YU ISSN 0021-6933 JEZIK IN SLOVSTVO letnik XXXVII — leto 1991/92 št. 3-4 Jezik in slovstvo Letnik XXXVH, številka 3-4 Ljubljana, december-januar 1991/92 časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk) Izdaja: Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana Uredniški odbor: Alenka Šivic-Dular (^avna in odgovorna urednica), Aleksander Skaza, Tone Pretnar, Marko Juvan, Miha Javomik (slovstvena zgodovina), Zinka Zorko. Tomaž Sajovic (jezikoslovje), Boža Krakar-Vogel, Mojca Poznanovič (didaktika jezika In književnosti) Predsednica časopisnega sveta: Helga Glušič Lektor in korektor: Jože Sever Tehnični urednik: Andrej Verbič Oprema: inž. Dora Vodopivec Tisk: VB&S d.o.o., Milana Majcna 4, Ljubljana Naslov uredništva: Jezik in slovstvo, Aškerčeva 12, Ljubljana 61000 Naročila sprejema uredništvo JIS. Letna naročnina 500 S^T. cena posamezne številke 90 SLT, dvojne številke 130 SLT, za dijake in študente, ki dobijo revijo pri poverjenikih, je letna naročnina 120 SLT. Letna naročnina za evropske države je 20 DEM, za neevropske države pa 26 DEM. Naklada 2400 izvodov. Revijo gmotno podpirajo Ministrstvo za kulturo RS, Ministrstvo za šolstvo in šport in Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Po rmienju Ministrstva za informiranjeRaovenije, št. 23-91,zdne26.11.1991.je revija oproščeiiaplačila temeljnega in posebnega prometnega davka od prometa proizvodov. Vsebina tretje in četrte številke Razprave in članki 45 Jože Pogačnik, Književnozgodovinske določnice Stiškega rokopisa 53 Marko Juvan, Uvod v medbesedilno branje (pesmi) 62 Tomaž Sajovic, Historistično oblikovanje uvodnih delov Jurčičevega pripovednega besedila Kloštrski žolnir in Dežmanovega poljudnoznanstvenega besedila Notranjske gore in Cirkniško jezero (1. del) 75 Metka Kordigel Branje ali branje JubUeji 83 Ob sedemdesetletnici akademika Franca Jakopina Razgledi 86 France Žagar, Ustvarjalno pisanje in književne delavnice Znanost mladini 90 Igor Saksida, Novi rubriki na pot 91 Tone SmoleJ, Grški mit in slovenska dramatika 95 Markn Juvan, Iz ocene Prejeli smo v oceno 96 F. Zadravec, Cankarjeva ironija; M. Hladnik, Povest; D. Dolmar, Hermenevtika in literarna veda; K. Bogataj-Gradišnik, Grozljivi roman Jože Pogačnik Filozofska fakulteta v Osijeku UDK 886.3 Stiski rokopis 5.08:91 "04/14" KNJIŽEVNOZGODOVINSKE DOLOČNICE STIŠKEGA ROKOPISA I v evidenco slovenske literarne zgodovine Je prišel Stišld rckopis leta 1889; tega leta Je V. Oblak objavil celotno besedilo v Letopisu Matice slovenske.K Rokopis so v tem času, zaradi tega, ker ga Je hranila ljubljanska študijska knjižnica, imenovali IJub^anski rokopis. Za Oblakom Je, precej uspešno 1913. leta rokopis ponovno izdal L. Lenard.^ Tako Oblak kot Lenard sta si ob izdaji postavljala zgolj Jezikoslovna in fjaleografska vprašanja. Ugotovljeno Je bilo, da gre za besedilo, ki Je Jezikovno utemeljeno v dolenjskem narečju, zapisano po načelih nemškega pravopisa, posebej zanimivo pa Je bilo dognanje, daje na obeh ravneh, pravopisni In Jezikovni, zaslediti vpliv češčine. Istočasne paleografske analize so določile tudi domnevni čas nastanka, in sicer a) začetek XV. stoletja, okoli leta 1430 (Sickel) in b) sredi XV. stoletja, mogoče nekaj prej (Korzeniowski). Beseda gre o slovenskih besedilih, ki so vpisana v rokopisno knjigo (NUK, rokopisni oddelek, štev. 141) z latinskimi teksti.^ Slovenski sestavki so zabeleženi na zadnjih petih straneh, in sicer: dva obrazca splošne spovedi (conjessiogenercdis), intonacija velikonočne pesmi, nekaj latinsko-slovenskih izrazov, invokacija Svetega Duha in Marije ter molitev SalveRegina. Nekaj slovenskih interllneamih glos Je posejanih tudi med latinskim tekstom na drugih mestih v knjigi (strani 183 b, 184 a, 194 b, 217 b in 220 b). Temeljiteje se je s Stiškim rokopisom spoprijel šele 1. Grafenauer leta 1916.* Njegova raziskava je bila sicer še vedno v okviru pozitivistične šole, ni pa ostala v njeni metodološko najnižji obliki. Uvod v študijo Je s svojo vsebino obetal več in bolje: "Našo staro literaturo smo obravnavali dozdaj vse preveč samo z jezikoslovnega stališča. Vse, kar seje napisalo pod Vodnikom, nam je bilo samo zgled za Jezik, ne pa tudi dokazilo o sočasnem duševnem življenju, dokaz kulture. To velja posebno še o predluteranski dobi v našem slovstvu, ki je vsled tega še do danes nismo spoznali tako, kot bi bilo treba, in jo imamo za dobo popolnega kulturnega in narodnega mrtvila."^ Celovit in načelno osmišljen prijem je v središče pozornosti postavil naslednja vprašanja: "ob kateri priliki se Je rabila splošna spoved, ob kateri priliki invokacija Sv. Duha, kje so se rabili ti zapiski, kdo Jih Je rabil, v kakem stiku so s cerkvenim življenjem in z življenjem slovenščine pri službi božji, pri pridigi, in predvsem, kako si razložiti češki vpliv v invokaciji in v Scdve Regina".^ Odgovori na ta vprašama, če jih ragx)redimo v smiselno zaporedje, so bili takile: * starejši slovenski teksti I, v omenjenem časopisu na straneh 123-60. * RcizuxghistorycznygramatyHsbwienski^,Prcuxjy^^ (1913), str. 109-10 in 130-41. ^ Gre za papimato rokopisno kiyigo (21,5 X 13.25 cm), Hjevezcma v ovčje iLsrye in izpolnjena z lahnskinribesedilL * Stiski djubljanskO rofccpis. Domin suet XXIX (1916), str. 239-43 in 311-14 (na str. 315-16 so PHicge, kar pomeni, tiansliteracija ustreznih besedil rokopisa). ^ N.m., str. 239. * N.m..s»r.240. 45 a) Splošna spoved je bila govorjena po evangeliju in pred razlago evangelija (pridigo); govoril jo je duhovnik v cerkvi v svojem in v imenu ljudstva, h kateremu je bil obrnjen ("z menoj ino z vami"). V zapisu nI mogoče govoriti o dveh tekstih splošne spovedi, gre le za prvi napačno in drugi pravilno zapisani tekst. Tekst je prepisovan iz neohranjene predloge. b) Kronologija sestavkov v Stiškem rbkcpisu je naslednja: molitev pred pridigo. Salve regina, velikonočna pesem, splošna spoved (najprej napačno in potem pravilno zapisana) in latinsko-slovenski izrazi. c) Molitev pred pridigo in Salve Regina sta nastali okoli leta 1428, pisec pa naj bi bil Čeh, kije zaradi husitskih vojn v domovini prišel na slovensko ozemlje. Ostalo je zapisano okoli leta 1440. č) Rokopis je nastal v cistercijanskem samostanu v Stični (od Grafenaueija naprej je določnica ^ubljanskL zato spremenjena v sttšfcfl. Celotno zgodovino slovenskega teksta in konteksta, v katerem se pojavlja, je mogoče strniti takole: "Cela rokopisna knjiga je nastala iz zvezkov, ki jih je pred vezavo spisal in rabil neki cistercijan v Stični, najbiže po rodu Čeh, kije za časa husitskih vojn pribežal tja iz svoje domovine; en zvezek je sam še nevezan prevzel od patra Martina pridigarja, morda po njegovi smrti, morda po njegovem odhodu v drug samostan. Celotno, vezano knjigo je dobil potem v roke pisec splošnih spovedi, ki se tudi njegovemu slovenskemu praucipisu pozna, daje bil učenec Čehov".7 d) Interlineame glose so postavljene nad latinskim ekvivalentom v primeru, ko slovenski izrazi češkemu duhovniku še niso bili dovolj domači, zato jih ni mogel uporabljati pri direktnem prevajanju izvirnika, temveč jih je predhodno "prepariral". Po raziskavah I. Grafenaueija seje literarnih (predvsem kompozicijskih in stilnih lastnosti) loteval še J. Pogačnik. Njegove ugotovitve so podrejene dvema globalnima metodološkima aspektoma. Prvi je vsebovan v hotenju, da se v Stiškem rokopisu problematizirajo književne plasti; v prvem planu je razčlemba literarnosti v besedilu iz časov, ko besedna umetnost še ni bila samostojen in neodvisen duhovni pojav. Drugi aspekt izhaja iz metodološkega hotenja, ki želi poudariti, da gre tudi v tem primeru za tako imenovano predliterarno obdobje, v katerem je estetika le okras v funkcionalno obremenjenem tekstu. Naslednji prispevek ima namen določiti literamozgodovinske določnice Stiškega rckcpisa. Ta namen bo zasledoval na dveh ravneh, in sicen a) najprej želi ugotoviti jezikovno-stilni in kompozicijski sestav besedil, ki so sestavni del tako imenovanega Stiškega rokopisa. Razčlemba te vrste bo napravljena po raziskovalnih načelih, ki so se uveljavila v sodobnem svetu za preučevanje srednjega veka. b) ob ugotavljanju tistega, kar imenujemo literarnost besedil, bo v središču pozornosti genetična in tipološka zveza, ki Stišfci rokopis uvršča v specifičen domači in zahodnoevropski kulturološki kontekst. Ugotavljanje literamozgodovinskih določnic Stiškega mkc^isa bo, skupaj z analizo jezikovnih, paleografskih, liturgičnih in cerkvenozgodovinskih razsežnosti, prispevalo k splošnemu cilju, ki je v tem, da se mozaik problemov, ki sestavljajo SUški rokcpis, prikaže čim bolj problemsko celovito in znanstveno relevantno. n Stištd rokopis obsega, če gledamo po nastanku, dve skupini zapisov. Okoli leta 1428 sta nastali invokacija pred pridigo in Salve Regina, okoli 1440 pa intonacija velikonočne pesmi in zapis splošne spovedi. Poleg tega imamo v knjigi, ki sicer v latinščini prinaša Tractatus de husitis, legende o svetnikih in načrte za pridige, še nekaj interlineamih slovenskih glos, ki pa so manj pomembne. ^ N.m., str. 312. 46 Med omenjenimi teksti je najbolj obširna splošna spoved (confessio generaUs). Sodi v tisto skupino podobnih cerkvenih besedil, ki naštevajo vse vrste grehov, čeprav jih človek, ki tekst govori, ni vseh storil. Stiska confessio generalis je samostojna priredba po kakšni nemški predlogi iz družine tistih spovednih obrazcev, ki so nastali iz ustrezne formule Honorija Avgustodunskega (prva polovica XII. stoletja). Razločki med enim in drugim segajo na področje razčlenjevanja teme in so torej literamo-struktume narave. Začetek obrazca Je podoben uvodni izjavi v III. Brižinskem spomeniku in se glasi: Jaz se odpovem hudiču / inu nega dejlam / inu vsi nega hofaru / inuseizpovem / inud'si^ndam / našim gospudi ...8 Zapis jasno kaže, da gre za odpoved hudiču in za dosego pradednih časti. Obe prvini sta podani stilistično; častno mesto imata besedi jaz in naš gospod, ki sta na začetku in na koncu spovedi. Že tu lahko zapazimo nekakšno navpično os, ki razmejuje dva svetova (zemlja : nebo). V tem okviru Je nanizana vsebina, ki ima pet smiselnih enot: a) želja po pradednih časteh; b) prekrški zoper dogmo; c) prekrški zoper oblast (desetina); č) prekrški zoper sebe in človeka; d) kesanje s prošnjo za milostno odpuščanje. Zgradba Je funkcionalna Vsebinsko namreč očitno poudarja tri komplekse: teološkega, cerkveno-družbenega in osebno-etičnega Izrazito pa poudarja tudi prvo osebo, ki Je usmerjena navznoter. V obrazcu Je čutiti svojevrsten mistični individualizem, ki omogoča in določa zanimanje za človekovo notranjost. S tem išče prvine človeško intimnega, postavlja možnost osebnega občevanja z Bogom in za temelj tega odnosajemlje nekakšnega nesnovnega, "notranjega" človeka. Zato Je vsebinski svet stiske confessio generalis manj doktrinären in bolj človeški v primeri s strogostjo tekstov, ki so nastali v romaniki. Verski cilji izvirajo iz humanosti in iz emocionalizma, katerima hoče biti krščanstvo predvsem ljudska vera in šele nato skupek obrednih in dogmatičnih sestavin. V ospredju obravnavanega besedila je moralna vsebina, toda idejno blaga in podkrepljena z upanjem, ki ni utemeljeno samo transcendentalno, marveč tudi individualno. V religiozni vsebini se torej spajata gotski misticizem in gotska emocionalnost. Versko načelo Je primarno, toda v okviru religiozne misli in cerkvene kulture se poraja nov način doživljanja. Le-tega razkrivajo ekspresivna izrazna sredstva. Poleg vrste posrečeno izbranih stilemov Je treba omeniti refren sklepnih odstavkov (liga je meni..), ki ima prvotno mnemotehnično vlogo in sodi v območje oblikovnega načela ponavljanja Poleg pomožne, asociativne vloge, ki olajšuje ustno improvizacijo, ima tudi stilistično in oblikovno vlogo. Z nJim seje poglobila vsebina, celota pa se je razčlenila v omejene razdelke, ki so nosilci posebnega pojmovanja In tektonskega (kompozicijskega) stopnjevanja.^ Zato seje moral spremeniti tudi slog in se podrediti novemu pogledu na svet Prvi Brižinski spcmenik govori kratko in jasno: jes^m ne spasal nedela (1 18). Stiska očitna spoved za isto misel potrebuje dolgo izjavo: svete nedele... nejsnm nikuli taku praznoval inu časta kakor Ji bi Je to po pravdi moral dejatt.. Očitno je, da Je težišče prvega zgleda v samostalniškem in neposrednem izražanju, ki je ustrezno apodikUčni vsebini. Stiski stavek je primerjajoč in vzporejajoč (taku ... fcafcorj, opisen in se z vsakim vsebinskim elementom ukvarja dlje časa Opaja se ob besedah, zato v nJem nastopa toliko pleonazmov ali klišejskih zvez (se izpovem inu dslžan dam, praznoval inu častil, ogrdiU inu omrziti, čestu inugostu itd.). Nekdaj je šlo samo za stvar, sedaj sestavljavca zanima tudi, kaj Je ob stvari še mogoče. Poskusi z Jezikom so v tem pogledu dovolj značilni. Izrazi, kakor so: božja veža, sveti sobotni večer (= delopust), desetina živ^erja, sem sovraž, odlog zivljerya, račia in voli-voli, že v času nastanka stiske splošne spovedi niso mogli biti popolnoma običajni. V tem nas potrjuje oblika svetik, kije uporabljena štirikrat in Je znana iz Rateškega rofcopisa ® o kompozicijsko-stilni problematiki Brižinskih spomenikou prim, v avtorjevi knjigi Starejše slouensko shustvo, Ljubljana 1990, str. 70-95. ^ O vprašanju romanike in gotike v slovenskem slovstvu prlm. avtorjevo monografijo Zjodouina skuuenskega slousbxi, I. Srednji vek, reformacija in protireformacija, manirizem in barok, Maribor 1968, str. 35-8. Istočasno pa nastopa tudi danes običajna beseda svetnik, kar pomeni, da gre za izbiro. Avtor seje odločil za redkejšo, bolj starinsko besedo ali — drugače povedano — začutil je pojem stilema. Tako je mogoče razlagati pridevnik sovraž, ki gaje uporabljal tudi Trubar. Zveza voli-voliza latinsko oui-ouije arhaizem, ki v kakem drugem slovenskem tekstu sploh ni ohranjen, je pa znan iz stare cerkvene slovanščine in iz stare srbohrvaščine. Podobno je z glagolom račiti, ki je ključna beseda v izrekanju prošnje za milost in odpuščanje (da mi račitepmsiii, damionračidati, me račiobdarovati, mi rači dati). V podobnem kontekstu je beseda znana tudi iz 111. BriMnskega spomenika (mi raate na pomoči biti.,Jesi raoL na si svet priti m 20 in 68-9). Iz jezikovne rabe je očitno, da gre za pojem, ki ga označuje latinski glagol dignari, in daje vezan izključno samo na tista mesta, na katerih se govori o Kristusu. Drugi omenjeni leksemi imajo v sebi že metaforične lastnosti. To velja tudi za naslednje zglede: odpoved hudiču (= spoved), obrniti se od boga (= grešiti), huda dela (= grehi), hudičeva dbkist (= življenje v grehu), stanovitru) stati (= biti moralno krepak in najlepša podoba iz celotnega teksta, ki se glasi bridka reva mojega srca. Besedilo splošne spovedi je oblikovano po zakonih, kijih narekuje recitatlv: Jaz se dalžan dam, klr s©m to p(re)loinil, kar sam oblubll, kadar ssm krst prijel, klr s zim se od buga obrnil inu od nega zapuvidl, klr sam boga zatajil z mejml hudejml dejll Inu sim se volnu vdal ti ablasti tiga hudiča, kigar sim se odpovejdal, kadar sam kret prijel; umu sam je do sejga mal z mejml grejhl volnu služil. Tiga je (meni srčno žal)...'° Posamezne besede tega odlomka so le drobci višje celote, ki jo imenujemo fonetskl sklop. Tak fonetski sklop je kadenciran, ker sije naglas sklopa podredil vse druge in ker ta glavni naglas korespondira z glavnimi naglasi drugih sklopov. Med takšnimi fonetskimi sklopi nastaja dinamično razmerje glede na dolžino vsakega od njih. Sklopi so namreč heterosilabični, imajo pa težnjo, da bi akustično zveneli, kar pomeni, da imajo določen ritem. Zgradba posameznega fonetskega sklopa je klišeizirana in delovanje teksta v akustičnem pogledu je ritmično izrazito enolično. Ta enoličnost izvira tudi iz vzporedne gradnje stavka v sintaktičnem pogledu: desetina mojega telesa (desetina) drugega mojega blaga Pri takšnih in podobnih stilističnih postopkih je sestavljavec besedila prevzemal izrazno izkušnjo nemških srednjeveških besedil, v katerih se omenjeno mesto glasi: E>az ih den zehentcn mines hhes und andres mines guotes nie so gegab so ih solte. Nemški slovstveni kontekst je za ugotavljanje slovenskih literarnih prvin torej eden najbolj pomembnih dejavnikov. Obravnavani zgled paje spet nosilec neke idejne težnje. Smisel Navedld so prevzeti iz Grafenauerjevega prečrkovanja. 48 takšne enoličnosti je namreč ta, da naj govorečega prisili k poslušanju tako imenovanega notranjega, duhovnega pomena teksta. Besedilo postaja v kontekstu življenja vzvišeno, nestvarno in nadosebno: človeka vzdiguje v nadčasovno sfero s tem, da ga dela gluhega za pomen govorjenega. m v kiüci velikonočnepesmiie obdelana liturgična misel o vstajenju in njegovem pomenu za odrešenje človeštva. Res gre za predelavo nemške pesmi (Christ ist erstanden), vendar razločki v izrazju, v ritmiki in v falrturi stavka govore za afektivno in jezikovno samostojno prepesnitev znane srednjeveške teme. Nemški tekst je kitična pesem, sestavljena iz dveh parov asoniranih vrstic: Christ ist erstanden von der marter alle dess Solln wir alle froh seyn, Christ wiU unser trost seyn. Kyrie eleison." Vsak stih ima dva stavčna poudarka, ki mu dajeta določeno ritmično podobo. Slovensko besedilo (Naš gospodje / od smrü vstal, / od riega bridke märtre; / námje se veseiiä / on nam hoče k trósü bat / Kyrie eleison) je v tretjem in četrtem stihu rimano (veseliti, bäi). Posebno pozornost pa zbujata prvi in četrti sUh, ki sta pravilni dvodelni dolgi vrstici s po dvema smiselno jDoudarjenima besedama v vsaki polovici. ATóá gospúd je / od smrä vstäl 11 on nam hoče / (k) trósü bili). V teh primerih bi bilo napačno iskati kakršen koli ritmičen motiv. Jezikovna norma obeh stihov je člen (fonetski blok). Za pravilno branje takšnih verzov je poglavitno najti mesto, na katerem je odmor (cezur^. Navedena stiha sta potemtakem sestavljena iz dveh fonetsklh sklopov ali — glede na zloge — iz skupine 4 + 4. Tako osemzložni vrstici oklepata druga dva fonetska sklopa s sedmimi zlogi in z odmorom za drugim verzom. Takšen način pesnikovanja je zelo star in je v slovenskem slovstvu izpričan najprej že v II. Brižinskem spomeniku. Motivno sta si nemška predloga in slovenska priredba precej podobni, v konkretnosti pa so vendarle značilni razločki. Beseda Christje prevedena z emotivnim našgospud, namesto enostavnega ist erstanden imamo v slovenščini je od smrä vstal V nemščini Je Kristus premagal samo muke, v slovenskem besedilu Je poudarek na premagi smrti in muk, kar je zahtevalo priredno zvezo dveh stavkov. Za zvezo marter alls je prevajalec našel ustrezen stilem Ü bridki martri, ki ima neki arhaično-čustveni odtenek. Tretji stih Je prevodno posrečen: zveza pomožnika biti in nedoločnika izraža potrebo in neogibnost določenega dejanja ter spada med paleoslovenizme, kakršni so oblikovali Brižinske spomenike (bäi, imeli + nedoločnik v pomenu latinskega deberé^. Besedilo velikonočne pesmi seje uporabljalo ob praznikih, ki se v katoliški cerkvi slavijo z velikonočno liturgijo. V zvezi s takšnimi prazniki paje obstajal latinski obredni prizor z naslovom Visitalio sepulcri, ki je postal aktualen že v XV. stoletju. Ljudstvo se je torej udeleževalo, kakor kaže pesem, tega obreda tudi s pesmijo v domačem jeziku. Oblika te udeležbe je za sedaj zakrita s temo zgodovine. Toda prav s to možnostjo si je razlagati, zakaj je pesem preživela čas (znanih je devet različic) in našla milost celo v Trubarjevih očeh. To bi pomenilo, da se je liturgični obred ohranil dlje časa in je skupaj z drugimi razlogi omogočil, da seje od vseh slovstvenih zvrsti v književnosti na Slovenskem najprej uveljavila prav dramatika. Zato mesto stiske velikonočne pesmi ni samo med cerkveno poezijo, temveč tudi v osnovi slovenske srednjeveške drame. " o velikonočni pesmi je temeljito študijo napisal 1. Grafenauer: Ta stara velikonočna pejsen'in še kaj. Čas XXXVI (1942), str. 89-138. 49 Invokacija pred pridigoje oblikovana slovstveno dokaj enostavno. Od šestih vrstic jih je pet samostojnih stavkov, zloženih po enotnem načelu: na začetku vsakega stoji glavni pojem (milost ingnada, pomoč, prihod, trošt, óbhranjenje), ki mu sledi navedba nosilca tega pojma friaš gospod, devica roža, sveti, duh, svetniki, križ). Gre torej za akumulacijo odbranih pojmov, ki so podani v klišeiziranih fonetskih sklopih. Klišeizirano kopičenje razodeva očitno težnjo k identifikaciji prošnje, ki se dokončno izpove v šesU vrstici: ta rač z mano no z vami biti. S tem je temeljni kliše razbit; zadnja vrstica je struktiamo nova. Ker je zunaj običajnega načela za stavčno zlaganje, omogoča čustveno poglobitev. Takšno teženje je razvidno tudi iz rabe arfiaizmov, še bolj pa iz podobe sUha, kije večidel dolga dvodelna vrstica. Po vsebinski in oblikovni strukturi je invokacija pred pridigo zvezana s prvotnimi kirielejsonl. Kakor dokazuje goriški rokopis (iz let 1551 in 1558), se je takšen obrazec uporabljal kot praefatio antepredicationem. Stisko besedilo pa ima svoj korelat tudi v drugih slovanskih slovstvih, saj je vsebinsko v tesni zvezi s staročeško (hiliastično) pesmijo Hospodine, pomiluj ny. Ta pesem je med husiti postala to, kar je izpričano tudi za slovensko priredbo; pela ali govorila seje pred pridigo. Podatek je zanimiv zato, ker se v zvezi s tem tekstom Stiškega rokcpisa omenja češki menih, ki naj bi bil po husitskih vojskah pribežal v Stično. Pregnani husiti so zares prihajali tudi na Slovensko in — kakor je videti — dali nekaj novih slovstvenih spodbud (v žičkem samostanu je izpričano celo češko pismenstvo). Pobudo za slovensko različico invokacije je treba iskati prav v tem kulturotvomem prilivu čeških menihov. 12 Zapis antifone Salve Reginaje grafološko enak invokaciji pred pridigo. V obeh primerih je verjetno treba računati s češkim redovnikom, kar se ponovno in dosU močneje kaže v besedilu antifone. Češki jezikovni vpliv je mogoče ugotoviti v glasoslovnih, predvsem pa v oblikoslovnih posebnostih, in to govori za zahodnoslovanski izvir pesmi. Na Češkem in Poljskem je bila prav ta pesem močno priljubljena in je še danes znana v več različicah. Izvirnik te pesmi seje pojavil v prvih zapisih na koncu XI. stoletja. Uporabljala stajo tako rimski kot benediktinski brevir. Vsebinsko je bila preračunana na čustvo in je bila zapeta v prvi osebi množine, kar Je bilo kaj prikladno za razna cerkvena slavja. Med menihi v Clunyju seje uporabljala od leta 1135 kot pesem pri procesiji. Od tod jo je zaneslo med cistercijane, ki so jo od leta 1218 morali moliti vsak dan, od 1251 pa obvezno po kompletoriju, to je po sklepni molitvi v brevirju. V tej obliki je bila od XFV. stoletja naprej razširjena po vsej zahodni Evropi. i3 Ti zunanji podatki lahko povedo marsikaj tudi o stiškem slovenskem besedilu latinske antifone. Pomembno je že to, da se kot domači nasprotek vključuje v marijanski kult. Zveza besedila s samostanom v Clunyju pa kaže, da gre za slovstveno pričo modeme srednjeveške mistične smeri, ki je imela svoje torišče zlasti v Stični. 