Hajduk Žarko.
Besno bojna povihrava sila,                    da pozdraviva dečico mojo!«
ob Vardarju je krvava žetev,                   Grivo mu pogladi in v stremenih
grozno tam mori, strašno svetkuje.          spne se Žarko, da bi prej zagledal
Konjski repi vijejo se v zraku,                dom in ženo in otroke svoje. .
polumesec sije pregrozeče
iz oblakov dima in pepela.                       Bolečina mu srce presune,
Žarko, sin planine skalovite,                    ko zazre pred sabo pogorišče,
dom ostavi, ženo in otroke,                     ko otrok in žene ne zagleda —
v sedlo plane vrancu, meč in kopje            vse uničil je sovražnik kruti!
k sebi stisne, da kot streli strašni             »Bratec moj,« de Žarko Ijuti vraticu,
izpusti v sovražno ju krdelo.                    »za sovragom me ponesi brzo,
da  osvetim strašno to dejanje!« Izpusti v sovrazno ju krdelo,
.   ko zaplete v bojno se vihranje.                 m           ^ fc. ^ ^.^
Z njim so borci, z njim junak. smeh,         kakor ^. ^ osvetnikom se        ;
vsi spojeni v neprobojno ceto,                                  ,   .
v J               v        '                              grozo, strah in smrt noseč sovragu.
ki si med sovraga krči cesto.                    .         ,                , .            .   , .,
s                     .                   A pred pragom tam goreče hiše
Levo, desno šviga  ostro  jeklo,                       _.  _    ...
'                      ,              .       .. .                mladi Turcic plaka preobupno:
zemlia kodI e v krvi se  junaski,                    ......                       ..
J        FJ                            ,                    majko ln očeta so mu vzeh,
Turek se pomika v divjem begu,                .        .            .            .
^                       j           ©                niega le pustih so siroto.
kamor fia poganja smrtna groza.                     ,    .                                   ,
g    v 6    j                 6                      Kopje že se nagne, da prebode
A ko se odmika na planme,                      , ,   ,    ,               ,   .  .       -    .
r          '                     dete bedno... a tedaj se Žarku
uničuie vse, kar mu na begu                              ,         ,   ,.           .
J          '              ,       ,      -                    °rosi oko sokolje, svojcev
roka krvolocna v plen doseze.                           .       .    .         ,   ,  .
v                                  spomm se m k sebi dvigne
Žarko si otare znojno čelo,                      plašnega otroka in ljubeče
meč spusti v nožnico, vranco deje:            reče mu besedo tolažeSo: »Bratec moj, sedaj se v dom spustiva,        »Oj, sirota, naj ti jaz bom oče,
da pozdraviva predrago ženo,                   naj ti oče bom in brat in mati!«
E. Gangl