. Ukrepi, ki jih je do sedaj izvajala vlada, so bili skoraj v celoti naravnani na gašenje najbolj perečih žarišč krize. Mislim pa, da vlada v zadnjem času, čeprav se ji to javno ne priznava, že prehaja v nekaj drugega. Tako sedanji predlogi na veliko področjih pravzaprav že predstavljajo resnejše strukturne reforme, ki so naravnane razvoj- ki nastanejo v različnih glavah na različnih koncih družbe, doseže dovolj močno soglasje. To je proces, ki zahteva čas. To soglasje seveda mora biti podprto s soglasjem velikega števila ljudi. Za razviti demokratičen svet je to nuja, brez tega se te spremembe ne morejo zgoditi. V resnici problem ni v politiki, ampak v nas, v ljudeh, ki velikih sprememb v resnici nismo pripravljeni podpreti. Spremembe vselej predstavljajo določen psihičen in fizičen napor. Prepričati ljudi, ki so dosegli neko lagodnost v življenju, v spremembe je pravzaprav zelo težka naloga. Je šlo pri stavki določenih sindikatov javnega sektorja tudi za nasprotovanje vladni politiki, natančneje njenemu spopadanju s krizo v smislu, da je pomagala finančnemu sektorju, ne glede na njegove napake, sedaj Ljudje pokojninsko reformo doživljajo kot nepravično, saj se jim zdi delo do 65. leta za moške in 63. leta za ženske predolgo. V kolikor ljudje ne bodo dosegli delovne dobe 43 oziroma 41 let, bodo morali delati še dlje. Vlada bi lahko ponudila tudi nekatere inovativnejše rešitve, ne pa da zgolj vzdržuje sistem pokojninske reforme na račun kasnejšega upokojevanja. Ta reforma, ki je sedaj v postopku, je preprosto gasilska reforma, saj v resnici zagotavlja zgolj vzdržnost obstoječih pokojninskih razmerij s plačnim sistemom. Reforma, na katero namigujete vi, pa je veliko bolj strukturno globoka reforma, ki je do zdaj ni še nihče predlagal, čeprav bi bilo to pričakovati. Tako da bi bilo morda potrebno spodbuditi razmislek tudi o tem. Toda ta hip v slovenski družbi za to še gljiva meja. Prav tako se pozablja na podaljševanje življenjske dobe. Lahko bi rekli, da je to podaljševanje delovne dobe v resnici podaljševanje sedanjih časov, kolikor ohranja razmerje med delovno dobo v odnosu do nedelovne dobe v loku celotnega življenja približno enako. Ljudje velikokrat očitajo politiki oziroma politikom, da se zgolj prepirajo in da jim gre zgolj za oblast. Demokracija seveda predpostavlja tudi boj med strankami za oblast, vendar ali pretirano tekmovanje med strankami za oblast ne ogroža delovanja politike za skupno dobro? Če podvomimo v demokracijo, je primerno ponuditi kakšno drugo rešitev ali vsaj kakšen protiukrep, da bi lahko ta problem, ki ga omenjate, zmanjšali. Ni tako jasno, kaj V resnici problem ni v politiki, ampak v nas, v ljudeh, ki velikih sprememb v resnici nismo pripravljeni podpreti. Spremembe vselej predstavljajo določen psihičen in fizičen napor. Prepričati ljudi, ki so dosegli neko lagodnost v življenju, v spremembe je pravzaprav zelo težka naloga. no in daljnosežno. Če pokojninska reforma na nek način zgolj vzdržuje status quo, pa je reforma visokošolskega sistema, študija in raziskovalnega dela eno ključnih razvojnih področij. Ob tem moram opozoriti, da so bila pričakovanja glede katarzičnosti krize v takem obsegu, kot ste ga izrazili v vprašanju, prevelika. Kriza bo svoje odgovore sprožila vsaj v loku desetletja, ne pa v enem ali dveh letih. Zakaj je pravzaprav potrebno, da preteče toliko časa? Mar to pomeni, da politika potrebuje več časa, da spozna, da so potrebne večje spremembe? Ne gre toliko za spoznanje v politiki, ampak zato da se o spoznanjih, pa zateguje pas z varčevanjem in zamrzuje rast plač v javnem sektorju, čeprav slednji ni bil odgovoren za krizo? Gotovo je bilo takšno razmišljanje kot del motivacije javnega sektorja, ki se je odločil za stavko, tudi prisotno. Vendar mislim, da je bilo to zgolj olje, ki je prispevalo k večjemu plamenu in s tem večji upornosti in kljubovalnosti, ni pa bil to glavni sprožilec njihovega nasprotovanja. Do slednjega bi prišlo, četudi krize ne bi