1* Za nastanek slovenske različice je treba ob tem poudariti tudi dejstvo, da Salve Regina ni bila predpisana za rabo v delu z verniki, marveč sojo morali latinsko moliti samo duhovniki. Glede na to, da gre za globoko čustveno občuteno srednjeveško cerkveno pesem, je mogoče zagovarjati mnenje, daje to besedilo poskus prevajanja, kije imelo prvi nagib v ustvarjalni slasti in potrebi. Pri tem je bila redovniku Čehu v spominu češka tradicija te pesmi, s katere vsebino se je šele v tujini lahko izenačil. V njej je namreč stih o izgnanih EMnih otrocih (Ad te clamamus exulesjilii Hevae... ), kar pomeni, daje najbrž domotožje ustvarilo duševno dispozicijo za prepev latinske antifone v slovenščino. Avtorja Stiškega rokopisa (Anonymus I češkega porekla in Anonymus II) sta se s svojim delom vključila v široko kultumoideološko in zgodovinsko ozadje. Zato imajo obravnavana besedila podobno slovstveno tipiko. Temeljna značilnost jim je idealistična usmerjenost, ki ima dve strani. V delih samih je imanentna fllozofsko-religiozna ideja boga in iracionalne teogonije, na socialni strani pa se izraža skupinska zavest. V tem okviru so vsi čutni pojavi Vprašanje češke pesmi Hospodine, pomikij ny Je obravnavano v Déiiny češke Uteratwy I, Praha 1959, str. 56-7 (avtorji pesem uvrščajo v duhovno liriko, Id Je značilna za husitizem). " Prlm. R. von Uliencron: Deutsches Leben im Volkslied im 1530, Stuttgart 1884, str. XXXIX si. " O marijanskem kultu in Clunyju prim. v avtorjevi knjigi Starejše shverisko slovstvo, str. 55-62. 50 zgolj odsev božje volje, kije zasužnjila človekovo dejanje in nehanje. Celotni materialni svet Je pasivno odvisen od višje, objektivne božje sile; zato tudi posameznik izginja v čredi, ki je strogo podrejena božji uredbi in naredbl. Negacijo materialne čutnosti in osebne individualnosti spremlja poudarjanje duhovnosti in tistih potez, ki so protilndividualistične. Zato se srečujemo s slovstvom, ki je samo po sebi lahko zgolj in samo vezan nosilec ali dekla etične in religiozne, skupinske duhovnosti. Njegov temelj je etično-duhovna vrednost in njegov cilj je etično-očiščevalni učinek. Leto pa ima svojevrstne posledice v literarni strukturi obravnavanih besedil. Vsa izražajo apriorno normo, ki mora veljati ljudem za nespremenljivo in sveto ter Je posameznik ne sme spreminjati ne osebno tolmačiti. Težnja za duhovno, večno nespremenljivo idejo, ki plava nad časom in človekom, pomeni nadosebno potezo, apriomost, splošnost in stalnost. Ta lastnost določa tudi slogovno in kompozicijsko normiranost različnih pojavnih oblik tekstov. Kompozicijska arhitektonika Je upoštevala vezano obliko poetičnih besedil in številčno stroge stavčne ali ritmične periode, v veliki večini pa Je tudi motivno težila k strogi urejenosti. Da se ni prevesila v pravo somernost. Je kriv emocionalistični tok, ki Je začel podirati moralno-estetski red stvari v romaniki v prid nove umetnostne dobe — gotike. Teksti Stiškega rokopisa so bili namenjeni kultu in cerkvenim obredom. Bili so za vse ljudstvo, ki jih je enako razumelo. Tako zelo so bili last duhovne črede, da so vsi zapovrstjo anonimni. Tu pa smo pri zarodku pomembnega pojava. Takšni, kakršni so bili, so ti teksti vendarle dokaz neke demokratizacije in laicizacije. Ta lastnost ni v nasprotju s cerkvenim slovstvom kot takim. Gre za to, da ta besedila niso več samo za duhovnika, marveč so namenjena predvsem laiku, ki tako postaja gospodar položaja. Zato ni presenetljivo, da ima Stiski rokopis očitno težnjo, da zagrabi v aktualnost tistih vidikov, ki so bili za srednjeveškega človeka vsakdanja resničnost. Zato tekst ni estetsko samostojen, marveč je estetika podrejena potrebam cerkve. Tako je nastal drugačen tip oblikovanja, ki se Je močno poenostavilo (v primeri z Brižinskimi spomerukij in zamenjalo metaforični izraz s primerjajočim pisanjem. Norma literarnega izražanja Je postala govorjena beseda, in sicer beseda preprostega ljudstva z vsemi germanizmi, kije samo malenkostno požlahtnjena z izročilom slovenskega cerkvenega govora. Ravno podreditev vsakdanji slovenski govorici in beg od višjih nalog sta bila v obravnavanem rokopisu hotena in literamo-razvojno dovolj pomembna lastnost. Z njo seje ob literarno latinščino in nemščino postavila spet literarna slovenščina, kar Je imelo za nasledek novo razmerje med slovensko in laUnsko-nemško slovstveno ustvarjalnostjo. V teh in takšnih lastnostih pa Je pomen Stiškega rokopisa za slovensko srednjeveško slovstvo. Razčlemba književnozgodovinskih sestavin Stiškega rokopisa je razkrila, da tudi v tem primeru ne gre zgolj za naključen tekst, ki naj bi nastal iz praktičnih pastorizacijskih potreb. Podobno Brižinskim spomenikom je tudi Stiski rokopis, čeprav v manjši meri, nasledek določene literarne volje, ki želi, da naj bo pragmatično tudi lepo. Stiski rokopis torej v vseh svojih sestavnih delih v tako imenovani božji besedi vsebuje tudi sledove človekovega ustvarjalnega duha. '^O sUlni razsežnosti srednjeveškega slovenskega slovstva prim. v avtorjevi knjigi Zgodovina slovenskega sloustm 1. str. 40-3 in 46-53. 51 Summaiy UDC 886.3 Stiski rokopis 5.08:91"04/14" Jože Pogačnik UTERARY-HISTORICAL DETERMINANTS OF STISKI ROKOPIS The analysis of the literary-historical elements of Stiski rokcpis (Manuscript from Stična) reveals that also in this instance it is not the case of a chance-text which would grow out of practical pastoral needs. Although to a lesser extent, Stiski nafccpis is very much like the manuscript Brižinski spomeniki (Afonumentefrom Brižine) the result of a certain literary will that wants the pragmatic also to be beautiful. Stiski rokcpis contains therefore also the traces of Man's creative spirit in all its constituent parts, i.e. in the so-tailed Gospel. 52 Marko Juvan Filozofska fakvilteta v Ijubljanl UDK 82.07:801.73:886.3-1 UVOD V MEDBESEDILNO BRANJE (PESMI) Do besedila in čez Kljub množici različnih pristopov in opredelitev naj za izhodišče razpravljanja tvegam oznako besedila; le tako bo lahko postalo bolj jasno, kaj je medbesedilnost in zakaj ter kako beremo medbesedilno. Besedilo nam bržkone po vsakdanjih predstavah — pomeni ali predstavlja v enem ali več stavkih zapisan, smiselno povezan ter strnjen jezikovni pojav, s katerim nekdo nekomu nekaj pove, ga o nečem obvesti, mu kaj pripoveduje, poroča, opiše, razloži, kaj svetuje, vpraša, zahteva ipd. Jezikoslovci in jezikovedi, če uporabim novo Toporišičevo skovanko, so izhajali iz takšnih in podobnih predstav, pa tudi iz tega, da so pri skladenjskem opisu naleteli na pojave, kijih z jezikoslovno analizo zgolj do ravni stavka niso mogli docela zadovoljivo razrešiti (npr. vloga naklonskih izrazov, členkov, pozaimljanja, izpustov, stavčnega poudarka ter variantnosU besednega red^. Tako so izdelali različne teorije besedila. Zato je potrebno vzeti sledečo opredelitev zgolj kot nekakšen z vseh vetiov zbrkljani in kolikor toliko razumno usklajeni definicijski provizorij, s katerim si hočem le pomagati k razpravljanju o medbesedilnem branju pesmi. Besedilo je torej sporočevalno dejanje, se pravi aktuaUzacijaJezikovnega sistema, v katerem so Jezikovne prvine medsebojno povezane in usklajene na površinski ravnini tudi onkraj meje povedi (kohezivnost), njihovi pomenski soodnosi pa se nanašajo na teme oziroma na model sveta Qogične, časovne, prostorske in druge relacije med pojmi in rečmi — gre za t.i. koherentnost); teme in modele soustvarjajo naslovniki z interpretativno dejavnostjo, tako da v sprejemalni proces vnašajo tudi svojo presojo položaja izjave, svojo vednost o svetu, rečeh, tematiki določenih področij in strok, o konvencijah razmišljanja in besedilnih vrstah. Na podlagi tega jim je besedilo šele lahko nosilec določenega smisla, relevantnih informacij.! Prvine in makrostrukture takega besedilnega sveta je mogoče izraziti v različnih jezikih ali v več jezikih obenem (npr. Prešernova prva objava — izvirnika in lastnega nemškega prevoda pesmi Dekelcam v časopisu Ilhjnsches Blatt ali Joyceov večjezični roman Flnneganovo bdenja in celo nebesedno predstaviti (filmizacija Desetega brata, strip o Mancovem Kapitalu, Straussova simfonična pesnitev DonJuari). Zato gre za ravnino, ki presega enkraten, konkreten zgodovinski Jezik, in tudi za kategorije, ki imajo v človeškem mišljenju določenega kulturnega kroga domala univerzalno veljavo (npr. načelo časovnega sosledja, prostorskega sopostavljanja, vzroka in posledice, istovetnosti in nasproga, logiški teoremi).2 Za bterama besedila — četudi se pri neliteramih pojavljajo glede tega nekateri pomisleki — nedvomno velja prepričanje, da morajo po definiciji biti pisno utrjena (fiksirana), jasno zamejena od dru^h besedil in od vsakršnih besednih 'odpadkov' ali 'vrivkoV (npr. Cankarjeve risbe junakov na rokopisih njegovih dram ne spadajo v njihov tekst, prav tako v besedilo Hlapcev ne spada tisto, kar je avtor sam prej popravljal in črtal ali kar so po rokopisu naknadno kracali lektorji, laredniki in redaktorji). Ta zahtevana lastnost je — skupaj s tistimi, ki merijo na jezikovnoizrazno ter pomensko stmjenost, usklajenost in urejenost besedila — prispevala k oblikovanju pravcatega kulta o celovitosti, notranji harmoničnosti, zaokroženosti književnega dela, zlasti pesniškega Prim. Robert-Alain de Beaugrande in Wolfgang Dressler:Efn/uhrung in die TextUnguislik. Tübingen: Niemaycr, 1981, Str. 1-14; Eugenio Coseriu: Texttin^jisäk: eine Einfiifvung. Tübingen: Narr, 1980; Manfixd Frank: Das Sagbare und das Unsagbare: Studien zw deulsdifranzösisdien Hermerieutik und Texttheorie. Frankfurt/M.: SiSirkamp, 1989. str. 121 -212; Teun A. van Dijk: Textwissensdiafl: eine interdiszipUnäre Einpjhrung. Tübingen: Niemayer. 1980 (izv. 1978). Str. 18-220. ^ O tem prim. Coseriu. n. d.. str. 6. 25-26. 37-43. 53 Toda v besedilu, tudi pesniškem, so prvine, oblike in vzorci, ki Jih ne moremo docela razumeti, razložiti oz. interpretirati — ali vsaj v njih čimbolj popolno uživati —, ne da bi priklicali na pomoč spomin na tisto, kar ali o čemer smo že brali, sbšali. Te prvine so torej del besedila, ki ga beremo, prizivajo oziroma evocirajo pa tudi njegov kontekst, na katerega se navezujejo in iz njega vnašajo v besedilo celo vrsto dodatnih pomenk, konotacij, asociacij, ki jih Je na besedje, glasovne, skladenjske in zgradbene strukture besedila v njihovi doslejšnji rabi že prilepila zgodovina branja ali pa aktualni družbeni trenutek, položaj književnega življenja ipd. Prav obstoj takih prvin in struktur, ki so nujna sestavina slehernega besedila, postavlja pod vprašaj eno od njegovih temeljnih določnic: razmejenost od drugih besedil in od nebesedil, njegovo navznoter usmerjeno pomensko urejenost.^ To, kar Je na videz zgolj v besedilu, včlenjeno v njegovo izrazno ter pomensko zvezanost oziroma stmjenost, ga tudi presega, prebija njegove meje, ga meša z drugimi izjavami, govoricami, besedili in konvencijami sloga, žanra, jezikovne zvrsti ipd. Zakaj in kako pesemska besedila beremo medbesedilno, si oglejmo ob sledečih primerih. Da sploh kaj raztimemo (1) Komur je sreče dar bila klofuta, kdor Je prišel, ko jaz, pri nji v zamero, ak bi imel Gigantov rok stotero, ne spravi vkup darov potrebnih Pluta. (2) Kamene naše, zapuščene bož'ce, samice so pozabljene žalvale, le tujke so častile Kranjcev množ'ce. (3) Tak kakor hrepeni oko čolnarja zagledal' vajru zvezdi DtoskurU kadar razgraja piš ob hudi uri, ko se tepo vaJovi, grom udarja - zakaj, ak vajnih zvezd zašije zarja, vetrovam Eol koj zaklene duri /... (4) Kupido! ti in tvoja lepa starka, ne bota dalje me za nos vodila; ne bom pel vajne hvale brez plačila do konca svojih dni, ko siromak Petrarka. Dovolj Je let mi že napredla Parka;/.../ (5) Strah me Je: bom orglarju kos kaUn namest slaveč? Strah pred prihodnjim mi očita preteklo: vsa revna leta sem preživel v prvi osebi. Neznan mo/ster sije v mojo kuhnjo postavil štafeia}, brada mu pada do tal, Krka! v zelene oči mu strmim: "E dove son io?" "Sulla tavoletta." Čeprav razmotamo zapleteno Prešernovo skladnjo, razvežemo vse inverzije, anakolute, dojamemo, na kaj se nanašajo anaforični zaimki (navezovalniki), s čim so povezane odnosnice, in si že ustvarimo tudi vUs o tematskih in zgodbenih makrostrukturah odlomkov iz njegovih sonetov (1-4), Jih ne razumemo, če se ustavimo na ravni besedilne M. Frank (n. d., str. 159) tako npr. meni, da kriterij za razmejitev besedil ni nikoli povsem gotov, saj vsako besedilo zaradi svoje arUkuliranosU v kontinuumu Jezikovnega univerzuma vsebuje odnosnice oz. napotila na druga besedila; po Derridaju niU znamenje ne more fijnkcionirati brez napotevanja na druga znamenja, brez sledi sistema, v katere^ spada. 54 koherentnosti in kohezivnosti, če jih beremo le v njih samih, v imanentni povezanosti jezikovnih vzorcev in prvin. Najbolj je nezadostnost takšnega imanentnega branja očitna ob podčrtanih besedah. Lastna imena Giganti, Plut, Kamene, Dioskuri, Eol, Kupido, Petrarka, Parka so namreč že kot besedna kategorija znamenja posebne vrste; poleg tega, da so nekakšna zbirna 'etiketa' (vsaj načelno) brez slovarskega pomena (podobno kot zaimki), pod katero se združujejo besedilne Jezikovne prvine, da oblikujejo osebo kot prvino besedilne makrostrukture, imajo lastna imena tudi indeksalno vlogo —kažejo na to, kdo so delujoče ali udeležene osebe, o katerih teče beseda, napotevajo torej iz besedila ven in ga povezujejo s situacijo Izjavljanja s kontekstom, 'zunanjim svetom', ga vanj umeščajo. Ce bi naredili poskus in Prešernova imena—nekoliko parodično—zamenjali s poljubnimi, podobno zvenečimi domačimi imeni enakih slovničnih lastnosti (npr. namesto Gigantov Bergantov, namesto Kamene Andreje, nam. Kupido Danilo), bi besedilne jezikovne zvezanosti slovnično prav nič ne oškodovali. Občutili pa bi njegovo retorično, slogovno znižanje, še več, marsikakšen stavek bi bil povsem očitno nesmiseln (čemu neki Prešeren žaluje zaradi nekih ubogih Andrej, kateri Danilo vodi za nos pesnika in čemu je to sploh vredno romantične upesnitve?). Ker izhajamo iz predpostavke, da bodi sonetno besedilo smiselno in na ustrezno visoki slogovni ravni (posebej Prešernovo!), se moramo vprašati, kam neki — če ne v zunajbesedilno, pritlehno empirijo — merijo ta lastna imena Za to pa Je treba imeti ne le slovarsko in slovnično, ampak tudi enciklopedično vednost,* se pravi vedeti, kaj so U enostavni ali razširjeni primerjalni členi oz. kdo so Giganti, Plut, Kamene, Kol, Kupido, Petrarka, Parka zunaj Prešernovih eksempelskih delov soneta, kaj Je o njih že napisano, kakšne so njihove zgodbe. Medtem ko slovarska definicija pojasnjuje označevalec znotraj jezikovnega sistema, pa enciklopedični članek isto besedo razlaga v sistemu kulture, na podlagi že napisanih besedil in informacij iz njih — z zgodovino reči, pojma ali osebe, ki je z njo označena z njeno vrednostjo oziroma uporabnostjo, razširjenostjo, povezanostjo z drugimi rečmi, osebami, pojmi ipd. Prešeren sicer v prisixxlabljalnih, eksemplaričnih oz. paraboličnih kvartinah sonetov praviloma bralcu prijazno izpiše aktualizirani enciklopedični odlomek, izbrani, zanj pomembni, relevantni snop pomenk, prvin iz že obstoječih zgodb oziroma motivov, na katera kažejo antična lastna imena Ta so, naj se zatečem k prisixxlabljanju še jaz, kot nekakšni vratarji med dvema besedilnima svetovoma ali kot medbesedilni tihotapci z dvojnim državljanstvom: v sonete, kjer začasno bivajo kot besedilna kategorija tovorijo zgodbe, motive od zunaj, se pravi iz besedil oziroma znakovno urejenih mitoloških makrostruktur, kjer so imeli ravno takšno (slovnično, ne pa pomensko) vlogo. Gre za imenske aluzije, medbesedilne figure, s katerimi navajajoča besedila (Prešernovi soneti) prek 'izposojenih', 'gostujočih' lastnih imen, ki naj bi bila kot imena načelno pomensko prazna, evocirajo za pisca pomembni sklop pomenskih prvin (motiv, temo, zgodbeni izsek) predlog. Z neposrednim sobesedilom pesnik opredeljuje izbiro pomenk, ki so s temo, motivom besedila primerljive, medtem ko ostali predeli tujega znakovnega sestava ostanejo neaktualizirani, v ozadju. Toda v luči pomenskih implikacij, kijih s sabo prinaša medbesedilna figura izbrane pomenke prikazujejo, 'interpretirajo' tudi temo besedila.^ Kot rečeno. Prešeren aluzivno prizvani snop pogosto izrecno pove — pri Gigantih * o nujnosti endklopedičnega. ne le slovarskega znanja pri branju metafor razpravlja mdr. Umberto Eco v spisu Metaphor, dictionaiy, and encyclopedia. New lUemry history 15 (1984), št. 2. str. 255-271. ^ Prim. Ziva Ben Ptirat: The poetics of literaiy allusion. PTL 1 (1976). str. 105-128; Carmela Ferri: On alluding. Poetics 7 (1978), str. 289-307.To ustreza t.i. tnterakcijski teoriji metafore, figure oz. tropa, ki ie najbolj obdelan, saj flmkcionira kot vzorec za vse druge figure: metaforo v besedilu prepoznamo zaradi njene kolokacijske atipičnosH (izraz mora biti metaforičen, ker je v dru^ji izrazov, ki po izkušnji z drugimi besedili in s stanjem stvari v svetu k njemu običajno ne sodijo) in zaradi nesmiselnosti besedila, če metaforični izraz v njem beremo dobesedno. Metaforični izraz skupaj z njegovimi pomenskimi asociacijami, impliltacijami nato projiciramo na tisti pomen, s katerim bi parafrazirali tisto, o čemer neposredno sobesedilo metafore dejansko govori. Pomenke ter implikacije metaforičnega izraza v interakciji s kontekstom tako spremenijo hierarhijo pomenk parafraziranega, premega izraza, tako da stopnjujejo, potisnejo v ospredje tiste njegove pomenke, ki se ujemajo z metaforičnim izrazom. Prim. Max Black: Metafora (izv. 1962). V: Metafora, Jiguie i značerve. Ur. L. Kojen. Beograd: Prosveta, 1986, str. 55-77. GI. še Maria Renata Mayenowa: fbetyfca teoretyczricu zagadneTnajezyUxx. Vroclav itd.: Ossolineum, 1979, str. 226-250. 55 je to npr. njihova storoka moč, pri Dioskurih njuni usmerjajoči in pomirljivi zvezdi, pri Ek)lu moč nad vetrom. Besedilo tako vsaj do neke mere samo pojasnjuje, osvetljuje predele tuje zgodbe, čeprav brez njenega poznavanja, brez ustrezne enciklopedične sposobnosti Izgubimo celo vrsto konotacij, ki se navezujejo na ta lastna imena v mitskih zgodbah, rodovnikih. Zgodi pa se, da Je aluzivno prizvani pomenski snop mitološke predloge z navajajočim sobesedilom sicer opredeljen, ni pa izražen, saj iz nje poleg lastnega imena vanj ni prenesena nobena druga prvina besedilnega sveta.^ Tako nas lahko npr. stihi v (2) pustijo na cedilu, če smo nevedni glede Kamen, saj iz verzov samih sploh ne bi mogli razbrati, da lirskl subjekt toži o zapostavljanju slovenske kulturne tvornosti na Slovenskem in o idolatriji tujega. Če pa nas je klasična izobrazba poučila, da so te osebe opevali Stari kot preroške vodne vile z obrobja Rima in jih enačili z grškimi Muzami, lahko neposredno iz navajajočega sobesedila sklepamo, da je z aluzijo prizvani mitem Kamen pomensko aktualiziran nekako kot 'zaščitnice kulturnih veščin". Prav tako v (3) iz samega besedila ne bi prepoznali poduhovljenega pesniškega čaščenja ljubljene ženske, če nam prej nikoli ne bi prišlo na uho, da je bil v mitologiji in leposlovju Kupido rimski deški bog ljubezni, njegova lepa starka njegova mati Venera, Petrarka pa poznosrednjeveški sonetist, ki je opeval svojo ljubljeno Lavro in njene kreposti na hrepenenjski distanci.'' Toda tudi tematika teh Prešernovih besedil dobi s pomočjo imenskih aluzij posebno osvetljavo, saj je prikazana prek pomenskih implikacij antičnih mitemov. Individualna romantična izpovednost se z njimi skuša objektivizirati, prikazati kot nekaj občega, kot posebni primer splošnih, večnih, ponovljivih položajev, znanih tudi drugim. Tako se romantični individualizem že vsebinsko bliža klasiki, še bolj pa slogovno, ker pač antične odnosnice nosijo konotacije klasicizacijskih stilnih tendenc oziroma tradicij ter takšno stilno vrednost sposojenih prvin v novem označevalnem okolju tudi evocirajo. Skratka, pri razlaganju Prešernovih sonetov se moramo vseskozi zatekati k tistemu, kar je že ubesedeno, torej k medbesedilni dešifraciji pesmi. Potrebno je, da naša bralna sposobnost tako ali drugače aktivira enciklopedični spomin na tiste predloge, ki jih medbesedilno priziva Prešeren: bodisi da je ta spomin naš lasten, iz nefx)srednega poznavanja antičnih pripovedk ali mitov, bodisi izposojen iz leksikonov, učbenikov in opomb pri izdajah Prešernovih pesmi. Prešeren in izobraženci njegovega časa so sicer že vgimnaziji — posebej ob gorečih profesorjih, kakršen jim je bil med 1813in 1819Valentin Vodnik — intenzivno prebirali latinske in grške hrestomatije, svoje govorniške veščine in okus pa so morali izobraževati ob obširnem poznavanju mitologije, izbranih govorniških eksemplov, prevajanju in komentiranju poetičnih mest iz antičnih klasičnih avtorjev, ki jim je bila namenjena precej večja pozornost kot novoveškim, modernim. Simbolna imena iz območja antične mitologije in zgodovine so jim prišla v meso in kri.s Zato je lahko Prešeren pri medbesedilnih navezavah računal na to, da bralna sposobnost njegovih ciljnih naslovnikov obvlada kanon avtorjev in besedil, kijih priziva v svojih sonetih, tako da sije tudi tu lahko privoščil zgolj omembe, namige, litotično skromnost (gl. primere 1-4). Tedanji klasično izobraženi bralci so ob vsakem mitološkem imenu takoj mogli v svojem spx3minu sprožiti bogate nize asociacij, polne predstave o predlogah, in zapolnjevati Prešernove tekstualne namige z ustreznimi pomenskimi snopi ter še v večjem obsegu vzporejati stare zgodbe z novimi pesniškimi izpovedmi, v katere so bile vcepljene. Kako je medbesedilno branje pesmi nujno, da jo sploh razumemo, se lahko prepričamo tudi v primerih, kjer prvine iz predlog v novo označevalno okolje niso prenesene tako ® Za C. Perri (n.d.) je šele to prava aluzija: tudi v leksikonskih definicijah se ponavlja formulacija, daje aluzija prikrit namig, ki ne pove izrecno tega, kam meri. ^ Lahko bi se tudi vprašali, kdo je Parka, da prede leta. če ne bi vedeli, da gre za eno izmed treh rimskih rojenic (lat. parere pomeni rojevati). Id so Jih upodabljali kot stare predice (ena drži preslico, druga z nje vleče nit, tretja pa Jo pretigsnra). ^ France Kidrič: Zgodoulrui slovenskega skjustva od začetkov do Zoisove smrtL LJubljana: Slovenska inatlca, 1929-1938, str. 592-594. 