Iverje iz mojega življenja V somraku
Poznojesensko razpoloženje. Petleten, sedim na beton-skih tleh podolgovate kmečke kuhinjein opazujem živahne pJamene v odprti peči.
Mama tam stalno nekaj brklja: pristavi velik črn železen lonec krompirja za večerjo številni družini, z burklami kaj-pada; nato potegne ven majhno kozico z mlekom. ki mi zadiši, da bi ga v dušku popil, če se ne bi bal opeklin. Potem vzame lesen valjar, štoječ v kotu med pečjo in kotlom in pečico. ga postavi v tekoči položaj pred ogromen črn lonec. do vrha napolnen s sesekanim krompirjem, korenjem, pes-nim perjem. v spodnji, ožji del zapne prav tako ogromne burkle, jih spretno nasloni na pripravljeni valjar in tako izkušeno zapelje največji lonec s hrano za pujske daleč v notranjost peči. Izvleče burkle na kotalkajočem seva-ljarju, ki ga postavi na prejšnje mesto, injih postavi z želez-nim koncem na tla desno od sebe, kjer stoje burkle različnih velikosti, omelo, krevlja in pločevinast pokorov za zapiranje peči po končani kuhi.
Mrazi me. da se kotjež zvijam v klopčič, ves suh in droban se delam še neznatnejšega, da ne bi bil mami, ki sem in tja hiti po kuhinji, v napoije in da se mimoidoči ne bi zadel obme.
»Ivan, drv mi je zmanjkalo, pojdi ponje!«
Premražen čepim na tleh pod kuhinjsko polico, kamor mama spravlja pomito in obrisano posodo, in naprej strmim v plapolajoč ogenj v peči, od koder prihajajo različni vonji po kuhajoči se prašičji krmi krompirju za Ijudi. Vmes se mešajo vonji po mleku in medici, s katero se daje oče. Čisto v levem kotu tik okna je namreč vzidan 30-Htrski kotel iz debelega ulitega železa, ki sicer služi za kuhanje prašičje krme. Tokrat ga je pa sestra Mici temeljito poribala, s peskom in krtačo in ne vem kolikokrat splaknila z vročo vodo. daje bil \ideti lepši kot nov.
Mama, ki se medtem vrne iz shrambe, me pokara: »Ja, kaj mi nisi phnesel drv? S čim naj ga naložim, glej ogenj pojema!« Drugače pridnega, ubogljivegame mama to pot ne more ogreti, da bi ji izpolnil željo. »Čakaj me, no,« mi zažuga oče »ali ti ni mama že dvakrat rekla, kaj moraš napraviti!Čepiš tamlekotkupžalosti;zato tepazebe...« Še preden konča. počasi vstanem, se z dlanmi pogladim po rokah in nogah. da se malo ogrejem, preden stopim v en ter v dr\'amici naberem naročaj domala polmetrskih drv injib prinesem v kuhinjo, kjerjih spustim pod ognjišče v prostor zanje. Boječe pogledam očeta, ki z veliko leseno kuhaJnico meša satje z medom, in pohitim ponovno, tokrat že neko-liko ogret, po drugi, večji naročaj.
"Za silo bo; zdaj pa pojdi v hišo in večerjaj!«
Vseeno se potrudim še v tretje, precej bolje razpoložen kakor prej. Ko me mama zagleda z drvmi - že tretjič - počaka, dajih vržem, kamor spadajo, se menda kar naču-diti ne more tudi pred spanjem pridnemu najmlajšemu sinu. Nežno, kakor zna le mati, čeprav z razkavo kmečko roko, mepoboža poglavi: »Ivan, zdajpa respojdi večerjat in potem takoj v posteljo' Drugič ti bom prej pripravila večerjo, dan se krajša, kaj bi prezebal na ješteržlu zaspan, kakor si. Vidiš, da si lahko tudi pred spanjem priden, če le hočeš.«
Takoj po večerji, še preden začno prihajati brata in sestre z dela, me premaga spanec, da se zleknem na trdo klop pri peči in v hipu zaspim. Komaj vem, kdaj me mama prenese v skromno posteljo.                                      JANEZ ŠEME