bilo. Enako velja za negodovanje ob pokojninski reformi. V resnici gre v obeh primerih za poslabšanje življenjskih pogojev. Človeško razumljivo je, da se bodo ljudje temu uprli. ni pogojev, ker spoznanja in razpoloženja te družbe ta hip za to še niso dovolj dozorela. Res pa je tudi, da se ta spoznanja in razpoloženja prav zdaj začenjajo živahno razvijati. Ta občutek nepravičnosti pri ljudeh pa izhaja iz tega, da jim je dodano neko breme, na katerega niso računali. Po eni strani gre tudi za reminiscenco na lepe čase, ko so ljudje v pokoj odhajali v bistveno drugačnih pogojih, kot bodo sedanje generacije. Ta čustvovanja so razumljiva za ljudi, ki so delali v industrijskih poklicih in težkih delovnih razmerah. Vendar pa za mnoge poklice današnje dobe to ne velja. Zanje 65 let ni neprema- bi to lahko bilo. Pravzaprav kljub vsemu razmišljanju ljudi, da bi iznašli kaj boljšega od tega, da oblast primerno razporedimo oziroma osamosvojimo v nekaj vrhov, ki izvajajo svojo oblast v okvirih, ki jim pristojijo, in nadzorujejo delovanje drugih vrhov, pri čemer vsi skupaj delujejo v imenu javnosti in pod budnim očesom javnosti, do zdaj nismo iznašli. Verjamem, da tudi ne bomo. Ob tem pa moram dodati, da se sam ne strinjam s takšnim razu mevanjem politike, kakršno je bilo vsebovano v vprašanju. Politiko sicer lahko zreduciramo na razumevanje, da je politika stvar politikov, da se politiko gredo samo stranke, « т da se dogaja v parlamentu, v vladi, morda še na ministrstvih, skratka v neki ozko razumljeni politični javnosti neke države. Zame je politika nekaj bistveno širšega. Politika je bistveno širši proces, ki temelji na tem, da s postavitvijo in podporo oblasti nismo zavrgli svoje izvorne politične pravice. Le uporabili smo jo in lahko jo spet in spet, kot državljani, ki nagovorijo druge državljane. Na nek način se nam to Kako pa si potemtakem razlagate to, da dokaj velik odstotek ljudi, natančneje okoli 30 odstotkov ali več, ne hodi na volitve? Mislim, da se bo na naslednjih volitvah ta trend obrnil navzgor, saj bo kriza privedla več volivcev na volišče. Sam bom zelo razočaran in presenečen, če se ta napoved ne bo uresničila. Kajti ljudje se že dolgo niso tako zanimali za politiko kot se v zadnjem času. Mislim, neodvisno od nje, državljani v prvi osebi izvajajo nadzor nad oblastjo, vsemi vrstami institucionalne in kapitalske oblasti. Pa se vam zdi, da se ljudje dovolj zanimajo za politiko tudi, ko ni čas volitev? V zadnjem času je število oddaj o politiki na nacionalni televiziji, naj si gre za debatne oddaje, okrogle mize, forume, daljše intervjuje, vse več. Očitno imajo tudi neko nje z nizkimi udarci. Do neke mere se strinjam z vami. Vendar če bi si priklicali v spomin politične debate izpred desetih let, bi se verjetno oba strinjala, da je bil takrat nivo teh soočenj še mnogo nižji. Mislim, da smo preprosto vsi v Sloveniji, s strankami na čelu, postali boljši v tej miselni telovadbi, ki seji reče prikazovanje lastnega interesa kot javnega. Javnost terja vizije prihodnosti in to Kar naenkrat je postalo jasno, da politika ne more biti samo stvar politikov, da je potrebno izraziti svojo mnenje, da so politiki zavozili svet in ga pahnili v krizo oziroma so dopustili, da se to zgodi. Opraviti imamo s prevetritvijo, ki še ni dosegla vrhunca. kaže iz dneva v dan, ko je odprtih čedalje več reformskih pobud in smo priča vse živahnejši javni razpravi o pravih vprašanjih. Če bo vlada res dala v javnost še kakšen reformni predlog, bomo vsi vse povprek razpravljali. Najprej bomo branili svoj partikularni interes, nato bomo spoznali, da ga lahko uspešno branimo le tako, da vanj prepričamo druge, in da to lahko navsezadnje najbolje storimo tako, da ga prikažemo kot javni interes. V tem tekmovanju, da bi svoj lasten interes pokazali kot javen, se v resnici povzdigujemo na raven občega. Učimo se misliti svoje posebno mesto znotraj večje (družbene) enote. da smo priča enormni politizaciji zavesti mnogih ljudi po Sloveniji in