605. 56 opazno, ampak njihovo tujost zaznamujejo le neznatne motnje v — npr. ritmični, skladenjski in leksikalno stilni (gl. 5) — urejenosti, ubranosti besedila. V takšnih primerih je za prepoznanje medbesedilne figure bralna sposobnost (razgledanost po z odnosnicaml prizvanih predlogah) še bolj odločilna. Prvi verz Jesihove štirivrstičnice iz zbirke KobalP (5) se tako zdi zgolj igrivo nesmiseki, če se ustavimo zgolj pri slovarskih pomenih poudarjenih besed {orglar, kos, kalin, slavec, mojster... postavil štafelaj) in ne iigotovimo, da so izposoje, nekake dvoživke, ki merijo iz besedila v izseke dveh obstoječih pesniških zapisov In v prvine njunih predstavljenih svetov —v Prešernovo pesemsko parabolo Orglarinv njegov sonet Apef podobo na ogled postavi lo Kot delčki Prešernove pesemske parabole, orglar in tri vrste ptic v prvem verzu vzbudijo bralcev spomin na celoto predloge, na njena razmerja med liki (bog, orglar, ptice), na njeno temo, sporočilo o tem, daje spontana prvoosebna pesnikova izpoved več vredna, bolj blizu Bogu, kot klerikalno nadzorovana, usmerjena poetika hvalnic. S to simbolno pomensko vrednostjo, ki jo naslovnik pozna iz 'enciklopedije', ne pa iz 'slovarja', prinašajo tuje prvine tudi v novo označevalno okolje svoje parabolične pomene, s svojimi implikacijami razsvetlijo, 'interpretirajo' njegovo temo. Sele v Interakciji s prizvano predlogo lahko prvi Jesihov verz v 'nevtralni' parafrazi razumemo kot strah, da ne bi bil lirskl subjekt (pesnik) s svojo poezijo podrejen platonizmu oblastniških institucij (kot kos in kalin pojeta, kakor jima dirigira orglar), namesto da bi bil osvobojen, avtonomen, tako kot Prešernov slavec. Dvom, da zgolj prvoosebna izpovednost ni več dovolj za lastno, izoblikovano pesniško podobo, se nadaljuje v naslednjih treh vrsticah, podloženih s Prešernovim Apelom, mojstrom, ki "podobo na ogled postavi" — lirskega subjekta ni na sliki, je še na paleti, je torej nekaj nedokončanega, potencialnega, negotovega, odvisnega od kretnje drugih. Verjetno prav s tem izposojenim motivom upodobi Jesih eno izmed načel svoje pisave — da svojo kamevalizacijsko, ironično in individualistično poetiko, svoje teme interpretativno osvetljuje ravno ob podpori tujih besed, semantičnih kretenj drugih (v tem primeru Apela), jih uporablja kot komentar svojih lastnih pesniških misli, obenem pa tudi za slogovno profiliranje svoje pesniške govorice v kontekstu sočasnega modernizma in neoavantgard, kot namiguje verz "Modeme oblike premaguješ s kopji, aihaik, s težo zob".'' Podlaga z Apekm pa za razumevanje vendarle ni nujna. Omogoča le več sopomenov, asociacij, nekak stereofonskl učinek (pesnikov glas v dvorani tradicije), bolj polno bralsko osmišljanje, saj se Jesihov modernistični lirskl subjekt igrivo predstavlja prek optičnega filtra implikacij, pomenk iz slovenske literarne klasike, v dialoškl Interakciji z njimi. Smisel besedila je namreč gibljiva in spremenljiva rezultanta soodnosov znamenj znotraj besedila in njihovih relacij z znamenji dmgih besedil, s situacijo izjavljanja in sprejemanja, s kontekstom sorodne tematike, področja razpravljanjaVeč kot je takšnih relacij, bolj zapletene in sestavljene bralne (spominske in opomenjevalne) postopke sprožijo,'3 bolj kompleksne strukture smisla proizvajajo. Medtem ko smo torej v primerih 1-5 videli, da brez medbesedilnih navezav nekaterih besedil sploh ne moremo razumeti, pa se je že v (5) pokazalo to, kar bodo še podprli sledeči ^ Milan Jesih: Kobalt Ijubljana: DZS, 1976. str. 39. Katerega zgodbeno ozadje je Prešeren sam prenesel iz šolskih knjig, v katerih je bilo s primeri predstavljer» 23 latinskih in 35 grških avtorjev, mdr. tudi Plinija starejšega pripoved o Apelu (F. Kidrič, n. d., str. 593). Na ta verz pesmi Plačilo iz Aarke Legende (1974) in na komentarsko vlogo književnih odnosnic opozarja Tatjana Stanič: StiUstični postopld v poeziji Milana Jesiha. Ljubljana: FF. odd. za slovanske Jezike in književnosti, 1991 (dipl. nal.) "Prim. E. Coseriu, n. d., str. 68-120; M. Frank, n. d., str.206-208. Gre za iskanje podobnosti v različnem in različiK^ v podobnem (kaj Je torej npr. v2porednega in kaj različnega v 'jgodbi' Jestnovega pesnika ter Prešernovega orglarja oziroma slikarja, kako osvetijuje temo umetniške izpovedi In kontrole nad njo eden. kako dru0) oziroma za odkrivanje enakovrednega v zaporednem, sopostavljenem — torej za načelo paialelizma, ki sta ga Roman Jakobson, za nJim pa tudi Igor Smimov. opredelila kot temeljni princip poetskosU. literarnosti na ravni (pesniškega) besedila (prim. R. Jakobson: UngvisUka in poetika, str. 159-160, 174-175. V: Isti, Lingvistični in dnigi spisi LJubljana: SKUC, FF. 1989; 1. P. Smimov: Po puti k teorii Utemtuiy. Amsterdam: Rodopi. 1987, str. 17-18). Pri medbesedilnosti se torej načelo paralelizma prenese čez raven posameznega besedila, o čemer daje slutiti že razpravljanje Z. Ben Porat o aluziji (n. d.). 57 primeri: da nekatera (pesemska) besedila razumemo bolj polno, celovito, bogato, če v njih prepoznamo In Interpretiramo medbesedilne figure. Da razumemo bolje (6) kaj storiti v tretjem obdobju vye jara kača pohoda suh rep hvale loviš iz zasede kosti pognale v zrak slast rje tihi treski poezije različno mrzlo vroče vroče sije gre pa zato da spremenimo seznam še enkrat moja sina an ban Vietnam razoglav konj sveti jurij kri ščye (7) Dimia 1964 /.../ Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu dežela Cimpermanov in njihovih mozoljastih občudovalk dežela hlapcev mitov in pedagogike o Slovenci kremeniU, prehlajeni predmet zgodovine (8) sle imaš, živiš pod vodo in spominčico obdaš, trudna tema, žalni prsti, tisoč en zavoj spoznaš. lice mimo lica plava, daleč tam se vidi krim: lipicanci! solza prava, tresi pravi svoj potres, /.../ barka tvezi, noč ne briše, kaj naj mlada še želi? slap na vrtu? žolčne pege? meč, ki se lepo iskri? saj že rekli smo otrokom, naj ugasnejo šepet, skozi panje burno vrenje firmi svoji da nasvet. V kvartlnah svojega modernističnega soneta 250271^* (6) račvina Veno Täufer na naslovnikov priučeni akustični spomin. Kdo na Slovenskem ni vsaj enkrat prebral ali slišal Magistrala Prešernovega Sonetnega venca—cikla, kije kanoniziran kot sežetek temeljnega prepleta vseh pesnikovih poglavitnih tem: bivanjske, ljubezenske, nacionalne in pesniške! In prav ta bralska sposobnost je tista, ki v izglasnih besedah Tauferjeve skladenjsko večumne, v prozaiziranem naglasnem verzu izpisane montaže'^ spozna in prepozna prvine tej kontrastne poetike ali konvencije, ujame znani glas Prešerna, odmev njegovih laških Objavljen v zbirki Podatki Maribor: Obzorja, 1972. Montirani so raznorodni okruški iz empiričnih besedovanj različnih Jezikovnih zvisU: politično aktivističnih rekel, bolj ali manj prolanih frazeologemov, otroške izštevanke, sprcvmjene v cinični namig na aktualne novice iz vietnamske vojne, parodične odnosnice na svetniško legendo, iz vremenarskega poročila. 58 enajstercev, njegove urejene strukture — sled rlmanja, ki povezuje pesniško umetelnost, ljubezensko nagovarjanje In Izpovedovanje ter neprijazno usodo domovine. Besedilo bi lahko brali tudi samo po sebi, ne da bi v njegovih rimah — tudi zaradi slogovnega neujemanja z okoljem — prepoznali citat Prešernovih; toda s tem odkritjem, z evociranjem spomina na že prebrano, se prostor pesmi odpre še v eno smer, ne le v aktualni besedovalnl prostor — v dialog s tradicijo. Bralski doživljaj pesmi, ki ga omogoči šele enciklopedično, ne zgolj slovarsko branje izglasnih besed, se s to medbesedilno razsežnostjo dopolni, obogati smisel teksta, saj — med tem smo, radovedni, lahko Prešerna ponovno vzeli v roke, kolikor ga ne znamo na pamet — začenjamo iskati novo vrsto ekvivalenc med obema besediloma, ju vzporejamo, da bi odkrivali nadaljnje podobnosti in razlike. Prešernove nekoliko sentimentalne "mokrocvetoče rožce poezije" Täufer v oblikovno enakovredni, paralelistični sintagmi, npr. polemično zaostri in ozemlji v "ühe treske poezije"; namesto da te svoje kali ženejo iz srca, Täufer v odlitku enakih, medbesedilno paraleliziranih, skladenjskih razmerij sugerirá pomensko antitetično, bolj srhljivo sliko 'zasede in kosu". Taufeijev sonet tako s citati rimanih besed odpira in širi prostor našega asociiranja, spodbuja k iskanju medbesedilnih paralelizmov (ekvivalenc v različnem in različnosti v ekvivalencah), čeprav bi ga (za silo) razumeli tudi brez teh medbesedilnih sredstev.Še bolj razumljiv Je sam po sebi odlomek iz Šalamunove Dume 1964^^ (7), Jeznega, izzivajoče kontrakultumega, mladostniško nestrpnega in antiavtoritaüvnega ginsbergovskega "tuljenja",'^ polnega anaforičnih paralelizmov in ironizacijskih apostrof. Razvidno Je, da mu grejo jx)šteno na živce metafizika, krščanska in socialistična moralka, slovenska folklora, domačijstvo, družbeni in pravni sistem ter nJemu vdani in prilagojeni udje (celo intelektualci), odkrita ter prikrita ideološka represija, institucije in aparati indoktrinaclje — šola, posebej pa institucija nacionalne literature, ki časti razne povprečneže (ki Jih metonimlčno pooseblja ime nesrečnega, že v literarni zgodovini kot formalističnega epigona ožigosanega Cimpjermana). Toda že z naslovom svoje provokativno avantgardistično besedilo (skoraj manifest) jasno zaznamuje kot obnovitev Župančičeve Dume, te najrazvpitejše, pesniško bohotne, vitalistično zanosne hvalnice domovine in slovenstva. S tem in s parafrazlranim citatom že pri Župančiču variiranega verza ("Hodil po zemlji sem naši in pil nje prelesti/bolesü") pa dobi Šalamimova deklamacija novo, polemično in parodično razsežnost. Šalamun ne demontira slovenskih in/ali socialistično samoupravnih vrednostnih sistemov samo neposredno, ampak tudi posredno, prek sprevračanja dikcije vzorčne slmbolizacije oz. ubeseditve nekaterih izmed njih, se pravi prek zniževanja visokega, hlmničnega ali elegičnega tona predloge. Dume. Taje v Salamunovi zavesti verjetno fijnkcionirala tudi kot eno Izmad besedU, ki jih je nacionalni sistem kulture kanoniziral kot svoje ogledalo, svojo podobo, simbolno zgostitev. Tu del predloge ne zastopa le širših njenih pomenskih sklopov (kot v večini doslejšnjih primerov), ampak je tudi predloga sama — kot tisto, kar Je v novem besedilu označeno s ponovitvijo, prenosom (citatom) njenih prvin — simbol označevalec še širše pomenske 'celote', katere 'del' je: tipologije slovenske literature, kulture in nacionalne zavesti. Sinekdoha (figura, v kateri del zastopa celoto — npr. jadro ladjo), značilna že za postopek aluzije in druge doslej obravnavane medbesedilne navezave, se v tem primeru torej podvoji, seže iz besedila kot simbolnega označevalca v kulturo. Objavljena v Naših razgledih, 9. maja 1964. "Prim. Allen Ginsberg: Tujjenje (izšlo v zbirki 1956). prev. Mart Ogen. V: Antologija ameriške poezije 20. stotega. Ljubljana: Cankarjeva zaloa^a. 1986, str. 311-318. Parodično razmerje do Dume je pri Šalamunu pravzaprav Usto iz številnih "ad hoc' parodij, ki nastajajo v šolskih klopeh zaradi odpora objektov učnega procesa (učencev) do vsega, kar se jim avtoritativno ponuja ali kar velja kot avtoriteta (več taldh parodij znanih slovenskih pesnikov iz šolskih beril bi se lahko uvrstilo v antologijo Fukje Kranjcem v kratek čc^. 59 Jesihova pesem sle imaš, žiiAšpod vodo^^ (8) Je na prvi pogled nekoliko zagonetna, večumna že na ravni osnovnih pomenov (interpretacije motivov, 'zgodbe', predstavljenega sveta), deluje — kot mnoge druge v Isti zbirki — skoraj kot angleška 'nonsense' poezija. Toda kritiški kult o ludlstičnl igri Jezika, goli znotraj tekstualnosU brez razvidnejših tematskih obrisov. Je pretiran. Pesem kljub poudarjeni poetski funkciji. Jezikovni samociljnostl, Igrivo kombinatoml "naravnanosti k sporočilu kot takemu, osredotočenju na sporočilo zaradi njega samega'^o^ Iq naredi njen jezik skoraj neprozoren, vendarie lahko sugerira vtis o motiviki: o nekakšni večerni melanholiji in utrujenosti lirskega subjekta, zročega nekam čez Barje proti Krimu, ki v svoji (ljubezenski) stiski zaradi prezahtevne mlade apostroflra, ne brez ironije, vsemogočno, vsepričujočo noč. V to nizanje besed, iz katerega smo ne brez napora proizvedli kolikor toliko otipljiva motiv in temo, pa Je maskirana cela vrsta struktur in besedja, kiju spet razgrajujejo, saj kažejo na tujost oz. Izposojenost — na njihovo pripadnost konvencijam (npr. vprašalni del slovanske antiteze v 3. kitici), sülemom. pesniškim slovarjem prejšnjega in našega stoletja. Pesem, ki naj bi bila izpovedni samogovor oziroma apostrofa noči, se izkaže za križišče različnih pesniških glasov, lirskl subjekt pa za ironični konstrukt iz posnetih jezikov, prenesenih besed in podob. Trudna tema, žalni prsti tako npr. odzvanjajo dekadenčno poetsko melanholijo, udomačeno še pri Grumu, ojačuje pa Jo še bolj staromodna, sentimentalistična solza prava. V te posnetke žlahtnega pesniškega žalovanja se kontrastno zarišejo Kocbekovi lipicanci ambivalentni simbol slovenstva; na nagovomo obliko (oče pripoveduje sinu), s katero Kocbekovi Lipicanci simbolizirajo ustno izročilo iz roda v rod, pa namiguje starševsko razmerje v zadnji Jesihovi strofl. Kljub modernističnemu zapisu (brez velikih začetnic) in navidezni neizometričnosti ter trivrstičnosti že v prvi kitici prepoznamo citatni posnetek "romarske" štirivrstičnice, sestavljene iz izmenjujočih se trohejskih osmercev in sedmercev ter uveljavljene že v razsvetljenski poetiki. Ta verznokitični vzorec, ki se kljub raz- in doglaševalnim ter drugim spremembam še štirikrat ponovi, lahko v avantgardistično pesem vpotegne tudi evokacijo nekaterih znanih uresničitev iz slovenske slovstvene zakladnice^' — najbolj vsekakor Vodnikov Vršac, ki tudi sicer pri Jesihu pušča nekaj sledov. Poliptoton (tj. ponovitev besede v drugačni sklonski oblild) lice mimo lica plava je paralelistični odmev iste geminacijske figure te predloge ("sklad na skladu se vzdiguje"). Jesihov depresivni pogled na oddaljeni Krim pa evocira vzneseno Vodnikovo razgledovanje po hribih, medtem ko se verz tresi pravi svoj potres zdi preoblikovanje Vodnikove kitice, v kateri "stresa votli glas bregove". Zgledi so bili. upam. prepričljivi dokazi, daje medbesedilno branje pesmi (pa tudi drugih literarnih besedil) pomembno, ker Jih bodisi I. (zgledi 1 -5) ne moremo dobro razumeti, ne da bi v interpretacijo pritegnili enciklopjedično vednost o strukturah in prvinah, ki so prenosi, posnetki ali opisi^a obstoječih besedilnih predlog ali konvencij, bodisi II. (6-8) ker jih z oživljanjem našega bralskega spomina, ki ga pesmi same prizivajo in usmerjajo, postavljamo v večje število soodnosov. s čimer dopolnjujemo in bogatimo naš bralski doživljaj, vzpostavljamo gibljivejši smisel besedila. V prvem primeru gre za medbesedilne presupozicije. torej za vednost, ki Jo pesmi predpostavljajo in tudi zahtevajo od bralca; v drugem pa imamo opravka z medbesedilniml l2šla v zbirki Uran v urinu, gospodari Maribor. Obzorja, 1972, str. 26. " R Jakobson, n. d., str. 158. 213. kitica spominja s prvim stihom na prvo dvostišje Prešernove Pod oknom ("Luna sije./ kladvo bije"), v celoti pa zmetričnoritmičnim vzorcem in vprašalnim delom slovanske primere na Župančičevo Brezo in hrast ("Breza, breza tenkolaska,/ kdo lase ti razčesava,/ da stoje a tak lepo?/ Ali mati, ali sestra,/ ali vila iz goščav?"). ^ O teh treh načinih preoblikovanja predloge v medbesedilje novega besedila prim. Marko Juvan: Imaginarij Krsta v slovenski literaturi: medbesedilnost recepcije. LJubljana: Uteratura, 1990. str. 6O-70. 60 implikacijami, za možnost, ki jo ponuja besedilo bralcu, da mu nekaj doda in ga s tem dopolni s pomočjo vednosti o drugih besedilih in konvencijah.^s Z metodami medbesedilne analize si zgolj uzaveščamo takšne bralske procese, premišljamo, kako je besedilo narejeno, da nas na različne načine zvablja v asociacije na njegov kontekst, na tisto, kar je že bilo napisano ali se piše zdaj, In tisto, kako se v določenih vrstah, krogih ali družbenih slojih piše. Sledimo skratka temu, kako se besedilo samo vpisuje v takšen kontekst oz. kako skuša svoja razmerja z drugimi besedili samo vzpostaviti in prikazati. Sununaiy UDC 82.07:801.73:886.3-1 Marko Juvan INTRODUCTION INTO AN ENTERTEXTUAL READING (OF POEMS) By giving examples from Prešeren and certain avant-guarde poets (Taufer, Šalamun, Jeslh), the article proves that an intertextual reading of poems (as well as other literary texts) is important, because (1) they cannot be property understood without including in the interpretation the encyclopaedic knowledge of the structures and elements such as are transmissions, immitations or descriptions of the extant textual pre-texts or conventions, or (2) because of the fact that we can put them in an even greater number of interrelations by using our memory as readers, which poems themselves evoke and regulate, whereby we complete and enrich otir reading experience and establish a more flexible meaning of the text. In the first instance we are dealing with intertextual presuppositions, the knowledge, therefore, that the poems presuppose and also demand from the reader; in the second we are witnessing intertextual Implications, a possibility the text offers the reader, who can add new meanings to it by conmlementing it with the help of the knowlet^ of other texts and conventions. "Prlm. Owen J. Miller: Intertextual identity. V: /denffly of the literary text Ur. M. J. Valdes, O. J. Miller. Toronto, 1985, str. 30-35. 61 Tomaž Sajovic Filozofska fakulteta v Ljubljani UDK 808.63:82.081 "185/187" raSTORISTIČNO OBLIKOVANJE UVODNIH DELOV JURČIČEVEGA PRIPOVEDNEGA BESEDILA KLOŠTRSKI ŽOLNIR IN DEŽMANOVEGA POLJUDNOZNANSTVENEGA BESEDILA NOTRANJSKE GORE IN CIRKNIŠKO JEZERO 0.0 Historizem kot širši zgodovinski duhovni pojav — historizem v umetnostnem oblikovanjujeleenjijegovvidlk —seje "rodil" v drugi polovici 18. stoletja, torej v obdobju ukinjanja tako Imenovanega splošnega aksiomatskega razmerja do sveta.' Človek je postajal avtonomen, neodvisen od vrhovne nadnaravne instance, boga. Sociološko se je to kazalo v vzponu meščanstva in njegovi veri v človeški razum, ki je razkrajal fevdalne dedne privilegije absolutne oblasti in njenega utemeljevanja v bogu. Razsvetljensko optimistično razumevanje zgodovine kot linearnega razvoja k vedno višjim in popolnejšim oblikam družbenega življenja se Je pod vplivom meščanske revolucije v romantiki zreladviziralo. Kakor trdi Hauser, se je z romantiko uveljavilo prepričanje, daje narava človeškega duha, političnih instaucy, prava. Jezika, religije in umetnosti razumljiva le ob pomoči rijibove zgodovine in da prav njihovo življenje v zgodovini kaže te tvorbe najbolj neposredno. Jasno in bistveno.'^ 0.1 Vsesplošna sprostitev duhovnih in družbenih vezi Je našla svoj odraz tudi v umetnosti. Nov položaj umetnika sta po Heglu določala dva sklopa značilnosti: 0.1.1 Umetnik ni več vezan na neko posebno vsebino in samo njej ustrezno obliko, z njegovim najglobljim bistvom niso neposredno identične nobene posebne vsebine in nobene posebne oblike.^ Umetnika ne določa več načelo trojne enotnosti, in sicer enotnosti med seboj odvisnih prvin umetnosti, umetnika in ljudstva, enotnosti pomena in chlike umetniškega dela ter enotnosti umetrdkove subjektivnosti, z vsebino njegovega dela.* Umetnik je postal svoboden. 0.1.2 Umetnik Je od svoje vsebine, pa tudi od oblike odtujen. Pri ustvarjanju uporablja zalogo slik, slogov, preteklih umetniških oblik, glavno merilo uporabe je njihova primernost umetniškemu gradivu.^ Iz tega Jasno sledi, da so pretekli slogi in pretekle umetniške oblike ostale brez svoje zgodovinske podlage, ustvarjalci so Jih uporabljali ne glede na sistemsko vrednost Nova uporaba jim je podelila tudi popolnoma nov pomen.^ 0.2 Umetnostna zgodovina, ki se s pojavom historizma najintenzivneje ukvarja in ga Je tudi najizčrpneje in najgloblje proučila, se je pri raziskovanju historistične arhitekture dokopala do ugotovitve, daje v obdobju historizma (začelo seje v drugi polovici 18. stoletja, vanj je uvrščen že klasicizem,^ po novejših raziskavah pa se pojav prav gotovo ne končuje ' Matjaž Kmecl, Rojstvo slovenskega romana. Mladinska knjiga. Ljubljana 1981, str. 12. * Arnold Hauser, Socialna zgodovina umetnosti in literature, II, Cankarjeva založba, Ljubljana 1962, str. 159. ^ Georg Vilhelm Fridrih Hegel. Estetika D, Kultura, Beograd 1970. str. 303, 301. * GeorgVilhelmFrldrihHegel.nav.delo, str. 301,302. ^ Georg Vilhelm Fridrih Hegel, nav . ddo, str. 303,304. ^ Karel-Heinz Klingenburg, Statt einer Einleitung: Nachdenken über Historismus, v : Historismus — Aspekte zur Kunst im 19. Jahrhundert, Herausgegeben von Karl-Heinz Klingenburg, VEB E. A. Seemann Verlag. Leipzig 1985, Str. 9. ^ Anders Aman. Architektur, v: Die Kunst des 19. Jahrhunderts, Propyläen Kunstgeschichte, Band II, Propyläen Vertag Berlin, Berlin 1966, str. 176: Damjan Prelovšek, Likovna enciklopedija Jugoslavije I (A-J), Jugoslavenski leksikogrressler, Einluhrung in die Textlinguistik, Max Niemeyer Verlag, Tübingen 1981, str. 15-16. ^ Matjaž Kmecl, Mala literarna teorija. Priročnik za učitelje slovenščine na osnovnih in srednjih šolah. Druga izdaja, Izdal Zavod SR Slovenije za šolstvo. Založba Borec, Ljubljana 1977, 125. ^ Heinrich Lausbeig. nav. delo. str. 241. ^Heinrich Lausberg, nav. delo. str. 242. ^ Jože Toporišič. Slovenska slovnica. Druga, pre^edana in razšiijcna izdaja. Zaloä» Obzorja Maribor, Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana 1984, str. 619. ^Heinrich Lausberg, nav. delo, str. 241-242. " Heinrich Lausberg. nav. delo. str. 242-243. "Hdnridi Lausberg, nav. dek>, str. 243. 65 Retorični dlspozlcljskl pojav presegcuya celote (Überbietung der Ganzheit), kl ga bom v nadaljevanju poimenoval—glede na navedeno mesto v Lausbergovl knjigi—sicer nekoliko nekorektno kar patetična amplißcacija (patetično stopnjevanje), zajema več različic. Izraza supra summum adiectio najdemo v Kvintilljanovl Institutio oratoria in ga najbolje razloži kar Lausbergov citat Besonders eindrucksvoll wird eine solche Skala, wenn ihr höchster Punkt (der behandelte Gegenstand} einer Bezeichnung ermangelt und als bezeichnungsloser Gegenstand über einer Serie gesteigerter Ausdrücke hinzugeßigt wird (Quint. 8,4,6 supra summum adiectio): Quint 8, 4, 4 "facinus est vincire civem Romanum, scelus verberare, prope parricidiimi necare; quid dicam in crucem tollere?" (Cic. Verr. 5, 65, 170).^^ V paragraHi 671, 3a v Lausbergovl knjigi (paragraf opisuje različne oblike retorične figure enumeracij^ je opisana različica, v kateri predstavlja presežni člen tako imenovani kolektivni jx)vzemajoči izraz celote.^^ Lausberg opozarja tudi na posebno različico preseganja celote, v kateri presežni člen povzema celoto s ponavljanjem nosilnih izrazov iz naštevalnih členov.^3 Curtlus tako različico imenuje sumacijska shema, ki je po njegovih raziskavah bila najpogostejša v srednjeveškem in španskem baročnem pesništvu.** Posebej je treba omeniti še Lausbergovo omenjanje apoteze, to je postavitve presežnega, in sicer semantično presenetljivega oziroma najzanimivejšega člena v sam konec (dela) besedila.35 2.0 Enega najlepših primerov tako imenovane patetične amplifikacije najdemo v uvodnem delu pripovednega besedila Kloštrski žolrur, ki ga je napisal in leta 1866 v Slovenskem glasniku objavil Josip Jurčič. (Da bi bralec lažje sledil analizi, sem uvodna odstavka razdelil na posamezne skladenjsko-pomenske enote in jih oštevilčil. Prva številka pomeni odstavek, druga skladenjsko-pomensko enoto, morebitna tretja pa del take enote). KloštersfcižoZnin (Izvirna povest iz 18. stotega, spisalJJurčič) 1.1 Zares čudnega, rekel bi poetično mislečega duha so morali biti tisti naši predniki iz starih časov, o ktenhpozemskem djanji in nehanji nam pričajo rj/ih stavbe in razna v razvalu ali še v živečih ostankih ohranjena dela. 1.2 Zakcyčevkliš,potujočpo(kželinastrrnovitihhribihslecastarmvaryTiekdaryeg^ 1.3 če zagledaš na prijaznem holmcu tik poraščene vrste hribov belo cerkvico, ktera bi bila po razsoji tvojega razuma pudern pripravniša na ravnem polji; 1.4 če moraš dalje scpihaje stopati po cestah, ki te vodijo visoko gori na rob strmega vrha ob skalah in gosti hosü in vendar po natančnišem razgledu sprevidiš, kako lehko bi se bili nekdaryi cestarji ogniä klancu in strmini, ko bi bili zddlej ch hribu le majhen ovinek napravm 1.5.1 če prevdariš vse to in še druge enake zapuščine, 1.5.2 key TW da mi pritegneš: naši očaki so imeU več Jantazije, ko mi njihovi vnuki, kterim Je več mar za dobroto in korist ko za naravno lepoto. ^' Heinrich Lausbog, nav. delo, str. 222. ^Heinrich Lausbeig, nav. ddo, str. 339. ^Heinrich Lausberg. nav. delo. str. 243. ^ Emst Robert Curtius. Europäische Uteratur imd lateinisches Mittelalter, Fünfte Auflage, A. Francke AG Verlag, Bern und München 1965, str. 293 in 294. ^Heinrich Lausbcig, Handbuch der literarischen Rhetorik, nav. delo. str. 887. 66 2.6.1 Takega duha so bili tudi ustanovitelji mesta dolenske Kostargevice. Videli so menda lepi zeleni otok v Krki in mislili so si kakor sv. Peter: Xkispod! tukaj bode dobro bivati, naredimo šatorov: tebi enega, Mojzesu ervega in Eliju enega." In postalo Je otočno mestice Kostanjevica, opasana z vodo okrog in okrog. Da seje le lepo na otoku stanovcdo, paje bilo vse; tega ustanavljavci niso dcsti šteli če Jim bo Krka od leta do leta nadloge delala, pri vsaki povodnji Jim hiše zalivala ter tako podila ven od gorke peči v hribe in vzvišene kraje. 3.6.2 Tako sem si reč včasi mislil po suo/i suhi pameti; ali zgodovina uči, da so po vsem tem stari Kostanjevcarye imeli dovo^ zrelega prevdarka in da ruso bili tako nepraktični, kakor bi danes čovek menil kcgtt ravno tista voda, kteraJimje o povodnjah nadloge delala, branila JimJe proti sovražnikom življerge in imenje.^ 2.1 Analiza razčlenjenosti uvodnega dela Kfoširs/cegažo/nir/akaže, daje Jurčič upošteval navedena retorična pravila. Prva skladen] sko-pomenska enota vsebuje pripovedovalčevo trditev o poetično mislečem duhu naših prednikov iz starih časov, v naslednjih treh enotah pa so navedeni konkretni dokazi zanjo. Peta enota je sestavljena iz dveh delov; prvi povzema dokazne člene (in torej predstavlja presežni, povzemalni člen že omenjene enumeracije) in omenja, nedoločeno, še druge enake dokaze, drugi del pa ponovi pripovedovalčevo trditev iz prve enote o poetičnem duhu prednikov in jo hkrati primerja z mislijo o materialističnem duhu njihovih vnukov. Šesta enota tudi predstavlja presežni člen in v prvem delu vsebuje še en konkretni dokaz za trditev iz prve enote (in ponovljene v petem); v drugem delu sledi antiteza: zgodovina je ob zadnjem primeru ovrgla absolutno veljavnost pripovedovalčeve trditve o poetičnem duhu prednikov in njihovi nepraktičnosti. Jurčič je v uvodnem delu Kloštrskegažolrmja uporabil razvitejšo in s tem torej zapletenejšo obliko doseganja učinka ruipetostL V prvi enoti — členu retorične razčlenitve dela besedila — uvoda je predstavljena pripovedovalčeva trditev o poetično mislečem duhu naših prednikov iz stanh časov, na koncu, v drugem delu šestega člena, pa zgodovina ovrže trditev o njihovi nepraktičnosti. Tudi načelo sklergenosti celote se kaže v svoji najbolj zapleteni obliki — presegarju celote oziroma tako imenovani patetični amplijikaciji Če za zdaj peti člen retorične sheme zaradi posebne Jurčičeve ubeseditve pustimo ob strani (v prvem delu so povzeti dokazni členi in omenjeni, nedoločeno, še drugi enaki dokazi, v drugem paje ponovljena pripovedovalčeva trditev iz prvega, uvodnega člena), lahko ugotovimo, da četrti konkretni dokaz za pripovedovalčevo trditev v šestem členu pomeni preseganje na videz že sklenjene celote prvih petih členov, čemur sledi pripovedovalčeva od začetne popolnoma drugačna trditev. 2.2 Retorično oblikovanje Jurčičevega uvoda je treba osvetUU, s tem pa tudi poglobiti z metodami jezikoslovnega besediloslovja, zlasti s tistimi, ki jih je v svoji knjigi Unguistische Textanályse predstavil Klaus Brinker. Izhodišče jezikoslovnih raziskav temelji v razlikovanju med strukturo in funkcijo jezikovnih znamenj.37 V jezikoslovnem besediloslovju ločimo s strukturnega vidika gramatično in tematsko strukturno ravnino: osrednja analizna kategorija gramatične ravnine je gramatična koherenca, ki jo vzpostavljajo skladenjska in pomenska povezovalna razmerja med stavki oziroma povedmi besedila, najpomembnejši analizni kategoriji tematske ravnine pa sta besedilna tema in oblika poteka teme, pri čemer tematsko ravnino predstavlja struktura besedilne vsebine, ki jo razumemo kot sestav kognitivnih razmerij med tematskim jedrom (besedilno temo) in v propozicijah oziroma propozicijskih delih besedila izraženimi delnimi vsebinami oziroma delnimi temami. ^ Josip Jurčič, Mošterski žolnir. Slovenski glasnik. Lepoznansko-podučen list, 12. zvezek, V Celovcu 1866. Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani. Štev. I.1X. tečaj. str. 1-2. ^Klaus Brinker. Linguistische Textanalyse, Eine Einfuhrung in Grundbegriffe und Methoden, Grundlagen der Germanistik, 29, E. Schmidt, Berlin 1985, str. 136. 67 DrugI osnovni vidik jezikoslovne besedilne analize, komunikacijskofiinkcijski, se nanaša na značaj dejanja besedila, to je na njegov pomen v komunikativnem razmerju med tvorcem in naslovnikom. Analizna kategorija je besedilna lunkcija, kije opredeljena kot v besedilu konvencionalno izražen tvorcev prevladujoč komunikacijski namen. Posebej je treba poudariti, da mora med oblikami razvoja teme in besedilnimi funkcijami obstajati določena stopnja družljivosti. 2.2.1 Za oblikovanje uvodnega dela Jurčičevega besedila je značilna posebna oblika poteka teme — angumentni potek teme (Brinker loči še opisnega ali deskriptivnega, pripovednega ali naratlvnega in razlagalnega ali eksplikativnega). Zanj so pomembne predvsem tri relacijske logično-pomenske kategorije. Tvorec besedila utemeljuje svojo trditev oziroma tezo, ki predstavlja temo, z argumenti/dokazi. Da bi lahko v besedilu navedena dejstva postala dokazi za trditev, mora obstajati ključno pravilo. Ključno pravilo je splošna hipotetična izjava, ki ima obliko Če so dana dejstva x, y, z, potem lahko domnevamo, da ucf/a sklep / trditev S.^ Trditev in dokaz(i) tvorijo izraženo podlago argumentnih besedil, ključno pravilo pa je v njih pogosto neizraženo — je torej implicitni člen dokazovanja. Zadnje za uvodni del Kloštrskega žolnaja pravzaprav ne velja, saj je pomensko-skladenjska oblika ključnega pravila — s pogoj niškim veznikom če vred — v njem (od druge do pete skladenjsko-pomenske enote) dokaj zvesto ohranjena. To ustvarja vtis poudarjene racionainosti. Za ponazoritev velja navesti le drugo in peto enoto: 1.2 Zakaj če vidiš, potigočpo deželi, na strmovitUi. hribih sledi stanovanj rvekdanje gospode. 1.5 če prevdariš vse to in še druge enake zapuščine, kaj ne da mi pritegneš: naši očaki so imeli več fantazije, ko mi njihovi vnuki, kterimJe več mar za dobroto in korist ko za naravno lepoto. Za naše nadaljnje razpravljanje je pomembno, daje z argumentnlm besedilnim potekom teme združljiva pozivna (apelna) fiankcija.^ Z njo tvorec besedila daje sprejemniku vedeti, da ga želi pripraviti k temu, da določeno razmerje do stvari prevzame (vplivanje na mnenje) in/ali da izvrši določeno dejanje (vplivanje na ravnanje).*' 2.2.2 Tako zapleteno in antitetično učinkovito retorično oblikovanje uvoda, za katerega je značilen argumentni potek tem(e), nas spominja na uvode v baročnih pridigah. V svoji razpravi jezikounosKIistična raziskava baraka na Slovenskem (Svetokriški in Rogerij) sem ob Rogerijevem oblikovanju pridige napisal naslednje ugotovitve, ki to misel vsaj načelno potrjujejo: K veliki integrativnosti besedila prispeva pogosto ponavljarge besed in precejšnjih delov povedi /.../ ter fcopičen/e retorično paralelno oblikovanih primerov, ki pojasnjujep tezo (najpogosteje so nanizani trge primeri, na za sporočilo pomembnejših mestih Jih redkeje najdemo tudi več, na splošno pajihJe manj kot pri Svetokriškem). Arudizirani odlomek kaže značilno baročno antitetično lomljeno in dklevtgočepribliževanje glavni temi pridige /.../.''^ 2.2.2.1 Natančnejše branje pridig na primer v Rogerijevemu Palmariurrm empureumuje pokazalo, daje v njem moč najti model uvoda, kije skoraj popolnoma tak kot v Jurčičevem ^ Klaus Brinker, nav. delo, str. 69. * Klaus Brinker. nav. delo. str. 70. ^Klaus Brinker, nav. delo, str. 68—76. ^' Klaus Brinker, nav. delo. str. 102. Tomaž Sajovic, Jeakovnosülisücna raziskava baroka na Slovenskem (Svetokriški in Rogerij), Obdobje baroka v slovenskem jeziku, književnosU in kulturi. Mednarodni simpozij v LJubljani od 1. do 3. julija 1987, Obdobja 9, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1989, str. 342. 68_______________ Kloštrskem ždnirju Za. primer vzemimo uvodni del pridige Na dan Svetega Vida Marttmika inu Tovaršou,'^ ki ga zaradi omejenega prostora ne bom navedel v celoti. V prvem členu Je RogeriJ zapisal tezno misel krščanskega pesnika: In teneris mon/trat, quid fit puer i/te fliturus. Kashe u'Mladöf ti, kaj dejte bode u' StaroftL V naslednjih treh členih so v dokaz trditve opisane življenjske poti treh iz zgodovine znanih osebnosti: češkega kralja Vaclava FV., Tomaža Akvinskega in Feliksa Kantališkega. V petem členu pridigar opozarja še na druge podobne primere in ponovi misel krščanskega pesnika, kar pomeni, da ima že ta člen vrednost retoričnega presežnega člena. V šestem, tudi presežnem členu Je kot primer naveden mučenec sv. Vid, kije svoje človeške lastnosti iz otroških let v nasprotju z drugimi omenjenimi osebnostmi potrdil že v dvanajstem letu starosti — in ne šele v starosti. Sv. Vid je torej dokaz za protitrditev. 2.2.2.1.1 Ob modelu uvoda v Jurčičevega Khštrskega žolnirjaje treba najprej premisliti problem njegove predloge. To pa nas postavlja pred za obdobje historizma izredno pomemben problem medbesedilnosti oziroma intertekstualnosti, ki Jo imata Robert-Alain de Beaugrande in Wolfgang Ulrich Dressler v svoji knjigi Einfuhrung in die TexäUnguistik za eno od meril** besedilnosti: Das siebente Kriterium der TextualUät nennen wir IntertextuaUtät Diese betnjjl die Faktoren, welche die Verwendung eines Textes von der Kenntnis eines oder mehrerer vorher aufgenommener Texte abhängig machL'^^ Renate Lachmann Je ta vidik besedilnosti opredelila takole: /... / der Text selbst konstituiert sich durch einen intertextueüen Prozeß, der die Sinnmuster der anderen Texte absorbiert und verarbeitet und eine Kommunikation enrwglicht, die niemals einsinn^er Einverständnis verlangf^ Za naše razpravljanje je posebej pomembno spoznanje, da so predloge lahko besedila (protobesedila) in/ali kodi, ki so tvorbni in sprejemalni vzorci zanje (protosistemi).*7 Pri tem Je posebej pomembna dekonstrukcija opozicije sistem-besedilo, saj med sistemom in besedilom (t)esedili) obstaja zapleteno dialektično razmerje.*« 2.2.2.1.2 Na podlagi teh ugotovitev lahko zdaj premislimo problem predloge v uvodu Jurčičevega Kloštrskega žolnirja. Ugotovili smo dvoje, in sicer prvič, da je struktura tega uvoda enaka strukturi uvoda v Rogerijevi v baročnem slogu oblikovani pridigi Na dan Svetega Vida Martimika inu Tovaršou, in drugič, da je taka struktura ena od oblik retoričnega dispozicijskega pojava presegarya celote oziroma tako imenovane patetične ampUßkacye, zapisane v retoričnih priročnikih. Strukturo uvoda opišemo z zaporedjem členov in med njimi obstoječimi pomenskimi razmerji:*^ 1. trditevi, 2. niz hiponimov trditvei, 3. trditevi, 4. hiponim tudi izražene trdltve2, kije s trdi tvijoi v polarnem^ razmerju. Najprej Je treba določiti medbesedäje,^^ to Je tiste označevalce, ki v triodstavčnem uvodu Kloštrskega žolnirja tvorijo artikulirano podlc^ za konotircaye protobesedila oziroma *^Rogerlj P., Palmarium empyreum, seu Condones CXXVl. de sancüs toüus anni .. Ap. Rogcrio Labacensi, Ord. Min. Capuc. Condonatore Camiolico, Pars I. Clageniurti 1731, str. 608-609. ^ Robert-Alain de Beaugrande/Wolfgang Ulrich Dressler. nav. delo. str. 13-14. *®Robert-Alain de Beaugrande/Wolfgang Ulrich Dressier, nav. delo. str. 12-13 Renate Lachmann, Intertextualität als SinnkonsUtuüon. Andrej Belyjs Petersburg und die "fremden" Texte, Poetica, Zeitschrift für Sprach- und Literaturwissenschaft, 15. Band, Heft 1-2. Verlag B.R. Griiner. Amsterdam 1983, Str. 72. Marko Juvan, Medbesedilni odnosi, oblike in vrste. Literatura št. 6 (leto 1989, letnik I), yubljana 1990, str. 148. ^Marko Juvan, nav. delo, str. 148. ¦"^Hadumod Bußmarm, Lexikon der Sprachwissenschaft. Kröners Taschenausgabe Bd. 452, Alfred Kröner Verlag, Stuttgart 1983, Str. 457. ^Hadumod Bußmann. nav. delo, str. 395. ^' Marko Juvan, nav. delo, str. 156. 69 protosistema. To so predvsem razvrstitev členov v uvodu in njihova medseboj na pomenska razmerja, ki oblikujejo "baročni" učinek. Kot je že bilo povedano, stoji na začetku uvoda trditev, kiji sledijo trije primeri kot dokazi zanjo. Primere zaključuje ponovitev trditve, kar učinkuje v triodstavčni celoti kot retardirajoča prvina. Sledi ji še en primer, ki najprej potrdi trditev, v naslednjem trenutku pa se pokaže, da potrjuje predvsem proütrditev. Ti označevalci so ml najprej konotlrali moje ugotovitve o baročni oblikovanosti uvodov in posameznih odstavkov v pridižnih besedilih Rogerij a in Svetokriškega, ki sem ga poimenoval z izrazoma retardacijska pmUvnostna lornyenost odstavke^ in oklevcyoce pribUzevcayeJedru sporočila.^ K temu lahko prištejemo še eno prvino, značilno zlasti za uvode, najdemo pa jo tudi v drugih delih besedil, in sicer kcpičenje retorično paralelno oblikovanih primerov, ki pc^asryujejo tezo (najpogosteje so nanizani trge primeri, na za sporočilo pomembnejših mestih Jih redkeje ncgc^mo tudi več, na splošno pajihje man/ Jcot pri Svetokriškem (namreč pri Rogeriju, op. T.S.)).^ Pogorelčeva te m druge značilnosti baročnega sloga osvetljuje z vidika oblikovanosti besedila in jih strne v sintetično oznako dinamična zaokrcžaev celote ob osrediyi pomenski osL* Vse te ugotovitve skušajo označevati baročni slog, kar v našem primeru pomeni, da medbesedilje v KtošErsfcem žoinirju konotira protosistem. S tega vidika bi lahko rekli, da so predloga uvoda Khštrskega ždnirja strukturni odnosi protobesedila (ugotovljenega Rogerijevega besedila), čeprav moramo priznati, da je brez dodatnih raziskav težko dokazati, ali je Jurčič bral Rogerijevo(e) pridigo(e). Ob tem vsekakor ne smemo spregledati spoznanj na primer Matjaža Kmecla o sicer pičli tradiciji na začetku druge polovice 19. stoletja nastajajoče slovenske pripovedne proze, h kateri (tradiciji namreč) neidvomno prištevamo pridižna besedila. 2.2.2.1.2.1 Našo tezo o baročni pridižni predlogi bi posredno lahko potrjevala časovna umestitev delovanja ene glavnih oseb v Khštrskem žoinirju, priorja Avguština, kiJe živel in delal proti koncu sedemncystega in v začetku osemnajstega stdetja, torej v času, ko sta Svetokriški in Rogerij izdajala svoje zbirke baročnih pridig. Tudi iz podnaslova Kloštrskega žcUniiJa — izvirna povest iz 18. stoletja —je torej očitno, da je Jurčič v svoji povesti mlmetiziral sicer umišljeno zgodovinsko snov iz baročnega obdobja, pri čemer je z razvidnim oblikovanjem vsaj prvih treh uvodnih odstavkov skušal svoje pisanje stiliziratl v slogu obdobja na prelomu 17. in 18. stoletja. Da ima za pripovedovalca povesti zgodovina poseben pomen, kaže tudi antiteza v zadnjem členu uvoda: Tako sem si reč včasi mislu po svoji suhi pameti; ali zgodovina uči /podčrtal T.S. /, da so po vsem tem stari Kostargevčanje imeä doud/ zrelega prevdarka in da rüso büi tako nepraktični, kakor bi danes človek menil; kajti ravno tista voda, ktera Jim Je o povodnjih nadloge delala, branilaJimje proti sovražrukom živ^enje in imerge.^ 2.2.2.1.2.2 Prav ob omembi stilizacije pa se moramo povrniti k že omenjeni trditvi iz Juvanove razprave, da medbesedilje sestavljajo označevalci, ki so 'dvcyno kodirani' — z besedilom in njegovo predlogo. Renate Lachmann problem opisuje takole: /... / Das doppelkodierte Element verweist auf die Syntax, die es konstituiert, das heißt auf eine präsente Zeichenreihe von textueller Konsistenz, und gleichzeitig — als Isotopiebruch — auf absente Texte. Brüche und InkompatibuUäten, die das Doppelzeichen markiert. ^ Tomaž Sajovic. Retoričnost in besedilnost Trutrajjeve pridige. 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Obdobje 6, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1986, str. 508. ^Tomaž Sajovic, Jezikovnostilistična raziskava baroka na Slovenskem (Svetokriški in Rogerij), nav. delo. str. 341. ^ Tomaž Sajovic, nav. delo, str. 342. ^ Breda Pogorelec, Razvoj slovenskega knjižnega jezika. Slovenski jezik, literatura in kultura. Informativni zbornik, LJubljana 1974, str. 13. Primerjaj tudi njeno razpravo Pogled na slogovno podobo baročnega besedila. Obdobje baroka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Obdobja 9, FUozo&ka fakulteta, Ljubljana 1989, str. 349-365. * Josip Jurčič, nav. delo, str. 2. 70 ßjnktionieren wie Tropen, das heißt wie Abweichungen, nicht aber von der Sprachnorm, sondern ixm der Norm des gegebenen Textkonänuums.^'^ Če upoštevamo dosedanji premislek, potem lahko rečemo, da je medbesedilje uvoda Kloštrskega žotibja kodirano z Jurčičevim besedilom in predlogo, baročno pridigo. Jasno je, da Jurčičevo besedilo ni pridižno besedilo v izvirnem, verskem pomenu, da pa pridižnost konotira v smislu človeške nravnosti, dokazujejo tudi naslednje besede, ki si jih je Jurčič leta 1868 zapisal v svojo beležnico: Mi imamo rvavnost ixxpyeno, ločimo se od Francozov. Francozi imajo kcmedye iz te téme /prešeštva, vendar lahko to razumemo tudi v smislu splošne človekove nravne drže, op. T.S./; mi rrvaramo imeti tragedije, tragičen konec. Umiriti nas mora kazen, ktero rvavna moč nadene za greh, ki ga ne opravičujemo. Celota, moč, nravnost se v tragičnem koncu vzdigne zoper napad posameznega.^ Kmecl ob tem ugotavlja, kako Je poetohška oziroma estetska vprašarga Jurčič členil predvsem glede na slovenske časovne razmere in potrebe; torej ne na sploh in akademsko zračno, marveč v tesni zvezi s trermtno in posebno läerartKi nigo.^ 2.2.2.1.2.2.1 Namen pridige je poslušalce, preprosto povedano, čimbolj nazorno — z eksempli/zgledi — vzgajati in poučevati v krščanski veri. Rogerij je v svoji pridigi Na dan Svetega Vida Martimika inu Tovaršou z antiteUčnim delom uvoda uvedel svetega Vida, zgled tako za sicer v pridigi stransko protitrditev misli katoliškega pesnika (Kashe u' Mladof ti, kaj dejte bode u' Starof ti) kot za glavno temo Tu slábu tega J vejta Je Bug if vola, de bi h' shpótu fturä tú mózhnu, ki je pravzaprav parafraza znanega stavka Bog dcbro plačuje in hudo kazruge. Prav ta stavek predstavlja izhodišče za naš premislek o vlogi uvodnih treh odstavkov v Kloširskem žoinirju za ce otno besedilo. V prvem delu šestega člena uvoda je Jurčič uvedel prizorišče svoje povesti Kostanjevico, ki se v drugem delu pokaže tudi kot dokaz za protitrditev: Takx) sem si reč včasi misül po svoji suhi pameti, aü zgodovina uči, da so po vsem tem stcai Kostanjevcarye imeli dovolj zrelega prevdarka in da niso biii üaico nepraktični, kakor bi danes človek meni; kajti ravno tista voda, ktera Jim Je o povodnjah noiEoge delala, branila firn je proti sovražnikom življenje in imenje (podčrtal T.S.). Za naše razpravljanje je pomemben pomen podčrtanega dela besedila, ki mu je retorična oblikovanost uvodnega dela Kloštrskega žolnirja podelila posebno vrednost. Prav ta posebna vrednost sili bralca, da z branjem ostalega besedila razreši njeno upravičenost in tako vzpostavi koherentnost celotnega besedila. Da bi razumeb vlogo in poseben pomen podčrtanega dela besedila, si ga morsimo nekobko pxxlrobneje ogledati. Stavek voda brarúla Jim (prebivalcem Kostanjevice, op. T.S.) Je proti sovražnikom življenje in imerye ima sicer razviden denotativni pomen, ki ga pripovedovalec kot takega zgodbeno več ne razvija: v zgodbi ne nastopajo kakšni razbojniki, ki bi na primer napadu mesto Konstanjevico, pa bi jim voda — reka Krka — preprečila zle nakane. Bralec samo na denotativni ravni ne more vzpostaviti prave koherence besedila, zato jo mora Iskati tudi na konotativni. Opore za iskanje sopomenov so tri: prvič, beseda voda ima v pomenski zgradbi stavka vlogo kavzatorja (kavzator je participant, katerega vlogo Grepl in KarUk opisujeta kot tisto, kar Je "vzrok" nečesa),^ hkrati pa zaradi povezave z glagolom braniü stopa v jezikovno zaznamovani proces personifikacije, drugič, retorična figura antiteze (v zgradbi dispozicije) omogoča posebno razvidnost jezikovnega obbkovanja omenjenega stavka in mu s tem dodeljuje poseben sopomen, ter tretjič, struktura uvodnih ^RenateLachmann, nav. delo, str. 76-77. ^Matjaž Kmecl, Od pridige do kriminalke ali o meščanskih začetkih slovenske pripovedne proze. Zbirka Kultura, Mladinska knjiga, Ljub^ana 1975, str. 9. primerjaj še str. 15-19. ^Matjaž Kmecl, nav. delo, str. 131. "Miroslav Grepl. Petr Kailik. Skladba spiscvné cestlny. Stalni pedagpgcké nakladatelstvi, Praga 1989, str. 141. 