seveda tudi po svetu. Kar naenkrat je postalo jasno, da politika ne more biti samo stvar politikov, da je potrebno izraziti svojo mnenje, da so politiki zavozili svet in ga pahnili v krizo oziroma so dopustili, da se to zgodi. Opraviti imamo s prevetritvijo, ki še ni dosegla vrhunca. Kam in kako daleč se bo odvila, v tem trenutku ni jasno. Jasno pa je, da smo na začetku nekega vrtinčenja. Mislim, da vse več ljudi odkriva, da s tem ko nekoga izvoliš, nisi izgubil primarne izvirne politične kapacitete kot državljan. In da je vselej pravi čas, da poleg parlamentarne opozicije, gledanost. To potrjuje, da ljudi to zanima. Hkrati pa ob premlevanju najbolj kompetentnih in zanimivih govorcev o političnih vprašanjih ljudje sami premišljajo o kompleksnosti družbe. Ta seznanjenost s kompleksnostjo družbe je ključna razvojna predpostavka za kakršen koli resen prehod v družbo znanja oz. postindustrijsko družbo in nenazadnje tudi v družbo, ki bo v novem okviru vsaj tako demokratična. V nasprotnem primeru bo lahko tudi precej manj. Vseeno pa se pri volilnih ali siceršnjih soočenjih politikov velikokrat to razglabljanje o kompleksnosti družbe zreducira na njihovo medsebojno spopada- je novost, še ne tako dolgo tega je živela predvsem od vizij preteklosti. Ljudje terjajo tudi pravičnost, učinkovito delovanje pravosodja pri pomembnih zadevah, ki ga ni, s čimer je kršena enakost pred zakonom. Te zahteve, ki so čedalje glasnejše in, pazimo dobro, med seboj niso samo ubrane, bodo to zimo politikom dale veliko razlogov, da se izrečejo o pomembnih družbenih vprašanjih. Od načina njihovega reševanja bo morda trajno odvisna naravnanost naše družbe. Politiki bodo tudi to reševali s kakšnim nizkim udarcem in populizmom. Vendar bo pomembneje, ali bodo to počeli ob pravih vprašanjih. Da bo levica spet živa, mora najprej umreti »Tony Blair!« To je bil odgovor Margaret Thatcher, ko sojo vprašali, kaj šteje za največji dosežek svoje vladavine. Vsekakor provokativna izjava, ki terja določen razmislek in v sebi nosi globoko resnico o položaju levice danes. Najprej se moramo vprašati, ali smo si sposobni predstavljati zamenjani vlogi, torej laburista, ki za največji dosežek svojega mandata šteje torijca. Najbrž še težje. Tisto, na kar je ciljala Thatcherjeva, to, kar je bistvo njene izjave, v resnici niti nima toliko opraviti ne z njenim ne z Blairovim imenom. Bistveno je, kako so se radikalno spremenila razmerja moči med levico in desnico in predvsem kako vsebinsko prazna ter podrejena je postala prva. To se ni zgodilo čez noč. Ne moremo tukaj sicer podati poglobljene svetovno zgodovinske analize, kako je do tega prišlo, a vseeno lahko zaznamo nekaj temeljnih trendov. Če se omejimo na obdobje zadnjih petdesetih let, ga lahko precej upravičeno razdelimo na vsaj dva dela. Po II. svetovni vojni je levica za nekaj desetletij triumfirala in biti desničar je postalo skorajda tabu. Na Zahodu je obstajala močna socialna država, komunistične partije so prevzemale oblast v številnih državah Azije in igrale pomembno vlogo v narodnoosvobodilnih in dekolonizacijskih bojih. Ne bi se poglabljali v to, kako leva je ta levica dejansko bila, marveč se lahko postavimo na stališče, da so ti politični projekti ponudili vsaj določeno perspektivo, nek politični horizont, znotraj katerega sta se definirala celoten politični prostor in boj znotraj njega. In ko se je zdelo, daje levica na svojem zgodovinskem vrhuncu, je serija dogodkov konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let napovedala, da je tega neizogibno konec in da se bližajo drugačni časi. Smrt Che Guevare, iztek maja 68, zmeraj večje kritike socialne države in vedno hujša diskreditiranost vzhodnega bloka so nekateri simboli teh premikov. Zgodila sta se neoliberalizem in politično ekonomska ofenziva desnice. Izjavo Thatcherjeve je potrebno brati Anej Korsika, foto Matic Štojs v tem zgodovinskem kontekstu zmage desnice nad levico. Ko je naposled sledil še zlom vzhodnega bloka in liberalizacija Kitajske, je bila zmaga totalna in globalna. Vendar se ni zgodila zgolj neverjetna ofenziva desnih idej in politik, ampak je levica sama začela vsrkavati te ideje in začela plesati po njihovem taktu. Tisto, kar je uspelo Thatcherjevi in celotnemu gibanju neoliberalizma, je, da so cel politični spekter premaknili tako zelo na desno, da so postale zmerno desne politike v resnici že levičarske. Uspelo jim je to, da se je Blair s politiko tako imenovane tretje poti prodajal kot levičar (na podoben način je takrat deloval Schroder v Nemčiji). Do kakšnih premikov pa je prišlo v Sloveniji? Do osamosvojitve smo bili uradno vsi levičarji, saj smo živeli v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji in partijska knjižica je bila določen statusni simbol (pa čeprav se ga danes vsi tako otepajo ...). Seveda pa je bistveno bolj zanimivo dogajanje konec osemdesetih let. Radio Študent, Tribuna, Katedra, Časopis za kritiko znanosti, Odbor za obrambo človekovih pravic, Laibach, Disko FV, Pankrti, Niet, Ljubljanski psi in še in še, civilno družbeni kotel je vrel in kipel kot še nikoli. Če je Slovenija imela kdaj zlata leta levice v najžlahtnejšem pomenu besede, so bila to osemdeseta. Zanimiva je bila že sama narava upora, saj so bili na oblasti deklarirani komunisti, tisti, ki sojih kritizirali, pa še toliko bolj goreči levičarji, v nekem smislu je šlo torej za boj za interpretacijo o tem, kdo je pravi levičar.Ta seje iztekel v rojstvo nove države oziroma osamosvojitev Slovenije od Jugoslavije. Ker vsaka revolucija prinaša novo oblast, so tudi v slovenskem prime- ru uporniki in osamosvojitelji v novi državi zasedli pozicije moči. Postali so uveljavljeni akademiki, gospodarstveniki, politiki in kulturniki. Če smo malce zajedljivi, lahko rečemo, da je zavladala avantgarda sama. Seveda pa je danes ta sama postala del problema, za katerega je nekoč ponudila rešitev. Tisti zgodovinski izziv, ki se zato postavlja pred levico v Sloveniji, ni desnica ali bivši levičar Janez Janša, temveč levica sama. Levica, ki to ostaja samo še po nekem delovnem imenu, kajti po čem drugem to sploh še lahko imenujemo levica? Se Pahor, Kresalova in Golobič proslavljajo s kakšnimi radikalnimi in progresivnimi idejami, ki v določenih delih javnosti sprožajo zgražanje zaradi svoje revolucionarnosti? Prav nasprotno, ta vlada in parlamentarna levica kot taka se proslavlja s političnim programom, ki je v resnici nadaljevanje neuspelih Janševih reform. Zato se ne bi smeli slepiti in bi morali začeti stvari najprej poimenovati z njihovim pravim imenom. To, s čimer imamo opravka, zato ni levica, temveč interesno združenje starih partijskih kadrov in tranzicijskih politikantov, levica je pri vsem skupaj zgolj blagovna znamka, pod katero se vse skupaj prodaja. In dokler bo stanje takšno, ne moremo pričakovati bistvenih sprememb. Kar bo do njih šele privedlo, je generacijski premik v politični nomenklaturi oziroma gesta v registru tega, kar se je pri nas zgodilo konec osemdesetih let. Torej, nekakšno družbeno vrenje, ki uspe odpreti povsem nov politični prostor. Potrebno je priznati, da smo bili takšne geste Slovenci večinoma sposobni šele ob izdatnem zunanjepolitičnem krošeju oziroma takrat, ko so se tudi mednarodne politične razmere do konca zaostrile. A glede na trenutno stanje sveta, očitno tudi na to ne bo potrebno predolgo čakati. Pahor kaže v desno. KOMENTAR Hipohipokrizija Danes smo prišli, če sem ciničen, zelo daleč. Na mednarodnih lestvicah se medijska svoboda pri nas še dalje nezadržno niža. Organizacija »Novinarji brez meja« poroča o padcu s 37. na 46. mesto. Leta 2008 je bila Slovenija uvrščena še na 30. mesto, kar pomeni padec za 16 mest in relativno nečastno družbo. Zadnja leta sem se intenzivno ukvarjal z vprašanjem svobode in podrejanja domačih medijev. V glavnem je sicer moj trud ostal neučinkovit in nezapažen. Zakaj, bi mi moralo biti jasno, ko sem relativno pozno, šele po izdaji dveh knjig na to temo, ves šokiran