71 treh odstavkov Je kot medbesedilje podoba, predstaväev (reprvzentacya) protobesedila (bolj verjetno pa protosistemdi, kakor jo za bralca ustvarja metabesedilo. Ce sprejmemo naše že navedeno razmišljanje, je protobesedilo/protosistem uvodnega dela Kloširs/cega žolnirja uvodni del baročne pridige, v kateri ima antiteza poseben pomen za nadaljnje besedilo, saj osredotoči bralčevo pozornost na samo bistvo pridige. Besedilo Je torej "dvojno kodirano". Konoüranje pridižnega besedila kot besedila, ki se ukvarja s človekovim smislom življenja (sicer z vidika katoliškega etosa), stavku iz Kloštrskega žolnirja podeljuje poseben, globlji, posplošujoči sopomen, ki ga bo v vsej svoji razsežnosti razkrilo šele prebrano besedilo. Za zdaj lahko sopomen stavka zasilno interpretiramo takole: dobro (imetje in življenja prebivalcev Kostanjevice) ločuje od zla (sovražniki) meja (vod^, kije zlo ne sme prestopiti, kajti to bi pomenilo njegovo uničenje. V sopomen stavka se vključuje vloga ene glavnih oseb povesti, priorja Avguština, ki jo pripovedovalec opisuje z naslednjimi besedami: Ta pok je bil oster gospodar, vzlasti v rečeh, v kterihje šlo za obrambo starega reda ali za pravice vsega kloštra (podčrtal T.S.).^! Po bratovi smrtije bilAvguštin oskrbnik in varíi njegove hčere Katrice, /.../. Toda stara mati in njen varh, prijor Avguštin, onadva sta dobro poznala in vedela, ko/ imata v Katrici, zato so bile marsikomu odveč predrzne želje, daje mislil na njo (podčrtal T.S.).62 Ne da bi se spuščali v podrobne in natančne pomenske analize, lahko rečemo, da obstaja med stavkom v antitetičnem delu uvoda voda branila fim je proti sovražnikom življenje in imenje in stavkoma ta (Avguštin, op. T.S.) pak je bil oster gospodar, vzlasti v rečeh, v kterihje šlo za obrambo starega reda ali za pravice vsega kloštra in po bratovi smrti, je bil Avguštin oskrbnik in varh njegove hčere Katrice strukturna pomenska ekvivalenca, ki Jo pxjgojno lahko opišemo takole: X (voda, Avguštin) varuje (brani, obramba, varh ...) pred Y (sovražnik, morebitni nasprotnik) Z (življenje in imenje, stari red, pravice kloštra, Katrica). Ta pomenska formula se na ravni besedila realizira v obliki osnovnega zapleta med Katrico, najlepšim in najbogatejšim dekletom v Kostanjevici in njeni okolici, priorjem Avguštinom kot njenim varuhom in Adamom Žabrankom, skrivnostnim tujcem (Cehom ali Poljakom). Zgodba je preprosta: Adam Žabranek se zaljubi v Katrico, temu pa nasprotuje prior Avguštin iz naslednjih razumskih razlogov: Skazal Jej Je do pike, daje najbolje, če se človek peča z ljudmi svoje vrste in da za prevzetnost prihaja rado kesanje. /.../ O žcAniijuJe trdä — On ni za kmetijo ali kupčijo, ti ne za gosposko življenje. Taki ljudje nimajo drozga kakor gladke jezike; vesti in poštenja malo ali pa nič. /.../da ima še druge razloge, zakaj ne bi priixilil, tudi potlej ne, ko bijo ždnir bil naravnost snubil (podčrtal T.S.).^ Prvi razlog za nasprotovanje zvezi med Katrico in Žabrankom so navajali tudi preprosti ljudje: 'Bog ga vedi, kaj bo še s Katričino možitvijo? Le domačega naj bt bila uzela, ne pa moža iz devete dežele, ko se ne vé, ali ima tako srce, kakor kak domačin ali ne. /.../ Kar se ne zlaga, to se ne zlaga, jablana v pesku ne raste (podčrtal T.S.)."^* Tretji priorjev razlog je Žabrankovo drugoverstvo. Spor med priorjem in Žabrankom se končazumorom — tujec iz maščevalnosti pahne priorja v vodo, kjer utone. Na Žabrankovo °'Josip Jurae, nav. delo, str. 4. ^ Josip Jurčič, nav. delo. str. 3. ^ Josip Jurčič, nav. delo, str. 81-82. Josip Jurčič, nav. delo, str. 204. 72 nesrečo dejanje ni minilo brez prič, poročni obredje prekinjen, Žabranek pa stori samomor. Katrica se po nesrečnem dogodku zanima le še za premožno kmetijo in družino: KdorJe trideset let pozneje na Kodranyo prišel, videlje postarelo, zgubano, in zanemarjeno oblečeno žensko, kije čeravno gospodirja premožne lastnije trdo delala od svita do mraka in z nekako osomos^o ukazovala družini Kdo bi bil spoznal v tej čmerikavi, skoro grdi babi nekdanjo lepoto kostanjevškega okrona — Katrico?^ 2.2.2.1.2.2.2 Razmišljanje o vlogi uvoda v Kloštrskem žoinirju naj sklenem z ugotovitvijo, da se pomenska formula X vanjjepred YZv povesti realizira trfcrat, in sicer v antitezi uvoda, v stranski zgodbi o sporu za kloštrsko zemljo med Avguštinom in graščakom in v glavni zgodbi o sporu za Katrico med Avguštinom in Zabrankom. Za nadaljnje razpravljanje sta pomembni predvsem realizaciji posameznih prvin formule v antitezi uvoda in ^avni zgodbi (realizacijo v antitezi uvoda bom pisal pokončno, v glavni zgodbi poševno): X (voda, Avguštin — Slovenec, katoliški priai) Y (sovražniki, Adam Žabranek — Čeh ali Poi^ak, zemljerr\erec, drugoverec^ Z (življenje in imetje prebivalcev Kostanjevice, Katrica — Slovenka, bodoča lastnica premožne in dobičkonosne kmetye, katoliške verei Iz vsega povedanega je mogoče reči, da ima prior Avguštin posebno, na razumu utemeljeno in od ljudi bolj ali manj soglasno potrjeno vlogo zaščitnil^ Kostarjevčanov in še posebej Katrice. Ideologija te skupnosti temelji v pridobitništvu (kmetija in kupčija), nezaupanju do tujcev, tudi neslovencev (čhvek neg se peča z ljudmi svoje vrste), v skupni, katoliški veri in visoki etičnosti ter v prepričarju o uravnovešenosti in skladnosti sveta in o pregrešnosti slehernega načergarga takšnega ravnovesja, kar se precej ujema s potrebami zgodnjega kopičerga shvenskega narodnega kapitala.^ Za tako ideologijo zato ni sprejemljiva samo v čustvu utemeljena in za premoženje in skladnost sveta tvegana zakonska zveza med bogato Katrico in tujcem. Prior Avguštin je svojo vlogo zaščitnika take ideologije sicer plačal s smrtjo v Krki — v uvodu ima Krka vlogo zaščitnika (sic!) — vendar to pomeni kazen v obliki smrti tudi za njegovega morilca iz strasti Žabranka s čimer so skupnost, Katrica in premoženje bolj ali manj rešeni pred pogubo. Zanimivo pa je, da se premoč razuma nad zgolj poetičnostjo (čustvenostjo, romantičnostjo) kaže že v antitetlčnem delu uvoda. Ta razmislek nam odkrije, da Ima po baročnem pridižnem modelu oblikovani uvod v Kloštrskem žoinir/u vlogo prikritega napovedovalca zgodbenega zapleta in razpleta in s tem tudi usmerjevalca bralčevega branja (kar spominja na podobno vlogo krajinskih opisov v Tavčarjevem zgodnjem romantičnem pripovedništvu:*^^ nekatere retorike tak postopek imenujejo fiksacija^s). Medbesedilje bralcu torej pomaga pri interpretiranju besedila Iz vsega povedanega lahko upravičeno domnevamo, da postane medbesedilje v Kloštrskem žoburju, tj. zruikovnogradivo, prevedeno iz pridižne predloge, preko njega pa pridižni model interprétant pologe. Ce upxMtevamo, da besedilosloyje pridigo uvršča med besedilne vrste, ki vsebujejo predvsem pozivno funkcijo,^ potem lažje odkrijemo posredno pozivno funkcijo sklepnega zapleta in razpleta Kloštrskega ždniija: bralca opozarjata na budno, etično in pametno skrb za imetje in skupnost, pri čemer se je treba še zlasti varovati nepremišljenosti, ki lahko povzročijo podobne tragične posledice kot v povesti. 2.2.2.1.2.2.3 Razmišljanje, ki bi mu podrobnejša analiza lahko dodala še marsikaj zanimivega O^ar pa ni glavni predmet razprave), kaže, da ima historizemv pripovedni prozi ^ Josip Jurtič, nav. delo, str. 208 ™ Primerjal poglavje Meščanstvo kot dominanta Mencingerjeve pripovedne proze. V: Matjaž Kmecl, Od pridige do kriminalke. nav. delo, str. 84-94. ^Tomaž Sajovic, Pomen krajinskih opisov v Tavčarjevi zgodnji prozi (1871-1875), XXV1,1980/81, 3, str. 99-104. * Henri Morier. Dictionnaire de poétique et de rfiétorique, Presses universitaires de France, Paris 1975, str. 467-471. Prim. tudi Tomaž Sajovic. Pomen krajinskih opisov v Tavčarjevi zgodnji prozi (1871-1875), nav. delo, str. 101-102. **Klaus Brinker, nav. dek), 102-109. 73 (konkretno v Jurčičevem Kloštrskem ždnirjuj podobne značilnosti kot na primer v arhitekturi. Najbolj hvaležno je primerjati izsledke umetnostonozgodovinske "metode citatov" ("medbesedilnost" v likovnih umetnostih torej) Hansa Joachima Kunsta.^ Po Kunstovem prepričanju je historizem 19. stoletja pojav, ki je z metodo citatov iz vseh preteklih zgodovinsko sklenjenih ariiitektumih obdobij "žigosal" sodobno umetnost in njene nove stavbne naloge z zgodovinskim pomenom. Funkcija arhitekturnega citata je v predstavljanju odsotne arhitekture v navzoči (analogno baročne pridige v Kloštrskem žolnbjui, pri čemer prihaja do inteq)retiraTya zgodovine, dehistorizacije preteklih oblik (baročni pridižni model se ob Jurčičevem prevzemanju desakralizlra) in njihove slmbolizacije (Jurčič je pridižnemu modelu podtaknil ideologijo, primemo stopnji slovenskega meščanstva). Ob tem je treba opozoriti na Kllngenburgovo spoznanje, da sta se v 19. stoletju prej združeni sestavini funkcije (namen in pomen) ločili. Pomen se je zdaj izrazil v obliki "stila" (historičnega sloga) kot označevalca idejnih vsebin. Po retoričnem, baročnopridižnem modelu povzeti uvod v Kloštrskem ždnirju kaže na denotatlvni ravni pomenjanja nezadostno koherentnost z ostalim besedilom (namen uvoda je na tej ravni premalo logičen — kar ne velja za baročno pridižno predlogo), zato mora bralec s konotiranjem baročnopridižne predloge in iskanjem koherentnosti uvoda z ostalim delom besedila na konotativni ravnini pomen uvoda šele odkriti. Zato Klingenburgova trditev, da se Je v preteklih obdobjih stil uresničeval v objektivnem same umetnosti, novi "stil" (historizem) pa potrebuje, če hoče biti učinkovit, subjektivnost umetnika, naročnika, predvsem pa porabnika umetniških izdelkov, velja tudi za historistični uvod v Kloštrskem žoinirju. (Nadaljevanje v naslednji številki) ™Kari-Heinz Klingenburg. nav. delo. str. 13, 14, 25. Izvimik: Hans^oachim Kunst, Die politischen und gesellschaftlichen Bedingtheiten der Goükrezcption bei Friedrich und Schinkel, v: Hinz, Kunst, Märker, Rautmann, Schneider, Bürgeriiche Revolution und Romantik. Natur und Gesellschaft bei Caspar David Friedrich. Giejäen 1976. 74 Metka Kordigel Pedagoška fakulteta v Ljubljani UDK 372.41:372.880.863 BRANJE ALI BRANJE "Vsak ve, kaj je branje. Toda tukaj mislimo na Tako bi začel spis o branju Smiljan Rozman v knjigi Janko in rgegov sveO in bi s tem povedal, kako se nam vsem branje zdi nekaj povsem navadnega, vendar pa bi, če bi se potrudili in primerjali, kaj pod to besedo ta ali oni izmed nas razume, ugotovili, da gre za močno različne reči. Natresimo nekaj definicij: ^ Za začetek tradicionalno stališče: "Branje je dekodiranje zapisanih črk, prevajanje le-teh v zvočne jezikovne znake. Branje Je v bistvu mehaničen proces. Učenje branja naj se omejuje na dril v spoznavanju črk in učenju povezave z zvokom (glasom), ki ga ponazarjajo. In psiholingvisučno stališče: "Branje in učenje branja je raznovrstna aktivnost. Branje je stvar odkrivanja pomena zapisanega Jezifci (in ne dekodiranja znakov v glasove) ... Branje ni nekaj pasivnega in mehaničnega. Branje je razumsko početje z določenim namenom; odvisno je od bralčevega predznanja in njegovih pričakovanj."3 V Programu zivljerya in dela osnovne šde, kjer so definirani smotri pouka posameznih učnih predmetov, piše: "Pri razvijanju branja za razumevanje besedil je treba najprej doseči, da bodo vsi učenci obvladali tehniko branja njihovi starosti primernih besedil (ne zamenjujejo in ne izpuščajo črk oz. glasov, tekoče berejo besede v besednih zvezah in povedih, obvladajo naglašenost besednih zvez, povedi so ustrezno intonirane, prebrano učenec razume)."* Peter Rüssel definira branje nekoliko širše: "Brati torej ne pomeni le tega, da si znamo razložiti le znake na papirju in da poznamo besede, ki so iz njih sestavljene, temveč tudi sposobnost, da se poučimo o pomenu in smislu tega, kar vidimo. "^ Tony Buzan razume branje kot sedemstopenjski proces, kije sestavljen takole: 1. Asimilacija vizualnih podatkov z očmi. 2. Prepoznavanje črk in besed. 3. Razumevanje, povezovanje besed, ki jih beremo, s pomenom celega odlomka. 4. Dojemanje, povezovanje informacij s celotnim znanjem. 5. Učinkovito in uspešno shranjevanje informacij. 6. Informacije si lahko...prikličemo v spomin. 7. Informacije učinkovito ujxjrabljamo.e Poleg vsega zgoraj omenjenega pa Je branje tudi eden izmed smotrov pouka književnosti. O tem avtorica priročnil^ za književno didaktiko Boža Krakar-Voglova zapiše: "Razvijanje bralne sposobnosti — sposobnosti za doživljanje, razumevanje in vrednotenje književnih ' Roanan s.: Janko in njegov svet. Ljubljana 1969. ^ Smith F.: Understanding Reading. New York 1982, str.l. ^ Ibid, str.2. * Program življenja in dela osnovne šole. 2. zv. Ljubljana 1984, str.3. ^ Russel P.: Knjiga o možganih. Ljubljana 1987, str.149. ^ at. po Russel... str.149. 75 del oz. za lastno Interpretacijo leposlovja In njeno izražanje; to bi lahko imenovali glavni Hinkcionalni, in, skupaj z bralno kulturo, sploh glavni smoter pouka književnosti."^ Iz vseh teh definicij in misli je za sedaj mogoče izluščiti samo eno: situacija je zelo zapletena. Psihologi in teoretiki, ki so jo skušali rešiti, so se v prvi fazi svojega raziskovanja približali problemu s strani bralca in so tako razlikovali npr. med literarnim in neliteramim bralcem (C. W. Lewis), med romantičnim, realističnim, intelektualnim, etično-pedagoškim tipom bralcev (to je tak, ki se rad uči in vedno poišče nauk zgodbe), bralcem s tematsko natančno usmerjenim interesom (ki bere le strokovno literaturo), estetskim tipom in mešanim tipom bralcev.8 Tipologij bralcev je seveda še več, vendar se zdi, da prav Bambergerjeva kaže na vso nemoč in nesmisel uvrščanja ljudi v tipološke skupine glede na to, kako in kaj berejo. Istočasno pa najdemo v njej zametek rešitve, saj sedma, zadnja postavka, ki predvideva mešani tip bradca, zadeva v bistvo problema. Pravzaprav smo vsi, potem ko osvojimo tehniko branja, ko smo sposobni identificirati posamezne črke in njih glasovne ekvivalente sestaviti v besede oziroma razpoznati grafične podobe celih besed, besednih zvez in stavkov, neke vrste mešani tipi. Vsak od nas namreč včasih bere zato, da bi dobil kakšno informacijo, drugič zato, da bi se česa naučil, se o čem poučil, in tretjič zato, ker rad bere, ker ima rad literaturo, skratka, da bi mu bilo lepo. In potem na vsem lepem ne moremo več govoriti o samem branju, ampak postane jasno, daje treba uvesti termin branje v JimkcijL Od tod pa je vse jasno: situacija z branjem je analogna situaciji v jeziku. Tudi tam imamo na voljo več sistemov jezikovnih sredstev, ki jih uporabljamo glede na namen sporočanja (funkcijske zvrsti) in glede na to, s kom govorimo in v kakšni govorni situaciji smo (socialne zvrsti). Tako poznamo torej več vrst branja, kijih uporabljamo glede na to, s kakšnim namenom beremo. Isti tekst lahko potemtakem beremo na informacijski način, če hočemo npr. iz telefonskega imenika izvedeti telefonsko številko Tončke te in te, lahko ga beremo na strokovni način, ker beremo z vidika imenoslovja, lahko pa ga beremo na evazorični način, če hočemo iz enakomerne monotonosti črpati čustveno stabilnost in doseči duševni mir (nekateri ljudje berejo telefonski imenik zato, da bi se pomirili). Vendar je opisani primer močno ekstremen. Po navadi namreč izbiramo tudi literaturo (v najširšem pomenu besede) glede na motivacijo, ki nas je privedla k branju. In ta je lahko čisto pragmatična ali literamoestetska. Tako bi lahko glede na motivacijo razlikovali dve osnovni vrsti branja: pragmatično branje in literamoestetsko branje. Večina odraslih obvlada oba tipa, le redki, tisti, ki uporabljajo samo najpreprostejšo obliko informacijskega branja, tisti, ki znajo s pomočjo branja poiskati le najpreprostejšo, za praktično življenje potrebno informacijo (npn: avtobus za Ljubljano odpelje ob 13'^ s perona 2), in tudi tisti, ki berejo bulvarski tisk in nič drugega, do stopnje literamoestetskega branja sploh ne pridejo. Obe vrsti je mogoče obvladati bolj ali manj. Tako lahko pragmatično branje (branje, ko beremo zato, da bi dosegli konkretne cilje, da bi nekaj spoznali, vedeli, izvedeli z namenom zadovoljiti svoje interese, ali zato, da bi to vedenje in znanje izkoristili v čisto pragmatične namene) služi le iskanju in zbiranju informacij. V tem primeru sta jezikovna in bralna spretnost precej skromni. Nekoliko zahtevnejši način pragmatičnega branja je branje daljših in krajših poljudnoznanstvenih besedil. Naslednja stopnja, ki zahteva že dokaj visoko stopnjo bralne spretnosti, je t.i. strokovno branje, najvišja stopnja, ki jo dosežejo sorazmerno redki, pa je stopnja znanstvenega branja. Tudi literamoestetsko branje je mogoče razdeliti na več stopenj. Če si namreč prikličemo vspominvse, kar pravi vedaobranju, otipološkikategorijiliterarnega branja inoliterarnih ^ at. po Krakar-Vogel B.: Skice za književno didakuko. LJubljana 1990, str.9. * Bambeiger R.: Jugendlekture. Dunaj 1955 in 1965. 76 bralcih, in hočemo istočasno definirati to literarno branje, stojimo skorajda pred nerešljivim problemom. Na prvem mestu moramo namreč ugotoviti, da zelo majhen del populacije obvlada bralno spretnost do take mere, da bi ga v to kategorijo sploh lahko uvrstili. Na drugi strani pa ne moremo mimo dejstva, da veliko ljudi bere, da mnogi med njimi marsikaj berejo čisto brez vsakršnih pragmatičnih namenov in da berejo tudi kaj drugega kot pogrošne zvežčiče s trivialno literaturo. Vseh teh "polliteramih" ali "ne čisto literarnih" bralnih situacij pa ne moremo upoštevati, če zastavimo definicijo literarnega branja tako ozko, kot to počne klasična veda o branju (Giehrl, Lewis). Da bi to zadrego rešili, bi bilo smotrno uvesti termin literarnoestetskega branja in ga definirati kot branje brez pragmatične motivacije in kot branje, pri katerem se bralec zaziblje v prijeten svet domišljije. Od tega, ali je pripravljen brati tudi tekste, v katerih avtor problemsko odpira manj prijetne asfsekte življenja, in od tega, ali se bralec zaziblje v "prijetni" svet soofe domišljije ali se je pripravljen vživeti in podoživeti avtorjevo ustvarjalno domišljijo, pa je odvisno, ali bomo govorili o evazoričnem ali literarnem branju vmietniškega in "umetniškega" teksta. literamoestetsko branje je torej mogoče razdeliti na dva bralna načina: na evazoričnega in literarnega vsakega od njiju pa še na tri možne bralne kategorije. Evazorično branje na branje (gledanje) trivialnega stripa, branje trivialne literature in branje do neke mere estetsko oblikovane trivialne literature, literarno branje pa na branje veristične literature, klasične literature in hermetične literature.^ In zdaj bi bilo treba zastaviti vprašanje, kaj vse to pomeni za šolsko prakso? Zaenkrat nič! Nesporno je namreč, da vsak učitelj opazuje branje s svojega zornega kota, misleč, da je ta edini pravi in da so vsi drugi zanemarljivi ali v najboljšem primeru malo pomembni. In tako učiteljice v prvem in drugem razredu razmišljajo o branju v pomenu opismenjevanja (= pouk začetnega branja in pisanja) in v ta namen uporabljajo vsa besedila, ki so jim (v berilu) na voljo, ne upoštevajoč dejstva, da je takšno lomljenje in žaganje literarnih besedil neusklajeno s smotri literarnega pouka in literarne vzgoje. Učitelji slovenščine na predmetni stopnji osnovne šole in na srednjih šolah vidijo in cenijo le Ll. literarno branje (čeprav velika večina njihovih učencev ni in nikoli v življenju ne bo brala na literarni način), nekako v slogu C.S. Lewisa, ki je vsako branje drugačno od literarnega označil kot ne-literamo in o njem omalovaževalno zapisal, da: "...ne-literami bralec bere zato, ker trenutno nima zanimivejše zajxjslitve. Ne razmišlja o tem, kar je prebral. Literatura ne zapušča v njem nikakršnih sledov. Bere le za zabavo. Nikoli ne pazi na obliko. Lahko bi rekli, da literaturo le uporablja."'" Skratka branje, ki ni literarno, je tretjerazredno početje. Logična posledica takega enostranskega videnja funkcije branja je popolno zanemarjanje pragmatičnega, tako informacijskega kot tudi strokovnega branja. In kljub temu, da povprečen človek v življenju veliko večino bralnega časa porabi za informacijsko in le malo manj za strokovno branje, učencev za to pragmatično branje ne usposablja nihče. Učitelji slovenščine ne, ker so oni poklicani le za branje literature, učitelji pri drugih predmetih (kjer učenci vendar informacijsko in strokovno branje uporabljajo in je od tega, kako to počno, odvisna njihova uspešnost) pa tudi ne, saj je branje vendar stvar slavistov. Na razredni stopnji osnovne šole je situacija ravno nasprotna. Tam lahko v okviru vedno širšega uvajanja integriranega pouka (ki je v zadnjem času imperativ šolske prakse) opazimo resne premike v smeri gnoseologizma nazora, ki vidi vrednost in funkcijo literarnega dela le v tem, da nas literarno besedilo lahko pouči o svetu, v katerem živimo, in o zakonitostih, jx3 katerih ta svet deluje. ^ Kordigel M.: Bralni razvoj, vrste branja in tipologija bralcev. Otrok in knjiga, št. 29-30. Maribor 1990, str. 5-42. '°Lewis C. S.: Ober das Lesen von Büchern. Freiburg 1960. 