s strani urednice osrednjega mariborskega časopisa slišal očitek, daje kritizirati stanje in boriti se za medijsko avtonomijo nekaj zelo enostavnega, nepogumnega, ziheraškega. Vzelo mi je sapo, še zlasti ker je priletelo s strani osebe, pogumno podpisane pod izjavo o tem, da pri njih ni bilo čutiti Janševega škornja - po tistem, ko je o tem na široko pisal Blaž Zgaga, ko je bilo to treba demantirati in ko so slovenske medije preplavile slike »bunkerja« cenzuriranih tekstov. Od kod takšen očitek o »lahkotnosti« kritike medijev, nisem nikoli razumel, a kot simptom mentalne zadrege žurnalistič-nega uma se mi zdi memoriranja vredno. Danes smo prišli, če sem ciničen, zelo daleč. Na mednarodnih lestvicah se medijska svoboda pri nas še dalje nezadržno niža. Organizacija »Novinarji brez meja« poroča o padcu s 37. na 46. mesto. Leta 2008 je bila Slovenija uvrščena še na 30. mesto, kar pomeni padec za 16 mest in relativno nečastno družbo. Seveda se nahajamo v času, ko nas na to opozarja predvsem Janševa opozicijska stranka, vključno z nekaterimi resnimi grožnjami s fizičnim nasiljem, ki sojih deležni novinarji. Kdo je ta, ki odkriva nujnost svobode, niti ni pomembno, a je groteskno nekredibilno, če nam moralizirajo včerajšnji rablji. Žalostno dejstvo je, da tudi na drugi strani še včerajšnjih kritikov na levici to posebej ne skrbi najmanj aktualno vlado. Podobno kot ni prejšnje. Oboji so, skratka, groteskno neprepričljivi. Kritičnih presoj in analiz ni, se niti ne zahtevajo. Novinarji pretežno molčijo, stroka tudi. In ker ne želim več izkazovati svoje strahopetnosti, skrb za medijsko avtonomijo raje prepuščam novinarjem samim. Če bi bil modrejši, bi jo moral skupaj s sebi podobnimi že od samega začetka, kajti nekateri novinarski krogi ne marajo vsiljivcev od zunaj. Spet drugi pa, celo neredki, naravnost obožujejo politične in kapitalske škornje ter so v stalni pripravljenosti z iztegnjenim jezikom. Proti takšnim jezikom seje težko, mogoče celo nesmiselno boriti. Neka manira se mi le zdi vredna teoretske pozornosti. Odkar se vrstijo indici o manjšanju svobode tiska, sem že vsaj desetič naletel na javni argument, artikuliran takole: »Kje ste pa zdaj vi, 571 podpisnikov pod novinarsko peticijo?« Nazadnje ga je, dobesedno že v naslovu svojega članka ponovil dr. Vaško Simoniti, takratni minister za kulturo; danes je to storil vimenu »Odbora za kulturo pri Strokovnem svetu SDS«, Očitek »Kje pa ste?« se mi zdi vreden kratke formalne analize, ker so tisti, ki danes uporabljajo ta stavek, natankoma isti, ki so leta 2007 in dalje bili zgroženi nad novinarsko peticijo, obtožujočo Janeza Janšo političnih pritiskov in cenzure medijev. Na njene podpisnike, ki sicer predstavljajo okoli četrtino zaposlenih novinarjev, so vsa ta leta zlili na tone gnojnice. Zaničevalno sojih imeli za politikante, levičarske pisune, za prodane duše. Z gesto »Kje pa ste?« se jih torej želi za nazaj znova kompromitirati zavoljo njihove domnevne pristranskosti, kije menda prišla na piano, ker so ob novi situaciji. Toda kako lahko nekdo terja, da se bo ta skupina novinarjev oglasila v situaciji B, če je protestiral v situaciji A ravno zato, ker seje oglasila takrat? Zakaj bi podpisniki ponovili vajo, če so bili vmes demonizirani? Perverzni in nespodobni gesti bi lahko kdo oporekal tudi, da se z njo retrogradno priznava obstoj pritiskov za nazaj. Vendar tega protagonisti ne smejo storiti na glas, saj bi se s tem zanikali. V tehničnem smislu je postopek, ki ga je za drugimi v svojem izjemno propagandističnem spisu ponovil Simoniti, zmota »ad hominem«, vrste »tudi ti« (latinsko »tu quoque«), Z njo se nas želi prepričati, da je nekdo (podpisniki peticije) storil nekonsistentno dejanje, zanikano v poprejšnjih dejanjih v preteklosti, a s to razliko, da ne očita izjave, ampak njeno odsotnost, torej molk. Klasičen primer zmote bi bil lahko: »Praviš, da moramo revolucio-nirati svet. Toda to pravi nekdo, ki že pet let ni premaknil svoje molčeče riti iz fotelja!« Naša intenca je običajno razgaliti hipokritsko naravo sogovorca, češ: govoriš eno, delaš drugo. Velikokrat se zgodi, da v tem ni nič zmotnega in da je opozarjati druge na nekonsistenco v ravnanju popolnoma na mestu. In tudi v primeru »Kje pa ste?« bi lahko bilo, če bi bil izjavljalec pripravljen priznati, da so v času prejšnjega predsednika vlade obstajali enaki pritiski, zaradi česar je bila takrat peticija upravičena. Toda imanentno stališču je, da tega ne storijo, da podpisnike diskreditirajo za nazaj in dodajo še očitek o njihovem ravnanju danes. Čeprav so konteksti drugačni, čeprav gre za partikularne pritiske, ki ne izvirajo s strani predsednika vlade. Kar dela očitek za neprepričljiv, sta sam izjavljalec in njegova hipokrizija, osredotočena v vnovičnem tihem zanikanju tega, da je bila peticija leta 2007 smiselna. In če ni bila, sploh ni jasno, zakaj bi jo lahko moralno zahtevali znova. Dejansko na nemogoč način terja oboje: priznavanje in nepriznavanje pritiskov. Njihovih ja, naših ne. Za konec še smiselno konceptualno vprašanje: kako reči hipokritu, ki hipokrizijo očita drugemu, ki ga ima za hipokrita? Hipohipokrit? Dr. Boris Vezjak Kdo je ta, ki odkriva nujnost medijske svobode, niti ni pomembno, a je groteskno nekredibilno, če nam moralizirajo včerajšnji rablji. Žalostno dejstvo je, da tudi na drugi strani še včerajšnjih kritikov na levici to posebej ne skrbi najmanj aktualno vlado. Podobno kot ni prejšnje. Oboji so, skratka, groteskno neprepričljivi. Pokojninska reforma brez reforme Ali je mogoče v primeru zloglasne pokojninske reforme sploh govoriti o kakšni reformi? Glavna značilnost vsake reforme, če gre res za reformo, je namreč v tem, da se spremenijo temeljni okviri oziroma temeljna oblika/forma določenega sistema. Pri naši pokojninski reformi pa gre bolj za nekakšen aneks k stari obliki, ki spreminja le številke v istem sistemu. Karolina Babič, ilustracija Dejan Kralj Zgolj kvantitativne spremembe namesto reforme Prihajajoče spremembe na področju pokojninske zakonodaje, ki trenutno burijo duhove tako pri nas kot v mnogih drugih evropskih državah, se povsem nekritično razumejo kot reforme pokojninskega sistema. Če pogledamo na te spremembe s širšega družbenega stališča in ne zgolj iz ozkega ekonomskega zornega kota, potem lahko te spremembe označimo kot nič drugega kakor za ljudi izredno neprijeten popravek številk v starem pokojninskem sistemu. Spremenilo se bo le to, da bodo ljudje morali delati dlje oziroma več, da kolapsa pokojninskega sistema. Nujen je paradigmatsko nov pogled na koncept pokojnin. Zastarelost »glavarinskega« modela Trenutni pokojninski sistem v evropskem svetu izhaja iz temeljne navezave pravice do pokojnine na pravice iz naslova dela. Skratka, pravica do pokojnine je logični nasledek tega, da je človek delovno aktivno dobo svojega življenja preživel v polni zaposlitvi. Pokojnina je tako neke vrste privarčevani denar, ki ga je človek že zaslužil takrat, ko je lahko delal, zato da bo lahko žel tudi takrat, ko ne bo več mogel delati. In vsak je prislužil pokojnino le zase in le toliko, kot je pač prislužil. moremo najti v zdajšnjem pokojninskem sistemu, in podrobnejši pogled pokaže, da se prav v tem pomanjkanju socialne note nahaja šibkost tega sistema. Če namreč pogledamo z drugega vidika, vidimo, da gre za nekakšen glavarinski sistem. Pokojninska blagajna se polni s prispevki, ki jih delodajalci trenutno zaposlenih vplačujejo za namene izplačevanja pokojnin trenutnim upokojencem. Pokojninska blagajna je tako pretežno odvisna od števila zaposlenih in ne od splošnega gospodarskega (blago)stanja v državi. Prava reforma pokojninskega sistema bi morala prekiniti s tem gla- preprečiti kolapsa pokojninskih sistemov, saj se škrat ne nahaja v številkah delovnih in življenjskih let, temveč v spremembah v načinih zaposlovanja ter v porušenem razmerju med delom in presežno vrednostjo. Če presežna vrednost ne izhaja več le iz dela, temveč nastaja tudi mimo