77 Ena izmed bistvenih značilnosti integriranega pouka Je "centralno planiranje". Izhajajoč iz psihološkega spoznanja, da otrok svet dojema celovito in da spoznava njegove dele le po poti od celote k njenim delom, mora biti tudi šolski dan oblikovan "celovito in enovito". To Je lahko seveda zelo lepo in ni mogoče zanikati, da nastaja na tak način praviloma zelo lep, sodoben, otroku, njegovim interesom in njegovim potrebam prilagojen in prijazen pouk. (Vendar Je zelo močan razlog, daje to tako, gotovo v tem, da se integriranega pouka, ki še ni obvezen, a verjetno kmalu bo, praviloma lotevajo najboljše, najbolj predane in najkreativnejše učiteljice, skratka tiste, ki bi odlično poučevale tudi po katerikoli drugi metodi!) Ni pa mogoče zanikati še nečesa drugega. Namreč tega, da "centralno planiranje" integriranega dne praviloma poteka z vidika spoznavanja narave in družbe. Ta Je vedno v prvem planu, vsi ostali predmeti pa se nekako nizajo okrog njega. Ne vem, kaj to pomeni za pouk matematike (to bodo morali oceniti njihovi metodiki), vem pa, da tak način planiranja pouku književnosti in literarni vzgoji konkretno škodi. Razlogov in dokazov zanje je več: 1. Danes brez dvoma ni več sporna ugotovitev literarne teorije, da je bistvo besedne umetnosti isto z njegovo literarno umetniško strukturo, v tej pa se prepletajo tako: — spoznavna, — etična in — estetska komponenta, in da se te združujejo v celoto, kije več kot samo vsota vsega trojega. "V smislu strukture ji (literaturi) pripadajo značilnosti, ki se ne dajo zvesti nazaj na spoznavne, etične in estetske sestavine, ki stopajo vanjo, ampak nastaja šele s tem, da se vse te sestavine zvežejo v višjo celoto."" "Strukturalno-organska povezanost sjx)znavne, etične in estetske razsežnosti v literarnem delu pomeni predvsem to, daje ta zveza neuničljiva. Od tod sledi, daje besedna umetnina v pravem pomenu besede samo tisto, v čemer obstajajo druga db drugi vse tri firnkcije v nerazdružljivi zvezi "'^ Tako torej literarna teorija danes. In kaj se dogaja pri integriranem pouku? Tam mora vse, kar otroci preberejo, voditi k praktičnemu cilju. To pa pomeni, da se pouk na pragu enaindvajsetega stoletja vrača k starim gnoseološkim načelom, tistim, ki omogočajo, da literaturo reduciramo le na njeno (grobo, a 20. stoletju primemo rečeno) informacijsko vrednost. Skratka, Župančičevo pesem Zobe je mogoče brati izključno takrat, ko pri SND govorimo o dvoživkah, ali takrat, ko govorimo o kroženju vode v naravi, vremenskih razmerah ali čem podobnem, kar se "tematsko navezuje na to besedilo". Na prvi pogled se taka tematska povezava morda niti ne zdi sporna, vendar se v njej skrivata dve zelo nevarni pasti za literarno vzgojo: — Če iz Župančičeve pesmi odščipnemo le njen informacijsko uporabni del (t.i. spoznavno komponento), vse ostalo pa kot bogato, a odvečno in zato sitno embalažo zavržemo, potem to, s čimer smo se ukvarjali pri literarnem pouku in literarni vzgoji (skratka pri slovenščini), ni več Župančičeva pesem, ni več literatura, ampak je nekaj čisto dmgega, saj smo rekli: "... daje literama umetnina...samo tisto, v čemer obstajajo...vse tri ftinkcije v nerazdružljivi zvezl."'2 Ali z dmgimi besedami: koncepcija integriranega pouka odreka literaturi njeno mesto v prvih štirih razredih otrokovega šolanja. To počne na prefinjen način, tako dajo uzurpira za svoje namene. Jo pohablja in malici tako dolgo, da literama umetnina preneha ekslstirati kot literama imietnina, tako dolgo, dajo poniža v ilustrativni material za nekaj čisto tretjega in dajo zreducira na golo (priznajmo, da revno) informacijo. " Kos J.: Očrt literarne teorije. Ijubljana. 1983. '^Ibid. 78 In prav v tem slednjem se skriva druga pasL — Če namreč otrokova pričakovanja oblikujemo tako, da mu rečemo, kako bomo Župančičeve Žabe brali zato, da bomo o teh živalih izvedeli kaj novega, otroci ne bodo mogli ugotoviti drugega kot to, da smo iz "berila" izvedeli o žabicah žalostno malo novega. To, da se žabe oglašajo z zvokom, ki ga približno zapišemo z rega-rega, so vedeli že kot leto dni stari otročički, in to, da žabe rade tacajo po mlakah, so vedeli le malo kasneje. "Kakšna revščina, tale Župančičeva pesem! In pomislite, koliko zanimivega o žabah je mogoče prebrati v PLsctnem živalskem svetu, v Krgigi o živaUh ali v Žvalskem leksikoruA' In sklep takšnega razmišljanja? Pesmi so brez veze! Pravzaprav je vse, kar je v berilu, brez veze. Drugače rečeno: koncepcija integriranega pouka je kontraproduktivna s smotri pouka književnosti in literarne vzgoje. In ker je to tako, je integrirani pouk v nasprotju s smotri, ki naj jih dosega pouk na nižji stopnji osnovne šole sploh — saj so smotri, ki so predpisani za literarni fx)uk in literarno vzgojo prav tako obvezni, kot so obvezni smotri pri SND. Iz tega zornega kota pa je integrirani pouk, kot je koncipiran sedaj, nesprejemljiv. 2. Dokazov, daje literatura inkompaUbilna s poukom spoznavanja narave in družbe, je še več. Tako je na primer razmišljanje mogoče obrniti in ugotoviti, da pesmica ne more biti primerna ilustracija za pouk o dvoživkah tudi z vidika biološke strokovne korektnosti, saj posreduje strokovno čisto napačne informacije: — da se žabe med seboj pogovarjajo tako kot ljudje, — daje količina vode v enem oblaku enaka količini vode enega vedra (= 251), — da žabe ob dežju uporabljajo dežnike. (O tem sicer ne govori pesmica sama, pač pa je to mogoče razbrati iz ilustracije Marlenke Stupice. In ker otrok ilustracijo sprejema kot integrativni del pesmi, nastane ob branju vtis, da žabe ob dežju res uporabljajo dežnik.) In tako je mogoče ugotoviti, da je prispevek znanja, ki ga literatura lahko doda h kognitivnim smotrom pouka o žabah, ne le žalostno reven, ampak celo napačen In zatorej z vidika biologije prej škodljiv kot koristen. Vse to je seveda brez težav mogoče pojasniti z diametralno različnim odnosom do resničnosti. Če mora strokovna literatura opisovati, fotografirati in meriti svet v njegovi nespremenjeni pojavni obliki, tega literaturi ni treba. Literatura in branje literature je (in je l^iko) domišljijski izlet v prijetni svet, kije drugačen od našega in ima z realnostjo dokaj zabrisano, predvsem pa zelo poljubno zvezo. In ker torej literarni svet nI fotografska odsUkava realnega sveta, ker Je praviloma več kot to in drugačen kot to, ker je literarni svet po navadi domišljijska slika, ki nastane kot odsvit realnosti, filtriran skozi naše čute in predvsem skozi naša čustva — tudi zato pouk literature ni kompatibilen s poukom fizike, kemije, biologije in geografije. 3. Tretji dokaz, da literarno branje ni uporabno za pouk naravoslovnih predmetov, se oddaljuje od literature in strokovnih besedil in se omejuje na to, kar se nam v tem članku zdi bistveno. Gre namreč za dva diametralno nasprotna načina branja, za dve tehniki branja, za t. i. branje v funkciji. Tako imamo na eni strani pragmatično (strokovno, informacijsko in znanstveno branje), tisto, kjer se bralna kompetenca kaže v hitrosti in spretnosti iskanja informacije, izločanja iskanega iz konteksta in uvrščanje tega v osebno miselno shemo. Gre za tehniko, kjer se izogibamo vsemu tistemu, kar nas ne zanima, kjer je primarni cilj, da beremo racionalno glede na to, kar hočemo izvedeti in koliko hočemo izvedeti. Gre za to, da se spretno izogibamo preobilju, za to, da obvladamo ti. bliskovito branje ali diagonalno branje in na "Županač O.: Mehurčki in petdeset ugank. IJubljana 1982. str.45. 79 ta način preletimo tiste dele besedila, ki nas v danem trenutku ne zanimajo. Skratka, gre za racionalno branje v funkciji pridobivanja informacij in znanja o svetu, v katerem živimo. Na drugi strani pa literature ne moremo brati dovolj počasi. Pri literarnem branju ne gre za to, da bomo čim hitreje in s čim manj energije "obdelali" čim večji kos besedila, ampak za branje iz vizitka. Beremo zato, ker radi beremo, in naše branje bo tem polnejše, čim več razsežnosti, estetskih, etičnih in spoznavnih, bomo zmožni zaznati. V literaturi ni preobilja. Vsak pesnikov izrazje enkratno in enopomensko zaznamovanje nekega čustvenega vzgiba, misli, ideje, privida, vizije. Smoter literamoestetskega branja je potemtakem ravno nasproten smotrn strokovnega branja — saj tukaj nismo usmerjeni v to, kako se omejiti na čim manjše število jezikovnih ali kakšnih dmgih sredstev za ravno pravo (in zaboga ne preveliko) število informacij. Pri literarnem branju smo usmerjeni v iskanje in zaznavanje pomenskega bogastva avtorjevega literamega sveta. In če skušamo sedaj položaj vseh teh "raznih branj" v šolski praksi označiti na kratko, moramo povzeti, daje dojemanje branja obvezno parcialno, čeprav od stopnje do stopnje šolanja različno. • In kako bi po našem mnenju moralo biti? 1. V začetku šolanja ne bi smeli govoriti le o opismenjevanju, ampak tudi o razvijanju bralnih spretnosti. Preseči bi bilo treba miselnost, daje mogoče otroka naučiti brati v letu dni, kot to predvideva in izrecno zahteva sedaj veljavni učni načrt. Že za samo osvajanje bralne tehnike leto dni ni dovolj. Daje to res, dokazuje naraščajoče število nepismenih oz. komaj pismenih v razvitih državah, kjer praviloma sicer vsi otroci absolvirajo obvezno šolanje. To pa pomeni, daje bil tempo opismenjevanja za mnoge otroke prehiter. In če je v dmgem razredu še mogoče priznati, da učenec še ne bere, postane to v tretjem razredu nemogoče, saj Je formalna faza opismenjevanja že dolgo zaključena. Učenci, ki še ne berejo, se začno (v veliki meri uspešno) skrivati in to počno vse do zaključka šolanja. Temu bi se gotovo v veliki meri izognili s tem, da bi osnovno opismenjevanje raztegnili na dve leti. Možnosti Je več, vendar je verjetno najenostavnejša, najmanj revolucionama in učiteljem najbližja tista, pri kateri bi velike pisane črke pridobivali šele v dmgem razredu in bi tako v prvem imeli več časa za utrjevanje.) 2. Dojeti bi morali, da branje samo še ne pomeni ne vem kako velike pridobitve, kajti dejstvo Je, da človek bere zato, ker hoče s tem nekaj doseči, nekaj izvedeti (Informacijsko branje), nekaj spoznati (poljudnoznanstveno in strokovno branje), skratka, da bere s pragmatično motivacijo, in da človek bere zato, da bi doživel nekaj lepega, da bi se zazibal v prijetni svet domišljije, svoje ali avtorjeve Oiteramoestetsko branje). Razmišljati bi torej morali o branju v funkciji. In če hočemo učence naučiti te in one vrste branja, če jih hočemo (v prvi vrsti) naučiti branja z razumevanjem, px)tem postane Jasno, da se tudi v dmgem razredu pouk branja še ne more zaključiti. Na tej točki, v tretjem razredu, se bosta potemtakem ločila pouk literamoestetskega in pouk pragmatičnega branja. Oba — tako prvi kot dmgi — bosta pod streho "slovenščine", s tem da se bodo pri pragmatičnem branju interesi in vsebina prepletali tako s predmetnimi področji dmgih naravoslovnih in družboslovnih ved kot tudi z interesi literarnega in jezikovnega pouka. Malo komplicirano — takole prepletanje, bi lahko ugovarjali. A na razredni stopnji, kjer vse predmete poučuje en sam učitelj, problemov tako rekoč ne bo. Na predmetni stopnji in v srednji šoli pajih dolgoročno gledano tudi ne bi smelo biti, saj bomo morda vendarle enkrat uspeh preseči ljubosumno varovanje interesnih sfer 80 posameznih predmetov In v Imenu racionalizacije dela (in varčevanja s šolskimi urami, ki jih je z vidika učnega načrta zmer^ premalo, z vidika obremenitve učencev pa odločno preveč) končno enkrat resno mislili s tisümi "korelacijami", ki jih že dolgo tako administrativno vestno zapisujemo v učne priprave. In kaj naj bi pri takem pouku pragmatičnega branja počeli? Verjetno bi kazalo začeti pri Informacijskem branju. Ne le zato, ker večina ljudi v svojem življenju (kasnejšem, ne le šolskem) največ svojega bralnega časa porabi za iskanje informacij, ampak tudi zato, ker je uspešna pot do informacije v sodobni družbi tudi vse bolj pot do uspeha. Že v prvem razredu lahko učence informacijsko vzgajamo. Če česa ne vemo, bomo pogledali v knjigo. Koliko mladičev dobi medvedka? Če hočemo to izvedeti, moramo poiskati pravo knjigo (minili so časi, ko Je bilo treba v takem primeru vprašati le tovarišico, ki Je, če odgovora ni vedela, zardela in Jezno rekla, da to ni snov današnje ure in da naj Janezek ne motil). Čisto verjetno je, da take knjige v razredu nimamo (a jo bomo, ko bodo časi šolam bolj naklonjeni, imeli), zato Jo bomo šli iskat v knjižnico. Krasno je, da nam le zato, da bi dobili eno informacijo, ni treba prebrati cele knjige. So načini, da najdemo pravo stran, kjer Je to, kar nas zanima, napisano. Otrokom pokažemo kazalo in skupaj poiščemo, koliko mladičev ima medved. Drugič lahko po ustrezno knjigo pošljemo dva učenca, ali otrokom naročimo, naj informacijo poiščejo za domačo nalogo. CTo je lahko motivacija za naslednjo viro ali utrjevanje predelanega.) Otroke naučimo, kako v telefonskem imeniku najdejo številko živalskega vrta, kako ugotovimo s pomočjo kuharske knjige, če je mogoče tudi doma pripraviti bonbone (ne da bi pri tem brali celo knjigo), kako se iz časopisa razbere, kdaj bo na sporedu Živ-žav, in kako izvedeti, ali je Polonca Kovač napisala še kaj drugega kot Pet kužkov išče pravega, če nam je bila ta knjiga zelo všeč in bi radi prebrali še kakšno (to bi se morda dalo ugotoviti v katalogu šolske ali Pionirske knjižnice.) Spretnost iskanja informacij se iz razreda v razred, iz nižje stopnje šolanja v višjo stopnjuje in se ne zaključi niti na fakulteti. Knjižničarji in bibliotekarji govorijo o t.i. informacijski pismenosti prebivalstva. Oni vedo o tem več kot mi slavisti in nujno je, da se na tem področju z njimi povežemo. Ne le zato, da nam bodo v knjižnice nakupili ustrezne zbirke strokovne literature, kjer Je informacije mogoče najti, ampak v prvi vrsti zato, ker nam bodo lahko občutno pomagali pri urjenju spretnosti iskanja informacij. Vzporedno z informacijskim branjem bo treba že zelo zgodaj otroke učiU tudi strokovnega branja — obvezno na strokovnih in nikakor na literarnih besedilih! In kaj naj bi tu počeli? No, gotovo vse tisto, kar predvideva že prej omenjena Buzanova sedemstopenjska lestvica. Bertrand Rüssel'* je v svoji Kryigi o možganih opisal kar nekaj tehnik, kako je mogoče doseči, da bo branje hitrejše, učinkovitejše, racionalnejše in v prvi vrsti efektnejše (kar pomeni, da bomo iz prebranega uvrstlh v svoj razum ravno toliko vsebin, kolikor jih je potrebnih, da bomo prišli do želenega spoznanja). Russlove tehnike se začenjajo pri tako preprostih rečeh, kot je pospeševanja branja s pomočjo hitrejšega premikanja vodila (ste vedeli, daje mogoče na ta način brez posebnih težav povečati hitrost branja za 50% - od 274 na 465 besed na min.?) in se nadaljuje preko odpravljanja regresije (25% vseh premikov z očmi pri otrokovem branju je regresivnih, pri odraslem Jih Je še vedno 15%) vse do zahtevnega širjenja fokusa fiksacije. Pri njem se lahko poučimo o tem, kako človek veliko lažje prepoznava (= bere) znano in kako veliko energije trosi ob dešifriranju neznanega. Vse to je zelo važno, če hočemo otroke naučiti bliskovitega branja — ne zato, da bi znali vsebine "bliskovito" prebrati, ampak zato ker Je na ta način mogoče opaziti ključne besede, ki jih potem ob drugem, študijskem branju prepoznavamo in tako veliko laže dojamemo bistvo zapisanega. "Kussel. B.: Knjiga o možganih, ljubljana 1987. 81 Skratka, pri strokovnem branju bomo otroke učili, kako iz množice besed hitro in efektno izluščiti tisto, kar je pomembno, kako se izogniti preobilju, kako podčrtujemo, beležimo, izdelamo ob strokovnem besedilu svoj miselni vzorec (pri čemer prihajamo k bistvu miselnega vzorca!), in ne nazadnje, kako v strokovnem besedilu najdemo informacijo. In kje je po vsem tem bteramoestetsko branje, boste vprašali. Tam, kjer je bilo doslej. Pri urah slovenščine od prvega razreda osnovne do zadnjega razreda srednje šole. Res je, da mu bomo ob taki koncepciji poučevanja branja v funkciji morali odščipniti marsikatero uro, vendar ne smemo pozabiti, k^ bomo s tem pridobili. Literatura je končno postala literatvira (in ne bo več le nosilec pragmatičnega pomena), literarnoestetska bralna vzgoja pa se bo lahko, potem ko bo jasno in nesjx)mo njeno mesto, mimo ukvarjala, s čimer se je hotela ukvarjati že doslej: s pridobivanjem bralne spretnosti in literamostetskega zaznavanja. Kako naj to počne? — To pa je že dmga zgodba, ki presega okvir tega zapisa. Summaiy UE)C 372.41:372.880.863 Metka Kordigel READING OR READING Everyone of us reads sometimes, first in order to get Informed, second to leam something, and third because we Uke to read, because we like literature, briefly, to enjoy. That Is why it is not opportune to talk about reading itself (since such a lalael is not exact enough), but rather about reading in iunction — thus about pragmatic and literary-aesthetic reading. These represent two diamctrally-contrasted reading practices, for the pragmatic one shows reading competence in the speed and versatility in the search for information, the separation of the thing searched for from the context and placing it in the personal thought scheme. This technique has the primary objective in reading rationally with respect to what and how much we want to leam. On the other hand, literature cannot be read slowly enough. We read, because we like to read, and our reading shall be all the more rewarding, the more aesthetic, ethical and cognitive dimensions we are able to perceive. There is, to be sure, no superabundance in literature, for all the poet's expressions uniquely and in a single meaning describe a certain emotion, thought, idea, apparition, vision. 82 Jubileji OB SEDEMDESETLETNICI AKADEMIKA FRANCA JAKOPINA Akademik Franc Jakopin je dopolnil sedemdeset let tako rekoč ob koncu vročega slovenskega poletja 1991. Rojenje bil 29. septembra 1921 v Dramljah pri Celju in je preživel prvih dvajset let še v prvi Jugoslaviji. Osemindvajsetleten je nato postal asistent za ruski jezik v Seminarju za slovansko filologijo, potem ko je končal študij slavistike, primerjalne indoevropeistike in narodne zgodovine na ljubljanski univerzi že v prvih štirih letih druge Jugoslavije. Leta 1953je bil povabljen za lektorja slovenščine v Göttingen in se tam hkrati spopolnjeval v splošnem in slovanskem jezikoslovju. Podobno seje spopolnjeval leta 1959 v Krakovu in Varšavi v polonistikl, leta 1963 in 1969 v Moskvi v rusistiki ter leta 1973 in 1978 v Minsku v belorusisüki. Svoje znanje in poznavanje slovanskega sveta in različnih metod pri obravnavanju jezikoslovne problematike je vrh tega dopolnil z večkratno udeležbo na tečajih ruščine, bolgarščine, makedonščine, češčine, lužiške srbščine in romunščine. Vmes je iz asistenta za ruski jezik napredoval leta 1960 v predavatelja in leta 1966 v višjega predavatelja, uspešen zagovor doktorske disertacije z naslovom Poglavja iz slovenske anlrcponinüje leta 1978 pa mu je naslednje leto prinesel naziv izrednega profesorja na Oddelku za slovanske jezike in književnosti. Kot tak je med drugim gostoval na univerzah v Celovcu in Trstu. Leta 1983 je postal znanstveni svetnik, ko je prišel za upravnika na Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša pri Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU, pri čemer velja posebej izpostaviti še njegovo sodelovanje v pravopisni komisiji ter predsedovanje glavnemu uredniškemu odboru Slovarja slovenskega knjižnega Jezika v zadnjih petih letih. Leta 1987 je postal dopisni, leta 1989, ko seje upokojil, pa tudi redni član SAZU. Opus akademika Jakopina obsega dolgo vrsto ocen, poročil, razprav in knjig. Objavljati je začel zelo zgodaj. Leta 1955 je po vrnitvi iz Göttingena objavil svojo prvo razpravo že v prvem letniku Jezika in slovstva, čigar glavni in odgovorni urednik je bil pozneje v letih 1970-73, hkrati pa je tedaj začel objavljati tudi v Slavistični reviji. Mimo teh dveh revij prinašajo veliko njegovih razprav zlasti zborniki predavanj in simpozijski zborniki Seminarja slovenskega jezika literature in kulture. Zelo raznoteri so pri tem naslovi Jakopinovih slovenističnih razprav: O vinu v slovenski knjižni izreki (JiS 1), K izgovoru končnega in predkonzoTiantičnega I (JiS 2), Rabapogc^ruh vezrdkov (JiS 6), Oglagolskih naglasnihdubletah (JiS 8), K uvrstävi moških samostabiikov na -r UiS 9), Sklanjatev moških samostalnikov na -r (Jezikovni pogovori, 1965), O akcentu slovenskega glagola (Jezikovni pogovori, 1965), Slovenska dvojina inJezikovne plasä (JiS 11), Akcentske in morfološke dublete v slovenskem pesništvu od Prešerna do danes (SSJLK 3), SubstanOvizacija pridevnikov v slovenščini (SSJLK 5), Nekaj značilnosu najfrekventnejših slovenskihprämkov (Wiener Slavlsüsches Jahrbuch 21), Priimek Šker^ v sestavudanašnjihsk>veriskihprarnkov (linguistica 15), Vprašanje naglasevary a priimkov v slovenščini (Onomastica jugoslavica 6), Struktura slovenskih priimkov v statistični osuetüfui (SR 25), Osebna imena na Slovenskem ob prehodu v 16. stotere (SSJLK 20), Zum aktuellen Stand derSlovenistik (Sprachen und Literaturen Jugoslaviens, Wiesbaden 1985), O nalogah slovenske socLoängvistike (Stanje in razvoj družbenih znanosti na Slovenskem, 1985), Jezikovna in pisna adaptacija imen v slovenskih besedilih 16. stoletja (Družbena in kulturna pxxloba slovenske reformacije, 1986) in SloveT\ski krgižni Jezik in njegov slovar (SSJLK 27). 