dela, potem je tej novosti v sodobnih ekonomskih procesih potrebno slediti tudi na področju pokojninske politike, kar pomeni, da se mora pokojninska blagajna v večji meri polniti iz dobičkov in manj neposredno iz zaposlitvenih razmerij. Nezmožnost mlajših generacij za dolgoročno planiranje Pokojnina v našem sistemu ni nekaj, kar človeku pripada zato, ker živi v socialni državi, temveč nekaj, kar je sam prislužil s svojim delom. »Vsakomur to, kar si je prislužil« pa ni socialni model, temveč neoliberalni model. si zaslužijo pokojnino. Mnogi kritiki pokojninskega sistema pravilno izpostavljajo, da je nujnost sprememb na tem področju utemeljena, način reševanja problema pa preveč rokohitrski in primitivno ekonomski. Skratka, povsem brez domišljije so t. i. reformatorji vnesli nekaj novih cifer v stare logaritme in našli čudežno zdravilo za reševanje pokojninskih blagajn. Pri čemer pa so povsem spregledali razloge, ki so povzročili to nujo po spremembah na področju pokojninskih sistemov. Primanjkljaja v pokojninski blagajni v letu 2010 namreč ne more povzročati pričakovana življenjska doba leta 2050. Težave s pokojninskimi blagajnami imajo svoje izvore v številnih spremembah tako na ožjem področju sodobnih oblik in načinov v gospodarskih procesih kakor tudi v splošnih družbenih spremembah, ki vplivajo na prepričanja in ravnanja ljudi. Zgolj kvantitativni popravki cifer v pokojninski zakonodaji zato ne morejo preprečiti Na prvi pogled je tak sistem prepoznan kot del socialne politike določene države, ki zagotavlja pokojnine iz javnih sredstev, vendar je to, žal, le videz. Sistem namreč temelji na individualističnem pristopu, kakršen je značilen za neo-liberalne sisteme, in ne na socialnem pristopu, ki izključuje takšne individualne elemente. Pokojnina v našem sistemu ni nekaj, kar človeku pripada zato, ker živi v socialni državi, temveč nekaj, kar je sam prislužil s svojim delom. »Vsakomur to, kar si je prislužil« pa ni socialni model, temveč neoliberalni model. Tudi t. i. državne pokojnine, ki pripadajo vsem državljanom pri določeni starosti, namreč niso dejansko prave pokojnine, temveč po višini prihodka ustrezajo socialni podpori in so pravzaprav le nadaljevanje te minimalne socialne politike. Pokojninski sistem, ki ga zdaj poznamo, torej ustreza modelu »vsak skrbi sam zase« in ne modelu »skupnostna skrb vseh za vse«. Nobenih socialnih elementov torej ne varinskim sistemom predvsem iz dveh razlogov. Prvič, ker se danes oblilo presežne vrednosti ustvari v panogah, ki niso delovno intenzivne, torej niso velik zaposlovalec in zato te panoge minimalno vplačujejo v pokojninsko blagajno. Po drugi strani pa prav nasprotno mnoge delovno intenzivne panoge, ki množično zaposlujejo, ustvarjajo manj presežne vrednosti in izplačujejo temu primerno nizke plače in nizke prispevke. In drugič, vse več ljudi je prisiljenih v prekerno pogodbeno delo, kjer se prispevki sploh ne plačujejo, ali v samozaposlovanje, kjer si samozaposleni vplačujejo le minimalne prispevke v pokojninsko blagajno. Skratka, zaradi glavarinskega sistema se po eni strani izdatni dobički pretakajo mimo pokojninskih blagajn zgolj zato, ker jim je to zakonsko omogočeno, po drugi strani pa še prekerno delo ustavlja stari avtomatizem vplačevanja pokojninskih prispevkov. Podaljševanje delovne dobe zato ne more Drugo napačno predpostavko trenutne pokojninske »reforme« lahko prepoznamo v zgrešenem argumentu, ki poskuša reformo legitimirati z izjavo, da »gre za reševanje pokojnin današnje mladine«. Vsaj dve stvari nekoga, ki je star recimo 25 let, tukaj pošteno zmotita. Prvič, daljša delovna doba starejših, ki so zdaj zaposleni, bo temu petindvajsetletniku še bolj oddaljila že tako oddaljene sanje o zaposlitvi, saj bo brezposelnost v prihodnjih nekaj letih tudi brez kriznega stanja rasla že zaradi novega pokojninskega zakona. In drugič, povsem zgrešeno je danes na mladega človeka apelirati z idejami o tem, kaj bo z njegovimi prihodki čez štiri ali pet