83 Naslovi Jakopinovih rusisučnih razprav so videti bolj poredkl: Vprašanje norme v sodobnem ruskem knjižnemjeziku (JiS 7), Ruski pravopis na razpotju (JiS 10), Vprašanje norme in kulture ruskega knjižnegajezika (JiS 20) in Najpogostejši ruski priimki in vzhodno krščanstvo (Znanstveno srečanje ob tisočletnici pokristjanjenja Rusije, 1990). Zato pa je več slovenistično-rusistlčnlh tem: K tipologiji slovenskega in ruskega glagola (SSJlii 2), O deležu ruskih elementov v razvoju slovenskega hyiznegajezika (SR 16), Glagoli premikanja v slovenščini in ruščini (SSJUÍ 7), Primeijava adaptacije tigega besedja v ruščini in slovenščini (JiS 17), Slovensko^russkie akcentnye otnošenija iihrol' v izučenii russkogo jazyka šlovencami (Linvistlčeskle osnovy 1 metodičeskie problemy interferencil pri izučenii russkogo jazyka slavjanami, Sofija 1973) in K vprašargu ruskih jezikovnih prvin v slovenščini (SSJLK 15). Te teme se razvijajo tudi v širše slavistične teme: K vprašanju substanävizacijepridevniških besed v shvariskih jezikih (SSJLK 9), Župana in leksikalni slavizmi v slovenskem knjižnem jeziku (Oton Župančič. Simpozij 1978), K vprašargu slavizmov v slovenskem krgižnem jeziku (Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, 1982), Pleteršrukov slovar in sočasno slovansko slovarcpisje (Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, 1983), Poskus jezikovne prtmeijave odlomkov iz slovanskih medicinskih besedil (Medicinski razgledi 23), Stilne oznake (kvaUflkatorji) v slovenskem in drugih, slovanskih slovarjih krgižnega jezika (SSJLK 22) in Jezikovna oznaka slovanskih medicirvskih odlomkov (Slovenski jezik v znanosti 1). Posebno obsežno je naposled področje Jakopinovih razprav iz zgodovine slovenlstike in slavistlke: Vatroslav Oblak. Ob stoletnici rojstva (Celjski zbornik, 1964), Vprašanje beloruskega jezika in jezikoslovja (JiS 15), Jan BauáDuin de Courtenay — slovenski dialektolog (1845-1929). Ob stoletrüci prvega obiska v Shveniji (SSJLK 8), fbgled na starejše in novejše obravrmve slovenskega j^ika (SJLK 1974), Knog Nabtigalovih korespondentov —jezikoslovcev inJUclogov. Nahtigalov prispevek slover\ski znanosti in kulturi (Nahtigalov zbornik, 1977), Albanološke študge Rcgka NahOgala (JiS 23), Kcpitarjevo izročilo v Miklc^ičevem delu (SSJLK 16), Rcgko Nahtigal (1877-1958) — imenoslovec (Vtora jugoslovenska onomastička konferencija, Skopje 1980), Miklošičev pomen za slovansko imenoslotje (ob devetdesetletnici smrti) (Četrta jugoslovanska onomasučna konferenca, 1981), Kopitar in siouaTTSÍcaJiíoIpgii/a (Obdobje romantike v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, 1981), Miklošič in rgegovi sUx)enski učenci (SSJLK 17), Jernej Kopüar in romunščina (Radovi 5. jugoslovensko-rumunskog simpozijuma, Beograd 1982), Pohlin in Gustman kot leksikografa (Leksikologija i leksikografija, Sarajevo 1988), T^ne Logar — slovenski dialektokig in jezikovni zgodovinar (Zbornik razprav iz slovanskega jezikoslovja, 1989), Jan Baudouin de Courtermy w J^zykozrmwstwie ^werískim (Jan Niecisläw Baudouin de Courtenay a lingvlstyka swiatowa. Varšava 1989), Fran Rarrvotvš kot imenoslovec (Razprave SAZU. Razred za filološke in literarne vede 13), Mikhšičev pomen v zgodovini slavistike. Ob stoletnici rgegove smrti (JiS 36) in Delo Frana Ramovša za Slovensko akademijo znanosti ^Jezikoslovni zapiski 1). Med knjigami, ki jih je akademik Jakopin objavil, je ob delu s tujci najprej nastal Učberuk sioumščine za tu/cev štirih jezikih v izdaji Izseljenske matice leta 1962. Za delo s študenti ruščine so nato nastali Sodobni ruski presni teksti z jezikovnim komentarjem (1964) ter Rusko-slovenski šolski slovar (1965). Posebno mesto med temi deli zavzema Slovnica ruskega krgižnegajezika (1968), ki poglobljeno, predvsem pa sodobno obravnava snov in kije v marsičem pomagala prenoviti tudi slovensko slovničarstvo. FYanc Jakopin je nadalje soavtor Jezikovnega priročnika za napovedovalce (1971), Leksikona Cankarjeve založbe (1973 In 1988) in Slovenskih krcgevnih imen (1985). Posebej paje potrebno imenovati Jakopina organizatorja znanosti. Ves čas od začetka je član pripravljalnega odbora Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture, in ko je bil leta 1977 šestinpetdesetiefen že cuugič predsednik tega odbora, je uvedel pomembno novost v obliki organiziranja uvodnega mednarodnega znanstvenega simpozija, tedaj 84 posvečenega stoletnici rojstva Rajka NahUgala. Simpozija se je udeležilo veliko uglednih znanstvenikov z vsega sveta in njihove referate je še isto leto izdal v Nahtigalovem zborniku. Podobno je bil tudi urednik zbornika predavanj XIII. seminarja slovenskega jezika, literature in kulture (1977), zbornika referatov s Četrte jugoslovanske onomastične konference (1981), Razprav o slovenskem jeziku Jakoba Ri^erja (1986) in Zbornika razprav iz slovanskega jezikoslovja Tinetu Logarju ob sedemdesetletnici (1989). Še več del je izšlo v Jakopinovem souredništvu, pogosto pa tudi na njegovo pobudo: Obdobje romantike v slovenskem Jeziku, krgiževnosU in kLdturi (1981), Obdobje realizma v slovenskemJeziku, književnosti, in kulturi (1982), Obdobje simbolizma v slovenskemJeziku, kjyiževnostt in kulturi (1983), Obdobje ekspresionizma v slovenskemJeziku, književnosti in fculturi(1984), SiouorslouensfcegakrT/ižnegajezifca/V (1985), Družbena in kuUuma podoba slovenske reformacije (1986), Besedišče slovenskegajezika I-II (1987), Sodobni slovenski Jezik, književnost in kultura (Obdobja 8), Ravenski pravopis 1. Pravila (1990) in Slovar slovenskega knjižnegaJezika V(1991). Akademik Jakopin je začel svojo znanstveno pot kot učenec dveh znamenitih učiteljev: slovenista Frana Ramovša in rusista Rajka NahUgala. Ta dva sta mu dala trdno podlago in strokovno širino za nadaljnje razgledovanje po slovanskem svetu, vzgojila pa sta ga tudi v ljubezni do dveh sicer sorodnih slavističnih ved, slovenistike in rusisUke. Ta dvojnost mu je pomagala presegati zaprtost v izključno slovenistične ali rusistične teme, delo s tujimi slovenisti in domačimi rusisti pa gaje napotilo tudi na to, daje diahrono primerjanje jezikov, ki sta ga gojila učitelja, kmalu začel dopolnjevati z njihovim sinhronim soočanjem. Svoje delo je pri tem vedno opravljal s trezno prodornostjo, s podkovanostjo v stroki in razgledanostjo v njej, predvsem pa z zgledno strpnostjo do starejših in do mlajših, do svojih učencev, kar je pogoj za organski in vsestranski razvoj znanstvenika in znanosti, kiji služi. Ne nazadnje je Jakopinovo upravnlštvo na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša sprostilo delovno ozračje, spodbudilo nadaljnjo strokovno rast sodelavcev, sprožilo uvajanje nove, računalniške obdelave jezikovnega gradiva. Vlado Nartnlk 85 Razgledi USTVARJALNO PISANJE IN KNJIŽEVNE DELAVNICE Navadno štejemo literarno ustvarjanje za stvar nadarjenosti posameznega človeka, kije šolanje ne more pomnožiti. Obstajajo pa znamenja, ki kažejo, daje zmožnost ustvarjanja mogoče tudi razvijati. Že od nekdaj se mladi ljudje s pisateljskimi ali pesniškimi hotenji družijo v prijateljske skupine, npr. gimnazijci, ki so izdajali Vaje, člani dijaštega društva Zadruga idr., In se učijo drug od drugega. Iz takih skupin je izšlo vehko pomembnih pisateljev In pesnikov, npr. Simon Jenko, Fran Erjavec, Ivan Cankar, Oton Župančič idr. V Združenih državah Amerike so na univerzah osnovane skupine, ki se pod vodstvom Izkušenih pisateljev aH pesnikov tikvarjajo z ustvarjalnim pisanjem (angleško: creative writing). Ta način dela povečuje občutljivost za književnost, hkrati pa zagotavlja visoko poklicno usposobljenost književnikov, npr. piscev kratkih zgodb, mladinskih avtorjev, dramatikov, scenaristov ipd. Presenetljivo je, da na področju ustvarjalnega pisanja Amerika in Slovenija sodelujeta dokaj enakopravno. Ameriški profesorji ustvarjalnega pisanja (npr. Julia Bates, Richard Jackson) prihajajo na obiske k nam, slovenski književniki (npr. Boris A. Novak, Tomaž Šalamun, Dane Zaje) pa gostujejo na ameriških tmiverzah. V angleščini je veliko priročnikov za študij ustvarjalnega pisanja, enega s prispevlá ameriških in domačih avtorjev imamo zdaj tudi v slovenščini. V zadnjem desetletju se po ameriškem vzorcu tudi pri nas pojavljajo pisateljske ali književne delavnice (angleško: writer's workshops) in šole kreativnega pisanja, ne sicer na univerzi, ampak v kulturnih organizacijah, klubih in poletnih šolah. Naši najbolj znani mentorji za ustvarjalno pisanje so Lojze Kovačič, Branko Gradišnik in Milena Blažič. Vsak od njih ima precej svojski način vodenja književne delavnice. Vsi pa težijo k temu, da mlad človek pri ustvarjalnem pisanju ne bi ostajal na isti ravni, ampak da bi pisal bolje in bolje. Več kot petnajst let se ukvarja s književnimi delavnicami pisatelj Lojze Kovačič in ima veliko izkušenj tako z osnovnošolci kot s srednješolci. Njegove delavnice ne temeljijo na kakšni posebni teoriji, mentor si predvsem prizadeva, da ne bi postal neoseben In odmaknjen od mladih ljudi. Lojze Kovačič nasprotuje šolskemu obravnavanju književnosti in se zavzema za osebno branje: Sdaje tem otrokom odvzela naravni odnos do literature, namreč daJe brarge osebno dejanje, osebna izkušnja, ker ncgdeš tisto, kar sam najdeš, in ne ono, kar so zapovedaU, da moraš iskati in daJe natančno tako in tako. ŠolaJe literaturo po eni strani mistificiraLa kot edino duhovno zgodovino naroda, po drugi strani pa Je z odlomki v berilih, s cenzurnimi posegi in sestadjargi ki so büi zunaj konstelacjje njihovega doživetja, ustvarjaki odpor do rge? S tem osebnim in ustvarjcilnim branjem je zagotovljeno, da učenci ne prevzamejo že uveljavljenih načinov pisanja, npn cankarjanskega čustvovanja in vzbujanja občutkov krivde. Lojze Kovačič usmerja mladega človeka, da išče 'osebno šifro", tj. svojo tematiko tn svoj izraz. Pri kritičnem pretiesanju je prizanesljiv, v začetnlšklh delih ne išče slabosti, ampak predvsem močne in zanimive podrobnosti in mladega avtorja spxxlbuja k izboljševanju besedüa oziroma k pisanju novega besedila. Ce učenec nI zmožen pisnega ustvarjanja, ga nagovori, da izrazi svoje misli ustno. Če pride do blokade pri ustvarjanju, mu pokaže po več različic, kako bi se dalo oblikovati besedilo. Prav tako kot kompozicijsko zaokrožene spise ceni fragmente, nedokončana dela. Fragmentamost zagotavlja, da učenci pišejo na podlagi svojih izkušenj, ne pa kakšnih tendencioznih besedil. Kar se tiče jezikoroe In pravopisne pravilnosti, je Kovačič strpen in preudaren: 'Razum^ivoje, da mora bití pri nujnih 'lehnicizrrdh' — popraJjarge PobegaJenka, slovnice Ud. — deio n^ntorja literarnihJeder veliko neposrednejše. Vendar bi moral bití tudi na dvcjni preži, da s preveliko purist^no vnemo ne ' Glej Andrej Blatnik (urednik). Šola kreativnega pisanja. LJubljana. Aleph, 1990. ^ Lojze Kovačič, Izkušnje pisateljske delavnice. V: Šola kreativnega pisanja, str. 96. 86 prizadene osnovne otrokove predstai^e, adapo drugi strani kar se da neopazno pripeke na zakonito pot Jezika? Pisatelj Branko Gradišnik vodi književno delavnico v klubu zdravljenih alkoholikov. Terapija v klubu zahteva veliko odrekanja In samodiscipliniranja, vendar delo v delavnici ne temelji na propagandi treznega življenja in spoštovanja družbenih norm, ampak na spontanosti, razbijanju priznanih šablon In pravici do osebnega dobrega počutja. Osrednji Gradišnikov pojem je epifanija, t|. odkrivanje smiselnosti sveta. To iščejo vera, ideologija in literatura, vendar vsaka na svoj način: literatura z dvomom in zavestjo, da je resnica o smislu nedosegljiva. V dolgih pripovednih delih, ki odslikavajo življenje, iskanje smiselnosti ni tako očitno, toda v kratki prozi Je vprašanje smiselnosti sveta nujno: "/Dobra zgodba bo/ vsebovala kakršno koU moralno ddem} (vsaka še tako mcyhna dilema že predpostar^a možnost razsc^ar^a in potemtakem tpe(;u;e lAadavino smisla], kipaje ne bo rešila verbalno, ampak bo odgovor 'zgrešila' in pri tem 'zadela ob smisel'. /.../Bralec bo r\otrarge potešen, če bo čutU, da se zgodba iJcvarja z reševanjem moralne dierr^, in če avtor ne bo 'razsodil' o njej." * Ustvarjalnost vidi Gradišnik v tem, koliko se literarno delo izmika pričakovanjem, hkrati pa ni bolno ali nedoumljivo: "Kreativnost se da prepoznati po meri, s katero osuplja. Če ta ne prebga okvirov logike, potem govorimo o standardni nekreatitmi izvedbi Kreativnost zaposeda mejino, mejno področje, pri čenvr rrora izpolnjevati dve zahtevi: rtwa presenečati (metati rvjvo luč ipd.}, kar sodi po dejiniciji sem (kreativno Je povezovanje dotlej nepovezanega], in drugič, mora biti še komitnikabUna (sicerje neuporabna]. Kako se nanaša to na šdske spise? Mislim, da lahko mimo rečem, da so tisti spisi ki skušcgo 'ustreči^ pričakovanju (učtte^a, staršev, danega naslova, tematike ipd.], nekreatiimi, ne glede s kako bravuiozno tehniko in znaryem so izpisani Želja po ustrezargu avtomatično usrr^rja pisarge v center logike, se pravi proč od mejine. Če dam učencem za nalogo spis z običajno zoprnim in dolgočasnim nasloiKim, se bo moje rr^ntorsko zanimanje zganilo šele ob spisu, ki skuša naslovu 'ubežati, ki me skuša (rr^ne kot učitelja, avtoritete^ prelisičiti ToJe poanta Cankarjeve 'Na gradu smo videli samo meglo, drugega nič. ^ Za razliko od Lojzeta Kovačiča se Gradišnik zavzema za ostrejša merila pri vrednotenju literarnih del in bolj napete odnose med udeleženci književne delavnice. 'Mentorje bi opozorit da homogenizacjja na podlagi prgaznega razuir^varga, pedagoške tcpUne ipd. ne bo koristia, če ne bo pridana močna sled rivalskosti, kajti le na terrelju te radočevalne kategorije bodo učenci skušali mentorja 'preseči cdi 'premagate s tem, da izsUijo od njega priznanje rgihove enkratne drugačnosti in rveponoi^ivostt" ^ V zadnjih letih se intenzivno ukvarja z ustvarjalnim pisanjem tudi Milena Blažič, profesorica primerjalne književnosti in literarne teorije ter kritičarka. Izkušnje ima s tečajniki različnih starosti in izobrazbe, precej tudi z učenci nižjih razredov osnovne šole. Njeno delo temelji na jezikovnih igrah, uživanju bterairnih del in posnemanju značilnih besedil. Od posnemanja pa prek vrednotenja besedil vodi pot k sestavljanju izvirnih del in spoznavanju lastne literarne zmožnosti, ^oščeno svoj način dela predstavlja z nekakšno kibemetično shemo: nmjT OLTIPUT UstiKujalno branje (dožiiAjanje, razumevanje. Ustvarjalno pisarge (ustvarjalno pisarge razlaganje) literarnih besedil merila za vrednotenje, žanri) a) Ustvarjalnobrargeznačinihliterarrvhbesedil a) Ustvarjalno posnemarge (preobUkovarge, literarne tehnike, modema proza in lirika, postmodemizem) h) Ustvarjalno brarge lastnih literarnih besedU b) Izvirno ustvarjanje (pisarge izvirnih literarnih beseda] Cilj: Odkrivanje literarne identitete ustvarjalcev in njihovo opogumljanje. Svoj način dela pojasnjuje takole: "Ni ustvarjalnega outputa brez ustvcujalnega inputcL Nekateri mislgo, da lahko ustvarjajo brez branja, vendar Je to zabloda. Glavna pomanjkljivost mladih ustvarjalcev Je v tem, da Je njihov besedni zaldad slab, vsakdargi omejen Ta pomargkyivost se lahko odpravka z ustvarjalnim in kritičnim brcmjem. S tehničnimi vcgami učenci pridobijo spretnost izražanja, se izpišejo in ^ Lojze Kovačič: O literarnem ustvarjanju otrok. Prosvetni delavec, 26. 10. 1973. * Branko Gradišnik, Projekt kreatoterapija. V: Šola kreativnega pisanja, str. 77. ^ Branko Gradišnik, zasebno pismo z dne 17.8. 1990. ^ Prav tam. 87 nc^dejo najbo^ primemo obliko za izražanje svc^e vsebine. Veliko lepih misU, tem, zgodb namreč propade, če se avtor slabo izraža7 Osnovnošolsko literarno opismenjevanje pod njenim vodstvom obsega branje pravljic, basni, zgodb, ugank, pesmi, ugotavljanje jezikovnih značilnosti in poustvarjanje takšnih besedil. Branje in pogovarjanje vzbujata ugodno vzdušje za samostojno pisanje; konkretnih napotkov za pisanje pa dobijo učenci malo, da vsak čim bolj samostojno išče svoje rešitve. Ko otroci pišejo, mentorica skrbi, da jim očitki zaradi jezikovnih in pravopisnih napak ne bi jemali veselja do pisanja. Zavzema se za to, da imajo otraci prav tako kot odrasli pisatelji pravico do pesniške svolxxle. Za avtentične otroške izraze šteje tako kolokvializme kot neologizme, npr paradajz, s^umo, basati se, ušpičiliga; kumarskoparadcgzijski dež, zcgček belotaček idr^ Nekateri učitelji se zgražajo nad takšno popustljivostjo do otroških odstopanj od knjižne norme, drugi pa se čudijo otroški sproščenosti in domiselnosti. Kot smo že ugotavljali, je med mentorji naših literarnih delavnic precej razlik. Lojze Kovačič se ne mara omejevati z nikakršno teorijo, ampak si pušča proste roke za svoje delo. Branko Gradišnik se v veliki meri opira na psihološka in psihoanalitična dognanja, Milena Blažič pa črpa svoje ideje iz literarne teorije. Kar se tiče pedagoškega vodenja, temelji pri Kovačiču in Blažičevi delo močno na odkrivanju dobrih strani nastajajočih besedil in spodbujanju, medtem ko je v skupini Branka Gradišnika večja količina grajanja in več spodbujanja k tekmovalnosti. Za izpopolnjevanje književnika je namreč koristna tudi negativna kritika, ker ga prisili k ponovnemu soočanju s svojim delom in iskanju novih, še bolj Izvirnih različic besedila. Za vse literarne delavnice so značilni topli in odkriti medsebojni odnosi ter preseganje šolske lakalupljenosti in togosti. Delo obsega branje značilnih književnih del in lastnih besedil, njihovo kritično pretresanje, pisanje v skupini ali doma in javne nastope. Medtem ko je v šoli pouk slovenskega jezika utesnjen v eno šolsko uro, trajajo srečanja skupine kar po dve ali tri ure skupaj. Celo Milena Blažič, ki vodi literarne razrede v osnovni šoh, si zagotovi po dve učni uri za nepretrgano delo. Samo če je vzdušje sproščeno in če je dovolj časa, lahko zamisli dozorevajo in se lahko utrinjajo plodne ideje. V javnosti je izraz književna ali pisateljska delavnica dostikrat razumljen preveč dobesedno. Cilj takih delavnic ni vzgajanje pisateljev in pesnikov, ampak razvijanje ob)čut]jivostl za književnost, spretnosti v pisanju in osebno samoizpopolnjevanje. Ftosebno delo Milene Blažič kaže, da književne delavnice lahko obogatijo pouk slovenskega jezika na vseh stopnjah šole in učinkovito povezujejo spoznavanje jezika in književnosti z ustvarjalnostjo. VAJE (povzete po različnih književnih delavnicah) 1. Sestavljaj katalog stvari, kise ti. zdgo lepe, npn deževne kapye na oknu dnevne sobe, mavrica, zahajarge sonca za gore. 2. Napiši odstavek o razpdožergu, preden vstopi v razred neprSjub^en (priljubljen) učitelj. 3. Sestavi opis pokrajine, kakorp vidi iz vlaka otrok, slikar cdl kmet Otrok, slikar ali kmet ne smejo biti onrtenjenl 4. Sestavi zapis v dnevniku s stališča otroka in stališča odraslega (matere, učiteljice, očetci. 5. Sestavi zgodbo, v kateri Ima suojo vlogo izgubljena denarnica, poruirejen dokument ali odUkovarge. 6. Napiši okvirno zgodbo: tuo/ ooe ali mama ob primerni priložnosti pripovedtge kak suo/ dožidjaj. 7. Napiši kratko zgodbo. Dvema človekoma, ki se ix>zita v avtu, se nekaj zgodi Prepuščenoje tebi, kdo sta (oče In sin, ženska In pgan mošid, pisatelj In oseba Iz njegovega romana) in kcg se Jima zgodi (nekdo nanju strelja, naletita na kravo sredi ceste, zagledata prikazen). 8. Preoblikiy spis o počitniški pustoloiščlni v pismo sv(yemu prgatelju. 9. Izmisli si novo besedilo na znano pesem (Npr. Mej spomenik Eurcpa 92). 10. Sestavi dvogovor, v katerem kdo na vse pretege dokazuje, da v danih okol^lnah nI rragel ravnati drugače. ' Milena Blažič, Kreativno pisanje (tipkopis). * Milena Blažič (urednica). Veliki mali pesniki iz 2. a razreda. 88 BESEDILA (iz književne delavnice Mikne BlažIč) Uganke Meyhen možiček v gozdu čepi, namesto gkive segakdobuk drzL (kečng] Belje travnik, pa ni sneg, ^utrajje, potem gre v beg. (anals) Polna potrebščin in skrbi v kotu stoji. (abrotj Boston, 3. r. Liáca invrnentalec ves vesd, ko so hikryice prišle nazcg. Múerxa (ijzgcšaeljica} France Žagar Pedagoška fakulteta v Ljubljani 89 NOVI RUBRIKI NA POT 1. ob letošnjem tekmovanju Znanost mladini, zlasti skrbno, celo vzorno organiziranem na ravni Ljubljanske regije — za kar gre v prvi vrsti zahvala ravnatelju šentviške gimnazije g. Grgureviču — se je porodila misel, da bi se organizatorji tekmovanja oz. ocenjevalci tesneje povezali z Oddelkom za slovanske jezike in književnosti in z revijo Jezik in slovstvo. To velja seveda za tiste raziskovalne naloge, ki so tematsko vezane na slavistiko/slovenisUko in v njenem okviru zlasti na slovensko književnost in jezik teatrologijo, posebna poglavja literarne vede (mladinska književnost) itd.; z objavami v tem strokovnem časopisu bi mladi raziskovalci dobili priložnost, da se razmeroma zgodaj lotijo oblikovanja strokovnega članka, hkrati pa bi jih objava tudi spodbudila k nadaljnjemu delu. Nova rubrika ima poleg strokovne (rezultati raziskav so včasih zanimivi tudi za stroko) in motivacij ske (spodbuda za raziskovalca in njegove mlajše sošolce) še izrazito poučno vrednost, s tem, da se sodobne metode proučevanja literature in pravila strokovnega jezika/sloga prenesejo, ustrezno prilagojene in jezikovno-književno smotrno določene, z visokošolske na srednje- ali osnovnošolsko raven. To pa hkrati pomeni, da se Jezik in slovstvo odpira vsem, ki se na nevisokošolski ravni ukvarjajo z literamozgodovinskim oz. teoretičnim raziskovanjem ali z interpretacijo književnosti, še zlasti v povezavi s poukom jezika in književnosti. Odprta vprašanja, ki se pojavijo pri pouku književnosti/jezika, vizeli v inteipretacljah umetnostnih besedil, glavni problemi sodobne literatiore in gledališča — vse to so teme za raziskovalne naloge srednješolcev in za strokovne prispevke njihovih mentorjev (učiteljev in profesorjev slovenskegajezika) ali raziskovalcev z univerze, jinlmivo je, da želje po razgrinjanju sodobnih spoznanj literarne vede in jezikoslovja med učitelji niso redke, kakor tudi ne pobude, da bi se na ustrezni ravni spregovorilo o problemih, povezanih s poukom književnosti in jezika. To pomeni, da nikakor ne gre za (prevečkrat poudaijano) popolno nemotiviranost učiteljstva za dialog s stroko; jasno pa je, da zahteva prenos spoznanj zunaj meja stroke in njenih tvorcev tudi določeno prilagoditev besedila, tako jezikovno-stilno kot metodološko, ob upoštevanju interesov naslovnika in metodičnih priporočil. 1.1 Če se v rubriki objavi članek srednješolca (tekmovalca), je ustrezno komentiran: zakaj je delo objavljeno (morebitna visoka ocena na tekmovanju Znanost mladini), katere so izrazito dobre lastnosti raziskovalne naloge, kaj bi veljalo popraviti in na katero področje usmeriti raziskovalcev ustvarjalni poseg. Komentar, ki ga napiše ocenjevalec (ali tudi mentor), pa se ne veže zgolj na objavljeni članek, ampak seže še na ostala področja, ki so v zvesn s strokovnim ubesedovanjem: prvine primernega sloga, aktualnost tematike v stroki, splošnejši napotki za sestavo strokovnega članka (po Praktičnem spisovnlku M. Hladnika). Prva številka Jezika in slovstva (v letniku) bi bila praviloma vezana na predhodno tekmovanje Znanost mladini, v naslednjih pa bi bUl objavljeni zanimivi, kvalitetni in uporabni prispevki (zlasti interpretacije). Tako bi se dvignila raven šolskih interpretacij književnih besedil. O tem, kaj vse zajema učiteljeva priprava na šolsko interpretacijo, je pisala B. Krakar-Vogel v Sfcfcahzafcryižei)no didaktiko. Odveč je poudarjati, dabodo v rubriko ob omenjenih prispevkih s področja književnosti uvrščeni tudi jezikoslovni članki, in sicer izvlečki iz raziskovalnih nalog. 1.2 Komu je rubrika torej namenjena? Predvsem tistim srednješolcem, ki ob svojem obveznem delu najdejo dovolj časa za branje strokovne literature aH celo za raziskovanje in si želijo konkretnega zgleda za raziskovalno delo. Ob njih niso manj pomembni njihovi mentorji, učitelji in profesorji, ki bodo v rubriki pisali o raznovrstnih vprašanjih, od učnih obveznosti do mentorskega dela, od izkušenj pri vodenju dijakovega raziskovalnega projekta do zanimivih interpretacij. Zdi se tudi pomembno, da bi bila v prvi/drugi številki objavljena analiza predhodnega raziskovalnega leta v okviru tekmovanja Znanost mladini (področje slovenski jezik in književnost), in sicer glede na tematiko. Izvedbo, jezik strokovnega besedila (od pravopisa do stila), metodologijo Itd. Tako analizo pripravlja avtor tega zapisa. 2. Letos JiS (žal z zamudo) prinaša povzetek raziskovalne naloge lanskega četrtošolcaToneta Smoleja (Gimnazija Poljane) Grški mit in slovenska dramatika. Avtor je pokazal dobro poznavanje mitologije, zgodovine književnosti in stilnih značilnosti besedil. Ob tem pa velja opozoriti, da naloga le ni bila brez za skoraj vse ostale naloge značilnih pomanjkljivosti, o katerih bo več napisanega v prihodnji številki (preobširna problematika, zlasti vsebinske primerjave, neustrezna ureditev literature itd.). Avtor seje predelave naloge v članek resno lotil (ob dragocenih nasvetih urednika mag. Juvana), tako da imamo 90 pred seboj primer dobrega prispevka oz. zgled za letošnje raziskovalce. Posebej velja opozoriti na Smolejeve prevode besedilnih odlomkov v nalogi (iz francoščine in nemščine) — ti kažejo poleg dobrega znanja obeh tujih jezikov tudi razvit jezikovni čut in smisel za oblikovanje uinetnostnega besedila; hkrati prinaša članek v osrednjem delu nekaj misli in posplošltev, ki so vredne morebitne daljše, temeljitejše in metodološko bolj izpopolnjene avtorjeve obdelave. IgorSaksida Fllozofeka fakulteta v Ljubljani GRŠKI MIT IN SLOVENSKA DRAMATIKA 1. Uvod Pred leti je dn Taras Kermauner zapisal, da "v slovenski zgodovinski preteklosti grška mitologija nI ustrezala slovenskemu samozavedanju, kar je tudi razumljivo. Bila je preveč splošno evropska; uporabljali sojo tujci, Nemci..."' Toda če upoštevamo dve monodramlJosipa Stritarja Onest (1866 ali 1867) in Medeja (1870), Jarčeve poskuse z Vaško Antigono (1939), Smoletovo Antigono (1960), Tauferjevega Pron^tgaaiiterriou zenici sonca (1968), MrakovegaChrys^pposa(1976) ter dramska dela, ki so nastala v drugi polovici osemdesetih let [Klementov padec in Dedal Draga Jančarja, L3e>ctrino mascevaiye Mirka Zupančiča, Medeja Daneta Zajca ter Odise/ in sin ali svet in dom Vena Taufetj^, dobimo vtis kontinuitete ustvarjanja po mltski predlogi na Slovenskem v zadnjih stodvajsetlh letih. Glede na uporabo mltske zgodbe lahko slovenske drame razdelimo na pet kategorij. 2. Kategorije 2.1 Drame, ki mitu sledijo po vsebini Medeja Daneta Zajca ter Odisej in sin ali svet in dom Vena Tauferja sta deli, ki zvesto sledita originalni mitskl zgodbi. Dramatika sta ustvarila drami, ki sta mozaična povzetka dveh velikih epopej (Argonavti, Odiseja). Že Tomaž Toporišič je ugotovil, da gre pri Tauferju za "izločanje večjih delov Homerjeve Odiseje" in za "osredotočanje na tisto, kar v tej zgodbi sovpada s Tauferjevim branjem Odiseje".^ Avtorja sta izpostavila le nekatere pomembnejše dogodke iz obeh epopej. Zaje je pričel delo z mitsko-slmbolnim nastopom Jazona z enim samim sandalom, nato ja se je vrnil k argonavtskemu mitu šele z dvema Mcdejinlma timoroma. Prav ta umora razdvojita ljubimca, Jazon se oddalji od žene Medeje, ki zdaj prehaja iz "ljubeče žene v sovražnico". (Iz pogovora avtorja z Eianetom Zajcem) Veno Taufer pa je opisal Telemahovo - stnoi» pot k očetu Odiseju in njegovo bezanje od doma ter Odlsejevo bitko s svetom (Odiseja, da bi se vrnil domov. 2.2 Drama, ki mit vsebinsko spremeni Elektrino maščevanje Mirka Zupančiča upošteva konflikt med Elektro in KHtajmestro ter Orestov namen maščevanja. Zupančič obstoječi mit spremeni tik pred razpletom, ko naj bi Orest umoril Klitajmestro tn Ajgista. Slednji Oresta ujame in ga obsodi na smrt, a Orest uspe narediti samomor Klltajmestri, ki si ves čas želi smrti in jo tudi pričakuje, pa hčerka Elektra podari življenje in v tem je njeno maščevanje. ' Taras Kermauner Vračanje mita v slovensko dramatiko. Partizanska knjiga. LJubljana, 1988, str.40. * Tomaž Toporišič: Odisejeva dramaturgija rabljenih tjesed. v Veno Taufer Odisej in sin ali svet in dom. Slovenska knjiga, Ljubljana. 1990, str. 79. 91 Pri Zupančiču nihče ne umori nikogar, tudi /^gista požro psi. Modifikacijo nam komentira v delu starec, rekoč: "Zgodilo seje drugače, kot smo pričakovali ..."^ 2.3 Drami, ki mitski okvir razširita Dominik Smole je ob pisanju Antigone upošteval mitična dejstva, da je po smrti bratov Poltneika in Eteoklesa zavladal Kreon, ki je prepovedal pokop poražencev, čemur se je Antigona uprla. Vendar Smole ni uporabil lika Antigone. Čemu? "Antigone v Igri nisem potreboval, saj je tema pač v ravnanju in v odločitvah drugih, spričo prepovedanega pokopa enega od padüh bratov; okoli Antigone same je že vse jasno v principu. Drugi (dvor) so me zanimali". (Iz pogovora avtorja z Dominikom SmoletonJ Smoletova Antigona izrisuje dvome reakcije na njeno iskanje in spletkarstvo dvorjanov zoper njo. Sestra Ismena je najprej na njeni strani, potem jo pod vplivom svetnika Teireziasa zapusti; zaročenec Haimon jo ves čas blati, stric in vladar Kreon pa jo na koncu obsodi na smrt.. Za temo drame Chrysippos si je Ivan Mrak izbral naključno srečanje med očetom Lajem in sinom Ojdipom, ob katerem sin zagreši očetomor. V ta okvir pa je dodal še mit o Chrysipposu (Lajevem mladostnem ljubimcu), ki predstavlja kralju Laju blodnjo in občutek krivde. Oba dramatika sta tradicionalno zgodbo razširila in ji tako dodala nove vrednote in svojstveno pomenljivost. 2.4 Drame, ki jim je mit simbol Veno Täufer sije v svoji zgodnji mistični drami Prorretq di tema v zenici sonca zamislil družbo (polis), v kateri je zaradi prevelike višine zidu zavladal mraz. Inženir Prometej je simbol humanista, ki proti vsesplošni pozebi izumi ogenj in ga podari ljudem. Vendar si ga hoče oblastnik—župan Zevs — pridobiti zgolj zase. Täufer izpostavi med svojimi junaki simbolični konflikt med humanizmom ali idealizmom ter elitizmom in politično oligarhijo. Slednja pogubi Prometeja, ki umre za blagor drugih. Dedai Draga Jančarja je simbol graditelja velikega stalinističnega zapora, ki pa je hkrati simbol labirinta tedanje družbe. Partijski voditelj Marek, kl nadzomje gradnjo (nx)rda povzet po kretskem kralju Minosu), pa simbolizira tirana, ki ogroža umetnikovo svobodo, s tem pa tudi svobodo družbe. Delo se zaključi s simbolnim Dedalovlm nagovorom še nerojenemu sinu Ikaru. Simbolika Ikara pa se že navezuje na Jančarjevo dramo Klen^ntov padec, ki naj bi imela delovni naslov Ikamv padec.* Klcment-Ikar je mlad slovenski filozof sredi malomeščanske predvojne Ljubljane, njegova stremljenja so usmerjena v višje cilje, v nadčloveška premagovanja alpskih sten. 2.5 Monodrame, dramski odlomki — osnutki za ambicioznejša dramska dela Monodrama Orest Josipa Stritarja je nastala 1866 ali 1867. Avtor jo je poslal 19.5.1868v pismu Franu Levstiku in zapisal, daje v njej "tako rekoč kal, iz katerega bi imela razviti se (po moji misli) vsa tragedija. Enake reči hodijo meni večkrat po glavi" Poleg Orestaje Stritar leta 1870 napisal še Medejo. Za obe deli lahko rečemo, da sta poetični monodrami. O njuni dramski naravi priča tudi avtorjev pripis didaskaUj, navkljub pismu pa je težko verjeti, da sta bili rrmnodrami osnutek za obsežnejšo drarno. Stritarjev Onest beži v miselnih retrospektivah iz domače hiše, kjer je umoril mater Gre za določeno stopnjevanje, saj junak z vsako novo mislijo bolj podlega vesti. Tik pred napadom Erinij obtoži sestro Elektro za svojo nesrečo. Medeja prikazuje naslovno junakinjo med begom pred možem Jazonom, ko se vrže vsa nemočna, po tožbi in obtožbi moža, skujiaj z otrokom prek pečin v morje. Obe monodrami opisujeta naslovnega junaka, ki tik pred svojim koncem izpove zgodbo svojega življenja in se očisti krivde, saj je bil zapeljan. Januarja 1939je Miran Jarc objavil v levičarskem Zhomiku 39 tri strani Vaške Antigone s podnaslovom: odlomek iz tragedije. Dr. Evald Koren meni, da Jarc drame ni nikoli napisal, pa tudi nameraval je najbrž ^ Mirko 2:upaneič: Elektrino maščevanje, kopija iz ariiiva SNG-Drame, Ljubljana, 1987, str.57. * Tone Partljič: O Ikaru. Klementu. Dedalu. Jančarju in še kom .... Gledališki list Dedalus. sezona 1987/88. uprizoritev 8. ljubljana, 1988, str. 160. ^ Jože Pogačnik: Josip Stritar, Partizanska knjiga. Ljubljana. 1985, str.35-36. 92 nl.^ Jarc nam predstavi dialog med sestrama, ki se zaradi njunega različnega nazora razširi v konflikt Jasna (Antigona) sledi svojemu kategoričnemu imperativu in želi pokopati obešenega brata, Mara (Ismene pa zaradi strahu in etične ozkosti to dejanje zavrača. Ob dramskih kategorijah lahko opredelimo še deset motivno-tematskih elementov, ki zaznamujejo slovensko mitično dramo. 3. Motivno-tematski elementi 3.1 Družinski odnosi Slovenski dramatiki največkrat poudarjajo odnose sin - oče fTauferjev sin Telemah išče očeta Odiseja, saj je brez njega nemočen; Mrakov sin Ojdlp beži od očeta, a ko ga najde, ga mora umoriti), sin - mati (Stritarjev Orest sicer umori mater, a ga zlomi vest — Zupančičev pa je zaradi tega ne more; nasprotje med Tauferjevim Telemahom in materjo Penelopo nastopi, ko je mati ob Odisejevem prihodu hladna, sesfra - hrat (Pri Smoletu /Antigona - Polineik/ in pri Zupančiču /Elektra - Orest/ je med njima vez vdanosti in dolžnosti; Zajčeva Medeja pa svojega brata umori), sestra - sestra (Smoletovi sestri delujeta najprej vzajemno, nato pa se razideta; pri Jarčevih sestrah pa je razkol vseskozi prisoten). 3.2 Ljubimca Odnos med ljubimcema je povezan z umorom, ki ga skupaj zagrešita. Prav naklep in izvedba umora je razlog njune združitve, pa tudi duhovne razdružitve zaradi vesti. Zupančičeva Klltajmestra in i^gist; Zajčeva Medeja in Jazon) 3.3 LFmor tekmecev Medeja umori, da bi ugajala ljubimcu, svojega brata Abslrta in kralja Peleasa—ljubimčevega tekmeca. Odisej pobije vse snubce, ki so mu tekmeci za prestol in ženo. Kreonov urr>or Antigone je podobne narave. Polineik in Eteokles sta mu bila v bistvu tekmeca, šele po njuni smrti je prišel do prestola. Antigona pa je PoUneikova častilka in iskalka — torej je nezaželena. Na koncu drame jo Kreon pošlje v smrt, vendar sam ne izreče smrtne obsodbe, postavi samo retorično vprašanje: "Kako so kaznovali Edlp, kralj Laj in kralji prejšnji, kadar je kdo očitno prelomil njih ukaz?"^ Smrt omeni stražar, izvrševalec. 3.4 Zapuščene žene V motivu zapuščenih žena se združijo elementi umora, ljubimcev pa tudi maščevanja ljubimcu s strani ljubimke. Agamemnonova žena Khtajmestra ubije moža, ker jo le-ta zanemarja a Je tudi ob novem ljubimcu povsem zapuščena. Jazon pri Zajcu zapusti Medejo, zapuščena žena pa mu ubije njuna otroka in mlado nevesto. Penelopa pa svojega moža Odiseja po dolgoletnem čakanju ne more več sprejeti. 3.5 Zalezovalec Maščevanje morilcema s strani sina ubitega pa je v zalezovanju. Orest zalezuje mater in Ajgista, Jazona ter Medejo pa sin ubitega kralja Peleasa Akast Dialog med njim in Jazonom je poln kletvic in obsodb, izrečenih tik "preden se spopadeta dva viteza". (Iz pogovora avtorja z Danetom ZajcerrJ 3.6 Vladar Vladarska problematikaje v slovenski mitski dramatiki nujno prisotna. Najznačilnejši in najtiolj dovršen lik je Smoletov tebanski kralj Kreon. Je primer vladarja, ki se boji svojega naroda, da pa bi si zagotovil mir tudi v vladarski hiši, dovoli na začetku Polinelkovo Iskanje. Vseskozi se mora prepričevati, daje kralj, poleg tega pa je tudi razseljena osebnost. Po načelu "Divide et impera' razdeli obe sestri in osami Antigono. Toda v svoji notranjosti je sam še bolj razdeljen (namreč na kralja, ki "vlada, sodi in kaznuje", ter na kralja, ki je kot vsak drug 'zavzet od barve rož v vrtu" .)^ Svetnik mu poda novo definicijo vladarja, ki jo tudi sprejme: kralj ni čLovek je zgolj uradnik ljudstva, ki sme tudi ubijati. Antigono pošlje v snirt, da bi dokazal, daje vladar. Vendar bo Kreon ostal le uradnik, saj na koncu svojega nastopa vpraša: "Je moj ui:ad naiied? Tudi zdaj, kajne, kot zmeraj, me čakajo dolžnosti?"^ Podobno kot Kreon tudi Zajcev Peleas ni prepričan v trdnost lastnega prestola, zato si želi nesmrtnosti, a je prevaran in ubit Zupančičev T^gist pa je njuno nasprotje: iz razvratnega povzpetnika postane okruten oblastnik, ki se želi znebiti celo svoje družice in kraljice Klitajmestre. Sklepno starčevsko stanje ® Evald Koren: Antigona v slovenski literaturi: situacija ali junakinja. Primerjalna književrojst. Ljubljana, 1986, št. 1, str.27. ' Dominik Smole: Antigona, Mladinska knjig3, ljubljana, 1975, str.114. ° Smole, op. cit., 35. * Smole, op. cit., 115. 93 vladarja predstavlja Mrakov kralj L^, obnorel starec, ki beži pred grehi preteklosti. Pri slovenskih dramatikih je vladar precej duševno motena oseba, n^večkrat v strahu za lastni prestol. 3.7 Primerjava oseb F?azllko med Stritarjevo In Zajčevo Medejo nakazuje obdobje stodvajsetlh let dramatike. Stritarjeva Medeja je romantična, svetobolna in materinska, Zajčeva pa erotična, magična in maščevalna. Stritarjev Orest je nebaboječ maščevalec, Zupančičev pa človek dilem. Zanimivo pa je tudi videnje Kirke dveh sodobnih slovenskih dramatikov. Tauferjeva Kirka je zgolj ljubimka, ki ji je Odisej vzel vsakršno moč, Zajčeva pa svečenlca, posvečena v odvezo grehov. Taufeijev Teirezias je zgolj videč v svetu mrtvih, Smoletov pa pragmatistični filozof, zarotniški starec, siva eminenca, skratka človek ki ima zmer^ zadnjo besedo. 3.8 Zamenjava vlog Veno Taufer večkrat primerja Telemaha z Orestom. Če bi namreč Odisej prišel kmalu domov, bi ga pogubili snubci in bi bila njegova usoda podobna Agamemnonovi. Telerriah — Orest mora vnaprej preprečiti tragedijo. Oče in sin skupaj pobijeta snubce — Ajgiste. Čeprav Penelopa ne sprejme več rrtoža Odiseja, pri naklepanju umora ne sodeluje, zato ni Klltajmestra Kralj Laj je bilvmladosti po nedolžnem obtožen umoraljubimcaChiysipposa. Ivan Mrak nam predstavi Laja ko vidi v Qjdipouemnastopu vrnitev Chrysipposa. Ojdlp seveda ni Chrysippos, a se mu zdi Lajevo pripovedovanje "tuje /.../, a čudno blizu".'" Oče Laj je namreč zaradi prerokbe poslal sina Ojdipa v smrt še kot dečka in ga tako več kot onečastil. Lajeve besede: "Klevetah so vsekrižem, da sem te onečastil"," so namenjene Chtysipposu, pred katerim je kralj nedolžen, sprejema pajih Ojdlp, pred katerim Je oče Laj resnično kriv. Na koncu prepozna sina, Ojdlp pa očeta ne, saj Mrak dopušča nadaljevanje zgodbe o Ojdipu v Sofoklejevem delu Kralj Ojdip. 3.9 Mitični junaki — resnične osebe Nekateri mitični junaki imajo morda zasnovo v resničnih ljudeh. Omenili smo že dejstvo, da je Ikar dr. Klemeni Jug (1898-1924), veliki slovenski alpinist ter filozof, kateremu usodni padec ni bil padec, marveč let. Andrej Inkret meni, daje Dcdal najbrž Milan Apih (roj. 1906), predvojni komunist in dolgoletni zaporruk, ki je sodeloval pri izgradnji zloglasnega beograjskega zapora. Le-tega je zasnoval Aleksander Rankovič-Leka (1909-1985), katerega verjetno prikazuje Jančarjev voditelj Marek. Apih seje kasneje uveljavil kot oporečnik, kar velja tako za mitičnega kot za Jančarjevega Dedala. V članku "Torej spet z Antigono' je dr. Inkret zapisal, da se je "po Ljubljani čvekalo, da je v Kreonu naslikan slovenstó notranji minister Boris Kraigher, V Teireziasu pa literarni kritik in partijski ideolog Boris Ziheri...".'^ Pa povprašajmo avtorja, če sta v teh dveh osebah skrita dva politika? "Ne. Niti v Kreonu niti v Teireziasu ni nihče skrit In tudi nasploh razumi, da v boljši literaturi ni odsllkavanja, kopiranja etc, temveč sinteza izkušenj, opazovanj, razmišljanj etc. Dobra Uterama figura zraste v avtorjevi glavi in v avtorjevem srcu, potem ko je (če mu je bilo dano) prej pridno in zvesto gledal po svetu naokoli. Celo najbanalnejša karikatura bi bila slaba, če bi samo presllkovala to ali ono pri tem ali onem". (Iz pogovora avtorja z Dominikom Smoletorrd 3.10 Aktualizacija mita Mli^ Jéue je prestavil Antigono v petnajsto stolčke, v čas kmečkih uporov na Slovenskem. V dramskem odlomku, v katerem žeU Jasna pokopati od gosposke obešenega brata — puntarja, je moč zaznati Jarčeve poglede na predvojno družbo (skorajšen in nujen upor zoper vladajoči razred, nasprotje med tradicionalno ženo (Maro — Ismeno) in avantgardistko (Jasno —Antigono). Pomenljiv je tudi sam izbor tematike kmečkih uporov. ' * Lahko rečemo, da Jarčevo delo izraža njegove levičarske ideje, saj je nastala tik pred vojno in revolucijo na Slovenskem, ki sta morda tudi razlog, da avtor, ki se Ju je aktivno udeležil, tragedije ni uspel napisati do konca. '"ivan Mrak: Igre sveta. Mladinska knjiga. LJubljana, 1977, str. 18. "Mrak, op. cit., 16. '^Andrej Inkret: Jančarjeve tri tragikomedije in opombe, v Drago Jančar Tri igre. Mladinska knjiga, str.300. "Andrej Inkret: Torej spetz AnUgono. Gledališki list Antigona, sezona 1987/88. uprizoritev 2. IJublJana, 1987, str.4. " Med levičarskimi pisci je bila tematika kmečkih uporov konec tridesetih let zelo popularna in odmevna. Leta 1937 Je dr. Bratko Krefl izdal Veliko puntarijo. V istem letu. kot izda Jarc Vaško Antigono, izide Kardeljev Razvoj slovenske^ narodnega vprašanja, kjer tudi analizira slovenske kmečke upore. 94 Dobro desetietje in pol po teh dogodkih Je Dominik Smole napisal dramo Antigona, ki se začenja z mirom, s slavljenjem zmagovalca in zasramovanjem poraženca... Zakaj torej tema Antigona na koncu petdesetih let v slovenski dramatiki? "Tema Antigona me je (1958-1959) zanimala seveda zaradi bratomorne vojne, ki sta jo bila v Sofoklcjevi Antigoni Eteokles in Polineik. To so bila leta, ko smo že temeljito premišljevali o vojni 1941-1945, bratomorstvo minule vojne je močnemu delu takratnih literarnih tridesetletnikov na najrazličnejše načine problematlziralo čas, ki je bil za nami, in življenje, kakršno je nastalo v njem Sofoklejeva Antigona je bila pač idealna predloga za varianto moje izkušnje". (Iz pogovora avtorja z Dominikom SmoletorrJ Antigonino iskanje je še vedno aktualno iskanje sprave med zmagovalci in poraženci v bratomorni vojni, saj miru (s tem pa tudi konca vojne) vse do pokopa poraženčevih žrtev ne more biti. Paž Dominika Smoleta je simbol svobodnjaka in idealista, s katerim mora totalitarističnl režim še obračunati, saj je obremenjen z umorom in vojno kot večina junakov, ki se na Slovenskem srečujejo z Antigonino zgodbo.'^ Predvsem pa je paž še zmeraj živ... Tone Smolej, Ljubljana Mentorica: Ana Drvar, Gimnazija Poljane IZ OCENE Kot pove že naslov, ima naloga Grški mit in shvenska dramatika zelo ambiciozno, široko zasnovo; kar preveč gradiva hoče vzeti pod svojo streho, pa ga — kljub prizadevnosti — ne more dovolj uspešno obvladati, tako da se izgublja v preobširnem obnavljanju vsebine in ponazoritvenem navajanju odlomkov (v tolažbo sarr» to, da so tovrstni naslovi navadno tema magistrskih nalog in doktorskih disertacij). Poleg primerjav slovenskih dramskih besedil — od Stritarjeve Medeje in Oresta do Jančarjevega Dedala in fCbenvntavega padca — z njihovimi grškimi predlogami se loteva še iskanja vzporednic in razlik s sočasnimi oz. predhodnimi uresničitvami mitskih vzorcev v evropski dramatUd (od Grillparzerja prek Brechta do Anouilha). Pri analizi modifikacij antičnih predlog v njihovih kasnejših obdelavah bi bila v pomoč medbesediloslovna ali vsaj tematološka metoda, ki bi lahko izostrila bistveno in smiselno strnila podrobne in ponekod tudi zgolj površinske primerjave med besedili. Da bi avtor to lahko storil—če bi tudi tema in način opazovanja bila nekoliko bolj zamejena in opredeljena—, nakazuje tehtna klasifikacija slovenskih dram z mitičnimi vsebinami. '^Dr. Koren v prej navedenem delu omenja se novelo Nade Gaborovič Antigona s severa ter Antigonine pesmi Jureta Detele. Obe deu sta obremeryeni s smr^o in bratomornim pokolom. 95 Franc Zadravec: Cankarjeva iroi^ja. Murska Sobota; Pomiirska založba; Ljubljana: Znanstveni inštitut filozofske fakultete, 1991. pomača književnost V natančni preiskavi Cankarjevih del različnih zvrsti in vrst se avtoiju razkrije, daje Cankarjeva ironija večinoma trpka, napadalna, saj je njena podlaga v skoraj tragičnem oziroma v tragikomičnem položaju slovenskega Izobraženca in naroda na prelomu stoletja, v ogroženosti osebne ter narodne identitete. Skozi ironično perspektivo se razodevajo različne teme, najbolj opazne pa so: izgubljanje osebne pristnosti v imenu abstraktnega svobodoumja ali krščanskega racionalizma, nasilna ideologizacija kulture, hlapčevanje institucijam, flHstrstvo ter druge moi-alne okvare. Takšna perspektiva privede do postopkov karikiranja, tipizacije, groteske in fantastike, tragikomične ambivalence in z njo povezanega dualistlčnega upodabljanja literarnih Kkov. Miran HladnUcPovcat. Ljubljana; DZS, 1991. (Uterami leksikon; 36) Avtor posebno pozornost posveča opredelitvi predmeta, saj gre za tipično slovensko poimenovanje pripovednoprozne vrste. Zato sledi nastanku in razvoju izraza povest, njenim slovenskim razlagam, odkriva evropske vzporednice povesti in njenih žanrov. V sklepnem poglavju oriše Hladnik razvoj povestnih form na Slovenskem, doda pa še empirično in statistično dokumentacijo za svoje literamovcdne posplošitve, kar je tudi v Literarnem leksikonu —vsaj doslej — izjemno. Darko Dolinar. Hermenevtika in literarna veda. Ljubljana: DZS, 1991. (Uterami leksikon; 37) Pojem hermenevtike je eden tistih, ki dajejo pečat najsodobnejšim literamoteoretičntm usmeritvam. V literarni vedi seje uveljavil po 1960, čeprav je bil v dmgih strokah (npr v pravu, teologiji) in filozofiji v rabi že od 17. st. — v pomenu umetnosti oz. veščine interpretiranja, razlaganja besedil. Avtor sledi razlagalni praksi od njenih začetkov v antični filologiji, poetiki in retoriki, prek zgodnjekrščanskega verskega slovstva, humanizma in reformacije do 18. st, ko je nastala obča teorija razumevanja. Njeni različni sistemi so se razcveteli v 19. st, na začetku 20. st. pa se je hermenevtika razdelila na občo filorafijo razumevanja in teorijo ter metodologijo interpretacije v humanistiki in družboslovju. Sodobna hermenevtika je v tesni zvezi z antično filozofijo, s firankfurtsko šolo kritične teorije in s strukturalizmom ter poststrukturalizmom. V literarni vedi je hermenevtika že od romantike dalje povezana s samopremislekom o načinih ter načeUh interpretiranja literarnih del, ki so ga gojile različne smeri (duhovna zgodovina, fenomenologija, imanentna interpretacija, recepcijska estetika). Nastavki sistematičnih razlagalnih postopkov so na Slovenskem že v obdobju reformacije, vendar pa se je fiterama veda posvetila interpretativnemu iskanju smisla Uteramih del šele po 1960 : v slovenlstični imanentni interpretaciji (Barbarič, Bemik, Paternu, Zadravec), v ontološko-eksistencia-listični interpretaciji s sistematično avtorefleksijo (Kermauner, Pirjevec, Inkret, Grafenauer) ter v lacanovski semioUki (Močnik). Z metodološkimi vprašanji teorije interpretacije v okvirih literarne vede sta se doslej ukvarjala J. Kos in avtor pričujoče knjige. Katarina Bogatcg-Gradišnik: Grozljivi roman. Ljubljana: DZS, 1991. (Uterami leksikon; 38) V uvodnem delu avtorica pojasnjuje sam pojem, v nadaljevanju pa izčrpno in vsestransko obdela značilnosti in razvoj grozljivih žanrov (gotski roman, grozljivi roman in novela, črni roman in fantastična zgodba) v AngUji, Nemčiji, Franciji in Ameriki. Pri tem jo zanima tudi dediščina te po večini trivialne, populame literature v drugih, bolj prestižnih pripovednopraznih vrstah oziroma slogovnih formacijah. Konvencije grozljive literature se pojavljajo tudi pri Slovencih; sprejete so bile v dmgi polovici 19. sL večinoma prek dedičev gotskega pripovedništva, ne pa od njegovih utemeljiteljev. Odražale so se predvsem v pripovedni tehniki, v vzorcih zapletov in v načinu krajinopisja; najbolj razširjena sredstva iz tega repertoarja so bila — zlasti v trivialni prozi — vložena retrospektivna, Einalltična zgodba (npr tudi v Desetem broM. motivi skrivnostnega zločina, tragedije maščevanja in skrite klentitete. Pripravil: Marko Juuan 96