desetletij, če pa ga izkušnje učijo, da o svojih dohodkih ne more kalkulirati niti štiri ali pet let vnaprej. Če se mladi še lahko kolikor toliko vživijo v dolgoročne vizije, kar se tiče področja ekologije, pa tako dolgoročnih vizij z vidika lastnih prihodkov niso zmožni. Prekernost in kratkoroč- nost gledanja se je že toliko zajedla v način življenja mladih, da dolgoročnega ekonomskega načrtovanja preprosto večinoma niso zmožni. Pa ne gre za to, da mladi ne bi zaupali vladi, ki jim obljublja pokojnine, problem je globlji, mladi psihološko niso zmožni videti svoje prihodnosti nekaj desetletij vnaprej. Čas, ko so ljudje sistematično načrtovali svoje življenje v čez 40 let, ko pa mlademu človeku ni mogoče računati z nobeno varnostjo niti čez kratka 4 leta? Ta značilnost mlajših generacij, ki so se že dokaj dobro prilagodile nenehnim nihanjem in spremembam okoliščin, predvsem prilagodile tako, da so prenehale dolgoročno načrtovati, ima tudi neposredne ekonomske učinke. Dolgo vztrajanje pri študentskem z njimi na stara leta, ko pa so se že naučili živeti z grozo vprašanja, kaj bo z njimi drugo leto. Pokojnina kot univerzalna pravica namesto »varčevalnega modela« Pokojninska reforma, ki bi si zaslužila naziv reforme, bi torej morala upoštevati te posebnosti sodobnih ekonomskih procesov, ki razdvajajo tradicionalno zvezo med delom in presežno vrednostjo, ter poseb- zaposleni. Polno zaposlenih bo vse manj, vse več bo nekakšnih vmesnih obdobij brezposelnosti, vse več bo dolgoročno ali celo trajno brezposelnih, saj ekonomski procesi vse bolj izključujejo človeško delovno silo. Koliko je potem še smiselno pokojninsko blagajno polniti na podlagi pogodb o zaposlitvi, ki postajajo vse redkejše in vse bolj značilne za manj donosne panoge. Če Podaljševanje delovne dobe ne more preprečiti kolapsa pokojninskih sistemov, saj se škrat ne nahaja v številkah delovnih in življenjskih let, temveč v spremembah v načinih zaposlovanja ter v porušenem razmerju med delom in presežno vrednostjo. okviru pojma kariere, ki je vodila po stopničkah vseživljenjske zaposlitve do lepe pokojnine in prijetne hiške na stara leta, je minil pred nekaj desetletji. Trenutne hitro spremenljive okoliščine so mladim ljudem spremenile kognitivno strukturo, prihodnost je nekaj, kar »bomo videli«, nekaj, kar »bo, kot bo«, in ne nekaj, kar lahko jasno in racionalno načrtuješ in predvidiš. Zakaj bi potem vlade pričakovale, da bodo prepričale s takšnimi argumenti, kot je skrb za prihodnost delu, samozaposlovanje s plačevanjem minimalnih prispevkov ali celo pogodbeno delo povsem brez plačevanja prispevkov omogoča mladim, da shajajo, nekaterim celo, da solidno dobro živijo, vendar pa tak način razmišljanja ni kompatibilen s pokojninskim sistemom, ki temelji na vplačevanju prispevkov »po glavah«. Prekernost ne dovoljuje razmišljanja predaleč vnaprej, in to se bo v pokojninski blagajni vse bolj poznalo. Mladih ni mogoče prestrašiti z vprašanjem, kaj bo nosti v položaju novih generacij, ki bremena skrbi za lastno pokojnino preprosto ne morejo prevzeti nase, ker jih dejstvo prekernosti preveč usmerja v kratkoročno gledanje. Pokojnino je potrebno vzpostaviti kot koncept, ki sodi na področje univerzalnih pravic, ne pa da se jo obravnava kot nekakšen varčevalni sistem, ki omogoča posameznikom, da varčujejo za svojo starost. Pokojnina mora postati pravica, ki pripada vsakomur, ne le tistim, ki so imeli privilegij dovolj dolgo ostati polno hočemo govoriti o socialni državi, potem mora pokojnina posameznika izhajati iz skupnega družbenega proizvoda in ne iz individualne varčevalne sheme, ki si zgolj nadeva ime pokojnine. Vsem je jasno, da so primanjkljaji v pokojninski blagajni posledica določenih plusov, ki so se oblikovali na skritih in manj skritih otoških in drugih računih. In daljša delovna doba bo le še dodatno polnila tiste račune. Ljudje to vedo, zato hude bitke v Franciji, in zato (upajmo) referendum v Sloveniji. Wm _ :* ,• > v ■ «-\r •*. K**' шт 7,* . |> •' v